Kazalo
Sodobnost 12 december 2024
Uvodnik
Nara Petrovič: Kultura, ki pride na začetku 1523
Mnenja, izkušnje, vizije
Breda Biščak: O lastni sobi, ustvarjanju in 
zamolčanih plateh materinstva 1530
Pogovori s sodobniki
Bogomila Kravos z Ivanom Verčem 1542
Sodobna slovenska poezija
Neža Zajc: Sredostičišče 1556
Vinko Möderndorfer: Nove pesmi 1569
Sodobna slovenska proza
Lucija Mirkac: Hrbet 1585
Mirt Komel: Soba 808 1589
Sodobni slovenski esej
Barica Smole: Spomenik in ruševina. Alfred 
Nobel in Bertha von Suttner 1598
Tuja obzorja
Mateo García Elizondo: Zmenek z lady 1609
Razmišljanja o(b) knjigi
Klemen Lah: Kralj romanov. O Kraljici gora 
Daniela Wisserja 1620
Sodobnost 2024 Letnik 88
Sodobnost 2024 Kazalo
Sprehodi po knjižnem trgu
Anja Novak - Anjuta: Žilažili  
1637 (Milena Mileva Blažić)
Lidija Dimkovska: EMŠO  
1641 (Gašper Stražišar)
1645 Feri Lainšček: Kurja fizika (Nada Breznik)
Mlada Sodobnost
1649 Mateja Gomboc: Maks (Ivana Zajc)
Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem 
1652 (Nada Breznik)
Gledališki dnevnik
1655 Matej Bogataj: Iskanje izgubljenega doma
1662 Letno kazalo
Letnik 88 Sodobnost 2024
Uvodnik
Nara Petrovič
Kultura, ki pride na 
začetku
Integriteta je podstat kulture in slednje brez prve preprosto ne more biti. 
Nekakšna kultura se sicer dogaja tudi brez integritete, a nas duhovno ne 
poteši. Ne integrira nas v živ prostor, ne uči nas brati njegovega srčnega 
utripa, v  nas vzbudi površinska čustva, ki kaj kmalu izzvenijo. Nimam 
v mislih le kulture, ki pride na koncu, torej umetniškega izražanja, ampak 
tudi kulturo, ki pride na začetku in iz preživitvenih veščin, rodbinskih 
običajev in celovitega ukoreninjanja v prostor plete kulturno identiteto 
skupnosti, ljudstev in narodov.
Integriteta nosi dva osrednja pomena. V prvem sporoča, da ni razlike 
med tem, s kakšnim obrazom se kažemo svetu in kakšni dejansko smo. 
Drugi pomen je tesno povezan z  izrazoma ‘integrirano’ in ‘integralno’, 
sporoča, skratka, da smo celovita, kompaktna, organska celota, skladno 
ugnezdena v naravno pokrajino. Izraz ‘kultura’ sam po sebi ne zagotavlja 
integritete ne v prvem ne v drugem pomenu.
V davni latinščini se je beseda ‘kultura’ povezovala le z gojenjem polj -
ščin, od 15. stoletja naprej pa se začne navezovati na negovanje duha (in 
telesa). Šele od 19. stoletja naprej označuje kolektivne navade in dosežke 
skupnosti ter značilno obliko intelektualnega razvoja neke družbe. Po SSKJ 
je to prvi pomen tega izraza, agrikulturnega najdemo šele na petem mestu, 
o mojem pomenu z začetka eseja pa ni ne duha ne sluha in prav zato mu 
namenjam nekaj strani.
Sodobnost 2024 1523
Nara Petrovič Kultura, ki pride na začetku
Kultura, ki pride na začetku, nikoli ni bila ozko narodni pojav, oplajala 
se je na presečišču raznoterih silnic, nad katerimi majhna ljudstva niso 
imela nadzora. Majhne kulture so se bile prisiljene bojevati za obstoj, zato 
so razvile svojevrstno trdoživost. Slovenstvo je skozi stoletja pokazalo, da 
zmore preživeti sredi teh silnic in jih celo integrirati. Neposredno je vpeto 
med štiri večje jezikovne bazene, enega manjšega (da ne pozabimo na fur-
lanščino), posredno tudi med druge, povrhu tega pa plava v nei zogibnem 
veletoku angleščine. Da je ponotranjilo krščanstvo, se je moralo ostro 
obregniti ob islam, v sodobnem času tudi ob budizem, hinduizem, daoizem 
in kopico novodobnih duhovnjaštev, da pol stoletja komunizma niti ne 
omenjam. Prepluti je moralo skozi številne nevihte, vse to ga zaznamuje 
in opredeljuje. Preživelo je že marsikaj, pa vendar bi nas ob sodobnih grož-
njah moralo skrbeti za integriteto naše kulture.
Slovenstvo danes bolj kot jeziki in religije ogroža vsesplošna zasloniza-
cija, ki jo narekujejo digitalni monopolisti. Vse več potreb zadovoljujemo 
po zaslonih, tam najdemo hrano in pijačo, obleko in razvedrilo, frizerja 
in mehanika, še na zmenek gremo na zaslon in tako nazadnje najdemo 
tudi življenjskega sopotnika. Monokultura zaslonov se prenaša v stvarni 
svet in se spreminja v pisano ploščico. Življenje “v oblaku” ima nesluteno 
posledico: vse bolj smo odtujeni od lastnih preživitvenih temeljev. Kultura 
izgublja tla pod nogami, zmanjkujejo ji edinstvene, v vsakdan vpete oporne 
točke. Tu se ne krha le integriteta slovenstva, ampak tudi integriteta kultur, 
mnogo večjih od naše.
Poudaril sem v vsakdan vpetih, kajti z muzejskimi eksponati ni mogoče 
ohranjati stvarne kulturne dediščine. Toplar v muzeju ni funkcionalna 
kulturna prvina, ampak je mrtvi spomenik, kako je nekoč bilo. Isto velja 
za alpske domačije, prekmurske bajte, istrske suhozide, trge in vodnjake, 
romarske cerkve … Stavbna dediščina, ki je v preteklosti integrirala ljudi 
v okolje in širšo skupnost, le še marginalno opravlja te funkcije, v veliki 
meri so jih izpodrinili zasloni, pred tem pa še franšizna nakupovalna 
središča in brezdušni urbanizem. Preostane nam sploščena kulturna 
vsebina, ki jo nanašamo na uniformirana železobetonska okostja kot 
pelerino na golo telo.
 Iz tega, kar vpenja ljudi v vsakdan, se spleta stvarna kultura. Prostor 
je za kulturo ključen, ker se v njem izraža in po njem tudi prenaša skozi 
generacije. Če spremenimo dominante v prostoru, spremenimo kulturo 
tega prostora. Zaselki s cerkvicami sredi pašnikov in njiv so postali ruše-
vine, obdane z makijo, kompaktna mesteca so najprej obdali socialistični 
bloki in tovarne, nato pa so se znašla še v primežu avtocest, parkirišč in 
1524 Sodobnost 2024
Kultura, ki pride na začetku Nara Petrovič
nakupovalnih središč, namesto da bi v  vsakem mestecu imeli živahne 
pisane tržnice, imamo danes tam, kjer so bile prej njive, logistične centre 
in (propadle) lakirnice.
Ko moj pogled z istrskih gričev brska med zaplatami asfalta in betona, 
da najde kulturno srce tega prostora, mesto Koper, so dominante kot na 
dlani. Stolnica resda pritegne moj pogled, toda sive zaplate, beli žerjavi, vo-
dometi sredi krožišč in bleščeči logotipi vpijejo mnogo glasneje. Podoben 
je pogled z Ljubljanskega gradu in s Kalvarije. Nove dominante brutalno 
stiskajo ulice in interierje.
Komu mar, ko na ulicah niti ne živimo več? Ulice so zamaščene žile z vse 
gostejšim prometom, ki nas prenaša od mlačnih prenočevalnic do škatla-
stih pisarnic in poteševalnic urbanih potreb. Nekaj časa se je lokalni značaj 
prostora še ohranjal, a sile globalizacije ga vse bolj preobražajo in unifor-
mirajo. Stanovanja se morajo skladati z vzori na Airbnb. Pohištvo je povsod 
bolj ali manj enako, naj ga kupite v Lesnini ali Ikei, razlike so v sploščenih 
finesah in ve se, da največji narekuje trende. Ne stavba ne pohištvo ne 
nosita več unikatnih potez rokodelcev, ki so mnoge generacije oblikovali 
govorico ulic in interierjev. Enako velja tudi za modo: slogi so komercialni 
in globalni, trendi pljuskajo po vsem planetu v enovitih valovih.
Zasloni so, seveda, zdaj že nekaj časa naša glavna okna v svet. V dveh, treh 
aparatih imamo vse knjižnice in kinematografe sveta, vse galerije in muzeje. 
Ob ukazu Lonček, kuhaj! internet že bruha iz sebe neskončno polentno pala-
činko. Za dom danes ne potrebujemo kaj dosti več kot omaro za nekaj cunj 
in čajno kuhinjo ter shrambo za hobi opremo, praktično nič primarnega, 
s čimer bi v svojem neposrednem okolju skrbeli za lastno preživetje. Brez 
potrebe po naboru funkcionalnih prostorov in predmetov za vsakdanjo rabo 
kultura ne more biti integralna in zato tudi integritete nima.
Venenje integritete med največjimi kulturami se je začelo z industrijsko 
revolucijo, ki je postavila ostre meje med pridelavo, predelavo, prodajo in 
potrošnjo. Angleži so z ladjami vozili bombaž iz Indije, da ga tam predelajo 
v tkanine in prek lastnega trgovinskega monopola prodajajo potrošnikom 
po svetu. Uspelo jim je popolnoma ločiti vse štiri elemente in tako je v da-
našnji potrošniški družbi velika večina izdelkov vpeta v dobavne verige, 
ki se razpenjajo čez vse kontinente. Še kmetje se danes skorajda ne pre-
hranjujejo pretežno s hrano, ki jo pridelajo sami, za lokalno pridelavo se 
šteje vse, kar je pridelano v krogu več sto kilometrov. Vse velike kulture so 
sledile trendu in tako ustoličile odtujenost od lokalnega okolja kot splošno 
kulturno dominanto. Kdor želi v globalnem političnem in gospodarskem 
okolju kaj veljati, mora slediti temu trendu.
Sodobnost 2024 1525
Nara Petrovič Kultura, ki pride na začetku
Da brez prostora ni kulture, se zavem, ko se vrnem nekam, kjer dolgo 
nisem bil. Vsaka sprememba se me dotakne, še posebej, če mi je kraj pri 
srcu. Ne more biti drugače, saj je navezanost na prostor nekaj povsem 
prvin skega. Vrnitev v kraj, kjer sem odrasel, in klepet z domačini v narečju, 
s katerim sem izgubil stik, je nujno nekaj nostalgičnega. Toda potre me, 
ko vidim ceneno plastifikacijo javnih prostorov v imenu razvoja. Menda 
pri ohranjanju kulturne identitete veljajo le nacionalne barve na pelerini, 
ki pokriva golo železobetonsko okostje. Prostor moramo komercializirati, 
da je ekonomsko vzdržen, kajti nekdanjih funkcij, ki so določale njegovo 
bit, ni mogoče speti s sodobnostjo. Najbolj ekonomsko smotrno je nekoč 
funkcionalne prostore preobraziti v turistične produkte.
Kajže in kozolce je treba zaviti v celofan, skoznje speljati reko turistov 
in dodati na reklamne letake izraze, kot so doživetje, izkušnja, pristno, do-
mačno, avtentično sLOVEnsko … Kdor gre živet na podeželje, kot so živeli 
naši stari starši, bo preživel le, če bo v svoj dom speljal rečico obiskovalcev, 
na vhodu pobiral vstopnino, na izhodu pa prodajal domače izdelke po bu-
tičnih cenah. O vsem tem bo moral poročati tudi na družbenih omrežjih 
pod unikatnim brandom. Da bi se izognil masovnemu turizmu, bo moral 
ponudbo izvajati butično za petične goste. Kjer je bil prej camping, je zdaj 
glamping, v barakah brez elektrike se prodaja digitalni detoks … Produkt 
mora, seveda, biti predstavljen na vseh možnih platformah na internetu in 
žeti zvezdice. Predlagam, da takemu prostituiranju prostora za turistične 
namene rečemo prostiturizem.
Umetnikom, ki se izražajo v prostoru, ne preostane kaj dosti drugega, 
kot da svoj izraz zavijejo v satiro, sarkazem, grozo in gnus, da zbadajo, šo-
kirajo, se posmehujejo in razburjajo. Živ kulturnik se zliva s svojim okoljem 
in si od njega izposoja govorico. Iz prostituiranega prostora si izposoja 
govorico silikona in botoksa v slogu Instagrama in TikToka. Slikarju ni 
treba biti Rembrandt ali Michelangelo, zadostuje že drzna vijuga ali grafit, 
samo da ju pravilno komercializira. Umetnost je hkrati precenjena slika 
in akt njenega uničenja. Kultura v dekadentnih časih izraža integriteto, ko 
sama sebe ne le satirizira, ampak tudi obglavlja.
A obstaja boljši primer tega kot samouničenje slike sredi dražbe – in 
dejstvo, da je to sliki občutno dvignilo, celo pomnožilo ceno? Govorim 
seveda o Banksyjevi Punčki z balonom (na dražbi prodani za 1,4 milijona), 
pozneje preimenovani v  Ljubezen je v  košu za smeti in tudi Umetnost je 
v košu za smeti (danes ocenjeni na več kot 25 milijonov). Kakor je Warhol 
pritisnil na sladko točko industrijskega kiča, je Banksy svojo likovno sati-
ro subverzivno pripel na stene prostora, ki umira, kulture, ki umira – kot 
1526 Sodobnost 2024
Kultura, ki pride na začetku Nara Petrovič
grafit. V časih, ko so “Meta-stene” družbenih omrežij medij, po katerem 
konzumiramo (in sporočamo) tako rekoč vse, kar se da nanje nalepiti, je 
komercializacija grafita dvojno ironična.
Grafit je navadno anonimen in brez cene. Z njim laični umetnik mi-
moidočim postavlja zrcalo s pikro (nekulturno) opazko. Banksyju je uspelo 
prepoznaven likovni izraz združiti s politično sporočilnostjo in intrigant-
no zgodbo, ki se prodaja za med. Novico dneva, da se je nova Banksyjeva 
stvaritev znašla na javni površini, neizogibno spremlja druga novica, da so 
jo nepridipravi deset minut pozneje poskusili ukrasti. Ves ta cirkus okrog 
umetnine je del same umetnine, s čimer Banksy satirizira brezumni pohlep 
vsesplošne komercializacije. Elite pokažejo, kako globoko so odtujene od 
žive kulture, na kako bedni ravni je njihova integriteta, v kakšnih oblakih 
živijo – ko iz grafita, ki jih satirizira, naredijo statusni simbol in so zanj 
pripravljene odšteti milijone.
Še bi lahko razpredal o Banksyjevi satiri, a bom namesto tega samo opa-
zil, da v kulturi očitno je denar. Grafiti se prodajajo za milijone! Lahko bi 
se vsi učili od Banksyja in z lahkotno satiro prodajali satiro prav tem, ki jih 
satiriziramo. Umetnino moramo zmečkati, pljuniti nanjo, jo vreči stranki 
v obraz in potem nanjo nalepiti desetkratno ceno. Kako bi lahko bolje iz-
razili duh časa, v katerem kulturna integriteta doživlja popoln razkroj? Če 
integritete že ne moremo ohraniti, si jo moramo vsaj privoščiti. Ko trčimo 
ob dno nesmisla, se nam morda priskuti in se mu nehamo prodajati. Lahko 
se pridružimo takim, kakršen je bil Ameriški bitniški pesnik Gary Snyder.
Snyder je leta 1979 objavil esej z naslovom Reinhabitation (Ponovna nase-
litev). V eseju razmišlja o temeljni podlagi človeškosti, o vprašanju “Kje?”, 
vsebovanem v “Kdo sem?”. Ugotavlja, da mnogi ljudje na svetu sploh niso 
“naseljenci”. Kamor koli na svetu so se ljudje naselili, tam se je razvil duh 
tega, kaj pomeni tam bivati in kakšen je neposredni odnos do te zemlje. 
Vsi tovrstni duhovi so “mnoga sebstva, ki zrejo drugo v drugega skozi isto 
oko,” piše Snyder. Ob koncu navede daljši citat Wendlla Barryja: “Kakor 
deluje sedanji ekonomski sistem, ste kaznovani, če se trudite biti na enem 
mestu in delati kar koli dobro. Ogrožena ni le integriteta domorodnih 
Američanov, nacionalnih gozdov in parkov, vsa zemlja je na udaru, vsake-
mu posamezniku ali skupini ljudi, ki hoče ostati nekje in delati nekaj dob-
rega ter dovolj dolgo, da bi lahko rekel: ‘Ljubim in poznam ta kraj!’, grozi 
kazen. Ekonomija te zgodbe je takšna, da bo nagrajen vsak, ki naskoči pri-
ložnost za hiter dobiček – toda posvečati se resničnemu kmetijstvu pome-
ni ne naskakovati najbolj dobičkonosne priložnosti – ustrezno gozdarstvo 
ali skrb za divjad je nekaj, kar se zazira daleč v prihodnost –, ta prihodnost 
Sodobnost 2024 1527
Nara Petrovič Kultura, ki pride na začetku
pa nas v tem trenutku za to ni zmožna plačati. Delati stvari prav pomeni 
živeti, kot da so vnuki prav tako živi na tej zemlji, kot da nadaljujejo delo, 
ki ga sami počnemo zdaj, s poglobljeno vzradoščenostjo.”
Snyder opaža, da vnovično naseljevanje privlači droben odstotek pre-
bivalstva, ki se obrača k zemlji, k neki lokaliteti. Morda je danes takih 
ljudi celo več kot pred petdesetimi leti, a še vedno jih je daleč premalo, 
da bi pomembno vplivali na kulturno identiteto prostora. Površinsko 
gle dano je to intelektualno dejanje odmika od pokvarjene komerciali-
zacije in bivanja znotraj planetnih omejitev, pravi Snyder, ampak prav 
tako so “dejanske zahteve življenja, predanega prostoru, in preživljanja 
v pre cejšnji meri od sončne energije, zajete v zelenih rastlinah, skoncen-
triranih v tem prostoru, tako fizično in intelektualno intenzivne, da je to 
tudi moralna in duhovna odločitev”.
Duh vseh obljudenih prostorov na svetu bo umrl, če bo pretok množic 
po ulicah in avtocestah, trgih in gradovih le še vetroven prostituristični 
biznis. Sprostituirana mesta so mrtva, brez srčnega utripa, nekakšni mu-
zeji na odprtem in zabaviščni parki. Naj sem v centru Kranja, Izole, Mari-
bora, Celja, Ptuja, Bovca ali Kranjske Gore, vem, kakšno fasado mi bodo 
ponujali. Na elitnih lokacijah me ne čaka naključen domačin z nasmehom 
in kozarcem domačega vina, natočenega naravnost iz soda brez logotipov 
in brandov. Dvomim, da me bo turistični delavec sploh nagovoril v slo-
venščini. Sklepal bo, da sem tujec, in takoj preskočil h: “Can I help you?” 
Jasno, saj je še sam tujec. Domačini za ta denar pač ne kelnarijo več, šli so 
delat k sosedom za boljši denar. Ni me presenetilo, ko se je na nedavnem 
obisku restavracije v istrskem mestecu natakar opravičil: “I’m sorry. I don’t 
speak Croatian.”
Ko po dnevu, polnem dela na njivi, čiščenja poti, postavljanja stopnic, 
gradnje kamnitega zidu, pospravljanja drv za zimo, ležem v posteljo, po-
slušam srčni utrip prostora, ki mu pravim dom  – sam z  njim, ker je 
v tem trenutku edino tako prav. Nikogar ne pogrešam. Naravnavam se na 
najglob ljo preživitveno koreniko kulture, kakršna pride na začetku, in ji 
pustim, da moje besede lahkotno zlaga v stavke in povedi, kot so se prej 
zlagale skale in drva. 
Pred spanjem preberem še nekaj Snyderjevih pesmi. Čutim domačen 
mir in toplino v drobovju. Prav je, da vadim integriteto v tistem pomenu, 
ki pride na začetku, da se vnovič naseljujem, in za takrat, ko me zanese k 
umetnosti, brusim še satiro.
Sežem po stikalu, da bi ugasnil luč, a me premami naslov še ene Snyder-
jeve pesmi. Preslikam se v vrstice in si zaželim, da se uresničijo te sanje …
1528 Sodobnost 2024
Kultura, ki pride na začetku Nara Petrovič
Po delu1
Baraka in par dreves
lebdijo v pišu megle
Izvlečem ti bluzo,
pogrejem dlani
na tvojih prsih.
nasmejiš se in vzdrgetaš
lupiš česen ob
vroči železni peči.
prinesem sekiro, grablje,
drva
Naslanjala se bova na zid,
drug na drugega,
obara bo brbotala na ognju
in ko se stemni,
pila vino.
1 Prevod Nara Petrovič.
Sodobnost 2024 1529
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Breda Biščak
O lastni sobi, 
ustvarjanju in 
zamolčanih plateh 
materinstva
Moralo je biti proti koncu prejšnjega stoletja, ki je sovpadel tudi s koncem 
tisočletja, ko sem si kot študentka v Kopru ogledala eno od predstav Pri-
morskega poletnega festivala. Spomin je skop, kdove, ali povsem zanesljiv: 
pred sabo vidim betonske stopnice amfiteatra ob koprski Bonifiki, nad 
 sabo poletno nebo (vodilo Primorskega poletnega festivala namreč je, da 
se čim več predstav postavi v naravnem ambientu), nekje ob prizorišču 
kroži tedanji umetniški vodja Primož Bebler, najverjetneje s cigareto v ro-
ki, ki je v program uvrstil tudi nekakšno ljudsko komedijo, ob meni sedi ena 
mojih najljubših prijateljic. Na odru stoji mladi Jernej Kuntner in se dere: 
“Kje so copati? Kje so copati?” Še danes ga slišim. Stavčni poudarek je na 
besedici “kje”, glas mu nato nekoliko upade in se izteče z vprašalno into-
nacijo. Hip zatem, kakor da vmes sploh ne bi zajel sape, znova zalaja: “Kje 
so copati?” Kuntnerjeva igralska interpretacija je bila za naju s prijateljico 
tako prepričljiva in zabavna, da se nama je vtisnila v spomin za vekomaj. 
Pridobila je tisti posvečeni pomen, ki ga povsem spontano pripišemo do-
ločenim frazam v bližnjih odnosih in s tem ustvarimo intimni jezik, ki ga 
drugi ne razumejo. Vsakič, kadar sva druga drugo želeli spraviti v smeh, 
sva skandirali: “Kje so copati? Kje so copati?”
1530 Sodobnost 2024
Foto: Mateja Jordović Potočnik
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
Minilo je vsaj dvajset let (mama sem postala zelo pozno), ko me je 
nekoč – v situaciji, ki se najbrž ni kaj prida razlikovala od tiste v komedi-
ji – prešinilo, da je vprašanje “Kje so copati?” pravzaprav zelo življenjsko, 
vse prej kot metafizično. Hčerka je letala po stanovanju bosa, kajpada, jaz 
pa sem vpila: “Kje so copati? Kje so copati?” Za hip sem obstala na mestu, 
saj sem se ujela, da mehansko izgovarjam besede, ki so bile vsa ta leta od 
konca tisočletja povod za brezskrbni skupni smeh, zdaj pa so kar naenkrat 
izgubile komični naboj in sem jih mislila smrtno resno. 
A vendar se je v  tistem trenutku zgodilo nekaj simbolnega, kar sem 
dognala šele pozneje, ko sem končno našla čas za refleksijo. 
 
***
Zelo osebno začenjam to pisanje. In nad tem nisem pretirano navdušena, 
saj imam do poplave avtobiografskih izpovedi, ki zaznamujejo sodobni čas, 
ambivalenten odnos. Kje je meja med razgaljanjem sebe in pogosto tudi 
svojih bližnjih, ki se hočeš nočeš znajdejo v naših zapisih, ter pisanjem, ki 
je dovolj obče, da odseva drobec sodobnega dogajanja? 
Od pisanja me odvrača še nekaj drugih pomislekov. Le koga zanimajo 
banalnosti materinstva, ki “mladi mamici” jemljejo energijo za ustvarje-
nje? Je iz tega res treba delati “cirkus”? In s kakšno pravico pisati o senčnih 
plateh vzgoje, kot pa nisem ne mati samohranilka niti ne vzgajam otroka 
brez podpore širše družine, predvsem pa mi je bilo dano postati mati, in to 
zdravemu otroku? In vprašanje, ki me najbolj mori: kaj si bo o zapisanem 
mislila hčerka, če bo vse to nekoč prebrala? 
“Ko ženska postane mati, izgubi svobodo,” je kratko in jedrnato zapi-
sala Jacqueline Rose, britanska profesorica humanistike, rojena leta 1949, 
v svojem delu Mothers: An Essay on Love and Cruelty (Matere: Esej o lju-
bezni in krutosti). Drži? Drži kot pribito. Velja samo za matere? Ne. Tudi 
za očete. A kot ženska bom v tem eseju večinoma razmišljala o izkušnji 
materinstva, ne očetovstva ali starševstva nasploh.
 
***
“Vse se spremeni,” mi je sporočil par, ki se mu je rodil otrok nekaj mese-
cev pred najinim. “Eh, pretiravata,” sem pomislila, “tako zelo drugače pa 
spet ne more biti.” V svojih pogledih sem bila neizkušena in idealistična. 
Z enega od literarnih večerov sem si zapomnila besede neke slovenske 
pisateljice, ki je med zgodnjim materinstvom imela dovolj časa, da je 
Sodobnost 2024 1531
Breda Biščak O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh …
dokončala zbirko kratkih zgodb (navajam po spominu). Čas torej, sem 
naivno slišala, čas za stvari, ki so ti ljube. A vsakdo, ki je imel malo več 
opravka z otroki kot moja mlajša različica, ve, da so si otroci in njihovo 
funkcioniranje pač – različni.
Idealizem je zaznamoval še neko drugo fantazijo. Če ne bi nikoli postala 
mama, bi bilo zame zelo boleče, da zvečer nikoli ne bi mogla brati pravljic 
svojemu otroku. V mojih predstavah se je ljubezen do otroka najbrž spojila 
z ljubeznijo do knjig in možnost, da v eno svojih najljubših dejavnosti ne bi 
mogla vpeljati svojega otroka, se mi je zdela tragična. V mojih fantazijah je 
otrok ob branju seveda zaspal. V realnosti v spanec odnaša mene, hčerka 
pa je še zelo budna. 
Med enim takih večerov je s police vzela knjigo Med pravljice Ele Peroci, 
izdano leta 2022. Začne se s hčerkinimi spomini na mamo. Jelka Pogačnik 
v njih zapiše: “Velikokrat me sprašujejo, otroci in odrasli, kako je, če je 
mama pisateljica.” Med branjem sem trznila in postala nekoliko bolj bud-
na. Sama nisem nikoli ustvarjala izvirne književnosti in jo že leta “samo” 
poustvarjam, a odkar sem postala mama, mi misli velikokrat zatavajo k 
izjavi Virginie Woolf, da ženska za ustvarjanje potrebuje lasten vir prihod-
ka, prosti čas in lastno sobo, v kateri je ne cukajo za rokav otroci. “Kdaj 
ustvarjajo in poustvarjajo mame?” se velikokrat sprašujem. In poskušam 
razmišljanje razširiti: kdaj pišejo znanstvenice in kako uspeva kombinirati 
materinstvo in službo vsem drugim mamam. 
“Kako pa naj bo? Mama je mama. Včasih dobre volje, včasih zamišljena, 
včasih huda, drugič žalostna,” nadaljuje Jelka Pogačnik in naniza kopico 
toplih spominov na mamo pisateljico. “Ampak kdaj je mama pisala?” me 
preganja. “Kdaj?” Knjiga Med pravljice je namenjena predvsem otrokom 
in spominsko besedilo najbrž prav tako, zato odrasla bralka nanj ne dobi 
odgovora. 
 “Kateri pogoji so potrebni za ustvarjanje umetniških del?” se je že 
skoraj pred stotimi leti v  Lastni sobi (1929) spraševala Virginia Woolf. 
Besedilo sem teoretično zelo dobro poznala, a  sem težo zastavljenega 
vprašanja dokončno dojela šele, ko je hčerka začela hoditi v vrtec. Mame 
pišejo, ustvarjajo, delajo, kadar so otroci v vrtcih. A vrtci so žal tudi leglo 
vseh mogočih bacilov, ki povzročijo marsikatero neprespano noč. Sama 
sem zaradi pomanjkanja neprekinjenega trdnega spanca in utrujenosti 
začela razmišljati, da bi nehala prevajati in v življenju počela kaj drugega. 
Prevajanje (in še marsikatera druga mentalna dejavnost) zahteva zbranost. 
Nenaspana sem imela občutek, da imam luknje v glavi, in krivila samo 
sebe, češ, kaj sem tako stara postala mati. Tolažbo sem iskala pri kolegici 
1532 Sodobnost 2024
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
prevajalki, ki pa je imela precej drugačno izkušnjo. Njena otroka v vrtcu 
skorajda nista zbolevala, medtem ko je bila najina hčerka v prvem letu 
vrtca bolna osemnajstkrat. Počutila sem se kot marsovec. 
Od takrat naprej me vprašanje, kdaj ustvarjajo ženske, ki imajo majhne 
otroke, nenehno preganja. Oziroma če posplošim: Kdaj delajo? V kakšnih 
razmerah? Ali imajo lastno sobo? Je lažje biti “na svobodi”, kjer si sicer 
brez nadrejenih, a prav tako brez nekoga, ki bi opravil tvoje delo, kadar 
si na bolniški, ali je lažje biti v redni službi, kjer te lahko nekdo zamenja, 
a moraš vedno znova pojasnjevati svojo odsotnost? 
Ko ženske postanejo matere, ne izgubijo le svobode, marveč tudi lastno 
sobo, če so jo pred tem imele, saj ta pogosto postane otroška soba. Toda 
izguba lastne sobe se ne zgodi samo dobesedno, marveč tudi v prene-
senem smislu. Kamrica v naši duševnosti, ki je bila pred materinstvom 
namenjena samo nam – jungovci radi rečemo, da prostori, ki se pojavijo 
v  naših sanjah, simbolizirajo naše notranje prostore  –, je zdaj povsem 
zatrpana. V prvih letih materinstva sem nekoč sanjala ogromen notranji 
prostor, ki je bil povsem brez sten in tako nastlan z različnimi predme-
ti, da si se po njem težko premikal. Zunanja stvarnost (nepospravljeno 
stanovanje) se je vtihotapila v moje sanje prav zato, ker je ustrezno po-
nazarjala dogajanje v moji notranjosti: zgodnje materinstvo ti pogosto 
odvzame čas za druge dejavnosti in odnose, pa tudi za refleksijo lastnega 
zunanjega in notranjega življenja.
 
***
“Vsa ta neskončno skrita življenja [žensk] je treba še opisati,” je v svojem 
eseju še zapisala Virginia Woolf.
“Literarno resnico materinstva je treba še preučiti. Naloga današnje 
pisateljice ni, da o tem še naprej govori idilično,” kot to počnejo v priroč-
nikih, zaradi česar se matere počutijo “same in krive”. Sodobna pisateljica 
naj se “resnicoljubno poglobi v najtemnejše globine”, povzema Jacqueline 
Rose italijansko pisateljico Eleno Ferrante. 
Povzetek pričakovanj, ki jih družba goji do mater, je mogoče najti 
v spremni besedi k romanu Obris kanadsko-britanske pisateljice Rachel 
Cusk. Ana Schnabl v njej takole strne izkušnje avtorice in kritiške odzive 
nanje: “Jasno je vendar, da ženska ne more biti mati in obenem o tem še 
pisati. Gre vendar za srhljivo kontradikcijo. Kot mati, premišljuje Cusk, bi 
morala biti ženska vendar sekundarna, brez zavesti o sami sebi ali o svojih 
Sodobnost 2024 1533
Breda Biščak O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh …
posebnih potrebah – najbolje je pravzaprav, če jih nima –, nikdar in nikjer 
ne sme uveljavljati primata in se postaviti na sredino odra, natanko pod 
soj reflektorjev. Pa to še ni vse, nobena mama se ne sme vesti, kot da je 
prva mama na svetu, se je glasil sežet očitek britanskih kritikov, mame ne 
jamrajo veliko, mame veliko in globoko ljubijo.” 
 
***
Elena Ferrante je svoj pisateljski kredo pogumno uresničila v  romanu 
Izgubljena hči (poslovenila ga je Daša Perme Jurjavčič). V njem ubesedi 
nezamisljivo tematiko: zgodbo matere, ki zapusti lastne otroke. Zapisala 
sem “nezamisljivo”, saj Ferrantejeva piše o tematiki, ki je (bila) v človeški 
zgodovini tabu, jungovsko bi lahko rekli o utelešenju strašne matere, ne-
gativnega pola arhetipa Velike matere. 
In ker je občečloveški, ta arhetip v svoji negativni polariteti biva tudi 
v slovenski psihi, in sicer pod imenom Lepa Vida. Sprva ljudski motiv so 
literarno obdelali France Prešeren, Josip Jurčič, Ivan Cankar, Boris Pahor 
in še mnogi drugi. Odkar sem mama, mi je Lepa Vida velikokrat pripla-
vala v misli – nikoli v “uradno veljavni” interpretaciji, ki naj bi jo morali 
obvladati tudi slovenski gimnazijci in gimnazijke: “Vida ne pristaja na 
svet, kakršen je, ampak hoče nekaj drugega. Ta motiv prehaja v simbol 
neuresničljivega hrepenenja po boljšem življenju ali celo po čisti lepoti” 
(navedeno po: https://eucbeniki.sio.si/slo1/2672/index1.html).
Zdi se mi, da že izvorna ljudska ubeseditev, ki je odraz dojemanja ko-
lektivne psihe, povsem prezre Vidino izkušnjo: utrujenost, naveličanost, 
zdelanost, ki so povsem običajne posledice vsakodnevne skrbi za bolnega 
otroka in starega moža. Z drugimi besedami: Lepa Vida ni zapustila otroka 
in moža, ker bi jo razganjalo od spolne nepotešenosti in sle po bogastvu. 
Vida je mati z bolnim otrokom, brez opore v možu in okolju, v katerem 
živi. In namesto da bi kolektivna psiha in poznejše literarne ubeseditve 
tega motiva poskusile izkazati vsaj trohico sočutja zgarani materi, raje 
vpeljejo še lik zamorca in bogate španske kraljice, v katera projicirajo strah 
pred tujci in žensko seksualnostjo ter infantilno fantazijo o neizmernem 
obilju, bogatem dvoru, kjer se cedita med in mleko. 
Lepa Vida zame ni pesem o mladi ženski, marveč odraz slovenske ko-
lektivne eksistencialne bede in revščine, ki Lepi Vidi prilepi vse nezavedne 
kolektivne strahove, projekcije in zapovedi. Pesem, katere namen je vzga-
jati matere, češ, če boš otroka zapustila, bo otrok umrl. In poduk je jasen: 
1534 Sodobnost 2024
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
otrok in mož se ne zapušča. Z vidika družbe je seveda popolnoma jasno, 
od kod tak moralni poduk; pleme/kolektiv/narod mora preživeti. A mati je 
v trenutkih največje ranljivosti povsem potisnjena na obrobje, njene potre-
be – telesne, čustvene, intelektualne, kakršne koli že – pa docela zanikane.
 
***
Med pisanjem te refleksije ugotavljam, kako težko je pisati o materinstvu, 
ki sega onkraj podobe “Marije z detetom” – se pravi pisati o trenutkih, ki jih 
ne morem označiti za blažene in ki so neizbežen del vsakega materinstva 
(oziroma starševstva). Kakor da bi že samo pisanje o materinskih dvomih, 
skrbeh, malodušju, utrujenosti, nezadostnosti, napakah itn. avtomatično 
pomenilo, da svojega otroka nimam rada in da ne zmorem biti dovolj pre-
dana mati. In misel na to, da nameravam osebne izkušnje v nadaljevanju 
pustiti ob strani in perspektivo razširiti, mi ni prav nič v pomoč. Misel stoji, 
tipkovnica stoji. Že nekaj časa me preganja pomislek, da bi bilo bolje, da bi 
še naprej molčala in o tem ne pisala. 
“Tematika materinstva je na gosto prežeta z idealizacijami, ki so ena 
osrednjih točk feministične kritike (ideali so eden najzanesljivejših na-
činov, kako kaznujemo sebe in druge),” zapiše Jacqueline Rose. Matere 
najbrž precej dobro ponotranjimo zahteve družbe, da naj bi poosebljale 
zgolj ljubezen in dobroto, še zlasti v neoliberalnem svetu, ki na veliko pro-
movira mit o materah, ki so se sposobne povsem obvladati in regulirati. 
V resnici pa, kot nadaljuje Rose, “nobena ženska, ki je kdaj bila mati, ne 
more niti za trenutek verjeti, da je lahko zgolj samo prijazna”. Jacqueline 
Rose je svoje akademsko proučevanje posvetila odnosu med psihoanalizo, 
feminizmom in literaturo, in ko razmišlja, zakaj je neizogibno, da materam 
prej ali slej spodleti, citira psihoanalitičarko Melanie Klein: “Celo najbolj 
ljubeča mati ne more potešiti dojenčkovih najmočnejših čustvenih potreb. 
Dejansko nobena realna situacija ne more izpolniti pogosto nasprotujočih 
si nagonov in želja otrokovega fantazijskega življenja.” 
Matere torej od samih sebe zahtevamo nemogoče, in kot že ugotovljeno, 
nam družba pri tem ni ravno v pomoč. Kajti kot že na samem začetku svo-
jega razmišljanja o materah zapiše Jacqueline Rose v monografiji Mothers: 
An  Essay on Love and Cruelty: “Pričujoča knjiga sloni na enem samem 
argu mentu: da je materinstvo v zahodnem diskurzu tisti prostor v naši kul-
turi, kamor odložimo, oziroma bolje rečeno, zakopljemo stvarnost naših 
lastnih konfliktov, tega, kaj pomeni biti v polnosti človeški. Materinstvo 
Sodobnost 2024 1535
Breda Biščak O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh …
je najpogla vitnejši grešni kozel za naše osebne in politične neuspehe, za 
vse, kar je na svetu narobe, naloga – neizvedljiva, kajpada – mater pa je, 
da vse to popravijo.”
***
In naj zdaj končno preidem v bolj neosebno pisanje in si še sama dovo-
lim nekaj globljih korakov v psihoanalizo, in sicer jungovsko, ki je poleg 
književnosti moje področje delovanja. Carl Gustav Jung (1875–1961) je 
trdil, da se ne rodimo kot tabula rasa, marveč ob prihodu na svet v svojem 
nezavednem prinesemo s sabo tudi nekakšen koncentrat vseh človeških 
izkušenj. Jung je bil po izobrazbi psihiater in se je po končanem študiju 
leta 1900 zaposlil v Burghölzliju, tedaj eni najnaprednejših univerzitetnih 
psihiatričnih klinik, kjer je direktor Eugen Bleuler v klinično delo uvajal 
psihoanalitična spoznanja. 
Jung se je pri svojem delu torej srečeval tudi s psihotičnimi pacienti; 
v (avto)biografiji Spomini, sanje, misli (prevedel Božidar Kante) se je na 
stara leta spominjal: “V mnogih psihiatričnih primerih ima pacient zgod-
bo, ki je ni povedal in za katero praviloma nihče ne ve. /…/ Raziskovanje 
zavestnega gradiva v večini primerov ne zadostuje.” Kot mlad nadarjen 
psihiater je v psihozi iskal smiselne povezave in doumel, da je v njej “skrita 
splošna psihologija osebnosti, da tudi tu lahko spet najdemo stare konflik-
te človeštva”. Plast nezavednega, v kateri bivajo “stari konflikti človeštva” 
in je skupna vsem ljudem, je poimenoval kolektivno nezavedno. To je bila 
ena od hipotez, ki ga je vodila v prelom s Sigmundom Freudom.
Jung je predpostavil, da kolektivno nezavedno (oziroma nezavedno 
celotne človeške vrste) tvorijo vsebine, ki niso prodrle v osebno zavest 
in si jih nismo pridobili z osebnimi izkušnjami, marveč smo jih na neki 
način podedovali od vseh, ki so bivali pred nami. Medtem ko so gradniki 
osebnega nezavednega kompleksi, je kolektivno nezavedno sestavljeno 
iz arhetipov. Gre za koncept, ki ga je Jung do konca življenja opredeljeval 
z različnimi metaforami. Oba koncepta (kolektivno nezavedno in arhetip) 
sta za nekatere sodobne jungovce vprašljiva. 
Eden prvih, ki je nadaljeval Jungovo proučevanje kolektivnega nezaved-
nega in arhetipov, je bil Erich Neumann (1905–1960), nemški psiholog 
judovskega rodu, ki se je med vzponom nacizma preselil v Tel Aviv. Na Jun-
govo pobudo se je lotil uvoda h katalogu mitoloških, religioznih in umet-
niških upodobitev Velike matere, ki so jih leta 1938 predstavili v okvir u 
spremljevalne razstave Eranosove konference, posvečene naravi in k ul tu 
1536 Sodobnost 2024
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
Velike matere. Neumannovo proučevanje je preraslo v  monumentalno 
študijo Die große Mutter. Der Archetyp des grossen Weiblichen (Velika mati. 
Arhetip velike ženskosti). 
Neumannova študija je obveljala za eksemplarično na področju arhe-
tipske psihologije. Kot opozarja Neumann, so Veliko mater častili in upo-
dabljali že tisočletja pred pojavom samega izraza. Skladno z  Jungovim 
pojmovanjem arhetipa, ki je vedno sestavljen iz pozitivnega in negativnega 
pola, je Neumann pisal o tako imenovani dobri in strašni materi; pozitiv-
nemu polu arhetipa (dobra mati) pripisujemo negujoče, zaščitniške zna-
čilnosti, negativnemu (strašna mati) uničujoče, razdiralne. Mati (narava) 
nam da življenje, a mati (narava) nam ga lahko tudi vzame. 
Morda je smiselno poudariti, da arhetip Velike matere ne zajema samo 
celotnega spektra delovanja človeških mater, marveč tudi božanstev, sku-
pin, ustanov, nacij itn. Če poenostavim: tako kot je mati lahko bodisi ne-
gujoča bodisi pretirano posesivna, tako lahko tudi država oziroma družba, 
v kateri živimo, bodisi spodbuja našo rast in razvoj bodisi skuša zatreti in 
zadušiti našo individualnost. 
Mimogrede se mi zdi zanimivo omeniti, da lahko po mnenju nekaterih 
jungovcev (v poslušanje priporočam podkast This Jungian Life) delovanje 
arhetipa Velike matere opazujemo tudi v zvezi z umetno inteligenco. Od-
nos do nje je precej polariziran: bodisi utopičen bodisi distopičen. Z dru-
gimi besedami: v fantazijah tehnoromantikov bomo nekoč razvili stroje, 
ki nas bodo na stara leta negovali kot najbolj ljubeča mati, ali pa izumili 
napravice, ki jih bomo vtaknili v uho in bodo same od sebe prevajale iz 
različnih jezikov, tako kot se pozorna mati trudi dešifrirati dojenčkov jok in 
potešiti potrebe po hrani, varnosti ali suhi plenici. V fantazijah tehnofobov 
pa bodo nadzor nad svetom prevzeli stroji in človeštvo izbrisali s sveta. 
A vrnimo se k materam iz mesa in krvi. In k najtemnejšim platem 
materinstva. 
