V novem letu zeli „Donwvhta" vsem svojim dragim čUateljicam in čitateljem vrnitev k spravi in slvgj, miru in sreči. In se zagrohotal. Mojemu grohotu je odgovoril tajen jek. Zrcalo je bilo krivo in je skrivilo moj obraz na vse strani: nos je bil na levem licu. a brada se ie preklala in zlezla na stran... — Čuden okus je imela moja prababica l — sem rekel Žena ie takoj stopila k zrcalu in se pogledala v njem — in sedaj se je zgodilo nekaj žalostne- ga. Pobledela je. se stresla po vseh udih in krik- nila Svečnik ji je padel iz rok, se zakotalil po t!eh in sveča je ugasnila. Zavil naju je mrak. Tedaj sem slišal, da je padlo nekaj težkega na tla moja žena se je onesvestila. Veter je zastokal še žalostneje, podgane so pla- nile in v papirju so zašumele miši. Z okna se je odtrgal oknica in treščila na tla in vstali sO mi lasje kakor tatu in se naježili. V oknu se je prikazala luna ... Prijel sem ženo. Jo dvignil in jo nesel ven iz Sobe prednikov Zavedla se je šele na večer drugega dne. — Zrcalo! Dajte ml zrcalo! — je rekla, ko se je zavedla. — Kje je zrcalo? Nato ni ves teden ne jedla, ne pila. ne spala in je vedno prosila, da bi ji prinesli zrcalo. Sme- jala se je. si ruvala lase z glave, se premetavala in ko ji je zdravnik povedal, da bo umrla za onemoglostjo in da je njeno stanje zelo, zelo nevarno, me je minil strah, da sem šel zopet doli ter ji prinesel od tam prababičino zrcalo. Ko ga je zagledala, se je nasmehnila od sreče, ga priiela ooliubila in se zatopila vanj z očmi... , In'sedaj je prešlo že več ko deset let. a ona se še vedno eleda v zrcalu in se ne odmakne niti za trenutek — Nisem-li to jaz? — šepeta in rdečica na nje- nih licih razodeva blaženost in zanos. — Da, to sem jaz' Vse laže razen tega zrcala! Lažejo lju- dje. laže mož! O. če bi se bila prej videla, če bi bila vedela kakšna sem, ne bi vzela tega člo- veka! Saj me ni vreden! Pred moje noge bi mo- rali poklekniti prekrasni in blagorodoi princi! Ko sem nekoč stopil za ženo. sem slučajno pogledal v zrcalo in — odkril strašno skrivnost. V zrcalu sem ugledal žensko mameče krasote, kakršne še nisem nikdar srečal v življenju. Bilo je prirodno čudo harmonija krasote, lepote in ljubezni. Nu. kaj je? Kaj se je zgodilo? Zakaj se je videla moja grda in okorna žena v zrcalu tako krasna? Kako to? Krivo zrcalo je skrivilo grdo lice moji ženi na vse suani in zaradi te spremembe njenih po- tez je postala ona slučajno krasotica. Minus in minus dasta plus Tudi sedaj sediva z ženo pred zrcalom in ne- premično gledava vanj: nos mi leze na levo lice, brada se je preklala in premaknila na stran; toda ženino lice je očarujoče. — in divja, brez- umna strast se me poloti. — Ha — ha — ha! — se grobo grohotam. 2ena pa komaj slišno šepeče: -r Kako sem krasna' Narodno blago med Gorica, sredi zime. Med našim ljudstvom so ostale v živem spo- minu razne osebe, ki so na kateri koli način jx>- segle v tok njegovega življenja. Med temi zgo- dovinskimi osebnostmi je precej takšnih, ki so resnično živele, dočim obdaja druge v luči ljud- skega ustnega izročila svit legendarnosti ter od- maknjene davnine. Zanimiva osebnost te vrste je kralj Matjaž, ki je zaživel v trajnem ljud- skem spominu iz zgodovinske podobe madžar- skega kralja Matije Korvina. Spomin na turške boje je najtesneje povezan z legendarnim poja- vom kralja Matjaža. V raznih krajih so Se da- nes ohranjeni sledovi na spečega kralja Matjaža tn njegevo vojsko. Po Krasu, Vipavski in Soški dolini je precej teh sledov, največ menda v Vi- pavski dolini. Po Tolminskem sem na primer slišal od sta- rih kmetskih gospodarjev, da se še spominjajo raznh tolminskih pesmi, ki so poveličevale za- sluge ter osebnost kralja Matjaža. Goriški zgo- dovinoljub me je opozoril na to, da je že znam furlanski zgodovinar Nicoletti razpravljal o dejstvu da se ponašajo Tolmincl lahko s tem, da Imajo mnogo pesmi o kralju Matjažu, pa tudi o raznih svetnikih ter drugih odličnih zgo- dovinskih osebah To N!co!ett:jevo pričevanje sega v XVI. stoletje, ko Je bilo ljudsko pripo- vedovanje bliže dobi madžarskega vladarja Ma- tije Korvina. V okolici Ajdovščine so mi pripovedovali pravljico, ki spominja na svetopisemska zgod- bo v zavrženih ošabnih angeljih. Po tej vipavski pripovedki se je nekoč kralj Matjaž v svoji ošabni nadutosti tako prevzel, da se je usodll napovedati vojno celo Bogu samemu. Tedaj pa je B: