c Prep,-* brc* Človek
o¿/í
jogo v o
f I zaionc;
', c / Posanjp.
• ‘ničnimi ,a' v
'Ovolin- ,æL m
m’
e£
i £v-ai*
~^jO*
PISMA MM IN VAM
IZHAJA VSAK MESEC
li(i() leto X. štev. 2
VSEBINA
Jože Peterlin: Sonce nad
Vidmom ....................21
Janez Vodopivec: Kako zori koncilska setev ... 22 Danilo Lovrečič: Številka oseminosemdeset ... 23 N. K.: Kdo bo užival to pomlad? . . . ................23
S. K.: Kraški sprehodi . . 24 Kondor: In tako spet . . 26 Maks Šah: Zgodovina slovenskega šolstva .... 27 Janez Bele j: Nekaj dni po
Afriki ....................28
Lojze Škerl: Kaj pravite vi? 29 Franc Jeza: Problem svobode .........................30
Razgovor z mladino o mladini ......................34
Danilo Lovrečič: Odstavki . 35 Saša Rudolf: Profili — Al-
do Moro....................36
Knjige .....................37
Radio ......................37
Gledališče .................39
Gorica .....................40
žena in dom.................40
Uredil JOŽE PETERLIN
Zunanja oprema Klavdij Palčič
Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Marij Maver, Franc Mljač, Sergej Pahor, Jože Peterlin, Maks Šah, Lojze Škerl, Drago Štoka, Ceščut Marija in Silvan Kerševan
Odgovorni urednik:
Dr. Lojze Škerl
Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 23-779 — Pod-uredništvo v Gorici: SKAD
Čekovni račun 11/7019
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29-477
RAZPRAVLJANJE O ZGODOVINI ŠOLSTVA NA TRŽAŠKEM
Nekje sem bral poročilo, da je nekdo predaval o zgodovini šolstva na Tržaškem. Nisem se mogel ubraniti vtisa, da je gledanje, ki ga je izražal govornik in da so trditve, ki jih je poudarjal, nekaj kot bi poslušal pred dvajsetimi leti. Ko pa danes vsi (razen govornika menda) vemo, da imamo samo tisto na šolskem področju, kar smo takrat dobili »od okupatorjev Angležev in Amerikan-cev« in da bi kasneje nikdar več ne mogli. Pa če nič drugega, ni umestno danes več tako govorjenje kot je bilo tisto predavanje, če je bilo res tako kot so poročali nekateri časopisi. Kaj se Vam zdi?
V.	S.
Naša- revija že objavlja v nadaljevanjih razpravo o istem predmetu. Morda bi kazalo na koncu primerjati zaključke ene in druge razprave. Saj objektivni zgodovinar bo moral to storiti. Zelo koristno bi bilo, da bi napisali vsi, ki so imeli po zadnji vojni kakršen koli vpliv in stik z organizacijo šolstva med nami, svoje spomine. Brez dvoma bi posvetil lahko v zakulisje marsikakšne trditve prej omenjenega predavatelja prof. Srečka Baraga, kajti njegovo delo in njega je zelo lahko kritizirati, treba pa bo tisto delo tudi narodno vrednotiti. Morda je tudi za to čas še preblizu.
DVA SLOVENSKA KULTURNA KLUBA
V tedniku »Gospodarstvo« je nastala prava zmeda v poimenovanju dveh organizacij v Trstu, ki imata menda edini od ustanovitve dalje stalna tedenska predavanja. To sta Slovenski kulturni klub in Slovenski klub. »Gospodarstvo« popravlja neko prejšnjo napako v poimenovanju in razlaga, da je bil Slovenski kulturni klub v ulici Donizetti ustanovljen pred leti, Slovenski kulturni klub v ulici Geppa pa kasneje in da oba delujeta. V resnici je tako, da se imenuje klub v ulici Donizetti »SLOVENSKI KULTURNI KLUB« in praznuje letos desetletnico svojega delovanja. Kasneje (ne vem pred kolikimi leti) pa je bil ustanovljen »SLOVENSKI KLUB« v ulici Geppa. Slovenski kulturni klub združuje predvsem mladino, srednješolsko in akademsko, pa tudi delavsko, Slovenski klub pa ima predavanja morda bolj za starejše tržaške Slovence, vabi
pa tudi madino in se tudi predavanj udeležuje. Malo zmede je nastalo in to celo med časnikarji, ki predavajo v enem izmed teh klubov. Morda bi bilo pametno vedno omeniti ulico, kjer klub deluje, da ne bo zmede.
J. č.
Ko je nastal Slovenski klub v ulici Geppa, je naša revija opozorila na to. da že obstaja klub z imenom Slovenski kulturni klub in da ni umestno imenovati novo prosvetno organizacijo s skoraj enakim imenom. Pa smo se s to pripombo tedaj strašno zamerili, češ, v Trstu je lahko več slovenskih klubov in tako je tudi ta v ulici Geppa. Ni se nam zdelo vredno voditi o tem polemiko in smo pač pustili stvar pri miru. Vidimo pa, da naši pomisleki niso bili neosnovani.
PRETIRANI POUDARKI
Med nami je malo kulturnih pojavov. Malo velikih kulturnih dejanj. Pa dosti posnemanj. Če se med nami najde kaka skupina ah skupinica, ki na primer pripravi predstavo kake igre, potem planejo vsi različni časopisi ali lističi in pišejo »o velikih dosežkih«. Tako je bilo lansko leto z dvema predstavama, ki sta jih pripravili dve skupini mladih. Nisem star in betežen, da bi morda zavidal tako popularnost, a je le nekoliko smešna. Igravci, ki so nastopili pod nazivom »Gledališče mladih 65« so nastopili že marsikdaj prej pod tem ali drugim naslovom, v tej ali drugi skupini. A zdaj je bilo »nekaj posebnega«, nekaj, ker je bil tu nov naziv. In smo poslušali intervjuje po radiu, zdaj s tem igravcem, zdaj Z organizatorjem, potem smo poslušali odlomek igre v drugi radijski rubriki, potem so prišli na vrsto v tretjo rubriko v deželnem okviru, nazadnje so še celo igro posneli na trak in jo uvrstili v redni spored. Ko sem po vsem tistem srečal enega izmed tistih velikih »ustvarjalcev« sem se čudil, da je še cel in da se ni razpočil po tolikih poudarkih in priznanih. Nekaj podobnega je bilo s srednješolci, ki so »pripravili predstavo v Kulturnem domu sami, brez vsake tuje pomoči.. .« Začenja se nekaj podobnega z uredniki revije, ki je pravkar izšla in še ne vemo, kakšen vzpon bo dosegla. V Literarne vaje je nekdo napisal malo boljši potopis — na veliki oder z njim! V Galebu in Pastirčku je nekaj tako zanimivih prispevkov! Treba je raz-
(Nadaljevanje na 3. strani platnic)
Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 ( 2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji 200 din, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte.
JOŽE PETERLIN
SONCE NAD VIDMOM
V februarskih dneh je sredi megleno mračnega dne posijalo sonce nad Vidmom. Prestolnica naših sosedov Furlanov se je umita od dežja nasmejala v nedeljski popoldan. Ritem mestnega življenja je bil sicer miren kot vedno :
Enakomerno se pomikajo avtobusi po cestah, nikjer ni opaziti nervozne hitrice pešcev. Na pločnikih je malo okoliških kmetov, a v meščanih se odraža zdravje krepkih furlanskih deklet in neokretnost fantov, ki jim prvo poreklo sega še med trtne in mur-vine nasade in za polja; drže se malce nerodno za roke in se ustavljajo ob izložbah ali pijejo v barih iz velikih vrčkov furlansko pivo.
Poiščem cesto Treppo. Najdem stolnico in zadaj za njo dvorano. Opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Nekateri se ustavljajo in prihajajo v veliko palačo, kjer bo predavanje. Manjka četrt do šestih zvečer.
Ob vhodu zagledam duhovnika iz vasi pod Matajurjem, za njim še drugega in tretjega. Prismeje se pesnik Beneške Slovenije, Birtič. Govorimo in že se približa gospa.
»Govorite slovensko — ste od tu? Jaz bivam v Benetkah. Poslušam tržaški radio, da. Moj mož — pridi, Giovanni! — to je moj mož. On je Italijan in bivava v Benetkah. Veste, kaj poslušam v vaših sporedih? Glasbo po željah. Boste rekli zakaj. Ker je to pač slovensko. Kaj hočete: poročila in toliko drugega slišim isto lahko v italijanščini. Glasba po željah je pa naša. Le škoda, da ni mnogo več slovenskih narodnih pesmi v oddaji...«
Pogovor se razpleta in ljudje prihajajo. Dvorana se polni. Vem, da moram poiskati prostor, sicer ne bom dobil stola.
Videmski nadškof, msgr. Zaffonato pride v spremstvu ljubljanskega nadškofa na oder. Nabito polna dvorana ju pozdravi z velikim in prisrčnim navdušenjem. Videmski nadškof pozdravlja gosta:
Povabil ga je zato, ker je bilo območje videmske in ljubljanske nadškofije toliko časa skupno povezano v oglejski patriarhat: povabil, ker živi mnogo slovenskih vernikov v videmski nadškofiji in je torej prav, da pride do njih slovenski škof; vse to pa hoče biti priprava na evharistični kongres, ki bo 1970. v Vidmu in na katerem naj bi bili poleg Furlanov tudi Slovenci in Avstrijci.
Nato prične nadškof, msgr. Jože Poqačnik svoje predavanje. Govori sproščeno, v lepi italijanščini, ker je pač gost italijansko govorečega prebivavstva in govori njemu. Govori o zgodovini pokristjanjenja Slovencev, o vlogi oglejskih patrijarhov pri tem in o povezavi kristjanov v tem patrijarhatu. Slovenci bogate v tej dobi svojo srčno kulturo, v tej dolgi dobi rastejo po skrbnosti patrijarhov cerkve po Slovenskem, ki dajejo še zdaj edinstveno sliko slovenski krajini. Kolikokrat je bila usoda in vera Slovencev in Furlanov tesno povezana! Msgr. Pogačnik zato zaključi:
»V skupni usodi smo spoštovali jezik in vero drug drugega. Zdi se, da se tisto tisočletno sožitje znova prebuja in bo gotovo Furlane in Slovence povezalo v pripravi na evharistični kongres.«
Množica v dvorani odobrava, vstaja s sedežev in ploska ljubljanskemu nadškofu. Približajo se mu parlamentarci iz Vidma, predstavniki upravnih oblasti, bliža se mu preprosti človek in duhovnik izpod Matajurja, monsignori iz Vidma in jaz iz Trsta. Na obrazih vseh je neka radost in veselje. Zdi se kot da je zavel med nas odmev krščanskega bratstva in zavest skupne vere in skupnega brata Kristusa.
Ljudje so ostali dolgo v prostorih, kjer je bilo predavanje. Mnogo so govorili. Ljubeznivost je sijala z obrazov.
Gospe, ki je prišla iz Benetk, ni žal dolge poti. Rada bi še prišla in njen mož tudi.
Treba je bilo iti v Videm, da si okusil žarek sonca, ki ogreva kristjane med seboj. Kristjane, ki govore različni jezik, a se vendar tako lahko med seboj razumejo, saj je vsem isti ideal — Evangelij bratstva in ljubezni, pravičnosti in medsebojne človeške ljubezni.
V mikrofon mojega registratorja je povedal slovenski nadškof "zadnje stavke svojega predavanja. Prinesel sem jih v Trst, da bi segel njegov glas tudi do morja in da bi tudi tu prodrli sončni žarki gosto meglo.
JANEZ VODOPIVEC
KAKO ZORI KONCILSKA SETEV
Zdaj je čas, ko koncil kakor po življenjskem procesu asimilacije prehaja v kri in v meso vse družbe vernikov. Vsaj v znatni večini. To je prvo in za sedaj najbolj važno delo. Skoraj na oko se vidi, kako ideje pronicajo v širše ljudske sloje. In vtis imam, da se to vrši dovolj naglo, razveseljivo naglo. Zanimivo je, da od vseh plati prihajajo želje in zahteve: »Razložite nam koncilske dekrete; povejte, kaj pomenijo za laike; mi imamo sedaj nov položaj in novo zavest v Cerkvi; kaj je bilo rečeno o Cerkvi novega; kaj pomeni verska svoboda, kaj pravijo na vse to druge religije...«
Množe se predavanja o koncilu, članki o dekretih, knjige, ki prinašajo prevode in razlago odlokov. Pogosto so tudi javne debate za okroglo mizo o teh vprašanjih. Vse to je razveseljivo znamenje duhovnega prebujenja in tiste prenovitve, ki jo je bil želel papež Janez XXIII. Kar so škofje med sabo debatirali, mora zdaj prodreti v občestvo vernikov. Tam najde ne samo tla, kjer se seme zakorenini, ampak tudi živ odmev v dušah in v mislih, ki bo pomagal, da skupno najdemo primerne in konkretne načine, kako naj se zamisli koncila uresničijo. Prva uresničitev je pa ta, da si mi vsi to gledanje zares življenjsko prisvojimo. Ni dvoma, da se to danes v polni meri že vrši med nami. Prva ugotovitev je, da so množice vernikov, če smem tako reči, odprte in željne in sprejemljive za te ideje mnogo bolj, kot pa si je marsikdo prej mislil.
Naravnost čudi se v celotni Cerkvi iskrena volja, ki obsega dvoje: prvič zvestobo koncilu, ki je postavil nove temelje in nakazal nove smernice; drugič odločen sklep prevesti koncil v življenje s pristnim duhovnim zagonom, elanom. Koncil ne sme ostati samo na papirju.
ŠPANIJA IN BELGIJA
Španski episkopat je bil prvi, ki je izdal močno pastirsko pismo v tem smislu. In vendar se je na splošno zdelo, da bo koncil ravno na španskih tleh le s težavo pognal korenine. Nujno je bilo, da se Cerkev postavi na nivo sodobnega časa v tej tako kritični zgodovinski uri... Koncilski dokumenti izražajo to, kar danes Bog hoče in želi za svojo Cerkev... Gibljejo se v trojnem krogu: najprej meditacija Cerkve o sami sebi. nato o njenem odnosu do ločenih bratov ter drugovercev, končno o dialogu z modernim svetom... Treba je odloke s prepričanjem uresničiti vse do zadnjih posledic... Treba s prenovitvenim koncilskim duhom razgibati naše življenje...«
Podobno pismo je objavil belgijski episkopat. »Smemo reči, pišejo ti škofje, da je Cerkev vstopila v novo dobo, ki se razvija v smeri, ki jo je nakazal drugi vatikanski zbor. Moramo si torej dekrete notranje prisvojiti in jih prevesti v dejansko prakso in življenje.«
NAZAJ NI VEČ MOGOČE
Tudi drugod je razpoloženje kaj podobno. To je vsekakor prva faza pokoncilske dobe, to je šele začetek. Ne smemo pretiravati in prezgodaj klicati juhej, veselimo se pa tega lahko. Vsaj to je gotovo, da iskra ni ugasnila ampak žari in užiga. Nazaj ni več mogoče, le še naprej.
POKONCILSKE KOMISIJE
S posebnim odlokom je sv. oče ustanovil šest pokoncilskih komisij — prejšnje so namreč juridično prenehale z zaključkom koncila — in dal je sekretrijatom značaj stalnosti. Notranja s*ruktura obojih ostane ista, isti udje.
To se pravi, z zaupanjem je papež istim ljudem, ki so imeli odločilno vlogo v delu za dekrete, poveril tudi delo za aplikacijo in izvedbo. Komisije se dele po pristojnosti za zadeve glede škofov, glede redovnikov, glede misijonov, glede krščanske vzgoje in za lajiški apostolat; vrhovna koordinacijska komisija pa mora delo sourejati in skrbeti za razlago dekretov. Komisije so že začele s sejami; delo se nadaljuje.
NOVI LJUDJE V RIMSKIH KONGREGACIJAH
Izredne važnosti so tudi imenovanja novih mož, ki so imeli važno besedo na koncilu, na odgovorna mesta v rimskih kongregacijah. Francoski škof iz mesta Toulouse, Mgr. Garonne je postavljen kot pro-prefekt na čelo kongregacije za Univerze in semenišča. Na koncilu je užival velik ugled zaradi svoje široke in odprte kulture, ki vestno sledi modernim problemom, in zaradi velike srčne dobrote, ki skromno prizna svoje meje in zato rada posluša in upošteva druge glasove. Podobno se da reči tudi o belgijskem kanoniku Charlesu Moellerju, ki je postal podtajnik pri sv. Oficiju, ki se sedaj imenuje Kongregacija za nauk vere. Znan je kot avtor odlične literarne študije o tem, kakšno mesto moderna svetovna literatura pripisuje ali odreka ideji Boga. Ako so ti papeževi odloki začetek dejanske reforme kurije, lahko rečemo, da bo široki katoliški svet zelo vesel.
KAKO SODIJO O REZULTATIH KONCILA
A tudi naši ločeni bratje v ogromni večini zelo pozitivno sodijo o rezultatih koncila, čeprav vsak s svojega posebnega stališča pristavlja kritične opazke, kar je pač razumljivo in tudi nujno. Na zasedanju Centralnega komiteta Ekumenskega sveta Cerkva v Ženevi, je švicarski pastor Lukas Vischer, ki je bil tudi opazovalec na vseh zasedanjih koncila, v svojem temeljitem uradnem poročilu dejal, da zaključek koncila predstavlja bolj nov začetek kakor pa konec in zaključek. Torej prav podobno, kakor mislimo mi. Poudaril je važnost dekretov o Božjem razodetju in o Verski svobodi, ki dajeta močno osnovo in upanje za razvoj ekumenskega gibanja. To je s koncilom nedvomno zadobilo nov zagon, je dejal.
Mešani odbor, ki je bil ustanovljen lansko pomlad in kjer sede katoliški zastopniki skupno z delegati Ekumenskega Sveta (ta združuje 124 različnih cerkva, protestantskih in pravoslavnih), je na zadnjih sejah pretresal načrte o skupnem delu na karitativnem polju (pomoč Indiji, ki trpi lakoto, stiki, akcija za mir, posebno v Vietnamu). Tako skupno delo je dragoceno pričevanje, da mi vsi, čeprav smo ločeni kot cerkve, izpovedujemo in hočemo služiti istemu Kristusu. Socialno sodelovanje utrjuje skupnost. Ostane vprašanje, ki je dosti težje, kako od socialnega sodelovanja priti do večjega razumevanja in soglasja v vprašanjih vere in nauka.