 
***
“Materinstvo se ne dogaja v vakuumu,” opozarja sodobna antropolog inja 
in terapevtka Daniela F. Sieff v  svojem strokovnem članku The Death 
Mother as Nature’s Shadow: Infanticide, Abandonment, and the Collective 
 Unconscious (Smrtonosna mati kot senca narave: detomor, zapustitev 
 otroka in kolektivno nezavedno). Tako kot Jacqueline Rose tudi Sieffova 
ugo tav lja, da popularna zahodna kultura idealizira vlogo matere: instink-
tivna, nesebična, brezpogojna materinska ljubezen je pojmovana kot nekaj 
Sodobnost 2024 1537
Breda Biščak O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh …
naravnega, brezbrižnost ali sovraštvo do lastnih otrok kot nekaj nena-
ravnega. Sieffova opozarja, da ima tendenca, da bi zanikali materinsko 
sovražnost in jo projicirali na nečloveškega drugega (pošast, čarovnico), na 
Zahodu dolgo brado. K njej so veliko prispevali tudi jungovci, ki so – tako 
kot Grimmove pravljice – naravno mater običajno povezovali z dobro ma-
terjo, mačeho pa s strašno materjo. Razkol je po njenem mnenju dokončno 
zakoličil prav Neumann, ki je v svoji enciklopedični študiji predpostavil, 
da arhetipska podoba dobre matere izvira iz vseh realnih izkušenj, ki jih 
je človeštvo imelo z materami iz mesa in krvi, podoba strašne matere pa 
zgolj iz notranjih doživetij. “Tesnoba, groza in strah pred nevarnostjo, 
ki jo implicira arhetipsko ženstveno, ne morejo izvirati iz kakršnih koli 
dejanskih in očitnih lastnosti žensk,” je menil Neumann. Morda si ni mo-
gel zamišljati, da bi resnično strašna in nevarna mati bila del naravnega 
človeškega vedênja.
Pa vendarle je, trdi Daniela F. Sieff. Preden se je posvetila psihološkim 
temam, je doktorirala iz biološke antropologije. Spremembo paradigme pri 
evolucijskem razumevanju materinstva so povzročila prav antropološka 
spoznanja ob prelomu tisočletja. Primatologinja, antropologinja in femi-
nistka Sarah Blaffer Hrdy je s svojim interdisciplinarnim proučevanjem 
opozorila, da naravnega materinstva ne moremo enačiti z brezpogojno 
ljubeznijo, saj so se skozi evolucijo izoblikovali različni načini, kako se mati 
odziva na lastne otroke. Ti so odvisni od dejavnikov, ki so povezani tako 
z materjo kot z otrokom: materine sposobnosti, da skrbi za otroka, in raz-
položljivosti podporne mreže ter otrokove trdoživosti in temperamenta.
Po ugotovitvah Hrdyjeve, denimo, so v mnogih lovsko-nabiralskih druž-
bah novorojenčke, ki so se rodili, kadar je mati še dojila predhodnega otro-
ka (zaradi načina življenja je to lahko trajalo vse do otrokovega četrtega ali 
petega leta), prepustili smrti. Mati namreč ne bi imela dovolj mleka za oba 
otroka in tako je življenje namenila tistemu, v katerega je že več “vložila”. 
Smrti so bili zapisani tudi otroci, ki so bili rojeni prezgodaj, preslabotni, 
prešibki, bolni. Takšno dejanje ni bilo nujno pojmovano kot detomor: v ne-
katerih kulturah otroci niso veljali za žive takoj, ko so se rodili, marveč šele 
pozneje, ko so bili dojeti kot vredni, da so sprejeti v družbo, v katero so se 
rodili. Ob rojstvu jih torej še niso pojmovali kot ljudi v polnem pomenu 
besede; človečnost so si pridobili šele sčasoma.
Takšne družbene vrednote so seveda vplivale tudi na vedenjske vzorce 
mater. Z vidika sodobne zahodne družbe se nam zdijo krute in neusmilje-
ne, vendar pa ne smemo pozabiti, da so bila takšna družbena pojmovanja 
zasnovana tudi “terapevtsko”: domnevamo lahko, da se je v   preteklosti 
1538 Sodobnost 2024
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
 navezovanje (bodočih) mater na otroka začelo bistveno pozneje kot v današ-
njem času, ko nam sodobni razvoj medicine omogoča, da se boln emu 
zarodku (otroku?) odrečemo že pred rojstvom. Bolečina ob izgubi bol-
nega novorojenčka je najverjetneje manjša, če je prešibko ali bolno dete 
družbeno pojmovano kot “zli duh” in podobno.
Če znova navedem Sieffovo: “Materinstvo se ne dogaja v vakuumu in na 
način, kako ženska ravna s svojim otrokom, ne vpliva samo to, kar se doga-
ja v njeni psihi in telesu, marveč tudi zunanje fizično, odnosno, kulturno 
in gospodarsko okolje, v katerem živi. Preučevanje teh zunanjih vplivov 
nam pomaga gojiti bolj sočutno in niansirano razumevanje smrtonosne 
matere.” (Za lažje razumevanje naj dodam, da izraz smrtonosna mati lahko 
razumemo kot sinonim strašne matere.)
 
***
In kaj ima vse to opraviti s sodobnostjo? 
Če gre verjeti Jungu, v svoji duši ne nosimo samo zapuščine bioloških 
prednikov, marveč zapuščino vsega človeštva. Ti starodavni vzorci člove-
škega delovanja so še zlasti močni v odnosu mati-otrok in v arhetipskih 
podobah, ki ta odnos ponazarjajo. Smo potomci mater, opozarja Sieffo-
va, ki so naredile vse, da so preživeli določeni otroci, saj matere, ki so se 
poskušale izogniti favoriziranju in skrbeti za vse otroke enako, za sabo 
najverjetneje niso pustile potomcev. 
Vsi ti prvobitni strahovi se torej pojavijo v duši otroka, ki čuti, da ima-
jo starši raje sorojenca kot njega, pa tudi kadar starši dovolijo, da eden 
od otrok trpinči sorojence, saj implicirajo, da trpinčeni otrok ni vreden 
zaščit e. Zavest o delovanju smrtonosne matere, negativnega pola arhe-
tipa Velika matere, pomaga tudi osebam, ki so odraščale ob materah, ki 
zaradi različnih razlogov niso zmogle biti dovolj dobre matere. Takšne 
osebe svoje občutke in vedênje običajno dojemajo kot posledico svoje 
domnevno prirojene nezadostnosti in ne kot odziv na evolucijsko eksi-
stencialno grožnjo. 
 
***
Arhetip smrtonosne matere je na delu tudi v sodobnih zahodnih družbah. 
Kot omenja Sieffova, pregled štiridesetletne strokovne literature o detomo-
rih razkriva, da je večina mater, ki ubije svoje (komaj rojene) otroke, mladih, 
nezaposlenih, brez družinske podpore in brez pomoči otrokovega očeta. 
Sodobnost 2024 1539
Breda Biščak O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh …
Literarno je ta motiv pretresljivo obdelala pri nas slabo poznana ame-
riška pisateljica Lucia Berlin (1936–2004) v kratki zgodbi Mijito, objavljeni 
v knjigi Priročnik za čistilke (prevedla Pia Prezelj). “Morala bi mu povedati, 
da pričakujem otroka. Njegovega otroka,” razmišlja sedemnajstletna Ame-
lia po obisku moža v zaporu. Iz Mehike je prebegnila k fantu v Združene 
države Amerike, se poročila in zanosila, mož pa jo je ob odhodu v  ječo 
pustil v oskrbi svojega poročenega strica. Ta ji ni le pobral socialne pomo-
či, marveč jo je tudi spolno zlorabil. Amelia se z dojenčkom izseli, dneve 
preživlja na avtobusih in išče zdravstveno pomoč za otročka, ki ves čas 
joka, noči v zavetiščih za brezdomce. Tam jo dve drugi stanovalki zbrcata 
in ji pobereta ves denar. Fantkov jok moti druge brezdomke in upravnika. 
“Nisem vedela, kaj naj storim. Nisem mogla razmišljati. Stresla sem ga, da 
bi utihnil, da bi lažje razmišljala.” 
In potem je nehal jokati. 
 
***
Koliko prostora bi bilo treba odmeriti tišini in belini, da bi lahko odžalo-
vale in odžalovali zgodbe naših mater, babic, prababic, praprapra…, ki so 
svoje bolne otroke dale v dom, jih prepustile v oskrbo drugim, saj je bilo 
pri hiši preveč lačnih ust, ki so odšle v Aleksandrijo dojit tuje otroke, da bi 
bilo njihovim lastnim otrokom, ki so ostali doma, življenje lepše … Koliko 
Lepih Vid in njihovih otrok je življenje iznakazilo – pri nas in v svetu? Pa ne 
zato, ker bi se gnale za postavnimi “zamorci” in zlatom španskega dvora. 
Če povzamem skupaj s Sieffovo: “V dobrih časih, ko je gmotnih virov 
v izobilju in imajo ženske izdatno podporo, za smrtonosno mati malodane 
ni prostora v življenju žensk. V časih pomanjkanja in/ali kadar so ženske 
brez podpore, pa lahko ti strahoviti občutki znova vzniknejo in obarvajo 
čustveno paleto materinstva. /…/ Enega poglavitnih vplivov na to, kako se 
mati povezuje s svojimi otroki, ima zunanje okolje. /…/ Psiha ne obstaja 
v  vakuumu, in kadar se ne zmenimo za zunanje okoliščine, vse preveč 
zlahka sodimo in demoniziramo posamične ženske, češ da so neustrez-
ne matere. Ginette Paris je to ubesedila z  jungovskim izrazjem: kadar 
pozornost osredotočimo na osebno mater, se ne zoperstavimo izkrivljeni 
kolektivni materi, ki prežema naše organizacije, podjetja, zakone, politiko, 
šole in socialno državo.”
 
***
1540 Sodobnost 2024
O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh … Breda Biščak
Ob vseh funkcijah, ki jih književnost ima, deluje tudi kot posoda (ang. 
 container) kolektivne psihe. Z  drugimi besedami: pomembno je, da se 
v književnosti piše tudi o temnih plateh materinstva, saj se s tem senzibi-
lizira širšo javnost za realnejši pogled na materinstvo, ženskam oziroma 
vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo, pa omogoči prostor refleksije za vprašanja, 
povezana z vzgojo otrok. Kot ugotovljeno, so pričakovanja družbe do ma-
ter visoka in marsikatera mati jih ponotranji in se sooča z občutki krivde, 
kadar ima občutek, da jih ne izpolnjuje. 
“Kakšna traparija je misliti, da lahko otrokom pripoveduješ o sebi, pre-
den dopolnijo vsaj petdeset let. Zahtevati, da nate gledajo kot na človeka 
in ne kot na vlogo,” beremo v romanu Izgubljena hči Elene Ferrante. A če 
že dopuščamo lastnim otrokom čas, da nas – morebiti šele takrat, ko sa-
mi postanejo starši – začnejo dojemati bolj polnokrvno, ga vsekakor ne 
smemo več dopuščati družbi. Oklestiti matere zgolj na negujoča bitja, ki 
nimajo lastnih potreb in želja onkraj materinstva, je škodljivo in krivično. 
Materinstvo nas spremeni, kajpada, ne da bi nam vsaj v prvih letih dalo 
čas, da bi te spremembe lahko tudi reflektirale. “Kje so copati?” je zgolj eno 
od opozoril, ki jih je treba vztrajno izgovarjati večkrat na dan, dan za dnem. 
“Ma kako lahko sploh stlačiš ‹copate› in ‹smrtno resno› v isti stavek?” mi 
je dobronamerno napisala prijateljica, ko sem jo prosila, naj si prebere 
začetek tega pisanja, saj je v njem tudi sama omenjena. “Zlahka,” sem ji 
odgovorila v mislih. Ob vsakdanji stvarnosti materinstva sem mimogrede 
izgubila smisel za humor. In še marsikatero drugo pozitivno lastnost. To 
je najbrž del te čudne, globoke metamorfoze materinstva, zaradi katere se 
nam včasih zdi, da je od časa pred rojstvom otroka in sedanjim trenutkom 
minilo – metaforično rečeno – celo tisočletje.
A če kaj, potem mi je materinstvo – natanko tako, kot je predpostavila 
Elena Ferrante – pomagalo bolje razumeti lastno mater. 
Sodobnost 2024 1541
Pogovori  
s sodobniki
Bogomila Kravos z
Ivanom  
Verčem
Kravos: Sva Tržačana s poreklom, antifašizem nama je vrojen, najina stal-
nica so tudi kritične pripombe do slovenskih tržaških inštitucij. Skupna 
nama je življenjska pot in sorodnost okolij, v katerih sva odraščala. Kako 
je bilo pri Sv. Jakobu?
Verč: Sv. Jakob je delavska četrt in nono Anton (letnik 1873), kovinski 
stru gar v tržaški ladjedelnici, je uporabljal tržaščino, slovenščino je govoril 
z nono Giovanno Merkù (teto skladatelja Pavleta Merkùja) in svojimi tremi 
sinovi. Tako šentjakobski Verči niso izgubili slovenščine. Moj oče Marcel 
je kot dijak poslušal Cankarjevo predavanje Očiščenje in pomlajenje v pro-
storih socialdemokratskega Ljudskega odra. Od leta 1945 je bil zdravnik na 
tržaškem sedežu jugoslovanskega Rdečega križa in tam je spoznal mamo, 
medicinsko sestro Mileno Pertot, ki se je po vojni vrnila iz emigracije 
v Jugoslaviji. Oče je fašizem doživel, mamina družina se je morala pred 
njim zateči v kraljevino Jugoslavijo, kjer se je mama navzela štajerščine 
in bosanščine. Mene in brata Sergija je uvedla v gledališki svet. Predstave 
tržaškega Slovenskega gledališča je za naju predelala in smo se šli domače 
uprizoritve tega, kar sva gledala na odru.
Moja zgodba je primer mešane urbane identitete. Pred prvo svetovno 
vojno je življenje slovenskih Šentjakobčanov potekalo v slovenščini, trža-
ščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in v še kakem jeziku cesarstva. 
1542 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
Sodobnost 2024 1543
Ivan Verč
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
Vezali so jih življenjski pogoji in pripadnost mestnemu okolju. V povojnem 
režimu blokovske delitve sveta je bil za anglo-ameriško oblast in za italijan-
sko nacionalistično upravo mesta Sv. Jakob neosvojljivi “Mali Stalingrad”, 
kar pomeni, da so bili Šentjakobčani levičarji, ki so izpostavljali dosto-
janstvo četrti pred vsiljeno opredelitvijo, da je vsak levičar potencialni 
agent sovjetskega internacionalizma, ki briše narodnosti. Mednacionalni 
in medkulturni duh je bila matrica, na kateri sva z bratom pisala igro jezika, 
gledališča in politike. Doma smo imeli levičarske in liberalne časopise, ki 
jih ni več, odkar jih je prevzela katoliška stran in brisala njihova svobodo-
miselna stališča. Odrasli so utemeljevali, zakaj imajo Rusi prav in Ameri-
čani ne, zakaj se je Tito prodal kapitalu in zakaj upravičeno išče zaveznike 
med tistimi, ki ne marajo ne Amerike ne Rusije. Oče je zdravila primerjal 
z vero, pomembno je, da ne škodujejo, tem bolje, če koristijo. Od bližnjih je 
vsak imel svojo zgodbo, nobena ni bila izključujoča. V šoli je bil verouk ob-
vezen in v Marijinem društvu sem poljubljal Marijin kipec, gledal diafilme 
o preganjanju kristjanov, o poganskih barbarih, ki hočejo uničiti krščanski 
Rim, in o papežu, ki reši sveto mesto pred Huni. V prosvetnem društvu sem 
gledal Titove portrete, v bližnjem baru Sport pa kartanje, igranje biljarda in 
preprodajo pretihotapljenih cigaret in kave pristaniških delavcev. Za zajtrk 
so spili po dva litra vina in si hodili zdravit jetra k očetu. V njihovi družbi 
sem doživljal nogometne tekme z  izdelano navijaško hierarhijo: najprej 
za socialistične in torej slovanske države, potem za kogar koli, za Italijo 
je navijal prišlek “iz Italije”. Za prijatelje sem vedel, od kod kdo prihaja. 
V hiši, v kateri smo živeli, je bil sosed Italijan, komunist in španski borec. 
Iz načela pravičnosti je vpisal otroka v slovensko šolo. Njuna mama je bila 
Slovenka, doma so se pogovarjali v tržaščini.
Kravos: Do kdaj je bilo sobivanje jezikovnih in kulturnih modelov izraz 
tvorne skupnosti?
Verč: Dokler se ni v moj svet vrinila “druga” pripoved. Imel sem šest ali 
sedem let, ko sem se na stenčasu v prosvetnem društvu zagledal v sliko 
Cone A tržaškega ozemlja. Ozemlje je bilo zagrajeno s španskimi jezdeci 
in s trpečim izrazom sta vkovana v verige gledala starec in otrok. Razložili 
so mi, da sem tisti otrok jaz in Slovenci, ki smo po Londonskem memo-
randumu (1954) ostali zunaj Jugoslavije. Takrat sem izvedel, da se mojemu 
bivanju pripisujejo besede in pomeni, ki so zunaj mojega zaznavanja sveta. 
Bil sem predmet zunanjega opazovanja, ki je brisalo mojo avtentičnost in 
me ukalupilo v vnaprej izdelano predstavo.
1544 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
Ko je Jugoslavija potrebovala zunanjega sovražnika, je bil Slovenec 
v Italiji za ene “izgubljeni brat” in živ dokaz krivičnosti zahodne družbe, 
potem je postal zanimivost, ki jo je treba muzealno ohranjati, drugi so 
nas izenačevali s pribežniki in torej edinimi pravimi Slovenci, ker živimo 
na svobodnem zahodu, ne pa v komunistični Jugoslaviji. Ko se je začela 
razprava o “enotnem kulturnem prostoru”, nam je bila dodeljena vloga 
“mostu”, po katerem se je marsikdo koristoljubno vozil. Ob zloglasnem 
depozitu so nam povrnili “bratstvo” in smo se znašli v vrtincu brezdepo-
zitnih vabil. Proti koncu osemdesetih let smo bili “srečnejši bratje”, ki ne 
trpimo pod komunističnim škornjem in smo zaradi življenja v demokra-
tični svobodi lahko zgled pravega Slovenca. Po osamosvojitvi Slovenije 
je tudi ta blagovna nalepka odpadla in smo jo nadomestili z  uvoženim 
razodetjem prave demokracije. Zgodbo so pisali levi in desni. Slovenec 
z izvirnim življenjskim odnosom do tega, kar je Trst bil v 19. in 20. stoletju, 
je bil neuporaben. Za pridigarje, ki so nas od zunaj prihajali učit pravega 
slovenstva, smo bili moteči tujek. Ko je Italijan vihtel zastavo narodnostne 
in konfesionalne pripadnosti, se je pridigar zgražal, ko je z isto tipološko 
zastavo mahal Slovenec, se je malokdo zamislil nad samim seboj.
Kravos: Se je razlika v  pogledu na svet izoblikovala v  stiku s  tržaškim 
trgov sko-pristaniškim nastavkom?
Verč: Emporialna naravnanost je tržaškemu Slovencu podarila neobre-
menjenost “laičnega” mišljenja. Po svoji naravi to ne pripisuje nesporne 
veljave etnični, ideološki, etični ali konfesionalni družbeni ureditvi, pač 
pa se sprašuje o  njenih mejah in možnostih in ne ponuja nedvoumnih 
odgovorov. Laični pogled na svet ne pozna razlike med obvezno prisotno-
stjo verouka v predmetniku državne šole konfesionalne Italije in obvezno 
prepovedjo njegovega poučevanja na šoli državnega ateizma Jugoslavije. 
V obeh primerih gre za mišljenjsko nasilje, ki s pozicije moči briše relacijski 
odnos do sveta in izključuje drugega. Neobremenjenost pripovedi bi lahko 
pripomogla k medsebojnemu razumevanju, v zameno smo drug drugega 
obtoževali. Živeli smo v zamejskem vakuumu, ki se je ogradil od prodor-
nejšega dela italijanske družbe in od njegove laične miselnosti (v SSKJ je 
obrazložitev gesla “laičnost” pomanjkljivo enopomenska).
V uradnih analih Slovenci v Italiji nismo doživeli leta ’68. Za tržaš ke levi-
čarje se v Jugoslaviji (v Ljubljani Glej, Pekarna, Pupilija, v Beogra du študent-
ski protesti) ni zgodilo nič, kar bi bilo primerljivo z upornim štu dentskim 
gibanjem v Italiji, na slovenskih šolah, v zakupu politične emi gracije, je bil 
Sodobnost 2024 1545
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
upor študentov tabu tema, ker so ga netili brezbožni komunisti, s katerimi 
so “pravi” Slovenci nekoč že opravili. Za šolskega kateheta je bil sošolec, 
dvanajstletni otrok, za katerega so straši podpisali izjavo, da ne bo obiskoval 
verouka (izjava je nato polnila dosjeje varnost nih služb), “komunistična 
baraba”. Kar smo slovenski Tržačani doživljali kot nezavezujoči izraz prisot-
nosti v življenju skupnosti, je hladna vojna izmaličila v orodje brezosebne 
geopolitične računice. Železna zavesa je sprevrgla krščanstvo kot upanje in 
iskanje življenjskega smisla oziroma meščanski liberalizem kot politično 
strpnost v orodje nespravljive bitke s komunističnim zlom.
V imenu narodnostnega preživetja smo pristali na predpisana pravila 
igre. Za radio in šolo se je vedelo, da je marsikdo na plačilnem seznamu 
ameriške obveščevalne službe, za dnevnik, gledališče in Glasbeno matico, 
da imajo v svojih vrstah sodelavce Udbe. Za laično misel ni bilo mesta. 
Ko je upravitelj teh institucij izbiral, kdo naj zasede delovno mesto, je 
v življenjepisu Slovenca v Italiji odločala postavka o družinsko utemeljeni 
politični ustreznosti in zvestobi. O dobri službi v slovenskih ustanovah 
v Italiji je odločala pripadnost krogu domačih podrepnikov Ljubljane ali 
emigrantskega zdomstva. Polarizirana igra je iz svojega obzorja brisala 
italijanski svet, ki bi z družbeno in kulturno raznolikostjo kvaril domi-
nantno pripoved o monolitnem slovenstvu. Getizacija Slovencev v Italiji je 
ustvarjala dvojno vrzel, do slovenske matice in do italijanskega bivanjskega 
prostora. Manipulacija se je utemeljevala na določanju “pravega” sloven-
stva, obveznega prepoznavnega znaka Slovenca zunaj meja lastne države.
Kravos: Katera je torej podoba Slovenca v Italiji, ki bi morda edina zago-
tavljala obstoj in razvoj?
Verč: Tvorni subjekt nemonolitnega slovenstva vzpostavlja dodano vred-
nost in zahteva odgovoren pristop k vprašanju o  avtentični vsebini bi-
vanjskega prostora, ki od padca avstro-ogrskega cesarstva nikoli ni bil 
del matične državne uprave. Dovolili smo, da našo zgodbo krojita dve 
zunanji entiteti, prej Jugoslavija, potem Slovenija. Razen predznaka se 
z osamosvoj itvijo ni nič spremenilo: kdor je prisegal zvestobo Titu, je iz-
gubil referenčno točko, in kdor ga je zavračal, je dobil priložnost, da stopi 
na okope z geslom Mi s Slovenijo in Slovenija z nami. Politična gorečnost 
traja do trenutka, ko je referenčno točko mogoče istovetiti z oblastniško 
opcijo. V tej zgodbi Slovenca v Italiji ni. Ko ga omenjajo, navadno z oznako 
“zame jec”, se njegov obstoj zreducira na umišljeno predstavo. Pripoveduje 
nam jo trenutna oblast na vsaki strani presežene meje na podlagi dogovora 
1546 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
med levimi in desnimi o porazdelitvi italijanskega in slovenskega državne-
ga denarja, na podlagi kupčkanja, za katerega nihče ne odgovarja.
Kravos: Toda midva sva bila nekoč del “uporne mladine”, ki je bila delež-
na posebne obravnave. Leta 1971 smo se ob tvojem bratu Sergiju zbrali 
gledališki entuziasti in ustanovili Slovensko amatersko gledališče (SAG).
Verč: Omenil sem mamino ljubezen do gledališča, od otroških let sem 
gledal dela slovenske in svetovne dramatike in že od takrat je bil zame 
čar odra v besedi, ki naredi svet, o katerem govori, otipljiv, viden in sli-
šen. Z bratom seveda nisva filozofirala o svetu, ki ga jezik osnuje, doma 
sva samo ponavljala igro po predstavi, pozneje pa v šentjakobskem dru-
štvu poskusila obnoviti dramski odsek. Do temeljnega zasuka je prišlo 
s Slovenskim amaterskim gledališčem (SAG, 1971–1976), katerega duša je 
bil moj brat. Šlo je za poskus revitalizacije usihajočih mestnih in vaških 
društvenih odrov in za alternativo repertoarju, ki ga je ponujalo v politične 
igrice vpleteno, takrat uradno še nepriznano Slovensko stalno gledališče 
(SSG). Igrali smo Torkarja in Javorška kot prikaz zablod in represij “naše” 
tržaške zamejske stvarnosti. Z enakim pristopom smo se lotili Brechta, 
Kosmača, Foja in Prešernovih poezij. Uprizorili smo celo všečno satiro 
o naših veljakih. Takrat so nam ploskali. Igral sem in bil scenograf. Po mne-
nju nekaterih naj bi bili posebno posrečeni sceni za Javorška in Brechta. 
Ročno delo, žaganje desk in zabijanje žebljev so bili menda uravnoteženje 
moje nagnjenosti k analitičnim razčlembam, ki so včasih šle bližnjim na 
živce, češ, ni treba kar naprej vrtati v stvari, katerim racionalno ni mogoče 
priti do dna. Po predstavi je bila namreč v navadi debata s publiko.
Prepričani smo bili, da postavljamo svet na glavo, in za 30. obletnico 
osvoboditve smo izbrali Lipuševe Škornje v  Kravos-Verčevi obdelavi. Ob 
tragediji koroške družine smo izpostavili prazno besedičenje pri polaga-
nju vencev pred spomenike. Živeli smo v Italiji, v času zrežirane strategije 
napetosti, uradnih laži o nasprotujočih si ekstremizmih in totalitariz mih, 
fašističnih bombnih atentatov, rdečih brigad, pouličnega streljanja, umorov 
in načrtovanih državnih udarov. Parada oblastnikov ob obletnicah je bila 
dolžnosten ritual. V Škornjih smo razgalili zlagano pieteto naših vodilnih. 
Levičarska Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), ki je naše delo 
podpirala, je v  načrtovani predstavi videla kritiko svojih kadrov, uradnih 
predstavnikov opcije, ki jo je druga stran imela za banditsko. Krit ika kadrov 
je tako postala žalitev NOB. Načrtovano Lipuševo delo je  od padlo, ker nas 
Sodobnost 2024 1547
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
je krovna organizacija spretno vključila v  uradno predsta vo Slovenskega 
gledališča ob 30. obletnici osvoboditve. Pozneje smo dojeli, da so nas izigra li, 
in nastala je sa tira Pappen story, ki je zajedljivo obdelala predstavnike leve 
in desne oblasti. Očitno smo pregloboko zarezali v bedo naše družbe in 
pokazali na zablode njenih oblastniških predstavnikov. O tem pripoveduje 
knjiga o SAG-u in dokumentarec Martina Turka. Knjiga je vredna branja in 
dokumentarec ogleda. Razbili so skupino in smo šli vsak po svoji poti.
Kravos: Po maturi na liceju si se vpisal na pravo, naslednje leto pa na novo-
ustanovljeno jezikovno fakulteto v Vidmu.
Verč: V gledališkem Studiu, ki ga je vodil Jože Babič, sva se srečala in nato 
delila gledališko avanturo v SAG-u. Na pravni fakulteti v Trstu sem zafrčkal 
leto, večji del časa sem preživel v baru Sport, kjer sem kartal in igral biljard. 
Univerza v Trstu je odprla podružnico v Vidmu in ustanovila fakulteto za 
tuje jezike in književnosti. Razdalja od doma je bila pravšnja, odselil sem 
se ter vpisal angleščino in ruščino. Angleščino sem osem let gulil v šoli, 
za ruščino sem se odločil v  duhu atavističnega panslavizma, pa tudi iz 
preračunljivosti, ker sem mislil, da mi bo s slovenščino med Italijani laže. 
Sebi in očetu, ki me je postavil pred izbiro, ali študiram ali grem delat, sem 
obljubil, da pot, ki sem si jo sam izbral, prehodim v predvidenem roku. 
Tako je tudi bilo. Ko sem z vsemi izpiti opravil, sva se še pred zaključnim 
zagovorom diplomske naloge poročila in dvomov o tem, kaj bom, “ko bom 
velik”, ni bilo več.
Študentsko gibanje ’68 je nadgradilo zamejsko izkušnjo. Sedemdeseta 
leta so močno zaznamovala mojo generacijo. Selitev v Videm, novo okolje 
in prijatelji, študij, obiskovanje seminarjev in tečajev po Italiji so me pre-
pričali, da je svet bogat. S prijatelji sem debatiral, demonstriral po mestnih 
ulicah in za štirideset dni smo zasedli poslopje fakultete. Potem je policija 
vdrla, nas pofotografirala in razgnala. Na policijskih postajah in, če me 
spomin ne vara, tudi v  lokalnih medijih so krožile fotografije nemirnih 
mladeničev, ki kvarijo furlanski mir, tudi moja. Kot Slovenec sem našel 
skupni jezik s pristaši Furlanskega gibanja, ki je takrat nastajalo in zah-
tevalo priznanje furlanskega jezika ter na deželni ravni osrednjo vlogo za 
gospodarsko razvijajoči se Videm. Trst in Slovenci v njem so se mi takrat 
zazdeli še bolj oddaljeni.
Kravos: Vzporedno z  zahtevo po družbeni preobrazbi je potekal študij 
in v okviru tega tebi popolnoma nepoznan pristop k literarnemu tekstu.
1548 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
Verč: Videm ni bil samo študentski upor, bil je tudi odkrivanje novih 
pogledov na humanistične vede, posebej na književnost. V zgodnjih se-
demdesetih letih sem odkril znanost “trdih” literarnovednih šol, ruske 
formaliste, francoske strukturaliste in semiotike, na pisnem izpitu iz rušči-
ne smo prevajali odlomke Bahtinove razprave o Dostojevskem. Brali smo 
Tinjanova, Barthesa, Kristevo, Jaussa, Eca in Lotmana, v Benetkah smo na 
mednarodnem simpoziju o Dostojevskem poslušali Šklovskega. Na semi-
narju o frekvenčnem slovarju pesnika Montaleja sem izvedel, da so v zna-
meniti zbirki Sipje kosti besede, ki se pojavljajo samo enkrat. V primerj avi 
z literarno kulturo Slovencev v Italiji, kjer smo s  svetovnonazorskih odrov 
prekrščevali Cankarja in Prešerna, sem odkril, da se vpogled v lite rarno 
delo začne pri veliko manjši enoti, pri leksemu, pravzaprav še prej, pri mor-
femu, in še globlje, pri fonemu. Ta pristop je odgovarjal moji nagnjenosti 
k racionalni razčlembi. Za diplomsko delo sem izbral Dostoj evskega, ki so 
si ga prisvajali na levi in desni. Računalnikov ni bilo, sem pa iz izbranih del 
izbrskal samo eno besedo in zagovarjal tezo, da je njena visoka pojavnost 
funkcionalna odnosu med pripovedovalcem in junakom.
Kravos: Po odsluženem vojaškem roku si šel za eno leto v Moskvo, nato 
si se izpopolnjeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: dve po-
membni izkušnji na poti k raziskovalnemu delu. Kaj sta ti dali Moskva in 
Ljubljana?
Verč: Domovini sem služil kot navaden vojak. V kasarno me je namreč po-
spremil zajeten policijski dosje o mojem slovenstvu v Italiji in o upornih 
videmskih letih. Po povratku domov sem učil na šoli. Ko sem izvedel za 
razpis italijanskega zunanjega ministrstva za enoletno raziskovalno delo 
v Moskvi, sem se nanj prijavil in dobil eno od šestih štipendij. V Moskvi 
sem v akademskem letu 1975–76 ob šokiranosti nad šestmilijonskim me-
stom in življenjem v študentskem naselju čas preživljal ob obiskih muze-
jev, gledaliških predstav, koncertov in literarnih večerov, večji del dneva pa 
sem preživel v Leninki, ogromni ruski državni knjižnici z izjemnimi biblio-
tekarkami. Sistematično sem naročal knjige in revije, jih prebiral, naročal 
mikrofilme in si zapisoval, kar je bilo v zvezi z  jezikom Dostojevskega. 
Neizčrpna bibliografija me je prepričala, da dobri pisatelj ni ne prerok 
ne ideolog, pač pa pripovedovalec. Pristop Dostojevskega k junakom se 
umešča v strategijo romanesknega narativa, ki je urejen in ga je prav zato 
mogoče opisati. Notorično napornega, filozofsko in psihološko zahtevnega 
Dostojevskega sem prepustil zahodnemu frazarjenju o “ruski duši”. Ruska 
Sodobnost 2024 1549
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
jezikoslovna, literarnovedna in kulturološka šola v Sovjetski zvezi so me 
uvedle v sistematični študij zakonitosti literarne besede. Učil sem se na 
delih avtorjev, ki jim uradna literarna veda ni bila posebno naklonjena 
in iz Moskve se nisem vrnil s  poglobljenim védenjem o  socialističnem 
realizmu in o ideološki ali svetovnonazorski usmeritvi umetniškega dela. 
Vrnil sem se z zavestjo, da književnost sama ustvarja oblike svoje pojav-
nosti in jih sama presega in da jih ne more pohabiti nobena Prokrustova 
postelja enoznačnih resnic, ki so same sebi samozadostna opora in merilo. 
Po štipendiji v Moskvi sem se vrnil na slovensko šolo in zaprosil za novo 
štipendijo na Univerzi v Ljubljani v sklopu meddržavnih dogovorov med 
Italijo in Jugoslavijo. Moj mentor je bil prof. Aleksander Skaza, rusist, ki je 
med prvimi v Sloveniji študente seznanjal z vrhunskimi strokovnjaki ruske 
literarnovedne šole. Veliko sem se od njega naučil, vedno je bil pripravljen 
na dialog, nič ni prepuščal naključju, poslušal me je, popravljal in z mano 
razčlenjeval zdrse. Opozoril me je na meje, možnosti in zanke, ki se pojav-
ljajo vsakič, ko vzporejamo kategoriji besede in resnice. Literarnovedni 
koraki, po katerih sem stopal, so zadobivali smisel.
Kravos: Po povratku iz Moskve so se ti odprla vrata mednarodnih simpo-
zijev in iz tega obdobja so tudi tvoje prve objave.
Verč: V obdobju po Moskvi sem poučeval na poletnih tečajih ruščine Uni-
verze v Bergamu, duša tečajev je bila profesorica in mentorica, ki sem ji 
predstavil rezultate svoje raziskave v Moskvi. Priporočila me je za referat 
na mednarodnem simpoziju o Dostojevskem na Danskem. Poleti 1977 sem 
imel svoj prvi referat in tej seansi je predsedoval René Wellek, ki je bil 
takrat obvezna referenca zahodne literarne teorije. Referat je bil sprejet 
pozitivno in predlagan za objavo v ameriški reviji. Na simpoziju je bila 
tudi sovjetska delegacija, v kateri je po skromni zunanji pojavnosti izsto-
pal Georgij Mihajlovič Fridlender, glavni urednik in pisec spremnih besed 
dvaintridesetih knjig zbranih del Dostojevskega, ki so takrat začela izhajati.
Začel sem z objavami. Na razpisih za mesta na univerzi, edini javni usta-
novi, kjer so poučevali ruski jezik in književnost, se je kandidat predstavil 
samo z  znanstvenimi deli. Italija je imela svojo univerzitetno tradicijo, 
najstarejšo v Evropi, doktoratov in magisterijev ni bilo, štele so publikacije. 
Po daljši razpravi o Dostojevskem sem objavil nekaj člankov, enega o žanr-
skih vzporednicah med Cankarjem in Dostojevskim v Sodobnosti. Odnos 
do literarnega besedila sem izoblikoval postopoma. V Vidmu sem dobil 
vpogled v novejše literarnovedne metode, v Moskvi sem jih poglobil in 
1550 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
razširil, v Bergamu potrdil njihovo znanstveno utemeljenost in v Ljubljani 
ugotovil, da racionalna analiza ni sopomenka za sterilno odmaknjenost, 
pač pa pripoveduje o življenju, tudi o mojem, tržaškem in slovenskem.
Kravos: Leta 1978 se je rodil najin prvi sin in se je zate odprlo okence na 
Univerzi v Sassariju na Sardiniji. Je bila to edina možnost za poučevanje 
na univerzi?
Verč: Kolega mi je sporočil, da Pedagoška fakulteta Univerze v Sassariju 
razpisuje mesto za učitelja ruskega jezika in književnosti za eno leto. 
 Univerzitetni sistem v Italiji je v glavnem slonel na letnih pogodbah in no-
benega zagotovila ni bilo, da bo pogodba ob zapadlosti podaljšana. Ponu-
jalo se je mesto, za katero si moral sam plačati potne stroške in bivanje. Po 
prijavi je fakultetni svet obravnaval moje dotedanje delo in me poveril za 
mesto na univerzi. Selitev ni prišla v poštev iz nama znanih razlogov. Pet 
let je moja plača krila lete na otok in bivanje v Sassariju. Na Sardiniji sem 
ruščino postavljal na noge z nule. Tam je bil ruski svet neznanka, študenti 
so predmet vpisali, ker so upali, da jih bo ena od italijanskih firm zaposlila 
na napovedani moskovski olimpijadi. Knjig skoraj ni bilo, učil sem jezik, 
razvoj slovanskih jezikov, zgodovino književnosti od kijevskih letopisov do 
Solženicina, vodil seminarje o Dostojevskem, Puškinu, ruskem romanu 19. 
in 20. stoletja, ruski avantgardi, teoriji literature, zgodovini carske Rusije 
in Sovjetske zveze, skratka o vsem, kar je bilo tako ali drugače povezano 
s predmetom, ki je bil uradno zapisan kot ruski jezik in književnost. Pre-
daval sem in se veliko učil. Bila je plodna izkušnja, tudi na človeški ravni. 
Kot se je zgodilo v Vidmu, sem vnovič odkril, da Slovenci v Italiji nismo 
popek sveta. Vključil sem se v razprave o priznanju sardinščine kot jezika 
in vanje pristavil lonček osebne izkušnje.
Kravos: Ob rojstvu drugega sina spet zasuk. Kot izredni profesor si med 
dvema prostima mestoma izbral Trst. Je še delovalo preroditeljsko čustvo, 
želja po širitvi slavistike na vzhodnem robu italijanskega ozemlja, ki se 
stika s slovenskim in slovanskim svetom?
Verč: V  začetku osemdesetih let se je Italija z  univerzitetno reformo 
prilagodila evropskemu normativu. V prehodnem obdobju je dekan Filo-
zofske fakultete Univerze v  Trstu, znameniti italijanist prof. Petronio, 
izkoristil tranzicijske norme in me poklical v Trst. Sprejel sem, ker sem bil 
od potovanj utrujen in sem potreboval družinsko življenje. Z reformo je 
Sodobnost 2024 1551
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
ministrstvo razpisalo prijave za izrednega profesorja, vsedržavna komisija 
me je izvolila v naziv in mi dodelila stalno mesto v Trstu, na oddelku za 
slavistiko, kjer sem predaval in ga za kratek čas tudi vodil. Prepričan sem 
bil, da bo Trst stopil na pot odpiranja do vzhodnih sosedov, pa ni bilo tako. 
Nekdo me je celo ovadil dekanu, češ da predavam v slovenščini. Paranoidni 
odnos do slovanskega sveta, ki je ob Osimskih sporazumih dobil nov zagon 
z nacionalistično Listo za Trst, se je vzporejal z nevednostjo: kdor je prišel 
preverjat moja predavanja, je ruščino zamenjal za slovenščino.
Postopno sem se moral sprijazniti z ugotovitvijo, da je Trst neozdravlji-
vo bolan, da Slovenci s to boleznijo sobivamo in smo se z njo okužili do 
take mere, da nenaklonjenost okolja uporabljamo kot alibi. O dotrajanosti 
in netransparentnosti zamejskih družbenih struktur se je vedno govorilo, 
zasebno in po kuloarjih. Vključil sem se v  javno debato in objavil nekaj 
kritičnih misli. Leta 1987 sem uredil zbornik Ednina, dvojina, večina, vendar 
odzivov na takratna opažanja ni bilo, prevladala sta molk in zvestoba pri-
padnosti ustaljenemu redu. Tudi danes jih ne bi bilo. Po padcu Berlinskega 
zidu in razpadu Jugoslavije se je namreč organizirano slovenstvo v Italiji 
prilagodilo sicilijanskemu načelu, po katerem je potrebno, da se vse spre-
meni, če hočemo, da vse ostane tako, kot je (Se vogliamo che tutto rimanga 
com’è, bisogna che tutto cambi).
Nekaj let sem poskušal, nato sem poiskal izhod v delu. S kolegi z raz-
ličnih koncev Evrope, predvsem iz Rusije, Nemčije, Poljske in Madžarske, 
smo si zastavili temo, se nanjo pripravili in se za nekaj dni zbrali na mini 
simpozijih v Budimpešti, Münchnu, Trstu in drugod. To niso bili običajni 
paradni simpoziji, pač pa preverjanje znanstvenih pristopov z omejenim 
številom udeležencev. Na vsaki seansi smo poslušali največ dva ali tri 
referate, za pogovor in ugovore smo si vzeli čas. Po skoraj desetletnem 
ukvarjanju z rusko klasiko je v tistem obdobju dozorel čas, da preidem na 
moderni ruski roman, ki je na začetku 20. stoletja prehodil vse poti, ki so 
zaznamovale razvoj evropskega romana nasploh. Analiziral sem dela Pla-
tonova, Piljnjaka, Leonova in “sovjetski” roman dvajsetih let, pisal o ruski 
avantgardi, o zastoju, ki ga je povzročil normativni socrealizem, o literaturi 
zadnjega obdobja Sovjetske zveze in o spodbudnih literarnih začetkih nove 
Rusije. V prepričanju, da se nič ne rodi iz nič in da razvojna nit povezuje 
različne trenutke ruske literarne zgodbe, sem se vračal k Dostojevskemu 
in Puškinu. Ob 150. obletnici njegove smrti sem pripravil novo izdajo 
Klopčičevega prevoda Jevgenija Onjegina s spremno besedo in opombami. 
Knjiga je v zbirki Kondor izšla v več ponatisih.
Zgodilo se je, da je Jurija M. Lotmana gostilo nekaj italijanskih univerz 
in se je pred obiskom Benetk ustavil v Trstu, kjer smo na našem oddelku 
1552 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
organizirali predavanje za širšo tržaško publiko. Takrat se je veliko govo-
rilo o t. i. smrti avtorja in njegov pristop k vprašanju, kdo pripisuje pomen 
besedilu, avtor ali bralec, je bilo enkratno doživetje. Takrat se mi je v du-
hu postmoderne zdelo, da gre za teoretsko vprašanje, danes je stvarno 
prisotno v  smernicah potrošniške družbe, ki tudi neukega uporabnika 
povzdiguje v merodajni kriterij opazovanja in vrednotenja katerega koli 
proizvoda, tudi literarnega. Kot je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja 
pisal Pasolini, drvimo v standardizacijo dojemanja sveta, v brisanje razlik 
in v končnem obračunu v kvarno pristajanje na nereflektirano enoumje.
Kravos: Na vsedržavnem natečaju so te leta 1990 izvolili v naziv rednega 
profesorja. Mesto je bilo na Visoki šoli za prevajalce in tolmače. Tvoja 
specializacija je bila izrazito literarnoteoretska, obravnavala je literaturo, 
Visoka šola je predvidevala drug profil.
Verč: Ministrstvo je razpisalo prijave za štiri izvolitve v naziv rednega pro-
fesorja s področja slavistike, toda za mesto rednega profesorja se ni potego-
vala Filozofska fakulteta Univerze v Trstu, pač pa druga tržaška fak ulteta, 
Visoka šola za prevajalce in tolmače, ki je bila v evropskem merilu visoko 
cenjena. Njeni absolventi so takoj dobili službo v evropskih instituc ijah ali 
v industrijskih obratih s poslovanjem v tujini. Z nazivom rednega profesorja 
sem pristal na tej fakulteti in se prilagodil novim didakt ičnim programom. 
Poučeval sem jezik in posebno pozornost posvečal besedotvorju. Leksem 
namreč ni samo nositelj pomena, ampak v svoji sestavi vsebuje tudi odnos, 
ki ga vzpostavlja s predmetom ubeseditve, v njem je ena od mnogih “duš” 
jezika. Tudi na Visoki šoli literatura nikoli ni izginila z  mojega obzorja, 
osredotočil sem se na besedo, ki opredmeti svet. Tako je razlika v frekvenci 
korenskih morfemov med objavljenim tekstom in kronološkim zaporedjem 
pisanja Jevgenija Onjegina v raziskavi pokazala tudi na razliko v Puškinovem 
odnosu do nekaterih ključnih romantičnih pojmov.
