**ofitn»na v SHS pla£ana v gotovini.
Vsebina 1
Stran
Sedemstoletnlca jaslic...........1
Kako bi sedmo stoletnico smrti sv. Frančiška najlepše obhajali ? . . . .	3
Asketlčna šola ali vadnica popolnosti 5 Kaj bi rekel sv. Frančišek? .... 11 Tretji red izpolnuje dušnemu pastirju najsrčniše želje.  ..............14
2. zvezka.
Stra"
Pogoji za sprejem v tretji red . . . jjl
Bodi svetloba......................
Dopisi.............................2'
Razgled po scrafinskem svetu . . . *'
Priporočilo v molitev..............
Zahvala za uslišano molitev . . . ™
»Cvetje" izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša za celo leto 10 Din. — Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan
v Ljubljani.
Spise, dopise, naznanila itd. pošiljajte mesec dni pred izdanjem lista' Nekateri so poslali naročnine za letošnje leto manj ko 10 Din.; tem bomo mej letom enkrat priložili novo položnico; z naročnino še prejšnje leto za* ostali se zganite, če ne, ne bomo lista več pošiljali. ;
Sedanjemu zvezku smo pridjali dve lepi božični sliki v spomin sedem' stoletnice jaslic. Kedor želi taki sliki v obliki razglednice, jih dobi pri uprav' Cvetja, ali pri vratarju frančišk. samostana v Ljubljani. Sliki je izdelal naš
p. Blaž, klišeje je napravila Jugoslovanska tiskarna, natisnila je pa sliki tiskarna Slatnar. Tudi podobice bote lehko dobili pri upravi Cvetja.
Zgbdovina fare Domžale, spisal Fr. Bernik. Samozaložba. Tiskal Ant-Slatnar. Stane nevezana 60 Din., poštnina posebej. Zelo zajemljiva in lep0 pisana knjiga, ki jo bodo zlasti domačini, pa tudi drugi radi brali. Vse je notri, kar želiš zvedeti o Domžalah. Knjigo krasi 84 lepih slik in obseg3
416 strani.
Zemljepisni atlas kraljevine SHS. Izdalo društvo slov. profesorjev v Ljubljani. Založila Jugoslov. knjigarna. Ljubljana 1923. Obsega 7 zemljevidov v obliki velike pole. Domače delo, menda prvo te vrste; časopisi so izrekli ugodno oceno. Priporočamo.
Kruh življenja. Štirideset različnih obhajilnih molitev, primernih svetim časom cerkvenega leta. Po L. Soengenu priredil Andrej Zupanc. — Oblik3 temu molitveniku je priročna, tisk razločen. Molitvenik obsega 560 strani, ima lepo žepno obliko, vezava je lična; stane pa 30 Din. s poštnino vred-Naroča se pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani.
Tretjeredne vaje za januar in februar 1924.
Ljubljana: M. shod: 20. jan. In 17. febr. ob polu 5. pop.; zJ zadržane naslednj' dan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 27. jan. in 24. febr. ob 4. pop. — Od' borne seje za moške na dan shoda ob 10. dop., za ženske: 6. jan. takoj po litanij311
m
Sedemstoletnica jaslic.
teh božičnih praznikih obhajamo sedmo stoletnico Frančiškovih jaslic, y septembru bomo obhajali sedmo stoletnico, odkar je sv. Frančišek prejel petere Kristusove rane, 1. 1926. bo pa sedma stoletnica Frančiškove svete smrti.
Vsi ti dogodki so imenitni in pomenljivi za ves katoliški svet, zlasti pa za nas duhovne sinove in hčere sv. očeta Frančiška. Na Alvernijo bomo še šli, če ne telesno, pa vsaj v duhu v prihodnjih zvezkih Cvetja, sedmo stoletnico Frančiškove smrti bomo, če nas Bog do tistega časa še na zemlji pridrži, obhajali koliker bo mogoče slovesno.
Sedaj obhajamo sedmo stoletnico Frančiškovih jaslic, katere je postavil v božiču leta 1223. v gozdu pri Greču. Ta dogodek je znan in zgodovinsko zadostno potrjen. Čudne jaslice! V prosti naravi — v mrzlem zimskem času — sredi gozda — v votlini je sv. maša o polnoči na božični večer — Frančišek pridiga — množice poslušajo, prepevajo — srca kipijo v duhovnem veselju — v jaslicah leži dete Jezus, Frančišek je vzame v naročje, je poljublja, na to izgine —. Koliko svetih misli — kako krasno premišljevanje za sveto božično noč!
Odkod misel Frančiškova, da je hotel obhajati sveto noč na tako nenavaden način? Ljubezen je iznajdljiva. Kaker je ljubil Jezusa na križu visečega, v presv. Rešnjem Telesu skritega, tako in nič manj ga je ljubil tudi v jaslicah ležečega. Frančiškova ljubeča duša je pila v skrivnosti Jezusovega včlovečenja naravnost iz studenca božje ljubezni. V jaslicah je našel Frančišek vzor svojega hrepenenja, dopolnenje svojih želja. Tu je našel najvišjo ljubezen, tu gledal skrajno uboštvo, tu opazil najglobokejšo ponižnost, tu se odsvita največja preprostost, tu vlada gorečnost, tu kraljuje pravo veselje, tu najdemo pristno pobožnost.
Vse te čednosti so pa znaki Frančiškovega duha. Ker je našel Frančišek vir čednosti, po katerih je živo hrepenela njegova plemenita duša, zato je jaslice tako vzljubil, zato je hotel ljudem pokazati jaslice v koliker mo-
goče jasni luči, da bi bolj razumeli božično skrivnost Jezusove ljubezni do ljudi, do uboštva, ponižnosti, preprostosti, gorečnosti, pobožnosti, veselja. -
Ali je Frančišek bolj čislal ljubezen ali uboštvo, tega vprašanja ne bo mogel menda nihče odločiti. Obe čednosti ste veliki, obe je našel v jaslicah izraženi na zelo jasen način. Jezus, pravi Bog, leži tu ko ubogo človeško dete, ne v imenitni palači, ampak v najslabšem hlevu, ne v mehki postelji, ampak v jaslih; ne pokriva ga v mrzli zimi topla odeja, ampak slama, vse je do skrajnosti ubožno, za zadnje beraško dete preubožno. V celem Jezusovem življenju bi težko našli toliko uboštvo, kaker je kaže v jaslicah. Ni čuda, da je junak uboštva iz jaslic srkal to njemu tako ljubo čednost, da se je vanjo zaljubil in se ž njo zaročil za celo zemeljsko življenje. Ker je Jezusa ljubil, ne le z besedo in jezikom, ampak v dejanju in resnici, zato ga je tudi posnemal in je njega v sebi vpodobil ali sebe napravil za drugega Kristusa. Frančiškov vzvišeni duh je v jaslicah pil in se napil božje ljubezni do nebeškega deteta. Odtod Frančiškova ljubezen do Jezusa v jaslicah. Ta Jezusov zgled, ta velika Frančiškova ljubezen je pomagala premagati vse zapreke, ki so jih ljudje stavili Frančišku na pot v posnemanju Jezusovega uboštva in ljubezni.
Frančišek se je pa učil od Jezusa v jaslicah tudi ponižnosti in preprostosti. Tu je gledal neskončnega Boga ko ponižnega tesarjevega otroka, tu je stala ponižna dekla Gospodova z deviškim možem Jožefom. Tu je vse ponižno, vse preprosto; tu ni nobene ničemrnosti, nobenega blešča, nobenega samoljubja. Preprosti pastirji, preprosta narava, gola skala brez umetnega lepotičja! Vse je otroško nedolžno, tako, kakeršne hoče imeti Jezus nas: „Ako ne bote taki, kaker eden teh malih, ne pojdete v nebeško kraljestvo." Ta ponižnost in preprostost je Frančiška nagnila, da je vabil svoje brate in druge ljudi k jaslicam, češ tukaj se učimo zadovoljnosti, ki ne obstoji v obilnosti in imetju, ampak v ponižnosti in preprostosti.
V našem času je moderni svet spodrinil jaslice z božičnim drevescem. Spodrinil jih je, pa ne nadomestil. Božično drevesce je za zemeljskega človeka, ki išče vse le v bogastvu, imetju in lastni slavi, recimo v kapitalu vse, zares njegovim idejam (mišljenju) popolnoma primerno, božji otrok pa v božičnem drevescu ne najde tistega, po čemer hrepeni nepokvarjeno srce; za te je drevesce, naj bo še tako razkošno obloženo, preprazna stvar; to more nasititi trenutno le oči, ali za nekaj časa tudi otročji želodec, nima pa kaj dati srcu, pusti dušo prazno, ali celo vzbuja strast po darovih in po tem, kar vidijo oči ter neti večkrat zavist in ošabnost. V I. Mojzesovi knjigi stoje besede: „In rekel je Bog: Ne bo ostal moj duh v človeku vekomaj, ker je meso." (6. 3). V naših dneh je tudi človek preveč mesen t. j. živi tako, kaker bi bil samo iz mesa in skuša zadovoljevati samo svoje telo. Človek je postal materijalist (popolnoma zemeljski), za dušo se ne meni; zato je odstranil jaslice in je postavil mesto njih božično drevesce. Moderno je, modro pa ne, še manj pa krščansko. — Kaj naj mi vzbuja ljubezen? Ali mrtvo posekano drevo? Ali darovi? Ljubezen mi more vzbujati le bitje, o katerem vem, da me ljubi. V jaslicah imam Jezuščka; o tem vem, da me ljubi, ljubi tako,
3
da se je za me ponižal, da je mej nas iz nebes prišel, da je meni enak postal, da me hoče osrečiti, da se je za me daroval. Sv. Avguštin trdi: Več je, da je za me človek postal, kaker da je za me trpel." To mi vzbuja ljubezen do njega in do vseh ljudi, ker on tako želi. — V jaslicah imam vzor vseh čednosti. Tu se učim zatajevati se in premagovati sebe, nositi križe, ljubiti uboštvo, ponižnost, preprostost; tukaj najdem pravo veselje v angelj-skem petju, pri veselih pastirjih, pri Mariji, Jožefu in Modrih.
Tudi našim bravcem naj bodo jaslice velika spodbuda k ljubezni do Boga in do bližnjega. Če imamo to ljubezen, imamo največji zaklad. Sv. Alfonz Lig. uči: *Če si hočemo od Jezusa kaj dobrega izprositi, potem ga prosimo, da bi ga zelo ljubili." To bo najboljši del, ki nam ne bo odvzet.
Kako bi sedmo stoletnico smrti sv. Frančiška najlepše obhajali?
a to vprašanje bodo različni različno odgovarjali. Nekateri bodo predlagali kako veliko slavnostno zborovanje, drugi večje romanje, morebiti celo v Asiz na svetnikov grob, tretji bodo zadovoljni s kako tridnevnico ali devetdnevnico, četrti se za to stoletnico sploh ne bodo zmenili in bodo hoteli iti neopaženo mimo nje, drugi bodo sprožili zopet kako drugo misel —
•	Toda ali je potrebno že sedaj o tem razpravljati — dve leti in pol
poprej? Ali ni prezgodaj?
Nam se dozdeva, da smo se svojim predlogom prej prekasni ko prezgodnji. Naš predlog je namreč težak, pa neizvedljiv ni, če se bomo vsi zanj zavzeli. Mislimo.namreč, naj bi vsi Slovenci skupaj se združili, ne le oni na Slovenskem, ampak tudi vsi drugi v Ameriki, v Egiptu in drugod bivajoči in naj bi sami po svojih močeh prispevali in pri druzih nabirali Prispevke za novo cerkev v Spodnji Šiški, tako da bi mogli letošnje leto za sedemstoletnico vtisnenja ran postaviti vogeljni kamen novi cerkvi, L 1926. pa da bi mogli za praznik sv. Frančiška na novo zgradbo — če tudi ne bi bila do vrha zgrajena — postaviti streho in v nji opravljati božjo službo, ostalo bi se pa dostavilo, kedar bi bilo mogoče.
