111 Vinko Ošlak ČEMU DALMATINOV NOVI TESTAMENT? Tako me je ob neki predstavitvi jezikovno prenovljene izdaje Novega testamenta po Dalmatinovem prevodu iz leta 1584, ko je izšel celoten Dalmatinov prevod Biblije iz izvirnih jezikov, nedolžno vprašal moj stari prijatelj velike veljave med slovenskimi katoličani. Vprašanje me je toli- ko bolj presenetilo, ker vpraševalec ne sodi med tiste pripadnike rimske cerkve, ki bi imeli do Božje besede zaničljiv ali pa morda zgolj načel- no spoštljiv odnos, bolj iz kulturne in narodne kakor iz verske zavesti. Stvar je bila toliko bolj čudna, ko je mojemu sodelavcu mag. Benjaminu Hlastanu ali pa meni kar nekaj ateistov izrazilo navdušenje nad to izda- jo. To ne pomeni, da se navdušenje nujno nanaša na jezikovno kvaliteto knjige, ki je prišla v petdeset tisoč slovenskih domov v času nekaj mese- cev, bodisi v posameznih rešitvah ali v celoti, vsekakor pa na samo za- misel take izdaje in njen pomen za slovenskega rojaka v času, ko se vsaj evropski del človeštva vse bolj odmika od tega, kar je Bog po svojih pi- sateljih povedal ljudem o sebi, o svojem Sinu, o svojem kraljestvu in o tem, kako si je mogoče pridobiti njegovo državljanstvo s pravico dedo- vanja in tako najugodneje rešiti največje življenjsko vprašanje, s katerim je soočen vsak prebivalec našega planeta. Tako se mi zdi, da bom tudi mnogim drugim, ki bi mogoče enako ali podobno vprašali, najbolje od- govoril, če bom v mislih ohranil kratko srečanje s svojim starim prija- teljem, ki me v vseh znanjih in tudi v vseh darovih peresa daleč presega in tako njegovo vprašanje nikakor ne more prihajati iz take ali drugač- ne pomanjkljivosti v tem, kar je človeku dano vedeti. 112 ŠTUDIJSKI VEČERI Zamisel, da bi se bilo dobro lotiti Dalmatinovega prevoda Biblije, se je porodila spontano – gledano od spodaj – med vožnjo z nekega pos- veta v Ljubljani. Tako, kakor se Nemci vsakih nekaj desetletij lotijo je- zikovne posodobitve Luthrovega prevoda, kakor se Angleži vedno zno- va lotijo jezikovne prenove znamenitega prevoda King James Version iz leta 1611, ki jo nekateri bratje, predvsem v Ameriki, imajo kar za edi- no zanesljivo izdajo Biblije v ljudskem jeziku, in kakor so celo katoliški bib licisti prenavljali Hieronimovo Vulgato, narejeno po naročilu papeža Damaza I. s konca 4. stoletja. Ta prevod, ki je bil deloma tudi predelava in poprava starejših latinskih prevodov, je bil na tridentinskem koncilu leta 1546 razglašen za »uradno« izdajo Svetega pisma, kar je veljalo vse do II. vatikanskega zbora v letih 1962–65. Po naročilu papeža Klemena VIII. so v letu 1592 pripravili in natisnili popravljeno verzijo Vulgate. V Ljubljani smo se namreč pogovarjali o mojem predlogu, da bi v tem smis- lu jezikovno prenovili še danes rabljen odličen Chraskov prevod Biblije v slovenščino iz leta 1914, ki je drugi celoviti prevod Svetega pisma iz iz- virnih jezikov in izdan v eni knjigi. Ker se glede podrobnosti in poteka tega dela nismo mogli zediniti, sva se pastor mag. Hlastan in moja ne- pomembnost vračala proti Slovenj Gradcu v nekoliko pobitem občut- ju, saj imava o tem izjemnem delu češkega misijonarja med Slovenci v času pred prvo svetovno vojno in po njej, Antonína Chráske, oba najviš- je mnenje. Slovenščine se je naučil med slovenskimi rudarji v Porurju na Nemškem, ki jih je v njihovi proletarski revi vzljubil in se odločil, da bo njim in njihovim rojakom v deželah habsburške monarhije, kjer so pre- težno živeli, prinesel Jezusovo blagovest v neponarejeni obliki in v celo- ti; da jim bo oznanjal celotnega Kristusa in vso resnico njegovega evan- gelija. Tako sva v potrtosti obžalovala, da za