V tistem obdobju je Visoka šola veliko vložila v slavistiko. Poleg rušči-
ne so nastavili redne učitelje slovenščine, srbščine in hrvaščine in bili so 
pripravljeni sprejeti še druge pobude, med drugimi je omembe vredna 
ustanovitev slavistične revije. Dekan, jezikoslovec prof. Crevatin, je podprl 
izdajanje revije Slavica tergestina, edine revije za slavistiko, ki je kadar koli 
domovala na tržaški univerzi. V tridesetih letih izhajanja smo v več slovan-
skih jezikih objavili več kot štiristo razprav predvsem mladih raziskovalcev 
z vsega sveta. Prvih deset let je revija izhajala v tržaškem uredništvu, danes 
se je odbor razširil do Univerz v Ljubljani in Konstanci. Slavica tergestina je 
Sodobnost 2024 1553
Pogovori s sodobniki Ivan Verč
stvaren primer, da se stečišče romanskih, slovanskih in germanskih kultur 
tako kot nekoč udejanja v Trstu.
Visoka šola za prevajalce in tolmače je bila med prvimi, ki je vla gala v raču-
nalniško prevajanje in je študente uvedla v tehnologijo, ki je danes mnogim 
na razpolago. Tehnologija namreč lahko uspešno reši vprašanje standardne 
dvojezičnosti na jezikovno mešanem ozemlju, bolj zapleteno je prevajanje 
lite rarnih besedil. Verjetno bo treba ažurirati programe tudi z informacija-
mi o dosežkih literarne vede 20. stoletja. V opisu nekate rih me hanizmov 
besedne ustvarjalnosti je namreč implicitno vgrajeno n avodilo, ki ga stroj 
potrebuje, da sproži mehanizem. Vprašanje je z apleteno, ker standardno 
umetniško delo sicer vsebuje prepoznavno sosledje in prepletanje ponavlja-
jočih se komponent, estetsko višje pa je rezult at osebnega neponovljivega 
odnosa do jezika in, posledično, do sveta.
Kravos: Potem je prišlo do bolonjske reforme.
Verč: Z bolonjsko reformo se je marsikaj spremenilo. Visoka šola me je 
zadolžila, da pripravim program za prvo in drugo študijsko stopnjo in 
kmalu je postalo jasno, da se bo standard nižal. Nad reformo nisem bil 
navdušen in nisem bil primeren, da bi šolo popeljal v sistem, ki mu nisem 
zaupal. Ostal sem pri svojem delu. Pravijo, da humanistične vede spodbu-
jajo kritično mišljenje, danes sicer ni prepovedano “misliti bolje”, vendar 
samo v  potrjevanje večje učinkovitosti dominantnega tržnega sistema. 
Zato večji del študirajoče mladine pričakuje od učitelja recept za takojšnjo 
uporabnost, ne pa priložnosti za refleksijo, ki lahko načenja smisel samega 
recepta. Morda je v Sloveniji in drugod po Evropi bolje, za Italijo vem, da 
je univerza postala tovarna, ki vpisuje izpite v indeks in je visokošolsko 
humanistiko usmerila v potrošniško masovno proizvodnjo slabo plačanih 
nerazmišljujočih izobražencev. Védenje smo prepustili zasebnim razisko-
valnim centrom in kdor vlaga vanje, si za vloženi kapital želi primeren 
donos. Ko po več kot štiridesetih letih delovne dobe dojameš, da je tvoj 
čas mimo, se umakneš in si za potešitev radovednosti poiščeš drug prostor.
Kravos: Je slavistika v Trstu še v “stečišču” kultur?
Verč: Slavistika na tržaški univerzi je bila od ustanovitve Filozofske fakul-
tete leta 1948 v središču različnih zanimanj, v času hladne vojne je bila celo 
zasnovana kot zahodna opazovalna točka slovanskega komunističnega 
sveta, na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let je doživela manjši 
1554 Sodobnost 2024
Ivan Verč Pogovori s sodobniki
preporod, potem je usahnila. Danes je na Filozofski fakulteti ostala samo 
slovenščina, srbščina in hrvaščina sta izbirna predmeta, ruščine ni več. 
 Dobro je, da se je z redno profesuro okrepila slovenščina, za oddelek, ki 
ima v nazivu “humanistiko” (Dipartimento di studi umanistici), pa je neko-
liko presenetljivo, da iz svojega obzorja briše polovico evropske kulture. 
Morda je v  tem nekaj atavističnega. Nekoliko bolje je na Visoki šoli za 
prevajalce in tolmače, kjer se je ruščina okrepila z novimi rednimi zaposlit-
vami, za slovenščino skrbi kolegica, ki jo financira Ljubljana, za srbščino in 
hrvaščino pa začasni pogodbeni učitelj. Kako bo šola ukrepala v bodoče, ni 
mogoče predvideti, še posebno, ker nihče ne ve, do katere mere tehnolog ija 
ogroža sam njen obstoj.
Kravos: V kolikšni meri je tržaškost oziroma tvoja slovenska tržaška bit 
vplivala na tvoje znanstveno delo?
Verč: V  romanu Ime rože Umberta Eca se zgodba vrti okoli prepovedi 
dostopa do domnevne Aristotelove razprave o smehu. Sklepanje meniha 
Jorgeja je logično: če Aristotelove knjige nihče ne bere, tudi resničnosti 
o smehu in njegovem kvarnem učinku ni. Semiotik Eco tu izhaja iz Pla-
tonove tradicije, po kateri je resničnost nedostopna in to, kar zaznavamo 
kot njeno bledo senco, je samo beseda o njej. Prav tako je resničnost Slo-
venca v Italiji njena bleda senca in mi jo skušamo dojeti po tem, kar o njej 
pripovedujemo. Slovenec v Italiji je doživel toliko pripovedi, da je bleda 
senca njegove resničnosti v samem pojavu pripovedi. Ker se mu ne more-
mo, ne znamo ali nočemo približati, mu kar naprej pripisujemo pomene. 
To lastnost delimo s Trstom, ki ni bil sposoben ali mu ni bilo dano, da bi 
živel iz sebe, iz lastne pripovedi, živel je od ideje o sebi, od pripovedi, ki 
so mu jo drugi narekovali. Pragmatični duši tržaškega Italijana in Sloven-
ca je bila nalo žena naloga, da dinamično identiteto ograjuje s sprotnimi 
količki. Oba sta padla v odvisnost od bledikaste besede, ki je zahtevala 
primat resničnosti.
Literarna veda razlikuje ep od romana. Sklenjeno epsko pripoved o pre-
teklosti spoštuješ, a je ne spreminjaš, roman je proizvod sedanjosti v spre-
menljivem nastajanju in ne pozna zaključenih narativnih oblik. Tržaš ki Slo-
venec je pisal roman, s pozicije moči ga je nekdo drug prevajal v enoumn o 
nacionalno, religiozno in ideološko epopejo. Morda je čas za besedo o Slo-
vencu v Italiji, ki bo sposobna pripovedovati zgodbo o njegovem odprt em 
bivanjskem prostoru in nikoli zaključenem nastajanju.
Sodobnost 2024 1555
Sodobna 
slovenska 
poezija
Neža Zajc
Sredostičišče 
V sencah
V sencah se rojevajo bitja
in prehod v pročelja let
pomeni daljše izgubljanje
zaznavanja sebe tu.
Kakor bi ne znal shoditi
do morja, do starega pomola,
se ogniti pošasti ogromni
nezaznamovanih ljudi,
zreš le sence menjave prostorov.
1556 Sodobnost 2024
1 
Foto: Borut Krajnc
Sredostičišče Neža Zajc
Globoki logi
od onstran veje burja
na zaledenelem obzorju
in od tal raste duša;
prezeblo ime, in stok,
daljši od odmeva ščita,
lačno je srce krika;
spanec, krajši od vstopanja:
počasnega prodiranja
v notranjost odrešitve.
Zdaj odmevanje globine,
da se padlim kolena šibijo,
ko zadimljene podobe
v dežju zagorijo. 
Sodobnost 2024 1557
Neža Zajc Sredostičišče
Nad Trstom
Drugačno ime bliska,
izvabljanje videza
v natančno imenovanje usode
pogreza dežela se trstike.
Tista pokrajina dežja in upa,
tista celota zla in polsna,
prosjačenja vseh podob
brez oltarja, brez mrtvih
predstava golot,
ki mečejo mrak v molk,
da se mrene trgajo,
zarožlja v višjih,
in komaj zadržiš
iz stekla črepinj
sestavljen šesti čut:
iz nedoumetih bolečin
kakor v cerkvi iz pajčevin,
spoznaš preteklost obeliska –
dahneš v vodo visoko.
1558 Sodobnost 2024
Sredostičišče Neža Zajc
Vijolice
Nenadoma se zgrinjajo
name pravljična bitja.
In gledam, kako sesipljejo
v zrak se mračnega razkritja.
S pogledom preprečim soho
njihovega nasilnega sožitja,
da se raztresejo v prah svetlobe,
zavračam belo sonce.
In glas zvestobe.
Sem zraven pretrganja tkiv,
naperjenih v prsi tetiv, ko
sprejmem star oklep vijolic,
vem, da sem ostal sam sred njih.
V zavesti vstajenja mrtvih.
Sodobnost 2024 1559
Neža Zajc Sredostičišče
Molčanje
Da moža odbiješ
ven stopiš:
Kateri dan bo
vredno spati,
vstajati pravilno,
odpreti oči mirno.
Ker sleherno noč
bojazen je gola,
čez cel čas prekrita,
starejša od svetlobe 
vstalega je Sonca.
Le prošnja.
1560 Sodobnost 2024
Sredostičišče Neža Zajc
Ženski obok
Spodnaša te navzgor,
to levitacija je v krču,
že ne šteješ, že ne misliš,
težji si le kot lasten dih
pod poslednjim vhodom
v sen nesrečni
predal bi sebe še nocoj –
tam ženski je obok:
 … “Nazaj nazaj v izhod.”
Sodobnost 2024 1561
Neža Zajc Sredostičišče
Sredostičišče
Ko zaprem vsem pričevalcem oči,
brez vek sam onemim:
telesce od telesa osvobodim,
nikdar več v prst ne čujem,
odtekanje vse krvi opazujem –
tenko, ozko v belo nit.
1562 Sodobnost 2024
Sredostičišče Neža Zajc
Iz večnosti
Ker vse pojmovanje groze
se neenakomerno zdi
in ne navdahne trdnosti
doživetje glasu
edinorojene čistosti
samolastnega koprnenja
nad belimi perutmi
veščic treh nad očmi,
prepoznavanje uvida
teh senc je odsotnosti.
Sodobnost 2024 1563
Neža Zajc Sredostičišče
Izbris človeških senc
Trgovanje z ljudmi,
celimi četami v krogu
osovražene prerokbe.
In klečanje v podpolju
zapostavljaš, odpljuskneš,
osvobojen slehernikove moči.
Ne verjameš zlu,
ker obstajaš še v snu.
Za zdravje nenaključnih
oddajaš sence v kri  –
jezik požreš brez molka
za postave še žive
in spletke oblikovne 
zamenjaš bele slike.
1564 Sodobnost 2024
Sredostičišče Neža Zajc
Konec poti
S stopali, dvakrat prebodenimi,
gležnji izdolbenimi
želel bi omrtviti
sedanji nebosvod,
med dragocenostmi zavrniti
še slehernikov izhod.
Saj v podvodni metropoliji
osiromašiti še mnoštvo,
reven ugonobiti
med enakimi boj z Bogom.
Sodobnost 2024 1565
Neža Zajc Sredostičišče
V deževnem plamenu
Počasi prestavljaš obličje
v klet, med vrata, v grlo,
se med divjadjo skrivaš,
ker čakaš le polnoč.
Vse sobane prehodiš,
vse kletve spregledaš,
se ne upiraš
še najmanjšemu ne-zlu.
Nahraniti poskušaš
prijatelje, mater, hčer,
s krvavimi pečatnimi prsti
med bledimi krili obuditi
čarodejnost otrok.
Ničesar ne želiš.
Med sencami zginiti
pridušeno hitiš,
ker s tremi križnimi
žeblji zaznal si 
pesnikove misli 
nesrečno prostost –
sveča v dežju gori.
1566 Sodobnost 2024
Sredostičišče Neža Zajc
Mornar
Ko sredi noči
nelastna bolečina
nespeče prebudi,
potovanje skozi dno
se za steklom odvija,
vstaja klen in gol
pomorščak iz Salevila,
zazna se mesta molk,
nad belim gorovjem,
angelov nikdar bilo ni,
kjer na plečih leži mu 
dlan, moja, ki loči
življenje od izumiranja –
požiralnika štete Smrti.
Sodobnost 2024 1567
Neža Zajc Sredostičišče
Sprejete solze
Kakor vztrajnost je pogubna
za preživetje v skupnosti,
tako si prisoten.
Tisti, ki te ni iz trenutka.
Ampak si znova tu.
Premaknjen na kraj poti.
Pomeniš uresničenje
hladnega miru:
z nekaj prahu 
med lasmi Lidije
presnavljaš se v molk
in Helenin jok.
1568 Sodobnost 2024
Sodobna 
slovenska 
poezija
Vinko Möderndorfer
Nove pesmi
Pesem
podrgnem svoje življenje ob tvoje
in če dovoliš da to traja
lahko nastane požar
sicer pa samo pesem
Sodobnost 2024 1569
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Velikonočno jagnje
v glavi nimam več zlata
postrgal sem ga
in ga razdal
brez vračila brez obresti
ostal sem sam 
in votel
moje pesmi odzvanjajo v prazni lobanji
in pojejo: 
preveč si bil radodaren
zdaj si samo še velikonočno jagnje
1570 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Pod mojim telesom
pod mojim telesom
pod oblaki
ki jih imam v glavi
pod prsti
tvoj trebuh
tvoj dišeči spol
pod težo izsanjanih sanj
se drobiš 
mala moja
oddaljuješ se od hrzanja
od kapljic 
ki jih kapljam v tvoja usta
zgoščenih 
belih 
lesketajočih
mala moja
poljubljaj me raje poljubljaj
prosiš
ne ubogam
Sodobnost 2024 1571
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
V resnici
v resnici je premalo besed
ki bi lahko povedale
kako žarijo tvoje prsi v mojih dlaneh
kako se lesketata
najini spolovili
kako hrzata ko se približujeta
kako se cedita 
in kako
se zlepita
kako treščita drug v drugega
da se naredi 
nedeljiva celota
v resnici je tudi pesem premalo
da bi lahko odkrila skrivnost 
vzdiha
ko se odkrhne od naju 
neznani sadež 
novega sveta
še nikoli videnega
še nikoli ustvarjenega
še nikoli takšnega
nekje vmes 
med nebom in krvjo
ko vprašaš:
je to res to?
1572 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Moški in ženska
moški in ženska se preizkušata
tudi ženska in ženska
in moški in moški
ali moški in ženka in ženska
ali pa moški in ženka in moški
neprestano hočejo 
prižgati luč telesa
goreti na grmadi poljubov
lizanja grizljanja srkanja goltanja
in nežnih besed
iz poceni ljubezenskih romanov
moški in ženske in vse živali
iščejo
dokler ne najdejo
vsak svoje ugasle zvezde v prsih
Sodobnost 2024 1573
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Ko se vrneš
ko se vrneš
se vrneš spremenjen
vsako potovanje
tudi na dno telesa
pusti sled
ko se vrneš
ljubezen ni več ista
modrejša je
nobene zagnanosti ni več
samo še biser ljubeznivosti
ki ga je treba spoštovati
kot bolečino
1574 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Prihodnost je neulovljiva
prihodnost je neulovljiva
sedanjost je že za nami
preteklost edina stalnica
ničesar za prihodnost
ničesar za sedanjost
preteklost kot kamen
včasih okoli vratu
obleži
velikokrat kot spomenik
redko kot opomnik ob cesti
prihodnost na ustnicah
sedanjost ki pade skozi razklenjene prste
v pesek pozabe
preteklost
ljubica
ki je večno mlada
Sodobnost 2024 1575
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Lahkota
nenadoma nič nima več teže
lahkota je stanje
odlepljenost od tal
ljuba moja
kdaj se je tako zgodilo?
se sprašuješ
se sprašujem
da je odpadlo vse
preteklost sedanjost
celo besede
očitanja
laskanja
ves svet je ostal zadaj in spodaj
s svojimi vodnjaki vojaki politiki
spletkarji trgovinami cestami in plotovi
vse je postalo lahkota
nenadoma nič nima več teže
razen neskončnega 
poljuba
se temu reče ljubezen?
ljuba moja
1576 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Razpolovi ga
razpolovi ga
prelomi kot kruh
nanj tetoviraj svoje ime
od leve proti desni
in od desne proti levi
in navzgor in navzdol
kot v križankah
zažgi ga
brcaj po ulici
skuhaj ga in ga razdeli na krožnike
v domu za brezdomce
daj ga na razprodajo
daj ga zastonj
po deset dekagramov 
na vsakega
ki pride mimo
nikoli ga ne bo zmanjkalo
ne oziraj se name
na oči na otožen pogled 
zapuščenega psa
ne oziraj se 
na bolečino
daj ga na povodec
srce moje
Sodobnost 2024 1577
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Če me boš zapustila
če me boš zapustila
bom pojedel svoje prste
vseh deset
ki so te božali
– in gnetli in ščipali
če me boš zapustila
bom šel na dež
se skupaj z njim 
izlil v kanale
– in se utopil v njegovi žalosti
če me boš zapustila
si bom zažgal lase
v katere si tako rada 
skrivala svoj obraz
– in zapletala svoje prsi
če me boš zapustila
ne bom umrl
ker življenje brez tebe 
je večja kazen 
–  če me boš zapustila
1578 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Ljubezen
ljubezen mora
preplezati devetindevetdeset zidov
in vedno se pred njo znajdejo novi in novi
sama mora preplavati reke oceane
brez bregov
brez mostov
brez ladij
ki bi ji bili v pomoč
ljubezen težko diha
ko se vzpenja na gore
ko lazi preko puščav
ljubezen bi se tako rada spočila
na rami nekoga
ki bi razumel njeno potovanje
njeno neprestano iskanje
njen tek na kratke in dolge proge
ljubezen težko živi
ko išče samo sebe
nikoli ne uresniči svojih ciljev
nikoli ne zmaga na tekmovanjih
vedno samo sodeluje
Sodobnost 2024 1579
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Sanje o Ilonki
ljuba Ilonka
danes sem te sanjal
bila sva na maturantski zabavi
tja smo se peljali z avtobusom
mimo zapuščenih tovarn
in požgane zemlje
nisva se čudila
saj nama je bilo jasno
da smo preživeli hudo vojno
avtobus je ustavil 
in izstopili smo
najprej midva 
potem še tisoče ostalih
iz avtobusa so drli kot razsut tovor
na planjavi so nas pričakale
razkošne mize 
z belimi belimi prti 
bile razporejene okoli gotske katedrale 
tisoč miz
tisoč mladih maturantov
bila si lepa
v pasu stisnjena
bela obleka 
ki se je tesno prilegala tvojemu slokemu telesu
je še bolj poudarila
tvoj lepi venerin griček
jaz sem nosil kravato 
tega se spominjam
sicer sem bil nag
zdi se mi da ni tega nihče opazil
končno sva prisedla k tvojim sošolkam
bile so stare kot zemlja
ena sošolka je bila moški
to se je izkazalo kasneje
bila si dobre volje
pograbila si me za roko
in sva šla iskat prostor 
1580 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
kjer bi se lahko spomnila
kako je bilo ko sva se ljubila 
nisva ga našla
vse je bilo že zasedeno
vsi so že goli ležali drug na drugem
nekateri so se samo objemali
drugi so drug drugemu lizali in sesali mednožja
kot slastne sadeže
potem si se preoblekla
imela si rdečo obleko in belo lasuljo
rekel sem da je tvoja obleka lepa
ampak da si ti lepša
obleka je bila kot skulptura
z mnogimi žicami vpletenimi v blago
ki so iz obleke naredile krila
potem je prišel po nas avtobus 
vsi so vstopili
vseh tisoč in več
tudi ti si vstopila
jaz sem ostal zunaj
ne spomnim se
če sem ti mahal
ko je avtobus odpeljal
če bi te sanje sanjal prej
bi jih povedal na tvojem pogrebu
Sodobnost 2024 1581
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Jeza
jeza ne prinaša svetlobe
ampak globel 
temino 
jamo brez dna in v njej počasno gnitje
razpad sistema
jeza ne premika ne zidov ne gora
zgolj grize v kamen 
se rani 
zakoplje samo sebe 
požre samo sebe
in druge
jeza ne zajezi deroče vode
ne prinese 
ne zgradi poti do nikogar
samo drobi lastno zobovje v ustih
krvavi in postaja norost
jeza jezi ves svet
ker je zgolj
zamrznjeno jezero na samem
1582 Sodobnost 2024
Nove pesmi Vinko Möderndorfer
Pesniki pišejo o minulih ljubeznih
pesniki pišejo samo o minulih ljubeznih
o razočaranju in zapuščanju
pesniki se tolčejo po prsih po glavi
lomijo roke in besede
tudi kadar je že dolgo vse mimo
pesniki ne pišejo o zanosu in sreči
kadar zaljubljeni hodijo po zraku
kadar ljubijo ne pesnijo
ne polagajo rok na prepolno srce
ne pojejo z rokami stegnjenimi 
proti nebu
v zanosu vzhičenosti in drgetavosti
ki zveni še dolgo 
po ljubljenju 
kajti pesem zahteva celega človeka
in tudi ljubljenje zahteve celega človeka
pesniki ne skočijo v novo ljubezen 
kot v svežo vodo
raje padajo v mlakuže
in goltajo crknjene žabe zapuščenosti
pesniki nimajo časa za pesmi
kadar zares ljubijo
Sodobnost 2024 1583
Vinko Möderndorfer Nove pesmi
Umreti bo zelo zanimivo
umreti bo zelo zanimivo
kapniti na mirno gladko gladino
bo zanimivo
oditi skozi vrata v praznino
dirjati skozi čisto čistino
bo zanimivo
dober občutek neznanega
dokaz vse življenje iskanega
samo v pesmih danega
bo zanimivo
oditi v pokrajino brez rim
brez besed
zgolj v neznano bližino
bo zanimivo
izbrisati se in do kraja izžareti
ugasniti v neznano modrino
bo zanimivo
bo zelo zanimivo
1584 Sodobnost 2024
Sodobna 
slovenska 
proza
Lucija Mirkac
Hrbet
Remembra’m d’un’ amor de lonh –
Jaufrés Rudèls
I.
Ne vem, kaj je bil tisti prvi dotik, ki je zarisal stezico na vrh hriba.
Zdelo se je kot vrtenje v krogu in vzpenjajoče in spuščajoče se popotovanje 
med vretenci vse krajših večerov in vse daljših juter, ki so umirjala veter 
in se usedala na iz dneva v dan bolj enakomerno kapljanje dežnih kapljic. 
In trenutki molčečega strmenja, nepričakovanega kot spomladansko sne-
ženje, so bili v resnici le trenutek, ki se razblini v hipu, ko nekdo, morda 
čisto nevede, prižge luč, da se zdrzneva in povesim pogled.
Po tistih trenutkih, ujetih v trenutek, bodo dišali redko posejani večeri, 
ko se bom sprehajala tam mimo in se spraševala, ali nisi morebiti še ved-
no tam nekje, skrit za stenami in hodniki, ki jih s pogledom ne morem 
predreti, a vendar nekaj je, nasmešek, ki spreleti obraz, remembra’m d’un’ 
amor de lonh, kaj je in kaj ni … in vendar … si …?
Sodobnost 2024 1585
Lucija Mirkac Hrbet
II.
Ne vem, kaj je bil tisti prvi dotik, ki je zarisal stezico na vrh hriba. Eden 
 tistih prvih, redkih dotikov, ki ostanejo, čeprav se lomijo nohti in lušči 
koža, prvič, drugič, tretjič, na stotine levov sem pustila za sabo, premehkih 
in pretrdih, pretesnih in preohlapnih, sprašujem se, kaj je tisto, kar koži 
daje življenje, ko prsti sanjajo dotike po globoko razbrazdanem svetu, ki 
zdaj je in zdaj ni … In vendar se ne spomnim, kateri izmed njih bi lahko bil 
ta, ki je v nekakšnem čudnem polsnu prvi zarisal poteze neznanega obraza 
in ni obmolknil niti v trenutku, ko so se ramena napela in se je hrbet dvig-
nil, enkrat, dvakrat, trikrat. Nobene epifanije ni bilo, nobenega trenutka 
hipnega razsvetljenja, ki bi steklo v zenice in tam obstalo. In v resnici ne 
vem, iz česa je zrasla tista prva pot, ki se je spustila po tvojem hrbtu, kaj je 
tisto, kar te je prignalo po stopnicah do moje prašne kamre, po sončnem 
zahodu ovite v poltemo, ne vem, ali si pričakoval tišino, ki te je srečala, in 
vendar si prišel, mehko dihanje toplote, čuden magnet, kot plošča akacije-
vega lesa, rumenkasto razgretega od sonca – nisem videla tvojega obraza, 
ležal si tako, da si mi obračal hrbet, ampak če sem zamižala, sem lahko še 
vedno videla tvoj pogled, zadnje utrinjanje ur, ki so odtekle; tisti dan si se 
sklanjal k zemlji in kri ti je krožila po žilah vse do rjavo utrujenih lic, ki jih 
je nemara vleklo na smeh, nemara pa se mi je tako samo zdelo.
Ne vem, kaj je bilo tisto, kar te je prignalo, ampak ugnezdil si se v poltemo 
vse bolj nezanesljivega brlenja žarnice in sva preprosto bila, tvoj hrbet in 
jaz, itinerarij po razbrazdani koži (iti, zaviti, se vrniti), ne vem, ne vem, kaj 
je bil tisti prvi dotik, a je ostal in vlekel kot magnet, privila bi se bliže in še 
bliže, prvič si bil tam, jasno in otipljivo, ne kot večerni vetrc, ki se poigra 
z lasmi in ponikne nazaj v jame pod mehko pobeljeno gmoto gorske stene, 
bil si in sem bila – in bila je pot, vse bolj jasna in otipljiva se je razpirala 
pred mojimi očmi, itinerarij po široko razprtem hrbtu, po ostankih rumeno 
prekrvavljenih kril, ki jih je ugrabil dan.
III.
Ves dan po tistem sem samo sedela in poslušala. Niti veter ni vedel, ali bi 
pihal ali obstal, še postovke so se skrile in le redke zaplate snega so tisto 
jutro zatrepetale izza megle in že v naslednjem trenutku spet poniknile 
v območje nevidnega. Ne vem, kaj je bil tisti prvi dotik, ki je zarisal stezico 
1586 Sodobnost 2024
Hrbet Lucija Mirkac
na vrh hriba, dotik, ki v resnici ni bil dotik, ampak beseda, mimobežna in 
hlapljiva in vendar zasidrana globlje kot korenine osata, preden so njive 
zrele za setev … Ker globoko v sebi vem, da tisto, kar te je prignalo, ni be-
seda in ni dotik, je oboje v enem in obenem – polzenje pogleda, skritega 
v izrečenem, in dotik prsta, zavitega v neizrečeno.
IV.
Včasih ponoči še vedno vidim tvoj hrbet. Deset centimetrov zraka je med 
nama, deset centimetrov prahu, ki se poseda v razelektrenem ozračju. In 
samo sem in gledam, strah, da bi te zbudila, mi veže prste, nekaj strupe-
nega je v njih, kot v zlato rumenih glavicah ripeče zlatice, ki se odsotno 
pozibava nad zorano njivo, ko jo v poznopopoldanskih večerih spreletavajo 
postovke. Bi tudi ti …?
Ker letni časi se menjavajo, oranju sledi setev in setev se pod razbeljeno 
 pobeljenostjo gorske gmote počasi izvija v  rast, ripeča zlatica trepeta 
v vetru, prvič, drugič, poslednjič, mehki vonj sena in gosti vonj otave in ti 
prihajaš in odhajaš, jabolka se kotalijo, prvič, drugič, poslednjič …
In včasih ponoči, ko takole leživa, s prsti prelistavam zrak med nama. Rada 
imam tvoj hrbet, domač mi postaja in zame je to dovolj – da vem, da si tam, 
da deset centimetrov proč dihaš svoj zrak, nobene nepotrebne besede, 
nobenega nepotrebnega dotika, kot osat si se zaril v mehko zorano globino 
zaprašene kamre. In vendar ostaja strah, da bi zaspala. Da bi pozabila in ti 
obrnila hrbet. Strah, da bi, če bi bil nenadoma ti tisti, ki strmi v moj hrbet, 
ki z utrujenimi prsti riše črte po njem, izginil. Bojim se, da bi se iz zvonika 
po temi spustile postovke, ki jih že tako dolgo nisem videla, ki se že tako 
dolgo skrivajo, bojim se, da v resnici lebdijo nekje visoko nad rumenimi 
travniki, onkraj območja vidnega, in čakajo, da zaprem oči. Da te zjutraj, 
ko bom prvič zamežikala v prebujajočo se svetlobo, ne bo več – da te bo 
odnesel veter, moj tihi in pritajeni spremljevalec, skrit na skrajnih robovih 
vzhajajoče noči.
IV.
In ko se zjutraj zbujam, te ni več. Tiho vstajam in odgrinjam zavese in se 
ne sprašujem, kdo je za tabo zaklenil vrata.
Sodobnost 2024 1587
Lucija Mirkac Hrbet
Tiste dni se ne češem. Hodim po njivi in zalivam vrt, pobiram jabolka in 
trgam zelišča. Vstopam v vonj kopriv in posedam pod belimi sestrinimi po-
bočji in šele zvečer, ko zahaja sonce, se spustim nad tipke. Črički utripajo 
in veter se oglaša, nekje v daljavi, tiho vrši skozi gosto listje sadovnjaka, 
veje vzdrgetavajo in jaz tipkam, v  poltemi, bojim se prižgati luč, ki bi 
razblinila napenjanje niti, in tako z nohti, prevečkrat prelevljenimi, da bi 
znali obdržati svet, drsim po tipkovnici, čez rob monitorja zrem v oblačno 
nočno nebo in sanjam hrbet, ki ga ni.
In se ne sprašujem, zakaj te ni za mano, ko izginjam v svoj atelje, ko tiho 
zapiram vrata kamrice in se v mislih potapljam v tvoj hrbet, topel in iz leta 
v leto bolj razbrazdan od vetra. Nekoč si bil in boš še, vem, da boš, strah 
pride in gre, kot pride in gre prvi spomladanski veter nad nezorano njivo. 
In mogoče v resnici si. A se ne obračam. Ker mogoče si tam, tih in skrit za 
mojim hrbtom, v molk potopljena Evridika, ki te lahko razblini že en sam 
dotik zenic na robovih mojega podzemlja.
1588 Sodobnost 2024
Sodobna 
slovenska 
proza
Mirt Komel
Soba 808
Georgij Vododporen, izkušen trgovski potnik iz Slovenije, ki po evropskih 
prestolnicah preprodaja kitajski papir, se je na svojem zadnjem potovanju 
znašel v precej neprijetni situaciji (milo rečeno, milo storjeno). Vlak, ki 
naj bi ga odpeljal do letališča v Benetkah, je zamujal, prav tako kot je na 
srečo ali nesrečo zamujalo tudi letalo družbe AirDolomiti, tako da je letalo 
sicer ujel in pristal v Frankfurtu, kjer pa je zaradi vsega tega krepko zamujal 
za check-in. Zaradi knjižnega sejma so bili vsi hoteli v mestu že zasedeni, 
a kljub temu je uspel dobiti še zadnjo prosto sobo v Hotel Central, ki je, 
kakor je obljubljalo ime, imel centralno lokacijo. Še preveč centralno, kajti 
nahajal se je na glavni aveniji, ki železniško postajo povezuje s starim 
mestnim jedrom, koder se je zaradi sicer dobronamerno sprejete politike 
socialne pomoči naselila množica brezdomcev, postopačev, odvisnikov, 
prostitutk, po številu nič manjša od turistične mase, ki je priromala na 
največji evropski knjižni sejem. V želji po stiku z evropskimi in svetovni-
mi založbami, ki za svoje delovanje (zaenkrat še) potrebujejo tudi papir, 
materia prima, je bil tja namenjen tudi predstavnik lanskoletne podjetni-
ške gazele, papirnate družbe Dunder Maffin Paper Co., gospod Georgij 
Vododporen, l. r.
Dan se je že nagnil k večeru tako krepko, kot se je pijani gospod za 
točilnim pultom irskega puba Shakenshock nagibal v dekolte svoje sprem-
ljevalke, ko se tam mimo sprehodi Georgij, ki se odloči, da si bo po tem, ko 
Sodobnost 2024 1589
Mirt Komel Soba 808
se bo spravil na varno, privoščil večerjo, tj. irsko pivo in angleški burger. 
Z veliko prepametnim telefonom v roki je hodil gor in dol po postopaški 
ulici, ki so jo z leve in desne obdajali bari in restavracije, tako da se je vonj 
po kuhinjah sveta mešal z vonjem po pouličnem urinu. Imel je naslov 
hotela, jasno izpisan na svoji aplikaciji Booking.com, a na Google Maps 
nikakor ni mogel najti lokacije, kakor da bi bila številka bodisi napačna 
bodisi neobstoječa. 
Nakar mu priskoči na pomoč enooki, bradati gusar: “Pst, gospod, a po-
trebujete pomoč?” (To mu je seveda rekel v nemščini, op. av.) Prestrašeno 
odskoči, nekoliko zaradi razcapane podobe pouličnega borca za preživetje, 
nekoliko zaradi vonja, ki ga je oddajalo staro in od alkohola prežeto telo 
brez doma in brez cilja. Nehote se je spomnil na tisto, kar je dejal njegov 
skorajšnji soimenjak: “Prava skrivnost razrednih razlik leži v treh strašnih 
besedah: nižji razredi smrdijo.”
Naredil je še en krog, da bi se ga rešil – pa čeprav mu ni hotel nič slabega, 
zgolj pomagati mu je hotel, morda za kakšen ojro vzajemne pomoči v slogu 
“jaz zame – ti zame” –, nato pa spet pristal pred taistim Shakenshockom. 
Skoraj se je že odločil, da vstopi, še preden je spravil potovalno torbo 
Samsonite Pro Travel na varno, ko je k njemu stopil neki še bolj čuden 
gospod od onega poprejšnjega, noseč cilinder in monokel, bel šal, zavit 
okoli vratu, za nameček pa še s cigareto v ustniku. Verjetno se odpravlja 
v opero, pomislim, da je v tistem trenutku pomislil Georgij, ki v resnici ni 
vedel dobro, kaj si misliti, ko mu je gospod Cilinder rekel: “Ena vrata se 
odprejo, druga zaprejo.” (Tudi to v nemščini, op. av.) Zmotno misleč, da 
misli stari volkswagen tipa Kafka, v katerega je pravkar vstopil voznik, ki je 
odprl svoja vrata s tolikšno silo, da so se zaprla tista na sovoznikovi strani, 
se je s pogledom na nenavaden prizor nekoliko neprijetno nasmehnil sta-
rokopitni modrosti, nato pa, ko se je obrnil nazaj h gospodu Cilindru, videl, 
da ga ni več tam (pravzaprav: ga ni več videl tam, kjer ga je bil poprej videl).
Namesto tega je na svoje veliko presenečenje in še večje olajšanje konč-
no zagledal vhod v Hotel Central. Veselo, skoraj zmagoslavno je zakorakal 
k vhodu, ko pa je vrata potisnil, se ta ne samo niso premaknila, temveč so 
ga za nameček še zabila, saj se je tako odločno zagnal vanje, da je s svojo 
silo povzročil protiudarec, vreden mečevalskega mojstra Musašija, ki ga 
je gledal iz sosednje vitrine neke skoraj istoimenske japonske restavracije 
Mysushi. (No, morda pa suši in sake namesto pivo in burger, kaj praviš, 
gospod Georgij?) Najhujši pa sploh ni bil ta udarec oziroma protiudarec 
hotelskih vrat, ki so bila, sartrovsko-pregovorno rečeno, “zaprta”, pač 
pa tisti “ključni”, camusovsko-pogovorno rečeno, tisti, ki je sledil, ko je 
1590 Sodobnost 2024
Soba 808 Mirt Komel
 ugotovil, da domofon ne dela, ker mu pač ni treba, saj da je check-in po peti 
popoldne treba opraviti na touch-screenu.
Ha. To pa je 21. stoletje! Nekaj sekund (minut?) je potreboval, da je do-
jel, da naprava misli enako resno kot uprava hotela, namreč da se morajo 
gostje sami vpisati v seznam gostov prav tam, na ulici, na kateri je mrgolelo 
bolj ali manj sumljivih tipov. Sprijaznjen s situacijo se je dotaknil ekrana, 
tako da se je začelo vpisovanje podatkov (ime, priimek, naslov, država, 
e-mail, Facebook, X, Instagram, TikTok, pikpok, taptap …), ko pa ga je po-
stopek pripeljal do tega, da bi moral vpisati številko svojega potnega lista 
oziroma osebne izkaznice (saj je bil vendarle Evropejec!), se ga je polastila 
zadržanost, da bi prav tam, v soju uličnih svetilk, med smejanjem gostov 
na vrtu mehiškega lokala Mister Tapas, potegnil na plan denarnico. A jo je. 
Kaj pa bi drugega lahko storil? Na primer rezerviral drug hotel? Vsi so bili 
zasedeni. To je vedel prav tako zagotovo, kot je vedel sam zase, tako da je 
pač vzel v roke denarnico, ki jo je imel skrbno spravljeno v notranjem žepu 
površnika, nakar: “O, hvala, gospod, da ste pripravljeni pomagati nesreč-
nemu hudiču!” (To pa je bilo izrečeno v angleščini, op. av.)
Shirani, visoki, lepolični, plavolasi mladenič, ki bi v nekih drugih časih 
in z nekoliko drugačnim življenjskim slogom lahko bil pripadnik Hit-
lerjugend (H. J. za tovariše), je stal zraven njega in stegoval odprto dlan, 
v katero mu je zmedeni Georgij potisnil kovanec, da bi se ga rešil, kajti: 
kaj pa bi drugega lahko storil? Na primer zavrnil prosečo roko? Vse so bile 
prazne. To je vedel prav tako zagotovo, kot je vedel, da se mora podvizati, 
tako da je hitro izvlekel svojo osebno izkaznico, vtipkal osebno številko in 
po hitrem postopku zaključil postopek, ki pa je še kar trajal in trajal, pri 
čemer je bilo najbolj čudno to, da je bilo treba navesti dan prihoda ( ja kaj 
ne veš, stroj, kateri dan je danes!?), ne pa tudi dan odhoda (a to pa, stroj, 
veš, ali kaj!?). Naposled je mašina izpisala številko njegove sobe (808) in 
izpljunila namagneteno kartico, na kateri ni pisalo nič drugega kot Hotel 
Central–Keycard–Welcome, ključ za vhodna vrata in njegovo sobo obenem, 
ki pa že spočetka ni hotel delati ali, kot temu rečejo na Nemškem, ni hotel 
funkcionirati.
Bip. Nič. Biiiip. Biiiiiiip. Biiiiiiip, sem rekel! Še vedno nič.
Vrata so se čez nekaj sekund, ko je že skoraj obupal in hotel oditi 
 (“hotel” oditi, štekaš?), samodejno odprla. Georgij je torej vstopil v Hotel 
Central, ki pa tudi na drugi pogled ni bil videti tak kot ostali hoteli, saj ga 
je bleščeče bel hodnik pripeljal do zida brez oken ali stopnic, tam je bilo 
le dvigalo, ki naj bi ga odpeljalo. Znova je pritisnil na gumb, da bi priklical 
dvigalo, ki ga ni in ni bilo na spregled: številke nadstropij so se na ekrančku 
Sodobnost 2024 1591
Mirt Komel Soba 808
menjavale kot za stavo v športni stavnici – zdaj 1, zdaj 2, zdaj 1, zdaj 2 … –, 
vrata pa so se odprla šele takrat, ko se je končno prikazal težko zaželeni 
P (bingo!). Vstopil je v dvigalo, ne da bi se, kot je namigoval napis ob 
njem, poprej prepričal, ali je kabina tam, in videl, da ima štiri možnosti 
(če odštejemo alarm) oziroma pravzaprav samo dve: 1 ali 2, ali pa P, kjer 
je že bil, ali, še huje, KL (po nemško). Uporabil je klasično aristotelovsko 
logiko – tisti silogistični kvadrat, ki mu je bil tako všeč v študentskih časih, 
ko je na univerzi študiral matematiko – da je pritisnil 1 in ob tem, treba 
je dodati, prav po akvinskijevsko upal (kajti eno je znanstvena gotovost, 
drugo pa transcendentalna vera), da ga bo dvigalo pripeljalo do recepcije, 
saj je imel veliko vprašanj in še več odgovorov za odgovorne hotela, ki so 
bili, tako je bil – in še bo – vse bolj prepričan, res neodgovorni, da goste 
prepuščajo na milost in nemilost zakonu ulice.
Dvigalo ga je pripeljalo do recepcije, ki pa je bila prazna. Poleg skoraj 
povsem praznega pulta (plastična roža, kemik na verigi in ja, hotelski 
zvonec za priklic Nikogar) in prav tako prazne omare za njim, kjer so bili 
nekoč, še pred postmodernizacijo, obešeni ključi hotelskih sob, je sameva-
lo stojalo za reklame, na katerem se je trlo turističnih ponudb (Goetheje- 
va rojstna hiša, Lunapark romanticizma, Nebeško kraljestvo, Podzemni 
Frank furt). Ampak Georgiju ni bilo do turističnih distrakcij, vsaj ne v ti-
stem trenutku, tako da je stopil do pulta in opazil, da se prazna recepcija, 
če temu lahko tako rečemo, razteza v prav tako prazno obedovalnico, kjer 
naj bi zjutraj stregli zajtrke, če jim lahko tako rečemo. Pozvončkljal je po 
tistem zvoncu – nekoliko glasno in odločno, nekoliko pa tudi zadržano 
potihem, da ne bi slučajno zmotil morebitnih gostov – in pogledal proti 
kameri v kotu, ki je izpod stropa neživo bolščala proti njemu.
Nič. Drin. Še vedno nič. Driiin. Driiiiiin. Driiiiiin, sem rekel! Sploh nič.
Stopil je stran od domnevne recepcije in se napotil po dolgem, belem 
hodniku s temno zeleno podlogo, medtem ko mu je vse tisto tečno zvončk-
ljanje še vedno odzvanjalo v ušesih, pri čemer se mu je zdelo – in občutek 
ga v tem primeru vsekakor ni prevaral –, da je hotel prazen. Nikjer nikogar 
na spregled. Samo prazen hodnik s tablicami, ki so označevale različne 
snope sob v različnih smereh: 101–109 →, 110–119 ←, 201–219 ↑. Sobo je 
imel v osmem nadstropju, to je pravilno sklepal s pomočjo taiste aristote-
lovske logike (pa tudi, priznajmo si, na podlagi izkušenj bivanja v hotelih), 
tako da je začudeno hodil po hodniku gor in dol iščoč neobstoječo tablico, 
ki bi ga povedla na pravo pot, nakar mu je bolj po božji milosti kot po 
pameti kapnilo na pamet, da sta dvigali dve, in ne eno samo (tisto taprvo, 
ki je pokrivalo prva štiri nadstropja, oziroma, precizneje rečeno, klet in 
1592 Sodobnost 2024
Soba 808 Mirt Komel
pritličje ter prvo in drugo nadstropje). Zavedla ga je enoličnost hodnika, 
kajti ko se je sprehajal gor in dol po hodniku, ni več vedel, ali hodi naprej 
ali nazaj, vse je bilo isto, zelena podlaga z madeži in brezmadežno beli 
zidovi z oguljenimi robovi, ki sem pa tja štrlijo in iz hodnika delajo zigzag 
escherjevsko premetenko, v kateri moraš premeteno vijugati zdaj sem, zdaj 
tja, da ne okrušiš sebe ali zidu.