Cerkev v Sp. Šiški je neobhodno potrebna, če hočemo Šiško rešiti. Zdaj imajo malo podružnico, v katero more za silo k večjemu par sto ljudi — kaj je to za mestni del, ki šteje več ko pet tisoč prebivavcev?! Imajo Pa tudi neko večjo vojno barako za približno tisoč ljudi; po leti je vroča, da se vsi kuhajo, po zimi mrzla, da trepetajo; poleg tega je pa v tako
slabem stanju, da je nevarnost, da se vsaki čas lehko sesede; čez dve leti sploh ni upanja, da bi mogla vzdržati. Šiškarji so nekateri prav dobri in hodijo radi v cerkev, mnogo je pa slabih in teh ni mogoče v tako cerkev spraviti, saj še v lepše v Ljubljani ne gredo radi. Če hočemo te ljudi, te tisoče duš rešiti za versko življenje, je brez vsake dvojbe skrajna sila, da se v Šiški zgradi nova velika cerkev v najkrajšem času. Sami je ne morejo, mnogi, ki so v veri opešali, tudi ne marajo; zato mora v tem času pomanjkanja priteči v pomoč slehrni rodoljub od blizu in od daleč. Za misijone Slovenci in Slovenke radi darujejo — v Šiški je prava misijonska postaja — le pomagajmo tujim paganom, pa pri tem ne pozabimo na domače; te rešimo sedaj, potem pojdemo zopet tujim v pomoč. V Šiški je sedaj večja sila za cerkev, ko kjerkoli drugje. Tu zastavimo vse sile in moči: molitev, nabiranje darov, prispevke v denarju in blagu — pa vsi Slovenci doma in na tujem.
Provincijalno predstojništvo našega reda je v ta namen določilo p. Adolfa Čadeža, ki je skušen mož, ki zna razne jezike in se bo zavzel, oz. se je že zavzel za zidanje nove cerkve v Šiški. Obnovil bo društvo za zidanje nove cerkve sv. Frančiška v Šiški; on nabira darove, daje pojasnila, urejuje vse potrebno. Obrnil se je na razne strani tudi zunaj Jugoslavije za podporo, tako da je upanje, da bo nova cerkev do oktobra 1. 1926. pod streho.
Te vrstice smo napisali za naše bravce, ki ste večina v tretjem redu. Vi ste nekateri že nekaj prispevali. Vsi ti prispevki so že porabljeni, ker je že kupljeno zemljišče in stavbišče za novo cerkev in stoji že hiša, v kateri prebivajo štirje patri in oskrbujejo šolo in dušno pastirstvo v Šiški. Za novo cerkev bo pa še mnogo treba, zelo mnogo. Zato pa molite v ta namen prav veliko vsi tisti, ki sami nimate kaj dati, prosite in nabirajte pa pri druzih, ki morejo kaj darovati. Ne nabirajte pa brez nabiralne knjižice, ki Vam jo bo dal p. Adolf in nikomer ne izročajte nobenega daru, ki se ne bi skazal s potrjenjem, da sme nabirati, da se ne bo vrinila kaka nepoklicana oseba. O vseh zadevah glede zidanja cerkve v Šiški se obračajte ali osebno sami ali pismeno na p. Adolfa Čadež v frančiškanskem samostanu v Ljubljani.
Sv. Frančišek Asiški nima na Slovenskem še nobene cerkve, duhovnih otrok ima pa veliko. Otroci skupaj, pa takoj začnite resno pomagati graditi z molitvijo, z agitacijo, s prispevki dom svojemu očetu na mestu, kjer je nova cerkev najbolj potrebna!
P. KAJETAN KOGEJ:
Asketična šola ali vadnica popolnosti.
TRETJI DEL.
O sredstvih popolnosti.
(Dalje.)
4.	Molitev.
i askeze in ne asketičnega spisa, ki ne bi razpravljal o molitvi Sv. očetje učijo, da je molitev potrebno sredstvo, brez katerega ni zveličanja. Sicer imamo na težavnem potu v nebeško domačijo veliko pripomočkov, toda izvzevši sv. zakramente ni nobenega tako važnega in izdatnega ko molitev. O tem velevažnem sredstvu kršč. popolnosti bomo, letos razpravljali.
I.	Kaj je molitev?
Katekizem pravi: .Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu“. Po nauku sv. Avguština se pravi moliti: .Svoje srce v pobožnih čustvih povzdigovati k Bogu" (Serm. 9. 3).
Molitev je tedaj povzdigovanje duha in srca k Bogu. Pri molitvi delujete dve sili n^še duše: um in volja, pamet in srce, —glavno je srce. Moliti ne pomeni nič druzega, nego povzdigovati svoje misli in želje k Bogu z namenom, da ga ali častimo ali se mu zahvaljujemo ali ga prosimo. Navadno so ti trije deli več ali manj med seboj v zvezi, ker je čisto naravno, da Boga najprej častimo, potem se mu zahvaljujemo in ga slednjič prosimo milosti.
Kedar molimo, gremo takorekoč na božjo pot proti nebesom. .Molitev nam predstavlja Kristusov vnebohod; kaj druzega se pravi moliti, kaker iti v nebesa se svojim srcem" (Kardinal Hugo). Isto misel je že davno pred njim povedal sv. Avguštin, ki piše: .Kaj druzega se pravi moliti, kaker peljati dušo od časnega k nebeškemu, iskati to, kar je zgoraj, hrepeneti po tem, kar nam je še nevidno."
Po nauku sv. Cerkve se imenuje molitev tudi pogovor z Bogom. .Tvoja molitev je pogovor z Bogom; kedar bereš, govori Bog s teboj; kedar pa moliš, govoriš ti z Bogom" (Sv. Avguštin).
Odkar je človek zgubil raj, ni zanj druzega rednega pota k Bogu, kaker molitev. Le z molitvijo se človek zopet približa svojemu Stvarniku, te z molitvijo postane zopet dopadljiv božjim očem. — Kolika čast, kolika sreča, da sme grešni človek govoriti se svojim Bogom!
Molitev ni povzdigovanje oči in rok, marveč je povzdigovanje našega srca in duha k Bogu. Spodobi pa se, da pri molitvi obenem sklepamo svoje r°ke in pobožno obračamo svoje oči proti nebu ali pa jih skromno povešamo k tlom, kakršni čuti že vladajo v srcu. Pr/ kesanju , poniževanju jih
m.
bomo povešali, pri zaupanju, ljubezni jih bomo pa najbrže povzdigovali. Pri našem vprašanju „kaj je molitev", ne smemo prezreti sv. Pavla, mojstra molitve, ki imenuje molitev „milost od Boga, dar Sv. Duha". S tem je hotel sveti mož reči: Oče je dal človeku pravico do molitve, Sin ga je naučil, kako naj moli, Sv. Duh pa vliva vanj moč, da more moliti. Te apostolske besede dober otrok sv. Cerkve hitro razume, otroci sveta se pa pogosto zgražajo nad molitvijo in onimi, ki jo goreče gojijo. Zakaj? Zato, ker z dobro molitvijo človek takorekoč zapusti svet in se dviga v rajske višave; molitev namreč človeka postavi onstran zemeljskih mej, ga loči od sveta in združi z Bogom.
II. Razni načini molitve.
Splošno ločimo pri molitvi dva načina: notranja ali srčna in zunanja ali ustna molitev.
7. Notranja molitev.
Notranja molitev obstoji v tem, da svoje misli in želje, srce in čustva k Bogu povzdignemo, ne da bi jih z besedami izražali. Tako molitev je opravljala bogoljubna Ana, mati preroka Samuela. Dolgo je pobožna žena molila na svetem kraju in sicer tako, da jo je videl veliki duhovnik, kako nalahko premika svoje ustnice, ni pa slišal njenega glasu. Ta notranja molitev je bila Bogu tako všeč, da je spolnil njene materne prošnje.
K notranji molitvi spada tudi premišljevanje. Ker je pa ta način molitve velikega pomena in v zadobitev krščanske popolnosti zelo važen, mislimo o premišljevanju drugikrat posebej govoriti.
2.	Ustna molitev.
Zunanjo ali ustno molitev opravljamo takrat, kedar misli in želje svojega srca tudi z besedotizražamo. Znano nam je, da sama ustna molitev nič ne velja. Kjer srce ne ve, kaj usta govore, tam je molitev bolj prazno govorjenje ko molitev, in se božje Veličanstvo bolj onečeščuje, ko časti. Tako molitev zadevajo besede preroka Izaija, s katerimi je tudi Gospod žugal judovskemu ljudstvu: „To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene."
Kedar torej opravljamo ustno molitev, skrbimo, da z ustmi združimo tudi srce. Taka molitev je Bogu dopadljiva, nam in bližnjemu pa v veliko korist. Sv. pismo jo hvali z besedami: -j^odri (človek) odpre svoja usta v molitvi in prosi usmiljenja zavoljo svojin grehov. Če namreč veliki Gospod hoče, ga napolni z duhom razumnosti; in on kaker dež izliva besede svoje modrosti in hvali v molitvi Gospoda* (Sir. 39. 7—9). Modri priznava grehe, in prosi z veliko gorečnostjo srca odpuščenja in prave modrosti ter hvali Boga za vse prejete darove. Molitev, brez gorečnosti in trdne volje Boga častiti, nas nič ne pokrepča, marveč nas le obtežuje. P. David iz Avgsburga piše o radovoljno raztreseni molitvi: .Duh se pri taki molitvi osuši in
prevzame ga stud; srce ne najde veselja in razum ne hrane." Besede združene se srcem še le storijo molitev dobro.
Da je pa ustna molitev bolj izdatna in krepka, je svetovati, da jo opravljamo kleče, da se pred molitvijo pobožno pokrižamo in roke sklenemo k molitvi. Lepo telesno razpoloženje daje molitvi večjo moč in nas bolj varuje pred zadolženo raztresenostjo.'
Nekateri tajijo, da je ustna molitev koristna in dobra ter pravijo: na ustih ni nič ležeče, glavna stvar je srce. — Ustna molitev je iz več vzrokov koristna in potrebna. Mehler jih našteva šest.
1.	Jezusova beseda in zgled. Jezus je sam učil ustno molitev: „Kedar molite, tako govorite: Oče naš itd." Iz Jezusovih besed po pravici sklepamo, da ustna molitev ne more biti nekaj slabega, pač pa da je nekaj prav dobrega. Pred svojim trpljenjem je Gospod sam opravil dolgo, v srce segajočo ustno molitev. Na kar pripominja sv. Avguštin: „Ko je Edinorojeni večnega Očeta, odet v človeško podobo, za nas molil, bi bil mogel to storiti na tihem in na skrit način, le z duhom in v srcu. Toda hotel je, naj bi tudi mi, molitev za nas opravljeno, slišali in spoznali; zavedajoč se, da je naš učenik in mojster, nam je hotel se svojo molitvijo, ki jo je opravil večnemu Očetu v čast, pokazati način, kako naj tudi mi molimo."
2.	Sv. Cerkev je vedno učila in priznavala ustno molitev za dobro in koristno; duhovnikom je celo zapovedala, da morajo pod smrtnim grehom opravljati vsakidanjo ustno molitev, ki je znana pod imenom „brevir“. Duhovniki bi nikaker ne zadostili zahtevi sv. Cerkve, ko bi molitve pri sv. maši ali v brevirju opravljali samo v srcu, ampak so dolžni besede tudi razločno in z ustmi izrekovati. Ravno tako morajo opravljati tudi tretjeredniki svojo redovno molitev in kristijani molitve, ki so naložene za pokoro pri spovedi, ali za odpustke predpisane molitve. Zgodovina nam je priča, da so kristjani vseh časov gojili ustno molitev. Veliko obrazcev takih molitev, ki jih je sestavila sv. Cerkev po svojih sv. očetih in učenikih, in katere so verniki vseh stoletji rabili, je še dandenes ohranjenih in so še sedaj v rabi. Resnica je tudi, da je Bog ustne, zlasti skupne molitve vernikov, rad uslišal in je nanje izlival svoj posebni blagoslov.
