Poučno berilo. Golob selec. Naj bolj čudno potovanje žival se kaže pri selivnem golobu. Pred pa naj bode omenjen golob pismonos, ki je uinetno izučen. Njegov domovinski čut presega vse človeške pojmove. Mej francozkim mestom Bordeaux (reci: Bordo) in belgijskem Bruselj imeli so več let poštno zvezo s pomočjo tega goloba. Osnovana je bila tako, da so v golobnjakih, zapertih koših, dalječ odpeljali take golobe, ki so na mah zletell v svojo domovino, ko so bili izpuščeni. Še bolj mičen je bil poskus, ki so ga naredili golobji prijatelji v Berolinu. Dva goloba pismonosca so v zapertih koših iz Ahe.ua prepeljali 1. 1849 po železnici v Berolin. Goloba nista bila nikoli čez 6 milj daleč od Ahenskega mesta. Ko so jih v Berolinu obložili s pismi in spustili po versti v zrak, bil je jeden v poltretji uri v Ahenu, drug pa je blizo 4 ure porabil časa do doma. Oba goloba sta izpuščena vzdignila se visoko v zrak, letala v velicih kolobarih nekaj časa okrog in potem kot blisk zletela v ravno mer proti Ahenu. V novejšem času jeli so na to versto golobov še večo pozornost obračati, odkar so se jako koristni skazali pri oblegi Pariza, glavnega mesta na Francozkem. Parižani so golobe v kletkah spustili v zrak po zračnih balonih, ko so baloni dospeli drugod na francozka tla, našli so sporočila iz glavnega mesta, ki jih po drugem potu bi nikakor ne bilo mogoče poslati raed svet. Golobom vernivšim se, iziočili so brez vse skerbi druga poročila o stanu vojske zunaj obleganega mesta. Zračni baloni in golobje pismonosci so res dobro sredstvo, da za silo občuje obkoljena terdnjava z drugo prosto deželo; zato se dandanes veliko važnost tej stvari pripisuje in to sredstvo tudi po svetu zelo razširja. Upati je, da se bode nagon goloba pisraonosca na ta način tudi bolje preiskal in spoznal. Golob selec je v severni Ameriki domač in nahaja se v velikanskih trumah, ki ostajajo dalj časa na posameznih gozdnih krajih. Toliko jih je, da si tega še roisliti ne moremo. Kjer se v gozdu namestijo, tam zasedejo prostora po veliko milj daleč. Pred mnogo leti je v deržavi BKentuki" zasedla naselba selivnih golobov gozdnega prostora do blizo 10 milj na dolgo in eno miljo na široko. Povsod so bila drevesa kar pokrita z gnjezdi; ko so kraj zapustili, bila so tla čez in čez po več palcev na debelo z golobjekom pokrita. Snedena je bila vsa mehka trava in tanjše vejice po germovji. Polomnjene so bile veje visokih dreves vsled teže golobov v celih kepah se posedajočih. Nasledke takega pustošenja je poznati mnogokrat po več let, vendar je pa prebivalcem ondotnih krajev, zlasti pa Indijancem ljubo, kadar se prikažejo, kajti mladiči, katerih je le po eden v vsakem gnjezdu, so precej veliki in neznano debeli, njihova mast pa je jako dobra jed (in svinje kermijo ž njim). Čudna je ta prikaz zastran tega, ker selivni golobje deželo neredno obletavajo. Zdaj pridejo, zdaj gredo, ne oziraje se na čas in okoliščine. Slavni ainerikanski natoroznanec BWilson" ceni število take trume do 2 miljard — 2000 miljonov. Drug zanesljiv pisatelj pripoveduje o takej popotnej trumi to-le: BZrak je bil onih golobov tako napolnjen, da je poldansko solnce otemnelo, kakor, kadar mrači in da je blato padalo na tla, kakor da bi snežilo. Pred solnčnim zahodom sem prišel do Louisville-a, ki je 55 angleških milj oddaljen; a golobje so še leteli v ravno tako gostih jatah, in to 3 dni kar naprej. Med tem časom je vse prebivalstvo pod orožjem, vsak iuaa puško in lovi golobe. To sporočilo zdi se nam neverjetno, a vendar ga poterjujejo pismeno tudi drugi popotniki, še bolj pa smemo preverjeni biti po natvornem čudu, ki je velike važnosti v kmetijstvu in prihaja tudi od tičev, ki se deržč po nekaterih ostrovih tihega morja. Znani so pod imenom Guano-otoki, ki nimajo velike vrednosti morebiti zarad prostornosti, kajti so samo pusto skalovje, kjer ni drevesa, niti germa; a vendar so jako cenjeni skladovi samega najboljšega gnoja, kar se ga nahaja na celem svetu. Polue ladije ga odvažvajo na vse kraje naše zemlje ter drago plačujejo in drago spečajo. In to gnojilo ni druzega, kakor blato neke verste pomorskih tičev, ki na niilijone tukaj gnjezdijo. Tega tičjeka, guano iaienovanega, sejetoliko nabralo, da gaje cele visoke sklade, kakor kamenja, ali skalovja Več desetletij bode še mogoče gnojiti naj bolj pusto zemljo obljudenih in omikanih dežel. Vrednost teh otokov ali ostrovov je tako velika, da bi je ne odvagalo vse zlato najdeno do sedaj v Kaliforniji, zlasti če imajo spodnji skladovi teh otokov ravno tako gnojilno moč, kakor zgornji. Ta gnoj ni dnizega, kakor izmečki ptičev, ki živ6 samo ob ribab, lovivši jih v morju in ki so morali imeti tukaj skozi tisoč in tisoč let svoje zbirališče, da so se mogli taki skladovi nakopičiti. Po cenitvi zgornjih novejših in mehkejših plasti mora znašati število tam bivajočih ptičev veliko milijonov. Kar živali v velikih skupščinah delajo, v to jih sili nagon. A živali si pridobe tudi sposobnosti, a ne po notranjih nagonih, temveč po skupnem življenji z ljudmi in po odgoji človeški. Se ve, da je tiatora žival že poprej pripravila in jo vstvarila z lastnostmi, ki jih skupaj srnatramo kot nagon krotkosti in pridružljivosti. To so večinoraa naše domače živali, ki so nekdaj živele divje, a vendar v skupnosti s svojirai soverstniki. Divje živali pa se ne dajo nikdar vdomačiti, ako žive posamezne, naj so tudi nekoliko vkvotene.