Ampak zdaj je spregledal in vse je bilo jasno: tisto dvigalo na koncu hod-
nika ni bilo isto kot tisto, ki se je nahajalo na začetku, pri čemer si začetek 
in konec razločil po tem, kje se nahaja recepcija, kakopak. Torej: stopil je 
do drugega dvigala in pritisnil na gumb, pri čemer so se, podobno kot po-
prej, številke v digitalnem okencu menjavale v naključnem vrstnem redu, 
zaporedoma izpisujoč nezaporedno, pa vendarle logično sosledje številk: 
7, 3, 6, 4 (katero koli zaporedje številk vzameš, bo njihovo razmerje začuda 
vedno logično). In podobno kot poprej so se vrata naposled odprla, tako da 
je lahko vstopil, a tokrat samo zato, da bi na svojo nesrečo spoznal, da ni 
nikjer nobene osmice, na katero bi lahko pritisnil: “Kaj za vraga …” Spet je 
moral napeti svoje poirotovske male sive celice, da bi dognal, kako se mora 
kot Dante najprej prebiti skozi purgatorij, da bi prišel do nebes, oziroma, 
v njegovem primeru, da se mora odpeljati do sedmega nadstropja in od tam 
najti pot naprej, no, še točneje rečeno, navzgor. Ob omembi Danteja naj 
pod črto (ne dobesedno pod črto, ampak … no, saj razumete) povemo še, 
da umetnost metafor ni, kot se nemara zdi večini obiskovalcev frankfurt-
skega knjižnega sejma, bolj ali manj poljubna, približna raba metonimičnih 
premestitev, kjer po enem delu poimenuješ celoto (na primer, da rečeš 
“jadro” in misliš “ladjo”, ali da rečeš “hrenovka” in misliš “hot-dog”), pač 
pa zelo precizna znanost (Wissenkunst v stari faustovski nemščini), čisto 
tako kot tista, ki jo je pred stoletji uporabil pruski arhitekt Karl Friedrich 
Gartenschnitzel (“Fred Šnicel” za prijatelje), da bi zgradili tole monumen-
talno neoklasicistično stavbo, ki gleda na štiri ulice hkrati in v kraku katere 
se nahaja tudi Hotel Central.
V sedmem nadstropju se Gregorij znajde ali, bolje, ne znajde v isti ali, 
še natančneje, podobni zagati kot poprej, namreč: hodnik je prav tako dolg 
kot bel, podlaga spet zelena z občasnimi madeži, tablice s puščicami pa 
mu tudi pomagajo enako malo (701–709 →, 710-719 ← itd.), saj nikakor ne 
more najti tiste, ki bi mu pokazala pot do sob v osmem nadstropju. Najbolj 
nenavadno pa je to, da iz vseh sob, mimo katerih se je sprehajal gor in dol 
po hodniku in mimo njih vlekel svojo potovalko na koleščkih znamke Sam-
sonite, ni bilo slišati nobenega zvoka: nobene televizije, nobe nega seksa, 
nobenega tuša, nobene brisače, ki bi padla na tla. Pomislil je, da je hotel 
Sodobnost 2024 1593
Mirt Komel Soba 808
morda prazen, ampak potem se je premislil, saj se je spomnil, da je dobil 
zadnjo prosto sobo, tako da ne, ni možno, pa vendarle je. V stiski si še ovca 
splete plašč iz volčjega kožuha, kakor pravi staronemški pregovor, in Gre-
gorij se odloči za skrajen ukrep: sledeč osvetljeni, pravzaprav migetajoči 
oznaki za izhod v sili poišče vrata, ki naj bi vodila do požarnih stopnic, nato 
pa, ko jih odpre, vidi, da nad oknom v manjši sobici stoji tablica, ki razreši 
(skoraj) vse dileme: 801–809 ↑. 
Natanko tako: do osmega nadstropja vodijo železne, vijugaste stopnice 
ob zunanjem pročelju stavbe, ki gleda na notranje dvorišče, na katerega 
pada dež iz črnega, od mestnih luči v temno rdeče obarvanega neba nad 
Frankfurtom. Drugega mu torej ne preostane, kot da pospravi ročaj in si 
oprta svojo potovalko na rame, kot da bi bila nahrbtnik (kar konec koncev 
tudi je), nato pa odpre okno (kajti izhod na požarne stopnice vodi skozi 
okno, do katerega se povzpne po nekakšnih stopničkah), zadiha s polnimi 
pljuči (kakor da že dolgo ni užil svežega zraka), nato pa stopi ven na plan 
pod, hm, milo nebo, ki je bilo kljub vsem oblakom v tistem trenutku res 
tako milo, da se mu milo stori. 
Kaplja za kapljo je trkala po njem in odtekala po železnem ogrodju 
 navzdol, ko je on sam herojsko stopal navzgor, nadstropje više, kjer se bo 
lahko končno spočil (Oh, kako zelo hudičevo prav je imel, tega v tistem 
trenutku ni mogel vedeti!). Ampak ne še, kajti, glej ga zlomka, zgoraj je 
bilo okno zaprto. Dež je močil tako njegov površnik kot potovalno torbo/
nahrbt nik, tako da se je, spet v sili, zatekel k skrajnemu ukrepu: s komol-
cem je zadušljivo udaril v šipo, si pri tem skoraj zlomil roko in dognal, da 
je bilo okno zgolj priprto, saj se je voljno odprlo takoj zatem, ko je poskušal 
taisto doseči z oblastnim nasiljem (v nemščini je to eno in isto: Gewalt). 
Vstopil je znova v stavbo in s tem z dežja pod kap, tako dobesedno kot 
v prenesenem pomenu (zopet, to ni metafora, pač pa zgolj metonimija), 
saj je tudi v notranjem prostoru, pravzaprav predprostoru, kapljalo s 
stropa, kakor da bi puščala streha. Zaradi tega je hitro zapustil prostor in 
se napotil po še enem enakem hodniku v smeri puščic, ki so kazale pot 
do njegove sobe, pri čemer ga to pot ni spremljala zaslepljujoča belina 
zidov, pač pa morila njihova razbarvanost, ki so jo za nameček krasili 
rjavkasti madeži. Tudi preostanek hodnika na vrhu lesenih stopnic, pri-
maknjenih na zidni razcep, ni bil nič bolj spodbuden: nad zadnjim nizom 
sob 805–809 se je strop namreč nagibal strmo navzdol, kakor pač pritiče 
vsakemu podstrešne mu nadstropju, le da je bil tukaj naklon tako strm, da 
si moral nagniti glavo vstran, da ne bi z lasmi ometel pajčevin, ki so jih 
napletli pajki.
1594 Sodobnost 2024
Soba 808 Mirt Komel
Georgij se je tako z nagnjeno glavo, kakor da ga je heksenšus, naposled 
prebil do sobe 808, kjer je s svojo hotelsko kartico odprl vrata šele v četr-
tem poskusu, ampak to zdaj ne preseneča več, ne njega ne nas, presenetl jivo 
pa je dejstvo, da glave ni mogel vzravnati niti po tem, ko je vstopil v sobo. 
To ga je tako zmotilo, da sploh ni opazil nenavadne navadnosti sobe, ki je 
imela vse, kar pač imajo hotelske sobe, ki jih je, verjemite mi in mu, videl 
že mnogo tekom svojih trgovskih popotovanj po Evropi in nje nem najbolj 
notranjem, tako rekoč intimnem Drugem, Balkanu: postelja, na kateri se 
lahko človek bolj ali manj udobno spočije (če se le niso v njej naselile steni-
ce); pisalna miza, na kateri nihče nikoli nič ne piše (razen mene); zložljivo 
stojalo za prtljago (na katero vsi, priznajmo, namesto potovalke odlagamo 
obleke); omara s tistimi obešalniki, ki jih nima smisla ukrasti (saj jih lahko 
snameš samo brez kljuke); kopalnica s tušem ter umiv alnikom, vključno z 
vso enkratno opremo za osebno higieno (enkratno v smislu … no, saj razu-
mete); in ogledalo, v katerem se marsikdo zagleda povsem predrugačenega, 
tako kot na primer prav on v tistem trenutku, ko se je zagledal nekoliko 
postrani, saj je imel glavo še vedno nagnjeno nekoliko vstran (kar je bilo 
obenem strašno in smešno in potemtakem strašno smešno).
Potem ko se je namestil v hotelsko sobo (zmotno misleč, da zgolj za noč 
ali dve), tako da je svoje obleke razporedil po stojalu za prtljago, potovalko 
pa potisnil pod pisalno mizo, se je stuširal in preoblekel, pri čemer je ves 
čas sam pri sebi hamletovsko tuhtal in tehtal, kaj bo stalo več in kaj ga bo 
manj nasitilo, sushi & sake ali burger & beer. Dejstvo, da še vedno ne more 
vzravnati glave, ga sploh ni več toliko motilo, vsaj ne samo po sebi, pač 
pa zgolj v navezavi na to, da bo moral tak stopiti na ulico nazaj med ljudi, 
ki jih je že krepko pogrešal, kajti, kot smo povedali, v hotelu ni srečal še 
nikogar (in tudi nikogar srečal ne bo – ampak: pst, ne povejmo mu tega, 
da ne bomo sprožili preranega paničnega napada). Poleg tega ga je od 
odhoda odvračala še dolga in zapletena pot, ki jo je opravil od vhoda do 
sem in bi jo moral zdaj prebroditi še nazaj, ampak domišljavo si je mislil: 
“Hej, če sem prišel do sem, bom pa ja znal najti tudi pot nazaj!” Nemara 
pa ga je k odločitvi za odhod veliko bolj kot lakota in žeja gnala lakomna 
želja po družbi, po tistem stiku s sočlovekom, za katerega ga je oropala že 
touch screen naprava ob vhodu, pa tudi družbena omrežja nasploh, ki sicer 
obljubljajo več kontakta, proizvajajo pa vse večjo odtujitev (Verfremdungs-
EffekteDerSozialeNetzwerke, prosto po Brechtu).
Skratka, tako kot se je poprej slekel in sezul (v obratnem vrstnem redu 
kakopak, kajti, kako se boš slekel, če se prej ne sezuješ?), se je zdaj oblekel 
in obul (v tem vrstnem redu), nato pa stopil iz sobe, dvakrat preveril, ali 
Sodobnost 2024 1595
Mirt Komel Soba 808
so se vrata za njim res samodejno zaklenila (saj ne, da bi kdor koli sploh 
hotel vlomil vanjo). Na poti nazaj dol je pomislil, da “sploh ni tako slab 
hotel” ali nekaj tako naivnega (ne pa tudi idealističnega, saj ni pomislil, da 
je to “pravzaprav prav dober hotel”), misel pa ni trajala dolgo. Potem ko se 
je vrnil v sedmo nadstropje po taistih požarnih stopnicah, je spet rabil kar 
nekaj časa, da je našel dvigalo, še dlje, da ga je dočakal, in še kanček dlje, da 
je ugotovil, kako ga dvigalo – ne glede na to, na kateri gumb pritisne – ne 
pripelje nikamor drugam kot venomer nazaj v isto nadstropje.
Nekaj časa je tako – najprej v smehu, da dela nekaj narobe, nato v strahu, 
da je nekaj narobe z dvigalom, če ne že kar s hotelom nasploh – vstopal 
v dvigalo in izstopal iz njega, to pa ga je vedno znova pripeljalo nazaj na 
začetek, kakor da bi na neki prismojeni nietzschejanski način hotelo spod-
kopati heraklitovsko modrost: “Večno vračajoč se na isto mesto vedno 
vstopamo in ne vstopamo v drugo dvigalo.” To je, kot rečeno, trajalo nekaj 
časa, dokler ni Georgij obupal in poskušal po edini drugi poti, ki je vodi-
la – ja, pravilno si uganil_a – po požarnih stopnicah. Na pol poti navzdol 
je slučajno opazil neko figuro za osvetljenim oknom na sosednjem proče-
lju – v stanovanjskem delu taiste stavbe – povsem nepremično figuro, za 
katero pa se je, če si pogledal pobliže, hitro izkazalo, da gre za kartonasto 
silhueto. To ga je navdalo z dvomom glede preostalih osvetljenih oken, za 
katerimi pa ni bilo videti nikogar (ali vsaj ne nikogar živega). 
Požarne stopnice so ga sicer pripeljale dol do notranjega dvorišča stav-
be, kjer je poleg nekakšnega domačega vrta, na katerem ni nič raslo, ležalo 
nekaj zapuščenih koles in stalo nekaj umazanih miz s stoli, očitno terasni 
del tistega dela recepcije, ki spada k obedovalnici, težava pa je bila v tem, 
da so bila tudi tam spodaj vsa vrata zaprta. Na noben način ni mogel najti 
nobenega izhoda, tako da je nekaj časa krožil po notranjem dvorišču, gledal 
gor, če bi kje videl kogar koli, nato pa sklenil, da poskusi svojo srečo po 
nasprotni poti. Vrnil se je po požarnih stopnicah nazaj navzgor in topot 
poskušal po tej poti priti na streho. To se mu je zdelo, vsaj še med potjo, 
zelo premeteno, a kaj, ko mu je zadnji odrešilni korak preprečila železna 
rešetka, postavljena med njim in nebom.
Ni mu preostalo drugega, kot da se vrne v svojo sobo. Ker pa mu ni bilo 
do spanca, se je odločil, da spakira prtljago in se raje odpravi v temno noč, 
kot da preživi noč v tem prekletem hotelu. A kaj ko se je vse skupaj pono-
vilo, le da na bistveno krajši razdalji: vsakič ko je namreč odprl vrata svoje 
sobe, da bi stopil ven na hodnik, se je znašel nazaj v svoji sobi. Zanka, ki jo 
je v naraščajoči grozi ponavljal in ponavljal, se mu je vse tesneje zavijala 
okoli vratu, dokler ni naposled obupal.
1596 Sodobnost 2024
Soba 808 Mirt Komel
No, ni pa se vdal povsem brez boja, saj je na koncu vseh koncev herojsko 
vzel v roke mobilni telefon in na TripAdvisor zapisal svoje zadnje besede 
(v slovenščini, ker je vedel, da aplikacija omogoča simultani prevod): “Stra-
šen hotel. Samodejni check-in je kar na ulici. Na recepciji ni nikoli nikogar. 
Nasploh ni nikogar. In enkrat ko si noter, ne moreš ven. So pa sobe čiste 
in tudi to je nekaj. Zato dajem zgolj eno zvezdico.”
 
Sodobnost 2024 1597
Sodobni 
slovenski  
esej
Barica Smole
Spomenik in 
ruševina
Alfred Nobel in Bertha von Suttner
V dunajskem časopisu Neue Freie Presse je leta 1876 Alfred Nobel objavil 
oglas: Zelo bogat, visoko izobražen starejši gospod, ki živi v Parizu, išče damo 
zrelih let z  znanjem tujih jezikov za tajnico in nadzor nad gospodinjstvom. 
Triinš tiridesetletni znanstvenik, izumitelj dinamita, s katerim je name-
raval končati vse vojne, je samotno živel na aveniji Malakoff 7-i v bližini 
Bolonjskega gozda. Hišo je bil kupil pred tremi leti, vendar je še ni do 
konca opremil, saj ni imel časa. Všeč so mu bile luči Pariza, pa druženje 
z Victorjem Hugojem. Pravzaprav je bil v Parizu le malokdaj, saj je nepre-
stano potoval. Tako so zahtevali posli, pa tudi prijateljem, ki so ga skušali 
ogoljufati, se je tako izognil. Vlak je imenoval moje kotaleče se ječe.
Bil je samski, njegova prva ljubezen, mlada Švedinja, je bila že davno 
mrtva, on pa si ni našel nove družice.
 
V Avstriji je čustven pretres, ko je izšel oglas, doživljala Bertha Kinsky 
von Wchinitz und Tettau, hči obubožanih grofov Kinsky-Tettau, enajst let 
mlajša od Alfreda. Oče ji je bil umrl v otroštvu, mati pa je premoženje za-
pravila v igralnicah. Za preživetje se je Bertha zaposlila kot guvernanta pri 
industrialc u, baronu von Suttnerju na Dunaju. Imel je štiri hčere, ki jih je 
poučevala jezike in klavir, usoda pa je hotela, da sta se zaljubila z naj mlajšim 
sinom družine, šestindvajsetletnim Arthurjem. Plemiška družina z  obu-
božano grofico, pa še mnogo starejšo od baronovega sina Arthurja, ni bila 
1598 Sodobnost 2024
Foto: Boštjan Pucelj
Spomenik in ruševina Barica Smole
zadovoljna, zato je von Suttnerjeva skovala načrt, kako ju ločiti. Dajejo ga 
hormoni, si je mislila, pa s to zvezo ne bo niti za krono povečal premoženja 
in čez nekaj let bo razl ika v letih velikanska in vprašanje je, ali bo Bertha 
sploh lahko imela otroke. Pod svojo streho že ne bo trpela tega razmerja, je 
cepetala pred možem, ki jo je skušal pomiriti, a zaman. Ni se hotela zameriti 
edinemu sinu, zato je bilo treba skovati zvit načrt, s katerim bo to zvezo 
razdrla. Če guvernanto odslovi, jo mora na tak način, da ta ne bo žaljiv ne 
zanjo ne za sina in da bo videti, kot da ji je v resnici pomagala.
“Najbolje bo,” ji je zato nekega aprilskega jutra leta 1876 rekla, “da si 
poiščete drugo službo. Z  vašim plemiškim nazivom in znanjem pač ne 
morete biti vse življenje guvernanta.” Bertha se je zazrla skozi okno na 
prostran vrt. Kje naj pri triintridesetih najde drugo službo? Razen ogrlice, 
ki ji jo je podarila teta, ene delovne in ene boljše obleke, ni imela ničesar. “V 
današnjem Neue Freie Presse je oglas, preberite ga,” je dodala Suttnerjeva, 
“urednik mi je povedal, da je gospod častitljiv.”
Berta je skozi solze komaj prebrala tistih nekaj suhoparnih vrstic v časo-
pisu. V njej se je vse lomilo. Naj odide v daljni Pariz? Daleč od Arthurja? Kaj 
če je pisec oglasa starec, ki ga mika vse kaj drugega kot znanje tujih jezikov? 
Znašla se je v precepu, iz katerega, tako se ji je zdelo, ni bilo izhoda. Po 
stopnicah se je povzpela v majhno sobo pod streho in upala, da bo srečala 
svojega dragega. Njegova mati pa je vse predvidela in ga je tega dne poslala 
na oddaljeno hubo, da bi preveril, ali podložniki ustrezno skrbijo za živali 
in ali oskrbnik opravlja svoje delo tako, kot je treba.
Ko se je z majhno potovalno torbo vrnila v pritličje, ji je grofica stisnila 
v roko dva bankovca. “Za vaše delo, da boste imeli za vožnjo,” je odsekala, 
“gospodu sem poslala brzojavko, čakal vas bo na postaji Gare du Nord.” 
Bertha je bila po pogovoru z Arthurjevo materjo Nobelu napisala pismo, 
in ko je prispel odgovor, je bila gotova, da je oglas napisal slavni izumitelj 
Alfred Nobel.
Sredi maja je po dolgi vožnji skozi Maribor, Ljubljano in Trst prispela 
v Pariz. Utrujena je izstopila z vlaka. Para iz lokomotive se je še vedno valila 
po peronu. Iz njenega oblaka se je izvil gospod v plašču iz kamelje dlake in 
z borsalinom na glavi. Prepoznala ga je po rahlo siveči in lepo urejeni bradi. 
“V katerem jeziku naj vas pozdravim?” je rekel z nasmehom. 
“V katerem hočete,” je samozavestno odgovorila, kot da je pozabila vse 
ponižanje, ki ga je bila doživela v preteklih dneh.
Odpeljala sta se do Grand hotela na Boulevard de Capucines, kjer je 
znanstvenik zanjo rezerviral apartma. Njegova hiša na aveniji Malakoff je 
Sodobnost 2024 1599
Barica Smole Spomenik in ruševina
bila čisto blizu Slavoloka zmage, vendar je le malokdaj prebival v njej, saj je 
večinoma potoval. Čeprav je imel lepe spomine na rodno Švedsko, je me-
nil, da je njegova domovina tam, kjer dela, torej povsod, saj je po mnogih 
državah patentiral svoj izum smodnika in imel v njih tovarne – leta 1870 
so v njih izdelali več kot 400 ton smrtonosnega Nobel’s Safe Gun Powder, 
zaradi česar so ga imenovali kralj dinamita.
Z Bertho sta si bila všeč in dobro sta sodelovala. Pripovedoval ji je drob-
ce iz svojih odkritij, ona pa je goreče zagovarjala misel, da orožje ne 
more kon čati vojn. Vanjo se je zaljubil, saj je bila prikupna, inteligentna 
in izobra žena, ona pa je še vedno mislila na mladega von Suttnerja, do 
bodočega ustanovitelja največje nagrade na svetu pa je čutila samo pri-
jateljsko naklonjenost. 
Ni minilo niti štirinajst dni, ko so Alfreda poklicali v Stockholm. Potrta 
je zlagala umazano perilo v košaro, ko so jo poklicali na recepcijo. V ob-
širnem telegramu, ki ga je bil poslal Arthur, je videla en sam stavek: Brez 
tebe ne morem več živeti.
Zbudila se je s prelepimi sanjami, za katere ni bila povsem prepričana, 
ali so res samo sanje. Čutila je močne roke okrog svojega stasa, vanjo je 
prodiralo nekaj, kar je bilo podobno čudežu in ji je zagotavljalo popolno 
zaščito, toplino in varnost. Nekdo jo je trdno objemal, ni videla njegovega 
obraza, čutila je samo njegove močne roke, ki so jo stiskale k sebi. Takega 
občutka ni nikoli poznala; ne oče, ne mati, ne Alfred, sploh nihče ji ni nudil 
toliko topline, ki se je iz neznanega telesa prelivala vanjo in ji sporočala, 
da bo vse v redu.
Z ogrlico, ki jo je bila podedovala, je poravnala tisto malo, kar je bila 
dolžna za hotel in česar še ni poplačal Alfred, in si kupila vozovnico.
Ko se je Alfred vrnil iz Stockholma, kamor ga je bil poklical švedski kralj, 
je v Grand hotelu na mizi našel sporočilo: 
Dragi prijatelj, vračam se na Dunaj, kamor me kliče Arthur, ker je v depresiji. 
Meni, da mu bo pomagala samo moja vrnitev. Tvoja družba in tvoje prijateljstvo 
sta mi pomenila veliko in nikoli te ne bom pozabila. Kot sem ti že povedala, vem, 
da si velik znanstvenik in dober človek, ampak tvoje prepričanje, da bo močnejše 
orožje svet obvarovalo pred še bolj groznimi vojnami, ne drži. Najini odnosi 
so bili že od začetka prijateljski in topli, zato bo moja prošnja morda prišla do 
tvojega srca in boš opustil izdelavo dinamita. 
Z velikim spoštovanjem, Bertha. 
30. maj 1876.
1600 Sodobnost 2024
Spomenik in ruševina Barica Smole
Ni bil več mlad in Bertha mu je bila prijetna družabnica. Bila je lepa in 
izobražena, znašla se je v vsaki družbi in njena razgledanost je marsikoga 
osupnila. Hodila sta na sprehode ter večkrat v bistro La Liberté, kjer sta se 
družila z umetniki in uživala ob šansonih. Zdaj pa je svetloba za njegovimi 
okni ugasnila, pesem je utihnila. S pismom v roki se je počil v bližnji nasla-
njač, roka mu je mrtvo obvisela čez stransko naslonilo in moral je spiti 
dva kozarca pastisa, da je prišel malo k sebi. Bi bilo drugače, če ne bi šel 
na švedski dvor, če se ne bi neprestano gnal za poslom? Ampak to je bilo 
vedno na prvem mestu, pa tudi stiki s pomembnimi ljudmi so bili nujni. 
Bertha bi bila tudi zategadelj prava družica, a čustva je poklonila mlajšemu 
in storil bo vse, da jo dobi nazaj.
Ona pa se je s prvim vlakom odpeljala na Dunaj. 12. junija sta se z Arthur-
jem skrivaj poročila, potem pa se odpeljala na Kavkaz. Alfred se je, takoj ko 
je izvedel, da je odšla, odpeljal za njo na Dunaj, a tam je ni bilo več.
Razum mu je vedno govoril, da se je mogoče izviti iz vsakršne zadrege. 
Samo tistega dne, ko je pri poskusih s smodnikom umrl njegov brat, je 
začutil, da so nekatere stvari dokončne, da jih ne moremo spremeniti. 
Ampak tokrat ne bo tako, je sklenil, svojo rano si bo pozdravil v Badnu, 
zdraviliškem mestu pri Dunaju, kjer bo poiskal svojo ljubezen. 
Spet se je odpravil na svoje kotaleče se ječe. Bil je večni potovalec, čeravno 
nekoliko vase zaprt, solidnega videza in bogatih izkušenj, pridobljenih 
predvsem v mestu luči. Bil je srednjih let, moški, ki so mu v bankah stregli 
samo direktorji, a bil je osamljen in pravkar se mu je sesul načrt o skupnem 
življenju z lepo in pametno žensko, zato ga je zlahka očaralo drugo dekle. 
Izstopil je na postajališču Baden bei Wien Bahnhof. Nastanil se je v naj-
boljšem hotelu na Helenenstrasse 55 ter se po kratkem počitku in kopeli 
odpravil v mesto. Veliko časa ni imel, a prizadetost zaradi Berthinega od-
hoda, tako rekoč pobega, ga je tako tiščala, da je sklenil ostati v zdravilišču 
vsaj teden dni. S seboj je imel nekaj knjig, med njimi Ovidove Metamorfoze 
in v 10. knjigi je prebral zanimivo zgodbo o Pigmalionu.
Ko se je pomladnega vetrovnega dne vračal iz Karakalovih term, je pred 
 neko cvetličarno zagledal prikupno dekle in kot ljubitelju lepote in moške-
mu, ki mu je druga ženska ravnokar prizadejala srčno rano, je začutil vese-
lje, zaradi katerega se je v prihodnosti mnogokrat kesal, saj je neuspešno 
Sodobnost 2024 1601
Barica Smole Spomenik in ruševina
igral Pigmaliona. Bertha ga je silno razočarala; imela je vse lastnosti, ki jih 
je od ženske pričakoval, vendar se je odločila za mladega ljubimca in se 
z njim še istega leta poročila. Menil je, da je privlačen, bogat in dobrega 
značaja, a vse to mu pri njej ni nič pomagalo. 
Ob pogledu na prodajalko cvetja je burno planilo na dan občutje, ki ga je 
gojil do Berthe. Nebo mu je spet spregovorilo s svojo sinjo govorico, a na 
neki način povsem drugače kot ob srečanju z guvernanto v Parizu. Njo je 
spoštoval, v njeni družbi se je prijetno počutil, bila je odlična sogovornica, 
njeno znanje na različnih področjih je bilo veliko, tako da sta imela vedno 
snov za pogovor. Menil jo je celo zaprositi za roko, ko bi se pokazala pri-
ložnost za to. Prodajalka pa ga je prevzela s svojo mladostno prvinskostjo, 
njene oči so ga spominjale na morje na Švedskem, v njih je bila belina cest, 
ki so vodile v neznano in ga vabile v daljavo. Telo ga je sladko zabolelo.
Ko je na kratko poklepetal z lepo cvetličarko, je takoj opazil, da kakšne 
prefinjenosti in kulture od nje ne more pričakovati. A  če je Ovid sicer 
sovražil napake, ki jih je narava dala ženskam, je vendarle iz slonovine 
izklesal popolno žensko in se vanjo zaljubil, kasneje pa je goreče molil k 
Afroditi, ki je kip oživila. V Alfredovo praznino je lepotica prifrfotala kot 
pisan kolibri, ki se bo morda odločil, da se ugnezdi na napol suhem dreve-
su. V hotelu je na recepciji vprašal, ali poznajo prodajalko cvetja. Možak za 
pultom se je nasmehnil. Še eden, je pomislil in kar se da neopazno zdrsnil 
s pogledom po vprašujočem. Njegovo izurjeno oko je opazilo ročno izde-
lane čevlje, obleko iz finega blaga in najmodernejši klobuk ter drago uro. 
“Sophia Hess,” mu je rekel kar se da sladko, “ljubko dekle, ali ne?” Alfred 
se je zahvalil. Ni mu ušlo, da za receptorjevo vljudnostjo tiči rahel posmeh, 
kakršnega zaslužijo moški srednjih let, ki povprašujejo po mladenkah. To 
znanstvenika ni oviralo, da ne bi vedno pogosteje hodil do njene stojnice 
ter včasih celo kupil šopek in ji ga podaril. Ko je povprašal, kakšne rože 
si želi, je vedno izbrala najdražje. Seveda ni vedel, da ga je v najkrajšem 
možnem času prodala. V njenih očeh, osenčenih z dolgimi trepalnicami, je 
bila doma igrivost, njen smeh je bil zvončkljav in je bil stalni spremljevalec 
koketiranja z vsakim kupcem. 
Govorila je zategujočo spodnjeavstrijsko govorico, imela pa je lepo 
postavo in bujne rjave lase. V tem narečju mu je pripovedovala zgodbo 
o svoji nesrečni mladosti, ko sta sedela v dunajski kavarni Café Museum za 
vogalom ene izmed univerz. Polkrožne lože so nudile vzdušje  domač nosti, 
1602 Sodobnost 2024
Spomenik in ruševina Barica Smole
marmorne mizice pa elegance. Sophia si je neprestano popravljala kod raste 
lase, od časa do časa pa je vstala, da si je popravila dolgo krilo in Alfredu 
pokazala svoj tanki pas. Zaradi vsega tega je vsaj ta čas pozabil na njeno 
neizbrano govorico, tako drugačno od govora Berthe. Skušal ji je pripove-
dovati o svojem delu, a je kmalu opazil njen prazni, nezainteresi rani pogled 
in umolknil. Ona pa je nadaljevala svojo izmišljeno pripoved o nesrečni 
mladosti ter pri tem tu in tam potočila solzo. Niti z besedo ni omenila 
svojega sorodstva v Celju, kjer je živela nekaj časa pri sestrini družini in 
kjer ji je bilo tako neizmerno dolgčas, da je morala pobegniti v svetovljan-
ska Dunaj in Baden. Niti sestra Amalija, tako kot ona judovskeg a rodu, je 
ni mogla zadržati.
“Vidite, kaj sem morala preživeti do danes, do svojega osemnajstega leta,” 
je med smrkanjem zaključila, dvignila zlato obrobljeno skodelico, pri če mer 
je afektirano iztegnila mezinec, kot je videla dame pri sosednjih mizah, in 
odpila požirek. Po sedanjih zakonih je torej mladoletna, je pomislil Alfred in bil 
mnogo kasneje razočaran nad svojo lahkovernostjo, saj je odkril, da je bila 
ob njunem prvem srečanju stara petindvajset let. Tem bolj se mu je smilila, 
ker ga je spominjala na to, v kakšnem pomanjkanju je sam živel v otroštvu.
Ko se je naslednjič ustavil na Dunaju, je od nje zahteval izjavo o tem, 
kako skrbi zanjo. Med drugim je zapisala: Priznavam, da me je gospod Nobel 
nagovarjal, naj se vrnem k družini v Celje, in da ni njegova krivda, da tega nisem 
naredila. Znanstvenik si pač ni mogel privoščiti, da bi o njem govorili ali 
pisali, da je zapeljal mladoletnico, čeravno je bilo po Evropi in vsem svetu 
mnogo zapeljivcev mladoletnih deklet, celo otrok.
Ko je izvedel za njeno resnično starost, se je njuno razmerje, polno 
vzponov in padcev, kljub temu nadaljevalo. Njegovi poskusi, da bi iz nje na-
redil izobraženo in omikano žensko, so vsi po vrsti propadli. V enem izmed 
pisem (ohranilo se jih je 218) je zapisal: Od prvega dneva sem ti ponavljal, 
pridobi si potrebno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in niti malo nisi 
hotela vsaj malo popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, 
toda pismo, kakršnega pišeš ti, lahko deluje samo kot udarec v srce. Pomisli, moj 
ljubi otrok, da je tisti, ki nima razumevanja za izobrazbo, na splošno ustvarjen 
za podrejen položaj v življenju in se lahko počuti srečnega ali zadovoljnega le 
v njem. Ti še zmeraj misliš, da ne morem imeti rad nikogar, a to je popolnoma 
zmotno, saj bi tudi tebe lahko imel rad, če mi tvoja slaba izobrazba ne bi znova 
in znova povzročala bolečine.
Dvakrat ji je najel stanovanje, jo obsipal z darili, leta 1878 pa ji je celo po-
daril stanovanje v Parizu blizu Place du Trocadéro in najel zanjo s lužin čad 
Sodobnost 2024 1603
Barica Smole Spomenik in ruševina
ter družabnico, ki naj bi jo naučila francoščine. S svojih potovanj in še po 
tem, ko ga je zapustila, ji je mnogokrat pisal. V zgodnjih pismih jo je nago-
varjal z Liebes Sophiechen, ljuba Sofijica.
Kljub pronicljivi znanstveni pameti ni vedel, da se nobenega človeka v bi stvu 
ne da spremeniti. Spogledljivka se lahko nauči, kako lahkotno hoditi, kako 
ob primerni priložnosti spustiti solzo ali dve, česa drugega pač ne. Vedno 
znova je iz Sophie skušal narediti gospo, a ta pigmalionska rabota je bila 
zaman. Ostala je prikupna, neizobražena in preračunljiva koketa, ki v krajih, 
kot so letovišča, lovi bogate moške. Od znancev je izvedel, da je pobegnila 
od doma v Celju, kjer je živel njen svak Albert Brunner, bogat industrialec, 
najprej trgovec z lesom, potem pa ustanovitelj in ravnatelj celjske Cinkarne, 
ki so jo kot drugo umazano industrijo Avstrijci postav ljali daleč od svojih 
dvorišč. Nobel in Brunner sta kasneje gojila dolgo in prisrčno prijateljstvo, 
čeravno se je v napere kolesa le-tega včasih zatak nil klin Sophijinega obna-
šanja. Friderika, Brunerjeva hči in Sophijina nečakinja, se je nekega Nobelo-
vega obiska spominjala takole: Nekoč, ko se je vračal s potovanja po Italiji, nas 
je Nobel obiskal v Celju in je mojemu očetu potožil o obnašanju moje tete, ki naj 
bi ga prevarala z vsakim natakarjem. Bil je zelo širokogruden in je otrokoma iz 
Italije prinesel darila: moji sestri dragoc eno žepno uro, meni pa igračko – gondolo, 
okrašeno s školjkami. Ko mu je moj oče omenil, da si želi, da bi se otroka naučila 
igrati klavir, mu je Nobel podaril polovico zneska za nov klavir.
Mlada ptičica, kot jo je Nobel pogosto imenoval, sicer ni imela izobrazbe, 
imela pa je zelo bistro izdelano preživitveno taktiko. Najbogatejši Evro-
pejec tistega časa Nobel je skoraj nehal z velikimi finančnimi darili – no-
vembra 1889 jo je ostro okrcal, da je v manj kot v pol leta porabila več kot 
48.000 frankov, že prej pa ji je pisal, da gre njun odnos korak za korakom 
navzdol in da kmalu ne bo imel več dobre besede zanjo in tudi ne bo nič 
dobrega storil. Ko so mu znanci povedali, da je noseča, se je nameril z njo 
pretrgati vse stike. A Sophijina pretkanost je bila neznanska. Čeprav ji je bil 
pisal, da med njima leži tisoč prepadov in da ve, da se druži z nižje mislečimi 
oboževalci, ga je celo hotela prepričati, da je otrok njegov. Sofija, mojstri-
ca v pisanju obupanih in prosečih pisem, ga je vsakič znova p repros ila, 
tudi tokrat. Vajeni živeti na veliki nogi, preživljati dneve v  zdraviliščih 
v Nemčiji, Avstriji, Franciji in na Češkem, je to zanjo pomenilo konec bla-
gostanja. Ko se je poročila z madžarskim oficirjem Nicolausom Kapyjem 
von Kapivarjem, je zatrdno sklenil, da bo z njo prekinil vse stike in je ne bo 
več podpiral, kar ji je 18. maja 1892 sporočil v pismu. Pisal ji je, da je luknja, 
1604 Sodobnost 2024
Spomenik in ruševina Barica Smole
ki jo maši z denarjem, nenavadno velika in da nikakor ni pripravljen zapolniti 
oceana s svojimi prihranki.
A ker pravijo, da se zarečenega kruha največ poje, je njenemu možu do-
delil letno rento, leta 1894 je obiskal njo in njeno hčerkico na Dunaju ter 
ji kasneje v oporoki namenil 26.000 goldinarjev letne rente in celo njeni 
sestri Olgi veliko vsoto gotovine. Kljub temu ga je vedno znova prosila za 
denar in zato je na Dunaju najel skrbnika, ki ji jo je mesečno izplačeval.
Vmes si je dopisoval z Brunnerjem v Celju ter jih na svoji poti na Dunaj po-
gosto obiskal v Kvatrni hiši na Gosposki ulici. Po lepotičini poroki so obiski 
prenehali. Njeni sorodniki so ga večkrat rotili, naj se vsaj ustavi v Celju, 
tudi Sophijina sestra Amalija je v pismu pisala o lahkomiselnosti sestre in 
jo opravičevala, češ da je lepa, mlada in osamljena v velikem mestu. Hkrati 
ga je prosila, naj jo še naprej podpira, ker da mu je bila do tedaj zvesta in 
se bo zagotovo poboljšala.
Nobel je umrl 10. decembra 1896 v Nici in Sophii v oporoki namenil viso-
ko rento, skladu za nagrade znanstvenikom, književnikom in borcem za 
mir pa preostalo premoženje. Izvršitelj oporoke je bil Ragnar Sohlman, 
od katerega je Sofija zahtevala, da ji poleg letne rente izplača še 12.000 
goldinarjev. Zagrozila mu je, da bo v primeru, če tega ne bo storil, objavila 
kar 218 Nobelovih pisem.
Ob vseh drugih nagradah je določil tudi nagrado za mir, ki jo za razliko 
od ostalih ne dodeljuje švedski, ampak norveški parlament, domnev-
no zato, ker je bila njegova domovina preveč militaristično usmerjena. 
Določil je, naj jo dobi tisti, ki je “naredil največ za bratstvo med narodi, 
za ukinitev ali zmanjšanje velikosti aktivnih vojsk in za organizacijo ter 
promocijo mirovnih kongresov”. Leta 1905 jo je kot prva ženska dobila 
baronica Bertha von Suttner, ki je napisala eno najvplivnejših knjig 19. 
stoletja, protivojni roman Položite orožje (tudi Dol z orožjem!, 1889) in bila 
vse življenje mirovnica.
Z Nobelom sta se poznala od takrat, ko je bila približno štirinajst dni tajni-
ca pri njem v Parizu. Po rodu je bila iz obubožane češke plemiške družine, 
Nobela pa je očarala s  svojo razgledanostjo in milim značajem. To, da 
je po približno štirinajstih dneh odšla iz Pariza in se leta 1876 skrivoma 
poročila z Arthurjem von Suttnerjem, je bilo zanj veliko razočaranje. Ker 
mladeničeva družina njegove poroke z  obubožano in starejšo nevesto 
ni odobravala ter ga je zato razdedinila, je par odšel v tujino, na Kavkaz, 
Sodobnost 2024 1605
Barica Smole Spomenik in ruševina
v deže lo, kjer so vrhovi levjih barv. Bertha je bila prijateljica Ekaterine, 
vdove in regentke Davida Dadianija v gruzijski provinci Mingreliji.
Bertha in Arthur Suttner sta tja potovala trudoma in počasi. Dežela na 
severozahodu meji na Abhazijo, na severu na Svaneti, na vzhodu na Imere-
ti, na jugu na Gurijo in na zahodu na Črno morje. Upravno je zgod ovinska 
provinca Mingrelija združena s severnim delom sosednje gorate province 
Svaneti v  regijo Samegrelo-Zemo Svaneti, katere glavno mesto je tudi 
glavno mesto Mingrelije, Zugdidi. Na severu je zavarovana s Kavka zom, na 
jugu jo obliva Črno morje. Večina črnomorskih obalnih območij Gruzije 
ima subtropsko podnebje s pogostim deževjem, tudi Mingrelija, kjer je ob 
obali mnogo močvirij. Zato sta se Bertha in Arthur do Ekaterin inega dvora 
peljala z dvokolesnikom. Cesta je vodila čez močvirje, poraslo z gozdom. 
Živo blato je bilo prepleteno z lijanami in rdečkastimi koreninami jelševja. 
Barjanska plesen je udarjala v njuna nosova. Pogled na pokrajino ni bil prav 
nič privlačen, saj sta videla le preštevilne pegaste žabe in grbaste ozkoglave 
kuščarje. Nizko nebo je viselo nad cesto in Berthi je postajalo slabo. Tik 
ob morju je bilo prijetneje in spomin na vzorčaste obale dežele, na modri 
pesek in modro morje ji je povrnil rdečico na lica.
Ekaterina ju je na dvoru lepo sprejela. Poleg protokolarnih obveznosti je 
imela veliko dela s peticijami, najtežje pa ji je bilo takrat, ko so Mingrelijo 
napadli Turki in je morala za pomoč prositi Rusijo. Pred tem ji je pisal 
paša Osman in zahteval, da njen sin prenese vladanje dežele na Osmansko 
cesarstvo. Ne da bi mu odgovorila, je organizirala odpor, kar zgodovina 
označuje kot Krimsko vojno. Od tedaj so ji rekli mingrelijska kraljica in 
povabljena je bila na kronanje ruskega carja Aleksandra II. Rojena v ugledn i 
gruzijski družini Čavhavadze je bila svakinja pisatelja Gribojedova in ru-
skega ministra za izobraževanje. Imela je tudi salon v Carskem selu, kjer je 
živela kot dvorna dama do kmečkega upora v Mingreliji, ko se je vrnila tja 
in zatrla upor. Rusi so v tej provinci vzpostavili tako imenovano začasno 
oblast, zato se je preselila v Pariz k hčerki, v Zahodno Gruzijo pa se je nato 
vrnila v zadnjih letih življenja.
Zakonca Suttner sta se le težko preživljala. Pisala sta reportaže in za-
bavne romane pod psevdonimom ter prevajala. Arthur je pisal predvsem 
o rusko-osmanski vojni, ki se je začela leto po njunem prihodu v Gruzijo, 
Bertha pa je za avstrijske časopise pisala zgodbe in eseje. Leta 1885, po 
devetih negotovih letih v Gruziji, ki je prišla pod rusko nadvlado, sta se 
vrnila v Spodnjo Avstrijo. Starši so sinu odpustili in naselila sta se v gradu 
Harmannsdorf. Bertha se je posvetila pacifizmu, kajti videla je, kaj punti 
1606 Sodobnost 2024
Spomenik in ruševina Barica Smole
in vojna naredijo človeku. Najprej je napisala knjigo o spoštovanju ljudi in 
njihove svobodne volje. Postala je članica International Arbitration and 
Peace Association, ustanovila Avstrijsko družbo prijateljev miru, katere 
predsednica je postala, dala je pobudo za ustanovitev Mirovne družbe 
Benet ke, bila je članica Nemške mirovne družbe ter se udeleževala mirov-
nih kongresov po Evropi, svoje mirovniške zamisli pa je širila tudi v Ame-
riki. Roman Položite orožje oziroma Dol z orožjem! je izdala leta 1889 ter se 
z njim v zgodovino zapisala kot najvidnejša predstavnica mirovnih gibanj. 
Knjigo še danes primerjajo z Remarqovim romanom Na zahodu nič novega. 
Zanjo je le stežka dobila založnika, a ko ga je, je bilo delo ponatisnjeno 
sedemintridesetkrat, izšlo pa je v dvajsetih jezikih.
Nobel ji je ob neki priložnosti, spominjajoč se njenih besed o orožju, na-
pisal: Mogoče bodo moje tovarne končale vojno prej kot vaši kongresi: tisti dan, 
ko bosta dve vojski lahko druga drugo uničili v sekundi, se bodo vsi civilizirani 
narodi zagotovo v grozi umaknili in razpustili svoje vojske. Ob izidu knjige pa ji 
je napisal iskreno pisemce: Kdaj bom imel čast in srečo, da vam stisnem roko, 
roko Amazonke, ki je tako junaško napovedala vojno vojni?
V letih v Gruziji in kasneje na gradu Harmannsdorf Bertha ni vedela za 
ljubezenske peripetije Alfreda in Sophie. Slišala je sicer, da obstaja neka 
gospa Nobel, a se ji ni niti sanjalo, da se prodajalka cvetja, zvita lepotica, 
predstavlja kot Alfredova žena. Zato mu je pisala, ali mu sme čestitati. 