3.	Ustna molitev je prikladna naši naravi. Človek obstoji iz duše in telesa; obojno je prejel od Boga v ta namen, da bi ž njima hvalil in častil svojega Stvarnika. Ko bi mi zgolj na znotraj, le v svoji duši molili Boga, bi mu sicer služili, kaker mu služijo angelji, ki so čisti duhovi, ne bi mu. pa služili tako, kaker je primerno človeški naravi, da ga namreč ko ljudje ne poveličujemo samo z dušo, ampak tudi s telesom.
4.	Ustna molitev podpira notranjo pobožnost. Če sami poslušamo lepo in ubrano petje, upliva na nas mnogo bolj, kaker če nam drugi o njem pripovedujejo. Enako je sč srčno pobožnostjo. Če besedilo molitve tudi z ustmi izgovarjamo, postanemo navadno pri molitvi bolj pozorni, kaker ke bi hoteli samo v srcu moliti. Sv. Avguštin priznava o sebi, da je bil pri petju himnov, cerkvenih pesem in druzih glasnih molitvah in lepem vedenju vernikov pogosto tako prevzet, da se ni mogel zdržati solz.
5.	Človeku je prirojeno, da izraža čustva srca tudi z besedami. Jz obilnosti srca usta govore" (Mat. 11, 34). V velikem veselju ali globoki žalosti nas kar nekaj sili, da moramo dati duška temu svojemu dušnemu razpoloženju tudi z besedo. Ista čustva se javljajo, če je naše srce polno spoštovanja, ljubezni, hvaležnosti do Boga, in je naše srce presunjeno- od kesanja in spoznanja lastne slabosti; skorej ne moremo drugače, kaker da izražamo srčna čutila tudi z jezikom. Kraljevi prerok David je najprej povedal, da njegovo srce kipi od veselja, a takoj pristavi, da se je tega ra-doval tudi njegov jezik (Ps. 15, 9). Isto opazujemo pri svetnikih. Ko je sv. Frančiška notranja molitev vsega prevzela, tedaj se je njegovim srčnim čustvom pridružil tudi jezik in izbruhnili so na dan pobožni zdihljeji: »Bog moj in moje vse!" „Kedo si Ti in kedo sem'jaz?*
6.	Važnost ustne molitve se posebno kaže pri očitni službi božji. Ko bi hoteli samo notranje moliti, bi morala vsaka javna služba božja prenehati. Opuščenje ustne molitve bi peljalo do žalostnih nasledkov. Marisikedo bi vsako molitev popolnoma zanemaril in bi zgubil slehrni čut za krščanstvo, ako ne bi imel zgledov, ki bi ga nagibali k češčenju božjemu. Nasproti pa tudi mlačnega kristjana zdrami, ko z očmi vidi in z ušesi sliši, kako drugi goreče molijo; zopet začne moliti, če tudi je že molitev opuščal (Mehler, Predig. 1874. str. 869-872).
Iz povedanega lehko spoznamo, da je ustna molitev, če jo prav opravljamo, zelo veliko vredna.
3.	Razne vrste ustne molitve.
Tu omenimo duhovno molitev (brevir), molitve pri očitni službi božji, skupno molitev v družinah.	* •
a)	Očitna molitev duhovnikov in redovnikov.
Prvo mesto javne ustne molitve gre brevirju. Te molitve so dolžni opravljati duhovniki in redovniki sč slovesnimi obljubami vsaki dan v imenu in po zapovedi sv. Cerkve. V to vrsto spada tudi redovna molitev tretjered-nikov, pa s tem razločkom, da so oni zavezani pod grehom, tretjeredniki pa ne. Ker je tretji red pravi red, zato je tudi redovna molitev tretjerednikov prava redovna molitev, ki jo imajo udje tretjega reda vsaki dan opravljati. — Iz tega razvidite, tretjeredniki in tretjerednice, kako vzvišena je vaša redovna molitev in kako visoko jo morate ceniti.
b)	Molitve pri očitni službi božji.
Drugo mesto moramo dati tistim ustnim molitvam, katere opravljajo verniki skupaj se svojo duhovščino: litanije, rožnivenec, križev pot, procesije i. t. d.
Take očitne skupne molitve imajo veliko moč.
1.	Utrjujejo nas v veri. Ko se vdeležujemo skupnih pobožnosti, spoznavamo očitno pred vsemi ljudmi svojo vero. S tem pred vsem svetom
/
pričamo Jezusa, svojega bodočega sodnika in upamo v njem najti milosti-vega sodnika.
2.	Očitna služba božja krepi našo pobožnost. Zgledi imajo veliko moč, zlasti pri molitvi. Poglej otročička od treh, štirih let. Ne zna dosti moliti, pa videč odraščene potopljene v molitev, moli kaker ve in zna, ker ga nekaj vleče k molitvi; moli, koliker in kaker zna, če ne zna, pa vsaj z ustnicami giblje in ročice pobožno sklepa. — Če vidimo koga v cerkvi, pri procesiji, na božjem potu goreče moliti, se nehote tudi mi zdramimo in z večjo vnemo vmes posežemo. Skupna božja služba pobožnih upliva na manj pobožne.
3.	Skupna služba božja izdatno podpira medsebojno ljubezen. Nikjer se bolj ne pokaže, da smo bratje in sestre v Kristusu, kaker pri skupni in očitni molitvi.'Pri takih pobožnostih kleči v cerkvi ubožec poleg bogatina, delavec poleg delodajavca, kmet poleg gospoda, dekla poleg gospodinje, beračica poleg gospodične. Tu ni razločka, vsi smo pomoči potrebni, vsi se zavedamo svoje grešnosti in pričakujemo božjega usmiljenja.
Očitna služba božja spravi marsikatero nasprotno srce z drugim sovražnim srcem, ker si mislita, če moreva v cerkvi skupaj moliti, zakaj bi zunaj cerkve ne mogla shajati.
L. 590. je izbruhnila v Rimu strašna kuga. Sam papež Pelagij II. je umrl na tej človeški morivki. Gregorij Veliki, njegov naslednik, je odločil za rimsko mesto procesije, ki so trajale tri dni. — Ko se je tretji dan sprevod pomikal mimo Hadrijanovega grobnega spominika, se je nad spo-minikom prikazal angelj, ki je vtikal meč v nožnice. Veselje je bilo nepo-pisljivo, zakaj vsi so bili prepričani, da angeljska prikazen pomeni konec kuge. Tako je tudi bilo. Že tretji dan po tem dogodku ni bilo več nobenega novega obolenja na kygi. V veden spomin na to prikazen in rešitev, -se je Hadrijanov spominik odslej imenoval angeljski grad. Na vrhu spominika je še dandenes pozlačen angelj, ki se svojo roko vtika meč v nožnico. Ta procesija se je kristjanom priljubila in se razširila po vsem svetu. Ker se leto za letom vrši po vseh župnijah 25. aprila, na dan sv. Marka, je tudi znana pod tem imenom.
Kako napačno ravnajo tisti, ki se skupnih pobožnosti zlasti ob nedeljah in praznikih nočejo vdeleževati. Naj bi kedo doma molitve in pobožnosti še tako zbrano opravljal, je vender skupna molitev boljša ko zasebna.
Sv. Frančišek Sal. pravi: »Poleg tega je treba ob nedeljah in praznikih biti pri duhovnih urah in večernicah, koliker dopuščajo okoliščine; zakaj ti dnevi so posvečeni Bogu in je treba take dni več moliti, ko navadne dni. To ti bo vzbujalo mnogo sladkosti v pobožnosti, kaker je čutil sv. Avguštin, ki priča v svojem »Izpovedanju“, da se mu je srce tajalo v prijetnosti in so oči plavale v solzah pobožnosti, ko je v pričetku svojega spreobrnenja poslušal božji oficij (duhovne ure). Več koristi in tolažbe prihaja iz skupne cerkvene službe božje, kaker pa iz pobožnosti, ki jih sami opravljamo, ker je Bog tako odločil, da imej javna skupna pobožnost prednost pred vsakovrstno posameznostjo (Filoteja str. 126—127).
Zato obračajmo vso skrb na to, da bomo sami in vsi naši domači vedno prvi na mestu, kedar gre za skupne javne pobožnosti.
c)	Družinska molitev.
Družinska je molitev tedaj, če skupno in glasno molijo po hišah in družinah n. pr. rožnivenec, molitev pred jedjd in po jedi, angeljsko češčenje itd. Posamezna je molitev takrat, če kedo, recimo jutranjo, večerno ali kako drugo molitev moli sam pri sebi in ne v družbi z drugimi. Ta molitev ni več javna, ampak je zasebna (privatna), kaker je zasebna tudi molitev, ki jo sam opravljaš. Tretjeredna redovna molitev pa spada mej javno molitev, če jo tudi sam opravljaš. Če sam moliš, se lehko poslužuješ besedila, ki so ga sestavili drugi in ga je Cerkev potrdila, (očenaš, vero, rožnivenec) ali pa lehko pobožno izgovarjaš besede, ki ti jih ravno navdihuje Sv. Duh ali ti jih narekuje tvoje takratno dušno razpoloženje in osebna gorečnost. Pri javnih molitvah je pa besedilo molitve že določeno in od sv. Cerkve potrjeno. Zato se pri javni molitvi smejo in morajo le od Cerkve odobrene molitve rabiti, pri zasebnih se smemo posluževati tudi poljubno po svoji volji izbranih. Ima pa tudi pri zasebnih molitvah skupna molitev prednost pred posamezno. Jezus je rekel: „Kjer sta dva ali so trije v mojem imenu zbrjfni, sem jaz sredi mej njimi."
Trije pobožni samotarci se snidejo na nekem kraju v puščavi, da bi s pobožnimi pogovori in skupnimi molitvami še bolj podprli svojo gorečnost. Komaj začno svoj pogovor, je postavil eden zmed njih prazen stol na sredo. Na vprašanje, čemu je ta stol, odgovori: .Ta stol je za Kristusa, ki je zdaj tu mej nami, kaker sam zagotavlja: .Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz Sredi mej njimi (Spirago, Beisp. S. str. 519).
Skupna ali družinska molitev ima veliko moč; zato jo Cerkev zelo priporoča. Čast, ki jo daje posamezni, zahvala, ki jo izraža en sam, prošnja posameznih nikoli toliko ne izda, kaker če jih več skupaj pride častit, se zahvalit ali prosit za eno in isto reč. Že o apostolih je pisano, da so vsi skupaj zbrani pričakovali Sv. Duha. .Vsi so bili enegaj duha in so stanovitni bili v molitvi" (Dj. ap. 1. 14). Koliko je njih skupna molitev zalegla, so pokazali prvi krščanski binkoštni prazniki v Jeruzalemu, ko so se vresni-čile Jezusove besede: .Povem vam, ako se dva izmej vas zedinita na zemlji, da prosita za katerokoli reč, jima bo dana od mojega Očeta, kateri je v nebesih" (Mat. 18, 19). O prvih kristjanih je znano, da so se radi zbirali k skupni molitvi. Ko bi mogle govoriti rimske katakombe, koliko skupne in posamezne molitve bi nam odkrile! Po tolikih skupnih molitvah ni čuda, da so ti krščanski junaki s toliko srčnostjo hiteli grozni marterniški smrti naproti. Združene molitve, tako očitne kaker zasebne, imajo posebno moč, čudovit vspeh in jih spremlja božji blagoslov.
Gojite skupno družinsko molitev po vaših hišah in družinah; če je kje ponehala, jo na novo oživite!	(Dalje prih.)