pobudo jezikovne prenove Chraskove Biblije nisva mogla pridobiti dovolj uresničljivega soglasja, ob tem pa že premišljala, kako bi bilo to kvadraturo kroga vendar mogoče izračunati do decimalke praktične uporabnosti. Tedaj mi je šinila misel, ne duhovno visoka, ampak poslovno prag- matična. Saj vendar imamo na voljo prav tako odličen prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov hebrejščine, aramejščine in novozavezne grščine (koiné), nad katerim nihče nima kakšne posebne pravice, da bi 113 VINKO OŠLAK si morala pridobiti za tako delo njegov pristanek. To je seveda prvi celo- viti prevod Biblije v slovenščino, prevod Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca in absolventa znamenite protestantske univerze v Tübingenu, kjer je prav Trubar pri würtemberškem nadvojvodu Krištofu izposloval vsakoletne štipendije za slovenske študente iz dežele Krajnske. Slovenci sicer imamo na voljo faksimilirano izdajo (zadnja iz leta 1998), vendar pa je ta knjiga za večino kupcev zgolj spoštovanja vreden suvenir iz zgo- dovine slovenskega prevajanja Svetega pisma, za redke strokovnjake se- veda odličen študijski vir in nadomestilo za še ohranjene izvode izvir- ne izdaje iz leta 1584 – nikakor pa ni mogoče računati s tem, da bi to lahko bila knjiga za branje veliki večini Slovencev. Zakaj se torej ne bi lotila kar najstarejšega slovenskega prevoda, saj bi tako delo pomenilo tudi novo življenje častitljivo starega, a prav tako častitljivo kvalitetnega Dalmatinovega prevoda? Danes, ko je toliko ur in skoraj deset let dela že za nama, a tudi dela vseh, ki so nama pri tem pomagali, posebno še Matjaža Črnivca, tajnika Slovenske svetopisemske družbe, ki je sicer ves čas imel ob tej zamisli svoje pomisleke in rezerve, kljub temu pa nama nikoli ni odtegnil pomoči, lahko vsaj zase rečem, da nisem dovolj dob- ro vedel, na kako spolzek led stopava in kako velikega zalogaja sva se v morda prehitrem navdušenju lotila. Pri vsem tem se sploh nisva spraše- vala, kdo bi bil tako delo, če bi ga že uspešno dokončala, pripravljen iz- dati, od kod bi prišel potreben denar in kako bi bilo mogoče tako knji- go distribuirati. Edini pozitivni postavki sta bili znanje svetopisemskih jezikov, ki si ga je moj sodelavec mag. Hlastan pridobil v času svojega študija v Ameriki, in nekaj izkušenj s slovenščino slovenskih protestant- skih piscev 16. stoletja, ki smo si jih pridobili pri jezikovnem posoda- bljanju Trubarjevega Katekizma, prve slovenske knjige (1550) in še dveh drugih Trubarjevih knjig, od katerih je Cerkovna ordninga (Cerkveni red) v letu 2014 tudi izšla, medtem ko Ena dolga predguvor (Dolgi pred- govor) k Novi zavezi še čaka izida, čeprav je prevod že nekaj let narejen. Tu nam je pomagala izdatna pomoč dr. Mihaela Glavana in dr. Kozme Ahačiča, pa tudi prvi poskusni prevod Trubarjeve »Pridige o veri« kot samostojnega poglavja iz Katekizma, ki sta ga že prej opravila avstral- ski misijonar David Shead in Nenad Vitorović. 114 ŠTUDIJSKI VEČERI Delo sva si razdelila tako, da sem sam opravil grobi prevod iz Dalmatinove slovenščine v danes razumljivo slovenščino, mag. Hlastan pa je sproti najprej primerjal moj prevod z Dalmatinovim besedilom, obenem pa tudi Dalmatinov prevod z grškim izvirnikom za Novo in s hebrejskim oz. aramejskim za Staro zavezo. Pri tem sva skušala upo- števati dvoje načel. Prvič, da bi bilo revidirano besedilo kar se da zve- sto Dalmatinovim prevajalskim rešitvam. Drugič, da bi bilo kar se da zvesto besedilom v izvirnih jezikih: hebrejščini, aramejščini in no- vozavezni grščini. Problem je v tem, da si obe zvestobi včasih pride- ta navzkriž. Šele čez čas sva si prišla na jasno, da Dalmatina vendar ne smeva »teološko popravljati«, čeprav bi zvestoba izvirniku to zahteva- la – tej zvestobi pa lahko zadostiva z opombami, ki jih sedanja izdaja Novega testamenta še ne podaja. Tako sva kritiki nehote ponudila ne- zavarovan obraz za kakšno zaušnico iz primerjanja med grškim izvir- nikom, Dalmatinovim prevodom in najino jezikovno revizijo tega pre- voda. Iz tega se je morda tudi porodil očitek, da najino delo tu in tam odstopa od doslednosti. Ko sva to med seboj nekako uglasila, a goto- vo še premalo, je tako nastalo besedilo z vidika slovenskega pravopisa in slovenskega oblikoslovja pregledala lektorica Urška Stani, diplomi- rana slovenistka. Po dogovoru je upoštevala najino formulacijo in kri- terij, da prevajava Dalmatina v »danes razumljivo slovenščino« in ne v današnjo knjižno slovenščino. Marsikomu ta razlika ni dovolj raz- umljiva, kar je najbrž tudi najina krivda, ker sva v spremni besedi to morda premalo prepričljivo utemeljila. V želji, da bi ohranila kar največ Dalmatina, sva se odločila sprejeti nekaj kompromisov na račun knjižne norme, vendar tako, da ne bi trpelo razumevanje. Seveda je z akademske ravni mogoče ugovarjati, da je tudi Dalmatinova slovenščina še vedno »danes razumljiva slovenščina«, vendar pa to velja samo za tiste, ki so slovenščino študirali, ki obvladajo vsaj še kak drug slovanski jezik in so tudi sicer jezikovno izobraženi. Vendar pa se svojega dela nisva lotila za ta zelo ozek krog poznavalcev, pač pa za veliko večino rojakov, ki Dalmatinovega jezika danes vendar ne morejo prebirati tako, da bi besedilo v celoti prav razumeli. Primeri takih kompromisov so recimo sprejetje nekaterih besed, ki jih današnji slovar slovenskega knjižnega 115 VINKO OŠLAK jezika označuje za zastarele, v narečjih pa vendar živijo še naprej in jih Slovenci pretežno razumejo. Tak primer je tudi sprejetje tedanje oblike velelnega naklona s sestavo pomožnega glagola »imeti« in nedoločni- ka, kakor »imaš narediti« s pomenom ‚moraš narediti‘. Tudi te oblike v narečjih še vedno živijo in jih današnji bralec zlahka razume. Nazadnje pa je širši krog bralk in bralcev besedilo še dvakrat prebiral, popravke pa sva vnašala v program Paratext, s pomočjo katerega sva v drugi fazi svojega dela prevajala. Z ozirom na to, da sem sam ustrezno ravnovesje med rabo starih Dalmatinovih besed in oblik ter med zahtevo danes razumljene slo- venščine z napredovanjem dela šele počasi »lovil« in ta postopek tudi še sedaj ni končan, je tudi prevod Novega testamenta, kakor sva ga s sode- lavci pripravila za izdajo v letu 2016, še vedno nekoliko neizenačen in negotov. Dokončno obliko bi dobil šele ob pregledu in vnašanju poprav- kov v Stari testament, da bi se tako nazadnje oba testamenta ustalila ob najdenem ravnotežju in bi tako delovala bolj poenoteno. Začetnemu lovljenju ravnotežja med hotenjem, da ohraniva čim več Dalmatina in vendar ne izgubiva razumljivosti, se je pridružila še teh- nična težava, kar je seveda izključno krivda mojega zaostajanja za raz- vojem računalniške obdelave besedil. Vse knjige Novega testamenta in več knjig Starega testamenta sem namreč prevedel v Wordu, v katerem imava opombe in pojasnila, šele pozneje sva prešla na delo z dobrim ame riškim programom za prevajanje Biblije, Paratextom, kar je pri pre- našanju vneslo kar nekaj zmede in se je v nov način prikradlo tudi mar- sikaj, kar je bilo v Wordu sicer že popravljeno, a je ob tako nastalih ver- zijah prihajalo do mešanja in tako do neljubih napak. Sicer sva ves čas imela v načrtu, da bi po »pilotski« izdaji samo evan- gelija po Janezu (2011) pred izdajo celotne Dalmatinove Biblije