SKUPNI MODERNI PREVOD OčENASA
Omenimo še ta. pomemben uspeh, da so se v Franciji katoličani, protestanti in pravoslavni zedinili na skupen moderni prevod očenaša, ki so ga dozdaj molili vsak v drugi obliki in z različnim besedilom. Nadaljujejo tudi delo in razgovore za skupni enotni prevod vsega svetega pisma. Kako bi bilo to potrebno, čutijo tudi v drugih deželah.
Vse te različne akcije so znamenja, majhna in velika, da je koncil vsak dan bolj resnični življenjski faktor v naši Cerkvi na poti k notranji prenovitvi.
DANILO LOVREC IČ
ŠTEVILKA
OSEMINOSEMDESET
Hodil je po pločniku in na misel ali skoraj ukaz, ki je nenadoma in podzavestno prišel iz notranjosti, naj ugotovi, če je vse v redu, je odgovoril, da ni razloga, da bi se bal. Vse je v najlepšem redu: ti si tu, stopaš po pločniku, s teboj drugi ljudje, gredo po opravkih, službeno, sprehajajo se, vse trgovine so odprte, ljudje kupujejo in prodajajo, promet teče, gospodinje po stanovanjih pripravljajo kosilo, na postaji prihajajo vlaki, v luki in iz luke ladje, v bolnišnici počivajo, se zdravijo in umirajo bolniki, vse ustanove opravljajo svojo nalogo, tako po šolah, po tovarnah, na policiji, na poljih, na mejah, na županstvu sprejema župan uglednega gosta, ki bo morda koristil mestu, mesto živi torej, vse je v polnem teku, in če hočeš to še razširiti, da bo gotovost večja, vedi, da je tako po vseh mestih sveta, samo da še po prestolnicah državni in ministrski predsedniki sprejemajo tuje prijateljske državnike, ki bodo koristili državi, v Ženevi se sestajajo predstavniki večjega števila držav, v New Yorku pa so prisotni zastopniki vseh držav. To je torej življenje na zemlji in ti, na tem pločniku, pred to izložbo, odženi vsakršno skrb. In poberi se izpred te izložbe, da se ti kdo ne bo smejal! V njej je izleženo žensko perilo!
Tako je mislil in že se je hotel pomiriti, ko se je zavedal, da je to nov napad. Mimoidoči bi takrat lahko opazili, kako je prebledel. Začutil je, kako mu iz skrajnih delov telesa sili mraz proti prsim, zajela sta ga strah in nemir, tudi obup, psihiater je dejal, da je treba v takih primerih vzeti predpisane tablete, leči in mu telefonirati, a leči ni mogel na pločnik, tablet ni imel	s seboj, telefonirati — odkod	naj	telefonira, telefonirati
mora iz mirnega prostora, da mu razloži, da ga psihiater tolaži, v baru ga lahko vsi slišijo, pričeli bi se zbirati okrog, ko bi vsaj tablete lahko kupil, čeprav jih ima doma celo zalogo, a tu ni nobene lekarne, niti ne ve, kako se tablete imenujejo, domov se mu ne splača in doma ni nikogar, najbolje bo, da gre k njemu, saj je tu blizu, ne, k drugemu ne gre, samo njemu zaupa, a ta bolezen se vleče predolgo, ti napadi se ponavljajo prepogosto, ta obljuba ozdravljenja ni prav nič gotova, če ga on ne more ozdraviti, ker nima sredstev, zaradi nezmožnosti, naj piše kolegom na švedsko, v Ameriko, on je pripravljen iti tudi tja, ker to je nekaj neznosnega, najhujša fizična bolečina se ne da primerjati s to, ta mraz, ta ogenj, ta obup, to da so bolezni bodočnosti pravi psihiater, fizične bolezni, da	bo	zdravniška veda odpravila in	zato	da bodo iz nekakega
maščevanja narave nastopile umske in duševne bolezni, a kaj pravi to njemu, če je njegova bolezen bodočnosti, ima prekleto smolo, da je med njenimi prvimi klienti in če bo v prihodnjih desetletjih res toliko teh bolezni, bi	bil on naredil prav, da bi tudi	sam	študiral za psihiatra,
zaslužil bi,	je pa le profesor in tako mora štediti,	ker je sedemindvajset
še daleč, mora se prilizovati ravnatelju, pripravljati prireditve ob zaključku šolskega leta, brisati šipe, da mu ravnatelj da lepo ceno in da ga ne ne pošljejo kam v sv. Križ, a sedaj se bo gotovo pripetilo, da psihiatra ne bo doma, ne, lagal ne bo, če je doma, ga bo sprejel tudi če ta ne bo sprejmna ura, slepo zaupa vanj in to je pozitivno, ker če hoče ozdraveti, je prvi pogoj ta, da vidi v psihiatru svojega očeta in zaupnika in psihiater je res pravi oče, ker noče niti denarja vendar mu s tem nehote pripravlja nov strah ob misli na astronomsko vsoto ko bo vsega konec, a ta današnji napad je res nenavaden, nekaj hudega, še nikoli mu srce ni tako utripalo, tudi glava ga boli in pred seboj vidi meglo kot da bi bil v Londonu,
KDO BO UŽIVAL TO POMLAD?
Za morjem, v naših paštnih in na njivah so že vzcvetele veje mandeljnov in marelic. Naš svet ss odeva v čudežno barvito podobo in postaja še lepši in nam je še ljubši.
Na pragu sončne pomladi še bolj čutimo bolečino, da nam, razlaščajo zemljo in da kopljejo in rujejo stroji po njej. Zato pač ne more biti slovenski človek ravnodušen, ko pada cvetoče drevo, posekano od tuje roke, ko je izruta trta, ki jo je njegov oče s tako ljubeznijo negoval in ko se njegova njiva, na kateri so rodovi kopali in sejali in želi, spreminja pod težkimi valji v razrito kotanjo. Zato je ta pomlad, ki prihaja, nekaj trpkega, z bolečino prepojenega.
Za slovenskega človeka je ta zemlja dragocenost, ker je v njej bolečina in delo, upanje in trpljenje, veselje in žalost njega in njegovega rodu. Gospodarstvenik gleda v tej zemlji le njeno gospodarsko vrednost. In še to zmanjšuje, kolikor more. In tako še v nastopajočo pomlad teče pravda za to našo zemljo in bo tekla do poslednjih naših moči.
Vemo, da ne moremo ustaviti časa. Hočemo pa vendar, da je ta naša zemlja ocenjena tako kot zasluži.
Ne obupajmo. Naše vasi in naši domovi bodo ostali sedaj za vsemi napravami in tujimi zgradbami. Za hišami bodo še vedno na vrtovih cveteli mandeljni in breskve. Naš svet se bo približal domu. Zato bomo poskrbeli, da bo toliko lepši ta kotiček, ki nam bo ostal.
Toda — ob grenkobi razlaščanja se vsiljuje drugo pereče vprašanje:
(Nadaljevanje na 38. strani)
KRAŠKI SPREHODI:
Ob obali od Sesljana mimo Devina do Timave
Sesljanski zaliv je obdan od visokih skalnatih sten in temnih borovih gozdov. Daleč v morje pa segajo razmetane skale. Ta mirni kotiček, čudno se sliši, je služil Nemcem med drugo svetovno vojno kot oporišče za podmornice.
te stari Rimljani so spoznali ta kraj in ga imenovali »Sistilianum«. Tu so imeli kopališča in vile, kot dokazujejo izkopanine.
Še pred nekaj leti, je bil ta zaliv malo obzidan in v njem je vladal idilični mir. Z razvojem turizma pa so kot gobe zrasle vile, weekend hišice in elegantna gostišča. V Se-sljanu je tudi cerkvica, ne preveč stara, posvečena sv. Jožefu. Blizu nje se dviga palača v italijanskem slogu iz XVII. stol. Od tu je nekoč vojaška posadka branila zaledje pred gusarskimi vpadi.
Na zapadni strani zaliva se mogočno dvigajo približno osemdeset metrov visoke skale, skoro popolnoma gladke in popolnoma neprehodne. Služile bi lahko kot odlično torišče za plezalni trening, vendar se dvigajo naravnost iz morja in dostop je zelo težaven. Ta veličastni naravni zid se vleče skoro dva kilometra do Devina.
Nad skalami se vije, t. i. »Devinska pot«, ki vodi od Sesljana do Devina. Vije se po čarobnem kraškem svetu, v senci borovih gozdičev, po trpkih meliščih, tu pa tam previsno nad morsko gladino. Zrak je prepojen s kraškim vonjem: rožmarin, brinje, lipa, cinober, vse se spaja v čudovit vonj. Oko počiva na zelenih borih in se zdrzne pred previsnimi skalami.
V daljavi vidimo devinski grad, ki gospoduje nad razrito skalnato gmajno. Zdi se skoro večji kot je. Njegovi močni neprehodni zidovi dajejo vtis moči in sivine.
Nad to »Devinsko potjo« čuje veliki duh Rainerja Marie Rilkeja, enega izmed največjih nemških lirikov. Rilke je dolgo časa stanoval na de vinskem gradu in prav tu so se rodile »Devinske elegije«. Nekega dne, ko se je v kraški burji sprehajal ob devinski obali, mu je krik vetra med skalami navdahnil začetna verza Elegiji: »...kdo, če jaz bi vpil, bi me slišal med angelskimi trumami?«. V istem večeru je bila prva Elegija končana.
Toda zastonj iščemo v teh pesmih namig na Devin, na Kras, na morje. Le enkrat omenja Rilke Devin, kjer živi: »Zunaj morje, zunaj Kras, zunaj dež; morda jutri nevihta«.
že Rimljani so zgradili v Devinu oporišče. Potrebno je bilo, ker so od tu branili svoje konzularne poti. Na teh razvalinah je zrasel devinski grad.
a saj manjka samo še sto metrov in bo v veži in zdrvel bo po stopnicah navzgor, ker je prepričan, da bo tako prišel prej kot z dvigalom in v psihiatrovi ambulanci bo legel na tisto belo posteljo, zdravnik mu bo dal tablete ali injekcijo in bo sedel k njemu in on se bo tako čutil varnega in bo pričel jokati ter bo jokal in jokal in doktor bo morda vstal, stopal po sobi in mu govoril in čez pol ure bo vsega konec in on se bo pomiril ter bo kakor, da posije sonce po dežju.
A zdravnika ni doma, gotovo ga ni doma, na neki konferenci je v Milanu in to, da ga niti ni v mestu poveča do skrajnosti njegov strah in obup, čuti se samega in ta ponovni udarec privede napad do druge stopnje in v tem stanju so njegove misli skoraj nelogične, pripoveduje si in zatrjuje, da je on prijatelj z vsemi, nihče mu ne more ničesar, nihče mu ne sme groziti, nihče mu ne sme	škoditi,	ker cn ljubi	vse in	tako bi se moralo
ljubiti, glej kako je lepo da	bogate	in močnejše	države	pomagajo gospo-
darsko nerazvitim in zaostalim državam, čeprav bi bilo morda prav, da bi ta postopek spremenili, ker se tu dobroti godi krivica, ker bogate in gospodarsko razvite države pomagajo tem zaostalim državam s posojili v obliki dolga, a te nerazvite	države	dolga nikoli	ne poravnajo in zato
bi morale to pomoč in posojilo nuditi gospodarsko nerazvite in zaostale države močnejšim državam, ker bi te bogate in močne ter razvite države prej ali slej vsoto gotovo vrnile, a za trenutek se mu to zazdi nekam nejasno in ga vznemiri, privede ga do večjega in globljega razglabljanja in misli na človeški izvor, ker človeštvo je res največji človeški problem, predvsem ta človek izhaja ali ne izhaja iz opice, on je šel nekoč v živalski vrt in pozdravil orangutanga: dober dan, praded, a tiste se je zagnal proti njemu in le za prst debela mreža je pomagala, da je ostal miren, a če primerja človeka z opico, in on je to tudi naredil, ugotovi, da je človek nedvomno lepši, tudi če za človeški eksemplar vzame svojo vratarico, ker če je glava opice lepša kot glava vratarice in če ima opica tudi nedvomno lepši rep, je vse ostalo na strani vratarice, zato ne bo nikoli verjel v podoben človeški izvor, tudi	če mu	glas pravi,	zakaj	pa tudi ugajajo
banane, piškoti, orehi, lešniki in tako dalje.
In doma ni res nikogar in ko zapre za seboj vežna vrata, ga strah za trenutek mine, vseeno pa hiti zapirat okna, v sobi zagrabi tablete, jih požre, se vrže nato na posteljo in skuša ne misliti več, ne misliti več, telo mu je mrzlo, poti se, diha globoko, nihče si ne more predstavljati, kaj vse povzroča ta vrsta nevropatije, a če je to predvsem bolezen bodočnosti, ste na mestu potomci moji, in ta napad bo trajal, to dobro ve, prišle bodo popoldanske ure, prišla bo noč in bo prižgal vse luči, tudi radio bo odprl na ves glas, a ne bo pomagalo, strah in nemir ga bosta trla in zato mora misliti, kaj naj ukrene, nenadoma pa ga pretrese misel, da morda doktor ni v Milanu na konferenci in da je ukazal bolničarki, naj laže, ker se ga je hotel vsaj enkrat znebiti, da, gotovo je tako, a če je tako, je konec vsega, je zastonj, da pridiga, da mora zaupati vanj če slepari, da ga ni doma, saj ve,	krade mu denar, a	bo že	kak psihiater v
mestu, prav prepričal se bo in	tudi če vsega	tega	ni, če	je res v 'Milanu,
bo vsaj vprašal, ali se morda vrne zvečer in tako telefonira in skuša spremeniti glas, da bolničarka ne opazi, da je on in ne, doktor je res v Milanu, vrne se celo šele čez	tri dni, čez tri	dni,	če ga	napad ne mine,
ker te tablete le ne delajo čudežev, kaj bo z	njim	v teh	treh dneh, ne,
danes ne, a jutri zjutraj bo moral k drugemu psihiatru, samo enkrat bo šel in če ga bo vabil, naj se stalno zdravi pri njem bo dejal, da ni od tu, da je tu le slučajno, vendar to jutri, kako pa bo danes, danes, pravzaprav ne, ne sme več misliti, glavno je ne misliti, če pa že misliš, misli kaj veselega, obujaj vesele spomine in ker si mi pravil, da si preživljal srečno mladost, misli na srečne dogodke iz mladosti, to ti bo pomagalo, naredi kot v filmu, ali na televiziji, ko se slika zamaje in omegli in ti veš, da so sedaj na vrsti dogodki, ki so se že pripetili, retrospektivne scene torej, tako naredi ti naj zamaje bolestna misel tvojega živčnega napada in pojdi z mislijo v mladost, je naročal doktor in on sedaj to tudi nared' le nekaj časa se mora truditi, ker mu ne pride na misel ničesar, a kmalu se spomni svoje kariere mašnega strežnika in res, to mu pomaga in se skoraj nasmehne.
V slovenski Istri stojijo navadno cerkve na samem, zunaj vasi. Zraven je večkrat tudi župnišče, če ga pa Nemci zažgejo, ostane cerkev sama. Tako se je zgodilo tudi v njegovi vasi in z župnikom sta morala pešačiti iz vasi 'do cerkve in nesti s seboj vina in vode potrebnih za daritev. Vode sta sicer nesla s seboj le enkrat, dvakrat na teden, saj je je v stekleničici, ki je ostala v zakristiji, vedno ostajalo. Župnik je namreč dovolil, da je v kelih padla le ena sama kapljica, kljub temu, na to namreč voda spominja, da jih je iz prebodene Kristusove strani priteklo več. Včasih pa je vode le zmanjkalo in to je župnika jezilo, jezilo prav kot bi zmanjkalo vina. Zgodilo se je, da je v kratkem razdobju kar trikrat pozabil prinesti s seboj vode in iz župnika, kateremu je bil eden poglavitnih grehov jeza, je grmelo in bliskalo. Pot do vasi je bila prava šala v primeri s to nevihto. Ko pa je le nekaj pozneje opazil, da je spet pozabil prinesti vode, je prebledel. Kaj narediti? V vas ne, v bližini je treba nekje najti vode, a hitro, preden se ne vrne župnik, ki je medtem vpil nad nekom v spovednici. Rešitev! Blizu cerkve je stal studenec, pravzaprav luža s kar čisto vodo, ki je po obilnem deževju tudi izvirala. V tej jami so kmetje napajali krave in vole. Tja bo tekel in zajel. Bog bo odpustil, župnika pa kapljica te vode le ne bo spravila na oni svet, saj se krave, ki jo pijejo, lepo redijo. Skočil je iz zakristije, zdrvel na vso moč proti jami, kjer je bilo prav na dnu še nekaj vode, zajel, se vrnil in dospel preden je župnik zapustil spovednico. Dočakal ga je z mirno vestjo in in ko je stopil v zakristijo, ga je župnik celo pobožal. Všeč mu je bilo to. Zdelo se mu je kot da župnik ve vse in da mu je že odpustil.
Ko je prišel usodni in kočljivi trenutek, ob darovanju torej, je zbral vse svoje sile, se približal stekleničkam, jih odkril in zapazil, da voda ni prav nič kristalno čista, še več, in bilo je to, kar ga je vznemirilo, v stekleničici je plavala ena tistih malih živalic, ki pozneje postanejo žabe. A župnik je čakal s kelihom in treba je bilo iti. Zagrabil je stekle-ničico z desnico, jo kolikor je mogel skril v dlan in stopil k oltarju. Šlo pa je vse po sreči. Živalca ni zamašila ozkega stekleničninega grla in župnik ni opazil, da je voda motna. Nevarnost pa ni bila še mimo. Najhujše je še moralo priti. Pozneje, pri umivanju prstov, je župnik porabil več vode. Takrat se položaj lahko zresni. Niti ni bilo mogoče spraviti živalce iz stekleničice, ker bi za to moral zapustiti svoje strežniško mesto, vzeti stekleničico in stopiti v zakrisitjo, vse to pa bi pozneje zahtevalo razlago. Prepustil se je božji volji. Sveti obred, ki je navadno trajal neskončno, je tokrat mineval kot v hipu, dolge latinske molitve so trajale le nekaj sekund in ženice so kar pridrvele k obhajilni mizi, prav tako kot v starih filmih. Sicer pa zdaj ali pozneje, moralo je priti, zato se je tega odločilnega trenutka obenem bal in želel. Prvič. Nalil je vina in še kar vode. Župnik se je vrnil na sredino oltarja, nato prišel k umivanju prstov. Sedaj? Stiskal je stekleničico v dlan in skrbel, da je iz nje le kapljalo, župnik pa ni in ni odložil prstov. Kot da bi bili ti prsti, tako beli, umazani! Živalca, ostani noter! Kaj pa če je tako velika, da zamaši cev? Župnik bo mislil, da v stekleničici ni več vode in bo vse v redu. Ne, žabica v razvoju je padla na župnikove bele prste in od tam nekam na tla. Hm, vse kar se je pozneje pripetilo si lahko predstavlja vsakdo. Župnik ni pomislil, da je tudi bodoča žabica božja stvarca, ni bil kot sv. Anton in ni torej ljubil živali, kot prvi obrok je dragi strežnik dobil prvovrstno klofuto prav na oltarju, ob božji prisotnosti.
