Poitnirui plačana v gotovini.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
CENA DIN 1.—
Upravičeno zahtevamo svobodo tiska!
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09.
Leto VI.
Ljubljana, dne 14. avgusta 1937.
Št. 32.
Kodeejo
V nedeljo 15. avgusta 1937 bo zopet enkrat vzbujalo ime Kočevje v resnih nacijonalnih ljudeh kopico grenkih spominov in razočaranj, ki so vezana na ta kraj in njegovo okolico, na tako zvani Kočevski otok. Kmalu bo minulo 19 let, odkar živimo svobodni v svoji lastni nacijonalni državi, odkar imamo posla z našo nemško narodno manjšino, odkar pa čujemo tudi krike naših bratov, ki so ostali izven naše države. Koliko člankov je bilo že napisanih, koliko lepih besed izgovorjenih! Naši manjšinjski delavci eo vlagali kupe pred-stavk in resolucij na vse mogoče merodajne čindtelje, opozarjali so, rotili in prosili, toda vse zaman. Ko je postajal položaj naših slovenskih bratov na Koroškem vedno težji in nevzdržne j si, ko so jim režimi Nemške Avstrije drug za drugim odvzemali najelementar-nejše pravice, se je položaj naše nemške narodne manjšine neprestano boljšal. Danes lahko ugotovimo kot končni efekt dejstvo, da naši koroški Slovenci še nikdar niso imeli tako malo pravic in niso bili še nikdar tako izzivalno' pritiskani kot sedaj, da pa nasprotno nemška narodna manjšina v Jugoslaviji še nikdar ni bila tako močna in tako upoštevana!
Povsod vidijo nacijonalne države eno svojih glavnih nalog v tem, da nudijo sicer tujerodnim manjšinam to, kar so jim dolžne nuditi, da pa jim ne nudijo nikdar in nikjer več, kot uživajo pravic njih lastni bratje izven meja svoje domovine. Zob za zob, to je pravilo, ki velja povsod in je tudi edino pravilno. Jugoslavija tvori v tern oziru edinstveno izjemo. Ne briga se zadostno za sonarodnjake izven svojih meja, tujim narodnim manjšinam na svojem ozemlju pa nudi na naravnost neverjetno kavalirski način ne samo to, kar jim je nuditi dolžna, marveč mnogo več.
Težke besede silijo nehote v pero, toda čemu ponavljati vedno isto, čemu kričati v svet svojo lastno sramoto? Kočevje je znak te naše sramote, Kočevje predstavlja najboljši dokaz, da še nismo dozoreli v državni narod in da nismo še vredni svobode. Kajti sicer bi ne bilo mogoče, da nastopa nemški živelj v Kočevju in bivši Spodnji Štajerski, pa tudi madžarski živelj v Prekmurju na tako izzivalen način. Nemci in Madžari so si ohranili vse svoje kulturne in gospodarske pozicije, ki so si jih pridobili v času našega suženjstva kot miljenčki Dunaja in Pešte. Še več, te svoje pozicije so učvrstili tako, da so danes Madžari v Prekmurju, Nemci pa na Kočevskem v gospodar-skem oziru pravi gospodarji nad našim domačim slovenskim življem. Kot višek vsega pa lahko ugotovimo še dejstvo, da vršita madžarska in nemška narodna manjšina se danes v letu 1937. madžarizacijo in germanizacijo naših lastnih ljudi!
Kdo je temu kriv? Vsi brez izjeme, tudi mi, ki smo neprestano rotili in opozarjali, pa smo bili tako ponižni, da smo se zadovoljili z lepimi besedami in zagotovili vsakokratnih merodajnih činiteljev. Največ pa seveda oni naši ljudje, ki so smatrali tudi nacijonalno ogroženo ozemlje, pa naj bo to Prekmurje ali Kočevje, samo kot objekt raznih političnih kupčij. Drug za drugim so grešili, drug za drugim so vršili izdajalski posel nad svojimi lastnimi brati. Interesi trenutnega političnega položaja, interesi političnih ambicij so bili vedno in pri vseh jačji kot pa interesi naroda, kateremu so ti politiki pripadali in države, ki bi jo morali ti politiki prvenstveno zastopati. Ni čuda, da so znali Nemci in Madžari s svojim dobrim političnim vodstvom in s podporo, ki jo dobivajo od onstran meja naše države, izbiti za sebe in svojo nacijonalno misijo ne-broj privilegijev, ki so šli vsi na račun našega domačega, slovenskega življa. Občinske volitve v Kočevju in Prekmurju, državnozborske volitve tu in tam so samo najbolj značilne postaje te križeve poti naše nacijonalne sramote. Ni čuda potem, če mora še danes naš slovenski človek za skorjico kruha prodajati sebe in svojo deco, ni čuda, če mora pošiljati še danes naš slovenski človek svojo deco v šole, kjer jo nemški in madžarski učitelj in duhovnik odtujujeta njenemu lastnemu narodu.
Kako dolgo še? Vse dotlej, dokler bo dnevna politika posegala v probleme, ki jih morejo reševati le možje, ki se zavedajo dolžnosti, katere nalaga nacijonalna pripadnost vsakemu ponosnemu in samozavestnemu nacijo-nalistu. Vse dotlej, dokler bodo vtikali svoje
Dr. Ahčin je pod svojim psevdonimom kot Drin napisal za prvaka našega katoliškega tiska »Slovenca« pod tem naslovom uvodnik, v katerem obravnava razmerje med vero in državo. Da je bil pisec pri obravnavanju problema, ki je tako delikaten, je bil že tolikokrat, na toliko raznih krajih in s toliko raznih stališč obravnavan, pa predstavlja kljub temu za vsako zlasti versko mešano državo še vedno eno najtežjih vprašanj, ki prihaja vedno na površje, s katerim se morajo vedno v tej ali drugi obliki baviti merodajni činitelji, že vsled svojega duhovniškega stanu vezan na gotove premise, to je popolnoma razumljivo in mu tega nihče zameriti ne more. Zato pustimo ob strani ostalo vsebino njegovega članka ter posvetimo pažnjo le onima dvema odstavkoma, ki tvorita prav za prav jedro tega članka.
V šestem odstavku je zapisal Drin sledeče: »Vernemu kristjanu pomen j a narodnost veliko, toda ne najvišje vrednote. Nacijonalnost ni zanj najvišje merilo vseh stvari, ker pozna še nekaj, kar je pred in nad vsako narodnostjo. Z ozirom na večnostnj poklic in namen človeka je narodnost sicer izvor visokih zemeljskih vrednot, vendar pa le nekaj minljivega. Mi pa cenimo notranjo vrednost življenja po večnostnem merilu, po naših odnosih do Boga. To je nekaj trajnega, nemih-ljivega, med tem ko je vse drugo le prehodno, minljivo. Tudi narod. Kdor seveda ne veruje v večno življenje vseh ljudi, se bo' končno zatekel k narodnosti, k nacijonaliz-mu, da za svoj hitro živeči človeški jaz oune vsaj videz neke nesmrtnosti in da poveliča narod, ki živi vsaj nekaj stoletij ali tisočletij. Komur pa je drugo, večno življenje resničnost, pa mora odkloniti takšno vrednotenje svoje osebnosti, ki dela iz pojedinega človeka le orodje naroda in ki z razpadom naroda — vsi narodi nosijo v sebi klico smrti — pusti, da tudi on sam propade in izgine. Vera v osebno neumrljivost nam ne dopušča, da bi v narodu videli svoj najvišji cilj in da bi narodnost stavili nad vse druge vrednote. Kot poedinci ostanemo, kot narod preidemo-Če hočemo biti in ostati kristjani, tega svojega gledanja ne moremo spremeniti.«
Koncem uvodnika pravi Drin prav lepo: »Ni potreba, da se glasi povsod in v vsem prvo vprašanje, ali je kdo katoličan ali pravoslaven in tudi ni potreba, da je vsak kegljaški klub v državi opredeljen po konfesionalnih vidikih. Toda versko prepričanje mora ostati spoštovano in nedotaknjeno. Kako nacijonalno ali drugo slovansko krščanstvo ali katerokoli miš-maš religijo bomo od-
Poravnajte naročnino!
prste v vprašanje naših narodnih manjšin ljudje, katerim je le za trenutne uspehe v njihovi politični karijeri, ljudje, ki vidijo v prebivalcih le volilne kroglice ter ne vprašajo, ali so te volilne krogljice slovenske ali pa nemške, oziroma madžarske.
Kakor smo veseli, da bo imela naša častitljiva CMD dne 15. avgusta 1937 svojo letno skupščino v Kočevju, pa vidimo tudi v tej okolnosti nov dokaz svoje lastne inferijomosti in nesposobnosti. Če bi bili mi vsi, če bi bili zlasti naši merodajni činitelji postopali dosledno vseh teh 18 let, odkar živimo kot svobodni državljani v svoji lastni nacijonalni državi, bi pač ne bilo treba naši CMD imeti letne skupščine v Kočevju. Kočevje bi bilo že davno izbrisano kot kraj, iz katerega se vodi popolnoma samostojna, izven naših državnih meja zakoreninjena propaganda za nemštvo in širjenje tega nemštva na naših nacijonalnih tleh. V Kočevju in na Kočevskem otoku bi danes CMD in druge nacijonalne organizacije sploh ne smele imeti več nobenega posla z reševanjem lastnih ljudi iz krempljev germanizacije. Vse to delo bi moralo biti že davno opravljeno in bi tudi bilo, če bi se vestno in točno izvrševalo to, kar vsebujejo mednarodni dogovori in naši lastni državni zakoni glede postopanja s tujerodnimi manjšinami. Zakoni
ločno odklanjali. Ako je vera važna za narod in državo, potem gotovo le — da se tako izrazimo — originalna vera in ne nekakšen političen nadomestek.«
In sedaj zaključuje Drin doslovno: »Za nas bo torej slej ko prej ostalo vodilo, da ostanemo zvesti državljani svoje narodne ju-goslovenske države, pa trudi zvesti verniki svoje katoliške religije.«
Pisec naj nam dovoli predvsem ponižno vprašanje, ali smatra, da bi mogel pod današnjim režimom v izključno katoliški, vatikanski Italiji iziti članek, v katerem bi kak italijanski duhovnik tako odločno zavzel stališče, da je vprašanje narodnosti podrejenega pomena, da morajo biti Italijani v prvi vrsti katoliki, potem šele nacijonalni Italijani, da morajo podrediti svoje nacijonalistične ,in totalitaristične tendence veri in Vatikanu. Prepričan je lahko z nami vred, da se ne bo našel danes v mejah Italije niti en italijanski duhovnik, ki bi kaj takega zapisal in podpisal; za italijanske državljane. Usoda naših bratov poleg tega kaže, da je tam razmerje ravne obratno in da mora tudi vera služiti ciljem nacije. Tako je v vatikanski Italiji.
Vsled tega naj nam ne zameri g. Drin, če vpletemo v ta svoj članek še nek drug pomislek. »Cvetje z vrtov sv. Frančiška« prinaša j svoji zadnji številki članek p. Odila »Boj Za Porcijunkulo«, v katerem stoje tudi sledeče besede: »Odpustek nas dela bolj katoliške# bolj rimske. Porcijunkulski prazniki so pristno katoliški, pristno rimski prazniki !..«
Čemu se tu povdarja, da odpustki ne delajo nas katolikov samo bolj katoliških, marveč tudi bolj rimske in da so porcijunkulski prazniki ne samo pristno katoliški, marveč tudi pristno rimski. Katoliška vera je samo ena in ni nikjer določeno, da bi ne mogla imeti svojega sedeža nekje izven Rima, kar bi ne bilo prvič. To povdarjanje rimstva odbija, je nepotrebno, je pa neprimerno zlasti danes, ko se je postavljal s čisto političnih strani Rim že tolikokrat v nasprotje z drugimi mesti, pa ne samo z Moskvo. Da to povdarjanje ni primerno zlasti v prilikah, kot jih doživljamo v Jugoslaviji, o tem pač ni treba razpravljati. Seveda povdarjamo, da nam gre le za rimstvo, ne pa za katoličan-stvo! To rimstvo odklanjamo mi katoliki, kajti beseda Rim ima za katoliške Slovane toliko nevšečnili primesi in trpkega priokusa, da katoliški veri več škoduje kot koristi
Pa to le mimogrede kot nekak dokaz, kam vodi pretiravanje onega mednarodnega principa, na katerem temelji katoliška cerkev in ki je že v besedi katoliška tako jasno izražen, da ni treba pritegovati še besede »rimska« s tistim povdarkom, kot se to dogaja. Stavimo vam pa v zvezi z vašim člankom drugo vprašanje:
Če ste res do dna svoje duše prepričani da je narodnost le nekaj minljivega, da mora
sicer niso popolni, so pa dobri in imajo pravilne tendence. Kako so se uporabljali doslej, to vedo vsi naši nacijonalni delavci zlasti naši nacijonalni učitelji, ki doživljajo še danes, da se naša deca proti predpisom obstoječih zakonov izvablja in zapeljuje na protizakonit način v potujčevalnice!
Skupščini CMD želimo mnogo uspeha, predvsem to, da bi z vso brezobzirnostjo in odločnostjo razgalila vse vzroke naše nacijonalne sramote, ki jo vsebuje ime Kočevje, pa naj leže ti vzroki na tej ali oni strani. Na dosedanji način ne gre več dalje. Treba bo sprememb, in to korenitih sprememb! Predvsem v tem, da naj odločajo v bodoče samo nacijonalne organizacije s CMD na čelu o vsej personalni politiki v vseh naših nacijonalno ogroženih krajih. Ne oni, ki je simpatičen temu ali onemu trenutno vplivnemu politiku, marveč le oni, kateremu priznavajo njegovo nacijonalno kvalifikacijo na podlagi njegove nacijonalne prošlosti naše nacijonalne organizacije, zlasti CMD — samo ti naj vrše javne funkcije v teh krajih, kajti samo taki nacijonalni delavci bodo vršili svoje delo dosledno in brez ozirov na vsakokratno politično situacijo ter interese trenutnih političnih ve-liakov.
I.	C.
veren katolik odklanjati takšno vrednotenje svoje osebnosti, ki dela iz poedinega človeka le orodje naroda in da nam vera ne dopušča, da bi videli v narodu svoj najvišji cilj, odkod potem dejstvo, da se bori danes ves naš tzv. katoliški tisk s tako besnostjo za »slovenski narod«, odkod dejstvo, da vodi vso to borbo, ki je vsaj na zunaj tipično nacijonalna borba, pri nas ravno katoliška duhovščina? Po vaši razlagi, g. Drin, bi morala vsaj katoliška duhovščina zavzemati stališče, da je vprašanje narodnosti le podrejenega pomena ter bi morala vsled tega služiti le Bogu in cerkvi, vsa nacijonalna vprašanja pa prepuščiti nam drugim, ki nismo in ne mo-moremo biti niti tako katoliški, še manj tako rimski, kot je brez dvoma naša rimokatoliška duhovščina.
Priznali boste, da je v vsem tem mnogo nedoslednosti in da se odpira med nazira-njem, ki ga zastopate v svojem uvodniku, in med prakso, ki jo čitamo dan za dnem v istem katoliškem glasilu, prepad, preko katerega vsaj mi ne vidimo prehoda. Cernu borba za »slovenski narod«, ko je vendar ta narod le nekaj prehodnega, minljivega in nosi že danes — tako pravite Vi — v sebi klico smrti. Čemu borba za »slovenski narod«, ko je prav gotovo mnogo bolj minljiv, mnogo manj trajen in mnogo manj sposoben za življenje, torej mnogo bolj zapisan smrti kot pa večji jugoslovenski narod? Če se že borim za narod, potem mora biti tudi a vašega stališča taka borba bolj razumljiva in opravičljiva, či. se *«. borim za kak majhen drobec, marveč za nek širši, zato trajnejši narod, kar je brez dvoma v razmerju napram »slovenskemu narodu« naš jugoslovenski narod!
Poleg tega vas moramo iskreno opozoriti, da zaključni 6tavek ni v skladu z vsebino uvodnika. Logično bi se moral ta zaključni stavek glasiti: »Za nas bo torej slej ko prej ostalo vodilo, da( ostanemo zvesti verniki svoje katoliške religije, pa tudi zvesti državljani svoje narodne jugoslovenske države — to poslednje pa le dotlej, dokler ne bodo interesi katoliške religije zahtevali kaj drugega.« To bi bilo logično, to bi odgovarjalo tudi smislu državljanske zavesti, kot jo razlaga lanski Dijaški koledarček Marijinih kongregacij, ko pravi: »Bog je hotel, da smo se rodili in razvijali v občestvu družine, naroda in države, v občestvu krvi, jezika in usode«, in s tem izrečno ugotavlja, da je občestvo države prav za prav občestvo usode, da mora torej katoliški vernik ljubiti vsako državo, katero mu nakloni usoda. Tudi to stališče podreja nacijo in njen najvišji življenjski vzpon, lastno nacijonalno državo, drugim pojmom, predvsem seveda katoliški veri. Že takrat smo v svojem listu priobčili miren in dostojen članek, na katerega seveda nismo dobili odgovora in smo prepričani, da bo deležen katoliški dijak tudi letos iste nacijonalne vzgoje in istega pouka o državljanski zavesti.
Nam to ni prav, nam to tudi ne sme biti prav, ker se zavedamo, da živimo v mladi nacijonalni državi, ki potrebuje bolj kot katera druga vso našo ljubezen, posvetitev vseh naših umskih in telesnih sil samo njeni službi in samo njenim interesom. Potrebuje to ne samo toliko, kot katoliška in vatikanska Italija, kjer je vsa vzgoja katoliške mladine ne samo nacijonalna, marveč agresivna in zavojevalna, kjer se prekvaša vsa ta mladina ob aktivnem in navdušenem sodelovanju kompletne italijanske katoliške hijerarhije in duhovščine s prepričanjem, da je italijanska nacija od Boga izvoljena, da ji je Bog naklonil sedanjega voditelja, potom katerega bo Bog zopet napravil iz Italije prvo (Nadaljevanje na 2. strani)
Maše krvaveče rane
Naši Jasnosti
V nedeljo 15. avgusta 1937 se vrši v Kočevju skupščina naše Ciril-Metodove družbe ter javna prireditev Sokolskega društva v Kočevju. Podpisane nacijonalne organizacije pozivajo nacijonalno javnost predvsem svoje članstvo, da se udeleži v čim večjem številu obeli prireditev in izrazi s teni svoje priznanje in svojo zahvalo nacijonalnemu delu, ki ga opravljata CMD in Sokol na kočevskem ozemlju.
Bran-i-hor, osrednje društvo — Družba sv. Cirila in Metoda — Jadranska Straža, oblastni odbor — Jugoslovenski nacionalni klub »Edinstvo« — Jugoslovensko napredno akademsko društvo »Jadran« — Legija koroških borcev — Narodna Odbrana, oblastni odbor
— Savez dobrovoljaca, sreska organizacija — Savez jugoslovenskih emigrantskih udruženj
— Strelsko okrožje — Udruženje četnikov, pododbor — Udruženje rezervnih oficirjev, pododbor — Udruženje vojnih invalidov, oblastni odbor
Narodno - obrambni zbor v Kočevju
Slovenski in jugoslovanski javnosti!
Prvič po več kot 50-letnem plodnem delu bo imela Družba sv. Cirila in Metoda v središču narodno ogroženega ozemlja na Kočevskem — v Kočevju svojo veliko skupščino 15. avgusta 1937.
Tu, na tem otočku obdanem krog in krog od Slovanskega življa, kjer že stoletja bije boj za obstanek naš slovenski kmet in slovenski mali človek, na tem otoku, kjer so Nemci v Zadnjih letih začeli iskati pristno nemško raso in oholo dvigati glave, na tem otočku je treba letos zbrati vse, kar je Slovanskega, kar bije in čuti slovansko in jugoslovensko, da damo povdatka našemu hotenju — biti gospodarji na naši Slovanski zemlji.
Zavedajmo se dejstva, ki je širši javnosti gotovo neznano, za nas vse pa je naravnost sramotno, da smo na tem otočku mi Slovenci v položaju manjšine. Mi se moramo potegovati za slovenske šole, mi za slovensko besedo in petje v cerkvah, mi za obstoj slovenskih kmetov, obrtnikov in gospodarstvenikov. Nemci to že imajo in se čutijo izzivane samo če gredo slovenska društva s slovensko besedo in pesmijo v kočevsko zaledje. Slovenski otroci so morali še do nedavnega v nemške šole, polno je še cerkva po Kočevskem, kjer se služba božja vrši le v nemškem jeziku, drugje se bore za mrvice, da smejo po enkrat mesečno imeti slovensko mašo in peti v cerkvi slovenske pesmi. In celo v Kočevju samemu, kjer je dve tretjini Slovencev, ostali pa so mešanci in doseljeni Nemci, se vršita sleherno nedeljo reci in piši po 2 nemški in 1 sama slovenska maša —* po skoro 20-letni osvoboditvi. Vse gospodarstvo in večina posestev je v nemških rokah. To stanje se dan na dan slabša, ker spravljajo Kočevarji našega človeka v odvisnost s posojili in nato mu kaj bitro posestvo zarubijo in pazijo, da ga kupijo Nemci. Slovenci so med tem bodisi, da so inteligentni na vaseh ali pa preprosti kmetje in delavci, prepuščeni samim sebi in popolnoma osamljeni.
Odvisni od Kočevarjev, niti moralno, niti gmotno podprti od ostalih Slovencev, prezirani od Nemcev se počasi potujčujejo. Leto
Nacijonalna »religija«
(Nadaljevanje s 1. strani J
svetovno silo po vzorcu nekdanjega rimskega imperija. Jugoslavija potrebuje tako vzgojo svoje mladine mnogo bolj, seveda ne v tako odurni in izzivalni, marveč v mnogo bolj miroljubni in s tem krščanski obliki. Dajte to vzgojo naši mladini, dopovedujte ji, da nima borba za »slovenski narod« nobenega smisla in pomena, ker znači borbo za nekaj skrajno minljivega, dopovedujte ji, naj ljubi našo Jugoslavijo, naj ljubi vse svoje brate, čeprav niso katoličani, naj bo Bogu hvaležna za milost, da se je usmilil stoletnih borb in milijonskih žrtev, ki jih je dal naš narod na žrtvenik svobode, in dopustil, da nam je ta svoboda zasijala v oni svobodni Jugoslaviji, ki ni nastala po željah in na zadovoljstvo Rima! Potem ne bo med nami prav nobene razlike. Bomo vsi eno in ne bo treba pisariti še dane« o stvareh, ki se jih da obravnavati le s popolno iskrenostjo in brez vsake povezanosti, ki sega preko meja naše nacijonalne države.
K zaključku še to. Kot je katoliška, tako je tudi pravoslavna cerkev krščanska. Med obema ni nobenih večjih razlik. Blagopo-kojni patrijarh Vamava pa je izrekel Medeče besede: »Vsaka vera je dobra in koristna, toda narod je iznad vsega.« Nam «e zdi, da nima ta izjava ničesar nekrščanskega v sebi in da se strinja točno s stališčem današnje italijanske katoliške hijerarhije, ki je prav gotovo prva poklicana, da tolmači razmerje med nacijo in religijo.
in dan ne vidi naš človek na Kočevskem tuj Slovenski obraz, kajti le redko so sejani tisti, ki pridejo v oddaljenejša selišča, kamor vodijo le kolovozi. In če se zgodi čudež, da kateri izmed Slovencev tja zaide, navadno prav rad postreže — z nemščino. Leto in dan se po teh vaseh ne čuje slovenska pesem, ne vrši slovenska prireditev. Polno vasi je še po vsej kočevski deželi, kjer se še sploh ni vršila slovenska kulturna prireditev.
Pač pa more naš človek dnevno opazovati, kako svoje »brate« obiskujejo nemški študentje iz Reicha in Avstrije, kako hodijo na »obiske« razne gospodične, ki vrše tu posebne naloge, kaj delajo tu razni nemški »učenjaki«, ki potujejo tod v »naučile« svrhe. Videti morejo sleherno nedeljo gruče Kočevarjev iz Kočevja, ki gmotno dobro podprti hodijo iz vasi v vas, iz kraja v kraj s kočevsko pesmijo, z nemško besedo in igro.
Ne laže torej »Berliner Lokal Anzeiger«, ki je pisal, da je čudež prave manjšine nemška manjšina na Kočevskem, kjer se število Nemcev ni skrčilo, temveč celo povečalo, kjer nemška posest ne gine, ampak se razširja.
Čas je torej, da se zganemo vsi Slovenci brez razlike in da zdramimo vso jugoslovensko javnost, da začne paziti na delo, ki ga skoro nemoteno vrši tujec sredi naše jugo-slovenske zemlje ter pripravlja nam in našim potomcem skupno z našim znanim sosedom —• pogubo.
Zatorej: 15. avgusta 1937.
vsi v Kočevje, da manifestiramo našo voljo, da damo delavcem na narodno - obrambnem polju novih pobud in našemu človeku na Kočevskem dvignemo samozavest.
14. avgusta zvečer bodo po vsej kočevski deželi zažareli kresovi. Njihov žar naj bo žar nove dobe za Slovence na Kočevskem.
15. avgusta nas bosta vlaka od katerih eden odhaja iz Lju^Uane °b ? in pa posebni vlak, ki bo odhajal iz Ljubljane okoli 7. ure zjutraj pripeljala v okrašeno kočevsko mesto.
Tam bo sprejem, nato pa bomo v povorki, ki jo bodo tvorili konjenica, vojaštvo, sokolstvo v krojih, narodne noše, delegati Družbe sv. Cirila in Metoda ter ostale nacijonalne in narodne organizacije v kroju in civilu in katero bodo zaključili vozovi in kolesarji, krenili skozi mesto k Dijaškemu domu, kjer se bo izvršila velika skupščina CMD.
Po skupščini bo skupno kosilo za delegate, Sokoli bodo imeli skušnje za telovadbo, ob 15. uri popoldne pa bo pred šolo v Kočevju sokolski nastop domačega društva, pri katerem bo sodelovala vrsta Ljubljanskega Sokola, ki si je v Beogradu osvojila meč Kralja Aleksandra I. in pa naša junaška vojska.
Po končanem nastopu bo na dvorišču Dijaškega doma velika narodna sokolska veselica. Razšli se bomo zvečer eni z vlakom ob 19.20 uri, drugi pa s posebnim vlakom, ki bo odpeljal iz Kočevja okoli 21. ure.
Na en dan bosta torej v narodno ogroženem Kočevju združeni kar dve slovanski manifestaciji.
Slovenci! Jugosloveni! V zbor, da podpremo delo CMD in Sokola, da damo Družbi vzpodbude za novo delo, kočevskemu Sokolu pa pobudo za činivečji razmah in podporo za dograditev Sokolskega doma, za katerega so pred tednom izkopali temelje in začeli z gradnjo.
Skupščinarji, pojdite v Kočevje polnoštevilno, Sokoli, pokažite tudi v Kočevju svojo disciplino in pomagajte edinici, ki je gotovo najbolj potrebna pomoči, saj dela na narod-no-ogroženem ozemlju, narodne organizacije, podprite delo narodno-obrambnih delavcev na Kočevskem, vzgojitelji pojdite, naberite si vtisov s kočevske dežele za skorajšni pouk mladine v bližnji jeseni, mladina, pojdi na Kočevsko dne 15. aivgusta 1937. in delaj to, kar delajo nemški omladinci, ko prihajajo v te kraje.
15.	avgust 1937. naj bo slovanski narodni praznik za vse Slovence iz Kočevja in kočevske dežele.
Maše zahteve
Obmejna resolucija
Pri zborovanju sreskega učiteljskega društva Maribor levi breg, ki je že vsa leta sem glasan klicar na koncentracijo vsega obmejnega nacijonalno-knlturnega dela, je dne 5. junija t. 1. društveni predsednik g. Vanda Mirko podal obširno poročilo: »Nekateri pereči obmejni problemi«, in upošteval v prvi vrsti prilike v tem srezu, ki pa 90 slične tudi v ostalih obmejnih srezih. To poročilo bomo skušali priobčiti drugič. Poročilo je obsegalo sledeča poglavja:
1. Pereča obmejna gospodarsko-socijalna vprašanja, 2. Naši narodni nasprotniki tu in onstran meje. 3. Obmejno šolstvo. 4. Naše obmejno delo in 5. Obmejno resolucijo, ki se glasi sledeče:
I. Obmejno ljudstvo kliče po rešitvi iz gospodarske onemoglosti in socijalne bede! — Rešitev je možna po načrtnih akcijah, in sicer: težko preizkušenemu kmetskemu in delavskemu ljudstvu je treba nuditi:
a) možnost vnovčevanja njegovih pridelkov in izdelkov;
b) možnost rešitve zadolženih posestev (samo kontrola prodaje ne zadostuje!);
c) možnost odprave gospodarske odvisnosti od tujcev;
č) možnost izjemnih obmejnih davčnih olajšav in olajšav javnih dajatev;
d) možnost zaposlitve in zaslužka pri tukaj tako nujnih javnih delih, kakor so: graditev poti, cest, mostov v prometno zaprtem Kozjaku in prometno zapuščenih Slovenskih goricah, regulacija Pesnice in potokov, drenaži-ranje močvirnih dolin itd.;
e) preskrba brezplačnih ali vsaj cenenih gospodarskih naprav in potrebščin, n. pr. zgradb, vzornih gnojišč, gnojnih jam, silosov, hlevov, umetnih gnojil, semenskega blaga, sadik, plemenske živine ter gospodarskih orodij in sploh potrebščin;
f) poučne prireditve, (tečaji, predavanja, knjižnice, radio (!), izleti...);
g) dajanje brezplačne ali vsaj cenene zdravniške in živinozdravniške pomoči;
h1) uvedba zadružno urejenega nakupovan ja potrebščin in enako zadružno urejenega prodajanja pridelkov zlasti: mleka, sadja, živine in vina.
'i
II. Izvesti se mora čim prej narodnostni kataster naših Nemcev (sploh tujerodcev!) in sicer uradno-komisijonelno na podlagi dokumentov ter enkrat za vselej ugotoviti njih nemška (sploh tujerodno) pripadnost. Samo-tem potom ugotovljenim tujerodcem se prizna uživanje manjšinjskih pravic in se energično onemogoči raznarodovanje slovenskega življa in narodna dvoličnost.
III. Oblasti pozivamo na drznost izzivalnega izraževanja nemštva (v Prekmurju madžar-stva) naših tukajšnjih in preko meje k nam prihajajočih Nemcev in renegatov (v Prekmurju Madžarov) z raznimi nošami, znaki, napisi, previdno »maskiranimi« sestanki in prireditvami ter sličnimi izzivajočimi nastopi, med katere spada v zadnjem času tudi naraščajoča nemška (v Prekmurju madžarska) govorica — celo pred uradi.
IV. Obmejno šolstvo in učiteljstvo naj uživa prvo in glavno pažnjo in skrb vsega šolstva v državi! Vse obmejne šole se morajo pred drugimi gradbeno in zdravstveno dvigniti, po potrebi razširiti, redno zasesti kompletno z učiteljstvom, opremiti v polni meri z učili in knjižnicami, s prireditveno dvorano, s šolsko kuhinjo, s šolskimi vrtovi in z delavnico, — vsi učenci pa s šolskimi potrebščinami, revni tudi z obleko in obutvijo. Učnemu in vzgojnemu delu je treba dati posebne, obmejnim prilikam odgovarjajoče učne načrte. Obmejnemu učiteljstvu pa je treba priznati posebne doklade, vsaj pa prejemke II. plačilnega razreda in mu nuditi oblastveno zaščito pri javnem delu izven šole, da obmejne šole ne bodo kazenska, ampak za najboljše učiteljstvo vabljiva službena mesta!
V. Na vse organizacije, društva, narodne delavce in činitelje apeliramo, da strnemo vsaj v obmejnem ozemju preko vseh razlik vse jav-no-narodno delovanje, v vseh krajih snujemo meddruštvene odbore, ki vodijo, usmerjajo in podpirajo vzajemno krajevno delovanje na vseh javnih področjih in ki po predhodni skupni anketi pripravijo ustanovitev Obmejnega narodnega sveta, ki vodi ob stalni podpori državnih oblasti celokupno narodno delovanje. (V ostalem se poročevalec sklicuje na slično društveno resolucijo iz 1. 1933.)
VI. Vsi javni narodni- delavci strnimo svoje delo v proučevanju strukture vseh naših obmejnih krajev glede njihovih stvarnih prilik in stvarno podprtih potreb, in sicer gospodarskih, socialnih, prosvetnih in občekulturnih! Te posamezne, tako proučene slike bodo naš najbolji krajevno in pokrajinsko delovni kažipot, skupna slika bo pa pokazala potrebo
'rešitve najvitalnejših vprašanj.
(NB: Objavljamo to resolucijo v znanje merodajnim ustanovam, oblastim in činiteljem. Resolucija obsega obširen, toda pri dobri volji odločilnih faktorjev izvedljiv obmejno delovni načrt, ki končno omogoča sistematiko in priliko prepotrebne koncentracije narodnega dela in narodnih sil vsaj v obmejnem ozemlju, bilo bi pa vse to dobrodošlo in potrebno tudi v notranjih predelih naše banovine in države, lahko rečemo: Bila bi to najidealnejša Petrova petletka!)
Iz drugih listov
O narodnosti, drevesih vejah in vejicah
Menda bo že pravilna teza, da se starci z vsakim letom, ki jim ga Bog nakloni v njihovem življenju, v pogledu pameti in razsodnosti pridružujejo, odnosno približujejo otrokom. Najboljši dokaz za to je članek, ki je izšel v ljubljanskem »Slovencu« dne 11. julija t. 1. pod rubriko »Mladi Slovenec«, v katerem »Stričkov kotiček« daje mladi učenki III. razreda osnovne šole v Ljubljani naravnost salomonsko tolmačenje pripadnosti k narodnosti.
Takole se glasi približno: Neka Marjanca Kovač sprašuje Kotičkovega strička, zakaj se njen očka kljub temu, da je imela dobro spričevalo, tega samo zato ni razveselil, ker je v tem spričevalu pisano, da je ona Marjanca ju-goslovenske narodnosti. Trdil je namreč ta njen očka, da te narodnosti ne pozna, pač pa pozna državo Jugoslavijo, v kateri žive taki in taki narodi. Za vzgled je svoji hčerki rekel, da bi gospodična učiteljica že morala vedeti, da v Švici prebivajo Nemci, Italijani in Francozi, kljub temu pa oni niso švicarske narodnosti, temveč samo prebivalci Švice. Tudi je rekel ta atek svoji hčerkici, da postoji Avstrija, ne poznajo pa avstrijske narodnosti. Kar je nadalje govorjeno s strani tega atka hčerki o Sv. Katarini, se nam pa zdi umestno, da bi povedali temu zavednemu očetu in pametnemu vzgojitelju, naj le poroma enkrat na Sv. Katarino, pa mu bo Bog menda s pomočjo Sv. Katarine dal toliko pameti, da bo končno vedel, da nastopajo prebivalci iz Švice povsod kot Švicarji, čeprav ne tvorijo tri narodnosti, ki žive v Švici: Nemci, Italijani in Francozi, niti v najširšem smislu nobene narodne celote. Glede avstrijske narodnosti danes lahko rečemo in trdimo, da je v Avstriji splošno priznano načelo, kateremu se mora vsakdo pokoravati, ker tam pač vlada duh krščanske ljubezni, da je vsakdo pripadnik nemškega naroda, odnosno narodnosti, kar velja žali Bog tudi za naše katoliške koroške Slovence. Prijetno bi bilo, če bi bili imeli že pred vojno mnogo takih zavednih očetov in mater, ki se ne bi bili čutili v prvi vrsti samo Avstrijce in ponižne hlapce apostolskega veličanstva.
Na vsa ta vprašanja male Marjance, katere očke je v razburjenosti vsled jugoslovenske narodnosti dobil hud glavobol in razburil svojo samoslovensko dušo, pa daje še bolj duhovit odgovor »Kotičkov striček«, kateri najbrže v svoji starosti prekaša tega atka najmanj za svojih 30 let, radi česar se ne smemo čuditi, ■da je odgovor še kolosalnejši kot vprašanje malega otroka, namreč kolosalnejši po otročariji ali pa zlobnosti.
Takole modruje »Kotičkov striček«: Jasno je, da takega spričevala ne bi bil vesel niti on, kar je popolnoma razumljivo. Vprašanje je samo, če bi 011 sploh bil vesel takega spričevala, namreč v pogledu, ako ima za to možnost dano, če ima n. pr. kaj otrok. Zato pa se silno ogreva, da bi bilo treba tem neumnim buticam, učiteljem namreč, vsaj tako je razumeti odgovor »Kotičkovega strička«, vtepsti s kolom v glavo žarek spoznanja, da v naši državi nismo Jugosloveni en narod, temveč ne vem koliko, sicer pa kdor hoče spoznati in vedeti, koliko narodov obstoji v Jugoslaviji med Jugosloveni, ta naj pogleda stričkovo ra-čunico, pa se mu bo posvetilo v glavi, da je njegova teza o treh in več narodih pravilna.
Da pa podkrepi svojo matematično računi-co, v kateri dokazuje 1 + 1 + 1 = 1 in odreka pravico in nemožnost in nelogičnost take matematike, pravi »Kotičkov striček«, da mi vsi dobro znamo, da je 1 + 1 + 1 — 3. Tudi mi razumemo pravilnost tega seštevanja, toda »Kotičkov striček« kljub temu, da pozna osnovno matematiko in računstvo prvih dni ljudskošolske izobrazbe, hoče to podkrepiti na sledeči način: Kmet je nasadil v svojem vrtu 3 mlada sorodna drevesca, jablano, hruško in slivo. Drevesca so rastla v božjem soln-cu (po našem mnenju v rodovitni zemlji, opomba uredništva) in se veselo zibala v božajočem vetru. Nihče ni kalil sloge, miru, njihovega »kupnega doma.
Nečemo naštevati, odnosno citirati naprej celotnega članka, odnosno modrovanje betežnega starca, ko on objašnjava, da se je neki drobni veji na jablani zdelo to ime premalo imenitno in gosposko, ter je vsled tega zahtevala od hruške in slive, da nimajo več teh imen, temveč naj postanejo vse eno. Uprle pa so se druge veje na jablani, hruški in slivi. In tako je vsled tega trenja, ko so nekatere vejice hotele zatajiti svojo mater, svojo rast in svoj sad, prišlo tako daleč, da so sklenile nezadovoljne vejice pirediti javno zborovanje in hotele iztuhtati, da jablan, hrušk in sliv ni več na svetu, ampak je na svetu samo še eno drevo, ki se imenuje ja-hru-sli. V tem pogledu pa se popolnoma strinjamo s »Koti-čkovim stričkom«, da so te vejice res bile nespametne in tako omejene kot »Kotičkov striček«, ker so po tem vzoru enake vejice ja-hru-sli na našem narodnem telesu stvorile pil pogačarsko denuncijantsko in korupcijonistič-110 državo SHS. Kot je gospodar posekal vse H te vejice, ki so hotele stvoriti nepremišljeno ij formulo, tako je tudi naš gospodar, ki je vla-
Štev. 32.
»POHOD«
Sl ran 3
dal in srečno vodil mlado Jugoslavijo, odstranil vse te vejice z nezadovoljnih dreves, ter odstranil nesrečno formulo našega jugoslo-venskega naroda ter pretvoril bivšo kraljevino SHS v lepo enotno in idealno ime Jugoslavijo kot skupno domovanje vseh sinov in hčera ene matere Jugoslavije in jugosloven-skega naroda.
Vsled tega dalekosežnega in življenjsko nujno potrebnega akta naše mlade države, ko so bile odstranjene tako zvane separatistične vejice, pa ni zagorela nikaka grmada, tudi dim iz tega ognja ni dušil nikogar. Še več. Z odstranitvijo teh SHS-arskih vejic in demagogov je nastala šele močna in krepka Jugoslavija, katero je blagopokojni Viteški Kralj tako lepo vodil lepšim in boljšim časom nasproti za dobro naroda in države.
Zato priporočamo tudi »Kotičkovemu stričku, da naj razmisli o vseh teh stvareh, ker pa smo prepričani, da so njegovi možgani oslabeli za taka razmišljanja, naj prosi mlade sodelavce, učence osnovnih šol za pojasnilo in razlago ter pravilno tolmačenje teh problemov.
Sokolske legije
Sokolska četa Lavrica
1 *•» -5	'	...	.	'	•-	V'	-r	...
Dne 15. avgusta 1.1. ima sokolska četa Lavrica svoj javni telovadni nastop. Vabimo vsa bratska sokolska društva in vso nacijonalno javnost, da nas ta dan poseti in da agilni sokolski četi i moralne i gmotne pomoči pri trdem sokolskem delu v naši vasi. Zdmžite obisk našega nastopa z lepim izletom v našo ljubljansko okolico. Nastop se vrši na lepein letnem telovadišču, ki žal še ni ograjeno, zabava v krasnem parku br. staroste Ogrina. Pričetek javne telovadbe bo ob %16 uri popoldan, po telovadbi prosta zabava s plesom. Prireditev se vrši ob vsakem vremenu, ker imamo v slučaju slabega vremena na razpolago obilo notranjih prostorov. Javna telovadba se bo vršila v tem primeru v dvorani. Pridite vsi, ki čutite za nas bratsko in nas podprite v delu za Tyrševe ideje! Zdravo!
Uprava Sokolske čete Lavrica
Domžale
V nedeljo, dne 1. avgusta t. 1. je imel domžalski Sokol svoj letni telovadni nastop. To pa je bila obenem velika mogočna manifestacija sokolske jugoslovenske ideje. Pogled na Sokolski dom, telovadišče in dvorano je vsakemu izpričeval pripravljenost, voljo in hotenje naših Sokolov. Pročelje doma je bilo posebno lepo in skrbno urejeno. Vse v zelenju in državnih barvah. Iz vsega tega pa so se odražali vidno in mogočno pozivi: Zdravo, čuvajmo Jugoslavijo, krepimo se! Vse času primemo! Nebeški režim nam sicer ni bil posebno naklonjen, toda razpoloženja in navdušenja ni mogel skaliti.
Ob 15. uri se je razvila po zgornjem delu trga mogočna povorka, ki je klicaje Kralju, kraljici, Jugoslaviji in Sokolstvu, prepevaje pesmi »Hej Slovani« in »Pesem sokolskih legij« strumno korakala in nato oddala' pozdrav Kralju Aleksandru z defilejem mimo Njegovega spomenika. Pred domom je bil stik vseh pripadnikov Sokolstva in zopet je veličastno zadonelo: Le naprej brez miru ...
Tik pred nastopom so prikorakali na telovadišče vsi oddelki in ob intoniranju in prepevanju državne himne je na drogu zaplapolala modro-belo-rdeča zastava v pozdrav vsem svojim iskrenim čuvarjem. Nato je sledil nastop, ki je bil skrbno pripravljen in je točka za točko vedno bolj vžigal. Le članice so izvršile vajo v veliki neskladnosti, ki gre na rovaš nekaterih članic. Višek pa je bil v orodni telovadbi, kjer se je zopet po dolgem času izvrstno izkazal na drogu naš »Tošo«, brat Čad Ivan. Z njim bi bili gotovo »slovenski fantje« v Parizu dosegli še par mest pred prvimi ... To so priznali sami s tem, ko so ga gledali tudi z ustmi, ne samo z očmi. Vsaj tako se je videlo. Na krogih so se izkazali posebno osemnajstletni bratje Stenovec, Mišič in Kožar, od starejših pa brat Janežič. Stenovec je izvedel poleg lepih salt tudi sijajno lastovko. Nato sta sledili simbolični vaji »Buči morje Adrijansko« in »Le naprej brez miru ..ki so jo peli vsi navzoči. Prvo so izvajali Mengšani, dTugo pa Domžalčani. Obe sta bili brezhibno podani. Vse to je zaključila himna »Hej Slovani«. Nato se je razvila prijetna zabava, ki jo je še često razvnela pesem sokolskih legij. Tudi pri nas se je potrdilo pravilo: Ko si tlačen si močan!
Drobtinica
Obregnil se je nekdo ob nek list, ker je pisal: črni. vranci. Neupravičeno? Ali ni tudi uradni šimel lahko črn, mesto bel? Ime »vranec«, »zamorec«, »hudič« — po novem pravopisu — ne znači barve. Da je to res, lahko potrdijo nekateri naši politiki, katerim je še premalo vseh sedem vidnih mavričnih barv, pa kažejo še infrardečo in ultravijoletno. Če bi jim zavladali Culukafri, bi zase in za mili narod takoj nabavili veliko škatljo črnega globina in počrnili vse, od temena do pete.
PO NASI ZEMLJI
Jfdor iskreno in strastno ljubi domovino, je pretiran in lačen fot pej toda veli)t in neustrašen fot s} o g
(?etar JfočičJ
To in ono iz Maribora
Vročina je zaprla koncertne dvorane, pevci in godbeniki so se razšli in ostal je le kratek spomin na glasbene prireditve. Zanimivo bi bilo zvedeti, kako so kaj prireditelji zadovoljni s svojimi letošnjimi uspehi in z uspehi zadnjih časov sploh. Stopnja zadovoljnosti menda ne bo bogve kako visoka. Dela je bilo res toliko, kakor v prejšnjih letih, sodeč pa po izredno slabih obiskih vseh naših koncertov, so menda vsi zbori še lahko veseli, če so le prišli na svoje režijske stroške. Vse si beli glave po vzrokih teh slabih obiskov, zakaj publike več ne zanimajo glasbene prireditve in jih zato tudi več ne poseča. Poskusimo v naslednjem nekoliko razmisliti o teh vzrokih in jim po najboljši moči odpomoči.
Pesmi, ki se jih morajo učiti pevci, so večkrat zelo trdi orehi in to ne samo za pevce, ampak tudi za publiko. Treba je samo poslušati ploskanje in z grenkostjo se mora pribiti, da se najtežjim pesmim najmanj ploska. Iz lega bi po naravni pameti sledilo, da publika ne razume današnjih kompozicij in jih zato molče ali pa z izostajanjem odklanja. Pisec teh vrstic je slišal nekoč tale vzdih pri nekem koncertu: »Hvala Bogu, vsaj par akordov je bilo lepih.« Vsak komponist hoče biti moderen in ne odneha, žrtve so pa zbori, ki se postavljajo pred prazne dvorane in pred še Bolj prazne blagajne. Rafinirano sestavljeni akordi sodobnih skladb so tudi neprekoračljiva zapreka za nerutinirane pevce. Zaganjajo se nekaj časa v nje, potem pa opešajo in izostanejo. Brez pevcev pa ni zborov, brez zborov ne koncertov! Skoraj noben zbor nima naraščaja, pojejo samo še starejši letniki, ustanov-niki, manjka naraščaj. Po dolgoletni praksi so ti pevci res na svojem mestu, nimajo pa več mladostne prožnosti v glasu in s tem trpi idealna lepota petja. Nesreča za zborovsko petje leži tudi v tem, da imamo vse preveč pevskih zborov. Samo v našem mestu jih je menda 25! Po njih namenu bi jih delili v otroške, šolske, mladinske, politične, verske, stanovske in nepristranske zbore. Zadnji so taki, ki ne gledajo na levo in desno in goje pesem samo zavoljo njene lepote. Z majhno izjemo o večini zborov nikdar ne moremo zvedeti, čemu so prav za prav ustanovljeni. Če že komu na ljubo nastopijo, jim navadno pomagajo pevci, izposojeni iz drugih zborov. Čemu torej taki zbori? Ko bi peli njihovi člani pri kateremkoli boljšem zboru, bi se ob strani izvežbanih pevcev mnogo več naučili, društvo bi z njimi le pridobilo, prej nesigurni pevci bi brez strahu lahko nastopali na koncertih.
Zavedamo se le predobro, da bomo z naslednjo mislijo za marsikoga velik kamen spodtike, pa zakaj je ne bi povedali, če smo prepričani, da bi prinesla za vse zbore zanesljive koristi. Tudi pri zborih naj bi veljalo stopanje v višje vrste ali zbore, kakor je običajno v šoli! Tako nastali zbori bi naj potem prevzeli prireditve samo velikih in svetovno znanih kompozicij, ostali bi pa popevali ob raznih prilikah, kakor narodnih prireditvah, podoknicah, pogrebih, za dobre namene, pri sprejemih itd. Samostojnih koncertov ogromna večina manjših zborov, četudi ima nekaj
izredno dobrih glasov, itak nikdar ne prireja. Vsak človek stremi kvišku, zakaj mu je zastavljena pot pri napredku v petju? Ravno zaradi večnega cepljenja moči ni noben naš zbor več dovolj velik, da bi se sam lotil takega dela. Matici je že enkrat moralo pomagati društvo »Maribor«, pa zaradi tega sonce nad nami ni zatemnelo, nasprotno, dvorana je bila po dolgem, dolgem času zopet enkrat do zadnjega kotička napolnjena.
Bridka resnica je tudi, da med posameznimi zbori ni tiste povezanosti, ki bi jo človek pričakoval med aktivno delujočimi pevci. Petje torej ne druži, posamezne družine so strogo ločeni tabori, tako da drug drugega niti poslušat nočejo priti. Ko bi v Mariboru samo vsi organizirani pevci prisostvovali koncertom drugih zborov, bi ne bile koncertne dvorane nikdar tako prazne, kakor jih moramo gledati v zadnji dobi.
Te vrstice je diktirala neverjetna mizerija v naših pevskih krogih in zato naj nihče ne išče v njih kake strupene puščice. Imajo le namen odpraviti zastarele ovire in pohoditi brezobzirno vsako zapreko. Zato so izšle tudi v »Pohodu«.
Za novinarsko razstavo
Podobice z božjih poti so slovenski romarji že v starih časih prinašali domov za »odpustke«, jih spoštljivo hranili in lepili zlasti na pokrove skrinj, kjer so se tako po večih letih nabrale majhne zbirke in nastale nekake slikanice s podobami svetnikov in svetnic, varuhov pred vsem hudim in priprošnjikov v najrazličnejših težavah in nesrečah. Taka ljudska slikanica je poročala o milostih in čudežih po božjih potih, navadno pa kazala tudi znamenite cerkve ter kraje domovine in tudi tujih dežela. Še celo nekaj podobic iz Kelmo-rajna, Cah in Spire je ohranjenih, ki so jih slovenski romarji prinesli pred več sto leti iz slavnih božjepotnih mest ob Renu. Kakor nam je Valvasor ohranil podobe naših gradov in mest, tako nam stare podobice vestno poročajo o cerkvah, zlasti so nam pa tudi ohranile podobo naše vasi v davno minulih časih. Čeprav so božjepotne podobice, podobice raznih bratovščin in sploh svete podobice z večino prav majhne umetnostne vrednosti, so pa vendar prav važni viri in drobni spomeniki za zgodovino kulturnega razvoja našega naroda. Če primerjamo zbirko tujih z zbirko naših podobic, nas takoj preseneti, da je na naših podobicah prav mnogokrat naslikana tudi domača vas ter večkrat celo daljna okolica božje poti. Te preproste lesorezne ali bakrorezne podobice torej niso samo priče vernosti našega naroda, temveč zgovorno pri-povedujeje tudi’ o velikem smislu našega naroda za lepoto domačih krajev ter dokazujejo veliko ljubezen do domovine, saj so vaški župniki, skoraj sami kmečki sinovi, hoteli mikavnost svojih župnij s podobicami pokazati vsemu svetu. Kakor danes z razglednicami in plakati, s prospekti in ilustracijami v časnikih in časopisih, vabimo tujce v naša zdravilišča in letovišča, tako so naši predniki oznanjali lepoto in blagre domovine s podobicami. Zato so vse stare podobice predhodniki naših ilu-
striranih listov in spadajo na razstavo slovenskega novinarstva. Vljudno prosimo lastnike in zbiralce podobic, naj nam podobice in lesene ter bakrene plošče za njih tisk posodijo z mirno vestjo, saj prevzemamo popolno jamstvo za vse posojene nam predmete in jih po razstavi nepoškodovane vrnemo lastnikom. Prav posebno pa potrebujemo tudi stare »hišne žegne«, razne tiskane božjepotne pesmi in knjižice, kakor n. pr. »S. Lucie Andoht v go-renski Kraynski strani« iz Dražgoš, slovensko knjižico iz Perove pri Beljaku z notami, a tudi podobne latinske, nemške in italijanske knjižice od sv. Jošta, sv. Frančiška pri Gornjem gradu, sv. Peregrina na Brdu, sv. Not-burge v Pazinu, z Vesele gore, s Trsata in Svete gore nad Gorico itd. Prav posebno pa prosimo našo podeželsko inteligenco, naj nam pomaga pri zbiranju, a predvsem velja naša prošnja duhovščini, naj nam z oznanili pomaga pri zbiranju raznih, tudi najdrobnejših starih tiskov, da jih rešimo in ohranimo. Na vse župne urade se pa obračamo s prošnjo za sporočilo, če njihove cerkve hranijo kake votivne slike s podobami požarov, nezgod in drugih važnih dogodkov. Pripravljalni odbor razstave slovenskega novinarstva, Ljubljana — Velesejem.
Vabila k zbiranju gradiva za novinarsko razstavo imajo predvsem med dijaštvom prav dober uspeh in zato naša mladina zasluži prav posebno pohvalo. Mnogo slabši odziv je pa pri odraslih, saj smo od njih dobili le malo gradiva iz svetovne vojne, še manj pa starih dijaških listov, a od nikoder se ni malomeščanskih »Čenč« ali celo seznama, katere stare časnike in časopise imajo naše društvene knjižnice. Ker smo tako rekoč že pred otvoritvijo razstave, ponavljamo svojo prošnjo za zbiranje najraznovrstnejšega gradiva, ker bi radi vsaj nekaj društev pohvalili javno z objavo njih imen v listih. — Pripravljalni odbor slovenskega novinarstva! Ljubljana — Velesejem.
Otroški vozički najnovejših modelov, šivalni stroji, pogre*ljivi. Dvokolesa, motorji, tricikli
najceneje pri
»TRIBUNA*
F. BATJEL
Ljubljana, Karlovška c. 4 Maribor, Aleksandrova 26
Demokratizem, kakor ga nekateri pojmujejo in izvijajo v teh »velikih časih«, je drago, drago plačan absolutizem, toliko slabši od pravega absolutizma, ker je bolj pristranski in krivičnejši!
Red sv. Alfonza liguorijanskega še deluje! Po njem je nazvana tudi neka posebna vrsta morale, katere geslo je: »Namen nam posvečuje sredstva!«, pa četudi je ta namen še tako grd, umazan in zločinski, sredstva zanj so po naši morali — žegnana!
DUema: »Vrv okoli trebuha ali pa — za vrat!« Razlika je mala, komaj 1 meter!
Čuvajte Jugoslavijo!
(Govoril dr. Turk Ernest pri odkritju spominske plošče Kralju Aleksandru I. Vjedinitelju na mestni osnovni šoli na Barju.)
Bratje in sestre!
Draga mladina!
Bliža se Vidov dan, ki je dan Krstne Slave jugoslovenskih vojnih dobrovoljcev, onih ljudi, ki so v svetovni vojni prešli na stran antante, osnovali jugoslovenski dobrovoljski pokret in se v vrstah srbske armade borili za narodno osvobojenje in ujedinjenje v prepričanju, da samo oboroženi upor proti tlačiteljem vodi do prave in popolne zmage. Vidov dan nas spominja žrtev na Kosovem polju in preko njih vseh neštetih žrtev, s katerimi so Jugosloveni skozi veke plačevali svoje naravno hrepenenje po svobodi. Minilo bo 548 let, odkar se je zrušilo na Kosovem polju srbsko carstvo in je s tem propadla srednjeveška srbska država. Ogromne sile mladega turškega imperija so se razlile preko vsega Balkana, kjer ni nihče več nudil resnega, organiziranega odpora. Prvi Vidov dan 1. 1389. pomeni začetek večstoletnega robstva Srbov pod okrutnim polumesecem, ki pa srbskega naroda ni mogel uničiti. Srbska narodna država, ki so jo vladali narodni vladarji in vzgajali narodni duhovniki, je zapustila v preprostem srbskem človeku tako globoke in neizbrisne sledove, da jih ni moglo izbrisati no-
beno nasilje. Iz roda v rod je prehajala pesem o slavni preteklosti in vzbujala v novih rodovih vedno jačji odpor proti suženjstvu in vedno večje hrepenenje po svobodi. Že np koncu XVI. in začetkom XVII. stoletja so se začeli upori proti Turkom, ki so se nadaljevali v naslednjem stoletju, dokler ni 1. 1804. izbruhnila velika vstaja pod vodstvom Kara-djordja, ustanovitelja naše narodne dinastije, okrog katerega se je zbral srbski narod in šel v krvave borbe proti nadmočnemu zavojevalcu. Ko je počila prva puška v Šumadiji, je postalo jasno, da se je začel gigantski boj za osvobojenje in ujedinjenje vseh Jugoslovc-nov. V duhu tega poslanstva je prihitel vnuk Karadjordja, Peter Mrkonjič, ko je 1. 1875. izbruhnil upor v Hercegovini, trpeči raji na pomoč in sam na lastne stroške postavil četo — v njej so sodelovali tudi že Slovenci — ki se je uspešno borila proti zatiralcem narodne svobode. Peter Mrkonjic je pozneje 1903. 1. kot kralj Peter I. zasedel srbski prestol in od njegovega nastopa je začela napredovati jugo-slovenska ideja, ki je zahtevala osvoboditev in združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v lastno, jugoslovensko državo. Ta ideja se je močno okrepila v času aneksijske krize 1908. 1., ko je Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino ter je kazalo že takrat, da bo izbruhnila svetovna vojna. Vihar pa se je za enkrat še polegel.
Ko je kraljevič Aleksander postal prestolonaslednik, je prenehala doba mirnih mladostnih dni in z vrnemo se je moral posvetiti pri-
pravam za težki poklic, ki ga je čakal. Mnogo časa za to ni imel, kajti že 1912. 1, so se začele balkanske vojne, v katerih se je mladi prestolonaslednik aktivno udejstvoval in razvil vse svoje velike sposobnosti. Kot poveljnik I. armade je s svojimi hrabrimi polki izvoje-val zmago pri Kumanovem, zmagoslavno vkorakal v carsko Skoplje in zadal poslednji udarec turški vojski pri Bitolju. Z zmago nad Turki je bilo osvobojeno južno Srbstvo in pripojene Srbiji one starodavne pokrajine Dušanovega carstva, o katerih so pevale pesmi Kosovske in kraljeviča Marka. Kumanovska bitka je sijajen in srečen začetek naše poznejše, večletne, herojske in nacijonalne borbe za narodno osvobojenje in ujedinjenje.
Še večje in težje so postale naloge prestolonaslednika Aleksandra, ko je bil junija 1914 tik pred izbruhom svetovne vojne, zaradi bolehnosti kralja Petra, imenovan za regenta iu vršilca kraljevske oblasti. Zdaj je ležala na njem tudi vsa teža politične odgovornosti, ki je postala naravnost velikanska, ko so se pojavili prvi plameni štiriletne vojne katastrofe. Kot regent je bil tudi vrhovni zapovednik celotne srbske vojske in vojnih dobrovoljcev. Izvojeval je sijajne zmage, predvsem na Cer planini in pri Rudniku, ko je srbska vojska skupno z dobrovoljci prešla v napad proti Avstrijcem, jih popolnoma potolkla in vrgla čez Savo in Drino, tako da je bila Srbija v 14 dneh očiščena sovražnika in je zavladalo zatišje na balkanskem bojišču, ki je trajalo do jeseni 1915. leta. Tedaj je začela proti
Stran 4.
Kočevska vprašanja
zemljo. To pa le pod pogojem, tla postanejo
Obeležje kočevskega problema se je končno vendar razgibalo. Pohlevni podeželski jugo-slovenski nacijonalisti Kočevja so čakali ne-glede na svoje strankarsko naziranje celo vrsto let, lahko se reče vse od dneva našega osvobojenja na merodajne oblasti, da bi se tudi na kočevskem začelo z obnavljanjem slovenskega življa, da bi se popravile krivice, katere je zadala slovenskemu življu raznarodovalna sila nemškega prodiranja. Na žalost je bilo vse zaman. Trenutne strankarske potrebe politiko vodečih gospodov so izcimile še nove koncesije v prid nemških Kočevarjev!
Naveličani čakanja so začeli ti borci pisati in prijavljati članke v nase časopise ter naslavljati spomenici na ra*ne ustanove obrambnih društev in oblasti. Vse to pisarjenje pa da le bežen pogled v res neznosne razmere kočevskega predela jugoelovenske zemlje, kjer živi dvoje narodnosti, slovenska kot sestavni del uedinjenega jugoslovenskega naroda in pa. nemška oziroma kočevska, ki po-vdarja le svojo lojalnost do države — pa omenja izzivajoče ob vsaki priliki svoje arijsko pokoljenje.
Voditelji kočevskega naroda kaj radi trdijo, da se v njih pretaka čista nemška kri. Vsakemu povprečnemu poznavalcu je pa znano, da ta trditev ne odgovarja resnici. Kajti nemški koren njihovih imen (pradedov današnjih Kočevarjev) je tako redek, da ekoro ni vreden omembe. Vsak nepristranski mislec te ali one narodnosti ve in je prepričan, da imena Arko, Činkel, Javorek, Jelen, Jakše, Jaklič, Kure, Kobetič, Lukan, Loške, Lavrič, Kožar, Marincelj, Mihič, Mavrin, Osvald, Oblak, Perko, Rožič, Poje, Troha, Skok, Semič, Šute ali Šutej, Šesarek, Vrta-čič itd., itd. niso prispela iz Tirolskega ali Bavarskega in drugih nemških dežel, odkoder so prišli pradedje današnjih Kočevarjev — temveč so le proizvod sožitja med domačini Slovenci in priseljenimi Nemci. Ta proces je šel v svojem razvoju dalje vse do predvojne dobe, ko je začela avstrijska raznarodovalna politika delovati z društvi Schulve-rein in Siidmarko in pod geslom — Drang nach Siiden — graditi nemški most k Jadranu, narejala z nemškim pravopisom iz slovenskih imen popačena, nemška, iz slovenskih ljudi pa Nemce oziroma pravilno nemčurje — janičarje.
Na žalost je ostal kljub državnemu in na-cijonalnemu osvobojenju v letu 1918. slovenski živelj na Kočevskem še vedno odvisen in teroriziran od kočevskih mogotcev.
Kočeveki Slovenec je po večini gozdni delavec, ki poseduje le izjemoma manjše posestvo, kako kajžo in malo leho kake ograde. Svoje zemlje po večini nima, vsaj toliko ne, da bi zagotovil skromen obstoj svoji družini. Dosti je slučajev, ko je bil naš človek prisiljen zatajiti svojo narodnost, primoran spremeniti pisavo svojega imena, obljubiti, da bo zahteval, naj se vpišejo njegovi otroci v nemški razred, da se omogoči obstoj manjšinskih Sol, podpisovati razne prošnje in pritožbe v škodo svoje narodne pripadnosti — samo da je dobil 1. ali 2. kosa njive, kjer lahko v potu svojega obraza pridela živež za svoje otroke, ki so stem, da jedo krompir, pridelan na njivi kočevskega mogotca, že zapisani nemštvu. Ko dorastejo ti nedolžni otroci, vstrajajo in zahtevajo, da se jih vpo-števa kot pristne Kočevarje odnosno Nemce. Na podlagi tega se lahko trdi, da še vedno obstoja pravilo, s katerim je pred vojno uspešno delovala nemška ekspanzivnost in sicer: »Ako hočete živeti, vam bomo dali
Srbiji velika ofenziva centralnih držav. Ogromni premoči združenih Avstro-Madža-rov, Bolgarov in Nemcev Srbi niso mogli odo-leti, čeprav so skupno z dobrovoljci branili vsako ped svoje zemlje. Neizogibna katastrofa je povzročila strašni umik preko Albanije. Z ganjenostjo se spominjamo požrtvovalnosti in trpljenja, ki sta ga s svojim mučeniškim narodom delila kralj Peter in regent Aleksander na albanski Golgoti. »Srbije ni več, toda srbska vojska še živi in je pripravljena boriti se ob strani zaveznikov do končne zmage«, to so bile znamenite besede* ki jih je naslovil regent Aleksander na predsednika francoske republike Poincareja.
Z naravnost občudovanja vredno energijo je regent Aleksander takoj po albanskem umiku na Krfu začel reorganizirati srbsko vojsko, da bi jo usposobil za novo akcijo. Neumorno prizadevanje regenta Aleksandra je bilo končno kronano z uspehom! Srbska vojska z dobrovoljci je odšla iz Krfa na Solun. Tu se je začela avgusta 1916. 1. velika ofenziva, srbski bataljoni in dobrovoljci so naskočili 2521 m visoki Kajmakčalan in osvobodili Bitolj, del bodoče Jugoslavije. Nastopila je doba pozicijske borbe. Ta čas je vodil regent Aleksander odločno vojno-politično akcijo, da se solunskemu bojišču prizna ona vaSnost, ki mu je sla po njegovem položaju. Tudi to prizadevanje je doseglo popolen uspeh, ko je nu-počil oni zgodovinsko znameniti 15. september 1918. 1. in se je izvršil proboj solunske fronte. Srbska vojska z dobrovoljci je nasko-
Mnogo jih je celo na merodajnih mestih, ki ne vedo, da obstoja kočevsko vprašanje, mnogi ne verujejo poročilom iz Kočevja, ker se jim zde nemogoča! Prepričani naj bodo, da je to zgrešeno in da je potrebna v tem pogledu nujna remedura.
Marsikomu ni znano, da stoji polovica ali še več dobre orne zemlje na Kočevskem neobdelana, neizkoriščena, čeprav gledajo mnogi slovenski starisi kaj poželjivo na to zemljo, s katero bi se radi ukvarjali, da bi si zagotovili svoj eksistenčni minimum, ohranili svoj nacijonalni ponos, otroke pa obvarovali lakote in potujčenja.
Kjer so preje sejali in pridelovali pšenico, raste danes trava, prejšnje senožeti je zaraslo grmovje! Nemški eksponent je pa govore razločno: »Dajte nam vašo mladino in mi vam bomo dali zemljo!« Cele vasi so razpadle, v vsaki vasi je gotovo vsaj nekaj razpadlih se več pa neobljudenih poslopij. Kako to, bo vprašal marsikdo Kje so prebivalci teh hiš, kje gospodarji teh posestev? Izselili so se! Največ v Ameriko, pa tudi v Nemčijo, Avstrijo in druge dežele, posestva pa dali v varstvo in izkoriščanje sorodnikom ali sosedom. Tako oskrbuje marsikdo tudi po tri ali celo več posestev, čeprav niti svoje lastne zemlje ne more obdelati. Zato je slabšo ali bolj oddaljeno zemljo opustil. Ostala je neobdelana, ž njo razpolagajo vaški zaupniki kočevske propagande za opisani način potujčevanja slovenskega naroda.
V boljše razumevanje bodi omenjeno, da so obstojale še pred nekaj desetletji župnije z 2—3—4.000 prebivalcev, danes pa štejejo iste le še kakih 1000 župljanov; živinoreja je padla za 50 do 75 %, ponekje še več; površina zemlje pa je ostala ista! Zato lahko trdimo, da je več kot polovica zemlje neobdelane in neoskrbovane, da je več kot polovica zapuščenih gospodarstev že razpadlih ali v razpadanju in to vse radi discipline, ki je uvedena in katera ne dovoli prodati zemlje Slovencu! Obstoja pač nemško geslo: »Kdor hoče živeti med nami od kočevske zemlje, ta mora zapisati sebe in svoje potomstvo nemštvu, drugače ni govora, ni pogajanja.« Kočevarji se čutijo še vedno kot nedotakljiva predstraža svetovno-nemške propagande pred vratmi Jadrana, in ne čudimo se, če se pri vsem tem sprašuje naše ljudstvo, kako to, d* ni mogoče omejiti tega raznarodovanj a našega revnega človeka Ali bomo še dolgo trpeli, da bo prodajal slovenski živelj na Kočevskem svoj rod in svoj jezik za zemljo, s katero bi rad prehranil svoje otroke, ki so bodočnost naroda in države? Vse to kriči, vse to zahteva, da se naj preskrbi slovenskemu življu na Kočevskem zemlja, katere je v izobilju, da prehrani sebe in svojo družino. Slovenske mladine na Kočevskem se ne sme več odtujevati svojemu pokolenju radi pomanjkanja!
Mnogi bodo rekli, kaj nas to briga, drugi morda, da to ni izvedljivo! Potem pa raje priznajmo, da nismo sposobni samostojnega življenja in ostanimo tudi v lastni državi tlačani nemških mogotcev!
Oblasti in vsa javnost se bore proti brezposelnosti, skrbe za prehrano revnega ljudstva — na Kočevskem sredi Slovenije pa toliko plodne zemlje, ki stoji mrtva, ko bi lahko prehranjevala tisoče potrebnih in brezposelnih. Zakaj se koncem koncev ta zapuščena in neobdelana zemlja ne obdavči prav temeljito
čila sovražne postojanke in zavzela Dobro polje, Vetrenik, Sokol, Kozjak, prodirala dalje, dosegla v 40 dneh Savo in Donavo in osvobodila jugoslovenske pokrajine. Habsburška monarhija se je razsula, na njenih razvalinah je vzklila Jugoslavija.
Z neverjetnim pogumom in z vedno svežo čilostjo je regent Aleksander prenašal silne napore vrhovnega vojskovodje. Bogato je bil poplačan za to, ko so ga po zmagovitem pro-boju solunske fronte z navdušenjem, ljubeznijo in hvaležnosto sprejeli osvobojeni srbski kraji in ko je mogel 1. decembra 1918. proglasiti ujedinjenje države Srbov, Hrvatov in Slovencev ter s tem izpolnil ideal tolikih ju-goslovenskih generacij. Z enako ljubeznijo in enakim navdušenjem so ga sprejemale tudi vse druge jugoslovenske pokrajine, ki jih je obiskal še kot regent takoj v prvih letih osvo-bojenja. Povsod je bil sprejet in pozdravljan kot triumfator, obkrožen z ljubeznijo in vdanostjo vseh narodnih slojev.
Po sklenjenem miru se je regent Aleksander posvetil delu za ureditev in konsolidacijo jugoslovenske države. Z elanom je nadaljeval to delo, ko je postal po smrti Svojega Očeta tudi formalno kralj. Časi so bili težki, domovina je bili* obkrožena od zunaj, znotraj pa ogrožena od mnogih voditeljev političnih strank. Da se je Jugoslavija kljub temu krepila na znotraj in zunaj, je bila v prvi1 vrsti zasluga vladarske sposobnosti in državniške modrosti kralja Aleksandra, ki je obvaroval državo in narod še večjih neprijetnosti. Nje-
z banovinskimi in občinskimi dokladami, ki bi se vporabljale za omiljenje bede med potrebnimi Slovenci na Kočevskem odnosno za plačevanje najemnine zemlje! Kmalu bi bilo konec kočevarskih spekulacij z zemljo in ponemčevanja naših ljudi.
Drugi narodi si iščejo kolonije, da preskrbe delo in zeanljo svojemu ljudstvu, mi pa trpimo v lastni državi, da strada naš človek! Naši otroci postajajo rahitični in tuberkulozni ker stariši nimajo zemlje, da bi jim pridelali živeža! Zadnji čas je, da posežejo merodajne in odločujoče oblasti v ta strahoviti kaos ko-čevarske nacijonalne nestrpnosti in napravijo konec revščini in stradanju slovenskega življa, popišejo vso neobdelano in neizkoriščeno zem> jjo ter jo potom zakonskih odredb odkažejo slovenskemu ljudstvu, seveda proti primerni odškodnini. Eventuelni popis naj se izvede potom zanesljivih domačinov, nikakor pa ne potom občinskih uprav, ki po dosedanjih izkušnjah često ne poročajo točno in zanesljivo.
Ob tej priliki' primerjajmo še širokogrud-nost naših oblasti nap ram kočevskim krošnar« jem in sploh Kočevarjem s tesnosrčnostjo kočevarskih diktatorjev napram našim ljudem!
Često se trka ta ali oni na svoja prsa čel: kako velika dobrota je za državo krošnairenje, ker pride s tem v državo mnogo denarja. Motijo se ti gospodje, ako mislijo, da nas bodo preslepili. Kdor le malo pomisli, bo prišel do zaključka, da je to krošnjarenje za naše gospodarstvo zelo velik — minus! Pravico do krošnarskega zaslužka v Nemčiji imajo samo zanesljivi in propagandnega uka željni Kočevarji, poleg njih pa le še kak pokvarjen Slovenec, ki je dovzeten za nemški oziroma Hitlerjev evangelij. Vsi ti krošnarji se vra-
čajo po šestili mesecih prežeti z občudovanjem nemške države in navdušeni agitatorji vsenemškega pokreta.
Zaslužka, ki je pri nekaterih manjši, pri drugih večji, ne morejo poslati svojcem v celotnem znesku, pač pa le 10 Mark mesečno, ostanek morajo vlagati v banko na račun kli-ringa. Tu se moramo vprašati, kaj je smisel kliringa, na kateri bazi sloni in kakšen je njegov namen? Potom njega naj se krijejo protiračuni za prejeto odnosno blago poslano v inozemstvo (v našem slučaju v Nemčijo), nikakor pa ne zaslužek, ki sloni na politično nacijonahii propagandni podlagi naših Kočevarjev, ki 6o vse prej nego lojalni in državotvorni.
Pomislimo: v Nemčijo gre krošnjarit približno 300 krošnjarjev. Vsak od njih zasluži povprečno po Din 10.000, kar znese dinarjev 3.000.000. Ta znesek se naloži na račun kliringa, iz katerega 6e nakazujejo posamezni zneski po vrstnem redu. Nastane vprašanje, kdo krije v račun kliringa uvoz te devizne valute? Morda kočevski krošnjarji s svojo inozemsko'trgovino? Ne, nikakor ne! Pač pa se krijejo ti zneski z računi naše trgovine in industrije, ki ni kočevska ne nemška, temveč jugoalovenska, radi česar imajo občutno škodo naši trgovski krogi, ki imajo svoje trgovske zveze z Nemčijo.
Ta in še mnoga slična vprašanja bo treba vzeti v resen pretres samo, da se enkrat zaščiti slovenski živelj na Kočevskem! Predemokra-tične notranje-politične zakone naj se preuredi, da bodo služili v prid državi in narodu, ne pa v zaščito protidržavnega rova-renja!
-n. -e.
Pariz je krivičen
Komaj smo slovenske »momce« dobro videli v njih neslovenskih berzaljerskih mon-durah, že je zvedel zanje tudi Pariz. Bržčas je bil kdo od Parižanov tudi v Celju, kjer je videl telovadno polomijo, pa je ».prvake« povabil še v Pariz. Da bo atrakcija res velika, so Parižani naše »momce« označili za najnevarnejše konkurente!
Pojav slovenskih momcev na mednarodnih telovadnih tekmah v Parizu žgoče potrjuje, da v Sloveniji »katoliške olimpijske« vrste ni več! Če bi bila, bi jo vsaj Pariz videl! Še za časa berlinske olimpijade so še imeli, po upornem zatrjevanju »Slovenca« in njegovih repkov, bratje Orli celo olimpijsko vrsto, boljšo kot sokolsko, boljšo kot vse druge! Zakaj pa g. Kermavner te zmagovite vrste ni popeljal v Pariz? E, ni je nikdar imel, nima je niti danes! Požrli so jo »črni dnevi zatiranja«, a ostali klub temu — lačni!
G. Ivo Kermavner je objavil izvirno poročilo iz Pariza. V njem je priznal, da se katoliški slovenski telovadci ne morejo nadejati uspeha, ker so jih pač že vsi drugi prerasli! Preveč se menda slovenski momci izčrpavajo v raznih avtobusnih vožnjah, v molitvah, v hoji za pogrebi, pa jim zmanjka časa za trening. Slovenska katoliška vrsta je imela le (!)
Podružnica »Pohoda** v Mariboru se nahaja v Sodni uL 91H desno. Na to opozaijamo vse naše čitatelje in dopisnike!
gova osebna inicijativa v posameznih panogah državne politike in uprave je pogodila vedno pravo pot in vodila do uspehov. Njegovo delovanje je zapustilo najmočnejše dedove na vseh poljih javnega zanimanja, posebno lepi in globoki pa so bili njegovi stiki z vasjo in kmečkim ljudstvom. »Zemljo kmetu«, to je bilo njegovo veliko načelo v kmetskem vprašanju in hotel je, da je kmet svoboden lastnik in gospodar na svoji grudi. Na svojih potovanjih je pokojni Vladar posvečal vso pozornost vasi in njenemu življu. To je bila tako rekoč atavistična črta v njegovi miselnosti. Neštetokrat smo ga videli med skupinami kmetov, kako je vedro in pozorno poslušal njihove pozdrave, pri tem pa bistro motril razmere kmetskega ljudstva in sam navajal kmete na najlepši način k razgovoru o vseh njihovih zadevah in težavah. To niso bile geste Vladarja, ki hoče biti popularen, marveč izrazi Njegovega bistva.
Globoka zavest odgovornosti pred narodom in zgodovino je naložila Kralju Aleksandru dolžnost, da preseka gordijski vozelj plemenskih in strankarskih strasti in prevzame usodo države v lastne roke. Od prvega dne naše skupne nacijonalne države je bil Kralj Aleksander vedno mislee one velike in globoke jugoslovenske ideje, v kateri edini je bodočnost našega naroda.
(Nadaljevanje sledi.)
PRIDOBIVAJTE NOVIH NAROČNIKOV
tri tekmovalce (dosedanje drgače droga in mazače magnezije, ki so Celju in drugje še polnili vrsto, so pustili doma). Pa še ta tro» jica ni mogla skupaj nastopiti, Natlačen in Varšek sta tekmovala v deseteroboju, g. Kermavner pa v tolažilnem šesteroboju. Bratje Orli so se v Parizu zelo slabo odrezali. In zgodile so se jim baje od sodnikov težke krivice. Francoski katoliki se pri oceni Kermavnerja niso prav nič ozirali na 6tarost, temveč 60 ga ocenjevali ne oziraje se na njegova leta in njegovo telovadbo v teh letih. G. Kermavner pravi: »To je bila prva napaka, ki jo je napravil ta sodniški zbor«. G. Kermavner se, prikrajšan, upravičeno čudi, »čemu pa potem taka razdelitev v mlajše in starejše?«. Francozi so pa menda le dobro storili gosp. Kermavnerju. Da niso imeli dveh kategorij, elitne in one za starejše, bi g. Kermavner verjetno sploh ne mogel tekmovati, ali pa bi ostal daleč kje zadaj za 9. Varškom! Sploh je g. Kermavner zelo hud na katoliške francoske sodnike. Pravi: »Prej tega pri naši Katoliški Mednarodni zvezi ni bilo. Ta duh se je zanesel v naše vrste od nekod drugod«, morda od — framazonov, če ne celo od JNS! Vidi se torej, da so bili oni tekmovalci, ki so jim bila radi sposobnosti priznana prva mesta, zelo zadovoljni s sodniki, le slovenski momci, ki so že menda v Ljubljani kupili knofljice, da si pripno zlate pariške medalje, s katoliškimi Francozi niso prav nič zadovoljni.
Mi že dolgo časa trdimo, da telovadba ka-toliškosti prav nič ne pospešuje. Zato se nam ne zdi potrebno, da bi imeli katoliški Slovenci svojo posebno katoliško telovadno organizacijo. Katoliški Francozi, ki so tako krivično sodili slovenske momce, bodo pač morali k spovedi, če ne naravnost pred božji tron radi zagovora! Katolik mora biti vendar tudi pri oceni pošten, mora se bati pekla, mora, če se le da, slovenskim momcem pribaviti zlate kolajne, če ne, se mu bo kar reklo, da se je v njega vtihotapil Belcebub!
Zanimivo je, da katoliški telovadci vseh narodov sveta, zbrani v Parizu, niso mogli »radi političnih razmer«, imeti sprevoda po Parizu. Ferdamana ljudska fronta! Slovenski momci imajo vendar široke, rdeče, proletarsko barvane pasove, pa kljub temu niso smeli po socialističnem Parizu! Pa ne šmenta, da bi kdo zavohal, da nosijo pod rdečim pasom črne kopalke! G. Kermavner in tovariši so v Parizu nosili državno trobojko, na prsih so imeli državno barvnico. »In godba je zaigrala vedno himno dotičnega naroda, ki je dospel do glavne tribune. Viharne ovacije je doživela naša delegacija z našo državno zastavo ob igranju naše državne himne.« Torej, g°BP-Kermavner je s tovariši v Parizu javno prelomil samoslovensko načelo, dopustil je, da je bila himna »Bože pravde« označena za himno našega naroda! Kje pa ste pustili, bratje Orli, note za himno »Hej Slovenci« in himno »Dvignite Orli«?! Ali vas res ves svet, celo katoliški svet, preganja, zapostavlja???
Bratje Orli so torej s svojo poživitvijo na vseh straneh deležni same smole, same blamaže, krivic, zapostavljanja in neupoštevanja. O, kolike svetniške vztrajnosti je treba, da slovenski fant celo teh svobodnih sončnih dni ne označi za dobo »črnili dni blamaže, mučeniškega trpljenja in preziranja«!
...1 ’U!
UREJA ODBOR. — Odgovarja in izdaja
Narodno obr.od.no li.kovno »drogo, « o. Fr.ojo Kokolj. - TUk« Ti.k.m. Slom., d. z o. v Konmikn. - (Vodnik in &*«>.