Leposlover\ in znanstvei\ list!
Štev. 7. V Ljubljani, dnč 1. malega srpana 1892. Ixito XII.
Nem i
peval ljubezni je blažene sanje In /ar resnice in sldbode spas. Sred onemelo je pevcu brezdanje, Veleval takd je sodnikov glas. Zadušil ukaz je v mi rodu speve, Potemnil življenja obsojencu dneve, Ostavil je pesnik mesto in vite.
Ob gori pod senco stoletnih dčbel,
V	duplini skalni je stan izbral. Pekoč mu srd je umoril, zagrčhel
V	užaljeni duši vseh pesmij kal. Zaman je hridkobi iskM izraza,
V spominu je trdega živel ukaza, Drhteč se življenja brez petja bal
Tod.\, ko jutro ustvari zora,
Omami pregnanca nežen napev. Pofajno napevu odmeva gora,
Da v pevčevih prsih topi se gnev. Posluša — kako so mu znani glasovi Zveneli so nčkdaj v duši njegovi. To pesmij njegovih je jasen odmev!
pevec.
V	samotni koči ni pesem zamrla. KadJtr je zbežala tčma noči,
Iz čistega vselej dekliškega grla
Privreli so spevi njegovi sladki. Stopinje vodijo pesnika h koči, Hladila išče tam duši vroči
In vzbuja spomine na lc|>c dni . . .
Rodi se poletje iz cvčtnc pomladi,
Rodi iz poletja se tožna jesčn. Ob koči zvčnejo vrtni nasrfdi,
In mrak zastira nebd meglen. Tolažbe ni pevcu odslej na svelu; Utihnejo v gozdu glasovi deklet n, Z glasovi usahne obrazek njčn.
(lomilo jedinke ob mirnem «lomu
Posčti zarana logrfr trpčč, Kakd se bridko toži nekomu Po hčeri njegovi, opazi strmčč.
V	rmenčči se travi nagrobne ruše Počiva nčmi pevec — brez duše:
Živeti brez petja ni mogel več . . .
Dolenjec.

r	■>>»>>>>>>>>i>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>»>^							pl
1					lM^S			i
i s					«Šs^i			|
jL								
L								L)
Lisjakova hči.
Povest. Spisal Josip Stare. (Dalje)
III.

B5-7/ /ffli0c^rava Marjeto je /.opet prišla k Mrakovi gospč na posveti	tovanje, da bi sc zmenili, česa vsega jc treba gospč, ki hodi redno v gledališče. Teta Brigita jc siccr tudi kaj iz-kusila, toda v mlajših letih je živela na tujem in zatd ni včdela, kakšne so ljubljanske šege pri takih prilikah. Marjeta pa je do najmanjše igle poznala vse potrebe odličnih gospä in je torej vselej zadela pravo. Opozorila je Klotildo, da se ne smč vedno kazati v isti opravi; menjavati bode morala obleko in tudi lišp ter sploh skrbeti za izpremembo. Takisto ji je svetovala, naj si najame stalno frizerko, ki ji bode lasč umetno spletala in naravnavala.
Priprave za gledališče so Klotildo prijetno zabavale, zakaj imela jc vsaj skrbeti za kaj. Težko je čakala prvega večera, in ko se je bogato nalispana pokazala v gledališči, zapazili so jo takoj in sedaj iz tc. sedaj iz druge nasprotne lože nastavljali kukalca proti nji. Klotilda ni umela. kaj to pomeni, in bilo jo je iz prva nekamo sram. Toda skoro je videla, da se ozirajo tudi po drugih ložah, in storila je takisto. Naravnala si je kukalce in si prav po volji ogledovala zbrano občinstvo. Skoro so jo gledalci bolj zanimali nego igra sama, o kateri je umela le malo, ker je bila prcrazmišljena. Oči so se ji vsak čas obračale od odra v parter, in tukaj so se ujemale z očmi mladih gizdalinov, zlasti tistih v belih suknjah, ki so sedeli v prvi vrsti in hoteli v presta nkih s kukalci kar prebosti vsak ženski obraz. Brigita je sedela bolj zadi, in le toliko je je bilo videti, da so ljudje včdeli, da Mrakova žena ni sama. Navzlic temu so izkušene nje oči takoj zapazile slčharno
stvarco, in prčcej je opozorila bratranko nanjo. Tukaj ji je pokazala, kakd se plavoläsa dčklica spogleduje z mladim častnikom; ondu, kakd lepa gospa drugemu častniku namiguje z vetcrnico; zopet v drugi loži je izteknila nerodnega zaljubljenca, kakd se je vsiljeval izvoljenki svojega srca, ona pa ga je odbijala in se nejevoljno obračala od njega.