Da, to je bil lep dogodek, lep spomin, a sedaj ga je konec, treba je najti drugega, ker, neverjetno, ta zaposlitev bolnega uma le nekaj pomaga, psihiater je mož na mestu, tablete raje so zanič, a česa, česa naj se spomni sedaj, sedaj se ne bo spomnil več ničesar in se bo v njegove misli naselila problematika teh napadov, mora se nečesa spomniti, je tako malo teh srečnih trenutkov v življenju, ojej, kaj bo sedaj, v možganih mu je nekaj škrtnilo, kakšna kazen je to, kaj je še delal v mladosti, ah da, bil je šest ali sedem let v zavodu, in kaj je bilo tu, kako je bilo tu, da, iz zavoda vstajata figuri prefekta in ravnatelja, prefekt je imel ogromne roke ter je po vsakih dveh ali treh besedah pokašljeval in ravnatelj je nosil vzdevek klofuta in je bil trebušast ter je vedno imel čiste čevlje in ko je praznoval rojstni dan sta se kosilo in večerja vzdig-
Stari devinski grad, nekoč imenovan Tyben, je gospodoval nad Krasom in nad morjem. Domnevajo, da so ga zgradili okrog leta 1000. Grad ni bil velik, ali v njem je bila močno oborožena posadka, ki je branila tedaj važno devinsko pristanišče. Vendar niso le branili zaledja, ampak so se tudi sami večkrat sprej menili v gusarje in roparje, ter divjali po kraških vaseh.
Baje se je v Devinu ustavil celo oče Dante, in sedaj vam marsikdo ve pokazati kamen, na katerem je Dante počival.
Devinski grofje so se leta 1366 proglasili za vazale habsburške hiše in tako je vsa devinska posest, ki je obsegala velik del Krasa od Prema do Nabrežine in še čez, prišla po Habsburžane.
Leta 1395 je grof Hugon umrl in na devinskem gradu je zagospodovala rodbina Walsee. Ti so zgradili novi devinski grad, Nikolaj Lueger (Logar) zaprl Tržačane, ki so se mu leta 1469 spuntali.
Pod gradom ob cesti v Oglej se je razvilo naselje, današnji Sesljan.
Po izumrtju rodbine Walsee je grad prešel v roke gospodov Hoffer, katerih najvidnejši predstavnik je padel v turških bojih. Celo Benečani so za krajšo dobo gospodovali na gradu. Potem je tu gospodovalo mnogo gospodarjev, ki so vsak po svoje grad obnavljali in prenavljali, tako, da se je tu živelo kar se da udobno.
Danes je grad last grofa Thurn und Taxis, ki je pred prvo svetovno vojno
(Nadaljevanje na 3(5. strani)
Devinska obala
»IN TAKO SPET...«
Nova revija. Nova? Pričakoval sem zares. Pričakoval sem, da bo nova revija zajela nek krog naše inteligence, ki ji je v vseh povojnih letih edina tribuna tednik »Delo«, tisti krog torej, ki že dvajset let verjame v Alaha Marxa in Mohameda Vidalija. Navsezadnje, kaj bi bilo pri tem čudnega! Razumen človek mora na nek način izraziti svoja čustva, svojo vero, svoje hotenje, svojo voljo. Zdi se pa, da ni tako. Saj v novi »napredni« reviji ni članka, ki bi ga lahko ne podpisal, recimo, katerikoli naš Župnik. Mogoče je nova revija celo manj napredna kot »Most«. Ali je bila potem potrebna? Sodelavce nove revije veže slovenstvo. Da, zakaj slovenstvo je eno, eno za vse. Toda ali je to dovolj?
Pravzaprav je škoda in žalostno, da je dialektični materializem petdeset tisoč slovenskih komunistov v zamejstvu sterilen, da se vsa znanost, kultura in politika teh ljudi začne in konča pri 11. vzporedniku nekje v Vietnamu. Ali ni morda to spet en dokaz več, da pomeni internaciona-listični komunizem smrt za slovenstvo, za slovensko kulturo, za slovenski živelj v zamejstvu? Nekateri to zanikajo. Ali bi nam lahko tudi dokazali?
KONDOR
nila iz vsakdanje revščine do potic in mastne hrane, še prej so mu seveda voščili, ga sprejeli s ploskanjem in ne z znaki za hrbtom, mu deklamirali, najprimernejši mu je prebral voščilo polno lepih besed in obljub in ravnatelj je bil zadovoljen in se je smejal in zaradi tega, a še bolj ker so mislili na kosilo, so bili zadovoljni in so se smejali tudi oni.
In potem? Treba je misliti na mladost, treba je vrtati ker je edina pozitivna doba tvojega življenja, brskaj po svoji mladosti tudi če te utruja in ne najdeš več prave utehe in pozabe kot v začetku, zato kaj si še delal v mladih letih, si bil pastir, saj res, tudi pastir je bil in izmed krav je imel najrajši Lisko, ker je ubogala na ukaz in si tako rekel Liska nazaj in Liska je zagrabila le še tri ali štiri pese in se vrnila in ko je v jeseni odhajal v zavod jo je objel okoli glave in rogov, tudi druge seveda, a najprisrčneje njo, kljub vsemu pa se spominja, da le ni rad gnal na pašo in če je že moral gnati, je bil najbolj srečen, če je bilo nebo oblačno, saj je tako oblak kmalu zagrnil sonce in on je hitel z živino domov, češ, saj je sončni zahod, ko pa je prišel domov in je bila živina že privezana je sonce spet posijalo in bilo je celo še visoko na nebu.
Še drugega se je treba spomniti, treba, ne vprašuj kaj, rešetati svojo mladost, vendar nič, nič, ne ve, ne spomni se več ničesar, muči se in išče in tako mine ura, dve, koliko je ura sedaj, pravzaprav mu je bolje, ne poti se več in roki sta mu topli, tablete seveda, a strah ga je še vedno in če bo danes vse srečno mimo se bo povrnilo in zmagalo, da, prepričan je, kot vsi ljudje pač a on ima nekaj več pogojev, prepričan je, da se mu bo nekoč zmešalo in tako bodo domači, vdani v dejstvo, da ima vsaka hiša svoj križ, klicali Rdeči križ, prišla bosta bolničarja z železno srajco, zdravnik mu bo odpenjal hlače, da mu da injekcijo, on bo vprašal če mislijo, da se mu je zmešalo in debeli bolničar bo rekel ne, slepiča imaš, zdravnik bo počepnil, podrgnil z vato in zapičil iglo v meso in on se bo po tej injekciji gotovo počutil dobro, odpočitost mu bo legala v telo, moderna medicina je naredila velike korake, njegovemu prijatelju doktorju pošiljajo farmacevtske tvrdke vsak dan na kupe zdravil in dekla jih prav s težavo odnaša, a po tisti injekciji, ki mu jo bodo dali le z lažnim namenom, da ga omamijo, ga bodo odpeljali s seboj in on bo tam, novemu kolegu onstran železne mreže, razlagal o grozi, ki jo v današnjih dneh nosi v sebi vsak, govoril mu bo o samoti, ki je danes prava bol človeštva in citiral mu bo Quasimoda, da te obsije sončni žarek in je spet tema, nato bo zagnal svoj krik proti krivični usodi in proti življenju in na hodniku se bo zaslišal glas: zvezati številko 88 in številka 88 bo on.
Novela je bila nagrajena na radijskem natečaju.
Nad obalo so že zacvetela prva drevesa, ki napovedujejo pomlad.
ZGODOVINA
MAKS ŠAH
SLOVENSKEGA
ŠOLSTVA
Spomenica nepoklicanih je ZVU prikazovala »da je tržaška okolica le redko naseljena s Slovenci in da je italijansko prebivavstvo imelo velik asimilacijski vpliv in da je tako Trst kljub znatnemu priseljevanju ohranil italijanski krajevni značaj. To je bilo delo priseljencev. Iz istrskih in dalmatinskih italijanskih mest in vasi so prišli odlični umetniki, znanstveniki, svobodni poklici in trgovci. Ti so bili pobudniki tržaške trgovinske mornarice. Goriška, notranja Istra, Kvarner, Kranjska, Koroška in Štajerska pa so dobavljale predvsem delavce, železničarje, težake in služkinje, ki so predstavljali nestalno prebivavstvo z malo kulture in zato podvrženo lahki asimilaciji.«
Ker pa le ni bilo mogoče dokazati, da Slovencev na Tržaškem ni, so se nepoklicani sestavljalci spomenice sklicevali na staro tržaško občinsko mržnjo, ki v samem mestu ni dovolila slovenskih šol. Tržaška občinska uprava je slovenske osnovne šole dovolila le v predmestju in okolici. Vse te šole pa je nova šolska reforma postopoma spremenila v italijanske šole. Istega načela bi se sedaj morala držati ZVU pri ponovnem odpiranju slovenskih osnovnih šol. Torej toliko šol kot nekdaj in to le v predmestju in v okolici. V te šole pa bi smeli le tukaj rojeni otroci na podlagi točne anagrafske ugotovitve. Ista spomenica je dalje predlagala, da je italijanščina jezik večine, zato je nujno, da se italijanščina obdrži tudi v slovenskih šolah, a uče naj jo zato posebej usposobljeni italijanski učitelji. Pozitiven pa je v isti spomenici predlog, da bi bilo primerno, da bi slovenski učitelji poučevali slovenščino na italijanskih šolah v jezikovno mešanih krajih, kjer bodo odprte tudi slovenske šole. Ponovno pa se spomenica upira slovenskim osnovnim šolam v mestu, zlasti pa še zamisli po slovenski srednji šoli. Na eni izmed tiskovnih konferenc je namreč polkovnik Bowman poročal o zahtevi Slovencev po srednji šoli. Šovinisti so po tej izjavi zagnali hrup, da gre za kakih 130 dijakov slovenske gimnazije v Gorici in v Postojni, ki hočejo sedaj v Trst.
SLOVENCI NA UČITELJIŠČE IN SEMENIŠČE
Zahtevo po slovenski srednji šoli so nestrpneži imeli za neosnovano. Trdili so namreč, da je že Družba sv. Cirila in Metoda hotela odpreti pri Sv. Jakobu slovensko srednjo šolo pa ni bilo ne učencev ne profesorjev, čeprav so bili takrat Slovenci številčno močnejši in so jih podpirale še politične okoliščine. Spomenica tudi trdi, da so Slovenci Julijske krajine le kmetje, obrtniki in delavci, ki pošiljajo svoje otroke kvečjemu še na učiteljišče in v semenišče, kar nudi takojšnjo diplomo oziroma spoštovane in zanesljive službe. Politično šovinistične slovenske organizacije so rade podpirale učiteljiščnike in semenišč-nike, ker so bili le ti odlični propagandisti. (Ta mentaliteta se na žalost zagovarja še danes.) Prišepetovavci so ZVU predložili tudi načrt o ustanovitvi in delovanju slovenske šole, ki naj bo nekak rezervat, malodane z žico obdan. V posebnem členu predlagajo komisijo, ki naj
se bavi sicer tudi s srednješolsko izobrazbo po V. razredu osnovne šole. Zato predlaga ustanovitev le strokovnih šol in tečajev,, če je dovolj učencev. Iz vseh predlogov pa izzveni: če so Slovenci tu, je treba ugotoviti, kje so rojeni, kajti le ti imajo pravico do šole v materinem jeziku. Slovenske šole so možne samo v predmestju in okolici. Milostno se osnovni šoli lahko dodajo strokovne šole in tečaji, nikakor pa ne srednja šola, ker so pač Slovenci le narod kmetov, obrtnikov in delavcev.
Ta oznaka se vleče skozi vso spomenico na vsaki strani.
TODA SLOVENCI ZAHTEVAJO ŠOLE
Slovenska javnost je seveda drugače gledala na to vprašanje in mislila, da je z vojno končano vse gorje, popravljene in pozabljene vse krivice. Starši so le ugotavljali,, da brez šole v materinem jeziku ni srečne bodočnosti mladine. Ponovno so se slišali glasovi: starši smo resno prizadeti in s skrbjo gledamo ali bo naše šolsko vprašanje vendar že rešeno v smislu naših življenjskih koristi in v skladu s sodobnimi načeli omike. Veliko je namreč bilo otrok, ki zaradi vojnih razmer niso mogli obiskovati redne šole, odrasli-so letom, ne pa šoli.
DVA KONCEPTA
Pri pripravah za otvoritev šol sta se križala dva koncepta. Na eni strani je bila Zavezniška vojaška uprava, ki je prevzela kot zasedbena vojaška oblast tudi civilno upravo na vseh področjih. Na drugi strani pa je bil Prosvetni oddelek Mestnega osvobodilnega sveta, ki je v šolski politiki zagovarjal svoje stališče. Vedeti namreč moramo, da še usoda Tržaškega ozemlja ni bila dokončno rešena. Dnevno se je razpravljalo o VII. republiki Jugoslavije in o ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. ZVU je sicer vabila k sodelovanju, toda Osvobodilni svet je sodelovanje odklonil in zavrnil Ukaz štev. 11 ZVU. Bližala se je jesen in šola bi se morala začeti. ZVU je šla svojo pot in 10. sept. 1945 se je preko tržaškega radija oglasil stotnik Simoni, odgovorni šef Prosvetnega urada ZVU. V svojem pozivu je izjavil, da bodo Slovenci imeli toliko šol, kolikor bodo narekovale potrebe in številčnost prebivalstva. Med pripravami za novo šolsko leto se je vnel še spor med Slovenci samimi., ki so bili označeni kar po barvi: rdeči in beli. Ker je levica razpolagala s svojim tiskom, ji je bilo lahko ustvariti javno mnenje in ožigosati s svojega zornega kota vsakogar,, ki je mislil po svoje in se ni pustil vpreči v politični voz. Z ZVU in konkretno s šefom Prosvetnega oddelka Osvobodilni svet ni maral sodelovati, ker se je ta opiral v šolski politiki na obstoječo italijansko zakonodajo, ker pač druge ni bilo in ker se je obdajal s sodelavci, ki jih Osvobodilni svet ni priznaval in odklanjal. (Primorski dnevnik št. 108 z dne 18. sept. 1945.) Isti dnevnik pa je že 23.IX.1945 objavil željo po sodelovanju: Hočemo sodelovati — prežeti smo z živo željo za sodelovanje. Na številne javne očitke je stotnik Simoni javno odgovoril.

JANEZ BELEJ
NEKAJ
DNI PO AFRIKI
[15. NADALJEVANJE)
»V Kanadi bratje in sestre misijonarjev zaslužijo po tri dolarje na uro, vas pa potem tu misijonarji odpravijo s par cigaretami in par kilogrami moke za delo celega dneva!« Previdno pa zamolčijo vse druge okoliščine in nikdar ne povedo ljudem, kako so misijonarji s par kilogrami moke večkrat rešili življenje domačinov in da je borni zaslužek mogoč le s pomočjo prispevkov katoličanov po svetu.
Povedali so mi, da komunistična propaganda, kolikor je naperjena proti Katoliški cerkvi in njenim ustanovam, ni nič kaj uspešna. Dejstvo pa je, da so v deželi politične stranke levičarjev precej močne.
Kolikor so nam pa danes poznani gospodarski polomi komunističnih držav in pa dejstvo, da je v istih državah življenjska raven vseh slojev — izvzeti je treba, seveda, partijske bonce — zelo nizka v primeru s svobodnimi zapadnimi državami, lahko mimo trdim, da bi komunizem tudi revne prebivalce Basutolanda porinil le iz dežja pod kap.
Prav gotovo pa bi brezbožni komunizem, predvsem njegova lažna propaganda, nasilna zaplenitev lepih cerkvenih ustanov in izgon tujih misijonarjev zadela težek udarec misijonskemu gibanju v Basutolandu.
Nekaj pred enajsto dopoldne smo privozili na misijonsko postajo Marakabei. Lepo število šolskih otrok nas je sprejeli s prav živahnim kričanjem. Pozdravljali so v domačm jeziku in tudi s kretnjami rok so nam izrazili dobrodošlico. Misijonar, ki je dobro vedel, da smo imeli samo eno uro časa za ogled misijona, nam je takoj začel razkazovati svoje kraljestvo. Name so
napravili poseben vtis tako lepo oblečeni in lepo vzgojeni šolski otroci. Po revščini, -ki smo jo videli v kočah na prelazu Bušmanov, si niti nisem mogel misliti, da bi v teh zakotnih gorskih krajih našli popolnoma novo življenje.
Na rebri pod cerkvijo so iskali paše trije konjički, ki morajo večkrat nositi duhovnika, sestre in -tudi tovore preko gorskih planot. Misijonar se je ustavil, nekako požvižgal in bel konjiček se je obotavljaje začel približevati, kakor pes, ki se boji gospodarjeve šibe. Prav pred nami se je potem žival ustavila in mirno čakala na nadaljnja povelja. Vendar tokrat revežu ni bilo treba s tovori v hribe. Misijonar ga je pobožal po grivi, m-u dal sladkorček in žival se je prav urno vrnila na pašo.
Cerkev je popolnoma nova, zelo lepa in prav malo zaostaja za cerkvijo Brezmadežne v leribski škofiji; le po velikosti je ne doseže.
Tudi v župnišču je vse moderno urejeno. V sobah so umivalniki s tekočo vodo, enako tudi v stranišču. V poslopju sta tudi dve kopalnici. Na misijonski postaji stalno prebiva duhovnik in en misijonski brat, čeprav je v župnišču prostora za več duhovnikov.
Tokrat je bil v kraju še drugi misijonski brat, ki pa je prišel gori le na oddih za nekaj dni. Predstavil se mi je in tudi povedal, da je nastavljen v kraju Qua-cha’s Nek, si leži prav na drugem koncu dežele. »Kaj neki vas je prineslo v te gorske kraje na počitnice in še v zimskem času?«, sem ga vljudno povprašal.
Misijonski brat mi je prav rad razložil, kaj ga veže na kraj Marakabei.
Predno je bila ustanovljena misijonska postaja sv. Janeza Krstnika, je le parkrat na leto misijonar prijezdil v Marakabei, saj je tudi katoličane vse okolice bilo mogoče prešteti na prste. Duhovnik se je par dni ustavil v kraju, obiskal bolnike, blagoslovil zakone novopo-ročencev in krstil otroke ter odrasle, ako se jih je kaj pripravilo za krst. Misijonar se je nastanil kar v koči kakega katoličana, dokler v kraju niso- postavili preproste koče, ki je bila obenem kapelica in zavetišče za duhovnika.