Tudi Alfred ni poznal Berthinih težav: njen mož je živel s svojo nečakinjo 
Marie von Suttner in tisti njegov klic, naj se vrne iz Pariza, se je izkazal za 
navadno muho osamljenega, razvajenega plemiškega sina, ki je spreme-
nila življenje obema: Alfredu Nobelu in Sophie Kinsky von Wchinitz und 
Tettau, poročeni Suttner. 
Je to pripoved o  tistem nesrečnem trenutku, ko se srečata dve odlični, 
inteligentni in empatični osebi, pa potem sledeč nori zvezdi za milimeter 
skreneta vsaka v svojo smer, da potem končata kilometre narazen, vsaka 
po svoje nesrečna, a se kljub temu uresničita vsaka na svojem področju?
Kljub vsemu imata Bertha in Alfred nekaj skupnih krajev, in to na Slo-
venskem. Alfred Nobel je pogosto izstopil na celjski železniški postaji, 
Bertha pa na postaji Poljčane nedaleč stran. Tam blizu je na starost kupila 
vilo v Spodnjem Gaberniku pri Lembergu (Podplatu), od koder naj bi se 
hodila zdravit v Rogaško Slatino.
Sodobnost 2024 1607
Barica Smole Spomenik in ruševina
Nobelu so v Celju na Kvaterni hiši, kjer so živeli Brunnerjevi, sorodniki 
lepe Sophie, postavili doprsni kip, vila v Spodnjem Gaberniku pa je po 
nacionalizaciji in prodaji zasebnikom propadla. Je to še en dokaz, da si 
trgovci z orožjem, četudi dobrodelni, zaslužijo spomin na Slovenskem, 
spomin na borke in borce za mir pa konča v ruševinah?
1608 Sodobnost 2024
Tuja obzorja
Mateo García Elizondo
Zmenek z lady
Odlomki iz romana
Hipnotično pretresljiv roman pripoveduje o po- Mateo García Elizondo (1987) je 
tovanju v osrčje teme, v pekel odvisnika od he- meh iški pisatelj, ki se mu pripovedo­
vanje zgodb pretaka po žilah, saj je 
roina, ki pobegne v skoraj zapušče no mehiško vnuk kolumbijskega pisatelja in No­
vas, kjer namerava umreti. V blodnjah in pre- belovega nagrajenca Gabriela Garcíe 
Márqueza in mehiškega pisatelja Sal­
ganjavicah, v katerih se mu prikazujejo mrtvi vadorja Elizonda. Za svoj romaneskni 
prijatelji, tudi ljubimka, ki jo je prav on speljal prvenec Zmenek z lady, ki ga prevaja jo 
na pot odvisnosti in je umrla zaradi predozi- tudi kot Poslednji dnevi v Zapotalu, 
je leta 2019 prejel nagrado “mesto 
ranja, se odloči, da bo zabeležil, kako se smrt Barcelona”. Eksistencialni roman Zme­
občuti, saj se pod vplivom drog večkrat znajde nek z lady je prežet z nihilizmom in se 
na oni strani, od koder pa se po spletu naključij poglablja v prekletstvo eksistence od­
visnika, ki mu je v iskanju naslednjega 
vsakič znova tudi vrne. Nahajajoč se v telesnem fiksa popolnoma vseeno, ali ga bo po 
in duhovnem predpeklu se nenehno sprašuje, ali smrti k sebi vzel bog ali satan.
je sploh še živ ali pa je le izgubljena duša, ki išče 
vrata na drugo stran. Pa tudi, ali je med prvim 
in drugim sploh kakšna razlika. 
***
V Zapotal sem prišel, da bi že končno umrl. 
Ko sem izstopil v vasi, sem se znebil vsega, 
kar sem imel v žepih, ključev hiše, ki sem 
jo zapustil v mestu, vseh kartic, vsega, na 
čemer je bilo moje ime ali moja fotografi-
ja. Ostalo mi je le še kakih tri tisoč pesov, 
Sodobnost 2024 1609
Foto: Milena Goševski
Mateo García Elizondo Zmenek z lady
dvajset gramov surovega opija in četrt unče heroina, in to mi bo moralo 
zadostovati, da se ubijem. Če mi ne bo, ne bom imel niti toliko, da bi 
si plačal sobo, pa tudi ne, da bi si kupil še kaj bele lady. Niti za bedno 
škatlico cigaret ne bom imel in bom umrl od mraza in lakote tam zunaj, 
namesto da bi se počasi in nežno ljubil s svojo ljubico, kot sem si zamislil. 
Rekel bi, da bi mi to, kar imam, moralo zadostovati, ampak že nekajkrat 
nisem dobro odmeril, pa sem se še vsakič zbudil. Očitno imam še nekaj 
neporavnanih računov.
Že dolgo sem si želel opraviti to potovanje. To je bila moja poslednja 
želja v tem življenju, ki je že izpraznjeno vseh želja. Že nekaj časa odmeta-
vam, kar me je vezalo na to eksistenco; moja ljubica je umrla, moj pes tudi. 
Porušil sem mostove z družino in prijatelji, prodal televizor, gospodinjske 
aparate, pohištvo. Kot bi se šel tekmo s samim seboj, ali si bom priskrbel 
dovolj horsa in imel dovolj keša, da odidem, preden bom popolnoma ne-
pokreten. Tam, kamor grem, ne bom potreboval telesa, toda ta vreča kosti 
mi je sledila vso pot, tako da nisem imel druge možnosti, kot da sem jo 
privlekel s sabo.
Razen tega sem s sabo prinesel le svojo konzervo s pripomočki. V njej 
imam pipo, žlico, igle; vse, kar potrebujem. V njej imam spravljen tudi ves 
svoj keš. Na avtobusni postaji sem si kupil ta zvezek, ker vem, da ne bom 
imel ničesar drugega, s  čimer bi se lahko kratkočasil v  času, dokler ne 
umrem, in nočem, da bi se mi zmešalo. Mislim, da moram stvari razjasniti. 
Pa ne za kogar koli drugega, ampak zase, da bi razumel, kaj se mi že nekaj 
časa dogaja. Povedati moram, kako se čuti umreti, kajti ljudje, razen mene, 
običajno ne ostanejo, da bi lahko to pojasnili. Še vedno sem tukaj in zelo 
blizu sem že. Vem, kako je živeti na robu, padati na ono stran. Kot živi 
mrtvec sem, ljudje me že nekaj časa gledajo tako. Tega ne morem nikomur 
povedati na glas, kajti tega, kar imam povedati, živi ne morejo več slišati. 
Upam, da tega ne bo bral nihče, da bi se izognil nesporazumom, najbolje 
bi bilo, da zvezka potem sploh ne bi našli, naj ga zažgejo ali vržejo v smeti, 
ali pa vržejo v jamo skupaj s tistim, kar bo ostalo od mene.
Sèm sem prišel, ker nočem, da bi me, ko umrem, priklicali nazaj. Nočem, 
da bi me našli in me dvignili z mojega jogija, nočem, da bi me oblekli in 
naličili. Nočem vseh teh bedastih ritualov in jokanja in lepih besed. Ho čem, 
da rečejo, da sem kot kak svetnik vse skupaj zapustil, da sem za seboj pustil 
zemeljske vezi in skušnjave telesa ter da sem sam odšel tja na hrib, da bi 
se soočil s smrtjo; da bi mislili name in rekli “kako pogumen” in ne “kak 
brezveznik”. Ljudje mislijo, da se te stvari počnejo iz strahopetnosti, pa ni 
1610 Sodobnost 2024
Zmenek z lady Mateo García Elizondo
tako. To se zgodi, ko dojameš, da smo zato tukaj; vse postane nesmiselno, 
razen tega. To pa ima smisel. Tako verjamem. Temu poskušam priti do 
dna, nič drugega.
(…)
Ko kadiš opij, se razpuhti megla, ki jo imaš v  glavi; misli imajo enako 
prezenco in materialnost kot fizični predmeti, zdi se, da bi se jih lahko 
dotaknil. Pravijo, da te opij uspava; jaz pa se nikoli ne počutim tako bud-
nega kot v teh trenutkih. Pod nežno odejo dima se vizije, skrite v kleteh 
misli, razgrnejo v harmoničnih permutacijah, pojavijo se in se spregajo 
z jasnostjo izčiščene krajine. Dobro se počutiš, zdi se ti, da imaš inteligenco 
in eleganco, da imaš v okončinah moč, misliš si, da bi obiskovalca, ki bi 
potrkal na vrata, pogostil s čajem in piškoti. Jaz se, ko kadim opij, počutim, 
kot bi ležal v prostoru, polnem umetniških del, marmornih miz in žamet-
nih sedežev, kot bi bil v kakem gradu, v vili kakega milijonarja. Počutim 
se, kot da sem ta milijonar jaz in da je to bohotno in nasladno kraljestvo 
moje, zgolj in samo moje.
 Vedno imam občutek, da vidim neko edinstveno in živo entiteto, ki se 
krči in širi na nebu, neko navzočnost, včasih človeško, včasih bolj živalsko, 
kot bi bilo nebo tančica, skozi katero se nagiba obraz, ki me opazuje, me 
varuje. Za hip me pozdravi, preden vnovič izgine. Gre za znano navzočn ost, 
čeprav mi jo je težko prepoznati, in kadar je jasnina tolikšna, da mislim, da 
bi jo lahko prepoznal, takrat se oblak posameznih trenutkov znova skrči. 
Znova se skrije, in tudi če jo čakam, se ne vrne. Le ko pozabim nanjo, pride 
nazaj, in pustim ji, da si me nepričakovano polasti.
Ta privid me ziblje, me pomirja. Borim se proti težeči zaspanosti, ki se 
me polasti, ko se ta podoba pojavi v mojih mislih. Buden ostanem le zato, 
da jo lahko opazujem, in če mi ne uspe zaspati, si jo zamislim in kmalu me 
spodnese spanec, potonem kot truplo. V tem neobstojnem gibanju vidim 
pokrajine in v hipu, preden izpuhtijo, so izostrene, poskušam najti nit, ki 
bi me vodila po njihovih hodnikih, vežah in temačnih uličicah do svetišč, 
povezanih z oboki in stopnišči. Hodim po njihovih grebenih in robovih, 
skozi kleti in prostore za stenami, izgubljam se v teksturi vsakega privida, 
dokler, tako kot v sanjah, ne pozabim, kaj sanjam, ter se pustim odpeljati 
po nezamisljivih poteh, ki vodijo v najskritejši kotiček tega sveta, ki mi je 
obenem tuj, a je hkrati nadvse intimen.
(…)
Sodobnost 2024 1611
Mateo García Elizondo Zmenek z lady
Včasih se sprašujem, zakaj si preprosto ne vbrizgam overdosa in konec. 
Potem pa se spomnim, da to ni tako preprosto, mislim umreti. Neizogibno, 
to že, vendar ne preprosto, vsaj ne vedno. Tudi zato sem prišel sem, kajti 
tam v mestu se še stegniti ne moreš v miru. Že nekajkrat sem odšel, pa so 
me oživili in sem še vedno tukaj, ne uspe mi narediti tega koraka. Očitno 
imam še nekaj nedokončanega. Pa vendar je umreti nekaj najlepšega, kar 
obstaja. Še zdaleč ni tako, kot to slikajo, nekaj begajočega in grozljivega. 
Rekel bi, da ti o tem govorijo tako zato, ker bi bilo počivanje v miru preveč 
vabljivo, če ga ne bi slikali na tak način, vsi bi si želeli umreti.
Ne, umreti me ni strah. Tako je, kot bi v celoti zdrsnil skozi neki topel, 
tesen prostor, kot skozi nekakšno velikansko vagino, in prišel ven na dru-
gi strani ves lahkoten. Počutiš se svobodnega, kot bi bilo tvoje telo zgolj 
teža, ki jo nosiš vse življenje, pa se je končno znebiš, ali pa kot da bi bilo 
življenje sveder, zavrtan v tvoje ledvice, in ti ga končno odstranijo. Čutiš 
“od tukaj sem, tukaj želim za vedno ostati”. Predstavljaj si, da ti ponudijo 
možnost, da vidiš svoje misli, te pa te spominjajo na nočno nebo, prekrito 
z zvezdami. In ti gledaš, kako zvezde druga za drugo ugašajo in kako vse 
postaja črno in prazno. Neverjetno. Občutek neizmernega miru.
Potem pa te začnejo oživljati. In vse uničijo. Predstavljaj si, da spiš 
in potrkajo na vrata, najprej narahlo, nato pa trkajo vedno močneje in 
vztrajneje, dokler nisi prisiljen vstati in jim zakričati, naj izginejo in gredo 
v tri pičke materine. V tem trenutku se zbudiš in nekaj je gotovo; odhod 
ni begajoč, begajoče se je zbuditi pobruhan, obkrožen s paničnimi ljudmi 
in reševalci, ki te klofutajo in ti kričijo, da si skoraj umrl. V prsih čutiš 
ščip, ko se ti srce vnovič zažene, in ko zajameš zrak, te zapeče v pljučih od 
znotraj, kot bi jih prvič uporabil. Po vsem telesu te zamravljinči, kajti vsa 
kri, ki ti je napolnila možgane in notranje organe, se vrne v ude, in takrat 
te preplavita drhtavica in vrtoglavica. Po mojem se približno tako počutiš 
ob rojstvu. In tisočkrat ljubše mi je umreti, roko na srce. Ko me oživijo, 
sem vedno jezen in boli me glava, ves nasičen sem, kajti nalokson te res 
prikliče od mrtvih, obenem pa te v hipu pahne v abstinenčno krizo. Edino, 
česar si želiš, je to, da bi spet umrl.
(…)
Ko se s  smrtjo srečaš tolikokrat kot jaz, življenje dobi drug pomen. Ta 
kraj, o katerem govorim, ni namenjen živim, in ko si odšel in se vrnil že 
tolikokrat, dejansko potem tudi temu svetu ne pripadaš več.
1612 Sodobnost 2024
Zmenek z lady Mateo García Elizondo
Jaz pravim, da začneš obstajati v nekakšnem predpeklu. Prav to je ta 
vas. In to je tudi heroin. Nahajaš se na polovici poti med svetom živih in 
svetom mrtvih, prvi in drugi pa se izogibajo tvoji prisotnosti. To je cena, 
ki jo plačaš za to potovanje sem in tja, vendar je ta mir, ki ga najdeš tukaj, 
vreden vsakršne cene. Vse teži k temu, da bi ga znova našel. Razumeš, da 
smo tukaj zato, da umremo, da najdemo ta kraj, in za to si prizadevaš. Ni 
druge možnosti.
V tem pa tiči tudi težava vsega skupaj. Če ti uspe zadeti to mejo, ki ločuje 
rush od smrti in ki je tako neznansko tanka, se že znajdeš tam, še preden 
se tega sploh zaveš. Ni bolečine, ni časa; zgolj mir, neskončen mir. Težko 
je zadeti ravno pravi odmerek in do konca življenja tipaš, da bi se ti ga 
posrečilo najti. Tistim, ki se jim ponesreči, se vidi v očeh, da so se borili 
proti zadušitvi in tesnobi, dokler jim ni zmanjkalo sape; kot bi se utopili 
v morju, le da se utopijo v lastnem bruhanju. Tako kot moja Valerie. Mislim, 
da ni nič hujšega od tega. To je nevarnost, s katero se vsi srečujemo. Zato 
pa teh stvari ne moreš početi kar tako, zlahka. Treba jih je premišljeno 
načrtovati. Veliko džankijev je, ki bi radi šli na taka potovanja, pa jih nikoli 
ne uresničijo, saj ne živijo dovolj dolgo, jaz pa sem že nekaj časa v tej igri 
in sem še vedno živ. Dosegel sem višje ravni.
(…)
Nekaj časa, morda več dni, sem ležal na vzmetnici in strmel v  vogal 
predalnika. Les je spreminjal teksturo, se iz vibrirajoče valovitosti, ki je 
spominjala na vodni odsev, pretvoril v vlaknato in živo meso, ki je dihalo 
in se zvijalo. Vogali predalnika so bili kot ogromne skale, mogočne flišne 
čeri trdne snovi, pronicajoče same vase. Kot bi imel razgled na konec 
sveta. Čudeč se predvsem preprostosti, ki mi je vzbujala globok občutek 
izpolnjenosti in miru. Brez kakršnih koli skrbi, brez vprašanj. Spektakel, 
ki bi se lahko nadaljeval do konca vesolja. Lahko bi ga gledal, dokler ne 
bi izgubil zavesti, in to z nenihajočo spokojnostjo, dokler moje telo ne bi 
postalo mumija in se ne bi spremenilo v prah, iz katerega bi pognale gobe 
in divje rože.
Ni mi bilo jasno, kako in kdaj se je to zgodilo, toda v nekem trenutku 
sem se ponoči znašel zunaj in blodil po vaških ulicah. Rekel bi, da se nisem 
zavestno odločil za to, da sem vstal z ležišča; že več mesecev v sebi nisem 
čutil nobene volje, razen da počnem to, kar od mene zahteva moje telo, da 
se ohrani. Mislim, da je bilo to, kar me je pregnalo ven, verjetno povezano 
z zavedanjem, da bom moral na tem svetu preživeti še eno noč, da je bil 
Sodobnost 2024 1613
Mateo García Elizondo Zmenek z lady
to nagon, da bi čutil in našel življenje in toplino tudi tam, kjer ju ni. Morda 
pa je bilo moje telo zgolj žejno ali lačno. Ne vem, nisem prepričan, zaradi 
lady se nekaterih stvari ne spomnim.
(…)
Ko se tvoj um ne ukvarja več z občutki, z iskanjem užitkov in izogibanjem 
bolečini in mržnji, nastane praznina, ki se postopoma polni s  sencami, 
fantastičnimi podobami, ki nastajajo iz ostankov razuma in obtičijo na 
bregovih zavesti. Spomin odpove, padeš v spiralo pozabe, ki razjeda vse, 
kar je bilo nekoč tvoje življenje, vendar pa delček možganov ostane deja-
ven ter reciklira vse, kar je pokopano in uspavano, življenje se ti spremeni 
v nekakšno neprekinjeno sanjarjenje, ki ga nikakor ne moreš razlikovati od 
vsakdanjega življenja. Resničnost prekrije bizarna tekstura sanj in nazad-
nje postanejo spomini na življenje enaki spominom na sanje; zabrisani, 
fragmentarni in nesmiselni, brez rdeče niti.
(…)
Mislil sem, da mi je uspelo. Ničesar več ni bilo tam: nobene zavesti, nobene 
prisotnosti. Lebdel sem v temnem predrojstnem morju, ko so začeli butati 
po vratih. Tako kot že prej, najprej počasi in narahlo, nato vedno močneje, 
dokler se mi ni zdelo, da bodo zbili vrata s tečajev. Vrglo me je pokonci 
in vprašal sem se, ali se ne bi bilo bolje iti zadevat ven v džunglo, da se 
ne bi mogel zbuditi, preden bi me mravlje ne obrale do kosti, vendar sem 
odvlekel svoje telo do vrat in jih odprl. 
Tam je bil gazda prenočišča, don Tomás. Prišel je vprašat, ali bom še 
ostal, in izterjat svoj denar, ker je minilo že deset dni, odkar sem prišel, 
hotel je vedeti, koliko mu bom še dal. Mislim, da ni šlo za opijske sanje, če-
prav so takšne tipične zame. Pojma nisem imel, koliko časa je že minilo, in 
sumim, da se mi je don Tomás zlagal, čeprav se raje nisem prepiral z njim, 
ker nisem hotel, da bi me na silo vrgel ven. Dal sem mu petsto pesov, da 
bi me prenašal še nekaj dni. Poskušal je pokukati v sobo, vendar sem mu 
to preprečil. Zaničljivo me je pogledal, kot bi bil le kos smeti od velikega 
kupa svinjarije, ki jo bo moral skidati ven, ko bom jaz tukaj končno končal, 
kar sem prišel naredit. Hotel je nekaj reči, vendar ni, saj se je zadovoljil 
z dobrimi petstotimi pesi in s tem, da bom še nekaj dodatnih dni tlačil to 
zemljo. Nazadnje mi je rekel zgolj:
“No, pohitite s to svojo zadevo, sobo rabimo za služkinjo.”
1614 Sodobnost 2024
Zmenek z lady Mateo García Elizondo
Odšel je, jaz pa sem preveril, kaj mi je še ostalo: osemsto pesov, kepica 
opija, ki bo zadostovala le še za kake tri sieste in nič več, in nekaj gramov 
lady. Vse je izpuhtevalo v zrak, le jaz sem še ostajal tukaj. Včasih pozabim, 
da se mi mudi izpolniti to, za kar sem se odločil. Ni mi bilo jasno, kako je 
mogoče, da roba in denar tako hitro kopnita, potem pa me je prešinilo, da 
sem verjetno še vedno živ, da se že nekaj dni fiksam in da sem v zadnjem 
tednu vase moral spraviti tudi nekaj hrane. Kadil sem cigareto za cigareto 
in moje telo je – kot na avtomatskem pilotu – opravilo različne dejavnosti, 
katerih se, vsaj v tem trenutku, nisem mogel spomniti.
(…)
Že nekaj časa ne obvladujem tistega dela svojega razuma, ki sprejema lo-
gične odločitve, čeprav vem, da še vedno obstaja. Vem, da v meni obstaja 
neka logika, čeprav ne vem točno, kaj jo upravlja. Ne vem, morda pa ob-
staja več kot le ena. Včasih imam občutek, da v meni obstajata dve osebi: 
prva – to identificiram kot “jaz” –, ki poskuša samo sebe izničiti ter se 
tako osvoboditi bremena materije, to se trudi početi na najbolj neboleče 
in hitre načine v svojem dosegu, in druga, veliko bolj svojeglava, žilava, 
skvarjena in izmuzljiva, ki ostaja živa ne glede na vse in ki me vleče za 
seboj, kamor koli gre.
 Moj proces sprejemanja odločitev je surovo soočenje med tema platema 
moje osebnosti, posledica tega pa je, da mi včasih preprosto dejanje, kot 
je iti v kuhinjo in pomiti skodelico od kave, vzame ves dan, načrtovati in 
izvesti mojstrsko prevaro, s katero bi prišel do grama horsa, pa bi mi vzelo 
največ dvajset minut, in to če vštejem vse prepreke. Redko je, da se obe 
strani glede česar koli strinjata in sprejmeta kar koli odločitvi podobnega, 
toda kadar se to zgodi, se tega vedno zavem prepozno, ko sem že oblečen 
in tavam po ulicah kot oživljeno truplo; s polnim zavedanjem, kam sem 
namenjen, vendar pa brez kakršnega koli vedenja, kako sem tja prišel.
(…)
Upoštevati moram možnost, da sem sam, resnično sam, in tik pred tem, 
da že naslednji trenutek umrem v neki vasi bogu za hrbtom, in da se mi 
blede, da si izmišljam prikazni, ki bi mi delale družbo, zato da bi čutil, da je 
vsaj nekomu mar zame. Dopustiti moram možnost, končno pa le, da me ta 
podvig, ki sem se ga lotil že pred leti in pri katerem ni poti nazaj, nekoliko 
plaši. Ni mi več tako zelo jasno, kaj sledi. Morda bi prikazni lahko pojasnile 
Sodobnost 2024 1615
Mateo García Elizondo Zmenek z lady
moje dvome, toda Antonio Sierra se ne prikaže več od nikoder, pa tudi če bi 
se, ne vem, ali naj bi mu sploh še verjel, glede na vse, kar se mi je zgodilo.
 Zmenek z lady, to je tisto, kar sledi. To mi je jasno.
(…)
Dež je že nehal padati, ko sem prišel v sobo, premočen do kože in blaten 
do gležnjev. Med oblaki se je pokazalo sonce, zrak se je osvežil in umil, 
nekakšna rdečkasta in topla svetloba je poudarjala robove stvari. Preden 
sem prišel do svoje sobe, sem opazil mavrico. Bil je popoln dan za smrt. 
Stopil sem v sobo, odvrgel premočene obleke na stol in se gol usedel na 
betonska tla, da bi si pripravil slovo. Pripravil sem si žličko, napolnil iglo, 
in to do konca, ničesar nisem pustil. Vse je bilo treba porabiti. Večerilo se 
je, postajalo je pozno.
 Šut sem imel pripravljen in iglo napolnjeno; modrikasta električna svet-
loba je preplavljala sobo. Spominjam se igle ob svoji koži, ki se je svetila 
od znoja, kot bi bila iz zmečkane plastike, pod njo pa svojih utrujenih in 
otrdelih cevk, komaj še utripajočih. Ne spomnim se točnega trenutka, ko 
sem si vbrizgal šut, kajti pred tem sem že naredil nekaj dimov opija in 
posnifal prah od heroina, ki je ostal v konzervi, in od opija in bele lady mi 
stvari uidejo iz spomina, še posebno malenkosti.
 Mislim, da sem, še preden sem injekcijo izpraznil, že začutil rush, tisto 
mravljinčenje, kot bi te oplazila topla in vlažna žival, tako nežna, kot bi bila 
prekrita s perjem, in tako krepka, da ti lahko zdrobi hrbtenico. Čutim, kako 
se mi plazi po žilah, čutim, da mi zalije srce in se mi dviga po hrbtenici in 
na svoji poti grizlja vse okoli sebe ter se mi zarije skozi tilnik v možgane, 
in takrat nekaj v meni eksplodira. Sprosti se nekakšna energija, ki je do 
takrat spala, prinaša zamaknjenost in ekstazo. Celo teme mi otopi, kot bi 
bilo stisnjeno v tako tesen objem, da mi komaj pusti dihati, in vse okoli 
mene ogluši.
 Moje misli se pred menoj razblinijo v bleščeči ostrini; sledim njihovim 
zavojem in sklanjatvam, dokler se ne razkoljejo v vijuge, ki jih ne morem 
več spojiti. Zatem padem v globoko komo, kot bi odlebdel od brega morja, 
ki ostaja vedno dlje, jaz pa se znajdem sredi ničesar, ki obdaja čisto vse. Ne 
vem, ali so moje oči odprte ali zaprte, toda počutim se, kot bi bil stlačen 
v zelo ozek zaboj, v katerem se spuščam v najtemnejše in najbolj odmak-
njene globine nekega podzemlja. Občutek ugrezanja mi ni tuj; tako je vse 
moje življenje. Vem, da se nikoli ne doseže dna. Negibno ležeč se ugrezam 
1616 Sodobnost 2024
Zmenek z lady Mateo García Elizondo
in v globinah najdem svoje spomine, kot pošastne živali plavajo v največjih 
teminah oceana.
 Tam zagledam Valerie. Čutim njeno toplo telo, kako me ovija, in njeno 
počasno dihanje na svojem vratu, žgečkanje, ki mi vzdraži kožo, ko me 
poboža po hrbtu. Tako varno in mirno sem se počutil ob njej, da me je 
v njenem objemu vedno premagal spanec, preplavljale so me ideje in sanje, 
kot bi kadil opij. Mislim, da nič drugega v življenju ni bilo tako podobno 
shotu lady kot ležati v objemu moje Valerie.
 Skozi vodo vidim njeno telo, ki leži na postelji. Zavonjam njen vonj po 
uvelih rožah in vidim hiško na hribu, na strmini nad oblaki, iz njenega 
kamnitega dimnika se kadi. Vidim pse in otroke, ki tekajo med drevesi, 
umrle prijatelje, toda ostarele, kako pečejo meso na žaru. Nemogoči pri-
zori. Mislim, da gre za tiste stvari, ki bi si jih v življenju lahko nekoč želel. 
Dolgo je že, odkar sem pozabil te želje in užitke, to stori lady. Zavzame 
mesto vsega drugega in življenje se začne vrteti okoli prihodnjega zmenka 
z njo in ničesar drugega.
 Spominjam se vseh in vsakega zmenka z  Valerie. Pojavljajo se pred 
mojimi očmi kot prikazni ali optične iluzije, vse od prvega dalje; ona, tako 
prefinjena, gola sila življenja, na avtobusni postaji. Šla sva na kavo in tistega 
dne sem jo posvaril, da bom njena poguba. Smejala se je. Vidim še druge, 
kako sem jo peljal na sprehod po strešnih ploščadih v centru mesta in na 
pokopališče vlakov. Vedno sem bil iskren glede tega, kaj počnem, in mislim, 
da si je predstavljala, da je našla bolnega mačkončka, in me je poskušala 
pozdraviti, me izvleči. Verjela je, da me ljubezen lahko reši. Revica, od 
nekdaj je bila nagnjena k tragičnosti, so ljudje, ki se očitno rodijo za to, da 
bi trpeli, to je njihova vélika vrlina in poslanstvo v življenju, in Valerie je 
bila od nekdaj taka.
 Ne vem, zakaj sva se odločila, da se zaljubiva, čeprav prav tako ne vem, 
ali se človek pri takih stvareh dejansko sploh odloča. Vem, zakaj sem se 
zaljubil jaz, čeprav nisem pričakoval, da se bo to sploh še zgodilo, da bi me 
taka ženska, kot je bila Val, lahko ljubila takega, kot sem. Ne vem, zakaj 
se je zaljubila ona, toda neko razpoko je očitno našla v oklepu, ki sem ga 
nosil, da je prišla do mene, kajti bila je edina, ki me je dosegla od zunaj. 
Mislim, da me je z Valerie življenje poskusilo rešiti, prepričan sem. Nočem 
razmišljati, da je nazadnje njo obsodilo na sežigalnico, čeprav se je dejan-
sko zgodilo prav to.
 Valerie mi je očitala, da je lady moja ljubica, jaz pa sem ji zagotavljal, da 
ljubim samo njo. Sčasoma so se najini zmenki vrteli vse bolj okoli lady in 
vedno manj okoli naju, dokler se ni nazadnje tudi ona navlekla. Kot fetusa 
Sodobnost 2024 1617
Mateo García Elizondo Zmenek z lady
sva se dneve in dneve stiskala skupaj in ona je postajala vse bolj suha; toda 
podočnjaki in mrtvaški videz so ji pristajali, spominjala je na grofico noči. 
Nič drugega si nisi mogel želeti, kot da bi porcelanasti lutki priskrbel njeno 
zdravilo, da bi videl njen nasmeh, kajti ko se je nasmehnila, je bilo, kot bi 
nad tabo vzšlo sonce. 
(…)
Lebdim v vodah med življenjem in smrtjo. Zdaj vem, kaj občuti nekdo, ki ga 
zbije avtobus ali ga strese električni kabel pod visoko napetostjo. Ni strahu, 
ni bolečine; hipoma si prestavljen v nekaj tako ogromnega in čudovitega, 
da veš, da si mrtev in da ta sublimna in strašljiva navzočnost ne more biti 
nič drugega kot izvor in konec vseh stvari. Dojameš, da je čas zgolj igračka, 
ustvarjena za to, da neumnim živalim, kakršna si sam, daje občutek obsto-
ja, in da so zdaj, ko si nehal naseljevati materijo, vsi časi spregani tukaj, 
v tem kraju, kamor prihajaš. Le izpustiti moram in se prepustiti, toda ko 
poskusim, se vse prisotnosti vrnejo, da bi me zadržale, me trpinčile.
(…)
Kdo bi si mislil? Smrt ni takšna, kakršna sem sklepal, da bo. Mnogi so me 
posvarili, da se bom lepega dne, ne da bi se sploh zavedal, zbudil mrtev. 
Prišel sem v Zapotal, da bi to odločitev sprejel zavestno, da bi vsemu skupaj 
naredil konec in da takrat, ko se bo zgodilo, ne bi šlo kar mimo mene, da bi 
v popolnosti doživel tisti flash, po katerem ne bi bilo več ničesar drugega kot 
mir. Zdaj, ko vidim stvari take, kakršne so, vem, da je bilo vse skupaj past; 
past, ki mi jo je nastavila lady, da bi ostal z njo. To, kar sem čutil, ta flash miru, 
ni bila smrt. Ni mogla biti, kajti še čisto vsakič sem se vrnil. Iz smrti se je 
nemogoče vrniti. Jaz se, vsaj iz te, ne bom vrnil nikoli. O tem sem prepričan.
 Če bi vedel, da bo prehod na drugo stran pomenil še več enega in istega, 
bi mi bila ta predstava tako neznosna, da bi gotovo ostal v mestu. Škoda, 
da ne obstaja heroin za dušo in da je moje telo, ki je edino, ki lady razume, 
zdaj nekaj metrov pod zemljo, tam, v tistem panteonu. Na tej točki se mi 
zdi precej neverjetno, da bi ga dobil nazaj. Kar me v notranjosti trga, je 
spoznanje, da sem zamudil glavno predstavo, zdaj pa me začenja preganjati 
vprašanje, kaj vse sem v življenju še zamudil, ker sem zapravljal čas s tem, 
da sem v rushu poležaval z lady.
 Nič čudnega torej, da še vedno tavam naokoli, in prav tako ni nič čudne-
ga, da čutim, kot da se mi v ude vrača moč: to telo, ki ga čutim, ni telo, ki 
1618 Sodobnost 2024
Zmenek z lady Mateo García Elizondo
mi je bilo dano ob rojstvu. Sam sem tisti, ki ga ustvarjam, in to z ostankom 
zavesti, ki mi je še ostala. Ustvarjam ga iz tega, česar se spominjam, kako 
je bilo, ko sem živel v telesu. Spominjam se grenko-sladkega občutka v že-
lodcu, zbadanja kosti, zarivajočih se v moje meso, pekočega in srbečega 
občutka na prav vsakem centimetru svoje kože. To mi vzbuja iluzijo po-
mirjajoče trdnosti, pomaga mi spomniti se, kako je bilo včasih. Vse, kar 
sem do zdaj počel, so bili zgolj jalovi poskusi, da bi samega sebe spomnil, 
kako je bilo, ko sem bil živ; zato sem še do nedavnega tako obupno iskal 
lady. Ko sem bil živ, nisem nikoli razumel, kaj se je dogajalo. Prav zato me 
ne bi smelo presenetiti, da je v smrti enako.
(…) 
Ta kraj, Zapotal, je zgolj odsev osamljenosti in zapuščenosti, ki me nase-
ljujeta. Zato sem prišel sem. Morda sploh nikoli nisem zapustil mesta, 
mogoče sem umrl tam na svojem jogiju in je bilo tavanje po tej opusteli 
vasi nič drugega kot blodnje, obisk kdo ve katerega kroga pekla, kaj pa 
vem. Življenje in smrt sta ena in ista večnost, dve plati istega kovanca. 
Sam ne vem, ali sem v svojem trenutnem stanju stvaren ali pa sem zgolj 
ostanek spominov, namočenih v eter; ne vem, ali ni morda ves svet zgolj 
igra svetlobe, iluzij. Tudi živ nisem nikoli vedel, ali so prikazni resnične, ali 
se duhovi in demoni resnično sprehajajo po tem svetu; nikoli nisem imel 
dokazov, nikoli nisem bil prepričan. Zdaj pa prav tako nisem prepričan, da 
živi dejansko obstajajo.
Prevedla Veronika Rot
Sodobnost 2024 1619
Razmišljanja 
o(b) knjigah
Klemen Lah
Kralj romanov
O Kraljici gora Daniela Wisserja
Ne trudi se biti moden. Na žalost je to stvar, 
ki se ji, kar koli že počneš, ne moreš izogniti. 
Dalí
Roman Kraljica gora (Königin der Berge, 2018) avstrijskega pisatelja Daniela 
Wisserja sodi med romane, za katere se zdi, da imajo preveč tistega, česar 
naj bi nikoli ne bilo preveč: preveč so aktualni in sodobni, preveč napisani 
prav za trenutek, v katerem jih beremo. In Kraljica gora je zelo aktualna na 
številnih ravneh, najbolj občutno na ravni zgodbe: Robert Turin, kronični 
bolnik, ki zaradi multiple skleroze telesno in duševno usiha v negovalnem 
domu, želi svoje življenje predčasno končati z evtanazijo1. Prav ta tema, 
pomoč pri samomoru, ena glavnih v romanu, v zadnjih letih močno burka 
tudi slovensko javno ozračje, ko pa se bo v bližnji prihodnosti sprejemal 
zakon, ga bo gotovo pregrel. Branje Kraljice gora v tem času, v tem druž-
benopolitičnem kontekstu tako še zdaleč ni samo literarno dejanje, saj ni 
1 Izraz evtanazija kot nadpomenka zajema več oblik usmrtitve: prostovoljno in neprosto-
voljno usmrtitev (aktivna evtanazija), pomoč pri samomoru (pacient sam izvede dejanje, 
ki vodi v smrt, vendar s pomočjo druge osebe, pogosto zdravnika, ki mu omogoči samo-
stojno zaužitje smrtonosne snovi), t. i. pasivno evtanazijo (opustitev medicinskih posegov 
ali zdravljenja, ki bi podaljšalo pacientovo življenje, kar pospeši naravno smrt) … V tem 
romanu je pod evtanazijo mišljena pomoč pri samomoru.
1620 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
mogoče ubežati občutku, da lahko služi kot zelo dobrodošel vpogled v to 
pomembno temo tudi iz literarnega zornega kota. A aktualnost glavne 
teme je samo ena izmed prvin, zaradi katerih dobivamo občutek velike 
aktualnosti: ta se pojavlja na številnih nivojih, na tematskem, idejnem, je-
zikovnem, slogovnem, oblikovnem … Naj za nazornejšo predstavo omenim 
le še eno, ki prav zdaj dosega svoj zenit in buri duhove – ameriške pred-
sedniške volitve oziroma zmaga Donalda Trumpa. Eden izmed pomemb-
nih stranskih likov, ki živi v pogovorih in razmišljanjih glavnih literarnih 
junakov, je namreč kontroverzni nekdanji in bodoči ameriški predsednik 
Donald Trump, ki je “trenutno v Savdski Arabiji in prodaja orožje v za-
meno za milijarde. Savdijci pa orožje takoj posredujejo Islamski državi” 
(Kraljica gora, str. 239; vsi nadaljnji citati so iz tega romana). Smo lahko še 
bolj aktualni? In še pomembnejše vprašanje – je to za književnost dobro?
Vprašanje je staro toliko, kolikor je stara književnost, odgovori so raz-
lični, vse pa druži spoznanje, da je prevelika aktualnost dvorezen meč. Že 
starogrški filozof Aristotel je v svoji Poetiki književnost povzdignil nad zgo-
dovino prav zaradi njene nadčasovnosti. Medtem ko se zgodovina posveča 
konkretnim dogodkom, ki so se zgodili v določenem času in prostoru, 
književnost stremi k obravnavi splošnih resnic in spoznanj; pripoveduje o 
tem, kaj bi se lahko zgodilo, in ne zgolj o tistem, kar se dejansko je. To ne 
pomeni samo, da književnost obravnava bolj splošne in temeljne resnice, ki 
presegajo določeno zgodovinsko obdobje in okolje, temveč tudi, da lahko 
skoznje laže in bolje razkriva osnovne vzorce človekove narave. Zaplete pa 
se, kadar književno delo obravnava aktualne sodobne teme ter postane ne-
jasno, iz česar izvira velika priljubljenost dela, ali je posledica kakovostne 
književne ubeseditve ali je prejkone rezultat čustvenega naboja sedanjega 
trenutka? Neredko se namreč primeri, da je delo odlično sprejeto in slavlje-
no, a le krajši čas, dokler ne doživi sodbe časa – takoj ko določena tema ni 
več v ospredju družbene radovednosti, utone v pozabo. V zgodovini takih 
književnih del, ki so bila preveč pripeta le na določen zgodovinski trenutek, 
mrgoli. Spomnimo, na primer, na roman Mesec je zašel (1942) znamenitega 
ameriškega nobelovca Johna Steinbecka, ki sicer med bralci bolj slovi po 
svojih delih Vzhodno od raja in Sadovi jeze. Roman Mesec je zašel je napisal 
med drugo svetovno vojno, v njem pa ni želel prikriti svojega osnovnega, 
ideološko angažiranega motiva za pisanje: poziva k boju proti fašizmu in 
nacizmu. Motiv je bil dobronameren in na pravi strani zgodovine, ven-
dar je po koncu vojne in porazu nacizma izgubil aktualnost – s tem pa je 
 relevantnost izgubil tudi roman. Danes ga prebirajo le še redki oboževalci, 
ki jim zadostuje, da je delo napisal Steinbeck. Podobna usoda je doletela 
Sodobnost 2024 1621
Klemen Lah Kralj romanov
tudi druga dela, ki so bila preveč pripeta na zgodovinske teme, pa naj so 
bile to revolucije, sužnjelastništvo, vojne, boj za delavske pravice, femini-
zem, boj proti revščini, slavljenje narodov in vladarjev … Na Slovenskem je 
podoba takega avtorja Prešernov sodobnik Jovan Vesel Koseski, ki je slovel 
le, dokler sta javno mnenje o slovenski književnosti krojila konservativni 
Janez Bleiweis in njegov staroslovenski krog. Ko so prevladali liberalni 
mladoslovenci s Stritarjem na čelu, je njegova poezija utonila v pozabo, 
na piedestal pa je stopil manj moden, a večen Prešeren.
Vprašanje, ki se tako vzbudi bralcu med branjem Wisserjeve Kraljice gora 
je, ali bo to književno delo preživelo trenutek, v katerem ga prebiramo. 
Trenutek, v katerem je tema evtanazije vroča družbenopolitična tema, ob 
kateri se lomijo (največja politična in ideološka) kopja? Ali je obravnava 
te teme taka, da izvira tudi iz upodobitve splošne resnice in temeljne člo-
veške izkušnje ter tako presega minljivi utrip sodobnega časa? Odgovor 
je tako kratek kot odločen – ja. Verjamem, da bo ta roman preživel čas, 
v katerem je nastal in v katerem ga beremo, in to vsaj iz treh razlogov: prvi 
sta večplastna podoba in glas glavnega junaka, drugi oblikovno-slogovna 
izdelanost ter izvirna pisava in tretji že omenjena tema.
***
Glavni junak, petinštiridesetletni Robert Turin, boleha za multiplo skle-
rozo (MS), kronično nevrološko boleznijo. Spoznamo ga v trenutku, ko 
se je ustavil na svoji poslednji življenjski postaji: v negovalnem domu za 
kronično bolne oziroma vse, ki ne zmorejo več samostojno skrbeti zase. 
Turin se sicer v dom ni preselil, ker bi ga bolezen že tako načela, temveč 
da ne bi s svojo vse večjo telesno nemočjo obremenjeval svojih bližnjih, 
posebej žene Irene. “Po dveh letih, ko sem se doma gibal le še z invalid-
skim vozičkom in me je žena poleg svoje službe še sama negovala, sem se 
odločil, da temu naredim konec, in leta 2006 sem se preselil v negovalni 
dom” (str. 150). Svoje žene ne želi omejevati ne v osebnem ne v poklicnem 
življenju. “Misel, da bi ji moje zdravstveno stanje lahko preprečilo živeti 
in uživati življenje, je zame grozna in me skrajno potre. Irena je že tako ali 
tako veliko pretrpela, ker nisva imela otrok, in zaradi dolgoletne obzirnosti 
mene in moje bolezni. Ni pošteno, da ji že pol življenja preprečujem vse, 
kar bi lahko bila in počela” (str. 151).
Gospoda Turina, tako kot vse bolnike s to težko kronično boleznijo, 
tarejo težave zaradi napredujoče mišične oslabelosti, slabšanja občutka za 
1622 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
ravnotežje in koordinacijo, pa utrujenost, slabšanje vida, motnje v občut-
kih, na primer mravljinčenje, upad kognitivnih zmožnosti, zlasti spomina, 
slabšanje delovanja mehurja in črevesja. Izmenjujejo se obdobja poslab-
šanj in izboljšanj (remisij), vsestransko pešanje pa skuša Turin s pomoč-
jo zdravstvenega osebja zaustaviti s fizioterapijo, logopedijo, psihološko 
podporo in drugimi oblikami rehabilitacije, ki mu jih nudi dom. V času, ko 
ga spoznamo, je že petnajst let impotenten, devet let odvisen od štiriin-
dvajseturne nege, urinskega katetra ter invalidskega vozička, okrnjena sta 
njegov govor in vid, čedalje hujši so tudi stranski učinki protibolečinskih 
zdravil, ki jih jemlje zaradi kroničnih bolečin.