pripra- vila še izdajo samo Novega testamenta. Prvi razlog za tak načrt je čisto biološke narave. Ker gre za delo, ki nujno traja več let, kakor sicer traja priprava lastnih ali prevedenih knjig v sodobnem knjižnem jeziku, sva si rekla, da je dobro, če vsaj ena sklenjena samostojna enota, torej Novi testament, izide, dokler še lahko zagotavljava polno sodelovanje in pri- sotnost do izida. Delo na celotnem projektu bi tako ob eventualnih ovi- 116 ŠTUDIJSKI VEČERI rah zaradi zdravstvenih težav, utrujenosti ali česa podobnega lahko na- daljeval tudi kak drug krog sodelavcev, saj bi izdaja Novega testamenta dovolj močno začrtala pot, ki bi jo bilo še treba prehoditi – obenem pa bi Slovenci vendarle dobili v roke za kristjane najpotrebnejši del celot- ne Biblije, na osnovi katerega je mogoče priti do vere iz evangelija in po taki veri urediti svoje življenje in to je bil vendar prvi smisel in cilj naji- nega dela. Ko sva delala na popravkih Novega testamenta, še nisva imela nobe- ne ideje, kdo in kako naj bi to delo prelil v sprejemljivo v knjigo veza- no obliko. Tedaj pa je moj sodelavec mag. Hlastan nepričakovano do- bil telefonski klic z Dunaja, iz mednarodne biblijske ustanove Eastern European Mission. Pozneje sva se šalila: tudi naši bratje v veri imajo svojo »udbo«, saj s to organizacijo nisva imela nobenih stikov, pa tudi v širšem krogu bratov ne vem, da bi kdo te stike imel. A nekako so iz- vedeli, kaj pripravljava in so hoteli slišati, ali bi bila zainteresirana za njihovo sodelovanje. Niti v sanjah si nisva predstavljala, da bi se na- šel kdo, ki bi nama odvzel z ramen vso finančno in logistično skrb, a prav to se je zgodilo. Nakazali so možnost, da bi v okviru svojega pro- grama za izdajanje Biblije v raznih jezikih financirali tudi izdajo tiste- ga dela najinega celotnega projekta, ki je bil najbolj pripravljen za tisk, namreč Novega testamenta, pa tudi poskrbeli za tehnično oblikovanje, tisk, dostavo v Slovenijo in skladiščenje. Midva sva imela v mislih ne- kaj sto izvodov, morda, v zelo optimistični predstavi, tja do največ tri tisoč izvodov, kar je v Sloveniji že močan bestseller. Predstavnik usta- nove na Dunaju je omenil, da se bodo pogovarjali o 30.000 izvodih. Le malo pozneje je predstavnik Misije na Dunaju sporočil, da odbor ni odobril financiranja in tiskanja knjige v 30.000 izvodih. Odločili so se namreč, ko so videli podobo in obseg besedila ter koncept knjižne ob- like z osnutkom za ovitek, da Dalmatinov Novi testament v danes raz- umljivi slovenščini izdajo v 50.000 izvodih. Dobra stran take ponudbe je seveda bila, da se je značaj take izdaje močno premaknil v smer evangelizacijske verzije, saj bi morali knjigo po pogojih tega nepričakovanega sodelavca deliti med rojake brezplačno in bi tako Božja beseda prišla do toliko slovenskih družin, kakor še nikoli 117 VINKO OŠLAK prej. Take možnosti seveda nisva mogla zavrniti. Slaba stran te ponud- be pa je bila v tem, da je kar precej skrčila čas, ki nama je ostal na voljo za dovolj temeljit pregled narejenega, za dovolj natančno vnašan je po- pravkov in izločitev še zadnjih napak ali manj skladnih rešitev z ozirom na celoto. Ne da bi hotela opravičevati napake in neskladnosti, ki jih je še vedno mogoče najti – odgovornost za vse to nosim sam, ker sem imel v smislu avtorskega pristopa imel pri redakciji zadnjo besedo –, pa ven- darle kljub vsem spodrsljajem še vedno meniva, da pozitivni vidik daleč presega to, kar je v izdaji mogoče najti kot napačno ali vsaj manj sklad- no rešitev. Tudi Dalmatinova izvirna izdaja ima kljub tedan jemu tako skrbnemu pregledovanju veliko napak in nedoslednosti, pa smo