Leta 1929. pa se je nadpastir Basutolanda odločil odpreti v kraju misijonsko postajo s stalnim duhovnikom. Bil pa je škof v prav resni zadregi, kajti nikakor se ni mogel odločiti, koga neki poslati za stalno v to gorsko divjino, kjer razen že omenjene bajte ni bilo prav ničesar.
Nadpastir je svojo namero razkril misijonarjem in dostavil, da nikogar ne bo silil v kraj, vesel pa bi bil, če bi se -kdo sam odločil za težavno misijonsko polje.
Med misijonarji sta bila takrat dva še dokaj mlada rodna brata, prvi duhovnik, drugi pa spreten misijon-
ski brat, doma iz Kanade. Šele pred kratkim sta se poslovila od svojih dragih in prišla v Basutoland. Ta dva sta prosila škofa, naj ju pošlje na novi misijon v hribe.
Rešitev je bila res izvrstna, kajti brata sta se prav dobro razumela in na nov misijon sta prenesla del svojega doma. Misijonski brat se je takoj lotil s pomočjo domačinov zidanja hišice zase in za brata, kakor tudi skromne kapelice. Duhovnik pa je začel misijonariti med ljudstvom prav po zgledu očeta Gerarda, ob prostem času je pa pomagal bratu pri zidanju. Ob večerih sta potem skupaj molila rožni venec in opravila druge pobožnosti, kakor nekoč doma v Kanadi.
Skrivnostna božja previdnost pa je posegla vmes in napravila konec lepemu misijonskemu sožitju dveh bratov.
Nekega dne je namreč duhovnik zgodaj popoldne prijezdil na misijon, ka'r ni bila njegova navada. Tožil je, da ga boli glava in da mu je zelo slabo. Brat mu je pomagal s sedla in ga skoraj nesel na preprosto ležišče v koči. Na ognjišču je potem misijonski brat pripravil večerjo, kar je pač vedel, da najbolj ugaja bratu. Vendar se duhovnik ni dotaknil jedi. Vso noč je brat sedel pri ležišču; večkrat ga je spanec premagal; naslonil se je na brata in pri njem zaspal.
Zjutraj se je bolezen še poslabšala. Duhovnik bi bil rad opravil sveto daritev, saj je slutil, da se bliža konec, pa ni mogel več stati na nogah. Brata je začelo resno skrbeti, ni si pa vedel na noben način pomagati iz stiske. V dolino ni smel odjezditi pa pomoč, saj ni mogel pustiti duhovnika samega cele štiri dni, ki bi jih potreboval za pot tja in nazaj. Naprosil je domačina, kolikor se je pač mogel z njim zmeniti, naj pojezdi v dolino in pove sobratom o duhovnikovi težki bolezni.
Čez pet dni sta potem prijezdila iz doline zdravnik in duhovnik. Bilo pa je vse prepozno, kajti misijonar je bil že tri dni na mrtvaškem odru.
Brat mu je v revni koči zatisnil oči in ves v solzah opravil molitve za umirajoče. Kakor v sanjah je taval okrog .koče, v kateri je na zasilnem mrtvaškem odra, oblečen v mašniška oblačila, ležal mrtvi duhovnik.
Ker ni bilo iz doline nobene žive duše, se je misijonski brat kar sam lotil kopanja. Ko je potem prišel duhovnik, sta položila mladega misijonarja v grob.
Misijonski brat je potem še dolgo ostal v Maraka-beju. Le ko njegovo srce ni več preneslo višine, so mu odkazali misijonsko postajo v dolini, kjer naprej gradi in moli. Vsako leto pa pride za par dni h grobu svojega brata; tu si nabere novih moči za misijonsko delo.
Ko mi je že dokaj osiveli misijonski brat mirno pripovedoval svojo zgodbo, ni trenil z očesom. Imel sem vtis, da je komaj zadrževal solze. Meni je bilo enako.
Morali smo se odpraviti, kajti na misijonski postaji Thabo’s, oddaljeni kakih 25 km, so nas pričakovali z obedom. Pozdravili smo učitelje in šolarčke, sestre in misijonarje in naš avto je zavil po ozki cesti, ki pelje najprej skozi misijon, potem pa zavije po strmem pobočju, da smo še nekaj sto metrov imeli prav lep razgled na razsežno misijonsko postajo.
Po petnajstih kilometrih je bilo ceste konec; nadaljevali smo vožnjo po poti, ki jo misijonarji sami toliko oskrbujejo in popravijo po vsakem nalivu, da je moč po njej z avtom. Voziti pa je treba zelo počasi in pre-
(Nadaljevanje na 32. strani)
h j pravite vi ?-----
ODGOVARJA LOJZE ŠKERL
SPLAV — ZLOČIN
V	Angliji so pred meseci odpravili smrtno kazen za zločine, uradno pa so dovolili umetni splav. Ali to ni zločin proti družbi, proti človeku? Justica ne bo več ubijala življenja, posameznik pa. Se Vam zdi to prav?
F. M. Trst
Ne gre zato, ali se meni zdi prav ali ne. Splav — umor nerojenega otroka je zločin, ker je tudi nerojeni otrok človeško bitje s človeškimi pravicami. In prva med temi je pravica do življenja. Kako Cerkev obsoja ta postopek proti življenju, je razvidno iz kazni izobčenja, ki zadene v danih pogojih tiste, ki se na tak način pregreše proti božji zapovedi: Ne ubijaj!
Znano Vam je, da so jugoslovanski škofje zelo ostro in odkrito v svojem pastirskem pismu nastopili proti tej »razvadi«, ki je na žalost razširjena med našim narodom in mu razjeda življenje pri samih koreninah.
V	prvi januarski številki je zagrebški verski list »Glas koncila« priobčil daljši članek o tej zadevi v zvezi s člankom neke nemške revije, ki je objavila vrsto slik o »čudežnem otrokovem življenju pred rojstvom«. »Glas koncila« zaključuje članek z besedami dnevnika »Borba«, ki je 27.6.1965 takole zapisal »Tko če vidjeti ove slike shvatit če da je vsak abortus težak zahvat, koji se graniči z ubi-stvom«.
če je zanje ob meji zločina, je za nas že čez mejo! SLOVENSKE ŠOLE
Nemalo nas je iznenadil Vaš odgovor o vprašanju slovenske šole_ Pričakovali smo bolj moški odgovor.
A. B.
Če preberete vprašanje, na katerega sem odgovoril v zadnji številki, boste videli, da ni tako enostavno ali površno. Vprašali so me, če je »velik greh«. Odgovoril sem, da ni lahko dokazati. Velik greh ali smrtni greh je tak prostovoljen prestopek proti božji postavi, zaradi katerega pademo v neprijateljstvo z Bogom in zaslužimo pekel. Preden morem trditi, da gre za tak prestopek s tako hudimi posledicami, moram poiskati dokaze, moram to dokazati. To velja za vse druge prestopke božje postave, o katerih trdimo, da so veliki ali smrtni grehi. Sama trditev ni še dokaz. Žal se večkrat za marsikatero zadevo poslužujemo trditev, da ne bi imeli zanje dokaze. V manjšinskih zadevah je to zelo važno.
Morda pa pridigar, ko je govoril o velikem grehu, ni mislil na smrtni greh.
OPORA KOMUNIZMU
Kateri je najuspešnejši način opore ali sodelovanja s komunizmom?
A. B.
...da spimo, ko komunisti delajo; posebno tedaj, ko so v ospredju zagovorniki slovenstva in v imenu tega slovenstva širijo SVOJO kulturo.
DUHOVNI PROBLEMI SLOVENSTVA
FRANC JEZA
PROBLEM SVOBODE
O krizi slovenstva v zadnjih letih so že drugi spregovorili, bolj ali manj odkrito, bolj ali manj pošteno, toda ne popolnoma svobodno in nihče ni skušal analizirati njenih vzrokov. Večina vidi samo simptome in kaže s prstom nanje, npr. v raznih člankih in dopisih listom v Ljubljani in drugod. Teh simptomov je nešteto in na vseh poljih dejavnosti slovenskega narodnega kolektiva. Ni mogoče dvomiti, da so med tistimi, ki javljajo take simptome krize in gnilobe, tudi mnogi taki, ki se zavedajo, kaj je glavni vzrok te, lahko bi rekli, popolne krize, toda jasno je, da si tega nihče ne upa odkrito izreči. In ravno to skoraj že monotono ponavljanje tožb in simptomov brez poskusa analize in odkrite diskusije o tem, v čem je vzrok in v čem naj bi bilo zdravilo te bolezni slo venskega narodnega organizma, povzroča v ljudeh malodušnost in pasivnost nasproti tem pojavom. Tisti pa, ki kot uradni govorniki ali tolmači režima spregovorijo o tem in skušajo razložiti Slovencem, zakaj se je znašlo vse slovensko življenje v taki klavrni krizi in nazadovanju, od jezika samega do delovanja gospodarskih organov in organizacij, dejansko le še povečujejo zmedenost v ljudeh s svojimi napačnimi ali samo delno resničnimi razlagami.
PROPADANJE SLOVENŠČINE
Morda najbolj tipično za vse to obravnavanje krize slovenskega narodnega življenja, ki ga je načelo in zastru'
Slovenska obala pri Strunjanu. V ozadju Piran.
pilo gnitje sistemske strukture, je obravnavanje propadanja slovenščine. »Delo« prinaša že eno leto rubriko »Slovenščina za Slovence«, v kateri Janez Gradišnik spretno postavlja na oder najogabnejše in najočitnejše primere skvarjene slovenščine, in skoraj vsaka številka »Dela«, pa tudi drugih dnevnikov, ki izhajajo v slovenščini, opozarja s pismi bravcev ali v člankih na take atentate na slovenščino. Vendar pa vse izzveni v nekako obtožbo Slovencev samih, ker da se baje ne pobrigajo, da bi se naučili pravilne slovenščine, in da kažejo premalo skrbi za lepoto in pravilnost naše besede. Nihče pa si ne upa reči — četudi se mnogi tega nedvomno zavedajo — da krivda v bistvu ni pri Slovencih, ampak da je kriv sistem.
JEZIK JE ODRAZ SISTEMA
Ta »nova« slovenščina ni nič drugega kakor odraz totalitarnega sistema in idejne vistosmerjenosti na miselnem in duhovnem področju. Vsak totalitarni sistem ima tudi svoj jezik, ki odgovarja njegovim tezam, njegovim pojmom, njegovim miselnim konstrukcijam, njegovi politični tehniki obvladovanja mas in njegovemu odnosu do resničnosti. Svoj jezik je imel fašizem — bombastičen, napihnjen, jezik zvenečih fraz in gesel —; imel ga je nacionalsocializem — jezik brutalnosti, v katerem se je neprestano ponavljala beseda »Kampf« (boj) v vseh mogočih zvezah (po vojni je izšlo že več knjig in dolgih študij, ki so raziskovale nacistični jezik in zvezo med jezikom in hitlerjansko miselnostjo); svoj jezik imajo tudi komunistični totalitarni sistemi in tudi jugoslovanski. Današnja kriza slovenskega jezika ni nič drugega kakor odraz lažnega, izmaličenega odnosa tega totalitarizma do stvarnosti, ki jo že dvajset let taji in prikazuje po svoje, kar je v bistvu najodurnejša in najhujša plat jugoslovanskega režima. Jezik kot posoda in izraz misli nujno zrcali to odtujenost resničnemu življenju in resničnim problemom, katerim iščejo tudi jezikovno izumetničene formule.
TUDI POSLEDICA CENTRALIZMA
Razkrajanje slovenščine pa je tudi posledica doslednega centralizma, ki ne dopušča samostojne in svobodne ustvarjalnosti slovenskega duha na nobenem področju, najmanj pa še na duhovnem. Jezik namreč raste in se razvija z ustvarjalnostjo duha. Kjer stagnira duh, stagnira tudi jezik. Namesto vedre neodvisne ustvarjalnosti dobivamo Slovenci mehanične prevode centralističnih predpisov in srbskih književnih del, ki naj bi pomagala visto-smeriti slovenskega duha in kulturo v znamenju nekega
enotnega socialističnega jugoslovanstva. To nalogo npr. dosledno opravlja agencija »Tanjug«, ki izdaja vse svoje novice in biltene samo v srbohrvaščini in je organizirana popolnoma centralistično. V njenem vodstvu so sami Srbi, kakor so bili svoj čas tudi v vodstvu predvojne agencije »Avala«. Tako preplavlja dan na dan Slovenijo s stotinami svojih vesti in člankov v srbohrvaščini, ki jih je treba prevajati, kar je opravljeno mnogokrat čisto meha' nično in brez posluha za slovenščino, ker ni vsak časnikar, ki je prisiljen prevajati Tanjugove »novice«, hkrati tudi jezikoslovec, ali pa mu manjka celo splošne in ne samo jezikovne izobrazbe, ker je pač tudi v današnjem časnikarstvu v Sloveniji važna predvsem ideološka stran, bolj kot strokovno znanje in želja po objektivnem informiranju.
Nekdanje domače ognjišče v slovenskih domovih
KRIZA JEZIKA — KRIZA DUHA
Kriza slovenskega jezika je kriza slovenskega duha in ta kriza je posledica dejstva, da slovenski narod zaradi totalitarnega okvira, v katerega je stisnjen, in zaradi ideoloških teorij, ki so mu vsiljene, ne more najti realnega odnosa do lastne resničnosti in do lastnih problemov. Zato jih tudi ne more reševati, četudi mu ne manjka volje in moči za to. Nismo namreč pesimisti in ne obupujemo nad slovenstvom kot narodno individualnostjo in potencialno ustvarjalno silo, ki lahko prispeva svoj delež k razvoju Evrope in sveta. V spoznanju, da so vzroki današnje krize slovenstva v nesvobodi slovenskega duha, di ne moremo popolnoma pritrditi Josipu Vidmarju, ki je v svojem sicer resnnično pogumnem govoru na slovesnosti, na kateri je prejel letošnjo Prešernovo nagrado, nakazal to krizo.
JOSIP VIDMAR O KRIZI
Predsednik Slovenske akademije je rekel : »Vse naše življenje terja od nas jasnega in čistega pogleda na položaj, v katerem smo kot kulturen narod, kot narod, ki je dosegel neko stopnjo razvoja, iz katere mora najti pot v dostojno prihodnost ter v višje oblike zavesti in življenja«. Ta ugotovitev je popolnoma pravilna, toda Josip Vidmar se začne obotavljati, ko bi moral pokazati to pot v dostojno prihodnost. Njegovo naglašanje, da je za to potrebna le večja skrb za slovensko kulturo, predstavlja le še eno izmed tistih polresnic, ki zameglujejo in izkrivljajo resnico ter jo hočejo nadomestiti. Resnična kultura namreč ne more nastajati in se razvijati brez ustvarjalne svobode in iskrenosti v odnosu do življenja ket celote in do vseh njegovih problemov.
ZA KAKŠNO KULTURO SE ZAVZEMA VIDMAR
Kakšna bi bila kultura, za katero se zavzema Vidmar? Predvsem naj bi bila materialno bolj podprta. Toda tudi če bi razpolagala z bogatimi sredstvi, bi bila to res taka kultura, kakor jo želi Vidmar? Prav gotovo ne, ker bi bila še vedno odtujena slovenski resničnosti, še vedno nesvobodna, še vedno dekla tujstvu in totalitarizmu. Slovenska kultura pa je bila revna tudi v preteklih dobah, toda bila je izraz iskrenih hotenj in svobodnega duha, zato je bila življenjska in nas je kot narod navdajala z vedrino in voljo po življenju. Današnja oficielna kultura v Sloveniji pa je le kulisa.
SLOVENSTVU JE POTREBNA SVOBODA
Slovenstvu je potrebna samo svoboda in v svobodi bo polno zaživela tudi njegova kultura. V svobodi bi nam ne bilo treba, da si delamo skrbi za usodo slovenske kulture. Vidmar tudi sam čuti, da sta svoboda slovenstva in usoda slovenske kulture neločljivo povezana, ko pravi: »In tak je ves odnos naše družbe do kulture: nejasen, neodločen, mlačen. Ker pa je kultura organsko zvezana z narodnostjo, saj je narodnost, rekel bi, organ zanjo, se ni čuditi, da je v današnjih resnih časih naše narodno čustvo iritirano, kar je tembolj razumljivo, če se zavemo, da se moramo še zmeraj boriti za pravice našega jezika in da nismo znali spoštovanja do njega privzgojiti niti v svojih lastnih vrstah. In vrhu vsega še zavest o preskromno odmerjeni nam samostojnosti v okviru države celo pri razpolaganju s sredstvi, ki so povsem naša, kar je mučno in nesmiselno dejstvo naše eksistence, pa tudi dejstvo, ki hromi našo skrb za kulturo!« Tu se je Vidmar že skoro s prstom dotaknil stvarnosti, toda ven' darle nj izrekel besede svoboda.
NAŠ GLAVNI NARODNI PROBLEM
Vendar pa je bilo iz njegovih besed le čutiti, da ne pritrjuje izumetničeni tezi tistih, ki se trudijo, da bi prikazali današnji odpor slovenskega narodnega čustva in osveščenosti samo kot nasprotje med »razvitimi« in »nerazvitimi« v državi in kot »konkretne oblike politične borbe za presežno delo«, kot ju definirajo uradni govorniki. Gospodarsko izkoriščanje Slovenije je huda stvar, vendar pa še daleč ni najhujši slovenski problem. Naš glavni narodni problem je problem svobode, v svobodi pa bo zagotovljena ne le materialna osnova kulture, ampak bo tudi omogočen duhovni pluralizem, ki bo rodil nove in bogate kulturne sadove.
Zato se lahko reče, da je danes največji duhovni problem slovenstva prav problem svobode, problem, ki za-popada v sebi vse druge duhovne in materialne probleme. Brez svobode ni ustvarjalnosti, ni duhovnega pluralizma in zato tudi ne more biti drugačne kulture kakor tiste, ki nosi uradni pečat in je mnogokrat le surogat. In kdor se danes zavzema in se hoče zavzemati za rast in razvoj slovenske kulture in za afirmacijo slovenstva, ta mora sprejeti boj proti totalitarizmu in priznati tudi pomen politične svobode in političnega pluralizma za slovenski narod, kajti kulturna in duhovna svoboda ni možna brez politične svobode.
kaj pravite vi?
VELIKONOČNO OBHAJILO ZA ŠOLE
S sošolko sva se dogovorili da se prav gotovo udeleživa šolske maše, ki je bila določena za velikonočno obhajilo dijakov. Ko so nam v šoli povedali, kdaj bomo imeli velikonočno obhajilo in da isti dan ne bo šole, se je prijateljica začela izmikati.