A čeprav sta pomembni rdeči niti zgodbe Turinova želja po smrti in 
postopno slabšanje njegovega psihosomatskega stanja, pozornost glavnega 
junaka večino časa ni usmerjena v bolezen ali zdravljenje. Oba sicer močno 
zaznamujeta njegov vsakdan, saj dnevi zaradi nege in terapije potekajo po 
natančno določenem razporedu, v katerem le redko pride do spremembe; 
monotoni dnevni ritem je tako predvidljiv, da se Turinov dan od dneva loči 
le po tem, katera medicinska sestra je dežurna in v kakšnem psihofizič-
nem stanju se nahaja. Bralec kmalu razbere, da se je Turinovo življenje s 
prihodom v dom sicer obrnilo na glavo, a je hkrati ostalo nespremenjeno. 
Citat nemškega pisatelja Rora Wolfa, ki stoji na začetku romana, natančno 
odslikava tako Turinovo prejšnje kot zdajšnje življenje:
Moje življenje je bilo pusto, tiho, nerazburljivo in pravzaprav ni vredno omembe. 
Moje življenje je kar tako steklo, kot nevpadljivo, mimo bežeče rahlo gibanje ali 
sploh nič, od začetka in vse do tega trenutka, do zdaj, ko stojim pred vami, da bi 
vam pripovedoval o svojem življenju.
Slutnja, da je bilo Turinovo življenje vseskozi pretežno nedramatično, se 
potrdi, ko sredi romana spoznamo tudi tisti del njegovega življenja, ki se 
je odvil, preden je zbolel oziroma se preselil v dom. Ko namreč Turin po 
številnih poskusih in iskanju možnosti končno odda prošnjo za evtana-
zijo, ji priloži tudi življenjepis. Življenje, kot ga opisuje v njem, je “tiho, 
nerazburljivo in pravzaprav ni vredno omembe”, če ga presojamo po tem, 
kakšen pečat je s svojo osebnostjo, življenjem in dosežki vtisnil v prostor 
in obdobje, v katerem je živel. Rojen je bil leta 1970 na Gradiščanskem, po 
končani osnovni šoli in gimnaziji se je vpisal na pravo na Dunaju. Zaradi 
zgodnje očetove smrti in težje finančne situacije se je hitro zaposlil, nato 
pa s kolegom Gregorjem Mentulo ustanovil računalniško podjetje. Nedol-
go zatem je spoznal svojo bodočo ženo Irene. Njegovo življenje je bilo že 
Sodobnost 2024 1623
Klemen Lah Kralj romanov
takrat omejeno na ožji krog najbližjih, “tudi vikende sem preživljal s svojim 
kompanjonom, sodelavkami in sodelavci ter ženo in njeno družino,” pravi 
Turin. V tem času se pojavijo prvi znaki kronične bolezni, ki pa jih kot pato-
loške prepozna šele precej pozneje: občasne motnje vida, čudni občutki 
v nogah in podobno so sprva le motnje, ki jim ne posveča posebne pozor-
nosti. Leta 1997 je diagnoza dokončno potrjena, tri leta pozneje mora že 
uporabljati palico, leta 2002 se prvič usede v invalidski voziček, leta 2006 
se preseli v negovalni dom. Dobrih deset let pozneje je večinoma odvisen 
od tuje pomoči in željan pomoči pri samomoru. Njegova resničnost se je 
zdaj skrčila na negovalni dom: “Vse, kar se nahaja za okni in stenami nego-
valnega doma, je zanj neresnično. Resnični so le Katharina, Aliki, druge 
medicinske sestre, kafeterija, kateter in urinska vrečka, bolečina in strah 
pred naslednjim zagonom bolezni” (str. 48).
Turinovo življenje resda v ničemer ne izstopa, a je – če se poigramo 
z uvodnim citatom – tudi “silno, glasno, razburljivo in vredno omembe,” 
če smo pozorni na to, kako zaznamuje svojo najbližjo okolico ter kako 
razmiš lja, živi in umira. Sporočilo, ki prežema celotno zgodbo od prve 
do zadnje vrstice, je sicer tiho tako kot Turinovo življenje, a to predvsem 
za radi grand iozno-narcisoidnega hrupa, v katerem živimo in v katerem, 
pod vplivom številnih kričečih medijskih vsebin o izjemnih ljudeh in do-
godkih, verjame mo, da lahko vsi postanemo, kar si želimo, da lahko vsi 
uresničim o svoje sanje ali da lahko celo aktivno sooblikujemo zgodovinski 
čas in prostor, v katerem živimo. Turinova stvarnost je drugačna: zožena 
je na banalnost, ki nas obdaja, očiščena vsega nepotrebnega – njegov svet 
so “kafet erija, kateter in urinska vrečka”. Turin ne išče več odgovorov 
na veli ka vprašanja o vsem in ničemer, zanj so pomembna zlasti dnevna 
srečanja z ljudmi, predvsem sestrami in osebjem, lajšanje bolečin s pitjem 
alkohola in iskanje poti do evtanazije. Ko na primer uvodoma spozna psi-
hologinjo Katharino Payer, tega srečanja ne izkoristi za pogovor o težavah, 
 ki ga  pestijo, ali o vprašanjih, na katera nima odgovora, temveč za tukaj 
in zdaj: psihologinjo opazuje, o njej razmišlja in jo občuduje. Tudi oziro-
ma predvsem kot žensko. Ko po njenem naglasu spozna, da je hribovka, 
komentira: “In vendar je to zakotje ustvarilo tako impozantno žensko 
z bujnim oprsjem. Gospod Turin jo mora vprašati za njen zasebni mejl” 
(str. 18). Turinovo življenje je vse bolj usmerjeno v sedanji trenutek, če-
prav ga v prihodnost sicer vleče misel na evtanazijo in ga spomini včasih 
ponesejo v preteklost.
Kontrast, ki ga na eni strani ustvarja njegov fokus na vsakdanje, zemeljs ke 
stvari, ter na drugi vprašanja, ki zadevajo najbolj temeljne teme  člove škega 
1624 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
obstoja, zaznamuje ritem celotnega romana. In narekuje sporočilo: vse, kar 
je v naši moči – a tudi to ni zagotovo – je, kako (ne) bomo obli kovali odnose 
s svojimi najbližjimi in neposredno okolico. Ti so temeljni kamen vsega.
Turinov najtesnejši odnos v domu je odnos do – bolezni. Bolezen je zanj 
nekaj, s čimer oziroma, bolje rečeno, s komer ima odnos. Kako močan je, 
spoznamo takoj, ko izvemo, kakšno (mogočno) ime je nadel svoji bolezni. 
In sicer prav tistega usodnega dne, ko je v zasebni nevrološki ordinaciji 
prevzel izvid lumbalne funkcije in se je dokončno potrdilo, da je zbolel za 
multiplo sklerozo. V čakalnici je bila poleg njega tudi sedem- ali osemlet-
na deklica z mamo. Ko se iz ambulante vrne v čakalnico, ravno pokličejo 
deklico. Ko stopa mimo njega, se mu zazre globoko v oči in reče: “Jaz sem 
kraljica gora: ne vem, kdo si ti, ampak jaz, jaz sem kraljica gora” (str. 23).
Turina njeno sporočilo pretrese, pa čeprav ne ve oziroma niti ne zmore 
razumeti, kaj je želela povedati. Ne ve niti tega, kdo je zbolel – mama ali 
hči. Interpretacija tega metaforičnega poimenovanja za bolezen je prepu-
ščena bralcu: lahko ga razume kot prispodobo nečesa, kar s svojo veličino 
in večnostjo človeka močno presega; kot dominantno kraljevsko figuro, ki 
muhavo in nedojemljivo kroji usodo sleherniku; kot težko rešljivo uganko, 
ki predstavlja izjemen izziv vsem, ki bi se radi moralno in/ali duhovno 
povzpeli na najvišje vrhove; kot simbol naravnega teka stvari, v katerem 
ni mogoče ubežati neizbežnemu, mogoče ga je le sprejeti … A naj jo bra-
lec razume tako ali drugače, ne more prezreti, da je kraljica gora težko 
doumljiva višja sila, ki muhasto posega v naša življenja, ne da bi jo mogli 
razumeti in ne da bi se mogla (do konca) razodeti. To dobro razume tudi 
Turin; kadar je izpostavljen položaju, v katerem prepozna, da so njegove 
kognitivne, čustvene in duhovne sile prešibke za rešitev ali razumevanje 
dogajanja, preprosto prekine stik – tako z zunanjim svetom kot tudi s svojo 
notranjostjo. Svoja boleča čutenja ponavadi odreže. Tudi v prej omenje-
nem primeru: ko bi moral poskusiti razumeti svojo bolezen kot metaforo, 
se raje povleče v svoj oklep in se takojci posveti lažje rešljivemu proble-
mu – vprašanju, ali ima v denarnici dovolj denarja.
 A svojo pogubno bolezen od tedaj imenuje kraljica gora, po njej pa nosi 
naslov tudi roman. Ime razodeva njeno mogočnost in muhavost ter njego-
vo nemoč – naj stori kar koli, ona bo močnejša. Njegova edina zmaga – če 
temu lahko tako rečemo – je v tem, da ji ne pusti, da bi mu počasi odvzela 
tudi dostojanstvo. Poslednje dneve svojega življenja ji zato ne posveča 
 misli, razen kadar opaža poslabšanje svojega telesnega stanja (“Kraljica 
gora mi jemlje vid, lepo počasi, in nazadnje bom popolnoma slep.”) ozi-
roma išče poti do evtanazije.
Sodobnost 2024 1625
Klemen Lah Kralj romanov
Njegova razmišljanja o bolezni so torej redka. A kadar si dopusti razmiš-
ljanje o svojem rablju, preseneti, saj razkriva pomembne uvide. Tako se 
nekoč spomni, da v domači hiši bolezen ni prinašala žalosti, ampak veselje. 
Njegova mama je bila “nekako vesela, ko je kdo zbolel. Ne srečna, ampak 
na bolezen ali smrtni primer se je vedno odzvala zelo sproščeno”. Zave se 
tudi, da so bili, kadar je zbolel, to najlepši dnevi njegovega življenja. Nič 
drugače ni, ko mami razkrije, da je zbolel za multiplo sklerozo: mama “se je 
na vse pretege trudila, da bi zaigrala potrtost, vendar ji ni uspelo”. Njegov 
zaključek je zato pretresljiv: morda je za bolezen odgovoren sam, morda si 
jo je sam priklical. Tu Turin z razmišljanjem tudi zaključi – odgovornost, 
ki si jo pripiše, ni posledica takšnih ali drugačnih duhovnih sil, karmičnih 
posledic ali česa podobno ezoteričnega. Preprosto tako je. In prav to ga je 
pripeljalo iz življenja v zunanjem svetu v življenje v domu. 
K vtisu, da se njegovo življenje s prihodom v dom ni dosti spremenilo, 
znatno pripomore temeljna Turinova življenjska drža, ki je niti bolezen ne 
more bistveno načeti: čeprav trpi za neozdravljivo boleznijo in čeprav je 
vse bolj priklenjen na invalidski voziček, to ne ukloni, ne zlomi njegovega 
iskrivega, humornega, ironičnega, mestoma tudi sarkastičnega duha. Na 
dogodke iz “prejšnjega” življenja, ko je bil še zdrav, in na sedanje peri petije 
v domu gleda z enako jedke razdalje. Nikjer se to morda ne izrazi bolj kot 
ob njegovem prvem poskusu samomora: ko vzdrževalca pozabita zapreti 
francosko okno v četrtem nadstropju, Turin izrabi priložnost in se s svo-
jim električnim vozičkom brez oklevanja zapelje skozi odprtino. Na svojo 
žalost – a na srečo tistih, ki skrbijo zanj – pozabi, da je takoj pod četrtim 
nadstropjem terasa, na kateri kadijo bolniki in njihovi sorodniki. Z vozič-
kom pristane na njej, se zvrne in izgubi zavest, a tako lažjim kot hujšim 
poškodbam se čudežno izogne. Ko reševalka preverja, kakšno je njegovo 
stanje zavesti, ga vpraša tudi, kateri dan je danes. “Beden,” ji v  svojem 
slogu odgovori Turin.
Tovrsten črni humor ostaja zvest spremljevalec Turinovih notranjih in 
zunanjih dialogov, in to ne glede na okoliščine. Kadar se te zaostrijo, zgolj 
okrepijo njegovo zavračanje življenja in željo po smrti: življenje se mu zdi 
vredno življenja le, če lahko ohrani osnovno dostojanstvo. Pri tem je do-
sleden, saj je takega (nesentimentalnega) mnenja tudi, ko gre za življenja 
drugih: ko sostanovalca Kelemena zadene možganska kap in ga z rešilcem 
odpeljejo v bolnišnico, moli, da kapi ne bi preživel.
Od svojih notranjih čutenj, posebej od bolečine, pa se, kot je bilo izpo-
stavljeno že pri metafori kraljica gora, ne odmika samo s črnim humor-
jem, temveč tudi z racionalizacijo in intelektualizacijo – z obrambnima 
1626 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
 meha nizmoma, s katerima se čustveno ranjena oseba prekomerno osredo-
toča na analizo svojih dejanj, misli in čutenj, in to predvsem z enim name-
nom: da bi se izognila srečanju z lastnimi bolečimi ali neprijetnimi čustvi. 
Na mesto da bi se odkrito spopadel z dejanskimi čustvi ali notranjimi kon-
flikti, se zateka k razumskemu predelovanju svojih izkušenj in izogibanju 
bolečim čustvenim odzivom, zaradi česar ima težave pri vzpostavljanju in 
vzdrževanju tesnejših, čustveno povezanih odnosov. Doživlja se tako, kot 
doživlja druge osebe: predvsem z intelektualnega vidika, čustveni del pa – 
ker ne zmore bolje – odreže. Otopi. S pomembnim delom samega sebe tako 
že dolgo nima več (dobrega) stika, česar se na razumski ravni tega dobro 
zaveda: “O sebi rad govorim v tretji osebi. Skoraj se zdi, da gre za nekoga 
drugega, kot da ima nekdo drug multiplo sklerozo, kot da nekdo drug sedi 
na tem invalidskem vozičku, kot da bi nekoga drugega povsod spremljal 
kateter, kot da bi v tem negovalnem domu stanoval nekdo drug” (str. 12).
Močan egotizem v njem prebuja občutke zmedenosti in tesnobe, ki jih 
gasi z dodatnim obrambnim mehanizmom – vsakodnevnim prekomernim 
pitjem alkohola. Popiva redno in večkrat dnevno, zaradi česar se mnoge 
medicinske sestre jezijo. Sočutje do njegovega težkega in brezizhodnega 
položaja odkrito pokaže le psihologinja Katharina Payer. Ko se sestra Ta-
mala Barbara “na dolgo in široko pritožuje nad pacientovim vsakodnevnim 
uživanjem alkohola in njegovo nerazsodnostjo,” jo psihologinja ustavi: 
“Moj bog, ta človek pač pije, na njegovem mestu bi tudi jaz pila” (str. 40).
A naj se na bolezni in življenjske tegobe Turin še tako močno odziva 
s sarkazmom, intelektualizacijo, racionalizacijo ter pitjem alkohola, to 
ne more prekriti druge plati njegove osebnosti: hrepenenja po toplini, 
intimnosti, povezanosti in stiku z drugim človekom. Globoke osamlje-
nosti, ki ni samo posledica bivanja v domu in odmaknjenosti od družbe 
ali pomanjkanja obiskov. Kako pomemben je zanj pristen stik, se pokaže 
takoj na začetku prvega poglavja. “Obožujem sestro Aliki. Aliki. Aliki. Ali-
ki.” To so prve štiri povedi. Hrepenenje je tako silno, Aliki pa v njegovih 
očeh tako popolno bitje, da se le stežka izognemo misli, da njegova želja 
po stiku izvira iz najrosnejših let in da Aliki predstavlja vse, kar je takrat 
pogrešal – čustveno toplo in zrelo materinsko figuro. Turin namreč tako 
zelo ne obožuje “nobene druge”, sestra Aliki pa “naredi vse prav”. “Kadar 
je v službi Aliki, hočem, da me neguje samo ona. Kolikokrat sem ji že to 
rekel” (str. 11). Da gre za čutenja, ki v Aliki prepoznavajo mater, potrjuje 
tudi njegova (ne)zmožnost sprejeti druge sestre: “Hoče, da ga neguje Aliki 
in ne katera koli nova medicinska sestra, kar je povedal že stokrat!”
Sodobnost 2024 1627
Klemen Lah Kralj romanov
A naj je še tako nezmožen soočenja z lastnimi čustvi, posebej s tistimi 
najbolj primarnimi, to ne pomeni, da se občasno ni zmožen spopasti 
z najglobljimi bivanjskimi vprašanji, povezanimi z boleznijo, smrtjo, smi-
slom življenja, osnovnega dostojanstva … Zdi se, da se teh vprašanj ne 
loteva direktno, a se od njih v resnici tudi nikoli ne odmakne; spremljajo 
ga skozi celotno zgodbo in tudi zaradi tega ga bralci doživljamo kot zelo 
refleksiven, introspektiven in čuteč lik, čeprav – po njegovih lastnih be-
sedah – “sploh nima duše”, njegovo najljubše opravilo pa je popivanje. 
Turin dokazuje, da se duhovnih vprašanj lahko lotevamo na zelo različne 
načine. Sam sicer ne verjame ne v Boga ne v posmrtno življenje, in ko ga 
psihologinja Katarina prvič povabi k sodelovanju, jo zavrne: “Draga gospa 
zdravnica, na meni zapravljate svojo znanost. Vi se ukvarjate z dušo, ki pa 
je jaz nimam. Če bi obstajala duša, bi si jo pirsal” (str. 18).
Turin je v marsičem dvojno bitje: duhovnost odklanja, a se hkrati – če-
prav pogosto posredno – posveča njenim temeljnim vprašanjem (na pri-
mer o smislu življenja in dostojanstvu). Dvojnost kaže tudi močan kont rast 
med telesnim usihanjem in duševnostjo trdnostjo, prepletanje obupa in 
odločenosti; čeprav ga njegov položaj spravlja v obup, se hkrati odločno 
sooča s svojim stanjem in tudi z željo po odhodu. To razkriva njegovo željo 
po nadzoru nad lastno usodo in po dostojanstvu, naj bo še tako (čustveno) 
nemočen. Nič manj se njegov dualizem ne kaže v odnosu do stvarnosti: 
lahko je tako podredljiv kot uporniški. Po eni strani nasprotuje avtoritetam 
in zavrača pasivno sprejemanje svoje usode, po drugi pa se je pripravljen 
ukloniti osebam, ki jih obožuje.
Največjo dualnost lahko opazimo pri Turinovem dojemanju svobode: 
če njegovo telo vklepajo spone bolezni, je njegov duh prost vseh vezi. Tudi 
tiste najmočnejše, ki veže na življenje. Turin živi tako svojo telesno ujetost 
kot svobodo duha, hkrati pa se zaveda, da je tudi ta svoboda v marsičem 
podrejena zlomljenemu telesu. Navkljub prosti misli se počuti, “kot da ne 
bi imel nog, kot da sem kip, ki bi moral mnoga stoletja opazovati vrvenje 
pred sabo, ne da bi se lahko zganil”. V svojem dojemanju svobode se meta-
forično vidi kot “kip svobode, nemočen proti svobodi, ki jo mora utelešati 
s svojo nesvobodo”. Bi lahko bolje zajel doživljanje svobode slehernika?
Vse te dvojnosti njegovega značaja prispevajo k temu, da Roberta Turina 
dojemamo kot izjemno človeški lik, ki kljub težkemu in brezizhodnemu 
položaju ter notranji razcepljenosti vztraja pri ohranjanju lastne integri-
tete – naj je cena še tako visoka.
Nemajhno ceno plačuje tudi za popivanje. Prav njegovo prekomerno 
nalivanje z alkoholom v romanu odpira eno izmed pomembnejših etičnih 
vprašanj: ali lahko posamezniku, ki se mu življenje izteka, prepovemo 
1628 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
samodestruktivno vedenje, s katerim si lajša težo zadnjih dni? Kaj je 
v takem primeru prav? Osebje v domu ne zmore enotnega odgovora, 
razcepi se na dva tabora: na večinski strani so tisti, ki želijo zaščititi 
posameznika pred škodljivimi posledicami njegovega lastnega ravnanja, 
na drugi (manjšinski) strani pa zagovorniki spoštovanja njegove avto-
nomije in pravice do samoodločanja kot enega izmed temeljnih načel 
v (medicinski) etiki. Medicinsko osebje in njegovi bližnji se čutijo dolžni 
ravnati v njegovo dobrobit in preprečevati škodo, a hkrati – in v tem je 
kavelj 22 – lahko prav s tem škodujejo. Avtonomija posameznika, ki po-
časi izgublja nadzor nad svojim telesom in razumom, je v takem stanju 
toliko bolj pomembna, saj želi taka oseba ohraniti nadzor nad svojim 
življenjem do konca. Načelo Primum non nocere. (Najprej, ne škodi.) je 
v tem primeru izjemno kompleksno. In Turinu njegovo vsakodnevno 
pitje alkohola prinaša prav to: občutek nadzora in boljše razpoloženje. 
Prohibicija bi zanj imela prav tako škodljive posledice kot nadaljnje pitje. 
Nekateri mu tako alkohol očitajo, z nasprotovanjem in svarili izstopa glav-
na sestra Margit, a cilja ne doseže. Celo nasprotno: Turin takšne lekcije 
 sovraži, prepoznava jih kot puhlo moraliziranje in zaslepljeno reševanje 
duše: “Ne le da si domišlja, da je odgovorna za stanje gospoda Turina, 
ampak želi rešiti tudi njegovo dušo. Še vedno ne razume, da on sploh nima 
duše” (str. 16). Na vse tovrstne zdravstvene nasvete pa se Turin odziva – 
bolj rečeno, požvižga – tudi s svojim prepoznavnim obešenjaškim humor-
jem: “Ampak le kaj boljšega bi ga lahko doletelo, kot da bi ga pobralo od 
veltlinca?” (str. 15). In malo naprej: “Danes ne bom spil preveč vina, sestra 
Margit. Danes bom izjemoma spil preveč piva” (str. 16).
Nekateri njegovo popivanje podpirajo in mu alkohol dobavljajo skrivaj, 
na primer Marcus, ki opravlja v tamkajšnjem baru opravlja civilno služe-
nje, ali pa so mu v podporo, na primer oboževana sestra Aliki, ki ga edina 
“ne graja in ga ne opominja, vse druge sestre mu ves čas solijo pamet, 
kako škodljiv je alkohol” (str. 15). Srednjo pot zmore ubrati psihologinja 
Katharina: s Turinom se pogovarja in ga ozavešča o posledicah njegovega 
ravnanja, a dopušča, da sam sprejme končno odločitev, če je za to sposo-
ben. In ga pri tem tudi podpre. Zaradi zavedanja kompleksnosti problema 
je na koncu prav ona tista, ki lahko podpre Turina tudi pri njegovi naj-
usodnejši odločitvi.
***
Alkohol je namreč le test za (naj)težje vprašanje – odločitev za odhod 
v  Švico oziroma za pomoč pri samomoru. Bralec kmalu ugotovi, da je 
Sodobnost 2024 1629
Klemen Lah Kralj romanov
bilo vprašanje, v kakšni meri lahko človek škoduje samemu sebi, le uvod 
v najz ahtevnejše vprašanje: V kolikšni meri razpolaga s svojim življenjem?
Zaradi svoje bolezni se Turin počuti ujet v lastnem telesu in onemogo-
čen, da bi živel tako, kot želi in hoče. Njegovo trpljenje je zakrito s pitjem 
alkohola, sarkazmom, nezmožnostjo vzpostavitve pristnega čustvenega 
stika, najbolj pa z močnim prizadevanjem, usmerjenim v iskanje poti do 
evtanazije. A naj sta njegovo telo in gibanje še tako načeta, je intelektual-
no še zmeraj dovolj oster in močan, da sprejema avtonomne odločitve 
(zapušča ga le spomin, ki pa ga vsak dan krepi z vajami). Občutek nemoči, 
izguba avtonomije in odločitev, da ne želi biti v breme svojim bližnjim, ga 
vodijo k želji po končanju življenja. Njegova želja po smrti je torej globo-
ko povezana s tem, kako doživlja lastno življenje v pogojih, v katerih mu 
bolezen odvzame praktično vse, kar je prej cenil, predvsem pa občutek 
neodvisnosti in sposobnosti odločanja o lastni usodi. Poudarja, da njegova 
odločitev ni ne hipna ne čustvena: “Več let in mesecev sem se poglobljeno 
ukvarjal s tako imenovanim zdravniško asistiranim samomorom. /.../ Na 
podlagi opisanih okoliščin lahko presodite, da pri moji želji po smrti ne 
gre za prenagljeno ali razpoloženjsko odločitev” (str. 151).
Osebje in bližnji njegovi želji ne nasprotujejo neposredno, zgolj po-
sredno, in sicer z nasvetom, da je za smrt še prezgodaj oziroma da še 
ni prišel pravi čas. “Ljudje ne razumejo,” ugotavlja Turin, “da mora biti 
duševno popolnoma zdrav, če hoče koristiti pomoč pri prostovoljnem 
končanju življenja. Ko enkrat ne bo mogel več ne govoriti ne razmišljati, 
bo zanj prepozno.” Njegovo razmišljanje potrjujejo tudi videoposnetki, ki 
jih gleda prek tablice na YouTubu: ljudje, ki se odločajo za evtanazijo in 
potujejo v Švico, so “videti kot povsem običajni ljudje. Tako pač je. Zdaj 
je pravi čas. Zdaj in ne pozneje” (str. 33). V čakanju na čas, ko bo z njim 
slabše, prepoznava taktiko zavlačevanja, ki ga bo pripeljala do točke, ko ne 
bo mogel storiti ničesar več, “dokler sam ne bi bil sposoben več napisati 
niti mejla” (str. 41).
Tudi v tem primeru se osebe v romanu razdelijo na dva pola (sestavljena 
iz zelo podobnega kroga ljudi kot z zvezi z uživanjem alkohola). V prvi sku-
pini, ki nasprotuje njegovi želji, je večina zdravstvenega osebja. Zastopajoč 
načelo Primum non nocere. zagovarjajo le strogo medicinski pristop, zaradi 
česar se Turin srečuje z izjavami, kot so: “Mi smo tukaj zato, da zdravimo 
bolezen in lajšamo bolečino. Rojstvo in smrt pa zaupamo v Božje roke.” 
oziroma “Bog nam je dal moč, da pomagamo drugim ljudem. Po Kristusu, 
našem Gospodu, amen!” (str. 56). A ko poskusi storiti samomor, se raz-
krije, da je pri delu nasprotnikov evtanazije načelo Primum non nocere. le 
1630 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
pretveza za moralno bolj spotakljive vzgibe: prezgodnja nenaravna smrt 
njihovih oskrbovancev bi lahko vrgla slabo luč na delovanje doma.  Po 
okrevanju v bolnišnici so ga v domu pripravljeni ponovno sprejeti le, če 
privoli v podpis izjave, v kateri bo napisano, da se je poškodoval zaradi 
nesrečnega manevriranja vozička. “Predpogoj je, da se vi in vaša žena 
držite te različice, ko bosta govorila o nesreči. Potem se lahko vrnete v 
dom. Če pa boste še enkrat ...” ga med obiskov v bolnišnici posvari sestra 
Tavelika Barbara. Ob ponovnem poskusu samomora bo brez nadaljnjih 
pogovorov premeščen v psihiatrično bolnišnico. “Ne bomo pustili, da 
boste naši hiši kvarili ugled!” Turinu se zdi ironično, da ga k laži napeljuje 
verna katoličanka, hkrati pa spoznava enega izmed temeljnih razlogov za 
nasprotovanje evtanaziji med osebjem: njihov strah, da bi v očeh drugih 
obveljali za slabe in škodljive, strah pred tem, da bi bil omadeževan njihov 
zunanji ugled. Zunanja podoba jim je pomembnejša kot želja in avtonomija 
njihovih oskrbovancev.
Razumeti in sprejeti ga ne morejo niti najbližji. Nasprotno. Žena Irene, 
ki ga redno obiskuje in mu nudi vso podporo v vsem, mu ne zmore stopiti 
ob stran pri temeljnem vprašanju njegove avtonomije, pri razpolaganju z 
njegovim življenjem. “Dovolj! In ne začenjaj zdaj s to Švico. /.../ O tem sem 
razmišljala že milijonkrat in danes ti še zadnjič povem: tega ne morem sto-
riti. Svojemu možu ne morem priskočiti na pomoč pri samomoru” (str. 57).
A zid odklanjanja te rešitve je samo na videz visok in trden, nasprotovanje 
ni tako monolitno, kot se zdi zunanjemu opazovalcu. Tudi Irene, ki velja za 
najbolj neomajno nasprotnico njegovi zadnji želji, skozi enega svojih redkih 
notranjih monologov razkrije, da je tako neizprosna samo navzven. “Če 
pomagam svojemu možu pri samomoru, je narobe. Če mu ne pomagam, je 
narobe. V vsakem primeru delam narobe.” Pogovori z možem po njenem 
mnenju te dileme ne razrešujejo, temveč jo le še poglabljajo in zaostrujejo. 
Kadar torej odločno nasprotuje pogovoru, tega ne stori toliko zaradi svojega 
odločnega stališča kot zaradi prikritega zavedanja, da se je pri tako zaostre-
nih bivanjskih vprašanjih nemogoče odločiti prav. V vsakem primeru je treba 
nositi tudi tiste posledice svoje odločitve, ki si jih ne želimo.
***
Neutrudni Turin svojo mrežo podpornikov plete počasi, a vztrajno. Če-
prav se mu izjalovi poskus z ženino sestro Bebo, ki ga je pripravljena 
podpreti in odpeljati v Švico oziroma mu priskrbeti ustrezne tablete 
(samomor s tabletami se prav tako izjalovi), mu na koncu na pomoč 
Sodobnost 2024 1631
Klemen Lah Kralj romanov
nepričakovano priskoči psihologinja Katharina: obljubi, da bo organi-
zirala prevoz. Vmes Turinu pomagajo tudi drugi: prošnje za evtanazijo 
ne bi mogel poslati, če mu ne bi na pomoč priskočil Marcus, civilni 
strežnik v domskem baru. Z veseljem mu skenira podpisani dokument 
in mu pošlje PDF, pri tem pa ostaja nejasno, kakšni so njegovi nameni: 
mu dokument skenira, ker mu želi pomagati, ker je povsem brezbrižen 
ali zgolj zato, da lahko informacije posreduje vodstvu, ostaja uganka. 
Zadnje poglavje romana, poglavje o njegovem odhodu v Švico in prosto-
voljni smrti, ima pomenljiv naslov Domov se peljemo. Z nekaj lažmi, ki za-
krijejo pravi razlog odhoda iz negovalnega doma – nihče ne sme posumiti, 
kam v resnici odhaja – se Turin s psihologinjo Katharino odpelje v Švico in 
tam zaključi svojo življenjsko odisejado. Njegove zadnje besede so: “Popiti 
moram le še en lonček, en lonček, tako majhen, s tako malo tekočine, da 
mi to ne bi smelo povzročati preglavic. V življenju sem na dušek popil iz 
bistveno večjih lončkov. Tekočina je motna, pač ni veltlinec. Ljubim Irene. 
Irene. Irene.” Ko se nam zazdi, da je morda le spremenil svojo življenjsko 
držo in svoj fokus usmeril na duhove plati življenja, še doda: “In še vedno 
ne vem, kako deluje uber” (str. 329).
In to je tudi zaključna misel o aktualnosti: uber, eden najaktualnejših tri-
kov sodobnosti, je Turinu nerazumljiv, a kot bralci nimamo občutka, da bi 
bil zaradi tega kakor koli prikrajšan. Nasprotno. Ločevanje bistvenega od 
nebistvenega, pomembnega od nepomembnega, trajnega od začasnega je 
tisto, kar življenje napolni in ga ne prazni. Zlasti, če je to mogoče storiti 
s humorjem. Takrat je tudi človek lahko kralj gora.
***
Roman se odvija v premišljeno zasnovanih kratkih poglavjih, ki osvetljuj ejo 
različne vidike Turinovega mišljenja, življenja in odnosov; prevla dujoča 
sintetična pripovedna tehnika (spremljamo zaporedne dogodke Turinovega 
zadnjega leta življenja) pa krepi verističnost zgodbe in tako posredno tudi 
bralčevo empatijo do protagonista. Vmes se skozi analitično pripovedno 
tehniko občasno razkriva Turinova osebna zgodovina, njegovo nekdanje 
življenje (razmerje z ženo, ljubezenske avanture, njegovi odnosi s prijatelji 
in sodelavci) ter predvsem njegov dolgoletni boj z boleznijo, a le, kolikor 
je potrebno – v ospredju so vsakdan in Turinove osebne  refleksije le-tega.
Takšna zasnova, v kateri prevladuje sintetična pripovedna tehnika z ob-
časnimi zdrsi v preteklost, bralcu omogoča, da skozi pripovedne drobce 
1632 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
 se stavi celotno sestavljanko Turinovega življenja. Zunanja oblika tako ni 
sama sebi v namen, pa čeprav je mestoma zelo izvirna in nenavadna (o 
tem malo pozneje). Prvenstveno je namenjena podpori pri pripovedovanju 
zgodbe in iskanju tiste pripovedne tehnike ali načina, ki to najbolje omogoča. 
Dober primer je odgovor na vprašanje, kako prikazati Turinove težave 
pri navezovanju stikov z drugimi, saj mu dolgo ne uspe najti zadovoljivega 
zunanjega stika z osebo, ki bi zdržala vso kompleksnost njegova značaja. 
Ker ne more vzdržati lastnih čutenj, razvije dialog s svojo notranjostjo. 
In to ne kakršno koli: pogovarja se z radoživim in navihanim notranjim 
mačkom. Dukakis je bil nekoč njegov resnični muc, ki se je skotil leta 
1988, med ameriško volilno kampanjo, ko je demokrate zastopal kandidat 
grškega porekla Michael Dukakis. V gobčku ga je k sosedovim še z dvema 
mladičema prinesla potepuška mačka in jih tam tudi (za)pustila, črnega 
muca pa sta za Dukakisa med obiskom sosedovih krstila Turin in njegov 
oče. Turinov najljubši hišni ljubljenček je zdaj fizično že dolgo mrtev, a nje-
gov duh je preživel Turinovi notranjosti kot živahen sogovorec, prijatelj, 
zaupnik, pripovedovalec šal, a tudi oster kritik in posmehovalec. V vseh 
svojih vlogah sproža znotraj svojega nekdanjega gospodarja živahne dialo-
ge, ki se razplamtijo, kadar spregovorita o občutljivih temah. Torej vsakič.
A dialoška razprava ne poteka znotraj notranjega monologa, v romanu 
je zapisana v dramski obliki: DUKAKIS in GOSPOD TURIN nastopata 
kot osebi, ki sta v dialogu. A ko se pojavi DUKAKIS, to ni nič novega: ta 
dramska oblika je v romanu prisotna od prve do zadnje strani: roman je 
v celoti na videz napisan v dramski obliki. Osebe so zapisane z velikimi 
tiskanimi črkami (poleg omenjenih še SESTRA ALIKI, SESTRA MARGIT, 
IRENE, GREGOR MENTULA, TAMALA BARBARA, TAVELIKA BARBA-
RA, KATARINA PAYER, BEBA, MILA, GOSPOD DEJAN …), kar ustvarja 
vtis dramskega dela, čeprav zgodbo večinoma pripoveduje tretjeosebni 
pripovedovalec, Dukakis in druge osebe pa so predvsem točka romana, ki 
preizprašuje polifoničnost – notranjo, zunanjo in meje med njima. Kdo se 
v resnici pogovarja s kom? Ko poteka dialog med neresničnim DUKAKI-
SOM in resničnim GOSPODOM TURINOM ali med mrtvim GREGOR-
JEM MEN TULO in živim GOSPODOM TURINOM, se zabrisuje meja 
med ose bami: vse bolj se zdi, da je vse samo notranji dialog gospoda 
Turina, ob tem pa se odpira eno izmed temeljnih vprašanj sodobne knji-
ževnosti: Kaj je resnično in kaj izmišljeno ter ali je med njima možno 
določiti jasno mejo?
A če za druge osebe še lahko ugibamo, ali so ali niso plod Turinove 
domišljije, je drugače z Dukakisom, ki je Turinov alter ego. In hkrati tudi 
Sodobnost 2024 1633
Klemen Lah Kralj romanov
ideal – ko maček na starost zboli in obnemore, ga odreši bolečin z uspa-
vanjem. V pogovoru po svojem neuspešnem poskusu samomora Turin 
reševalki potoži: “Kakšno srečo je imel! Dal sem ga uspavati. Jaz nimam 
take sreče” (str. 76).
Dramsko-dialoška zasnova ima še eno pomembno posledico: roman 
Kraljica gora s prestopanjem žanrske meje romana oziroma iskanjem naj-
boljše forme za svojo vsebino ustvarja hibridni žanr, ki pobere najboljše 
iz obeh svetov, tako romanesknega kot dramskega. S podiranjem meja 
med žanri in zvrstmi Kraljica gora ustvarja primer sodobnega romana, 
zmožnega ubesediti večplastne odtenke sedanjosti, ki jih tradicionalna 
forma ne more. 
Druga pomembna oblikovna inovacija je črtanje oziroma počrnitev be-
sedila. Bralec med branjem opaža, da so nekatere besede, stavki, povedi, 
odstavki prečrtani ali celo počrnjeni, zato ne more ubežati vtisu, da je 
v roke prejel izvirni rokopis s posegi. Kakšen je namen? Prečrtani oziroma 
počrnjeni deli se zdijo taki bodisi zaradi uredniškega bodisi cenzorskega 
posega. Cenzure so deležni predvsem deli, ki bi bili lahko moralno sporni, 
na primer vse, kar namiguje na Turinov samomor. Ko slednji pove, da je 
bil v zadnjih nekaj letih zunaj hiše le, ko je moral na magnetno resonanco, 
na koncu doda še en stavek: “In nazadnje – saj veste – po mojem xxxxxx” 
(str. 114). Katera beseda je počrnjena, lahko bralec samo ugiba, a ker je le 
malo možnosti, da to ni ’samomor’, se zdi, da so popravki delo nekoga, 
ki Turinovi želji po smrti oziroma evtanaziji močno nasprotuje. Za druge 
opombe pa se zdi, da so uredniške in da črtajo tekst v tistih delih, kjer 
je predolgovezen oziroma kjer besedilo nima pomembne pomenske ali 
slogovne funkcije. Na primer v Turinovem življenjepisu: “Podjetje je pre-
mostilo začetne težave in se je nenehno širilo. Kot otrok, ki je kot edinec 
odraščal v zelo utesnjenih provincialnih razmerah, si nisem nikoli mislil, 
da bom kdaj v življenju prilezel do takšne neodvisnosti in samostojnosti” 
(str. 149).
V zadnjem delu romana pa počrnjeni deli besedila dobijo še eno funk-
cijo: na pretresljiv način razodevajo upad Turinovih govornih zmožnosti. 
“Ko hoče reči sir, reče xir. Lahko zveni kot ’tir’ ali ’vir’. Skoraj nobenega 
soglas nika ne more izgovoriti tako, kot bi moral zveneti, juha pa mu spet 
teče iz kotička ust.” In malo naprej: “Turinov ’ne’ bi bil ’e’. Zato samo 
od kima in sestra Barbara spet odide. Xe xre. Xe xre. Turin raje molči” 
(str.  201). V tem primeru torej ne gre več za cenzorske ali uredniške 
 posege,  temveč likovno funkcijo, ki naj znotraj literature ponazori stisko 
z jezikom. Skozi Turinovo nezmožnost govora (to deli z drugimi pacienti) 
1634 Sodobnost 2024
Kralj romanov Klemen Lah
roman tako kaže na kompleksnost in frustracije človeške izkušnje z bese-
dami. Na bolečo neizrekljivost človeškega doživljanja, kadar ta seže globlje 
in širše, kot to zmore jezik. V ospredje je postavljeno neizrečeno, dialogi, 
ki so pre kinjeni ali polni nedorečenosti, ter opisi, ki namerno izpuščajo 
določene podrobnosti.
Na jezikovne vrzeli opozarja tudi posebna stilska igra (besedilo je v teh 
delih romana izpisano v dveh vzporednih stolpcih), ki bralca sproti opo-
minja, kaj v resnici pomenijo izrečene izjave. Ko npr. žena IRENE TURIN 
izjavi: “Moj mož se je prevrnil z vozičkom,” je zraven pripisan tudi nepo-
sredni pomen: “Moj mož se je poskušal ubiti!” Včasih je tako napisan cel 
dialog, npr. pogovor med sestro Margit in Turinom. Ko ga vpraša: “Kako 
gre vaši lepi ženi? Že dolgo je nisem videla,” je takoj desno dodan tudi 
“prevod”: “Res bedno, da vas žena obiskuje samo ob vikendih!”.
Nenazadnje je treba omeniti tekoč in zgoščen jezik – odličen prevod 
Tanje Petrič je tako tekoč in naraven, da se zdi, kot da je bil roman iz-
vorno napisan v slovenščini. Jezikovna podoba romana odseva stanje 
duha glavnega junaka: jezik je pogosto suh, minimalističen in prepreden 
s črnim humorjem, kar odseva Turinovo grenko-sladko osebnost. Wisser 
uporablja fragmentirano naracijo, ki vključuje številne notranje monologe 
in refleksije glavnega junaka, prepletanje spominov, misli in opazovanj 
vsakdanjega življenja. Tudi jezik, tako kot oblika, pa je podrejen vsebinski 
in idejni plati romana.
***
Wisserjev roman Kraljica gora je eden izmed tistih sodobnih romanov, ki si 
zaslužijo več splošne pozornosti, saj omogoča vpoglede in uvide v aktualno 
sedanjost skozi brezčasno romaneskno obliko. Pogumno raziskuje pradav-
na vprašanja človeškega obstoja in bivanja, kot so smisel življenja, soočanje 
s smrtjo in iskanje (osebne) svobode – teme, ki ostajajo relevantne ne gle-
de na čas in prostor, vanje pa vključi tudi temo evtanazije, ki postavlja pod 
drobnogled dileme o pravici do dostojanstvene smrti. Robert Turin s svojo 
boleznijo in prizadevanjem za nadzor nad lastnim življenjem v marsičem 
simbolizira človeka v sodobnem svetu, v katerem napredna medicinska 
tehnologija omogoča podaljševanje življenja, a hkrati odpira vprašanja o 
kakovosti takšnega življenja, kadar so cena za to zmanjšana avtonomija, 
nesvoboda ter povečano duševno in telesno trpljenje. Turinova življenjska 
zgodba je tudi prispodoba občutka nemoči, s katerim se sooča sodobni 
človek, ko se spoprijema z omejitvami telesa in duha ter vprašanji o tem, 
Sodobnost 2024 1635
Klemen Lah Kralj romanov
kako živeti in umreti. Roman izpostavlja potrebo po večji človečnosti in 
sočutju v tehnološko naprednem svetu, ki ima številne rešitve, ne pa tudi 
odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja (pri tem je treba poudariti, da 
roman ni nič manj prizanesljiv do odgovorov, ki jih ponuja religija – ti so 
prav tako prazni, poleg tega pa tudi licemerski in pokroviteljski). Roman 
Kraljica gora je tako izjemno aktualen roman, a ne zaradi aktualne teme, 
temveč zaradi zmožnosti, da slednjo predstavi kot staro in večno. Ne da bi 
imeli občutek, da se za to trudi. Takim romanom lahko rečemo le – kralji 
romanov. Če ne zaradi drugega, ker se jim na koncu priklonimo. 
Naj se za konec vrnem na začetek. Bralca v zgodbo uvedeta dva citata: 
če prvi govori o tem, kako pusto in nevpadljivo je bilo Turinovo življenje, 
ter nam tako na začetku na najboljši način predstavi nedramatičen tok 
njegovega življenja, je drugi citat tisti, ki njegovo življenje zaključuje.
Neki kapucin je na zelo deževen dan spremljal nekega Švaba na vislice. Obsoje-
nec se je med potjo večkrat potožil Bogu, da mora to bridko pot opraviti pri tako 
neprijaznem in slabem vremenu. Kapucin ga je hotel po krščansko potolažiti in 
mu je rekel: Ti lump, kaj toliko tarnaš, saj tebi je treba samo do tja, jaz pa moram 
pri tem vremenu po isti poti še nazaj.
Heinrich von Kleist: Berliner Abendblätter (53. list)
Bralec na koncu romana ni v dvomih: kapucin, ki se vrača, je on. Turin je 
svojo pot opravil.
1636 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Milena Mileva Blažić
Anja Novak - Anjuta: 
Žilažili.
Ljubljana: samozaložba, 2024.
Slovenska večnaslovniška (angl. crossover) literatura, ki dobesedno in/ali 
metaforično obravnava radikalne teme (anoreksija, depresija, hiperaktiv-
nost, molk, rehabilitacija, samopoškodbe, smrt, samomor), je relativno 
nov trend. V drugi pesniški zbirki Anje Novak - Anjute Žilažili (2024) – prva 
je nosila naslov Ranerane (2021) – bi lahko videli sintezo sloga macabre, 
poezije grobov in noči in viharništva. Celotna zbirka je sestavljena iz de-
setih poglavij, medtem ko se konceptualno navezuje na imanentno temo 
mrtvaškega plesa, dobesedno in/ali metaforično, mrtvaški ples je povezan 
s “popkovnico” pesmi. Avtorica obravnava teme kot horror mundi, s tem da 
je v ospredju svet lirskega subjekta oziroma kvantni svetovi ambivalent-
nega lirskega subjekta, ki prehajajo iz ene v drugo in/ali naslednjo sub-
jektivno-objektivno in, obratno, objektivno-subjektivno mikroresničnost.
 Avtorica navaja različne avtorje, katerih citati naj bi se asociativno 
povezovali z motivno-tematskimi prvinami tako imenovane radikalne 
književnosti (Kimberly Reynolds). Najpogostejši motivi so hkrati stal-
nice v pesničinem pesništvu; lajtmotiv, ki je zaznamoval že prvo zbirko, 
predstavlja anoreksija (“Kako ravnati z rano, / ki ne neha krvaveti, / sestro 
moja.”), lajtmotiv, ki ga lahko povežemo z Žižkovim konceptom Enjoy  Your 
Symptom, stalna tema je tudi depresija (“Delajo samomore  / od s trahu 
Sodobnost 2024 1637
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Novak - Anjuta: Žilažili
pred  / depresijo, ki prihaja.”). Pesnica ubeseduje omahovanje, omenja 
bioenergetsko zdravljenje (“Zdravljenje pri neki  / bioenergetični kmeti-
ci, / kjer se celite tako, / da božate piščančke ...”), opisuje hiperaktivnost 
(motiv, ki ga v smislu pojmovanja in sprejemanja drugačnosti pogosto 
zasledimo tudi v mladinski in/ali otroški književnosti), ubeseduje eksi-
stencialno ambivalenco, zasledimo afirmacijo z negacijo (“Hiperaktivni 
otroci / niso solidarni / niti sami s seboj.”). Kimberly Reynolds kot značilen 
motiv radikalne književnosti omenja molk, ki se v pesmih Anje Novak - 
Anjute pojavi tudi kot oksimoron (“molče kriči”), pojavita se tudi motiv 
rehabilitacije (“V tretmaju, izolaciji, / rehabu ...”) in halucinacije (“Včasih 
dežuje / čokolino, če/ si zelo lačen, ali kočolino, / če si zelo zadet.”). Še 
nekaj motivov, značilnih za radikalno književnost, najdemo v tej pesniški 
zbirki, na primer samopoškodbe (“Če si daš v usta britev, boš pljuval kri.”; 
“Razlagam, kako sem / odrezala sebe od sebe.”), smrt (“Smrt je na mestu / 
v tem mestu,  / kjer ni mesta  / zate.”), samomor (“Pada,  / pada, padam 
z balkona.”), nadpovprečno pogosto se pojavlja lakota. Motiv lakote je 
večpomenski, ne gre le za pomanjkanje hrane, potrebo ali veliko željo po 
hrani, temveč za motiv čustvene lakote, za potrebo po čustvih, po pripad-
nosti, sprejemanju, tudi samosprejemanju. 
Avtorica, ki je po poklicu diplomirana igralka, je tudi bralka, zato je 
v pesniški zbirki prisotna intertekstualnost, parafraze pesnikov, kot so Ivan 
Minatti (“Moram / imeti rad”), Boris A. Novak (“Slovesa niso za ljudi, / ki 
so del slovesa / od bolezni.”) in Marko Pavček (“Z nobeno pesmijo me ni 
manj”), srečamo tudi reference na Bambija, Othella idr. Avtorica se zunaj-
literarno navezuje na različne vrste umetnosti, na primer na body art in 
performanse, na Marino Abramović, najdemo pa tudi navezave na Silvio 
Plath (Stekleni zvon) in Amy Winehouse (Back to Black, I Told You I Was 
Trouble ipd.). Pesnica ubesedi slikovito “legendo”, ki je v resnici pravljični 
tip (Resnica in Laž) (ATU1 613 The Two Travelers). 
Pesmi bodo različni bralci različno interpretirali – kot je dejal Northrop 
Fry, branje je piknik, na katerega avtor prinese besede, bralec pa pomen. 
V pričujočem razmišljanju bi zato omenila Kugo fantazem (S. Žižek, 1997). 
Fantazme (čustvene) lakote v pesmi konstruirajo željo lirskega subjek-
ta, bralcem pa dajo pesniške ali telesne koordinate, saj je telo osrednje 
1 ATU je mednarodna oznaka in akronim priimkov treh folkloristov, Anttija Aarneja, Stitha 
Thompsona in Hansa-Jörga Utherja (Hans-Jörg Uther: The Types of International Folktales. 
A Classification and Bibliography. Based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson; 
Academia Scientiarum Fennica, 2004, 2011).
1638 Sodobnost 2024
Anja Novak - Anjuta: Žilažili Sprehodi po knjižnem trgu
 prizo rišče, dogajalni prostor. Nadčasovno je ubesedena napetost, ki je 
v samem jedru pesmi, telo brez bolečine/z bolečino, ki ustvarja ali de-
stabilizira pesmi in poraja nove značilnosti. Pozicije lirskega subjekta so 
razpršene, pripovedi so fantazme, zato so tudi bolečine fantomske, v delih 
telesa, ki jih ni.
Pesnica narativno zastira/maskira antagonizme, ki služijo zakritju iz-
vorne prazagate, prastrahu, praran … Za njeno poezijo je značilen tudi “ne-
mogoč pogled” v popkovnico, zibko, žile … potovanje po sebi, po ži lah … 
Pesmi uspesnjujejo Padec oziroma Padce in so oddaljene od zdravo-
razumarskega prepričanja ter (pre)blizu ranam in žilam. Padec ali Padci so 
se zgodili v preteklosti, viharna nihanja lirskega subjekta so stalnica, hkrati 
je opaziti tako strah pred padcem kot njegovo privlačnost.
Pisanje se ne ozira na jezikovna pravila (BEMTI BOGA PESNICA), 
estetika skulizma (MOJ SKELET SI). Avtorica lapidarno v obliki polno-
pomenskih ključnih besed niza značilne motive radikalne književnosti. 
Ambivalentno se bori proti “banalnosti Zla” in za detabuizacijo anoreksi-
je, bioenergije, depresije, hiperaktivnosti, lakote, molka, posilstva (“ker 
so me kolegi / ves čas posiljevali”) rehab(ilitacije), samopoškodb, smrti, 
samomora. Spretno prehaja od estetike lepega (“osvobojen kapitala le-
pote”) v estetiko grdega (“Silna je moja ljubezen. / Tako silna, / da se mi 
dviga / prag bolečine.”). V pesmi tematizira tudi svet z Bogom in/ali brez 
njega oziroma različne religije (omenja Koran, new-age …). Pogumne so 
transgresije predsodkov (“Zaenkrat  / te povabim  / v svojo spolnico.”), 
včasih se lirski subjekt samocenzura, v ospredju so travme (posilstvo, 
samopoškodbe …), ironizira tradicijo v smislu (“Ljubi svojega bližnjega? 
Ne, hvala!” (S. Žižek)). Hkrati so pesmi postmodernistične – so večno 
vračanje istega v gonu – “različne vrste lakote”, prazne geste (S. Žižek) 
družbe in samoprevare.
Že prva zbirka Ranerane (2021) formalno nakazuje na misel “Rane se 
zacelijo, brazgotine ostanejo.” (H. Zollner), prav tako tudi pričujoča, druga 
zbirka Žilažili, ki pa je od prve asociativno oddaljena ter hkrati ponazarja 
klasično povezavo med formo in vsebino, zvenom in pomenom, v tem 
pri meru v slogu posthumane družbe. Zbirka je pesniška pot popkovnice, 
ultra zvok srca in srčno-žilnih dogodkov. Morebiti bo naslednja zbirka 
nosila naslov Dušaduši, saj obstaja pesniški most od koncepta puer aeter-
nusa, ki je postal imperativ sodobnega (M. L. von Franz, S. Žižek), do “du-
šica, mlada dušica”. Mogoče bi bilo smiselno razmišljati, jasno pesniško, 
od premika v posthumanistični družbi od neoliberalističnega imperati-
va “vampirskega liftinga” h kategoričnemu imperativu Kanta. Pesniška 
Sodobnost 2024 1639
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Novak - Anjuta: Žilažili
 zbir ka vizualno in verbalno obravnava posledice neoliberalističnih vrednot 
 potrošništva, socialnih omrežij, ki so de facto in de iure asocialni, saj se 
tudi lirski subjekt zateka v intimizem in nihilizem. Mogoče pa notranje 
pokrajine in vojne med ranami in žilami slikajo vojno pokrajino in so klic 
k pacifizmu?
Druga zbirka pesmi igralke Anje Novak - Anjute je slikovit potret družb e, 
ki je odsotna, in lirskega subjekta, ki je sam sebi objekt in subjekt v makro-
skopskih (telo) in mikroskopskih (kapilarah) potezah družbe. Lirski sub-
jekt je hibriden, prikazan kot postmoderna varianta ribe Faronike, na kate ri 
sloni svet, postmoderna Antigona, ki išče notranjega Polinejka, je podoba 
“sodobnih” lestev ali stopnic, ki vodijo v “rehab” nebo, deset pog lavij pa 
simbolizira “mejo” ali “končno” (Z. Šmitek), tudi mrtvaški ples, pooseb-
ljajo ne sončnega, ampak senčnega heroja ali heroino. Pričujoča hibridna 
zbirka Žilažili, druga v triadi, je kakovostno in kompleksno delo, je portret 
ne le posameznika v labirintu sebe, družine, družbe, ampak tudi potret ali 
antiportret lirskega subjekta, družine in družbe ter fantomske bolečine. Je 
seštevek diagnoz lirskega subjekta, je hkrati pesniški manifest (petih) faz 
žalovanja (E. K. Ross) za seboj, od zanikanja (“nobena smrt”), jeze (“lakota 
to je krik”), pogajanja (“odpuščanje”), depresije (“Delajo samomore / od 
strahu pred / depresijo, ki prihaja”) in sprejetja (“Odpusti mi”), ali pa tudi 
ne, lahko je potovanje k sebi ali Ikarjev let.
1640 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Gašper Stražišar
Lidija Dimkovska: 
EMŠO.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2024.
Lidija Dimkovska je bila rojena leta 1971 v Skopju, iz primerjalne književ-
nosti je diplomirala v Skopju, nato pa iz romunske književnosti doktorirala 
v Bukarešti, kjer je delala kot lektorica za makedonski jezik. Od leta 2001 
živi v Ljubljani in se z vsem svojim bitjem in žitjem posveča literaturi, kot 
večkrat nagrajena pesnica in pisateljica, medkulturna posrednica, prevajal-
ka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, kot urednica. Slo-
venski javnosti je Dimkovska postala znana leta 2004, ko je v prevodu Aleša 
Mustarja izšla njena večkrat nagrajena pesniška zbirka Nobel proti Nobelu 
ter doživela pozitiven literarnokritiški in bralski odziv. Vse njene naslednje 
literarne stvaritve so nastajale v Ljubljani, v makedonščini, kar je, kot je 
povedala sama, zavestna odločitev za pisanje v maternem jeziku, v sloven-
ščino jih prevaja Aleš Mustar. Radi jo okličejo za makedonsko-slovensko 
ali za slovensko-makedonsko pisateljico, vendar Dimkovska s svojimi deli 
vedno znova dokazuje, da smo okvire nacionalnih književnosti že zdavnaj 
prerasli in da moramo danes govoriti o svetovni književnosti, za katero ni 
več pomembno, od kod kdo prihaja, saj vse literature opisujejo kolektivni 
spomin na preteklost ter odstirajo pogled v sedanjost in prihodnost. 
Lidijo Dimkovsko v vseh njenih romanih, prvega je izdala leta 2004, 
zanima umeščanje individualnih zgodb v zgodovinsko-družbeni kontekst, 
Sodobnost 2024 1641
Sprehodi po knjižnem trgu Lidija Dimkovska: EMŠO
zato vedno do potankosti razišče čas in prostor, v katerega postavlja lite-
rarne osebe. Zanima jo predvsem emotivna, duhovna, eksistenčna, meta-
fizična, kulturna in politična plat zgodbe posameznika. To vodilo se mani-
festira tudi v njenem najnovejšem romanu EMŠO (Единствен матичен 
број), ki je v makedonščini izšel leta 2023 in za katerega je v Makedoniji 
prejela nagrado za roman leta, nedavno pa še priznanje Štefice Cvek, ki 
ga podeljujejo v Bosni in Hercegovini. Roman, ki se na prvi pogled zdi kot 
zgodba o odraščanju nekega dekleta, je vse več kot to. EMŠO je pripoved 
o razsežnostih odtujenosti, ki jo je sprožila nenadna in ne docela pojasnje-
na izguba domačih, doma ter domovine. 
Omenjeno izgubo doživi Ciprčan Nikos Avraam, ki je zaradi turškega 
vdora na Ciper leta 1974 prisiljen zapustiti svoj dom v Varoši in prebegniti 
v neznano deželo, ob tem pa ga zaznamuje tudi skrivnostni družinski spor, 
o katerem nikoli ne spregovori. Prav v ta spor je bila vpletena njegova žena 
Milka, s katero sta se spoznala v hotelu, kamor je prišla iz Jugoslavije kot 
sezonska delavka, z njim zanosila in ga prepričala, naj v kaosu vojaškega 
udara ne išče domačih, temveč z njo pobegne v Makedonijo. Nikos Avraam 
ob pobegu s Cipra za seboj pusti vse. Makedonija postane njegova nova 
domovina, izgubi črko v priimku in postane Avram, dobi novo družino in 
izgubi staro, dobi pa tudi novo enotno matično številko oziroma EMŠO. 
Vendar pa Nikos, čeprav se sprva tako zdi, ni protagonist romana. Protago-
nistka je njegova hčerka Katerina Avram, ki se kot deklica ujame v mrežo 
očetovega nenavadnega rekla “da bi se pobral v puščobo” in vse svoje 
življenje posveti raziskovanju njegove preteklosti. 
In prav pojem “puščoba”, ki ga v roman vpelje Nikos Avram, požene 
dogajanje celotnega romana. Nikos namreč to reklo uporabi vsakič, ko 
kaj ni tako, kot misli, da bi moralo biti, in še posebej takrat, kadar njegova 
žena spregovori o temah, ki bi morale ostati zamolčane. “Puščoba” je Ni-
kosov obrambni mehanizem, za senzibilno in radovedno protagonistko 
pa predstavlja uganko, ki postane vezivo zgodbe. Dimkovska se namreč ne 
zadovolji s popisovanjem protagonistkinega odraščanja ali življenja neke-
ga begunca; s pomočjo puščobe izstopi iz okvirov družinskega romana in 
vanj vplete distopičen svet. Vsako poglavje loči z izseki, pisanimi v ležeči 
pisavi, v njih pa v poetičnem slogu, z množico metafor opisuje puščobo. 
Opisuje, kje leži, kdo v njej prebiva, kakšna so pravila življenja v njej, nikoli 
pa nam neposredno ne pove, kaj puščoba je, nameni nam le izseke, delčke, 
ki burijo domišljijo: “Puščoba je skupnost odtujenih ljudi, ki živijo skupaj 
le geografsko, mesto asocialnih posameznikov, v katerem je najpomemb-
nejša odtujenost vseh vrst. /... / Puščoba je individualen prostor za vsakega 
1642 Sodobnost 2024
Lidija Dimkovska: EMŠO Sprehodi po knjižnem trgu
posameznika. Poudarek je na odtujenosti med ljudmi, na samoti in ne-
odvisnosti, individualnosti in samooskrbi, brez stikov z drugimi v izrazito 
reducirani, tehnični obliki.” Puščoba postane čustveno nabit pojem, ki 
gosto naseljuje roman, z njim pa avtorica namiguje na surovo resničnost, 
v kateri živijo romaneskne osebe. Slednje so vse po vrsti odtujene, tako v 
medsebojnih odnosih kot v odnosu do sveta, v katerem živijo. Po svoje se 
zdi, da vsak živi samo zase, njihovi medsebojni spori kot tudi navzkrižja z 
družbenimi normami so le posledice neuspešnih poskusov, da bi porušili 
zid nerazumevanja, s katerim so obdani. In morda je prav puščoba meta-
fora za prostor, v katerem so liki, medtem ko je njihov realni svet distopija. 
Dimkovska o svojem pisanju pravi, da je bolj narativne, metonimične in 
realistične narave, vendar pa pri pisanju vedno išče tiste plasti poetično-
sti, ki bi jih sicer resničnost pokopala. Prav puščoba je v romanu EMŠO 
poetičnost, ki razbija strogo začrtani narativni del in ki nas od realizma 
popelje v nekakšno fantastiko. 
Lidija Dimkovska pred bralci virtuozno izriše romaneskne like. Očeta 
najbolj zaznamuje molk, ki ga prekinja le fraza “da bi se pobral v puščobo”, 
pa vendar živo občutimo bolečino, ki jo je doživel z zapustitivijo doma. 
Njegovo nasprotje je njegova žena in Katerinina mama Milka, ki moža kar 
naprej zmerja. Davno odtujeni par si je v svojem bistvu povsem naspro-
ten, kar pa bralcu omogoča dvojni pogled na eno zgodbo. Če Avram frazo 
o puščobi uporablja kot izogovor, da mu ni treba ničesar povedati, mama 
Milka fraze uporablja v okviru žaljivk, praznoverij, kletev in vulgarnosti. 
Nikos o svoji preteklosti nikoli ne govori, Milka pa pripoveduje reči, za 
katere se izkaže, da sploh niso resnične. Nikos pogoltne svojo nacional-
no in kulturno samobitnost, zaživi neopazno in novo življenje, ki mu ga 
poda jugoslovanski EMŠO, ter poskuša pozabiti na preteklost, kar pa mu 
vedno znova preprečuje Milka, ki vsak trenutek izkoristi za oživljanje le-te. 
Sovraš tvo dveh nekoč zaljubljenih oseb in dvojnost njunih pogledov na iste 
dogodke je pravzaprav netilec nekakšnega virusa, ki vpliva na vso družino. 
Tako kot sta si nasprotna starša, sta si nasprotna tudi brat in sestra, 
Katerina in Stefan, ki jima nikakor ne uspe vzpostaviti pristnega odnosa; 
kljub temu da sta brat in sestra, se otepata družinskih vezi ter skušata 
svetu pokazati, da nista v sorodu. Če ob njunih starših zaznavamo žalost 
in sovraštvo, v odnosu med bratom in sestro čutimo bolečino. Kot prvo-
osebna pripovedovalka Katerina bralcu večkrat zaupa svoja notranja ob-
čutja, s čimer postane najbolj čuteč lik, hkrati pa bralec pobliže spoznava 
njeno doživljanje družinskih članov: Katerina svojo lastno mater označi 
Sodobnost 2024 1643
Sprehodi po knjižnem trgu Lidija Dimkovska: EMŠO
za grozovito sebično, nestrpno in surovo bitje, pošastnejše od mačehe iz 
pravljic, očeta pa kot izgubljenega popotnika, ki ga je svet prisilil v molk. 
V romanu tako poleg dveh zgodb, zgodbe o družini Avram in zgodbe 
o  puščobi, spremljamo še zgodbo o pomanjkanju ljubezni ter zgodbo 
o ciprskem vprašanju, avtorica pa skozi pripoved o konkretni družini ko-
mentira tudi družbeno dogajanje v domači posttranzicijski Makedoniji. 
Prav skozi protagonistko, ki je obtežena z neizrečeno zgodovino svojega 
očeta, Dimkovska opisuje trpkost, ki jo občuti ob vprašanju okoli imena 
Makedonija in/ali Severna Makedonija. In prav v trenutkih, ko komentira 
aktualno dogajanje, se pokaže mojstrstvo pisanja Lidije Dimkovske. Če-
prav je okvirna zgodba družine pisana realistično, puščoba pa predstavlja 
nekakšno distopijo, sta obe zgodbi, kot tudi vsi liki, metafora za širšo sliko. 
Napetost in krhkost ter odtujenost staršev namreč služi kot metafora, ki 
prikazuje napetost in krhkost ter odtujenost dveh sosednjih držav, v cipr-
skem vprašanju se zrcali makedonsko in obratno. 
Roman EMŠO je roman vzporednih zgodb, za katere se sprva zdi, da se 
ne bodo nikoli srečale, pa vendar so na koncu del širše celote. Dimkovska 
nam v njem nastavi ogledalo oziroma nastavi ogledalo družbi, v kateri živi-
mo, saj nam pokaže, da puščoba ni distopija, temveč realnost, ki jo živimo 
prav vsi. Vse njene zgodbe se končajo v puščobi, preteklost je tista, ki nas 
je privedla do individualističnega sveta, v katerem živimo danes. Dimkov-
ska izkoristi moč pisane besede, da nas preko zgodbe preteklosti pripelje 
v sedanjost in dokaže, da distopija ni več prihodnost, ampak vsakdanjost. 
Kajti v fikciji je vse resnično in v resničnosti je vse fikcija.
1644 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Nada Breznik
Feri Lainšček: 
Kurja fizika.
Ljubljana: Beletrina, 2024.
Kurja fizika je tretja knjiga Lainščkove trilogije Kurji pastir. Ko slišimo be-
sedo trilogija, nehote pomislimo na velike zgodbe, kanonizirane romane, 
družinske sage, ki so jih v književnost prispevali sloviti avtorji, tudi Nobelovi 
nagrajenci, na primer Thomas Mann z Buddenbrookovimi ali Naguib Mahfouz 
s Kairsko trilogijo. To so zgodbe o družinah, razvejenih v več generacij, boga-
tih, vplivnih, herojskih, patriarhalnih, ki praviloma vestno vodijo družinsko 
kroniko, zapisujoč vse pomembne prelomnice, rojstva, poroke, smrti, najver-
jetneje v zavesti, da tega ne beležijo zgolj za rodbino, temveč za zgodovino. 
Res so te rodbine v svojem času premikale ekonomske in politične tokove, 
spletkarile in mešetarile, prepričane, da jim po krvi, rojstvu in bogastvu 
pripadajo posebni privilegiji. V skoraj vsaki od njih je bil kak odpadnik, ki 
je prvi prelomil z družinsko tradicijo, da se je ta postopno skrhala in izjalo-
vila v tragičnih usodah, v ekonomskih in moralnih zlomih, v uporih zoper 
druž inske poglavarje, ki so postavljali stroge norme in pravila obnašanja, 
zvestobe, določali pripadnost religijam ali ideologijam, sprejemali usodne 
in dokončne odločitve o življenjih vseh družinskih članov, sami pa na skrivaj 
živeli mimo vsega tega, pogosto v razvratu.
In kako lahko trilogijo Kurji pastir Ferija Lainščka, avtobiografsko delo, 
pripoved, umeščeno v vaško okolje, zgodbo o otroštvu v maloštevilni, revni 
Sodobnost 2024 1645
Sprehodi po knjižnem trgu Feri Lainšček: Kurja fizika
družini, v pokrajini na obrobju velikih dogodkov, postavimo od bok ome-
njenim romanom, saj je na videz njihovo popolno nasprotje? V Lainščkovi 
trilogiji sta le dve generaciji družine, družinska skupnost izrašča skoraj iz 
niča, nobenega od zgoraj omenjenih pridevnikov (herojski, bogati, vplivni) 
ji ne moremo prisoditi. Kapital, ki ga Štefan in Trejzka prinašata iz pre-
teklosti, je breme težkih izkušenj iz druge vojne, ki bi bilo lahko pogubno, 
če ne bi prirojena trdoživost in ženine spodbude Štefana spet postavile na 
noge. Časovno je celotna trilogija omejena na desetletno obdobje. V tej 
skromni patriarhalni skupnosti njen družinski poglavar, ki opravlja delo 
cestarja, želi izboljšati položaj in standard družine, zato se z vso odgovor-
nostjo in po svojih najboljših močeh posveča prizadevanjem za gradnjo 
nove hiše. Prav on obzirno odloči, da se v služenje denarja zanjo z delom 
v tujini vključita tudi žena in hčerka, in obe se temu pokorita, čeprav se 
je hči že pred časom osamosvojila in od družine celo nekoliko odtujila. 
Pa vendar družinske vezi ne razpadajo, solidarnost se krepi tudi med so-
sedi, da še trdneje poveže vaško skupnost. Občasne očetove pijanosti ne 
omajejo začrtanega cilja in garanja zanj. Družinski dnevnik Štajernih, kot 
so rekli Lainščkovim po domače, je beležka, ki jo vodi družinski poglavar 
Štefan, imenovan Pištek, in zajema le prihodke, odhodke in predvidene 
stroške za gradnjo novega doma, izračune, ki se ne izidejo, kljub skrajnim 
odrekanjem, in mu znova in znova povzročajo skrbi in glavobole. Nepri-
čakovana in prikrivana nosečnost hčerke, ki je na delu v tujini, in rojstvo 
njenega sina Andreja napeljeta stara starša na neomajno odločitev, da 
bosta zanj skrbela. Nezakonska mati in otrok brez očeta bi v tistih časih 
lahko obveljala za veliko sramoto družini. Družinska zgodba Štajernih je 
čisto nasprotje prej omenjenih družinskih sag, a je vendar veličastna zgod-
ba o prvinski ljubezni, zvestobi, hvaležnosti in človeških vrednotah, ki jih 
naravno in brez diktatov nosijo v sebi srčni ljudje. In navsezadnje, zgraditi 
hišo brez kreditov v povojnih razmerah bivše države, vzgojiti sina in vnuka 
v kaotičnih časih so junaška dejanja.
Čeprav se vsaka od treh knjig lahko bere kot samostojen roman, pred-
stavljajo vse tri zgodbo v nadaljevanjih o zgodnjem otroštvu in odraščanju 
malega Ferija (Fêreka) v vasi Dolénci na Goričkem. Družina Lainščkovih je 
živela v zelo revnih razmerah. Brez pritoževanja so sprejemali svoje življe-
nje takšno, kakršno je bilo, z zavestjo, da je rešitev iz trenutnih raz mer iz-
ključno v njihovih rokah. Fêrek, že od malega dobesedno zraščen s svojim 
skromnim domom, naravo in živalskimi prijatelji, se na domačem terenu 
počuti varnega in zadovoljnega in živi srečno otroštvo, dokler ga, bistrega 
1646 Sodobnost 2024
Feri Lainšček: Kurja fizika Sprehodi po knjižnem trgu
in radovednega otroka, ne začno mučiti velika vprašanja o   skrivnostih 
življenja, na katera ne dobi zadovoljivih odgovorov.
Otrok je tisti, katerega pronicljivo opazovanje vsega živega in pred-
metn ega sveta, čuječe prisluškovanje, živahna domišljija in prirojena 
intuicija v prihodnost odraslega pisatelja pošiljajo utrinke za pričujočo 
spominsko kroniko družine in lastnega otroštva. V pripovedi se pisatelj 
ne more izog niti pravljičnemu svetu svojega otroštva, poganskim vra-
žam, prikazovan jem, veri v Boga, ne zapovedani ideologiji tistega časa, 
ki jih je postopno razbiral skozi materina ravnanja in očetova nerganja 
ter dogodke v vasi, ki so preobrazbo družbe in sistema sprejemali na prav 
poseben, pogosto humoren način, ne da bi v resnici dovolili, da se jih te 
spremembe usodno dotaknejo.
Prav v zadnjem delu trilogije stopi na sceno pragmatičen očetov lik, 
ki kljub nekoliko razgrajaškemu značaju vztrajno in trmasto zasleduje 
svoj glavni cilj, zgraditi družini hišo. Njihova stara hiša, zbita iz zemlje 
in blata, krita s slamo, brez elektrike, v resnici že dolgo ni primerna za 
kakovostno bivanje. Večni upornik in protestnik zoper vse, garač in po-
štenjak namerava iz svojih ubornih dohodkov nabrati dovolj denarja za 
novo hišo. Gradbeno dovoljenje z vsemi načrti in skicami, za katero je 
odštel zajetno vsoto, ima zato v njihovem domu pomen Biblije. Pištek ga 
neumorno lista in proučuje in že zvito snuje spremembe, ki si jih po svoji 
zdravi pameti kot lastnik namerava privoščiti kljub strogim pravilom. In 
ko nastopi tisti pomembni dan, ko je sklenjen dogovor z izvajalcem del, 
ga mora Pištek, v skladu s tradicijo, izdatno zaliti. In končno, potem ko 
si je družina dolgo ogledovala parcelo za novo hišo, potem ko se je tam 
začel zbirati gradbeni material, so se začele uresničevati sanje. Toda to 
niso sanje vseh družinskih članov. Otrok se prav nič ne veseli selitve. Na 
staro hišo se je navezal, nudila jim je zavetje v vetrovnih in mrzlih dneh. 
Poosebil jo je, kot je v svoji domišljiji poosebil že kokoši, petelina in mačka 
Cirija. Čuti, da jo bodo s preselitvijo nehvaležno izdali in pustili na tistem 
bregu osamljeno in žalostno. Nezavedno čuti, da se bo s selitvijo zaklju-
čil del njegovega zgodnjega otroštva z vso čarobnostjo in nedolžnostjo 
prebujanja v življenje. Nič, kar se dogaja na novem terenu, mu ni pogodu, 
nametan gradbeni material je prekril vse zelenje, tolaži ga le materino 
navdušenje in nestrpno pričakovanje selitve. Gradbeniki so se pri posta-
vitvi nove hiše uklonili gospodarjevim željam in improvizacijam, ob tem 
pa pripomnili, da “zidarija ni nikakršna kurja fizika”. To očetu ob nekem 
prepiru vrže v obraz tudi Fêrek, ki se ves čas po tihem in odkrito brani 
selitve. V zavesti, da je izrekel hudo žalitev, se požene v beg, oče, ki so ga 
Sodobnost 2024 1647
Sprehodi po knjižnem trgu Feri Lainšček: Kurja fizika
te besede udarile, kot bi ga zadela topovska krogla, pa v besu za njim. Ko 
se upehana po dolgem preganjanju vendarle sesedeta drug poleg drugega, 
pa oče nenavadno mirno reče: “Saj imaš prav. Vse skupaj je to ena kurja 
fizika. Ampak kaj naj. Drugače ne gre. Delamo, kolikor zmoremo in kakor 
znamo.” S temi besedami povzame vso muko gradnje zaradi pomanjkanja 
denarja ter vse negotovosti in dvome zaradi lastnega izigravanja in kršenja 
birokratskih pravil.
Tretja knjiga trilogije je najbolj realistična in razgibana. Dogajanje v njej 
ni osredotočeno le na očetov projekt gradnje hiše in zaplete, povezane 
z njo, v ospredje stopa tudi Fêrekovo šolanje, nova prijateljstva ter prva 
boleča in nerodna izkušnja otroške ljubezni. Fêrek je odličen učenec, zani-
ma ga prav vse in edini v vsej vasi pri sosedih spremlja televizijski prenos 
pristanka človeka na Luni. Sovaščanov veliki dogodki, ki niso neposredno 
povezani z njihovimi tegobami in življenji, ne zanimajo. Do njih so skep-
tični ali pa jim ne verjamejo.
Čeprav se zdi, da je očetov lik v romanih dominanten, je mati tista, ki 
je s svojo toplino osvetljevala in oživljala njihov skromni dom, tista, ki je 
ukrepala po svoji najboljši presoji, ko so sina zbujale nočne more, tista, 
ki je blažila in mirila moževo robantenje zoper sistem, državo, Tita in 
birokracijo. Prav ona je zaslužila večino denarja za gradnjo nove hiše, saj 
je plačilo za sezonska dela v Avstriji nekajkrat presegalo možev celoletni 
zaslužek cestarja. Je pa to terjalo svoj davek, saj se je samotna hiša v času 
njene odsotnosti pogrezala v mrakobnost, kar je očetu in sinu vzbujalo 
tesnobnost.
Lainščkova jezikovna zakladnica je spoj knjižnega jezika in prekmurskih 
izrazov, je njegov izvirni način izražanja, ki v sedanji čas prinaša duh pre-
teklosti in dušo ravninske pokrajine, zaznamovane z mehkobo, toplino, 
mešanico poetičnosti in dobrodušne humornosti. Njegova trilogija ni le 
obujanje lastnega otroštva, temveč je poklon materi in očetu, svojevrstna 
zahvala in trajen spomenik obema.
1648 Sodobnost 2024
Mlada 
Sodobnost
Ivana Zajc
Mateja Gomboc: 
Maks.
Ilustriral Marjan Manček.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.
Slikanica Mateje Gomboc Maks je premišljeno strukturirano delo z osred-
njim likom dečkom Maksom, ki nas pritegne takoj na začetku. Poznamo ga 
že iz zgodb, ki so izhajale v reviji Cicido, knjiga pa jih zaokroži v pre pričljivo 
celoto. Maks se bralcu v začetnih delih knjige približa s kratko, a zelo iskreno 
samopredstavitvijo, skozi katero spoznamo njegov notranji svet: “Jaz sem 
Maks in pravijo, da sem še majhen. Vendar pridno jem in hodim spat, zato 
bom zrasel in postal velik. Takrat bom Maksimiljan.” Avtorica nam omogoči 
vpogled v njegovo dojemanje samega sebe kot tudi v njegove odnose s člani 
družine, predvsem s starši in babico. Tako denimo opiše svojo mater: “Imam 
mamo. Skupaj z mano in očijem stanuje v stanovanju v tretjem nadstropju. 
Zjutraj grem v vrtec, ona pa v službo, zato greva skupaj. Ko govorim, me po-
sluša.” Osrednji lok zgodbe zazna muje otrokova želja, da bi imel kužka, saj 
bi se z njim lahko družil, hišni ljubljenček pa bi odgnal tudi njegove strahove. 
Ker starši niso za to, saj je njihovo stanovanje premajhno, mu najprej kupijo 
plišastega psa, s katerim deček ravna, kot bi bil pravi. 
Prikazi dogajanja so osredotočeni na dečkove čustvene naveze, pa tu-
di na njegove otroške strahove in negotovosti, ki na svojevrsten način 
 obogatijo zgodbo ter ustvarjajo čustveni zaplet. Prav tako so izraziti opisi 
Sodobnost 2024 1649
Mlada Sodobnost Mateja Gomboc: Maks
predmetov, dogodkov in družinskih navad, ki jih deček spoznava ter opa-
zuje in opisuje na svojstven način: “Oči je šel v nočno službo. Ponoči delajo 
samo pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak.” Izrazit 
prvoosebni personalni pripovedovalec in žariščenje pripovedi z  vidika 
otroka sta nekonvencionalna izbira, mlade bralce usmerita v empatično 
doživljanje protagonista. To je učinkovito, saj je delo namenjeno predšol-
skim in mlajšim šolskim otrokom, ki med branjem iščejo predvsem like, 
s katerimi se lahko identificirajo. S tega vidika je v delu pomemben motiv 
premagovanja strahu: ko se v dečkovem domišljijskem svetu pojavi lik 
Grduha, pošasti, ki predstavlja utelešenje vsega, kar ga straši, in ima kot 
simbol strahu močan vpliv, strah Maksa za nekaj časa povsem ohromi. 
Osrednji zaplet zgodbe se spleta okrog vprašanja, kako Grduha premagati. 
Sprva sicer pomaga slika še hujše pošasti, Velegrduha, ki jo Maks obesi na 
vrata svoje sobe: “Vzel sem največji list. Pripravil najmočnejše barvice. Na-
risal najstrašnejšo pošast. S črnimi očmi, iz katerih bliska ogenj.” Vendar 
ta rešitev ni dokončna, Grduh je premagan šele, ko Maksa babica odpelje 
v pasje zavetišče in se mu izpolni dolgoletna želja po hišnem ljubljenčku, 
kar deček komentira z besedami: “Danes je bil najlepši dan mojega življe-
nja!” Poleg tega da prinese veliko veselja, psiček Smejč za vselej prežene 
grozno pošast, kar je čustveni vrhunec pripovedi. Ne le to – Smejč postane 
Maksov zvesti prijatelj in deček se ne počuti več tako osamljenega. 
Otroška perspektiva, s katere bralci spremljamo dogajanje, je prav tako 
temelj dvojne zakodiranosti besedila, ki tudi odraslega bralca vabi, da 
opusti lastno perspektivo in se prepusti toku otrokovih misli, ki morda 
niso najbolj logično strukturirane in niso najbolj informirane, so pa zato 
toliko bolj avtentične. S premagovanjem strahu je povezana še ena tema, 
tema odraščanja. Skozi besedilo se srečujemo z izjemno suverenim pripo-
vedovalskim glasom, ki poudarja lastno samostojnost, po drugi strani pa 
opazimo trenutke varne navezanosti na družinske člane, trenutke, ko se 
Maks počuti varnega in ljubljenega: “Ko z mami, očijem ali babi hodim po 
ulicah, jih držim za roke. Ker jih imam rad. In zato, da drug drugega ču-
vamo.” Z vso občutljivostjo je predstavljen proces otrokovega nenehnega 
približevanja in oddaljevanja od skrbnikov v iskanju lastne suverenosti, 
s čimer delo zaobjame enega temeljnih mejnikov v odraščanju, kar je po-
membna in univerzalna tema otroške književnosti. 
Maksova osebnost se v besedilu jasno razodeva v njegovem razumeva-
nju in občutenju vsakdanjih dogodkov. Njegov vsakdanjik, ki je predstav-
ljen kot pomemben za oblikovanje dečkovega samorazumevanja, gradijo 
številni drobni trenutki. Kaj deček čuti, kaj se mu zdi in kako razume svet 
1650 Sodobnost 2024
Mateja Gomboc: Maks Mlada Sodobnost
okrog sebe so osrednja vprašanja, na katera odgovarja ta fiktivna slikaniška 
avtobiografija. S tovrstnim subtilnim pristopom na videz vsakdanje dogod-
ke, vezi in drobne spremembe delo predstavlja kot relevantne: otrokov glas 
je slišan, njegov pogled je pomemben. To je po mojem mnenju tudi ključna 
idejna dimenzija besedila. 
Pripoved odlikuje prefinjena raba jezika, ki je jasen in neposreden, ven-
dar hkrati poln detajlov, ki so precej poljubni in sledijo otrokovim mislim, 
s tem pa utrjujejo občutek živosti ter verodostojnosti. Vtis notranjega 
monologa delo krepi s preprosto skladnjo in nizanjem kratkih povedi, ki 
posredujejo posamezne zamisli. Delo prikaže otrokove predstave, spomine 
in njegov edinstveni pogled na svet, ki je prežet s trenutnimi občutji, do-
mišljijo in omejenimi informacijami, ki jih deček v danem trenutku pozna. 
Poudarjeno je tudi opazovanje okolice in njeno razumevanje skozi oči 
otroka, na primer: “Na vratih moje sobe piše MAKS. To je zato, ker v njej 
stanujem jaz.” To bralcu omogoča, da se približa otroškemu načinu razmiš-
ljanja, ki je pogosto preprost, a vendar kompleksen v svoji neposrednosti 
in iskrenosti. Dinamično prehajanje med preteklim in sedanjim časom 
skozi celotno pripoved ne predstavlja zgolj slogovnega pristopa, temveč 
sledi naravnemu toku dečkovih misli in čustev, na primer: “Hodila sva in 
se pogovarjala. Nenadoma pa pred sabo zagledam veliko stavbo. Zaslišim 
lajanje.” Dogodki, ki so se zgodili v preteklosti, preidejo v sedanjik, ko jih 
deček v svojem umu podoživlja ali jih na novo interpretira, kar ustvarja 
učinek neposrednosti in povečuje intenzivnost bralske izkušnje. 
Zgodbe o Maksu spremljajo barvite ilustracije Marjana Mančka, ki 
osrednji lik in druge literarne osebe učinkovito karakterizirajo: Maks je 
plavolasi kratkohlačnik, ki nosi majico z napisom M, njegov rjavi kužek 
je razigran in nasmejan. Upodobitve so domiselne in dinamične, pa tu-
di polne zanimivih podrobnosti. Posebej bi poudarila pomen dečkovih 
izrazov in njegovih pogledov, ki so pomemben ekspresiven doprinos k 
slikanici, na primer vdanega in ljubečega pogleda na očeta, ki pospremi 
besedilo: “Moj oči ima velike in močne roke, s katerimi me dvigne visoko 
v zrak.” Tudi sicer je izdaja te slikanice, ki jo je v sklopu zbirke Deteljica 
uredila Irena Matko Lukan, z živobarvnimi trdimi platnicami in priročnim 
formatom zelo premišljena. Številne ilustracije prikazujejo Maksa in s tem 
prvoosebni pripovedi nudijo pogled “od zunaj”, spet druge prikazujejo 
svet skozi njegove oči (na primer ko v zavetišču prvič zagleda kužka) ali 
pa predstavijo Maksove notranje predstave (na primer o tem, kakšen bo, 
ko bo velik). Maks je delo, ki daje otroškemu liku prostor in svobodo, da se 
izraža, kakor čuti, s tem pa prinaša za otroke pomembno bralno izkušnjo.
Sodobnost 2024 1651
Mlada 
Sodobnost
Nada Breznik
Cvetka Bevc:  
Očku ne bom več 
pisal pisem.
Ljubljana: Družina, 2024.
Cvetka Bevc, pisateljica, pesnica, scenaristka in muzikologinja, si je za svoj 
mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem izbrala tabuizirano temo o 
izgubi, smrti in zadnjem slovesu, temo, o kateri se zlasti pred otroki naj-
večkrat molči, tudi kadar gre za smrt v družini. Z ro manom se je leta 2022 
na literarnem natečaju za nagrado svetlobnica, ki ga razpisuje založba 
Družina, uvrstila med prve tri.
Pripoved je avtorica položila v usta dvanajstletnemu dečku Denisu, 
ki je v prometni nesreči izgubil očeta. Roman izpoveduje njegova priza-
devanja, da bi se v prvih dveh mesecih po nesreči pogumno prebil skozi 
dneve, v katerih je njegovo življenje zasukano na glavo. Pogumno pomeni 
zadrževati solze, ne omenjati očeta, živeti kot vsi drugi člani družine, ki se 
vedejo, kot da se ni nič zgodilo. A zgodile so se velike spremembe: selitev, 
ločitev od prijateljev in sošolcev, prilagajanje na novo okolje, predvsem pa 
je z očetovo smrtjo nastopila ogromna praznina. Kot da so mu spodmaknili 
tla pod nogami, kot da se je pomračilo nebo nad njegovo glavo. Vendar 
pisateljica ne prikaže le dečkove bolečine in čustev, na očeta je bil zelo 
navezan, temveč tudi odnose med družinskimi člani, ki drug pred drugim, 
zlasti pa pred Denisom, skrivajo svoja čustva in misli ter se o pokojniku 
1652 Sodobnost 2024
Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem Mlada Sodobnost
ne pogovarjajo, domnevno zato, da ne bi fantu povzročili še več bolečine. 
Spregovori tudi o odzivih v širšem okolju, o nepremišljenih izjavah, ki otro-
ka po nepotrebnem izpostavljajo in ga, že tako skrajno ranljivega, dodatno 
vznemirjajo. Zadrega pred žalujočimi, še zlasti pred žalujočimi otroki, je 
vseprisotna, saj prijatelji in znanci pogosto ne najdejo pravih besed, ki bi 
bile v tolažbo in opogumljanje.