danes vendar še kako hvaležni, da zahteva po popolnosti ni zadušila osnov- nega namena, ki ga vsaka zvesta izdaja Biblije ima. Tudi sodobne izda- je Svetega pisma niso brez napak in pomanjkljivosti. Seveda mi je jasno, da iz tega ne smemo narediti univerzalnega opravičila za površnost ali malomarnost pri pripravi tako pomembnega besedila – kakor iz upra- vičene zahteve po čim bolje pripravljeni izdaji ne smemo narediti abso- lutiziranega perfekcionizma, ki lahko naredi zadevi še več škode kakor pa človeška zmotljivost. Če nama bo mogoče delo nadaljevati ali prip- raviti dotis ali ponatis te izdaje, bova gotovo naredila vse, kar je mogo- če, da ob ponovnem pregledu polovimo, kolikor je mogoče, napačnih ali pa ne povsem dobrih mest v besedilu. Še ko so veliki tovornjaki že vozili iz Madžarske, kjer so knjigo natisnili, palete z izvodi Dalmatinovega Novega testamenta v slovenšči- ni, ki jo razume današnji bralec brez posebnega slovenističnega znanja, smo se vsi skoraj prestrašeno spraševali, kako bomo knjige vendar spra- vili med ljudi in kako dolgo bodo morale ležati v skladiščih. Ti strahovi pa so se kmalu razblinili, saj ljudje knjige – kolikor smo mogli sami to spremljati – niso le hvaležno jemali, ampak so želeli dobiti še več primer- kov, da jih podarijo svojim družinskim članom, sorodnikom, prijateljem in znancem. Nikjer nismo opazili zaničljivega ravnanja s to knjigo, da bi kdo z njo podlagal omahujočo mizo ali omaro, kar ne izključuje ver- jetnosti, da je kdo storil tudi kaj takega – a kateri knjigi se to ne more zgoditi? Bili smo presenečeni, s kakšno zavzetostjo so knjigo sprejema- 118 ŠTUDIJSKI VEČERI li ljudje, ki niso skrivali, da je njihova vera ateistična, torej zanikujoča (a tudi to je vera, ne znanost!), po drugi strani pa tudi mnogi katoličani in med njimi tudi nekateri katoliški duhovniki. Samo na Koroškem v Avstriji smo lahko razdelili okoli dva tisoč izvodov. Slovenska prosvetna zveza je ponudbo z obema rokama sprejela in knjigo vključila v »knjižni dar« SPZ za leto 2018, več sto izvodov pa je sprejela knjigarna Haček, ki prav tako pripada SPZ, kjer jo lahko brezplačno vzame vsak kupec, ki tja pride. V tej knjigarni je SPZ pripravila tudi dobro obiskano predsta- vitev Dalmatinovega Novega testamenta. In uredništvo Koledarja SPZ je objavilo dovolj obsežno predstavitev te knjige. Razumljivo je, da prvemu veselju vedno sledi čas in glas kritike. Prva pripomba kritike je, da izdaja ni dovolj jasno ali ustrezno kategorizira- na, namreč, ali je to »strokovni« ali znanstveni znotrajjezikovni pre- vod ali pa sploh nekaj, kar se izmika kategoriji prevoda oz. bi temu lah- ko rekli »literarni prevod«. Ob tem je treba povedati, da to predvsem ni in ni hotela biti študijska ali znanstvena izdaja, kakršna bi seveda tudi bila možna in kakršno sva za izdajo celotne Biblije, vsaj kot eno od več možnih redakcij, tudi predvidevala. Izdaja, ki je zdaj prišla med ljudi, je znotrajjezikovni prevod z nekaterimi nedoslednimi rešitvami z ozi- rom na izvirno Dalmatinovo besedilo, v čemer lahko kritiki pritrdim. Do tak ih nedoslednosti je v glavnem prišlo zaradi ozira na grški izvir- nik, saj se je stališče, naj Dalmatina ne »popravljava«, kjer se odmika od izvirnika, ker mogoče preveč sledi Luthru, v najinem delu jasneje iz- oblikovalo šele proti koncu redakcijskega dela, najina pomanjkljivost pa je v tem, da vsega tega nisva dovolj natančno uredila za nazaj. Še ved- no torej meniva, da ne gre za literarni pristop »prosto po Dalmatinu«, ampak da je to v osnovi vendar znotrajjezikovni prevod in v veliki ve- čini primerov zvest Dalmatinovim rešitvam. Sproti sva si seveda delala