To mi ni ugajalo. Katehet nam je namreč zelo poudarjal, da so k takim skupnim pobožnostim poklicani najprej tisti, ki redno zahajajo v cerkev in tudi večkrat prejemajo obhajilo. To velja še bolj za tiste, ki so v kaki katoliški ali celo verski organizaciji. Taki dijaki naj ob takih prilikah dajo dober zgled in s tem dajo oporo tudi takim, ki bi se brez prijateljske besede ne odločili za izpolnitev velikonočne dolžnosti. Prijateljica je končno obljubila, a ni prišla. Našla je znova razne razloge: da se tisti dan ni čutila; da bi se ji drugi smejali ali da bi jo celo zafrkavali; da bo že opravila doma; da noče k temu duhovniku k spovedi in podobno.
Ne pišem tega, da bi tožila svojo sošolko, o kateri vem, da hodi rada v cerkev. Bolelo pa me je, ker je odmanjkal njen zgled in njena molitev v naši sredi. Čutila sem se opeharjeno. Mi se izmikamo, taki pa, ki se bahajo s svojim >'brezverstvom«, dobivajo novih moči prav zaradi našega strahu in naše komodnosti.
Zakaj se izmikamo? Ali ne bi morali katoliški dijaki pokazati več odločnosti v borbi za dobro in pošteno krščansko življenje: za obisk maše, za pristop k mizi Gospodovi po krepčilo in moč? Kaj bi se dalo narediti?
Skrajšano pismo dijakinje (s podpisom)
To pismo sem našel med svojimi papirji. Lani nisem odgovoril, ker se mi je zdelo, da bi odgovor zvenel kot očitek ali graja. Zdi sef mi, da mora letos to pismo služiti kot spodbudna beseda, čeprav je velika noč še daleč.
Kateheti v šcli večkrat priporočijo prejem zakramentov, bodisi za praznike ali za kako drugo posebno priliko (kakor god, praznik v družini ali podobno). V takih prilikah je res potrebna beseda prijatelja ali prijateljice. Pismo je aktualno, ker smo v svetem jubilejnem letu. In vabilo svetega očeta velja tudi za dijake: prenovitev in pomladitev v božji milosti, študij koncilskih določb, pridobitev svetoletnega odpustka.
Kaj bi se dalo narediti? Odgovarjam: Ali so naši katoliški dijaki res tako malo iznajdljivi?
ČEMU ODPUSTKI?
Slišimo govoriti o svetem letu in odpustkih. Čemu to sveto leto in kaj so odpustki?
Lj. Kt.
Sveti oče Pavel VI. je razglasil sveto leto predvsem z namenom, da se bodo kristjani v času po koncilu potrudili za res pravo krščansko življenje. Kdor je v grehu, naj se ga otrese; kdor je dober, naj postane boljši. Spreobrnite se! Vrnite se v hišo Očetovo! Pomnoži naj se čut za Cerkev! Vsi naj si prizadevajo, da bodo polagoma spoznali koncilske odločbe in dekrete! To so nekatere zahteve svetega leta. Da bo pa spreobrnitev popolna in vrnitev k Očetu odločna, je dana možnost za dosego popolnega
vidno. Sedem kilometrov se je cesta še dvigala, do-okn smo zadnje tri kilometre vozili po gorskem pobočju navzdol v dolino, k misijonski postaji Thabo’s.
To misijonsko središče leži v nekaki dolinici, prav na sredi zelo razkošne gorske planote. Komaj smo začeli voziti po gorskem pobočju navzdol, smo imeli prav lep razgled na celotno misijonsko postajo. Tudi iz doline so nas opazili in šolski otroci, kakih tristo; prihiteli so nam zelo daleč v hrib naproti in kričali, kot bi bili obsedeni. Zadnji del poti smo potem napravili v spremstvu črnih kričačev, ki so tekli ob poti in večkrat prekosili celo avto.
Pred šolskim poslopjem so nas pričakovali učitelji, sestre in oba duhovnika. Z enim izmed njih sem se seznanil že pred cmevi v Maseru. Precej dolgo je trajalo stiskanje rok. Nadučitelj je imel prav kratek pozdravni govor, ki ga pa nisem prav nič razumel, saj je bil v domačem jeziku. Vseh sem lepo zahvalil za pozdrave in dodal sem še nekaj besed, kar mi je pač v trenutku na misel prišlo. Nadučitelj je potem prevedel na domači jezik. Ne verjamem pa, da bi bil dobesedno prevedel, kajti njegovo prevajanje je trajalo prav gotovo petkrat več kot moj pozdrav.
Med obedom sta misijonarja pripovedovala o vseh težavah misijonskega dela v tistem kraju. Natančno sta mi razložila, kaj vse sta že zgradila in kakšno delo ju še čaka. Misijonska postaja Thabo’s je bila ustanovlje-la 1. 1939. in katoliško življenje se je že tako razvilo, da prvotna misijonska poslopja cerkev in šole ne odgovarjajo več potrebam. Tudi v tem kraju so misijonarji zelo zaposleni z zidanjem. Prejšnja kapela (v resnici le dva šolska razreda med sabo razdeljena z ogromno zaveso, katero so med službo božjo dvignili), je bila vse pretesna.
Nova, že skoraj dokončana cerkev je posvečena sv. Ani. že nekaj mesecev se v njej verniki ob nedeljah zbirajo pri službi božji, dočim se še med tednom v notranjosti nadaljujejo dela. Tisti dan je misijonski brat z delavci polagal parket na cerkvenem tlaku. Tudi za to cerkev sta misijonarja zbrala denar med dobrotniki, vse delo pa je vodil misijonski brat. Prevoz gradbenega materiala je zelo drag. Ko bo cerkev popolnoma dograjena, bo res pravi biser in domačini bodo upravičeno nanjo ponosni. Neka dobrotnica iz Francije je darovala župniji tri bronaste zvonove; najtežji bo imel kakih 250 kg. Zvonovi še čakajo na začasnem ogrodju na tleh pred cerkvijo, kajti zvonik še ni dokončan.
Ko bodo poravnali dolgove, ki so jih misijonarji morali napraviti pri gradnji cerkve, pridejo na vrsto šolska poslopja, kajti tudi ta nikakor ne odgovarjajo več razmeram. V nižjih razredih sploh nimajo šolskih klopi, otroci sede po tleh s knjigo ali zvezkom na kolenih. Sestra učiteljica se je prerivala sem in tja med otroci, stola zanjo pa tudi nisem videl. V višjih razredih imajo sicer šolske klopi, vendar je vsa oprema zelo revna. Razreda, ki sta služila za kapelo, sta še vedno razdeljena z zaveso, ki pa je skoraj na pol pretrgana, kakor zavesa v templju po Gospodovi smrti. Čudil sem se, kako neki je mogoč pouk v prostoru, saj učitelja drug drugega slišita in ščebljanje otrok enega razreda bi bilo že več kot preveč. Učiteljic, ki so sestre domačinke, pa vse to prav nič ni motilo.
V vsakem izmed dveh razredov je bilo polovica deklet in druga polovica fantov. Vsi skupaj so lepo zapeli.
Ker pač nisem vedel, kaj bi jim povedal, sem vprašal učiteljico, kdo je bolj priden, fantki ali deklice. V razredih je nastala tišina in ko bi stene mogle govoriti, bi povedale, da se še nikoli ni kaj podobnega pripetilo. Fantje so se ozirali po dekletih in potem po sestri učiteljici, dekleta pa so jih v 'drugi smeri posnemala. Položaj je rešila sestra z ugotovitvijo, da so vsi enako pridni, kakor tudi enako poredni. Odgovor je vse zadovoljil.
Na misijonski postaji Thabo’s so ustanovili tudi na-bavljalno zadrugo. Skladišča in prodajalna so' v prostorih misijonskih zgradb. Računovodstvo pa vodijo le domačini in tudi ves odbor je v njih rokah. Misijonar ali njegov namestnik mora od časa do časa pregledati račune. S svojim nasvetom pa misijonarji vedno pomagajo odboru.
Misijonarji so že na mnogih krajih Basutolanda ustanovili zadruge, ki ljudstvu zelo veliko pomagajo.. Zadruge odkupujejo volno in živino, pa tudi druge pridelke in potem nudijo prebivalstvu vse potrebno po zelo zmernih cenah. Ni treba omeniti, da morajo začetni kapital, v denarju ali pa v izdelkih, najti misijonarji.
Preostali čas pa smo uporabili za obisk bližnje vasice. Tako sem imel tudi sam priliko poskusiti kot ovčko pohlevnega konjička. Misijonar mi je na kratko raztolmačil, kako naj ravnam z živaljo. Konjiček je bil verjetno malo razočaran, ker mu nisem pustil teči v hrib, kakor je bil vedno navajen. Ubogal pa je.
V vasici se je kmalu nabralo okrog nas vse polno otrok. Katoliški otroci so nas prav korajžno vabili, naj stopimo v njihove koče, prav vse so nam želeli razkazati. Poganska mladina je tudi hodila za nami, vendar se je nekako strahopetno držala zadaj.
Saj kake posebnosti v vasi nisem našel. Pred kočo sem videl ženo, ki je na roko drobila koruzo, pripravljala je moko za polento. Pred drugo hišo smo videli veliko skladovnico kuriva, o katerem sem že govoril. Koze in ovce so nam bile povsod pod nogami. Psov je bilo v vasi tudi dosti, vendar se niso nič kaj zmenili za nas; menda jih je stalni post, katerega posledice so nam padle v oči, spoprijaznil z vso človeško družbo'.
Na vsak korak smo srečali blažilni vpliv katoliškega misijona. Otroci in odrasli so bili kar zadostno oblečeni. Koče so bile dokaj snažne. Vsa dekleta, katoliška in poganska, obiskujejo gospodinjski tečaj na misijonu. Sestre so odprle tudi moderno pralnico, kjer proti malenkostni odškodnino domačinke lahko pridejo prat. Blagodejni učinki omenjene ustanove so po vsem misijonu vidni.
Ob štirih popoldne smo se poslovili od misijonske postaje Thabo’s. Prve tri kilometre se je avto prav počasi vzpenjal po hribu navkreber, kar mi je bilo prav všeč, kajti razgled na misijonsko središče, obdano v neposredni bližini z griči in z gorskimi grebeni v ozadju, je bil res lep. Na misijonski postaji so šolski otroci in sestre živahno mahali in tudi mi smo se nekajkrat ustavili in zavihteli klobuke v odzdrav. Predno pa smo zavili okrog ovinka, ki naj bi nam vzel pogled na. misijonsko središče, smo se še enkrat ustavili in pozdravili, nalkar so nam iz doline odgovoril z mogočnim hura. Otroci na misijonu so bili od daleč kakor gobe ajdovke na porjavelem mahu.
(Konec prihodnjič)
kaj pravite vi?
odpustka. Pri odpustkih ne gre za odpuščanje grehov (kakor moremo videti v nekaterih knjigah), ampak za odpuščanje časnih kazni, ki jih človek zasluži za grehe. Najprej je potrebno odpuščenje od grehov po zakramentu svete pokore in šele nato je mogoče odpuščenje od kazni (odpustki).
Ni potrebno tu navajati, kateri so pogoji za dosego letošnjega svetoletnega popolnega odpustka (vseh časnih kazni), ker so pač znani. V glavnem gre za obisk stolne cerkve, kjer naj se izpolnijo določeni pogoji.
FANT IN PUNCA
Ko ste ocenili salezijanski knjižici o vprašanjih mladih ljudi, ste zapisali, da je treba mladim ljudem razložiti, zakaj naj čisto živijo in zakaj naj ne zapravljajo svoje ljubezni. Upali smo, da boste to vprašanje poglobili in nam povedali res kaj pametnega in dobrega. Na vprašanje, ali more fant imeti punco, ste zelo nerodno odgovorili. Da ne rečemo drugega.
Povedali so nam, da zagrebški »Glas koncila« objavlja lepa pisma o vprašanjih ljubezni in razmerja med fanti in dekleti. Mladi ljudje opisujejo svoje borbe, zmage; večkrat prihaja iz teh pisem vsa tragika mladih ljudi, ki se borijo za svojo čast ali ki se želijo rešiti iz težav, v katere so zašli večkrat brez svoje krivde.
Rekli so nam, da so odgovori lista res dobri.
Ali bi se ne dalo kaj podobnega napraviti tudi pri nas?
Par mladih prijateljev
Se ne bom branil. Ali ni bilo tudi vprašanje nerodno? Morda neresno?
Zasledujem pisanje lista »Glas koncila«. A kar je najlepše v listu, so prav raznovrstna pisma mladih ljudi, ki iščejo, spodbujajo in bodrijo. Včasih ni treba dodati niti besedice. In gre za mlade ljudi, ki živijo v razmerah, ki zahtevajo junake vere in čistosti.
In mi naj začnemo? Ali nihče izmed naših mladih ljudi ne more kaj takega napisati in mladim prijateljem pomagati na poti trdne vere in iskrene ljubezni, ki ne pozna žrtev, ker ljubezen vse premaga...?
SLOVENICUM V RIMU
Ali ste že kaj prejeli za slovenski zavod v Rimu »Slo-venicum«?
R. M.
Do sedaj smo prejeli 20 tisoč lir. Ali se vam zdi dosti? Za začetek ni slabo.
NAMEN POSVEČUJE SREDSTVA?
Ali je mogoče, da še sodobno pravo upošteva »častni zločin«, kot smo nedavno slišali, da je oče ustrelil zapeljivca svoje dvajsetletne hčere in se je izmuznil z nekaj leti zapora. Zločin je vendar zločin.
M. S.
Zločin ne more oprati ali opravičiti zločina. Javnost je v glavnem obsodila ohranitev opravičljivosti »častnega zločina«. Pravniki vedno znova predlagajo, naj se spremeni kazenski zakonik.
razgovor i mladino o mladini
KAM GRE SVET S TAKO MLADINO?
V eni številk naše revije smo objavili članek, kako sodijo otroci o svojih domovih. Tokrat objavljamo pismo, ki odgovarja na članek. Naj odgovore nanj mladil V prihodnji številki bomo objavili njihove odgovore.
Članek učitelja, ki ste ga objavili v zadnji številki, me je pripravil do tega, da Vam pišem o naših odraslih otrocih in sicer o otrocih, ki so dozoreli v katoliških organizacijah.
Na novega leta dan sem voščil nekim staršem, ki imajo več otrok. A kako sem bil presenečen, ko so mi začeli pripovedovati o razočaranju nad njimi, posebno nad sinom) V hiši se vede kot da je on gospodar. Ko mu je oče rekel, naj se kmalu vrne, ko je odhajal, je godrnjal in zaloputnil vrata. Naslednje jutro je vzel spet svoje športne priprave, sedel v avto in se odpeljal. Važno je zanj samo to, da se zabava v družbi; kako je staršem, mu ni mar. Fant je bil v katoliških organizacijah in zato so pač pričakovali starši, da bo ostal dober do njih, da bo vljuden in skrben. A zdaj so razočarani, kajti prav v organizacijah je dobil prijatelje in zdaj ne praznuje nobenega dne več doma, ampak v družbi. Boljši so celo tisti otroci, ki niso bili nikoli v organizacijah. Ti ostajajo doma, središče njihove ljubezni je dom.
Govoril sem še z neko materjo in ji prav tako voščil srečno novo leto. Tudi njo so zalile solze, ko mi je pripovedovala, kako je sama. Otroci beže od doma in jim je mar le zabava.
Še ni dolgo, kar mi je tožil neki oče, kako je poskrbel za sina, da ima danes lep položaj. A v zahvalo ni našel niti malo hvaležnosti, ampak ga neprestano žali. Tako zelo žali, da ni šel — oče — niti na njegovo poroko.
Neka druga vdova mi je tožila, da so odšli vsi otroci od doma in da ne najdejo nikdar trenutka časa zanjo. Žalostna in obupana je. Nič se ne bo čudila, če se bo zgodilo z njo enako kot z njeno znanko, ki so jo pustili otroci samo, čisto samo. Vsa obupana je žalovala. Telefonirala je zdaj enemu otroku, zdaj drugemu, a vsem se mu je mudilo na zabave, samo na zabave. Kmalu potem so jo našli mrtvo, šele 53 let staro.
Zaključujem to pismo z velikim razočaranjem. Učitelj je načel zadnjič vprašanje, kako je v naših domovih. Otroci ne najdejo pogosto toplega doma in mnogi zaradi tega beže iz njega. Mnogi pa imajo lep dom in skrbne starše, ki vse svoje moči posvete njim in jih v skrbi pošljejo v dobro družbo - in vendar...
Vprašujem Vas, ki vodite mladino, kam gre svet s tako mladino? Kaj bo s to mladino, ki ji je dom samo »restavrant«, da vprašujejo, ko se vrnejo: »Ali je kosilo že pripravljeno?« — »Je moja obleka gotova?« — »Je...«
Ali more ustvariti taka mladina lepšo in boljšo bodočnost, ko ne pozna najbolj enostavnega zakona sožitja: dostojnosti, hvaležnosti do tistega, ki mu je nekaj dal in takta?
pesmi mladih
BORIS KARIŠ
NENABRANE CVETICE
ŽELJA
Naše življenje je polno
nenabranih cvetic. Pozabi...
in drugih natrgaj.
PRIČAKOVANJE
Ples
tudi danes.
Odpoved veselju.
A vem,
vsa moja mladost je pričakovanje.
KRIK
Krik se je iz prsi izvil neusmiljenih dolžnosti Življenja; obstal je
v svobodi trenutka.
A kratek je, že se izgubi.
Hotel bi padati
v neskončnost in vedno leteti navzdol in nikoli priti do dna.
Le up ali sanje
le tenek občutek sreče
bi hotel
ujeti v dušo
— in vse bi pozabil.
DANILO LOVREČIČ
ODSTAVKI...