Kaj bi rekel sv. Frančišek?
(Dr. P. Gvido Rant.)
iroko na vse strani se modri nebo okoli Alvernije in valoviti toskanski griči se izgubljajo v daljavo, kjer se ljudje ne morejo ločiti od skrbi, kjer pozabljajo Boga v vrvenju in trpljenju. Samo tu na vrhu Alvernije, v božji samoti, prebiva tiha sreča od ure, ko se. je duša svetnika potopila v ljubezen Kristusovo in ko je ta ljubezen vtisnila petera znamenja Jezusovih ran serafinskemu očetu Frančišku. V tem čudežu je našlo vse življenje svoj pomen in vse, kar je hudega, trdega in skelečega v življenju, je bilo pokopano v teh škrlatnih ranah in vsa ljubezen se je osredotočila v Njem, ki je vreden vse naše ljubezni. (Seele, let. 2., str. 289 nsl.)
„Brat Frančišek!" tako pravi njegov ljubljeni br. Leon, „povej mi vender, zakaj niso ljudje nikedar srečni? Vsi tisti, ki prebivajo daleč za onimi gorami, vsi, ki so že šli skozi te doline in ki bodo še trpeli v življenju, zakaj so tako razdvojeni mej sabo, zakaj tako razprti, zakaj niso nikedar veseli?"
Tedaj je dvignil Frančišek svoje s Kristusovimi ranami zaznamovane roke in se je se žarečim pogledom ozrl čez samotne holme — tja, kjer hodijo ljudje, ki imajo oči, pa ne vidijo, ki imajo ušesa, pa ne slišijo. In govoril je, kaker bi se ne menil za brata Leona, pa mu je vender dal najboljši odgovor.
»Bratje in sestre! Kedor je največji med vami, bodi najmanjši" (Lk. 22, 16). Noben list ni kaker drugi, noben človek ni popolnoma enak drugemu, niti snežinke si niso docela podobne, zdaj so majhine zvezdice, zdaj igle in lističi, narobljeni in nazobčani kaker mlado listje dreves. Enakost najdemo samo v izdelkih strojev, nikedar pa ne v stvareh, ki so izešle iz delavnice ustvarjajoče božje roke, ki tvori in izdeluje vedno nove, vedno drugačne oblike. In ta vedna ra'zlika je temelj, na katerem sloni zgodovina človeštva. Brez nje bi ne bilo ne življenja, ne nasprotja, ne izenačenj.
Razlike, ki jih gledamo med človeškimi otroci, nalagajo ljudem velike dolžnosti. Ni zadosti, če kedo reče ubogemu Lazarju, ki leži in zdihuje pred vratmi bogatina: »Daj mir! Razlike morajo biti!" Razlike ostanejo: različni darovi in stanovi, različne zmožnosti in naloge, toda teh razlik ne smemo množiti in jih delali neznosnih, ampak jih moramo zmanjševati in lajšati Kaker čuje Bog nad vsemi stvarmi z mogočnim svojini varstvom in pusti sijati soncu na dobre in hudobne, tako mora duh ljubezni lajšati težke ure gladiti ostrino, zbliževati uboge; zakaj dobrotljivost plemenite ljubezni pre tnosti prepade. Ta duh ljubezni ne dopušča, da bi bili ljudje podobni eno ličnim izdelkom tovarn in strojev, ampak uči, da so bratje in sestre, ki si mej sabo pomagajo in drug drugemu služijo. Nič ni popolnoma vašega duh, ki živi v vas, je obdarovan sč sadovi dela in truda drugih, kri, ki se
po vas pretaka, je kri vašega ljudstva, vero, ki je vaš najdražji zaklad, ste prejeli ko dar iz nebes, ki ga varuje in hrani krščanstvo. Zato bote se vsemi temi bogatimi darovi le tedaj koristili, ako bote skrbeli, da ti vaši darovi dozore kot zlato žitno klasje do snopov, od katerih drugi žive, posebno tisti, ki so bolj ubogi kot vi.
Prava dobrotljivost ne vrže siromaku nemo daru pred noge, to bi samo povečalo prepad in zid, ki loči, bi postal še višji. Dobrotljivost pogleda ubožca z ljubeznivimi očmi in sč sočutnim srcem. Prava dobrosrčnost se zamisli v težke potrebe bližnjega in razmišlja, kako naj jim odpomore, da se ne bo z vedno skrbjo oziral v vsak naslednji dan, ki se dviga pred njegovo dušo ko pečina, ki je ne more preplezati. Prava ljubezen ne daje samo, da bi se iznebila ubožca, ali da bi si s tem pridobila lepši prostor v raju, ali da bi bila zapisana v listinah dobrodelnih društev; ljubezen je žrtvovanje, skrb, sočutje, sožitje, skupnost v temnih in bridkih urah. Le če bote na ta način pomagali, jse bo razvedrilo oko ubožca in še bolj oko tistega, ki je dal in pomagal, in srce obeh se bo veselilo.
Bratje in sestre, služite! Kedor hoče ljudem pomagati, jim mora služiti in ne vladati. Kedor vedno samo sebi služi, je ubog človek. V njegovo življenje ne posije žarek veselja. Kedor pa za druge živi, kedor z drugimi čuti in nosi težave življenja, postane bogat in si zbira zaklade veselja. Nikedar ne smemo izgubiti globokega sočutja za gorje, ki je združeno z uboštvom, v katerem zdihuje toliko ljudi. Ako doraščajo ubogi v tistih zaduhlih izbah, kjer je vse prazno in pusto ko gola stena in enakomerno ko vrtenje stroja in dolgočasno ko ozke mestne ulice sč svojimi enoličnimi hišami, kako naj tu rastejo siromaki in se razvijajo ko drevo na prostem, širnem polju? V takih okoliščinah se polagoma vzbuja v ubogem otroku spoznanje: „Ne moreš biti vesel ko drugi, ker si ubog; nimaš nedeljske obleke, ker si ubog*. In na stotera vprašanja mladega življenja doni samo en odgovor, ki ni odgovor: „Ker si ubog!* Ubogi otrok, trikrat ubogi; ničesar nisi zakrivil, nisi kradel, nisi len, nisi nepošten, toda ubog si, zato hodiš daleč od drugih svojo lastno pot ob črnem robu velike ceste življenja: oče je mrtev, mati je zunaj pri delu, in ti si sirota, zapuščen, in mogoče kmalu izgubljen.
Bratje in sestre! Ne bodite vi krivi uboštva svojega bližnjega, še veliko manj uboštva malih. Včliki dobrotnik otrok, Jezus Kristus, jih je k sebi klical z besedami: ,,Pustite male, in nikari jim braniti k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo* (Mt. 19,, 14) in jih je blagoslavljal. Ta Jezus še živi in hodi mej vrstami otrok: „Kdor sprejme katerega teh malih v mojem imenu, mene sprejme* (Mt. 18, 5). Podajte ubogemu otroku roko, da se bo učil hoditi ne samo po potih in stezah življenja, ampak še bolj po poti vzgoje in duševnega napredka. Pomagajte in služite mu s tisto pravo ljubeznijo, ki išče povsod blager ubogih in zdravi rane zapuščenih. To je živo krščanstvo, resničen čut družabnosti, pravo umevanje nadlog časa in rešitev iz bridkosti. Pojdite tedaj na delo z odprtimi očmi, odprtim srcem in odprtimi rokami! Vse kar ste in imate, darujte v duhu ljubezni in žrtvujte se
za druge. To bo napolnilo vaše življenje z največjitni zakladi veselja in sreče. (Donder, Heimkehr, str. 341 nsl.).
Vaše krščanstvo, bratje in sestre, je tu in tam tako čmerno in oblastno, tako brez ljubezni in veselja. Vaša vera, vaše upanje, zapovedovanje in delovanje je tako, kaker da še ne bi bil prišel Odrešenik na zemljo, ki je odpuščal. Ali še niste nikedar pogledali v njegovo jasno oko, ali še niste ni-kedar slišali, kako bije njegovo srce v veselju in radosti? Kaker da bi še vedno stali pod prekletstvom, ki je bilo izgovorjeno v raju, kaker da ne bi verjeli v odrešenje in poveličanje! Nimate veselja v sebi in zato ne morete pripeljati drugih, ki tavajo še daleč zunaj v svetu, domov, domov h Kristusu. Ali mislite, da hočejo tisti, ki blodijo v noči, zopet priti v noč, v vašo pusto noč? Ne, veselje hočejo imeti, luč hočejo gledati. Bratje moji in moje sestre, dajte jim veselje, ki izvira iz krščanskega življenja, prižgite jim luč verskih resnic!
Zakaj hodi po potih Boga toliko žalostnih duš? Ali nimate očeta tam gori in njega, ki je edini najboljši in najlepši in najveselejši — Jezusa Kristusa? Ali nimate v sebi duše, ki bi lehko bila dobra, ljubezniva, močna, zadovoljna v Gospodu? Ali je to veselje, če se morajo vedno le drugi za vas žrtvovati, vam pomagati? Ali ni večje ve'selje, ako sprejemamo od druzih le ukore, in slišimo le prekletstva in vračamo vse to s tem, da podeljujemo mir, krotkost, odpuščenje, dobrote, usmiljenje in veselje? Spoštujte in imejte v čislih veselje, ki izvira iz čistega srca!
Hvaljen bodi Gospod, in s tabo vse tvoje stvari: najbolj sonce, naš gospod brat,
• ki daje dan in ž njim nam svetiš, in je lepo, in žareče s svitom velikim,
~ '	Tebe, Najvišji, predstavlja.
Tedaj se dvigne od pokorjenja shujšana postava svetnika. Kaker zvezde blišče v daljave iz razprostrtih rok rane zveličanja in iz strani blagoslovljena srčna rana, ki piše z neizbrisljivimi črkami preko sveta:
»Kristus je naš mir!“
Ljudje pa so hodili in hodijo svoja pota, nepobožni in pobožni, kaker takrat, tako tudi denes. Ko se je Frančišek vlegel na ležišče svojega trpljenja in ni prenehal peti — bolna in vender vesela ptica, — so ga posvarili brat Elija in drugi bratje. Takrat prav tako kaker danes: nepobožni ga niso razumeli, pobožni so ga svarili. Samo eden ga je varoval v svoji ljubezni, tisti, ki mu je na Alverni vtisnil rane ljubezni: Kristus.	~
Vsi ljudje bi bili morali že izdavna postati ena sama sveta družina v Preprostosti in veselju, v uboštvu in dobroti. Samo eno vodilo življenja je, in samo izvrševanje tega vodila stori človeka srečnega: „Ke bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti in bi imel vso učenost, in ke bi imel vero, tako da bj gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, — nisem nič (1 Kor. 13, 2).

Tretji red izpolnuje dušnemu pastirju najsrčniše želje.
(Po P. Remigiju Schulte priredil P. Filip Benicij).
esa si želi dušni pastir? On želi:
1.	Verske gorečnosti v župniji. — Rad bi imel v dušah svojih župljanov ljubezen in navdušenje za sv. Cerkev, ljubezen do molitve, spokornega duha, duha zatajevanja, rad jih ima zbrane krog pridižnice, pred altarjem, pri obhajilni mizi. — Kako naj to doseže? Pogled v duha tretjega reda, pogled na stoletne uspehe in sadove tretjega reda mu bo pokazal, da more v njem imeti voljnega, delavnega, čvrstega sodelavca in pomočnika. Če je tretji red v župniji v dobrih rokah, bo gotovo vnel v udih versko gorečnost, ki bo ogrevala in navduševala tudi župljane, ki še niso udje tretjega reda.