opombe predvsem tam, kjer se Dalmatin bodisi razlikuje od grškega iz- virnika ali pa preveč »prepisuje« od Luthra, a v tej množični, torej ljud- ski in predvsem evangelizacijski izdaji tega nisva objavila, vsekakor pa bi to izšlo, bodisi v sami knjigi ali pa v dodanem posebnem zvezku bib- licističnih in teo loških pripomb ob izdaji celotne Dalmatinove Biblije v danes razumljivem slovenskem jeziku. Tej kritiki, o kateri se je mogoče 119 VINKO OŠLAK pogovarjati, sledi kritika posameznih rešitev, ki se zdijo kritiki vprašlji- ve ali sploh napačne. Ta kritika je dragocena v vseh primerih, tudi tam, kjer se s konkretnimi očitki ali predlogi morda ne moreva takoj strinja- ti, saj je stvarna, izhaja iz konkretnih primerov in omogoča racional- no obravnavo. Ob pripombah, ki jih je vsekakor mogoče jemati za kritiko v izvir- nem pomenu te besede, se je oglasilo tudi nekaj pripomb, ki jim ni mogo- če priznavati resnosti kritike, vendar pa tudi niso spodbujene od načelne sovražnosti do te izdaje. Sem sodi denimo očitek, zakaj v svetopisem- skih besedilih nista uporabljena razdelitev in oštevilčenje posameznih vrstic, kakor smo tega vajeni pri večini sodobnih svetopisemskih izdaj. Dalmatin ima označena poglavja, poglavja pa za lažjo orientacijo raz- deli s črkami A, B in C. Torej je naša izdaja tudi v tem zvesta Dalmatinu in ji s tega vidika ni mogoče očitati, da ne označuje vrstic. Razdelitev na poglavja je v letu 1205 uvedel Stephen Lengton, canterburijski škof. Pred njim je bila Biblija razdeljena le v posamezne knjige, kakor je to bilo od samega začetka. Vrstice je začel označevati šele v letu 1551, to- rej le tri desetletja pred izidom Dalmatinove slovenske Biblije, ženevski tis kar Robert Estienne (lat. Robertus Stephanus). Med sodobnimi oz- nanjevalci in verskimi učitelji si je še posebej znani, nedavno umrli an- gleški evangelist David Pawson zelo prizadeval znova uveljaviti tiskan- je in branje Biblije brez vsake druge razdelitve, kakor po posameznih 66 knjigah, ki jo sestavljajo. Njegovi argumenti za tako redakcijo in tako branje nikakor niso zanemarljivi. Tako oznaka poglavij, posebej pa še večkrat zelo vprašljivi naslovi, ki jih nepoznavalci Biblije hitro imajo za del svetopisemskega besedila, pomenijo včasih močno in kdaj tudi na- pačno sugestijo, ki sokrmili naše branje in ga tako lahko usmeri v na- pačno smer. Enako velja za razdelitev v vrstice, ki je večkrat brez po- vezave z resničnim tokom misli. Pawson pravi, da šele branje brez teh človeških redakcijskih in celo le tiskarskih dodatkov, kakor so to vrsti- ce, govori bralcu tako, kakor je bilo Sveto pismo res napisano. Bralci Dalmatinovega Novega testamenta imajo torej priložnost brati novoza- vezne knjige tako, kakor so bile napisane, saj tudi razdelitev na poglav- ja ne vsebuje sugestivnih in večkrat zavajajočih mednaslovov, kakor je 120 ŠTUDIJSKI VEČERI denimo tisti o »izgubljenem sinu«, ki bralcu prikriva, kateri od obeh si- nov je – vsaj v Jezusovi priliki – resnično izgubljen. Naj torej povzamem: očiten Dalmatinov namen, s tem pa tudi na- men vseh njegovih sodelavcev, je bil, da pride Božja vesela novica med Slovence v njim razumljivem jeziku, da bi lahko v njej spoznali, kako nujno potrebujejo Jezusa in bi se jih lahko čim več osebno odločilo spre- jeti Božji dar milosti, po katerem bi tako postali odrešeni. V tem duhu in s tem, kar sva imela na voljo, sva tudi želela čim zvesteje prenes- ti prvo slovensko Biblijo v jezik, ki še dovolj zaznavno ohranja aromo Dalmatinovega jezika, a je vendar v celoti razumljiv slovenskemu bral- cu našega časa. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)111-120