ODLOMEK IZ ROMANA
(Ta odlomek je vzet iz mojega romana, ki mi ga nihče noče objaviti, ker da nisem napreden.) Zjutraj vstaja navadno ob osmih in hlače si obleče kar na postelji. To iz navade, ker je tako delal še v zavodu, da bi sošolci ne opazili, da je brez spodnjih hlač. Nato gre na. stranišče. Vedno ob isti uri, ne minuto prej ne minuto pozneje. Zdravnik mu pravi, da je to dobro, zdravo. A tudi praktično je! Ve, da mora biti vsako jutro ob osmih in deset tam in konec. »Kako? Se dobiva jutri zjutraj ob osmih in deset pred postajo? Nemogoče dragi, važen opravek imam./« Nato gre v kopalnico. Kopalnica in stranišče sta ločeni iz razumljivih razlogov. Kako, oni se počasi umiva, njega pa... Kopalnica je lepa, a ozka, tesna, v njej pozimi zebe poleti pa je vroče, zato si med tednom umije le prste in oči in samo v nedeljo se zares okoplje, ker je pač treba ohraniti narodne običaje. Vrne se v sobo in prične Z oblačenjem. Nato telefonira. Prav gotovo veste, da obstaja v več mestih organizacija proti samomoru. Če kdo iz enega ali drugega razloga hvalevredno sklene, da si bo vzel življenje a je še vedno v dvomu, lahko zavrti številke in že ga petdesetletne gospodične in prijazni gospodje prepričujejo, naj svoj sklep opusti ali vsaj odloži. Vrti številke. Pet, sedem, tri, osem, sedem.
—	Tu tu tu tu tu tu tu. —
Zasedeno. Ni edini, ki bi rad odšel. Pet, sedem, tri, osem, sedem.
—	Tu tu tu tu tu tu tu. —
Zadeva mora biti resna. Gotovo je žena kriva.
—	Tu tu tu tu tu tu tu. —
Še enkrat. Pet, sedem, tri, osem, sedem. Dolgi, zamolkli tuuuuu. Vendarle!
—	Halo! Hočem umreti! —
—	Halo, tu pekarna! —
Človek je na pragu prostovoljne smrti raztresen kot pravijo, da so profesorji, ali pa vsaj toliko kot je gledališki igravec Stane. Pet, sedem, tri, osem, sedem.
—	Tu tu tu tu tu tu tu. —
Gospodje, medtem ko vi nekoga tako dolgo prepričujete, je lahko z drugim konec!
—	Tu tu tu tu tu tu tu. —
ie to, da je telefon toliko časa zaseden, bi bil zadosten razlog, da si vzame življenje!
Pet, sedem, tri, osem, sedem.
—	Tuuuuu, tuuuuu, tuuuuu. —
Trkaj in se ti bo odprlo. So prepričali prejšnjega? Nadvse prijazen, gledališki, rahlo odbijajoč glas.
—	Prosim! —
—	Hočem umreti' —
—	No, no, to pa ni kar tako! —
—	Preprosto je! —
—	Preričana sem, da se ne boste ustrelili! —
—	Kdo pa vam je rekel, da se bom ustrelil? S plinom se bom, če uslužbenci plinske centrale ne stavkajo! In pogumno, veste, brez strahu! Poslovil se bom od vas, stopil proti kuhinji, pobral knjigo, ki ie deset dni leži na tleh, zaprl vrata, odprl cev in nasvidenje nad zvezdami! —
—	Vsi govorijo tako! — čuden je bil tokrat gospejin glas. Gotovo je izkoristila njegov prejšnji daljši stavek in ugriznila kos malice. — Veste koliko jih je danes že telefoniralo? —
—	Koliko?
—	Pet! In vse sem prepričala. Med njimi je bil tudi pobudnik neke revije...
—	Mene ne boste prepričali! —
—	Premislile se, gospod, to je le težek trenutek v vašem življenjju, premagali ga boste, spet bo posijalo sonce, da, spet bo posijalo sonce! —
—	Nedvomno. A sijalo bo na moj grob! —
—	Ne, ne! Pomislite na vse lepe stvari, ki vas vežejo in vas vabijo k življenju!
—	Narava... ne ljubite narave? Polj, gozdov, travnikov, gmajn? —
—	Ah, človek si umaže čevlje- —
—	Dragi, življenje ni praznik! —
—	Vem, nedelja je praznik! —
To je le eden izmed njegovih pogovorov s to reševalno centralo, ker telefoniral je že večkrat, skoraj vsako jutru, dokler se ga niso naveličali in mu rekli, naj se že enkrat ustreli, da bo mir. To pa je bilo že kruto, ker so ga resni vzroki silili v smrt, kot na primer revščina na vseh področjih.	,
ZALIV
Tržaški zaliv je brez ladij, ima pa cel kup revij, slovenske sedaj kar tri. Zadnja se imenuje kar Zaliv. Ima (ta glagol zaradi besedne igre), poleg namenov, ki niso jasni, nekak uvod, (ki ga pa ni napisalo priznano in močno pero, pač pa navdušeni a še nezreli Igor Tuta, ki pa ima talent in bo gotovo dorasel), daljše in globoke zapiske Borisa Pahorja, članek s športno tematiko, nekaj pripovedništva, poezije (ne Filiberta Benedetiča), ima pa prav na zadnji strani tudi feljtonček, ki ga je pritisnil »igor« (glej zgoraj, ker človek ne greši samo enkrat). Ta feljtonček piha na vse strani. Zaganja se nekako proti Josipu Tavčarju, ki je zagrešil samo to, da je napisal, da je prepričan, da bo revija napredna (jaz sem bil vedno mnenja, da je Tavčar dober 'komediograf), svoje zrakove pa pošilja tudi proti reviji Mladika, ki je tako prijazna, da prinaša moje sestavke. Z nehvaležnim namenom jo, prepričan v uspeh nameravane duhovite in rahle ironije, imenuje družinska. Ne vidim v tem negativnega, vsi pa vedo, da je Mladika že stopila v svoj deseti letnik, marsikdo ji je izrazil priznanje in priznal kvaliteto in to tudi tam, kjer je prepovedana in kjer bodo Zaliv prodajali brez uspeha. O Zalivu, katerega smo pa vsi sprejeli z najlepšimi željami in bi v njem, žal pa nisem na višini, bil tudi pripravljen sodelovati, pa bodo govorili čez deset let. Ker danes ne vemo še ničesar o njem, ne vemo niti ali je petnajst-dnevnik, mesečnik, tromesečnik ali celo zbornik. Ne vemo niti ali bo prišla na dan druga številka, ker lahko se pripeti, da podpornik X. Y. ne proda toliko Žakljev, čeprav nas v Žakelj vedno spravljajo in jih potrebujejo.
Vsekakor tudi družinska revija velja. Jaz prav rad pišem za svojo nono (in ne za samega sebe). Za svojo drago nono! Si bil pri maši v nedeljo? Bil! Kakšen evangelij je bil? O jej! Ker vstajam pozno in ker mi je ostal najbolj v spominu ponovim tistega o delavcih, ki so prišli pozno v vinograd in so vseeno dobili vsak po en težki dinar. Nona pa me zmerja in me primerja z nekaterimi levičarji in mi pravi pogan.
PREŠERNOVE PROSLAVE
Niti Boby Solo ni bil v teh prvih februarskih dneh tako popularen kot Prešeren. Dva tedna so se vrstile proslave, nekje so med Prešernove verze uvrstili tudi znane Vodnikove »Slovenc tvoja zemlja je...« (ker so po tisti proslavi, kateri sem prisostvoval, pozneje govorili tudi o padanju živinoreje, bi lahko izkoristili te verze in dejali: Slovenc tvoja zemlja je zdrava, a škoda da se po njej ne pase več krava). Tudi na sedežu italijanske komunistične partije v ulici Madonnina v Trstu so priredili Prešernovo proslavo. Pripovedovali pa so, da je bil tu Prešeren (ki je gotovo bil komunist) počaščen napredno (oprostite, da to besedo ponavljam, a mi je tako všeč!), tudi z lepo glasbo kot bossa nova, z bluesi in tudi z raznimi ritmi kot cha cha cha. Da, Prešeren, ti si moj cha cha cha!
r
KRAŠKI SPREHODI :
grad obnovil in olepšal, ali sila ga je porušila.
Na novo so sezidali grad leta 1920. Grad je znova zablestel v vsej svoji lepoti. Po drugi svetovni vojni se je v njem nastanil angleški glavni stan. Sedaj živi tu zopet grof Thurn und Taxis.
Pod razvalinami starega gradu, na sivih pečinah stoji Devinska gospa, v belo tančico zavita. Legenda pravi, da je to okamenela grofica, ki jo je ljubosumni mož, kar vrgel skozi grajsko okno v morje. A truplo je ostalo na skalah, grof je vrgel nanj rjuho, da ga ne bi videl, a vest mu vseeno ni dala miru in konec koncev je še on skočil v morje.
Od devinskega gradu skale polagoma padajo do Timave. Ta zemlja je bila obljudena že zelo zgodaj. V jamah so izkopali orodje in orožje iz dobe trogloditov. Baje so šli tu mimo tudi Argonavti.
Pozneje je del morja pred izlivom Timave, t. i. Lacus Timavi, služi kot pristan trgovskim ladjam, ki so prevažale blago za Gorico in Furlanijo.
Rimljani sq kraje med Sesljanom in Timavo posejali z vilami in kopališči. Tu so tudi gojili znane konje, ki so se imenovali »Locofores«. Tu je rasla trta, ki je rodila vino Pu-cinum, ki je bilo tako sladko in dobro, da o njem piše veliki Plinij:
»Rodi se v srcu Jadranskega morja, nedaleč od reke Timave, na kamnitem griču; morski zeh obrodi le majhno količino, a za zdravje mu nobeno vino ni kos. Trta je črne barve. Pucinum zori na kamnu«.
Na žalost se je v stoletjih trta popolnoma izrodila. Legenda pravi, da je v XV. stoletju Friderik III. avstrijski pil sto let star Pucinum.
Nekoč so se tu, kot povsod po Krašu, raztezali temni gozdovi a civilizacija jih je domala vse uničila.
A na tem koščku zemlje je vseeno ostala očarljiva belina kraške skale in vonj po boru in brinju.
S. K.
PROFII-l! ALDO MORO
»Kot običajno bo Moro tudi tokrat, čeprav v zadnjem hipu, rešil situacijo«, je izjavil neki demokrščanski poslanec, ko je vse kazalo, da vladne krize ne bo moč rešiti. Napoved izvira iz prepričanja, da je demokrščanski leader edini politik v Italiji, ki lahko najde kompromisno pot v še tako dramatičnem položaju. Zaupanje prijateljev in sodelavcev v predsednikovo politično jasnovidnost je toliko in tako trdno, da ga celo nasprotujoča dejstva ne morejo omajati.
Kljub temu pa Morov debi na političnem odru ni bil nič kaj briljanten. Profesor iz Barija je prišel na površje s skupino mladih, ki so po De Gasperijevi smrti skušali reorganizirati stranko. Prijatelji so že tedaj cenili njegovo doslednost, skromnost in poštenost, vendar pa ga širši krog demokrščanskih veljakov še ni poznal.
Leta 1959 je skupina demokrščanskih prostostrelcev zrušila Fan-fanijevo vlado. Mandat za sestavo nove vlade je sprejel Segni, za mesto političnega tajnika — od katerega je Fanfani odstopil po šah matu v parlamentu — pa so se pričela v notranjosti stranke dolga posvetovanja. Strankini velmožje so si bili edini, da je treba izbrati moža, ki še ni kompromitiran z delom v strujah. Padlo je Morovn ime in nekateri celo zatrjujejo, da je mladega profesorja iz Barija podprl tudi Fanfani. Predlog je bil uresničen in Aldo Moro je dosegel prvo večje priznanje. S svojimi dolgimi govori, z mnogokrat nerazumljivim slogom je polagoma postal popularen. Pred seboj pa je imel težko nalogo: skrpucali enotnost, ublažiti spore med posamezniki in zabrisati razlike med strujami. Te naloge se je lotil s potrpežljivostjo in prirojeno vztrajnostjo. Ure in ure je poslušal na sejah tajništva razloge raznih govornikov, ne da bi jih enkrat samkrat prekinil. Površnemu opazovalcu bi se zdelo, da je otrpnil in da od celotne debate ni slišal ene same besede. Pozornejši opazovalec pa bi zapazil, da si stalno nekaj beleži. Ob koncu intervencij je s svojim monotonim glasom primerjal mnenja raznih govornikov, jih povezal med seboj in jih skušal prikazati kot nepomembne odtenke.
Aldo Moro je vodil stranko od leta 1959 do 1962, to se pravi v dobi, ko se je Krščanska demokracija opredelila za politiko leve sredine. Kljub nasprotovanju nekaterih struj in posameznikov mu je uspelo uresničiti zbližanje med katoličani in socialisti, o katerem se je desetletja govorilo. Pri tem pa se mu je posrečilo premostiti največjo oviro: preprečiti, da bi se stranka razkosala. Podobne sposobnosti pa je Moro dokazal tudi v vodstvu vlade. Prepričal se je, da bo politika leve sredine dosegla uspeh edino le pod pogojem, da jo sprejme in si jo osvoji najaktivnejši del prebivalstva. Razumel je, da države ni moč upravljali s suhimi političnimi računi, strankarsko alhimijo in abstraktnimi formulami. Začela se je doba, ki jo lahko imenujemo »operacija Moro«. S prirojeno vztrajnostjo in potrpežljivostjo je skušal iz dneva v dan pridobiti zaupanje ljudstva v novo vlado in njene ukrepe. Marsikateri politik — dovolj bo, da pomislimo na Fanfanija — bi na njegovem mestu v tako delikatnem trenutku državnega gospodarstva zagrešil napako, da bi čelno napadel potencialne nasprotnike nove politične usmeritve, s čemer bi se seveda krog nezaupnežev še povečal, iz omahljivcev pa bi nastali odkriti nasprotniki. Moro ni nikogar smešil zaradi nezaupanja, novo politično linijo ni prikazoval v luči edinstvenega zdravila za socialne in gospodarske težave, od vsakogar je pričakoval le zaupanje, ki ga je krepil Z vsakdanjimi ukrepi.
Priznati je treba, da je v tem svojem namenu tudi uspel. Toda zagrešil je napako, ki je v italijanskem strankarskem življenju nedopustna. Prvič po De Gasperijevi smrti je vladna politika dobila svojega leaderja, kateremu je večina državljanov zaupala. Ko bi bil Moro predstavnik anglosaksonskih demokracij, tedaj bi se mu ne bilo treba bati napadov iz notranjosti vladne koalicije. Angleški prvi minister in ameriški predsednik sta namreč istočasno tudi voditelja stranke. Izbirata si sodelavce po lastni volji, brez strankinega umeša-vanja. V Italiji je bil zadnji leader v tem smislu De Gasperi. Po njegovi smrti pa so struje v strankah zadobile vedno večjo veljavo, dosegle so, da so kondicionirale vlade. Voditelji struj so se izmenjavali pri vodstvu državne uprave, saj je jasno, da politik, ki ostane vrsto let na najvišjem položaju, doseže avtonomno moč s popularnostjo in zaupanjem prebivalstva.
V tem je bistvo nedavne vladne krize: strah voditeljev struj, da bi Morov ugled pri prebivalstvu dosegel stopnjo, ko bi ga struje ne mogle več kondicionirati. Toda šli so predaleč, dokazali so, da je njihova alternativa politični kaos, iz katerega vodi ena sama rešitev: gollizem. Takšne rešitve pa si verjetno ne želijo niti najbolj razvpiti skrajneži.	SAŠA RUDOLF
KNJIGE
MOST, LETO II. ŠT. 8
Tromesečnik za leposlovje in kulturo, Most, 'ki izhaja v Trstu, je zaključil drugi letnik.
Na uvodnem mestu prinaša Don-nejevo Božično pridigo 1621. leta. Angleški pesnik in anglikanski pridigar 17. stoletja John Donne je bil za racionaliste in klasiciste prototip, kako pesnik ne sme pisati. Vendar pa so pozneje pričeli Donneja bolj upoštevati. V njegovih posvetnih in verskih spisih je čutiti srednjeveško kulturo, vendar je njegova vera zakoreninjena bolj v psiholoških kot pa v metafizičnih prijemih.
Sledi velika elegija na Johna Don-na ruskega pesnika Josifa Brodske-ga v prevodu Milene Merlak Detele.
Nadaljnje leposlovje v tej številki predstavljajo pesmi Humbertta Pri-baca, Primoža Možine in Vinka Beli-čiča ter Aimeja Cesaireja v prevodu Žive Gruden.
Lev Detela se je dotaknil nekaterih problemov Dantejeve Božanske komedije. Pisec se najprej sprašuje, kaj je hotel pesnik s tem, ko pravi, da ga je sredi življenja »v gozdni hosti črna noč zagrnila«. Je to prelomnica »eksistencialne krize«. Odločiti se je treba ali za luč ali za temo, čemur bosta sledili ali zmaga ali izguba. Potrebno je torej osve-ščenje, do česar lahko prideš samo, če si pripravljen boriti se. Prerasti moraš strasti, sovraštvo, poželenje, napuh. V Nebesih pa nam pesnik razodeva problem odtujenosti posvetnemu in problem uresničitve človekovega smisla.
Aktualen je članek Bogdana Berdona Pravni in gospodarski vidiki razlaščevanja v luči vprašanja zaščite slo-vennske manjšine. V zvezi s tem vprašanjem, ki je velikega pomena za slovensko manjšino, (pomislimo samo, da je zemlja eden izmed štirih produktivnih faktorjev) je pisec dolgega članka mnenja, da je najprej potrebno pravno poznavanje vprašanja, čemur naj sledi izbera učinkovitih sredstev v obrambo lastnih pravic; ob vsem tem pa je treba imeti jasno pred očmi cilje, ki jih hočemo doseči.
Most se je tako že drugič lotil problema razlaščevanja slovenske zemlje. (Glej Most II/l str. 16 B. Berdon: Pravni in gospodarski vidiki razlaščevanja.)
Vladimir Vremec objavlja Dva primera demokratizacije. Ko govori o demokratizaciji znotraj komunističnega sistema pravi, da je ta uresničljiva samo, če prihaja od spodaj. V Sloveniji je bil to primer Perspektiv, ki pa so bile, kot znano, nasilno ukinjene. Kot drugi primer obravnava demokratizacijo pri katoličanih: »kon-
cil je uspel, overovil je dialog, vendar pa bo rodil sadove le tedaj, če se bo v vsakem katoličanu zganilo nekaj, kar imenujemo osebno podoživljanje resnice.« Vremec nakaže veliko vprašanj, njih rešitve pa povzema v preveč zgoščeni obliki.
Sldi zapis Koncil in slovenska stvarnost, v katerem se pritožuje nad tem, da so Slovenci spremljali koncil preveč hladno. Pravi tudi, da bi bili Slovenci želeli večje zastopstvo za svoj narod.
Satirični zapis Kultumo-nogometni razglas se je navijaču zdel potreben zaradi tega, ker je »na zasedanju pisateljev Jugoslavije v Titogradu nekdo baje izjavil, da Slovenci ne morejo imeti kake posebne literature, saj celo nogometnega moštva v prvi ligi ne premorejo«. Kot vidimo se
atentati na slovensko kulturo v Jugoslaviji iz dneva v dan večajo.