2.	Dušni pastir želi za bolnike ljubeznive postrežbe. — Bolniki morajo biti ljubljenci dušnega pastirja. Posebno skrb naj ima za osamljene, uboge, zanemarjene in zapuščene bolnike. Hudo bolnim bi naj stala ob strani izkušena, vestna oseba, ki bi jih v pravem času opomnila in tudi pripravila na vreden prejem sv. zakramentov. — Kaj bo storil? Vsakemu takemu bolniku ne more poslati usmiljenke, na deželi je to v obče nemogoče. Pač pa mu bodo pomagale tretjerednice. V sv. Vodilu^ tretjega reda je izrečno zapovedano, naj obiskujejo bolne sobrate in sosestre. Kolika tolažba, kako pomirljivo je za dušnega pastirja, če more v takih slučajih postaviti k bolniški postelji kako vneto, pridno, pripravno tretjerednico.
Po Nemčiji »so v tem oziru bolje poskrbeli. Postavili so — iz samih tretjeredniških milodarov — moderne bolnišnice,1) kjer se za bolniško službo Vzgajajo sposobne osebe iz tretjega reda. — Kako koristno bi bilo, če bi se tudi pri nas poskrbelo, če ne druzega, vsaj za izobrazbo bolniških po-strežnic — tretjerednic. V večjih župnijah naj bi bila dušnemu pastirju vsaj po ena taka strežnica na razpolago. Misliti bo treba na to! Skrb za dušni in telesni blager bolnikov je velevažno poglavje pastirstva! In tretji red je zmožen in tudi voljan pomagati.2)
3 Dušni pastir bi rad poskrbel ubogim tolažbo in pomoč. Tretji red naroča v II. poglavju sv. Vodila, naj njegovi udje podpirajo vse dobro in po svojih močeh darujejo za svoje uboge sobrate in sestre. Še le sodnji dan bomo vedeli, koliko solz so tretjeredniki posušili in koliko žalostnih potolažili se svojimi darovi, pa tudi koliko bi se bilo dalo doseči v skrbi za uboge, če bi bil dušni pastir ko voditelj tretjega reda bolj smotreno in
') Kollker je nam znano, Imajo eno tako bolnišnico blizu Monakovega (Munchen) na Bavarskem, drugod jih menda še nimajo, če niso v zadnjem času kaj postavili v Insbruku ali v Salcburgu (Ured.)
2) Mi smo to misel že skušali v delih izpeljati, pa smo čuti premalo odmeva. Pa kaj bi stokali ? Če ste res voljni pomagati, naj pokažejo dela.«(Ured.)
premišljeno uporabljal dobrodelnost in usmiljenost tretjerednikov, P. Lavrencij piše (v knjigi: »Kaj hočemo se svojim tretjim redom?") sledeče: Nagla smrt je odtrgala mlado ženo možu in mater nedoraslim otročičem. Kaj storiti? Kedo bo tolažil obupanega vdovca, kedo bo za nebeško plačilo mati zapuščenim sirotam? — V tisti župniji je živela pobožna devica tretjerednica, ki se je prav tedaj pripravljala, da se po delavnem, marljivem življenju odtegne svetu in gre v samoto, kamer jo je vleklo srce. Kar pride njen sivolasi dušni pastir, sel božje previdnosti: svetuje ji in ko njen dušni voditelj kar ukaže, naj se za božje plačilo odpove svojim željam in samoti ter naj se posveti delu ljubezni do bližnjega; prosi jo, naj prevzame skrb za zapuščenega vdovca in osirotele otroke brez matere. Dušni pastir se ni varal: čednostna tretjerednica ga je slušala. Kako srečen, kako poln zahvale za blagodejni tretji red je zapuščal osiveli starček svet! — Še denes, piše knjiga, skrbi tretjerednica požrtvovalno za vdovca in mu vodi gospodinjstvo in vzgaja otroke po nazorih in naukih, ki se jih sama drži.
4.	Ali si ne želi vnet dušni pastir lepe hiše božje? Neki župnik je rekel: »Meni se za cerkev ni treba mnogo truditi. Vse poskrbijo moje tretje-rednice kar najlepše, pa me niti vinarja ne stane". — Drugi sporoča: »Če kaj za'cerkev potrebujem, se obrnem na svoje tretjerednike in kmalu dobim". —- In zares, ali je kaj bolj umevno ko skrb tretjega reda za lepoto hiše božje? Vodilo tretjega reda nalaga udom to skrb. Tretjeredniki so učenci tistega svetega moža, ki je tako rad obnavljal zanemarjene cerkve. In tako vidimo in gledamo, kako prav tretjeredniki v mnogih župnijah skrbijo ali brezplačno ali pa za malenkostno nagrado, za snažnost hiše božje, za olep-šavanje altarjev, za cerkveno perilo, za obleko in drugo potrebno.
5.	Dober katoliški tisk v župniji — to je dandenes velevažna skrb dušnega pastirja. Za razširjanje dobrega tiska, časopisov, knjig, brošur, letakov, za to je treba agitatorjev in ti morajo biti nesebični, požrtvovalni, vneti, potrpežljivi in pri razmerah, v kakršnih živimo, morajo delati pogosto brezplačno ali skorej zastonj. Kje bo dobil dušni pastir take apostole katoliškega tiska? — Vodilo tretjega reda pravi: »Knjig in časopisov, ki bi mogli škoditi čednosti, naj ne puste prinašati v svojo hišo in naj jih prepovedo svojim podložnim* (II § 8). Tretjeredniki pa niso zadovoljni samo s tem, ampak storijo še več. Dobre, katoliške časopise in knjige nesejo naivnost v hišo, nagovarjajo naročnike — vse iz ljubezni do Boga in morajo Pri tem še marsikatero grenko slišati.
6.	Da more dušni pastir te naštete želje in namene izpeljati, potrebuje molitve. — Neki dušni pastir pravi: »Česer tretjeredniki z naravnimi močmi ne morejo doseči, to dosežejo z molitvijo". Tretjeredniki so tisti, ki podpirajo svojega dušnega pastirja z delom, zelo izdatno pa tudi z molitvijo,
P. MAVRIČU O. CAP.
Pogoji za sprejem v tretji red.
(Vodilo 1.1-2).
Tketjeredno Vodilo stavi za sprejem v tretji red pet pogojev: 1. Dovršeno 14. leto, 2. Lepo obnašanje, 3. Miroljubno srce, 4. Katoliško prepričanje in 5. Za zakonske žene dovoljenje moža. O J! vsakem teh pogojev vam bom na kratko in v glavnih obrisih poglavitno povedal.
1. Dovršeno 14. leto. Prvi pogoj za sprejem v tretji red je dovršeno 14. leto. Takoj v začetku redovnega Vodila je. torej ovržen predsodek in ugovor, češ, da je tretji red samo za odrasle in stare ljudi. To je popolnoma krivo in napačno naziranje. Kaker hitro doseže dečak ali deklica 14. leto in je zmožen sam presoditi dolžnosti tretjega reda, ju sv. Cerkev prav ljubeznivo vabi v tretji red. Ravno za doraščajoče dečke in deklice je sila velike važnosti, ako se že zgodaj oklenejo tretjega reda. Mladina se laglje privadi na spolnjevanje tretjerednih dolžnosti, kaker pa odrasli ljudje. Poleg tega pa imajo taki mladi ljudje tudi mnogo koristi od tretjega reda, ker jih tretji red varuje pred grešnimi nevarnostmi, jih navaja k čednost-nemu življenju in jih utrjuje v dobrem. Blager, trikrat blager mladini, ki stopi že v zgodnji mladosti v tretji red in ostane potem celo svoje življenje dober tretjerednik 1 Z mladimi tretjeredniki imata Bog in sv. Frančišek prav posebno veselje, ker je veliko več vredno, če se človek odloči za bogoljubno življenje že v mladosti, kaker če se odloči še le na stara leta. Zato je pa sveta dolžnost vsakega tretjerednika, da z apostolsko gorečnostjo pridobiva mladino za tretji red. Zlasti matere bi morale svoje otroke navduševati in vzgajati za tretji red, jih pridno pošiljati k redovnim shodom in jim večkrat polagati na srce, kako visoka je čast in kako velika je milost biti v tretjem redu. Kedor spravi mladega človeka v tretji red, mu skaže s tem prav veliko dobroto, ker ga je pridobil za nebesa.
2. Lepo obnašanje. Drugi pogoj za sprejem v tretji red je lepo obnašanje: Samo taki, ki so na dobrem glasu in jim ne more nihče kaj slabega očitati, so sposobni in vredni, da nosijo redovno obleko sv. Frančiška. Kedof je na slabem glasu, ali zanemarja svoje verske in stanovske dolžnosti, ali očitno prelamlja božje in cerkvene zapovedi, hodi po plesih in grešnih veselicah, občuje sč sumljivimi osebami, in daje svoji okolici pohujšanje, tak ni za tretji red. Ako bi se taki ljudje vrinili v tretji red, bi redovna skupščina trpela na svojem ugledu. Ugled, čast in dostojanstvo tretjega reda zahteva, da se sprejemajo samo dobri kristijani, ki so v vsakem oziru na dobrem glasu.
Mogoče bo kedo ugovarjal: Tretji red je red pokore, torej imajo gre' šniki v prvi vrsti pravico do sprejema. Res je, da je tretji red spokoren red in je tudi za grešnike ustanovljen, toda le za spokorne grešnike. Kedof
je v svojem preteklem življenju omadeževal svojo čast in zgubil dobro ime, mora najprej pokazati, da se je res spreobrnil in poboljšal. Delj č?sa, vsaj nekaj let, mora delati pokoro, lepo in zgledno živeti ter se z resno voljo truditi za krščansko popolnost, da z nova pridobi dobro ime; še le potem sme biti sprejet v tretji red. Tistih pa, ki so bili zaradi pohujšljivega življenja izključeni iz tretjega reda, sploh ne kaže sprejemati jih nazaj v tretji red.
Uboštvo ne ovira vstopiti v tretji red, vender se taki, ki bi v tretjem redu iskali le podporo, ne smejo sprejemati kaker tudi taki ne, ki niso popolnoma zdrave pameti.
3.	Miroljubno srce. Tretji pogoj za sprejem v tretji red je miroljubno srce. Sv. Frančišek odločno zahteva, da mora v tretjem redu vladati mir, edinost in ljubezen. Zato ne mara imeti v tretjem redu trmoglavih in prepirljivih, opravljivih in nespravljivih oseb. Kedor se ne more z drugimi razumeti, ali se rad prepira, ali nosi v svojem srcu sovraštvo in mržnjo do bližnjega ter je do svojih domačih surov in oduren, takih tretji red ne sprejema, ker bi imel od njih več škode, kaker pa koristi. Sila neprijetno je slišati očitanje, da gredo nekateri večkrat k sv. obhajilu, pa žive kljub temu v sovraštvu in prepiru z bližnjim. To je za dobre in slabe kristijane hudo Pohujšanje, obenem pa tudi velik greh; sv. pismo pravi: »Gospod sovraži onega, ki dela mej brati prepir.” (Preg. 6, 19.)
Tretjeredniki si morajo prav pridno prizadevati, da ne dajejo v tem oziru nikomer slabega zgleda. Kaker so bili prvi kristijani enega srca in enega duha, tako naj žive tudi tretjeredniki se vsemi, zlasti pa z domačini v miru in ljubezni. Miroljubnost je vsakemu tretjeredniku nujno potrebna in gdor nima te čednosti, ne more biti sprejet v tretji red.
4.	Katoliško prepričanje. Četrti pogoj za sprejem v tretji red je katoliško prepričanje. Redovno Vodilo zahteva, da morajo biti tisti, ki hočejo stopiti v tretji red, trdni v sveti katoliški veri ter udanr rimski Cerkvi in apostolskemu sedežu. Z drugimi besedami se to pravi: tretjeredniki morajo biti globokoverni, vedno pokorni cerkvenim odredbam in zvesti rimskemu Papežu. Sv. Frančišek sam je rekel: »Vsi moji otroci morajo v življenju in v besedah priznavati katoliško vero in biti dobri katoliški kristijani.” Gdor torej hoče postati tretjerednik, mora natančno spolnjevati božje zapovedi, spoštovati sv. Cerkev, odločno braniti njene pravice in biti otroško udan njenemu vrhovnemu poglavarju, svetemu očetu papežu. Gdor bi pa zametoval katoliška načela, lehkomišljeno prelamljal božje zapovedi, imel naro-
* čene in bral proticerkvene časopise, podpiral brezverska društva, ali bi imel Posebno prijateljstvo z nasprotniki Cerkve, sramotil papeža in duhovščino, tok ne spada v tretji red. Katoliško prepričanje je pogoj, brez katerega ni Mogoče postati dober član tretjega reda.
