DEŽEVJE Mateja  Matevski
1.  STRAH
Prihajajo okorni prihajajo trudni konji prostora daljni in sluteni šum pozabljenih besed Topotajo nenehno sami pred zaprtimi okni izgubljeno topotajo z nogami topimi brez podkev ti zemlja po tebi spolzki in mastni zemlja mirna topotajo temno pomešani
Kam pred to snovjo pred tem bombažnim obzorjem brez linij
pred tem temnim mesom zemlje in noči izmešanim globokim mesom in gostim obenem jjoplavo za oči in smrtjo prostorom
Kam o kam ti jaz ti morje šumeče in brezkrajno
ti enolično
polje vodoravno utrujeno
žejno pokončne vetrovne razjasnitve
Kam o kam
ti gosto testo dežja in zemlje
jaz človek
kamnu blato v rokah in očeh
2.  PESEM
Od kod o kam ti znana nepozabna pesem ti dete brez upa ti naivna strelica trave blatna ptica razsiišena brezkrajna stezica skozi dež stezica srebrna igriva kača kam me pelješ
715
Nenehno slutena v vodah in mraku
ti griva voljna griva stršeča
neravnodušno drzna
vselej zdravo meso zemlje in noči
griva ostra nemirna sablja vida
po srebrni stezici prostora
kot luč in bliskavica
Odpelji me odpelji me ti pravim otroštvo
odpelji me pesem starost večna in nepozabna
ti najvišja iluzija brez metafor
okno nespretno odprto surovo globoko
za vse barve večnosti
Odvedi me skozi dež stezica
;da me dobrega vrneš v ta mali pristan
v to nežno gnezdo sna
3. KONJI
Prihajajo okorni trudni konji prostora (deževje bledo brezciljno in nemo) pred jasli mojih mojih dlani na oknu
Hrana pravim hranite se oznojeni in vlažni od tople pare ki se cedi z bokov noči
Razigrano zahrzajte da vrisneš
skoči ptica s pozabljenimi krili
kozonoga plesalka kobila preutrujena
skoz to okno skočiva
in spet nazaj
in vedno brez nehanja
po zasenčeni vedrini prostora
716