V ostalem ta številka Mostu prinaša še kritiki pesniških zbirk M. Merlak Detele Sodba od spodaj (K.
K.) in Darka Nika Tihožitja (L. D.) ter Detelovih dram Graščina, Generalka in Prokrust izpod peresa Franka Hroneka; Spectator pa podaja Analizo detektivke Marie Octobre, ki jo je uprizarjalo Slovensko gledališče. Polemične odstavke prinaša Kronist v zapisu Tam za turškim gričem. Čeprav je kateri precej oster, je treba priznati, da se pisec drži kulturne ravni, česar v tukajšnji publicistiki nismo bili vedno vajeni.
Aleš Lokar je prispeval feljton Živimo skoraj samo od kruha. Na koncu najdemo še Samokritične glose in Marginalije.	Marijan Bajc
KONSTITUCIJA O CERKVI
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani je izdal v slovenskem prevodu »Dogmatično Konstitucijo o Cerkvi«, ki je bila sprejeta in potrjena dne 21. nov. 1964 na slovesni seji II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Konstitucija je izšla v 5 tisoč izvodih. Izdaja je lepa, s stvarnim kazalom.
Kakor je znano, je ta Konstitucija najvažnejši dokument II. vatikanskega koncila. Obsega sledeča poglavja: Skrivnost Cerkve, Božje ljudstvo, Hierarhična ureditev Cerkve in zlasti ško-
fovstvo, Laiki, Poklicanost vseh k svetosti v Cerkvi, Redovniki, Eshato-loški značaj potujoče Cerkve in njeno zedinjenje z nebeško Cerkvijo, Blažena Devica Marija — božja Mati — v skrivnosti Kristusa in Cerkve.
Slovenska izdaja ima tudi kratek uvod s strnjeno razlago o pomenu Konstitucije, njenem nastanku in značilnostih. Dodane so še pripombe k prevodu, ki je moral premagati nemajhne težave. Saj gre včasih za popolnoma nove izraze.	L. Š.
RADIO
SPREMEMBE NA RADIU
Pred kratkim so bile izvedene na radiu Trst A nekatere spremembe. Tako je bil premeščen na drug oddelek tudi urednik govorjenih sporedov. g. ADO LAPORNIK. Radijski poslv-šavci, posebno sodelavci izražajo g. Laporniku svoje priznanje za njegovo dosedanje delo. saj je vodil oddelek deset let z veliko spretnostjo. Poiskati je znal sodelavce, posebno je njegova zasluga, da je pritegnil k delu mlade moči, ki so danes stehe.r sporeda. Imel je vedno nove pobude, iskal je stikov s poslušavci (po krožkih, organizacijah, po vaseh itd.), iskal zveze z umetniki in literati ter jih navezal na. postajo. Med prvimi je obiskal Goriško in vasi ob Nadiži, ko so tam dobili relejni oddajnik, vse lo je zelo razširilo zanimanje za radii sko postajo. Imel je najlepši in najboljši odnos s sodelavci. Poz.na zelo dobro slovenski jezik in ima zanj odličen posluh.
G. Adu Laporniku izrekamo za vse njegovo odgovorno delo, ki ga je opravljal v dobro RAI-a in radijskih poslušavcev, priznanje in bi mu kvečjemu želeli, da bi prevzel še odgovornejše delo, vsaka druga sprememba pa je težko razumljiva. Vred. odbor
TABOR ZAMEJSKE MLADINE
Letos bo zamejska mladina zborovala na Tržaškem. To bo tretji tak letni tabor: prvi je bil v Gorici, drugi v Celovcu, letošnji pa bo v trstu. Ta povezanost zamejske mladine se je v zadnjih letih krepila z medsebojnimi srečanji, izleti in prireditvami. Vsake počitnice so se odposlanstva zbirala na študijskih dneh v Ukvah, tabori pa so velika zunanja manifestacija naše skupnosti.
Ne pozabite: tabor zamejske mladine je tabor vse mladine, tako delavske kot dijaške in akademske. Vse katoliške mladinske organizacije se bodo povezale v pripravljalni odbor, ki bo tabor organiziral. Več avtobusov mladine bo pripeljalo udeležence s Koroške, gotovo bo mnogo Goričanov, ki so blizu, a največ bo seveda Tržačanov, ki smo doma. Ton in barvitost mora dati taboru tržaška mladina. Za trenutek moramo Trst pomladiti, prinesti mu moramo nasmeh mladosti in vere v življenje.
KDO BO UŽIVAL TO POMLAD?
Kdo bo za nami užival ta naš lepi dom, to čudežno cvetočo pomlad v našem vrtu in v našem domu. Še vedno je na vasi dosti, dosti prostora in za vasjo tam na trati tudi — toda vasi so preveč prazne. Kje so otroci?
Tako lep dom sta si ustvarila! Cvetoča veja sega prav do okna va' jine hiše. Sonce vdira v vse prostore. Mlada sta — kako lepo!
Toda pomladi minevajo in mladost beži. Še precej let bosta mlada, precej...
Potem pa bo starost potrkala na vajin dom. Lovila bosta pomladansko sonce, s tresočo se roko bosta odgrinjala zavese, a nikogar ne bo blizu vaju, nikogar ne bo v vajinem lepem domu razen vaju.
Hotela sta biti brez otrok, da sta bila lahko bolj prosta, da sta bila v veselju brez »ovir« in brez »obveznosti«. A v starosti vama je tako pusto! Komu bosta dala tedaj svoj dom? Nečaku, vnuku... pa če tudi teh ni?
Potem bo morda še eden od vaju umrl in ostal boš sam. Sam v ti' stem lepem domu. Morda boš na registratorju vrtel poslednji trak in obnavljal svojo mladost kot Becketov starec Krapp, ki ga prikazuje te dni gledališče...
Kdo bo užival pomlad v tvojem domu?
Za zemljo, ki se je oklepamo, a nam drsi iz rok, prenašamo ljubezen na svoj dom. Toda, naj naš dom ne umira ! Vanj sije pomlad, odprimo ga, da bo prišla vanj tudi ljubezen do življenja. Do mladega, lepega življenja !
N.	K.
Prvi dan tabora je namenjen študiju mladinskih vprašanj. V več skupinah bomo obravnavali mladinska vprašanja v zamejstvu, na kar se bomo zvečer zbrali k skupnemu pregledu, da bomo videli zaključke. Te bomo zvečer v strnjeni obliki razgrnili pred vse udeležence tabora in pred goste. To bo obenem naš slavnostni večer s sprejemom. Sprejem priredi Slovenski kulturni klub, ki praznuje desetletnico svojega obstoja.
V nedeljo 10. julija bo skupna sveta maša za udeležence tabora. Nato si bodo gostje ogledali mesto in okolico. Popoldne pa bo ob 16. uri velik tabor ne samo mladine, ampak vseh Slovencev na Repenta-bru. Spet bomo slišali koroške narodne pesmi koroških mladinskih zborov, tamburaše in ponovno bodo med nami Veseli študentje, ki jih
Tržaški sedež RAI - ITALIJANSKE RADIOTELEVIZIJE je pripravil za tekočo sezono vrsto javnih koncertov s sodelovanjem nekaterih vidnejših deželskih solistov. Sporedi teh koncertov se razlikujejo od sporedov običajnih snemanj, ki jih Radio Trst pripravlja s sodelovanjem deželskih solistov in pri katerih nosijo levji delež skladbe deželskih avtorjev; v njih so namreč dela iz tradicionalnega repertoarja, skladbe, ki jih v Trstu poredkoma izvajajo, in nekatere novosti: na ta način ima solist najširše možnosti, da pokaže svoje tehnične ter izvajavske sposobnosti.
Obe krajevni oddajni postaji, italijanska in slovenska, bosta pozneje oddajali na jasnih koncertih; toda pri načrtovanju niza so posebne kulturne zahteve posameznih oddajnih postaj narekovale različen izbor. Tako ima postaja Trst A v slovenskem jeziku v načrtu nekaj koncertov s sodelovanjem slovenskih solistov iz Trsta; v sporedih teh koncertov so tudi skladbe slovenskih avtorjev.
Prvi teh koncertov, pr? katerem sta
v zamejstvu v vseh krajih tako radi poslušamo. Goričani bodo prispevali svojo pesem. Obljubljajo nastop združeni zbori s Tržaškega, predstavo dramskega dela pa bodo pripravili člani Slovenskega odra iz Trsta. Po taboru bo družabna prireditev za vse udeležence tabora.
Vabimo vse, da mislite na tabor Že zdaj, da se nanj pripravljate vsi, v vsaki fari, v vseh mladinskih organizacijah. Uredite počitnice tako, da boste lahko na taboru. Obljubili so svoj prihod na tabor tudi nekateri slovenski delavci in dijaki iz Amerike in iz drugih kontinentov, na katerih žive slovenska naselja. Zato pač ne smete izostati tisti, ki ste blizu.
Julij! Praznik mladine — srečanje mladosti in pregled našega stanja in naše poti.
Tabor zamejske mladine je zadeva vseh nas!
S. K. K.
nastopila fagotist Vojko Cesar in pianist Gabrijel Pisani, v petek, 11. februarja t. 1. ob 21. uri v avditoriju »A« sedeža na ulici Fabio Severo 7. Spored je obsegal Telemannovo, Saint - Saensovo, Hindemilhovo, Petričevo in Viozzijevo sonato za fagot in klavir.
Koncert je lepo uspel. Na predvečer so bili povabljeni dijaki na koncert, ki jim je glasbeni vodja radia Trst A, prof. Pavle Merku, najprej razložil glasbene značilnosti in posebnosti skladb. Kakor prvi večer, tako se je tudi drugi večer občinstvo v velikem številu odzvalo vabilu.
Spričo take lepe zamisli radijskega vodstva, ki prihaja postaja v resnični stik z občinstvom, kot se nam zdi zelo posrečeno, nam je žal, da moramo omeniti tiskani spored za slovensko občinstvo samo v italijanščini. Prepričani smo, da bo radijsko vodstvo ta nedostatek odpravilo z istim posluhom za stvarnost kot ima posluh za to, da je uvedlo tako oddajo.
L.	L.
RADIJSKI POSTNI GOVORI
Radijska postaja Trst A je, kot vsa zadnja leta, uvrstila v svoj spored niz radijskih postnih govorov, v katerih bodo posamezni predavatelji letos obravnavali kreposti in čednosti, po katerih naj se odlikuje krščanski človek.
Postne govore, ki jih urejuje Mons. dr. Lojze Škerl, so na sporedu Radio Trst A vsak ponedeljek in petek ob 19.30. V času med 25. februarjem in 8. aprilom t. 1. predavajo naslednji predavatelji:
25.2.	: Mons. dr. Jakob Ukmar: Kreposti
28.2.	: Mons. prof. Janez Vodopivec: Vse ljudstvo božje je v Cerkvi poklicano k svetosti
4.3: Mons. prof. Janez Vodopivec: Svetost ljudstva božjega je svetost popotnikov k cilju
7.3.	: Mons. dr. Rudolf Klinec: Domoljubnost
11.3.	: g. Marijan Živic: Hvaležnost
14.3.	:dr. Kazimir Humar: Sramežljivost
18.3.	: dr. Frančišek Šegula: Pravičnost v Sv. Pismu
21.3.	: dr. Lojze Šuštar: Čistost, krepost močnih in svobodnih
25.3.	: dr. Lojze Šuštar: Zakonska čistost
28.3.	: Mons. Jože Jamnik: Ubogljivost
1.4.	:g. Franc Vončina: Spokornost
4.4.	: Mons. dr. Jože Prešeren: Požrtvovalnost
8.4.	: dr. Lojze Škerl: Razumevanje in strpnost
»SLOVENCI IMAJO . ..«
Prosim Vas, da mi pojasnite majhno skrivnost v zvezi z govorjenimi oddajami slovenske radijske postaje v Trstu. Že nekajkrat sem opazil, da je radijski napovedovalec — ko je govoril o Slovencih — rekel: »Slovenci imajo te in te navade . ..« ali pa »Največji slovenski poznavalec ...« in podobno.
V prvem primeru bi človek pričakoval, da bo radijski napovedovalec rekel: »Slovenci imamo...«, v drugem pa, da bo vsaj včasih rekel tudi: »Naš naj večji poznavalec ...« itd■
Ali se mogoče radijski napovedovalci in pisci nekaterih sestavkov ne prištevajo več med nas Slovence? In če se hoče radijska postaja približati Slovencem, ki jim je vendar namenjena, ali se Vam ne zdi, da se nekako sama na ta način izloča in hoče veljati za nekaj tujega.«
Hvala za objavo in pojasnilo.
(Nabrežina, podpis)
Žal Vam skrivnosti ne moremo pojasniti. Objavljamo pismo v pričakovanju pojasnila od strani vodstva naše radijske postaje.
GLEDALIŠČE
DVE PREDSTAVI
Slovensko gledališče je v zadnjem času pripravilo dve uspeli predstavi: Goldonijeve »GROBIJANE« in BE-CKETOV VEČER.
Goldoni je slovenskemu občinstvu že zelo znan, več njegovih komedij je izšlo v slovenščini tudi v knjižni obliki. Med obema vojnama so nekatere komedije igrali slovenski ljudski odri po Sloveniji zelo pogosto. Edino »Grobijanov« se dolgo ni nihče lotil. Vendar je bila komedija že pred nekaj leti na sporedu tržaške slovenske radijske postaje in torej ne moremo govoriti zdaj o njeni krstni predstavi v slovenščini. SG ,je sprejelo prav radijski prevod prof. Marije Kacinove, morda s kakimi rahlimi spremembami in s prelitjem Nakrstove v narečje.
Predstavi je zamislil podobo režiser Jože Babič. Z Demetrijem Cejem sta ustvarila 'kar se da širok prostor Scena je estetsko dognana in funkcionalna. Po tem prostoru je razpletel Babič življenje, vendar se zdi, da je bila njegova režija bolj filmsko nakazana kot pa dognana v tistih posameznostih kot se jim je včasih posvečal. Ali ga je prehitel čas, ali pa je spričo dela pri filmu postal njegov način drugačen. Vsekakor ni bilo več čutiti njegove temeljitosti in poglobljenosti. Pognal je v tek kulise, da so plesale navzdol in navzgor, vendar postaja lahko ta ples kulis bolj »spektakel«, ki ne bo mogel osupniti zahtevnega gledavca, ker se z njim ne da nadomestiti vse drugo.
Igravci so svoje vloge v splošnem zelo dobro rešili in je predvsem njihova zasluga, da je predstava tako uspela. Govorica je zvenela delno bolj dosledno, delno manj. Pri Nakrstu je igra nadomestila pomanjkljivost v doslednem narečju. Izviren je Kobal v Cancianu, zelo prijetno in živo podobo Margarete je ustvarila Rodoško-va. Ne bi pa mogli reči, da so bile vse ženske dosledne Goldonijeve gospe. Lucetta Mirande Caharijeve bi mogla sicer biti tu in tam nežnejša, morda tu in tam bolj romantična, a sicer njena živahna igra razgibava dejanje. Filipetto Adrijana Rustje je tu in tam malce narejen, sicer pa živahen. Mira Sardočeva je igrala Fc-lice sproščeno in živo, govorica je bila resnična, le njena melodija malo iz okvira. Marino je oblikovala Lilija Kozlovičeva s toplimi izrazi in dobrim posluhom za govorico. Nastopajo še: Stane Starešinič, Alojz Milič in Stane Raztresen.
Številnemu občinstvu so bile pred stave »Grobijanov« zelo všeč.
V mali dvorani pa nam je SG predstavilo Becketa z dvemi deli: »ČAKAJO C NA GODOTA« in »POSLEDNJI TRAK«.
S predstavami na malem odru bi hotelo gledališče seznaniti občinstvo tudi z manj znanimi deli, z zahtevnimi in avantgardnimi dramskimi izbo-
ri, za katere se širok krog gledavcev ne zanima. Misel je treba pozdraviti, le da bi morale biti te predstave zunaj predstav za vezane obiskovavce. S tem bi bila izbira lahko toliko bolj svobodna. Tudi ne vemo, ali je mogoče vsako tako predstavo uvrstiti v dijaške predstave
Režiser Branko Gombač je z dvemi Becketovimi deli predstavil tega dramatika slovenskemu občinstvu z velikim posluhom za odtenke Becketove dramatike in z veliko prizadevnostjo, s katero je vodil igravce, posebno v prvem delu večera.
Slikar Klavdij Palčič je ustvaril na malem odru zanimivo ozadje z okroglo ploščo, grajeno v njegovi tipični tehniki pločevine in železja; poleg tega kovinskega vesolja pa je postavil drevo v enaki tehniki: to je material brez izraza čustva, brez toplote; sama hladnost in objektivna mrzlost diha iz prostora. Zdi se, da je prostor kot nalašč za dogajanje, ki se tu razpleta.
Režiser Branko Gombač je popeljal v ta mrzli prostor dve osebi: Vladi-mira in Estragona. Sama sta, zapuščena in raztrgana. Njun svet je mračen in trpek. Kaj je pred njima? Kaj pričakujeta od življenja? — In vendar nekaj pričakujeta. Zato je vredno živeti, zato morata živeti, čakata Go-dota, da bosta potem šla z njim v nov čas, v nov svet. Povezana sta z revščino v preproščini in siromaštvu ter v neizmernem prijateljstvu. Njun svet je top, a ona dva sta v njem — dve živi bitji. Že odhajata, obupujeta, a a se spet vračata in znova verujeta. Njuna zopetna pot je konec poti in konec je začetek.
To iskanje in vračanje, prizadetost brez prizadetosti je režiser nizal pred gledavci. Ko bi postalo to življenje monotono, ga je vzvalovil s pretresljivim krikom, z begom in s prihodom. In tako gledavec obstane pred grotesko, ki je včasih strahotna podoba resničnosti.
Oba igravca, Silvij Kobal in Edvard Martinuzzi sta ustvarila živi, realni podobi brezdomcev. Oba sta po svojem dosedanjem igravskem izrazu bliže komiki kot tragiki, in vendar sta v tem zadnjem nastopu pretresljivo tragična, čeprav tu pa tam dobi korak ali kretnja rahel komičen pridih.
POSLEDNJI TRAK je prav tako zanimiv Becketov utrinek. V njem ena sama oseba, Krap, podoživlja svojo mladost. Ta starost je odurno odvratna, groba in topa, neestetska in ironična, skoroda strahotna in obenem žalostna. Igra, ki je polna situacij, skoroda brez besed, je izredno zahtevna, Nakrst jo je reševal s pravo naslado, dosledno v maski in govoru. Težko je reči, ali je najbolj primerna za mladinski abonma.