Če se na začetku knjige zdi, da se z nizanjem Denisovih dogodivščin 
z novimi prijatelji, junačenji med vrstniki, s plaho prvo simpatijo bolečina 
umika, da bodo fantovske norčije same po sebi prinesle pozabo, pa se 
v zadnjem delu izkaže, kako močne so bile dečkove notranje napetosti in 
konflikti, ko je, da bi ugodil vrstniški skupini, deloval proti svojim prepriča-
njem in siceršnjim ravnanjem, proti vzorom, ki mu jih je privzgojil oče. Ti 
konflikti tako nakopičijo njegovo jezo, povzročajo tako strašno nelagodje 
in stisko, da so na skrajni meji vzdržljivosti. Deček slabe vesti ves čas tehta 
nepremišljenost in surovost nekaterih dejanj in se zaveda, kako nespre-
jemljiva bi bila za njegovega očeta. Njegove nasvete in spodbude močno 
pogreša, hrepeni po njegovi bližini, po njegovem smehu, želi si, da bi se 
lahko o vsem tem z nekom odkrito pogovarjal. Vse bolj je na dlani, da je 
za omilitev žalosti potrebnega veliko časa, da zatirano čustvovanje in ju-
načenje za vsako ceno čas žalovanja samo podaljšujeta. Denis išče obvode 
in nadomestne senzacije v nerazumljivih dejanjih, vdaja se slabim vzorom, 
čeprav nerad sledi skupini, se ji podreja in počne stvari, ki jih ne mara. Želja 
po sprejetosti med vrstniki je navsezadnje popolnoma normalna, toda ali 
za vsako ceno? Odlaša in se izmika vrnitvi v košarkarsko ekipo, nazadnje se 
celo pretvarja pred domačimi, da je začel spet trenirati. Prepričan je, da se 
ne more zaupati mami, kar ga dodatno hromi. V nekem trenutku, ki se ga 
bo močno kesal, pomisli, da bi bilo bolje, če bi se namesto očeta ponesre-
čila mama. Domisli se pisanja pisem očku, ki je vedno našel pravo besedo 
in spodbudo, zato mu v kratkih pismih zaupa svoje skrivnosti, spregovori 
z njim o prvi ljubezni, o lažeh, ki se jih je veliko nabralo, o nerazumljivem 
odporu do treningov košarke, ki jih je imel tako rad.
Avtorici je uspelo poseči v psiho odraščajočega fanta, ki bi ga očetova 
smrt prav lahko popolnoma iztirila, a ima vendar v svojem jedru dobro 
izročilo, moralni in etični kompas, ki mu ga je z igro in smehom, z zgledi 
in opozarjanji podaril oče. Ta ga v novih situacijah podzavestno odvrača od 
nesprejemljivih vzorcev obnašanja ali mu vsaj pomaga, da jih prepozna va, 
čeprav se jim občasno predaja. K sreči ima Denis tudi med vrstniki pozitiv-
ne vzore; med slednjimi je njegov najboljši prijatelj Aleks, s katerim vnovič 
vzpostavi stike, pa njegova simpatija, sošolka Čička. Celo žrtev fantovskega 
Sodobnost 2024 1653
Mlada Sodobnost Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem
nasilja, upokojena profesorica angleščine, je – sicer malo pretirana – po-
doba dobrote in odpuščanja.
Skozi fantovo pripoved pisateljica spretno pokaže, kako veliko breme 
si je dvanajstletnik naložil in si ga še nalaga z izmikanjem in lažmi. Edini 
ventil mu predstavljajo pisma, kratka priznanja, ki jih lahko iskreno izrazi 
edino očetu. Sprva še nedolžne fantovske norčije se sprevržejo v nevar-
na in nasilna dejanja, ki podžigajo tudi bralčevo radovednost in terjajo 
razrešitev za vse vpletene, še najbolj za Denisa. Tako se bo tudi v družini 
okrepilo spoznanje, da so pogovori o smrti neizogibni. Na dan bodo prišla 
dobro prikrivana obtoževanja in strahovi, kdo vse naj bi posredno zakrivil 
prometno nesrečo, samoobtožbe, ki ne dajo spati in ne najdejo pomiritve. 
Biti kriv za smrt nekoga drugega, pa če gre za nesrečo, samomor ali celo 
naravno smrt, je teža, ki jo pogosto in dolgo nosijo v sebi preživeli.
Cvetka Bevc v svojem romanu diskretno opozori tudi na veliko nevar-
nost, da bi odrasli vsako slabo dejanje žalujočega otroka opravičevali z ža-
lostjo in zmedo zaradi tragične izgube, mu odpuščali, ga tolerirali in mu 
celo dovolili, da se takšna dejanja kopičijo. Lahko bi nastala neprecenljiva 
škoda, saj bi otrok to kaj hitro začel izkoriščati. Soočenje s čustvi in bole-
čino matere, dedka in babice pomaga Denisu razumeti in vzpostaviti vez 
z materjo, ji zaupati ob spoznanju, da je ona tista, ki mu postavlja meje, ker 
je odgovorna za njegova dejanja. Od trenutka razkritja vseh skritih misli 
in Denisovih laži bo mama svoje zahteve uveljavljala postopno in blago-
hotno. Dedek, ki mu je bil vedno pripravljen prisluhniti, Denisu odkrito 
pove, da tudi sam nosi svojo bolečino. Izgubil je sina. Ta spoznanja Denisu 
pomagajo zoreti in odraščati, predvsem pa ga razveseli spoznanje, da se 
sme o očetu na glas pogovarjati ter obujati lepe in vesele spomine nanj.
V mladinskem romanu Očku ne bom več pisal pisem, o katerem so zapisali, 
da bi ga morali prebrati tudi odrasli, je avtorici uspelo stopnjevati napetost 
v takšni meri, da bralec proti koncu kar ne more odložiti knjige, višek pa 
pripoved doseže v skupnem olajšanju, iskrenih izpovedih prizadetih, ki 
zbrani ob praznično pogrnjeni mizi pripovedujejo vsak o svoji bolečini, 
mama in Denis celo o domnevni krivdi za moževo oziroma očetovo pro-
metno nesrečo. Čeprav je jezik enostaven, razumljiv in primeren za otroke, 
roman, sicer poučen in močno sporočilen, vendar literarno privlačen, po-
nuja močan čustveni naboj, ki se lahko dotakne tudi občutljivega odraslega 
bralca, mu sproži ganjenost in sočutje, da prelije tudi kakšno solzo.
1654 Sodobnost 2024
Gledališki 
dnevnik
Matej Bogataj
Iskanje izgubljenega 
doma
Emil Filipčič: Veselja dom. SLG Celje, koprodukcija RAMPA in iKult iz 
Celovca, Mali oder, režija Dejan Spasić.
Veselja dom je bila najprej medvojna (1942) serija mehkovezanih zvežčičev, 
ki jih je zbral Miklavž oziroma Niko Kuret za razvedrilo in igre doma, z 
ilustracijami in miselnimi igricami, recimo o pastirju, ki mora čez vodo 
v čolnu za tri spraviti zeljno glavo, ovco in volka, pa z matematičnimi in 
logičnimi problemi, skratka čtivo, ki naj v dolgih in dolgočasnih mesecih in 
urah popestri družinsko dinamiko z igrivostjo in nasveti za krajšanje časa. 
Navodila za igro torej, da bo dom bolj vesel in manj pust. Emil Filipčič v 
svoji igri to napotilo in odskočno desko v družinsko idilo, v kateri naj bi 
bolj vešči zabavali družinske člane z igrami s prsti in rokohitrskimi triki, 
povezovali črte in šteli trikotnike, zaostruje in obenem pervertira; pred 
nas postavlja par, ki hoče popestriti banalnost zakonskega življenja na vsak 
način, z različnimi (ne)mogočimi igricami. Da bi ušla vsakodnevni rutini, 
poskušata vse mogoče: omislita si plastičnega dojenčka, ki naj bo igralo in 
nadomestek obenem, pa tudi nekakšna metafora za jalovost zakona, obme-
tavata se s priročnimi sredstvi, recimo s čufti med obedom, in si grozita 
s posodo, uporabita sesalnik za prah kot stimulans, zapadata v sadoma-
zohistične delitve vlog in uporabljata moč kot sredstvo za vzdraženje. Pri 
tem sta za čas nastanka pred tridesetimi leti nadvse inovativna. Predvsem 
Sodobnost 2024 1655
Matej Bogataj Iskanje izgubljenega doma
je njuna absurdna, bolj na vsesplošno zagatnost medsebojne komunikacije 
kot na sporočilo igre usmerjena besedna izmenjava živahna in banalna, 
med preigravanjem klišejev, ki se jim danes že pozna zob časa, si očitata 
vse mogoče, in to prav strastno in na robu verjetnega. Preoblačita se in 
preigravata različne lege, od ljubeče zaljubljenosti do sovraštva in ljubo-
sumnosti, ki jo izzove Njen, Tončkin plastični Filipčič v omari in Njegova, 
Poldetova napihljiva spolna lutka kot zapozneli grumovski rekvizit. Pred 
nami je tako serija živahnih in pretiranih, različno kodiranih in intenzivnih 
prizorov, ki z igro (v igri) sledi temeljnemu konceptu Filipčičeve in ludi-
stične dramatike nasploh; ves čas igramo, vse je drugostopenjski, privzet 
oziroma premi govor in preigravanje že poznanih ali vsaj prepoznavnih 
govornih in situacijskih leg, in tokrat je igra namenjena bolj kot izrekanju 
o stanju sveta nasploh izjavljanju o stanju in neobstojnosti zakonske zveze 
prav posebej. 
Filipčič se torej dramsko sprašuje, ali je mogoča pristnost in polnost 
zakonske zveze, njegov odgovor je v skladu s prepričanjem ludizma že 
vnaprej negativen. V teh, mestoma okrutnih in vsaj v začetku resnih igri-
cah, ki se vsakič znova pomirijo in nato začnejo znova, poskušata vplivati 
na zakonca, da bi več investiral v zvezo, partnerja poskušata z intenziv-
nostjo in prikazom nezmožnosti obstanka v zvezi drugega spreobrniti, 
pridobiti korist ali nadvlado. Gre torej za spremembe notranje nihajoče in 
neobstojne zakonske hierarhije, saj gre za niz našpičenih in medsebojno 
tekmovalnih prizorov, v katerih naj se uveljavi prevlada enega ali drugega. 
Igrata do konca, do misli, da iz igre ne moreta drugače kot s samomorom, 
vendar se vmeša sam nadangel in ju prepriča, da si bosta s tem uničila 
možnost posvečenega pokopa, in onadva, v skladu s svojo zdrsljivo in 
pretočno identiteto, to misel v hipu opustita. Tako postane tudi smrt zgolj 
ena od igrivih možnosti, nezavezujoča in hipna domislica, čeprav skoraj 
logična posledica njune igre do (skoraj) poslednjega diha. Na koncu se 
zadeva razreši s spreobrnjenjem; zamenjala bosta vlogi v zakonu, ona bo 
veseljačila in on bo skrbel za družino, opravljal hišne posle in skrbel za 
(plastičnega) dojenčka. Rešitve ne bo, očitno, na kar opozarja tudi ciklično 
uvihana struktura igre. 
Filipčičeva igra pa ni samo niz prizorov iz zakonskega življenja, v po-
pestritvi katerih je morda celo pred svojim časom – nastala je leta 1996 –, 
temveč je tudi nabor izbranih in osmešenih banalnih fraz. Prav ta mašila, 
vse tisto, s čimer po nepotrebnem “polnimo” živo govorico, takratne 
modne besedne zveze in sintagme so garant za avtentičnost povedanega, 
za njegovo neposrednost, toda kot da so te že v začetku enako osmešene. 
1656 Sodobnost 2024
Iskanje izgubljenega doma Matej Bogataj
Igra poskuša rekonstruirati neplodnost tudi na jezikovni ravni, z vklju-
čevanjem besednih zvez, ponavljanj in izrekov, ki pa so medtem izgubili 
naboj; nenazadnje je ludizem tista vrsta novega modernizma, ki se je uprl 
vzvišenosti in jeziku poetične drame (Zajc, Strniša, Veno Taufer) in smešil 
angažma politične in eksistencialistične drame: vloge so nekje od Jesihovih 
Grenkih sadežev pravice poljubne in pravzaprav zamenljive, identitete pa 
neobstojne, tako da ni možnosti in za ludistične dramatike niti potrebe 
po izrekanju težkih ugovorov zoper ideologijo ali nekakšno oblast. Filip-
čičev Veselja dom se je torej postaral točno v tistem, v čemer je bil v času 
nastanka najbolj inovativen, torej v prenosu živega in živahnega uličnega 
in banalnega jezika v dramatiko. In v tem, kako je postavil pred uprizoritev 
zahtevo, naj to banalnost postavi na oder; kasnejši pristopi (recimo pri-
stopi Zorana Hočevarja, na primer v Smejči o vsakdanu na prazen vsakdan 
spominjajočih se upokojencev) so se v tem pogledu manj postarali. Hočem 
reči, da je banalna govorica, ki išče svojo odrsko artikulacijo, v teh skoraj 
treh desetletjih postala vzvišena govorica dramatike, če upoštevamo, da 
je Filipčič medtem postal ludistični klasik. 
Režiser Dejan Spasič se ob dramaturški asistenci Denisa Poniža igre, ki 
jo je intenzivno, divje, žanrsko bolj kodirano in zamejeno, tudi z obsce-
nostmi in zerotiziranostjo na robu pornografskih žanrov že postavil na 
oder Nick Upper, uprizarja v retro stilu. S spominom na takrat bolj kot 
z željo po aktualizaciji in časovni adaptaciji. Glede na koproducente in 
njihove odre, si mislimo, tudi v izredno minimal(istič)ni obliki, vsaj glede 
voluminoznosti prizorišča. Nekatere prejšnje najbolj udarne uprizoritve 
Filipčičevih iger so bile glamurozne, spektakelsko fascinantne, v režiji 
Vita Tauferja recimo Psiha, tista, ki nastopa v dvojici z Amorjem, bogom 
ljubezni, je bila na oder postavljena kot opera, z razkošno kostumogra-
fijo Alana Hranitelja, stepom, kotalkanjem, popevanjem in zelo izrazito 
igralsko stilizacijo. Tudi Altamira in Bolna nevesta sta bili spektakelsko 
razkošni. Seveda je tokrat zasedba manjša, uprizarjanja igre Veselje dom se 
v celjskem gledališču lotevajo na stisnjenem, dodatno zamejenem odrčku 
Malega odra, s stoli in mizo v ospredju, in okoli odra se potem podita oba 
protagonista, si mečeta stvari in izmenjujeta ostre, vendar s potujitvijo 
omehčane replike. Pomenljive so oblazinjene stene te kuhinje in napol 
jedilnice obenem, v kateri prav veristično tudi kaj skuhajo in postrežejo, 
same stene pa spominjajo na prostore v psihiatričnih ustanovah iz filmov, 
čeprav so medtem v ustanovah tudi pri nas v rabi ovatene stene, ki naj 
preprečijo samopoškodovanje. Ta stisnjeni odrski prostor zamejuje za-
vesa, ki poudarja naravo igre v igri – scenograf je Luka Martin Škof. Tudi 
Sodobnost 2024 1657
Matej Bogataj Iskanje izgubljenega doma
kostumsko priklicujejo neke druge čase in druge vrste nobleso v povojih, 
iz katere štrlijo anomalije v obliki slabega okusa pri izbiri barvnih kom-
binacij. Vse od začetne odločitve para, da še enkrat uprizorita začetek, 
poporočno slavje, in tako poskušata ponoviti, vnovič zagnati začetek (ne)
harmonične z(a)veze, zaznamujejo njena iz predhodnih časov dvignjena 
pričeska, ki spominja na filmske dive iz šestdesetih, zraven še karikirani in 
napeto osmešeni kostumi, prispevek Barbare Drmota; ona je v pajkicah in 
razkošnem plašču, pod katerim je čipkasto perilo kot znak zapeljevanja, on 
v šarastih hlačah, ki odstopajo od zgornjih delov oblačila in relativizirajo 
nobleso, hkrati razkrivajo burkaštvo ali vsaj oblačilno nekonsistentnost, 
ki jo ves čas razkriva že sama narava njune komunikacije. Rekviziti so 
uporabljeni potujevalno, ne ustrezajo njihovi rabi, čufti, ki poletijo čez 
mizo, so nekakšne barvne kroglice in sploh, režija s tem sledi ludističnemu 
preimenovanju in potujevanju, tudi poljudnosti (označevalcev). 
Odstopanju od verizma sledi tudi igra obeh igralcev, Mance Ogorevc in 
Tareka Rashida; ona nastopa z več ostrine, čeprav s poudarjeno borbeno 
ženstvenostjo, ki naj preseže njeno začetno tradicionalno razumljeno 
pozicijo na dom vezane žene in dolžnost za opravljanje hišnih opravil, 
on spretno niha med romantičnim, začudenim in samo mestoma preti-
ranim, torej stiliziranim možačenjem, ki pa slej ko prej razkrije določeno 
podrejenost, njegovo defenzivnost. Zdi se, da je režijska odločitev, da se 
bolj posveti komedijskemu in absurdnemu nivoju Filipčičeve igre na ra-
čun mestoma premalo radikalnemu žanrskemu kodiranju, pripom ogla k 
temu, da je uprizoritev mestoma brez konteksta, torej brez okvira oziro-
ma tistega skoraj samoumevnega razumevanja, ki je bilo v času nastanka 
bolj jasno. Kot je bila bolj jasna ost, proti kateri sta bili komedijskost in 
absurdn ost našpičeni. Vlogi tako mestoma delujeta plakatno, površinsko, 
brez razplastenosti, kar je posledica današnje no ve in drugačne osebne 
prezen tacije. Zdi se, da se je morda najbolj na igralski ravni izgubil neki 
pretekli način igre, za katerega je bila pisana Filipčičeva dramatika, med-
tem sta se spremenila tudi način in polje boja na zakonskem področju. 
Filipčič pa je postal klasik, ne več provokacija ali parodija drame, kar 
se je pokazalo tudi v drugih umetnostnih panogah: nazadnje je Filipčič 
začel, skupaj z Markom Dergancem, z radijsko igro Butnskala, kjer se je 
ravno menjava vlog, ki sta jih odigrala, zasidrala kot nekakšen prepozna-
ven znak časa in spodbudila ne le radijsko ekipo Radia Ga Ga temveč 
pravzaprav vse umetnostne panoge, razen opere in baleta – zaenkrat –, 
kar govori v prid splošni prepoznavnosti in sprejetosti takšnega načina 
izjavljanja. 
1658 Sodobnost 2024
Iskanje izgubljenega doma Matej Bogataj
Avtorski projekt Slovenija šteje. Slovensko mladinsko gledališče, režija 
Sebastian Nübling in Jackie Poloni.
Scagano, boječe stopijo na oder zgodovine in teatrski oder obenem Slo-
venci ob koncu Smoletovega Krsta pri Savici, po bratomornem klanju in 
Črtomirovem krvoprelitju nad brati druge vere in prepričanja so se znašli 
v prostoru, ki ga šele tipajo, kot politični subjekt so šele v nastanku in 
okorni začetniki, se nam zdi, razpeti med okrutne vojščake Franke s Solno-
graškega in hedonistične gospodarje Oglejske patriarhije. Po Črtomirovem 
konvertitskem klanju, ki se mu celo tuji gospodarji čudijo in nočejo imeti z 
njim nikakršnega opravka, zaradi krvavosti in neusmiljenosti, se zdaj narod 
počasi postavlja na noge. Tipa, prisluškuje, pravzaprav ne ve, kaj bi s sabo 
in kako se vesti v novonastali situaciji. 
Tako nekako, v tem duhu, se začne predstava Slovenija šteje, kot spodrsa-
vanje, s sinkopiranim korakom, ob počasnem skandiranju in zlogovanju, 
ki preide, po dolgem dolgem času, do razumljive besede: Slovenija. Ne gre 
torej toliko za to, koliko in kaj Slovenija šteje, temveč v uprizoritvi Slo-
venija – ob izrazitem gibalnem delu – predvsem zloguje in izšteva. Samo 
sebe, tako rekoč.
Projekt Slovenija šteje je poskus pogleda na deželo in slovenstvo s strani 
tistih, ki nas poznajo samo posredno. Dragocen pogled, načeloma, saj 
vedno znova poudarjamo, da je refleksija od zunaj zaželena, in recimo 
v literaturi priznavamo in cenimo, kaj o naših šegah in navadah, o tej ne-
vidni etnografiji, od sezuvanja do fovšije, zapišejo ali izjavljajo tisti, ki so 
se v naš prostor priselili. Posebej še, če izhajajo iz okolij, ki jih cenimo in 
jih želimo posnemati ali se jim vsaj približati, torej iz tako imenovanega 
svobodnega in razvitega sveta: Erica Johnson Debeljak in Carlos Pascual 
s svojimi proznimi deli sta za to dobra primera, pa še kdo. Drugič, recimo 
v kakšnem detajlu Frljićevih predstav, se nam zdi, da nam hočejo še prav 
posebej naprtiti ekscese, nas z njimi obremeniti, z ekscesi, ki so nespeci-
fični v podrobnostih, obči, od ksenofobije do zaplankanosti, nesuverenosti 
in neprimernega oponašanja ali prenašanja anomalij sodobnih multikul-
turnih družb.
Slovenija šteje je avtorski projekt, ki si je za izhodišče izbral raziskavo, 
kako se tvori nacionalna zavest. S pomočjo podatkov, ki so objavljeni v 
gledališkem listu in jih je zbrala asistentka dramaturga Gorana Injaca Deja 
Crnović, recimo o skrb vzbujajočem odstotku pozitivno rešenih prošenj 
za azil, pa o osrednjih identifikacijskih točkah, okoli katerih se osredinja 
današnja podobna slovenstva, pa tudi s pomočjo podatkov iz Wikipedije, 
Sodobnost 2024 1659
Matej Bogataj Iskanje izgubljenega doma
kot priznavata oba gostujoča umetnika, sicer delujoča v samooznače-
nem in samopoimenovanem postmigrantskem gledališču Maksim Gorki 
iz Berlina; v Mladinskem gledališču smo že videli gostovati projekte tega 
gledališča, v katerih o svojih zagatah in svoje stanje odrsko artikulirajo 
v Nemčijo priseljeni. Da bi zlezla slovenstvu pod kožo, sta se oborožila 
z mnenji sodelavcev, tudi nekaterimi uglednimi in izstopajočimi upor-
nimi imeni iz sveta kulture in družbene refleksije, to družbo obogatila 
s pogledom sirskega begunca in ustvarila predvsem gibalno predstavo. 
Oziroma predstavo, ki, presenetljivo, bolj aktualno spregovori skozi gib 
in telo, ki se odziva na glasbene zanke, vzete iz zakladnice popularnih 
vrhov “goveje muzike”. 
 Na podlagi povzročenega izseka iz popularne skladbe Slavka Avsenika, 
ki daje predstavi ritem, sta Sebastian Nüblink in Jackie Poloni z igralsko 
ekipo ustvarila nekakšen stroj, ki naj ponazarja naše sodelovanje v večjem 
stroju, ki se mu reče narod ali država; na odru tako oblikujeta mehanizem, 
ki je pravzaprav analogen tistemu, ki poganja samo državo in ustvarja in 
potrjuje identiteto tistih, ki se z njo istovetijo. Iz ozadja praznega odra, na 
katerem je gnezdo mikrofonov na obrobju, stopajo posamezniki, po eden, 
dva, trije, in sinkopirano, s polkorakom in skoraj uniformno stopajo proti 
rampi, v vsakdanjih oblačilih, trenirkah s kapuco – scenografija je prispe-
vek Urše Vidic, kostumografija Slavice Janošević. Med stopanjem mrmra-
jo, dolgo mrmrajo, dokler se iz njihovega zlogovanja ne izlušči beseda. 
Slovenija. Ki potem postaja vedno bolj artikulirana, vedno bolj razločna, 
postopoma samozavestna in potem grozeča. Ravno to pričakovanje, ki je 
dolgo in raztegnjeno, monotono – vendar je ravno v tem čar repetitivnih 
zank in uprizoritvenih ponovitev, če zdržiš in “not padeš” –, se potem 
prelevijo v bolj napadalno držo, tolčejo se po prsih, dvigujejo roke in se 
enkrat zgrnejo okoli tiste, ki očitno govori nekaj drugega, ki ne skandira. 
Ta formacija, sama po sebi grozeča in spominjajoča na falango, se potem 
individualizira in posamezni igralci spregovorijo o specifičnih problemih, 
simulirajo klic na telefonsko številko, s katere jih vedno znova preusmerijo 
na nadaljnje čakanje, spregovorijo o predsodkih do neoženjenih žensk brez 
otrok, kažejo frustracijo, ker s poštenostjo v družbi, kjer so prisotni brez-
vestnost in omreženje, da ne rečemo korupcija, ne morejo napredovati. 
Ali pa, kot gostujoča igralka Lea Aymard, spregovorijo o (ne)zmožnosti 
političnega angažiranega gledališča, s pristavkom, da ji zadeve v deželi itak 
niso jasne in je pravzaprav niti ne brigajo. Pri tem je igralska ekipa, ki v 
takšnem procesu dela nosi in prinese pretežni del, kar se da požrtvovalna 
in kreativna: Lina Akif, Lea Aymard, Primož Bezjak (v predstavi, ki sem si 
1660 Sodobnost 2024
Iskanje izgubljenega doma Matej Bogataj
jo ogledal, ga je zamenjal meni neznani igralec Klemen Kovačič), Nataša 
Keser, Janja Majzelj, Robert Prebil, Vito Weis. 
Vendar se predstava iz tega osebnega, torej partikularnega, s strani 
igralcev prispevanega, ne ustavi, temveč nadaljuje z radikalizacijo, prav 
skatološko, z goloto in eksponiranjem tabuiziranih predelov, ki naj pome-
nijo nekakšen upor ali vsaj grožnjo, tako prizore zastavi igralska ekipa, 
nakar zavije v arijo o dreku, ki je ne le motnja in tujek, simptom, temveč 
je vedno od nekoga drugega, nekoga, ki ne pripada, razraščajo in bohotijo 
epizodo, ki kaže splošno nezadovoljstvo s soljudmi in njihovimi izločki. 
Ta del, ki naj bi verjetno moral šokirati, je izrazit in strasten, še bolj kot 
navijaško oziroma temu podobno skandiranje in bodrenje, možačenje 
in sploh vse, kar vidimo v vsaki formaciji, od protestnikov do športnih 
navijačev, je nekoliko redundanten: predvsem po vseh predstavah v Mla-
dinskem in še kje v zadnjih desetletjih, kjer so izpostavili telo in v katerih 
je tekla prava kri in še kaj. Če je torej uprizoritev poskušala prikazati, 
kako se konstituiramo, kako postajamo z našimi dejanji del večjega, če je 
hotela izzvati premislek, ali je ta stroj dobro podmazan in brez škripajočih 
motilcev, ji je to bolj uspelo na ravni ponovitev, gibalnih in glasbenih, kot 
tam, kjer je hotela šokirati. Kajti ravno tem vrstam šokov smo v gledališču 
(bili) izpostavljeni že do te mere, da velja ugotovitev oziroma izjava go-
stujoče: težko je v gledališču delovati angažirano. Slovenija šteje se v tem 
bolje obnese v delih, kjer deluje s telesi, koreografijami, pobliski svetlobe 
in menjavo osvetlitev – prispevek Matjaža Brišarja –, torej s presenetljivim 
koreografskim in nemim, telesnim delom, kot na deklarativni ravni, kjer 
nagovarja že prepričane. Med te apriorno prepričane publika Mladinskega 
vsekakor sodi. 
Sodobnost 2024 1661
Letno kazalo 
2024
Uvodnik
Konc Lorenzutti, Nataša: Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi 1371
Peršak, Tone: Knjiga 635
Petrovič, Nara: Kultura, ki pride na začetku 1523
Pišek, Mojca: Odprte žile postsocialistične Evrope 483
Pregl, Slavko: Ali bo treba stavkati? 195
Šarotar, Dušan: Počivališča na poti 1227
Šček, Jernej: Na štiri kavarniške oči 3
Urh, Alenka: Esej ima vedno srečen konec 779
Vidovič, Primož: Namesto koga 1067
Vidovič, Primož: Tujci v lastni hiši 339
Mnenja, izkušnje, vizije
Biščak, Breda: O lastni sobi, ustvarjanju in zamolčanih plateh 
materinstva 1530
Kos, Gaja: Ciao, Bologna!  495
Mikolič, Vesna: Lažja, a še bolj zanimiva pot do Ivana Cankarja 1395
Njatin, Lela B.: Zaupanje v imenu umetnosti (spomin na genezo  
neke strukture) 355
Petrovič, Nara: Tragedija strahopetnega 29
Petrovič, Nara: Več kot igra 501
1662 Sodobnost 2024
Letno kazalo 2024
Pišek, Mojca: Hladna vojna kot stanje zahodnega sveta  1083
Pregl, Slavko: Bojevita založnica z vizijo 655
Pregl, Slavko: Tri precej zoprna poglavja (o založništvu, knjigah in 
avtorjih) 1235
Sowa, Jan: Pasti demodernizacije 205
Svetina, Peter: Veščina pisanja 1382
Šmid, Igor: Pohlep kot peti jezdec apokalipse 1242
Švent, Rozina: Skoraj pozabljena slovenska diaspora 646
Zagoričnik, Egist: Kitaristični manifest 13
Žnidar, Vesna: Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti 1400
Pogovori s sodobniki
Bogomila Kravos s Sergejem Verčem 1542
Borko Tepina s Hermanom Gvardjančičem 1251
Kaj je narobe s slovensko kulturo in kako bi to lahko popravili?  
Dušan Merc, Tanja Petrič, Aljaž Koprivnikar, Vinko  
Möderndorfer, Peter Semolič, Valentina Smej Novak  517
Katja Klopčič Lavrenčič z Matejo Seliškar Kenda 1093
Majda Travnik Vode z Damijanom Stepančičem 663
Majda Travnik Vode z Ireno Androjno 1410
Tina Kozin z Alešem Gabričem 364
Žiga Valetič s Carlosom Pascualom  213
Sodobna slovenska poezija
Adam, Alja: Zavidljiva praznina 234
Andrej, Mojca: Male čarovnije 1434
Bedrač, David: Razmetani predmeti 62
Cikuša, Olivera: Pesmi 1264
Dintinjana, Veronika: Ljubezen, letni čas 1130
Komelj, Miklavž: Ti 40
Korun, Barbara: Tretje življenje 396
Kravos, Marko: Kar in kar maj 1107
Kremžar, Nina: Neznanke 533
Mirkac, Lucija: Pomladne 388
Möderndorfer, Vinko: Nove pesmi 1569
Mustar, Aleš: Jesenske 49
Novak, Boris A.: Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe 674
Ogrizek, Maša: Zastavi z zvezdami 56
Semolič, Peter: Stopnjevanje 1119
Šteger, Aleš: Stolpi ruševine 229
Tavčar Gerlovič, Tisa: Upesnjene pravljice 1424
Sodobnost 2024 1663
Letno kazalo 2024
Zajc, Neža: Sredostičišče 1556
Zupan Sosič, Alojzija: Scenariji 405
Zupan, Uroš: Nedeljski večer v izgubljenem svetu 378
Sodobna slovenska proza
Černič, Jurij: Bila sva edina pogrebca  74
Drev, Miriam: Po poti se je zvečerilo 689
Flis, Leonora: Slamnikarica 100
Horvat, Jože: Šentflorandija 1136
Janežič, Polona: Stereotipi 254
Kirbiš, Dušan: Matin 248
Komel, Mirt: Soba 808 1589
Kozinc, Darinka: Prepletanja  83
Kremenšek Križman, Manka: Kotitev 1283
Majer Ivanetič, Nina: Žirafa pleše tango 1295
Mazzini, Miha: Tista ženska 1158
Mirkac, Lucija: Hrbet 1585
Novak, Maja: Delirium tremens 1279
Semenič, Simona: Bes te lopi
Smole, Barica: Valvasorjev oreh 1149
Stepančič, Lucija: Z lučjo pri belem dnevu 240
Šuklje, Helena: Desverzatinib 699
Šušteršič, Katja: Hals 1291
Vilčnik, Rok: Mehanizem 411
Virjent, Matjaž: Leto pri Črnih volkovih 93
Zver, Neva Lučka: Sveta Teodora 544
Veber, Tom: Ugasnite to sonce 425
Vidic, Zala: Zadeva: Prošnja za nakup stolov 540
Sodobni slovenski esej
Bezlaj, Jiři: Zamolkli obrat sveta  858
Blatnik, Andrej: Včerajšnji svet 1036
Debeljak, Aleš: Hvalnica hibridnosti 797
Jakob, Jure: Šipek 992
Jelesijević, Nenad: Preusmerjanje pogleda 1320
Jerič, Monika: Hvalnica preprostemu in ljubezensko pismo  
zapletenemu 904
Koder, Helena: Brezimna 1024
Kolšek, Peter: Toliko knjig! In toliko neprebranih 809
1664 Sodobnost 2024
Letno kazalo 2024
Koželj, Kristian: Igralčeva zaobljuba 913
Mazzini, Miha: Kako je angel birokracije vodil mojo mamo  
v podzemni svet 968
Mendaš, Izidor: Izgubljeni raj  833
Močnik, Teja: Ljubiti Benetke, ljubiti se, ljubiti do samega konca 1044
Novak, Boris A.: Slovenščina med Babilonom, Bledom in ledom 950
Pavčnik, Tomaž: Delavci  875
Pavliha, Marko: Biti ustvarj(al)en 890
Peršak, Tone: Konec umetnosti?  843
Petrovič, Nara: Filozofija uživanja na srfu  825
Petrovič, Nara: To ni nagrajeni esej  867
Pintarič, Miha: Gledališče in etika  783
Pintarič, Miha: O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti,  
znanju in modrosti 740
Pišek, Mojca: Konec zgodovine, komajda začetek 1053
Saksida, Igor: Na otoku književnega upora 980
Smole, Barica: Spomenik in ruševina. Alfred Nobel in Bertha  
von Suttner 1598
Šarotar, Dušan: Učinek megle 1012
Štusej, Irena: Princesa Reseculja  816
Verč, Ivan: Klice tihe pripadnosti 570
Vrščaj, Tina: Srečno pospravljeni 922
Vuga, Jure: Kelih, ki ogroža krzno 937
Zorec, Matjaž: Neiztrohnjenost prešernovskih struktur 729
Zorec, Matjaž: V zarji zatona 111
Zupan, Uroš: Poezija in ambicija 1003
Sodobni slovenski potopis
Zupanc, Peter: Ristanc 120
Tuja obzorja
Apolloni, Ag: Iskra upanja, iskra vžigalice 432
Elizondo, Mateo García: Zmenek z lady  1609
Neruda, Pablo: Vsesplošni spev 709
Nilsson, Frida: Ledenomorski pirati  1459
Nitzán, Tal: Pesmi 1165
Šindelka, Marek: Napaka 556
Tawada, Yoko: Razkropljeni po zemlji 130
Thien, Madeleine: Preprosti recepti 1301
Vaiseta, Tomas: Ch 263
Sodobnost 2024 1665
Letno kazalo 2024
Spomini
Vevar, Štefan: Izpovedi tihotapca pomenov  146
Zupan, Uroš: Dnevnik (1992–1993) 274
Razmišljanja o(b) knjigi
Bedenk Košir, Mateja: Vidiš me, torej sem. O Snegu Marjane  
Moškrič 1480
Globočnik, Damir: Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov  1474
Gobec, Lara: Zamujanje letnih časov. O pesništvu Miljane Cunta 443
Koder, Helena: San Michele ali življenje neke knjige 584
Koželj, Kristijan: Še naju bo. Še. Samo nehati ne moreva.  
O Postilah Milana Vincetiča 291
Lah, Klemen: Kralj romanov. O Kraljici gora Daniela Wisserja 1620
Travnik Vode, Majda: Bogomila Kravos: Moj Trst ali komu zvoni? 1331
Urh, Alenka: Razmislek kot povabilo v razmislek. O Potovanju  
preblizu Evalda Flisarja 1176
Potopis
Kenda, Jakob: Od Conaglena do Glenfinnana 1184
Portret
Urh, Alenka: Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla 1488
Sprehodi po knjižnem trgu
Blažić, Milena Mileva: Anja Novak - Anjuta: Žilažili  1637
Blažić, Milena Mileva: Anja Štefan: Mišji ženin 1505
Bogataj, Matej: Blaž Kutin: Kenozoik 172
Breznik, Nada: Aleš Berger: Navsezadnje 750
Breznik, Nada: Feri Lainšček: Kurja fizika  1645
Breznik, Nada: Laura Buzeti: Posuj se s pepelom vaših očetov 1204
Breznik, Nada: Lidija Dimkovska: Mejno stanje 168
Breznik, Nada: Samo Rugelj: Samo močni preživijo 459
Gobec, Lara: Denis Škofič: Tuskulum 1199
Gobec, Lara: Dušan Šarotar: Nikomah poroča 608
Leskovar, Urban: Alenka Koželj: Solznice 1351
Pungeršič, Diana: Anja Golob: watson 307
Stepančič, Lucija: Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta 311
Stepančič, Lucija: Marjan Žiberna: Nesojena kučma 1195
Stepančič, Lucija: Tanja Mastnak: Sibirija 1343
Stepančič, Lucija: Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila 759
1666 Sodobnost 2024
Letno kazalo 2024
Stepančič, Lucija: Vlado Žabot: Gral 157
Stražišar, Gašper: Jani Virk: Vrnitev domov 605
Stražišar, Gašper: Janja Vidmar: Koliko še? 1510
Stražišar, Gašper: Lidija Dimkovska: EMŠO  1641
Štesl, Katja: Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci 1501
Travnik Vode, Majda: Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka 600
Travnik Vode, Majda: Uroš Zupan: Strašen kitajec 303
Travnik Vode, Majda: Vinko Möderndorfer: Odštevanje 164
Urh, Alenka: Aksinja Kermauner: Žiga špaget gre na trnek viset 1517
Valetič, Žiga: Andrej Blatnik: Knjige na poti in drugi eseji  160
Valetič, Žiga: Boštjan Gorenc, Matej de Cecco: Šnofijeva druščina 5 1513
Valetič, Žiga: Helena Koder: Drevo z neznanimi sadeži 463
Valetič, Žiga: Ivan Mitrevski: Nevidna življenja 315
Valetič, Žiga: Mojca Pišek: Globalni južnjaki 1347
Žugman, Manja: Iva Jevtić: Milost 754
Žugman, Manja: Miriam Drev: Zdravljenje prednikov 455
Mlada Sodobnost
Blažić, Milena Mileva: Maša Ogrizek: Gospodična z monstero 1358
Breznik, Nada: Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem  1652
Breznik, Nada: Janja Vidmar: Mama ne sme izvedeti 319
Burkeljca, Sabina: Cvetka Sokolov: Pa ne že spet! 1211
Kos, Gaja: Neli K. Filipić, Igor Šinkovec: Zvezde padajo z neba in  
druge zgodbe 180
Kos, Gaja: Uroš Grilc: Skozi okna Ljubljane 1208
Stražišar, Gašper: Gaja Kos: Mišja zabava 471
Štesl, Katja: Jurij Bobič, David Krančan: Mala Mara 616
Travnik Vode, Majda: Luna Jurančič Šribar: Grizolda in maček  176
Travnik Vode, Majda: Marko Kravos: Zlatorog: pripoved iz davnih  
časov 467
Travnik Vode, Majda: Milan Dekleva: Pesmi na recept 763
Urh, Alenka: Darja Marinšek: Pozabljiva stonoga 613
Urh, Alenka: Nataša Konc Lorenzutti: To ni pismo 1354
Zajc, Ivana: Mateja Gomboc: Maks  1649
Zajc, Ivana: Vinko Möderndorfer: Švrk 323
Gledališki dnevnik
Bogataj, Matej: Ignoranca in samopoveličevanje 326
Bogataj, Matej: Iskanje izgubljenega doma 1655
Bogataj, Matej: Ko ugasnejo luči 620
Murnik, Maja: Izboljševanje sveta 183
Sodobnost 2024 1667
Letno kazalo 2024
Murnik, Maja: Medprostori 474
Murnik, Maja: Onstran logocentrizma 1362
Murnik, Maja: Slovenstvo in vojna 768
Jubilej
Novak, Boris A.: Zahvala in hvalnica Matjažu Kmeclu 334
In memoriam
Novak, Boris A.: Poslovilni pozdrav poetu Luku Paljetku, ki bo ostal 1215
Valetič, Žiga: Manca Košir (1948–2024) 628
1668 Sodobnost 2024
NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO 
ZGODBO 2025
Revija Sodobnost razpisuje natečaj za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 
leta 2025. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob navzočnosti sode-
lavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljubljani. Nagrajena 
zgodba in šest nominiranih besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost. 
Poslan a besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, 
naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 
15.  marca 2025 na naslov: SODOBNOST, Uredništvo, Ulica padlih bor­
cev 9, 1000 Ljubljana. Besedilom naj v posebni zaprti ovojnici (označeni 
z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, elektronski 
naslov ali telefonsko številko. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske 
pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati največ z 
dvema besediloma. Avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora revije 
Sodobnost. Nagrada vključuje tudi honorar za objavo zgodbe. Za objavo 
nominirane zgodbe bodo honorirane.
NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ  
2025
Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2025. Zma-
govalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov, ki bo podeljena ob navzočno-
sti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljubljani. Šest 
najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v  reviji Sodobnost. 
Besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, morajo 
svoja besedila v treh izvodih poslati najpozneje do 15. marca 2025 na naslov: 
KUD Sodobnost International, Suhadol čanova 64, 1231 Ljubljana. Bese-
dila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena. Pogoji so:
a) besedila je treba opremiti s šifro, 
b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, 
naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, 
c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami 
žirija ne bo upoštevala, 
č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani 
ločeno, 
d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, 
e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s pre-
sledki. Nagra da vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani 
eseji bodo honorirani.
Daniel Wisser: Kraljica gora
Počutim se, kot da ne bi imel nog, kot da sem kip, ki bo moral mno-
ga stoletja opazovati vrvenje pred sabo, ne da bi se lahko zganil. 
Kot kip svobode, nemočen proti svobodi, ki jo mora utelešati s svojo 
nesvobodo. Tako pretresljivo Robert Turin opisuje svoje obču-
tenje multiple skleroze. Ko bolezen napreduje, se, da ne bi 
povzročal preglavic ženi, preseli v negovalni dom. Tamkajšnje 
osebje kmalu spozna, da “gospod Turin” ni prav nezahteven 
pacient; s trmo in cinizmom se spopada z novimi zagoni 
bolezni, medtem pa v njem zori misel, da bi svoje življenje 
končal s pomočjo evtanazije v Švici. Roman, ki spominja na 
verigo dramoletov, je pretresljivo neposreden, duhovit in poln črnega humorja, čeprav 
odpira številne boleče teme in moralne dileme. Ošvrkne tudi pomanjkljivosti zdrav-
stvenega sistema in nege težkih bolnikov, nevzdržne razmere v negovalnih domovih 
ter polemizira z odnosom “mladih, lepih in zdravih” do vseh, ki to niso več.
Prevod: Tanja Petrič
Vezava: Trda
Število strani: 328
Leto izida: 2018
Cena: 26,90 EUR
Evald Flisar: Potovanje preblizu
Če ste bili navdušeni nad Čarovnikovim vajencem, “najbolj bra-
nim slovenskim romanom 20. stoletja”, je Potovanje preblizu za 
vas skoraj obvezno branje. Z avtorjem, ki ima 253 prevodov v 42 
jezikov, njegove drame pa uprizarjajo na vseh celinah sveta, se 
boste odpravili v London, kjer je živel skoraj 20 let, in to z av-
tom. Med vožnjo, eno od stotih, ki jih je avtor opravil v zadnjih 
desetih letih prejšnjega stoletja, se voznik pogovarja z vami, 
izmišljenimi sopotniki, o problemih sveta, ki smo jih ustvarili 
z našo neumnostjo in sebičnostjo, razpravlja o bližajočem se 
koncu civilizacije, o napačnem razumevanju večine tega, kar 
imamo za resničnost, pa še o sto in več stvareh, katerih žrtve smo postali. Avtor se 
pelje v London, ker je prepričan, da je ob selitvi nazaj v Slovenijo na podstrešju svoje 
nekdanje hiše pustil nekaj stvari, ki se mu takrat niso zdele pomembne, zdaj pa verja-
me, da bi mu morda omogočile priti bliže samemu sebi, svoji pravi naravi, svoji usodi. 
Čeprav obstaja nevarnost, da si pride preblizu in se mu bo na novo ugledano življenje 
zazdelo tako drugačno, da se z njim ne bo mogel sprijazniti. Podoben občutek utegne 
doleteti tudi vas, njegove sopotnike.
Vezava: Trda
Število strani: 256
Leto izida: 2024
Cena: 24,99 EUR