„DOM IN SVET:' 1890, štev. 11.
351
TTRVATSKO    SLOVSTVO.
»O prijevodu psalama u njekijem rukopisma hrvatsko-srpsko- i btigarsko-slovenskijem.« Napisao M. Valjavec. Pre-štampano iz XCVII[., XOIX. i C. knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. U Zagrebu. Tisak Dioničke Tiskare. 1890. Str. 220. — Naš učeni gospod rojak opisuje v tej knjigi staroslovenski prevod psalmov v nekaterih rokopisih hrvatske, srbske in bolgarske recenzije. Glavni namen pisatelja je bil: »porediti ili pri-spodobiti prijevod pomenutijeh rukopisa s pri-jevodom staroslovenskijem. kakav ima v psal-tiru glagolskom manastira Sinai-brda po Geitle-rovu izdanju.« Knjiga ima dva dela: I. Psalmi pisani glagolicom (str. 7—137). II. Psalmi ciri-licom pisani: a) srbske recenzije (str. 137—156;; b) bugarske recenzije (str. 157—193). Naposled še »Osvrt«, v katerem se ozira pisatelj na svojo preiskavo ter kaže razlike med cirilskimi psal-tiri in glagolskimi (str. 193—220). — Dasi nam je ta knjiga že pred nekaj meseci došla. vendar je ne moremo še sedaj ocenjati. Morebiti o priliki, ako se sploh da tako strokovnjaško, naravnost iz virov povzeto delo ocenjati. S tem le opozarjamo čitatelje na ta težki plod delovanja našega vrlega rojaka, ki je slovensko ime tako poslavil med brati Hrvati.
Dr. F. L.
Knjige sv, Jeronima za leto 1890.
Pred mesecem je poslalo društvo sv. Jero-:ma svojim členom društvene knjige za leto y0., naj zato nekoliko izpregovorim o samem uštvu in pa o knjigah, katere je izdalo letos! Dne 8. maja t. 1. je bila v nadškofijskem menišču glavna drušjvena seja, kateri je pred-doval društveni predsednik kanonik Budicki uštvo je v zadnjih dvanajstih letih napredo-lo, vendar še vse premalo, če pregledamo gmotne razmere društva in pa veličino lepe hrvatske domovine. L. 1878. je bilo vseh členov 4131, a danes jih je 8758, torej več, kakor za polovico, kar je izvestno lep napredek. Društvu je v prvi vrsti namen, da poučuje v lepih, lahko umevnih knjižicah hrvatski narod, da mu v težkih borbah za_ obstanek donaša duševnega krepila in razveseljujoče zabave. Torej preprostemu hrvatskemu seljaku so namenjene knjige, a poglejmo sedaj, koliko je hrvatskih kmetov društvenih členov! L. 1878. jih je bilo 450, a letos jih je 1318, kar je mnogo in mnogo premalo za hrvatski narod. Res mi bodete morda odgovorili: kaj si pozabil na »Danico«, društveni koledar, katere se je tiskalo 33.000 iz-tiskov, kateri so romali med narod? Priznavam, da je to lep napredek, vendar zakaj ne bi bilo tako tudi z drugimi knjigami? Drugi bi mi morda odgovoril, da je hrvatski narod jako siromašen in preobložen z davki: odkod mu potem novcev za knjige? Rad priznavam tudi žalostno stanje hrvatskega kmetstva, vendar ni povsod tako, mnogo je krajev, kjer ima narod vsega v izobilju (n. pr. v Slavoniji),   pa   bi   se
mnogokateri vpisal v to koristno društvo, da mu je bolje znano. Zato bi se bili morali potruditi domoljubi, posebno pa domorodno du-hovništvo; da narod bolj spoznava društvo, treba mu je društvo priporočati ob raznih prilikah. Pa še nekaj bi si usodil opomniti. Kako bi bilo, ko bi se ustanovil tudi letni donesek, za kateri bi se dobile društvene knjige (n. pr. 60 novč. na leto), ker marsikateri težko plača pet goldinarjev na enkrat; mnogo jih ne zmore, še večim se pa smilijo, saj znano, kako težko se položi darček na žrtvenik domovine, pa če nam tudi to koristi. »Danica« nam dokazuje, da se narod baš tako ne brani knjige, če jo more dobiti za majhen denar. Zakaj se torej ne bi ustanovila letnina?
Imovina društvena je jako povoljna, a šteje 117.138 gld. 95 novč.; narasla je v enem letu za 8360 gld. 82 novč. To so lepi novci, zato mislim, da bi moglo društvo malo več trositi na dobro pisane knjige, kar bi bilo izvestno društvu v slavo, čitateljem pa v korist.
Pred nekolikim časom sta se odpovedala dosedanji predsednik Budicki in blagajnik Pažur, in društvo si je izbralo za novega predsednika našega rojaka, kanonika dr. F. Suka, a za blagajnika profesorja dr. I. Dočkaia. Kdor pozna oba gospoda, uverjen je, da bode njiju delovanje društvu kaj koristno in plodonosno.
(Daije )
»Ana Loviceva« spjevao I. Trnski. V Zagrebu. Knjigare Dioničke Tiskare. 1890. 8°. St. 104. G. 50 kr. — Ta daljša epska pesem obdeluje zgodovinsko dejstvo, katero pesnik sam v predgovoru naznanja, kako je Ana Loviceva, deklica iz Kostanjevice 1. 1630 izdala svoje rojake Turkom. Janko, zal in čvrst mladenič kostanjeviški, je bil v nekem boju onkraj Une ujet. Ahmet-aga ga da zapreti v Krupski grad. Ana, ki ga je ljubila, poskušala je vse, da bi ga rešila, a vsi poskusi njeni so zaman. Pomoč pride od drugodi. Mejra, Ahmetova hči, skrivna kristijanka, usmili se jetnika in mu pomaga ubežati. Iz hvaležnosti do nje in prijaznosti pa nastane med njima ljubezen. Neko noč zbežita preko Une v domovje. Orv ljubosumnosti se zaje sedaj Ani v dušo. Janku razodene svoja čustva; a ta je ne posluša in jo odpravi. Zrinovska vdova, posest-nica gradu v Kostanjevici, povspešuje zvezo Janka z Mejro. Užaljena Ana pribeži k Ahmetu in mu razkrije vse načrte Mejrine. Ponudi se mu sama, ako se krvavo zmaščuje nad ubežnikom in njo. Naznani mu kraj — cerkev svete Ane — in čas : pri sv. maši ob povzdigovanju, kjer in kdaj naj napade vernike z Jankom vred. Tako se zgodi. Ana poda z rdečim robcem znamenje, Turki planejo in vse pobijejo, samo maš-nik z Bogom izgine brez sledu. Ana, zvedevša smrt zaročenca, stopi v samostan. Ahmet se na ganljivo pismo biskupa Mrnjavčiča kesa za-vratnega napada in v jezi ustreli Ano, izda-jalko. — Ta dogodek, kakor nam kaže tu sestavljena ogrd. doni nekako znano in spomina v nekojih potezah na »Miklovo Zalo«, kratko, ni povsem izviren, poseben. A hvaliti nam je dovršeno tehniko, krasno obliko. Narodni zvok in umetelna beseda se vrstita v najlepšem soglasju