V obeh delih je opazna temeljita študija in prizadevno delo režiserja, po drugi strani pa tudi velik napon in igravska izraznost treh igravcev
Jože Peterlin
GORICA
Pustna prireditev v Kat. domu je tudi letos dobro uspela. Ne moremo drugače kot da pred nastopajočimi pohvalimo goriško občinstvo, ki vedno v tako lepem številu obišče naše, čeprav skromne prireditve. Nastop je bil zasnovan kot prejšnja leta: organizacije in neorganizirane skupine so pripravile svoje. Tako se jih je v program vključilo kar osem: Marijin vrtec iz Gorice, mladina iz Sovodenj, člani cerkvenega zbora iz Podgore, mladina Kat. društva iz števerjana, skavti iz Gorice in Standreža in pa akademiki SKAD-a. Točke so bile različne, take ki so vzbujale bučen smeh, prisrčni nastopi najmlajših, in pa izvedba najmodernejših ritmov. Nekatere točke so bile še posebno posrečene, tako n. pr. »Bikoborba« gori-ških skavtov, »Prizor v gostilni«, ki ga je prikazala sovodenjska mladina, Kuplet iz Podgore in pa originalna zamisel goriških akademikov z »Goriško radiotelevizijsko oddajo«. Prired1 teljem je uspelo, da so nudili našemu občinstvu dve uri pustne zabave in smeha.
V soboto 12. februarja je v prostorih Kat. doma predavala akademikom in članom srednješolskega kluba gdč. Metka Kacin o »Homeopatski medic; ni v preteklosti in danes«. Predavanje, ki je bilo zelo zanimivo, je poslušalo lepo število študirajoče mladine. Vsi so bili mnenja da je treba taka predavanja še pripraviti.	A. C.
ŠTEVERJANSKI »DIVJI LOVEC«
Dobro že poznamo delavnost SLOVENSKEGA PROSVETNEGA DRUŠTVA v števerjanu, vendar nas je s predstavo Finžgarjevega DIVJEGA LOVCA znova presenetilo. V gori-ški Katoliški dom se je pripeljal kar dobršen del števarjanske mladine, saj jih je sodelovalo pri igri okoli štirideset ali morda še več z vsemi ostalimi deli, ki so povezana s prireditvijo. In to število in ta ogenj mladih ljudi je nekaj, ob čemer je vzvalovila Gorica in okolica.
Na odru smo videli že znane obraze iz iger, ki so jih že igrali, pa tudi povsem nove, ki so stopili prvič na oder. Da je MARIJAN TERPIN znal privabiti vse te fante in dekleta na vaje in da jih je spretno razvrstil po odru, da so se kretali kar neprisiljeno in da so govorili v lepem jeziku, vse to zasluži več kot naziv »režiser«. Sam je tudi igral
glavno vlogo Janeza, pomagal pri sceni in še tisoč stvari.
Vendar ne smemo prezreti vseh drugih izredno delavnih članov in odbornikov društva. Kaj vse je imel opraviti Lojze Ciglič, pa Maraž Ivan in Humar Mirko, Klanjšček Marij, pa Komjanc Anka, ki je morala polagati v usta besedilo vsakemu od nastopajočih!
Igre ne gre presojati tako kot presojamo igro poklicnega gledališča, ko dgravci nimajo drugega posla kot igranje in so za to svoje delo plačani. Tem fantom in dekletom moramo izreči veliko priznanje, za to nesebično prosvetno delo. Po končanem delu so se pripravljali brez-
ŽENA IN DOM
DOBRO SPANJE
Utrujenost je glavni sovražnik ženske lepote. Od stalne utrujenosti koža izgubi ves sijaj. Temu se pridruži še notranja napetost, ki povzroči, da se nam vsako delo zdi težko. Da se ohranimo vedre in mlade, se moramo torej naučiti premagati trud-nost in prav izkoristiti ure počitka1.
Zgodi se nam, da po prenapornem dnevu sploh ne moremo zaspati. Vzrok za to je prav prevelika trudnost in živčna napetost. Če upoštevamo nekaj pripomočkov, nam ne bo treba seči po uspavalnih sredstvih. živčna napetost kaj slabo vpl'-va tudi na prebavo in slaba prebava ima na kožo prav tako slab vpliv kot nespečnost.
Prvo, kar moramo storiti, je kopel v topli vodi. Kopalno kad napolnimo do polovice in voda naj ima 36". Dodajmo vodi pest odišavljene soli in nekaj kapljic olja. Po taki kopeli bo najbrž izginila vsa trudnost
Po kopeli si kožo otrimo s kolonj-sko vodo, ki jo po kapljicah vlivamo na umivalno rokavico. S tem preide vsaka sled trudnosti iz našega telesa. Če bi nas le še bolela ramena, napravimo štiri do petkrat naslednji gib: rame vpognimo naprej, nato jih vzravnajmo, jih usločimo nazaj in spet spustimo v naravno lego.
Če ste med dnevom morale veliko hoditi ali stati na nogah, masirajte noge s kafrnim mazilom, da poživite krvni obtok. Gibi pri masiranju naj gredo od prstov proti gležnjem. Potem se zleknite tako, da so noge v višji legi kot telo, da pospešite krvni obtok. V tej legi ostanite pol ure.
Dostikrat je vzrok trudnosti tudi nenaravna drža, ki jo imamo pri delu. Dihajte globoko tri do štiri minute.
Rahlo uspavalno sredstvo je hmelj, ki se nahaja v pivu. Pol kozarca zvečer, pol kozarca pa po požirkih pred spanjem in videle boste, da boste spale vso noč.
plačno dolgo v noč za predstavo. Edino njihovo plačilo je bilo navdušenje, s katerim so vaščani in Goričani, bližnja in daljna okolica sprejeli to prijetno in še vedno toplo ljudsko igro. Dvakrat so jo igrali pred občinstvom, ki ni imelo sedežev, toliko ga je bilo. Prva ponovitev je bila v Gorioi, a gotovo bodo ponovili igro tudi kje na Tržaškem, saj je v predstavo vloženega 'Jojiko truda in toliko ljubezni.
števefjanski mladini iz vsega srca čestitamo in želimo, da bi mogla čim prej izvesti svoj načrt, da bi lahko igrala1 tudi v svoji dvorani v Števerjanu.
J. P.
OZEBLINE
Ozebline bi bilo treba zdraviti preventivno, to se pravi, preden se pojavijo. Pri tem zdravljenju pride predvsem v poštev vitamin D, ki ga vsebuje ribje olje. Otroka, ki je pre-disponiran za ozebline, bomo prav gotovo obvarovali te nadležnosti, če mu že v jeseni začnemo dajati ribje olje. Priporočljivi so tudi vitamini PP in B - vitamini.
Če pa ozebline že imamo in je koža na prizadetih mestih pordela ali postala brezbarvna in trda, moramo prizadeta mesta namakati v mlačni, slani vodi, ki ji dodamo vodikovega prekisa ali čaj iz orehovih listov. Po kopeli kožo narahlo masiramo s kafrnim špiritom ali z razredčeno- jodovo tinkturo ali z mazilom, ki ga kupimo v lekarni, (učinkovito je posebno mazilo na bazi ribjega olja).
Zelo priporočljivo je utrjevanje kože, ki obstaja v tem, da roke ali noge pomakamo za 15 sekund v mrzlo, nato pa za 15 sekund v toplo vodo. To vajo ponovimo 15 krat in sicer -dva do trikrat dnevno.
Kadar je oblika ozeblin hujša, da koža poka, jo je treba mazati z gli-cerinskimi preparati, ki jih dobimo v lekarni.
Kdor je podvržen ozeblinam, naj pazi, da ne izpostavlja kože prehitrim temperaturnim razlikam. Roke in noge naj si zavaruje z volnenimi nogavicami in rokavicami, ki naj ne bodo tesne, da ne zavirajo krvnega obtoka. Tudi zapestja in gležnji morajo biti zavarovani. Kadar je zelo hladno, naj obuje dva para tankih volnenih nogavic, ki zaležejo več kot en par debelih.
Tisti, ki so podvrženi ozeblinam, naj ne stoje nepremično na mrazu, zlasti naj gibljejo z rokami in nogami. Skrbe naj tudi za to, da si skrbno osuše roke in noge po umivanju, da se koža ne zmrazi. Ko so osušene, naj jih zdrgnejo z zmesjo enakih delov alkohola in glicerina ali s kafrnim špiritom.
PISMA m IN VAM
glasiti te velike dosežke urbi et orbi. In še in še!
Potem se vihar poleže in vse tisto, kar smo tako strašno hvalili, vseh tistih »pisateljev in pesnikov« Literarnih vaj pred tolikimi leti ni več nikjer. Ali so se prevzeli in mislili, da so že dosegli ne vem, kakšen vrhunec ali pa sploh ni bilo nobenega talenta v njih.
In vendar hvalimo z dneva v dan dal 'e. Grešimo vedno znova. Meni se pa le zdi vsa zadeva nekoliko smešna in majhna. Ali ne bi moglo biti pri vseh poročanjih in intervjujih nekoliko mere, mere za stvarnost?
L. K.
Verjetno so časnikarji in reporterji večkrat bolj v zadregi v svojem poklicu kot pa nestvarni in zavestni grešniki.
NAJNOVEJŠI KULTURNI DOGODEK
». .. želim napisati... o tem najnovejšem kulturnem dogodku .. .«
»... morala prijeti v roke ostvari-tev tvegane, toda hvaležne zamisli, časovno tako pozno, peščica mladih in najmlajših ...«
».. . edina revija te vrste pri nas v zamejstvu, ki naj bi bila, kar je tudi prav, literarna in kulturna tribuna, vsem odprta, ne glede na starostno mejo in celo ne glede na svetovni nazor. ..«
».. . Končno je dolga beseda postala meso in smo lahko vsi zado-vol'ni, da imamo poleg gledališča in drugih kulturnih ustanov, še eno sredstvo več, ki bo pred lastnimi in tujimi sodniki izpričevalo kulturno raven našega slovenskega ljudstva v zamejstvu ...«
Tako in podobno zaneseno navdušenje beremo o »Zalivu«. Nihče tega navdušenja ne zavida nikomur, vsiljuje pa se vendar vprašanje, ali je mogoče že obstoječe revije tako trdovratno zamolčati? »Mladiko«, no ja! To se končno lahko potisne med »družinske revije«, pa smo opravili. A tu je še »Most«, ki je po splošnem mnenju v celoti prinesel precej več svežine kot pa prva številka nove revije. In odgovarja vsem tistim slavospevom, ki so namenjeni zdaj prvi novi številki.
Ali pa gre morda za to, da je bila taka ali ta nova revija porojena po »tolikih besedah na sestankih naših kulturnih forumov .. .«
Če je tako, pa spet ne vemo kam dati apel: ...»ko mislim na naš po-
sebni položaj, ki terja od nas strnjenost naših vrst...«
Katera strnjenost je to? Strnjenost isto ali enakomistečih, ne? Kajti str-n enost bi bila, če bi se vsi pridružili že obstoječim revijam in se odzvali vabilom na primer »Mostu«.
Tudi tu je potrebno razčiščeni el Saj tudi v reviji nekdo omenja potrebo po združenju potem ko istočasno zamolči, da prav za prav on sam ločuje.
Ali pa povejmo naravnost, da pač potrebuje drug tabor revijo. In to je res. Že davno bi jo moral imeti. Toda nikar ne govorimo, da je to potrebno zaradi »enotnosti« in nikar ne zamolčimo, da že revije obstajajo, in da je šele zdaj posvetilo sonce. Povejmo rajši naravnost, kako je in kaj hočemo.
Fr. M.
Nimamo ničesar dodati. Pač pa bomo skušali prihodnjič nekoliko bolj osvetliti ozadja našega kulturnega življenja.
ŠOLSKE KNJIGE
Že več let pogrešamo na nižji gimnaziji slovensko čitanko, nekako antologijo. Letos sem bil zelo vesel, ko smo zvedeli, da je v pripravi. A bil sem zelo razočaran, ko smo končno dobili to novo »knjigo«, ki ni niti tiskana, ampak razmnožena. Tudi dijaki so bili razočarani. A predvsem nam je bilo težko zaradi tega, ker nam je dala matična drža-
va tako revno učno knjigo, saj nam jo je oskrbel pedagoški svetovalec, ki predstavlja vendar državo. Vemo, da bo Italija, ali pa je že, poslala svoji manjšini v Jugoslaviji krasne knjige, lepe, ilustrirane, mi pa smo dobili revščino, ki pač ne more vzbujati v nas, posebno pa ne v mladini, kake samozavesti in ponosa. In vendar bi bilo tudi to važno. Ali ne?
Šolnik
na enotni sred. šoli
Slišali smo, da je bilo vprašanje naših šolskih knjig premaknjeno z mrtve točke. Potem bo gotovo tudi Slovensko berilo, ki ga omenjate, izšlo v tisku in bo knjiga lepa kot vsi želimo.
TABOR ZAMEJSKE MLADINE
Bral sem, da bo letos tabor zamej. ske mladine v Trstu, Mislim, da bi bilo dobro, da bi povabili čim širši krog mladih ljudi z vse Tržaške. To naj bi bila res velika manifestacija pri nas. Tudi mi bi se radi tabora udeležili. Vsa mladina iz naše vasi.
I. T., Mačkovlje
Objavili smo že datuim in okvirni program tabora. V kratkem bomo povabili na sestanek vse mladinske organizacije. Tam se bomo skupno podrobneje o vsem pogovorili. Na enak način pripravlja na Koroškem vse za naš tabor Koroška dijaška zveza, v Gorici pa Slov. kat. akad. društvo (SKAD).	SKK
RIM- Slovenski
„Mot&l Miad”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ITALIJA
ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami.
TVRDKA
'díeTíe
USTANOVLJENA LETA 1868
TRST
TRG S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019
Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema zi kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in moderne oblike.
Mii dolfoo 15ol/f>
Dve prijateljici se srečata.
Prva:. »Veš, da sem shujšala in tehtam samo petdeset kilogramov?«
Druga: »Res? Ampaik potem si najbrž votla v sredini.«
—e—
Miha in Urška sta se skregala'. Miha je še hudo jezen, Urška pa bi rada spet začela govoriti.
Urška: »Kaj pa premišljaš?«
Miha: »Premišljam, kakšen napis naj ti dam na grob.«
Urška: »Kaj boš to premišljeval. Napis naj bo: Tukaj počiva žena pokojnega Mihe ...«
—•—
Pepček je prinesel domov slabo spričevalo.
»Za božjo voljo, same nezadostne ima fant,« je rekla mama.
»Ja, ker me učiteljica ne mara in me vedno samo muči'...« je javkal Pepček.
Oče je šel že naslednjega dne v šolo in se pritožil. Učiteljica je nekaj časa poslušala, potem pa je rekla: »No, Pepček, povej koliko je dva in dva.«
Pepček pa: »Si videl zdaj, očka, je že spet začela.«
—•—
Dvoumno:
»Andrej, kaj pa da ne nosiš več zakonskega prstana?«
Andrej: »Me žuli.«
—•—■
»Ja, Franc, kaj greš spet v gostilno? Jutri bo pa treba plačati račun za elektriko, telefon ...«
»Vem, saj do tačas bom nazaj ...«
—•—
»Mama, na denar, ki si mi ga dala za znamko!«
»Kako, ali nisi oddal pisma?«
»Sem, sem. Veš, sem pogledal naokrog. Ko sem videl, da me nihče ne vidi, sem ga vrgel v nabiralnik brez znamke.«
Dva potepuha sedita v parku na klopci.
»Eja,« reče prvi, »kje so časi, ko sem se vozil še s svojim lastnim vozilom!«
»Da, da,« ga prekine tovariš, »s tistim, ki ga je tvoja mati porivala naprej.«
—•—
»Papa, kaj pomeni to »finančni genij ?«
»Vidiš, to je mož, ki zna zaslužiti toliko, da žena ne more vsega potrošiti.«
—•—■
»Ali je pri vas prašič naprodaj?« vpraša mesar fantka, ki je prišel odpret vrata.
»Ja, pri nas... reče fantek in teče proti kuhinji: »Papa, papa, neki gospod te hoče.«
—•—
Kritik in slikar:
»Veš kaj, če je to sončni zahod, sem pa jaz osel.«
»To je sončni zahod.«
—•—
Teta: »Kaj pa je rekel očka, ko si mu povedal, da ne morem priti?«
Janezek: Je rekel: Zahvaljen Bog!«
--9--
Mož pride precej pozno domov. V roki drži robec, kjer se poznajo rdeči madeži. Žena ga je takoj prijela:
»Daj sem! Da niso madeži od rdečila za ustnice!«
»Kje pa,« odvrne mož. »Kri je. Tramvaj je potegnil, preden sem dobro izstopil in sem padel.«
»A tako?«, reče žena pomirjena, »potem je v redu.«
—•—
»Gospod šef, mutec je pred vrati in prosi vbogajme.«
»Pa je res mutast?«
»Pravi, da je.«
»Povej mi no, prijatelj, pa se menda nisi zaročil s tisto Meto?«
»Ne, nisem več zaročen z njo.«
»Hvala Bogu! Kako pa si se je rešil?«
»Poročil sem se z njo.«
—•—
»Gospod Mirko, ali boste kmalu prosili za roko moje sestre,« je vprašal mali Peter.
»Peter!« je vsa zardela vzkliknila sestra, »Kako si drzneš vprašati kaj takega!«
»Sem slišal, ko je papa rekel: Takrat bo veselje pri naši hiši!« Pa bi rad, da bi bilo to kmalu.«
—•—
Neki slepec je znal reči »hvala« v več jezikih. Za vratom je nosil obešeno tablico:
Ta slepec je poliglot.
Nekoč sta prišli mimo dve gospe. Ena od njiju mu je vrgla precej denarja na krožnik in žalostno vzdihnila :
»Si videla. Ni dovolj, da je ubožec slep, tudi poliglot je!«
—•—
Metka gre z mamico po mestu.
»Tile policaji pa še ob nedeljah delajo. To je vendar greh.«
Čez trenutek pa: »Pa saj tako noben policaj ne pride v nebesa.«
Ul
IZREDNI POPUSTI
OD 7. DO 12. MARCA 1966
fožaslta Unfifraina
Ul. Sv. Frančiška 20 Telefon 61-792
MANUFAKTURNA
TRGOVINA
JOSIP PODOBNIK
OPČINE - Ul. dei Salici 1 - Tel. 221-090
Zadovolji vsak okus ima veliko izbiro in solidno postreže
Ko gradite ali prenavljate svoje domove, se oglasite v trgovini
Josip Terčon
NABREŽINA, tel. 20122 Dobili boste v zalogi najboljše železno in stavbeno gradivo
CENA SCO.- LIR