Takd se jc Klotilda po malem seznanila z vsemi skrivnostimi go-spodskega »društva« in je silno želela, da bi se gibala tudi ona ondu in ga ne gledala samd od daleč. Vsak korak v svet ji je vzbudil novih želja, in toliko da se ji jc izpolnila jedna, že se ji jc porodila druga. V kratkem času jc bila zopet tista nemirna in razvajena Klotilda, kakeršna je bila v otroških letih; le to jc bil velik razloček, da so se nje slaba svojstva sedaj kazala do cela drugače, kakor tudi ona ni bila več dete, ampak žena v najlepših letih, polna želja in hrepenenja, ali tudi brezmejno nepotrpcžljiva, sitna in nejevoljna, če se ji ni takoj izpolnilo, kar jc hotela. Vender ni bila nikakor zadovoljna; tisti čas, ko jc kaj dosegla, ni se več menila za stvar, in bila je čmerna, dokler nezasitno nje srce ni zopet izteknilo nove stvari, da je hrepenela po nji. Teta Rrigita ji je v tem stregla kakor zel duh; prav ona jo je zavajala na opolzla pota in ni bila nikdar v zadregi, kadar jc bilo treba z novimi osnovami razvneti um in srce nesrečni ženi.
Za svoje izprehode sta si volili Klotilda in Brigita odslej lc take kraje, kjer se jc zbirala odlična gospoda ljubljanska. Največkrat si ji videl v »Zvezdi«, zlasti kadar jc bila ondu vojaška godba. Tudi sicer sta radi hodili ondot, zakaj v vsaki dnevni dobi sta srečnvali zanim-ljivih ljudij, moških in ženskih; kadar pa ni bilo drugih, rožljali so častniki s sabljami okolo kazine. Lepa ženska ni mogla iti mimo teh Martovih sinov, da bi je ne bili pomerili od nog do glave in si tudi käj nc zašepetali. Klotilde to nikakor ni motilo, ampak celd godilo jc nje srcu, kadar je čutila, da jo kdo opazuje. Rada jc torej hodila mimo kazine, in kadarkoli je šla po opravkih z ddma, vselej je hodila takd po raznih ulicah, da jc napdsled krenila tudi v »Zvezdo«. Po malem se jc privadila pohajati brez tete, zlasti po mestu, kjer to ni bilo nič nespodobnega; saj si videl tudi druge imenitne gospč brez druščine.
Ko se nekega dnč predpdldne Mrakova žena in nje teta zopet brez pravega namena izprehajata po »Zvezdi«, prijaha z Dunajske ceste visokorasel, vitek častnik. Na iskrem konjiči dirja proti nunski cerkvi, ondu pa krene na levo proti gledališču.
»Kdo pa je to?« vpraša Klotilda vsa nemirna teto svojo; »poj-diva tja, da ga bolje vidiva. Le poglejte, kakd okretno brzda konja; sedaj poskakuje, sedaj stopa mirno, kakor on hoče. Ne vem, komu
25*
bi se bolj Čudila, ali konju, ali jahaču. Sedaj ga je obrnil in jaha v kolobar. Čemu neki?«
»Izkazuje se lepi Skrbinki; ali je ne vidiš na oknu, kakd zadovoljno gleda kavalirja svojega?«
V tem prideta do vzhodne »Zvezdine« ograje. Klotilda kar uprtih očij gleda zanimljivi prizor in se le časih zavidno ozre na okno.
»Skrbinki se izkazuje?« reče teti, milujč lepega jahača, »ali ni mogel najti nobene boljše?«
»Kaj hočeš, takšni gospodje niso izbirčni,< opravičuje ga Brigita ; »gospodičinam se ne smejo preveč dobrikati, da bi se ne morali ženiti; izmed gospa pa je bogata Skrbinka najljubeznivejša in za sedaj tudi najbolj slavljena, dokler se na ženskem obzorji ne prikaže nova zvezda, ki jo zatemni z večjim sijajem.«
Mrakova žena je hotela teti nekaj zavrniti, toda ugriznila se je v ustna in zamolčala besede, ki jih je mislila izgovoriti; toda nje spremljevalka je bila v takšnih reččh prezvedena, da bi ji bil ušel najmanjši migljaj mlade tovarišice. Ugenila je natanko, kakšna misel ji je Šinila v glavo, toda hotela je ni motiti v snovanji. V tem se Klotilda hitro pritaji in vpraša mirno:
»Teta, ali poznate jahača?«
»Po obrazu ga poznam; nadporočnik Ahnenfels je, generalov adjutant. Sploh ga cenijo, da je najlepši častnik vse posadke.«
»Ali je imenitnega rodu?«
»Je in tudi ni, kakor hočeš; pravijo, da je nezakonski sin imenitnega češkega grofa ali celd kneza.«
»Gotovo da je,« pritrdi Klotilda. »Ne more tajiti, da se mu po žilah pretaka plemenita kri; le glejte, kakd lično in lahko sedi na lepi živali kakor pristen vitez!« To rekši umolkne in se ozira po vitkem častniku, ki je konju popustil brzdo, pogladil ga po vratu in počasi odjahal dalje. Ko izgine okolo ogla, vzklikne Klotilda žalostna :
»Teta, zakaj jaz ne znam jahati 1 Dirjala bi kakor Vila, da bi se kär prašilo za menoj!«
»Toda kaj bi ljudje rekli?« vpraša Brigita in se zlobno nasmeje.
»Ne bilo bi mi do tega, kaj porekd ljudje, ako bi le imela vojaka za moža, ne pa kramarja!« zavrne bratranka bridko in nagr-banči gladko čelo. —
Prišedši domdv je bila Klotilda slabe volje. Po stari navadi je sedla v naslanjač in premišljala usodo svojo. Po sobi je starinsko pohištvo še zmiraj stalo prav takd kakor za pokojnega njenega očeta,
in tudi hišni red se ni kar nič izpremenil od njegove smrti. Vse to ji ni več ugajalo, dasi je bila rajši Lisjakova hči nego Mrakova žena. In Lovro, njen mož? Prej ni premišljala nikdar, ali ji je po volji ali ne, ali ga ljubi ali ne; vzela ga je, ker je oče želel, toda takrat ji je bila pokornost do roditeljev sveta dolžnost, kakor ukazuje četrta zapdvcd božja. Sedaj pa je bilo drugače. Sedaj je primerjala Lovra drugim možčm, zlasti tistim, ki jih je videvala na izprehodih in v gledališči, in je umovala sama v sebi takd-le:
,Kakd so ti gospodje zmiraj veseli! Kako lično in okretno se sučejo okolo gospa in gospodičin! Vedno se jim smehljajo in do-brikajo ter jim kaj pripovedujejo, da se morajo smijati. Ti gospodje nimajo drugih skrbij, nego kakd bi kratkočasili ženska srca in jih razveseljevali. Kakd dobro vedd, kdaj naj se izprehajajo po Later-manovem drevoredu in kdaj po Zvezdi; ccld to vedd, kdaj se jim je treba postavljati pred nunsko in kdaj pred škofijsko ccrkvijo, da ne zgrešč izvoljenk svojih. In kakd so zmiraj lepd oblečeni; ves zrak je poln prijetne vonjave, kadar gredd mimo tebe. A Lovro?« Tu je globoko vzdihnila kakor vselej, kadar je mislila nänj in ga primerjala drugim. »Oh, Lovro! Brez pomena ni, da se zove Mrak. Vedno se drži resno, in ves božji dan ga ni iz prodajalnicc. In kadar pride k obedu in k večerji? Vse vonjave raznega prekomörskega blaga se vlečejo za njim, kakor bi se držale njegovih mislij, ki so vedno le pri blagu in trgovini. In kakšna mu je tedaj oprava? Prodajalniški prah se drži njega sive suknje. In kroj in vse ostalo ? To jc grozno! To sodi v prosd vrabccm za strah, nc pa med ljudi. In kaj vč povedati ? Ničesar. Trgovina in zopet trgovina, to so pomenki pri obedu; in kadar kdaj kdo povč kaj novega, tedaj je zopet kaj takšnega, da utegne zanimati preprostega, neotesanega človeka, nikakor pa nc izobražene in nežno čuteče gospč.«
Takd in podobno premišljujč je trapila Klotilda sdmo sebe, kadar jc od dolgega časa posedala in držala roke križem, nikar da bi se bila lotila kakega dela. Niti gospodinjstva je ni bilo skrb; čemu, saj je šlo vse samo po starem tiru kakor dobra ura, kadar jo naviješ. Posli so bili stari, in vsak je včdel sam. kaj mu je storiti. Ista kuharica je kuhala in se sukala okolo ognjišča že dolgih trideset let in česar je potrebovala, vse si je preskrbovala sama. Saj tudi ni mogla drugače. Ako je kdaj vprašala: »Gospa, kaj naj prinesem s trga?« zavrnila ji je gospodinja skoro vselej nejevoljno: »Lenka, nikar me ne nadleguj s takimi skrbmi! Na pet goldinarjev in nakupi, česar včš, da je treba, saj si pametna in tudi stara dovolj.«
Iz te nezadovoljnosti se je vzdramila Klotilda le tedaj, kadar ji je teta prinesla zanimljivih novic, ali kadar se je pripravljala na veselico in se posvetovala s Kddravo Marjeto zaradi novih oblek. V šumečem veselji je iskala zadovoljstva, toda ni ga našla, ampak le omamila se je; ko se je potem zopet vzdramila in streznila, bila je le še nezadovoljnejša in nesrečnejša.
Lovro Mrak jc skoro neprijetno čutil izpremembo svoje žene, in kratko je bilo njega veselje, da Klotilda ni več tista medla dčklica brez želja in čustev, kakeršna je bila, ko se je vrnila iz samostana. Veliki računi, ki jih je moral plačevati za ženino potrato, skrbeli so ga že. Časih je tudi ona sama prišla v prodajalnico in je kar grabila gotovino iz blagajnice, ne da bi rekla le besedo svojemu mdžu. Iz prva je Lovro molčal, potem pa jo je poskusil prepričati iz lepa, da to ne grč, da blagajnica ni brez dnä in da bi napdsled utegnilo poiti. Ali zamän. Takšno svarilo je bilo vselej, kakor bi bil dregnil v sršenovo gnezdo. Slabi in mehkočutni Lovro je vselej odjenjal, pustil ženi zadnjo besedo in plačeval dalje nje račune. Teden dnij potem je iz nova poskusil ženo odvrniti od prevelike lahkomiselnosti.
»Draga Klotilda moja!« reče ji kolikor mogoče ljubeznivo in jo milo pogleda.
»Kaj hočeš?« vpraša ga osorno.
»Klotilda, daj si dopovedati — nikar me ne umčj krivo!« povzame plaho in takoj zopet umolkne.
»Ali bi me rad preobračal?« dč žena in ga zasmehljivo pogleda. »Se mi zveni po ušesih prepdved tvojega očeta; žal, da ni mlajši, lahko bi šel v Afriko za misijonarja.«
»Nikar mi ne zasmehuj očeta!« vzkipi Lovro, »moj oče je nekoliko čuden in zastarelega vedenja, ali pošten je in pravičen.«
»Živ svetnik!« zasmeje se žena; »le tega ne včm, kakd se z njega svetostjo strinja tolik strah, da bi ne usehnil vir, iz katerega tudi njemu doteka živilna moč.«
»Klotilda, nikar se ne pregreši! Dasi star in slab, moj oče se živi sam; in kadarkoli sem se trudil, nikdar mu nisem mogel posiliti niti beliča, da bi ga vzprejel iz moje roke.«
»Ako je takd, čermi ga je tolika skrb zame? Ali se boji, da bode moral tudi še mene živiti s svojimi podobicami?«
»Skrb ga je za tvojo dušo, zatd se boji, da bi ne zašla predaleč po opasnem poti, katerega si nastopila.«
»Kaj njemu do tega?«
»Kaj? Moj oče je in tvoj tast, pa sodi, da izvršuje le svojo dolž nost, ako te svari pregrešnega življenja, zlasti ker me pozna, kakd sem zaljubljen vate, pa nimam srca, da bi ti kaj odrekel ali ti kaj očital.«
»Kaj?« vzkipi zopet Klotilda. »ti bi meni očital pregrešno življenje? In to zatd, ker ne čepim ves dan doma za pcčjd in ker se oblačim, kakor se oblačijo druge gospč, katerim nihče ne očita ničesar?«
»Tudi jaz ti ne očitam ničesar; le poslušaj me in umiri se. Privoščim ti vsega, in še več bi ti privoščil in dajal, ko bi imel kje jemati; ali navzlic najboljši volji in največjemu trudu ne morem služiti toliko, da bi ti izpolnjeval vse potratne želje. Druge pomoči ni, nego da nekoliko zmanjšaš velike svoje potrebe.«
Od silne jeze Klotilda ne more takoj najti prave besede, da bi zavrnila trezno računjajočega soproga. Rdeča je do ušes, oči pa se ji svetijo, da se kar bliska iz njih. Sedaj stiska pesti in škriplje z zobmi, sedaj stopi tik pred njega in sika vdnj kakor kača.
»Torej tudi to malo bi mi rad odrekel, kar me še veseli na svetu?« izpregovori napdsled. »Zaprl bi me rad kakor Turek bulo svojo! Ako si bil drzen dovolj, da si vzel lčpo ženo v zakon, moraš tudi imeti, da trosiš zanjo 1«
V tem zopet nekoliko umolkne, stopi korak nazaj, pogleda ga zaničljivo in prežimo ter pravi:
»Toda, saj ne potrebujem ničesar od tebe; sama imam dovolj; saj je moje vso, kar je moj oče pridobil in zapustil. Komu drugemu je zbiral in čuval nego meni, jedinki svoji ? Ali ti! Sčdel si k polni mizi, sedaj pa bi še mene rad odpravil od nje. Ne bodeš! Ti meni ne odrekaj ničesar, ampak dajaj mi, kolikor zahtevam, zakaj vse je moje, tvojega ni nič. Ako ti ni prav, pojdi, odkoder si se pritepel. Le pojdi k očetu starcu podobe tiskat; močan si dovolj, da mu lahko pomagaš. Ali sevčda, lepše se jc gostiti pri lepi in bogati ženi; je li ? To si spoznal že davno, zato si se z zakonskimi sponami privezal name in na bogastvo moje. Bodisi, vender to ti rečem, tukaj sem gospa jaz, in kdor hoče živeti v moji hiši, slušati mora mene in biti vreden, da se redi ob mojem.«
Rekši stopa hitro po sobi, in v oččh ji sije zlobno zadovoljstvo, češ, povedala mu je, kar mu je šlo. Lovro stoji mirno in milujč upira dobre svoje oči v razsrjeno ženo, ki mu je s tolikanj bridkimi besedami vračala veliko njegovo ljubezen.