5.	Dovoljenje moža. Peti pogoj se ozirk samo na zakonske žene in se glasi v redovnem vodilu takole: »Omožene naj se ne sprejemajo brez ved-n°sti moža, razen če bi po nasvetu njihovega spovednika kazalo drugače ravnati.” Ta določba je prav modra in pametna, ker tretji red noče rušiti
miru in edinosti zakonskega življenja, ampak hoče zvezo med možem in ženo le .še bolj utrditi in posvetiti. Seveda tretji red zakonskih pravic prav nič ne ovira in ne omejuje. Privoljenje moža se zahteva samo zaradi tega, da ne bi morda pozneje mož oviral svoje žene v spolnjevanju tretjerednih dolžnosti, ampak jo pri tem podpiral. Če bi žena brez moževe vednosti stopila v tretji red, hodila vsaki mesec k zakramentom in redovnim shodom, nosila škapulir in pas, bi zaraditega lehko prišlo med njo in možem do kakega nesporazuinljenja. Tretji red pa hoče vsak prepir v družini preprečiti in zato zahteva od zakonskih žen, da morajo za sprejem v tretji red imeti privoljenje moža.
Ako pa mož iz kakršnegakoli razloga ne bi hotel privoliti, žena bi pa vender rada stopila v tretji red, mora taka žena poprej vprašati svojega spovednika ali pa tretjerednega voditelja za svet. Sicer je pa za moža in za celo družino velika korist in dobrota, ako je hišna gospodinja v tretjem redu. Če bi možje vedeli, kako blagodejno upliva tretji red na družinsko življenje, bi svojim ženam nigdar ne branili stopiti v tretji red, ampak bi jih k temu celo priganjali in bi tudi sami radi vstopili.
Vsaki drugi pa stopi lehko brez posebnega dovoljenja v tretji red, Vender je lepo, če tudi otroci in posli prosijo svoje stariše in gospodarje za dovoljenje, da jih potem stariši in gospodarji ne ovirajo, kedar je treba spolnjevati tretjeredne dolžnosti in se ogibati grešnih priložnosti.
*
* *
To so torej pogoji za sprejem v tretji red. Mislim, da niso za nikoger pretrdi in da je na Slovenskem še mnogo takih kristijanov, ki bi bili sposobni za tretji red. Prepričan sem, da je med nami še tudi mnogo dobrih, nepokvarjenih mladeničev in poštenih deklet, ki bi gotovo stopili v tretji red, če bi jih gdo opozoril in jih o tretjem redu prav podučil. Če brezverci in nasprotniki Cerkve z veliko vnemo in gorečnostjo pridobivajo nove člane za svoje protikrščanske organizacije, morajo tretjeredniki še z večjo vnemo in gorečnostjo pridobivati nove ude za svojo najboljšo in najbolj krščansko organizacijo. Nikaker ni prav, ako se tretjeredniki nič ne zganejo in nič ne potrudijo, da bi spravili mladeniče in dekleta v tretji red in jih tako obvarovali pred grešnim življenjem. Za stare ljudi se ni treba bati, mladina je v nevarnosti in za mladino je tretji red najbolj potreben. Tisti, ki bodo po vaši zaslugi in na vaše prigovarjanje postali tretjeredniki in prišli nekoč v nebesa, vam bodo celo večnost hvaležni. Zato pa na delo za tretji red, na delo za zveličanje in rešitev neumrjočih duš!
P. ANGELIK.
Bodi svetloba.
17. ugovor: Kaj nam neki koristi sv. obhajilo, saj smo tudi v molitvi združeni z Bogom, ali smo vsaj v njegovi bližini.
□= ■ n
esnično je, da sta si sv. obhajilo in molitev slična v tem, da obadva človeka zbližujeta z Bogom, četudi na različen način. Vprašanje pa je, katero izmej teh dveh donaša več koristi, ali molitev ali sv. obhajilo in pa če ne kaže morda eno drugemu na ljubo opustiti. Ugovor temelji na misli, ki je sama na sebi resnična: Če se da isti uspeh in ista korist doseči z manjšim trudom, zakaj bi človek tega ne storil?
Kakšne so torej koristi molitve? Ker nedostaja prostora, zato se hočem omejiti le na glavne točke, ki jih omenjajo učeniki duhovnega življenja. Mimogrede omenimo, da govorimo tu le o sadovih dobre molitve in dobrega sv.obhajila.
Molitev človeka združuje z Bogom in ga dela Bogu podobnega. Na videz je to odveč, saj je Bog povsod in smo torej vedno združeni ž njim. *V njem namreč živimo in se gibljemo in srno", pravi sv. Pavel (Dej. ap. 17, 28). Seveda je to združenje, ki so ga deležne tudi nespametne stvari, kaker rastline, kamenje in skale. Molitev nas pa spravi v duhovno in živo zvezo z Bogom, kaker dve osebi, ki mej sabo prijateljsko občujete. Dokler je knjiga zaprta, ne morem brati iž nje, četudi je tik pred mojimi očmi. Pa tudi v odprti knjigi ne morem brati, dokler so moje oči zaprte. Oboje mora biti odprto, knjiga in tudi oči. Ravnotaka je pri molitvi. Bog nam takorekoč nudi obe roki, polni milosti, da bi nas ž njimi obdaril. Naša dolžnost pa je, da mu tudi mi nudimo obe roki, to je roko razuma, s ke-terim na Boga mislimo in roko volje in srca, s katero po njem hrepenimo, ga prosimo in se mu zahvaljujemo. Ravno to pa delamo v molitvi.
Molitev dela človeka Bogu podobnega. Če že pogosto in zaupno občevanje s kakim zemeljskim prijateljem nehote povzroči, da se. človeka primejo njegova načela in navade, velja to tolikanj bolj o Bogu. Saj pravi že star pregovor: Povej mi, s kom občuješ in povem ti, kaj si. V tem občevanju z Bogom duša nehote zgubi nagnenje do zemeljskih reči in postane — rekel bi — nekako božja.
Molitev človeka krepi in mu daje moč v boju se skušnjavami. Življenje človeka je neprestan boj sč skušnjavami, saj pravi že pobožni Job: „Vojska je človekovo življenje na zemlji" (7, 1). Dolgotrajen boj človeka utrudi, zato potrebuje božje pomoči: „Čujte in molite, da ne Padete v skušnjavo" (Mark. 14, 38). In ker traja ta boj celo življenje, zato moramo neprestano moliti. »Treba je vedno moliti in ne prenehati" (Luk. 18, 1; I. Tes. 5, 17).
20 .
Molitev tolaži človeka v nesreči in mu pomaga v nadlogah. Vsagdo čuti sam, da je pot našega življenja speljana po solzni dolini. Slehrni dan nam prinese nove težave in neprijetnosti. Kje naj najde človek pomoč? Edino pri Bogu, ki je vsemogočen, dober in usmiljen. Zato piše sv. apostol Jakob: „Če je kedo mej vami žalosten, naj moli“ (5, 13). In Kristus sam pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil" (Mat. 18, 28). Obljubil je tudi, da nas bo uslišal: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in bote našli, trkajte in se vam bo odprlo. Vsak namreč, ki prosi, prejme, kateri išče, najde in gdor trka, se mu odpre" (Mat. 7, 7—8).
To so v glavnem sadovi dobre molitve. Oglejmo si zdaj še sadove vrednega sv. obhajila.
Sv. obhajilo nas najtesnejše združi s Kristusom. To je jasno ko beli dan, saj je sv. obhajilo resnično uživanje Telesa in Krvi Kristusove. Ni je pa ožje, tesnejše združitve, kaker je združitev hrane in pijače s tistim, ki ju vživa, saj prejde in se spremeni v meso ip kri tistega, ki ju vživa. Kristusovo Telo in Kri se sicer ne spremenita v telo in kri tistega, ki prejme sv. obhajilo, toda on se — rekel bi — v notranjosti spremeni v Kristusa. »Gdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem", pravi Gospod (Jan. 6, 57).
Sv. obhajilo nas oprosti vseh malih grehov. Kristus Gospod ni nikdar grešil," in tudi grešiti ni mogel. Zakaj ne? Zato, ker je bila njegova človeška in božja narava združena v eni božji osebi. Vsled tesne zveze, ki jo je imela Marija z božjim Detetom, je morala tudi ona biti prosta vsakega greha. Iz tega sledi: Čim tesneje je gdo združen z Bogom, toliko bolj je od greha oddaljen, toliko čistejša je njegova duša. Da smo po sv. obhajilu oproščeni vsakega malega greha, nam ni treba druzega, kaker imeti moramo voljo, da nočemo storiti nobenega greha več. V ta namen ni niti potrebno obuditi posebno dejanje kesanja, kaker je to n. pr. potrebno, če hočemo male grehe izbrisati z drugimi dobrimi deli. Tako vidimo, da je sv. obhajilo najlažje, najboljše in najizdatniše sredstvo, da se oprostimo vsaki-danjih malih grehov. Zato po pravici pravi sv. Janez Zlatousti: »Recimo, da bi gdo svojo roko ali jezik vteknil v stopljeno zlato, bi bila naenkrat pozlačena. Ravno tako velike, da še večje uspehe ima vživanje prisotnih darov (namreč mesa in krvi Kristusove)" -(Hom. 46 in Joan. P. G. 59, 261 nsl.).
Sv.obhajilo nas oprosti tudi vseh smrtnih grehov, ki se jih ne zavedamo, podobno kaker sv. poslednje olje. Sv. očetje prav radi primerjajo žareči ogel, ki ga je angelj položil na Izaijeve ustnice, da bi jih očistil, s presvetim Rešnjim Telesom, katero sprejmemo pri sv. obhajilu na naše ustnice, da bi nas povsem očistilo. Že ta primera z gorečim oglom kaže, da izbriše sv. Rešnje Telo po mnenju svetih očetov vse nečisto iz srca tistega, ki je prejme. Jasno pa uči tudi sv. Tomaž Akvinski: »Milost, ki jo zadobimo pri prejemu sv. Rešnjega Telesa, ima sama na sebi moč izbrisati smrtne grehe ... Če bi pa tisti, ki prejme sv. Rešnje Telo, imel v srcu smrtne grehe, ne da bi se jih zavedal, so mu vender pri prejemu
sv. obhajila odpuščeni (IV. Sent. d. 9 a. 1 q. 2 et 3). Kako tolaživen je ta nauk za vse, ki večkrat, posebno po hudih skušnjavah dvojijo, če so v stanu milosti božje in se zato boje prejeti sv. obhajilo. Dokler vestna oseba ne more z gotovostjo izjaviti, da je kriva smrtnega greha, tako dolgo sme iti mirno k sv. obhajilu brez strahu pred božjim ropom, ker ji v tem slučaju sv. Rešnje Telo nadomešča tudi spoved. Dolžni smo pa pri prvi sledeči spovedi spovedati se pozabljenih smrtnih grehov. Resnične so torej besede Gospodove: »Ta je kruh, kateri iz nebes pride, da kedor od njega je, ne umrje" (Jan. 6, 50).
Prejemu sv.obhajila je obljubljena milost stanovitnosti in srečna večnost. »Kedor je od tega kruha, bo živel vekomaj. In kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. Kedor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan“ (Jan. 6, 52, 55). S temi besedami obeta Zveličar tistim, ki vredno uživajo njegovo Telo in Kri, življenje milosti in srečne večnosti. Zato imenuje Tridentinski cerkveni zbor sv. Rešnje Telo sredstvo, »katero nas varuje smrtnih grehov" (Sess. 13, 2). Rimski katekizem lepo piše, da sv. Rešnje Telo ni samo kanal, po katerem tečejo milosti, kaker pri drugih zakramentih, ampak je vir milosti (II. pogl. 4, 47). Sv. Rešnje Telo je torej v resnici protistrup za zaužiti prepovedan sad v raju; popraviti hoče to, kar nam je ona jed škodovala. Ker sta vsled prepovedanega uživanja zapadla smrti telo in duša, zato naj bo se zapovedanim uživanjem sv. Rešnjega Telesa našemu telesu in duši zopet podeljeno življenje. Sv. Rešnje Telo, je v resnici drevo življenja. Kaker bi naši prvi stariši ne bili umrli, če bi bili smeli vedno uživati tisti sad, tako tudi mi ne bomo umrli, če bomo vedno in vredno uživali sad križa, sv. Rešnje Telo.
Če primerjamo koristi in sadove molitve in sv. obhajila, tedaj odločitev gotovo ni težka. Misliti bi si mogel gdo: tedaj bom raje opustil molitev, saj vse sadove molitve dobim v pomnoženi meri pri prejemu sv. Rešnjega Telesa. To je sicer res, toda pozabiti ne smemo, da je tu govor o sadovih >n koristi dobrega in vrednega sv. obhajila. To pa bi težko dosegel, če bi popolnoma opustil molitev. Najbrže bi brez molitve ne prejel vredno sv. obhajila. Zato bo najboljše, če delaš obojno: moliš in prejemaš sv. obhajilo. Ravnal se boš tako natančno po sv. pismu, ki pravi: »Treba je vedno nioliti in ne jenjati," pa tudi pravi: »Ako ne bote vživali mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi."
I. Glede sprejemanja v tretji red nam je pisal nekedo iz Maribora sledeče: Čisto prav je povdarjal prov. komisar na zborovanju voditeljev 27. avgusta, da naj se v tretji red tudi mladina sprejema. Gola resnica je: kar se
Janezek ni učil, to tudi Janez ne zna. Iz lastne skušnje spoznam, da sedaj ne bi vstopil v tretji red, če ne bi bil v mladosti. Dokler je človek mlad, je bolj prost raznih skrbi, zato bolj lehko moli in z večjim zaupanjem. Starejši ko je, bolj ga vsakidanje skrbi tarejo in razburjajo, tako da včasih pri najboljši volji ne more zbrano moliti. — Ako„ se v mladosti nauči križe in težave voljno nositi, jih v valovih življenja lažje prenaša; to se pa nauči v spokornem tretjem redu. — Če je mladenič ali mladenika v tretjem redu, daje drugim tovarišem in tovarišicam lep zgled in ti pravijo: če sta ta in ona lehko bogoljubna in v tretjem redu, zakaj ne bi mogel biti še jaz? — Po mojem mnenju je biti v tretjem redu bolj težavno na deželi ko v mestu. V mestu si bolj nepoznan, lažje svQje krščanske dolžnosti izpolnuješ in te nihče ne moti, nihče te ne zasmehuje; na deželi je pa človek bolj na okrog poznan, toda to te ne sme strašiti; pojdi preko vseh zaničevanj in posmehov in hrabro hodi.
Mogoče bi kateri kedaj slišal, da hoče ta ali ona oseba v samostan iti, drugi pa ji odsvetujejo ali celo zapreke delajo. Take ljudi je treba strogo posvariti, ker ne vedo, kakšno napako delajo. Dotični je iz pravega namena namenjen v samostan iti: če se mu pa na katerikoli način zabrani, je mej svetom vedno nezadovoljen in tudi v sreči nesrečen, vedno mu nejraj manjka in ne najde pravega veselja in miru. — Vk.
II.	Neka oseba priporoča tretji red zato, ker je v njem veliko duhov, dobrot, ker zatira navezanost na svet, ker je izdaten pomoček proti pijančevanju, ker je v tretjem redu lehko umirati itd. Pismo ni podpisano, zato je ne moremo objaviti.
III.	Tretje pismo, podpisano le sč začetnimi črkami, tudi ni za javnost, ker nima celotnega podpisa. Neka oseba toži v njem, da dobivajo v njeni skupščini vesoljno odvezo le 4—5 krat na leto, papeževega blagoslova pa nikoli. — G. voditelj! To ni v redu. Dajajte vesoljno odvezo vse za njo določene dni in papežev blagoslov vsaj~dvakrat' na leto.
Dosedanji novomeški p. gvardijan Adolf Čadež je imenovan za prov. tajnika in oskrbnika za ildanje nove cerkve sv. Fr. v Sp. Šiški; stanuje v ljubljanskem samostanu. Na njegov naslov pošiljajte vse darove za novo cerkev v Sp. Šiški. Mesto njega je šel za gvardijana v Novo mesto p. Dominik Nabernik. Vodstvo tretjega reda v Novem mestu je izročeno p. Henriku Damišu.
Glede bolniške postrežbe se v Mariboru nekaj gibljejo; odtod nam je p. voditelj sporočil, naj nabrani znesek hranimo. Če kje želite imeti poslani znesek nazaj, ga radi vrnemo, samo sporočite, da ga želite, ako ne, ga bomo še nekaj časa hranili, potem pa porabili, za kar se bodo darovalci odločili. — Iz Brežic nam je pisal p. voditelj tretjega reda: „pri nas se vsi zanašajo
na bolnišnice, ki jih imamo blizu. Torej iz našega kraja ne bo nobena prišla". — Pozdravlja Vas g. egoizem! *
Kar tiče molitvenik za tretji red, o katerem smo zadnjič sporočili, se je zanj prvi oglasil škofjeloški p. voditelj, na to pa še trije, več se jih ni oglasilo — za pesmi se je pa oglasil samo eden. — Na tako majhino število ne moremo nič začeti — še misliti si ne upamo na novo izdanje. Pa čakajmo, da izide oficij de dormitione plur. directorum HI. ord. Ta bo bolj vlekel.
Mesečni shod skupščine duhovnikov v Mariboru je bil posvečen sv. Fr. Šaleškemu v zmislu okrožnice Pija XI.
Pričujočih je bilo 14 svetnih duhovnikov in 3 frančiškani. Voditelj* te skupščine se je naročilo, naj ljubljanskemu p. voditelju tole sporoči: V Ljubljani nabrani znesek za izobrazbo postrežnic bolnikov naj se nikari ne porabi za druge namene, ampak naj se naloži v ta namen in naj se še dalje nabira. Tudi tukaj se nabira in se bo še dalje nabiralo. Ta akcija naj se ne opusti, je velikega obsega. Morebiti bodo šele naši nasledniki izvršili, kar smo mi pričeli. — Eden odbornik je opozoril na 700 letnico jaslic sv. Frančiška.
Prejšnji g. urednik Glasnika presv. S. J. v Mariboru je zapisal na str. 148
pod naslovom Nove veseliceI tudi besede: »Veselice prirejajo M. dr.............
morda kje tretjeredne skupščine" . . . Kakšne veselice, to pove nadalje: ,,Povsod je večinoma na sporedu: jed, pijača, okrepčila, petje, godba, telovadba, gledališka igra, deklamacija, govori, srečolov, prosta zabava;----------
pri manj pobožnih še tudi — ples — ... Glasnik pa se boji, da se bo marsikomu tisto veselje spremenilo — v žalost!" — Podpisani je ko provinc, komisar tretjega reda g. špirituala Jurharja opozoril in ga prosil, naj pove tiste tretjeredne skupščine, ki so priredile kako veselico po imenovanem sporedu, če pa tega ne more, naj besede »morda kje tretjeredne skupščine" Prekliče. Gospod prvega ni mogel, drugega ni hotel storiti. To je njegova stvar; moja pa je, da povdarim, da ni res, da bi bile kje tretjeredne skupščine priredile kako veselico po popisanem sporedu in da so bile tretjeredne skupščine obrekovane. — P. Salvator.
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo:
I.	Terezija Vizjak sebe, stariše, brate in sestre za pravo spoznanje in ljubezen — Zaplotnik Marija za zdravje na očeh — Fr. Kolar za rešitev iz silno hudega dušnega trpljenja, za ozdravljenje žene, celo družino za dušni mir, zlasti sinove doma In v Ameriki ~~ Vse dosedaj neuslišane prošnje — Goriški rojaki, sobratje in sosestre — Neka oseba na tujem.
II.	Pokojni udje skupščin:
1.	ljubljanske: Marija Krelj, Ignacij Pačtlber, Neža Alič, Marija Kunstelj, Jožefa
-Zupan.	*
2.	sosterske: Anžič omož. Vrečar Jera.
3.	poliške: Knez Janez.
4.	mariborskega okrožja: Št. Janž n. Dr. p1.: M. Geračnik, Kata Greif, T. Fakleš, Kata Mlinarič, Urša Radolič, Marjeta Kirbiš, M. Štern, M. Gorinšek, Julijana Pušnik, A. Tomše, Peter Cebe. — Sv. Barbara v Sl.gor.: Jožefa Hrastnik. — Cirkovce: A. Bauman.
—	Slov. Bristrlca: A. Krivec, El. Turk, Ter. Tomažič. — Zavrče: M. Žunec. — Ljutomer: preč. g. Jožef Ozmec, dekan, Anton Kinlad, Franc Makoter. — Sv. Lenart pri Velikinedelji: Helena Herga roj. Megla, M. Hanželič, Julijana Kukec.
5.	celjskega okrožja: Nova cerkev: Roza Arllč. — Terezija Valentine. — Št. Pavel: Mihael Matko. — Sv. Štefan: Franc Tamšek, Marija Žaberl. — Gotovlje: Marija Antloga, Gregor Lilija. — Loče: Jurij Brezovšek. — Žalec: Ana Žužej. — Št. Jurij ob. j. ž.: Ana Gorjup, Jurij Rom, Urša Stojan, Marija Svetec. — Šmartno v R. d.: Antonija Štravs. — Radeče: Marija Pfajfer. — Kostrivca: Ana Zobec. — Št. Jedert: Mica Gaberšek.
6.	svetotrojlškega okrožja: Sv. Trojica: Jožef Padovnik visokošolec, El. Kram-bergar, Hel. Vogrinec, Marjeta Trstenjak. — Sv. Ana: M. Župec, Gera Ljubeč, Neža lležič, Aloj Estrin, Anton Stajnko, M. Drozg, Rudolf Krambergar, Karolina Šober, Pavel Lorber,
—	Sv. Andraž: Rozalija Andrašič. — Sv. Anton: Roza Čirič, M. Potrč. — Beltinci v Prekmurju: Verona Ščančar, M. Srež, M. Balgoc, Barba Perša, Kata Čergoll. — Sv. Bol-fenk v Slov. gor.: Simon Horvat, M. Čeh, Simon Horvat, Ludvik Čeh, M. Čeh, Jožefa Satler, Jožef Švare, El. Kranjc. — Sv. Helena v Prekmurju: M. Kosednar. — Sv. Jurij ob Ščavnici: Ana Holc, M. Kreft, Ter. Gaušovec, Jožefa Kegel, Francka Lah, Franc Vunder. — Kapela: M. Zamuda. — Sv. Lenart v Slov. gor.: M. Vezjak. — S\f. Peter pri Radgoni: Neža Lu-kovnjak, M. Mulec, Ter. Jančar. — Mala nedelja: Ter. Ganza, Antonija Slekovec. — Marija Snežna: Ana Placer. — Murska Sobota: Štefan Durič. — Sv. Lovrenc v Slov. gor.: Ana Golob, M. Brenholc, Ter. Kovačec, M. Kralj, Kat. Rižnar, Ana korošec, Ter. Kekec, M. Šegula, Jan. Lovrec, M. Zlodnjak, Jak. Tikvič, M. Lašlč, Ana Veingerl, Kat. Hrga, Gera Vogrin, Neža Toplak, Kat. Dolenšak, Lovrenc Zlodnjak, Urša Novak, M. Mihelič, Ana Uršič, M. Bezjak, Anton Vojsk, bil 50let organist, umrl pa pri Mali Nedelji, Ana Matjašič, Jula Vesenjak, Gera Meglič, Jož. Novak, Jan. Pignar, Juri Janžekovič. — Polenšak: M. Hrga,*Roza Lajh. — Sv. Ropert v Slov. gor.: Jožefa Sužnlk, Vinc. Slatlnšek, Juljana Dobaja, M. Benko, M. Kurbos, M. Pirjian, Ana Letnik. — Tišina v Prekmurju: Kata Ullen roj. Vukan. — Sv. Tomaž: Juri Križanič. — Sv. Urban nad Ptujem: Jož. Švare, Terezija i Rojko, M. Rajšp, M. Kranjc.
7.	kamniške: Marija Jančigaj, Urš. Ficker, Marija Kavčič.
Zahvala za.uslišano molitev.
Iz Komende se zahvaljuje za rešitev v zelo nevarni bolezni Materi božji, sv. Antonu Padovanskemu, sv. Notburgi in sv. Urbanu M. G. — M. B. iz B. se zahvaljuje za ozdravljenje konja po priprošnji sv. Antona In sv. Jurija (— dar Vam Bog povrni). — Čast in hvala Bogu in sv. Antonu za zadobljenl posluh, ki sem ga prejela na priprošnjo sv. Antona. Obljubila sem zahvalo v Cvetju naznaniti. Krivec Frančiška, Šentviška gora. — K. K. se iz obljube zahvaljuje Bogu ln Brezmadežni za uslišano prošnjo. —
Prošnja.
V sedanjem zvezku smo Vas prosili in Vas bomo še prosili in nadlegovali s ponižno in silno prošnjo, da nam vsi pomagate — vsi kjerkoli prebivate ali doma ali na tujem — da nas po vseh močeh podpirate, da nam bo mogoče postaviti v dveh letih in pol cerkev v Sp. Šiiki v Ljubljani. - To bote storili, tako upamo. — Zagrebški p. gvardijan nas je prosil, naj Vam povemo, da so klarise v Splitu v veliki potrebi, ( e bi kedo tudi tem rad kaj daroval, naj blagovoli poslati na uredništvo Cvetja. — Drugi pa prosijo za uaše rojake na Vestfaljskem, za naše rudarje, ki so tudi v potrebi. Tudi teh prošnjo priporočamo.
Natis dovolil: P. Regalat Čebulj, prov. vikarlj. — Vredil p. Salvator Zobec.
*n na svečnico ob 4. pop. — Maribor: M. shodi za celo leto: 6. jan., 2. febr., 19. marca, 21. apr., 29. maja, 29. junija, 20. jul., 15. avg., 8. sept., 5. okt., 9. nov., 8. dec. Duhovne vaje bodo od 30. marca do 3. aprila. Začetek 30. marca ob 3. pop., nadaljne tri dni premišljevanja ob 5. zj. in 3. pop. Sklep v četrtek 3. apr. ob 5. url zjutraj.
Za kruhe sv. Ant.: iz Kamnika 25 D 75 p. (oddano za konv.), Roblek Julijana 13 D v zahvalo za uslišano prošnjo. G. Fr. Hlrsche 100 D. Al. Plesnik — Pogorelčnik Luče 30 D za srečo pri živini ko zahvalo in priprošnjo. '
Za frančišk. misj.; iz Kamnika 55 D. (Drugi darovi prihodnjič).
ANGELIK.
Pregled knjig in spisov (literature) o tretjem redu sv. Frančiška Asiškega.
(Dalje.)
d’Oisy, P. Eugiine O. Cap., Qu’ est-ce le Tiers-Ordre Francisca in. — Pariš 1912.
’0isy, Eugone, O. Cap., Itčilexinus sur un prejet de Federation du Tiers-Ordre. — Pariš 1912.
d’Oisy, P. Eugone O. Cap., ,Pourquoi cntrer dans le Tiers-Ordre? — Pariš 1912.
d’Oisy, P. Eugone, O. Cap., Gloires et bienfaits du Tiers-Ordre. — Pariš 1912.
d’Oisy, P. Eugone O. M. Cap., Catechisme on Petit Mauuel a 1’ usage des Novices Tertiaires de S. Franfois. — Pariš 1912.
* • Pascal, O. Min., Le Tiers-Ordre de St. Fran^ois et sa Mission. — Rapport pr6-sent6 au Congros de Lille le 21 Novembre 1893. — Lille-Paris 1893.
P- Pascal, O. Min., Le Pape et le Tiers-Ordre. — Actos de sa Saintetč L5on XIII sur le Troisieme Ordro de S. Francis. — Roubi4x 1894.
^ Peirus Baptista, O. F. M. — JThe špirit of tlte third Order of St. Francis. — London 1899.
P^rre - Baptiste, O. Min., Le Tiers-Ordre de St. Franco is et 1’action social; dis-| cours prononcd au Congros de Lille le 21 Novembre 1894. — Lille 1894.
P- Pierre-Baptiste O. M., l/esprit du Tiers-Ordre Frauciscain. — Vanves pros ; Pariš 1894.
P. Honorius O. F. M., Terziaren-Spiegel. —. Oeniponti 1907.
P. Honorius O. F. M., Vergissineiuuicht fitr unsere Terziaren. -- Ein Leitstern fiirs Tertiarouleben. Geeiguet aucb als Audeuken au die hi. Profess, sowie als Wink j ■ zur Einfiihrung einer Organisation. — \\rien 1908.
P. Honorius O. F. M., Der Drittc Ordeu des Seraplis von Assisi in seiner herrlidisten Bliitc. — Einziges Ordensbuch mit erscbiipfender Angabe einer go-nauen Organisation und oinem iibersichtlichen Kalender allor sicheron auoh der unvollkommenon und allerneuesteu Abliisse. Herausgegoben auf Veranlassung des Erston Allgemeinen oosterreichisohen Terziarentages. — AVien 1908.
'Icklng, p. Dr. Ephrera, Der dritte Ordeu des hi. Frau/.iskus und uusere /cit. — \Varendorf i. W. 1915.
e Posa - Rallo, Prol. G., S. Francesco d'Assisi ed il suo Ter/.’Ordine come pra-tiea piu p er leti a del Vniigelo per le persoue viventi nel secolo ed a corre-*ioue del seuso depravato’. — D.scorso pel 2° Congresso dei Componeuti il Terz Ordine del Serafieo d’Assisi, Oltobre 1895. Napoli 1895.
$
Seebdck, P. Philibert O. F. M., Was ist der dritte Orden des hi. Franziskus? — Innsbruck 1872.
Seebdck, P. Philibert O. F. M., Was ist der Dritte Orden des hi. Franziskus? Wa0 verlangt er? Was triigt er eiu? (32 S.) — Diilmen 1908.
von Segur, Die Bedcutung des Britten Ordens des lil. Vaters Franziskus. — Mainz 1878.
Soutmans, P. Humilis O. F. M., We/.en en Doel der Dcrde Orde van deu H. Fran' ciscus. — Leuven 1914.
Strukič, o. Ignacij, Put k završenosti krščauskoj ili Treei svjetovni red sv. otc» Franje Asizkoga. — Zagreb 1895.
Thaler, P. Ambros O. F. M., Der zweite allgemeinc iisterreichische Tcrziarentag 8, —10. September 1910 in Innsbruck. — Innsbruck 1911.
Theiss, Gervasius O. F. M., Le Tiers-Ordre en Action. Fratčrnitč de Roubaix. — Roubaix 1910.
Zagari, Mons. Rocco Maria, I nnstri tempi e lo špiritu cristiano nella. parroechiai nel quale si danuo ineitanienti ai ledeli per aseriversi al Terzo Online S. Francesco. — Milano 1894.
Zagari, Mons. Rocco Maria, Massoneria e Tcrz’ Ordine di S. Franeesro d’ Assisi. col qua)e si prova che, se la mina d' Italia e la massoneria, la sua salvezza sard nel Terzo Ordine franeescano. — Milano 1894.
Zobec, P. Salvator O. F. M., lted za ljudi živečejnej^svetom. (80 str.) — Ljubljana 1922
Rimsko-seraf inski koledar za leto 1924.
Januar.	Februar.
1	T	PO.VO.	Novo leto. Obrez. (1.
2	s	P.O.	Presv. ime Jezus
8	č		Osmina sv. Janeza
4	p	P.O.	BI. Angelja Fulg. 3. r.
5	s		Vilija razglš. G.
6	N	PO.VO.	Razglas, ti. 8v. trije kralji
7	P		2. dan mej osmino
8	T		3. .	.
9	S		4. .	.	.
10	č		s	S	»»
11	p		6. , .
12	s		Sv. družina J. M. J.
13	N		1, po razglš. Osmina razglš.
14	P		Sv. Hilarij šk. c. uč.
16	T		Sv. Pavel pušč.
16	s	P.O.	Sv. Berard in tov. 1. r.
17	Č		Sv. Anton pušč.
18	P		Stol sv. Petra v R.
19	s	P.O.	BI. Toma, Karol, Bernard 1. r.
20	N		2. po razglš.
21	P		Sv. Agnezu d. m.
22	T	Čm.	Sv. Vincenc in Anastaz m.
28	S	Čm.	Sv. Rajmund P.
24	č		Sv. Timotej šk. m.
25	p		Spreobrn. sv. Pavla
26	8		Sv. Polikarp šk. m.
27	N		3. po razglš. Sv. Jan. Zlatousti
28	P	PO.Čm.	BI. Odorik, Rogerij, Egidij 1. r.
29	T		Sv. Fr. Šaleški
30	s	P.O.	Sv. Hijacinta 3. r.
:tl	Č	P.O.	BI. Ludovika in Pavla 3. r.
l|P		P.O.	BI. Evstahija in Viridijana2. 3.
2jS		PO.VO.	Svetnica. Ofišč. D. M.	,,
3J N			4. po razglš. Sv. Blaž
4 P		P.O.	Sv. Jožef iz Leonise 1. r.
6 T		P.O.	Sv. P e te r in t o v. 1. r. Sv. Agat®
c: s			Sv. Tit šk. Sv. Doroteja
7	C		BI. Ridzerij, Egd., Anton 1. r.
8	P		Sv. Janez iz Mate
9	S		Sv. Ciril Alks. Sv. Apolonija
10	N		5. po razglš.
11	P		Prikaz. Brezmadežne I). M.
12	T		Sv. sedem ustanoviteljev
13	S		BI. Janez Triorski 1. r.
14	C	PO.Čm.	Sv. Ivana Val. Sv. Valentin
15	P		BI. Andr. Kom. Prenos sv. Aid-
16	s		Molt. od sa.b, sv. m. od 6. ned.
17	N		sedemdesetnica
IH	P	Čm.	Sv. Simon šk. m.
19	T	P.O.	Sv. Konrad 3. r.
20	S	Čm.	BI. Peter iz Treje 1. r.
21	C		Mit. in sv. m. od dneva,
22	P	P.O.	Sv. Marjeta Kort. spok. 3. t■
28	S		Sv. Peter Damijan šk. c. uČ.	„
24	N		šestdesetnica
25	P		Sv. Matija ap.
26	T		BI. Sebastijan 1. r.
27	8	PO.Čm.	BI. Izabela 2. r.
28	C	čm.	Mit. in sv. m. od dneva
29	p	Čm.	BI. Antonija Firenška 2. r.
Op.: PO. pomeni popolni odpustek, Čm zaznamuje, da se sme opraviti sv. v črni barvi. VO = vesoljna odveza.