»No, kaj stojiš kakor potrt grešnik?« oglasi se zopet žena in ga meri od glave do pete. »Toda, saj je dobro, da se kesaš in da te vest peče.«
»Tebi nasproti mi vest ne očita ničesar,« odgovori ji Lovro mirno, »ali kar si mi očitala, preneumno je in prezlobno, da bi se opravičeval le z jedno besedo. Nikdar nisem precenjeval samega sebe; tega pa te le moram opominjati, da je sodil tvoj oče o meni popolnoma drugače nego ti.«
»Kakd je sodil moj oče o tebi, za to se ne menim. Včm pa, da mi je želel boljše usode, nego jo imam kraj tebe.«
Lovro ji natö ne reče ničesar, dobro vedoč, da ga ne ljubi in da poleg njega res ni srečna, dasi bi dal zanjo življenje, nikar posvetnega imetja. Tembolj ga je bolelo, da mu je očitala siromaštvo. Težko je bilo reči, koliko je Lovro priženil, in koliko je pridobil sam. To je spoznal že rajni Lisjak; vender, da bi ne bilo nikomur krivice, sodil je, da jc najbolje, ako dd pridnemu pomočniku hčer in imetje. In dobro bi bilo takö, ko bi se ujemali tudi srci. Prej tega nihče ni mogel včdeti, ker je bila Klotilda po mišljenji še neizkušeno dete, ko se je poročila; sedaj pa je bilo že prepozno. Lovro ji jc pregledal marsikaj in ji pustil veselje, ali oprezni trgovec je dobro včdel, da je treba tudi največjemu bogastvu varčnosti, ako naj se ohrani. Do dobra je spoznal, da bode rastoča ženina razsipnost napösled presezala dohodke in da se bode tedaj trosila glavnica, dokler ne poide tudi ta. Kaj bi potem počela razvajena žena? Ali pojde vbogajme prosit? Ta strašni prepad ji je hotel pokazati in jo obvarovati pogube, ali zastonj. Da je odločen mož, morda bi brzdal in omejil lahkomiselnost njeno; ali premehkega srca jc bil in se bal, da bi je ne užalil še bolj in je ne odbijal od sebe; zatö je rajši molčal in trpel. Pustil jo je in čakal, da se ji jeza zopet poleže, sam pa je ogrnil plašč, in dasi je bilo že pozno, šel je z doma, da bi si v svežem nočnem zraku ohladil glavo in umiril utripajoče srce.
IV.
Pri Svetem Jakopu v Ljubljani so ravno minile veččmice. Ljudje so se po malem razšli, luči so pogasnile, in le tanki valovi dišečega kadila so te še spominjali dovršene pobožnosti. Tit in tam si pri svitu visečih svetilk mogel še zapaziti posamezno ženico, iz izpovednice pa si čul, kakö se je odkašljeval duhovni oče, ki je kakor dober pastir vsak čas privedel kako izgubljeno ovco na pravi pot. V tem jc v zadnji kapclici pred podobo Matere božje čistega spočetja klečal sključen drobän mož. Dolga črna suknja mu je pokrivala vse telö, da nisi včdel, ali je duhovnik ali posveten človek. Dolgo je goreče molil
in večkrat na glas vzdihnil, da bi si olajšal velike srčne bolečine. Napdsled se je prekrižal, vzel s tal visok črn klobuk in se dvignil. Pri kropilnici je zopet pokleknil, globoko se naklonil proti svetemu Rešnjemu telesu in odšel iz cerkve.
Pred vrati se je oziral, kakor bi ugibal, na katero stran bi krenil; takoj pa se je odločil in zavil okolo redutnega poslopja po Starem trgu. Na redko nameščene starinske svetilnice so svetile käj slabo, in skoro si zgrešil suhega starčka. V tem se kmalu zopet pokaže ob hiši, na kateri nekoliko odseva brleča luč bližnje svetilnice. Možiček sc je že vračal, na njega upalem obrazu pa si mogel zapaziti silno duševno bol. Ves potrt je stopal naravnost proti Svetemu Florijanu in odtod zavil v Hrenove ulice. Pred jedno tistih malih hiš postoji, odpre vežna vrata in jih takoj zopet zaprč za seboj. Dasi je temno kakor v rogu, stopa varno kakor o belem dnevi po ozkih stopnicah v prvo nadstropje. Dobro mu je bil znan vsak ogel in vsak kamen v hiši, da se nikjer ni spoteknil. Saj ni čuda, stanoval je til leta in leta, da že sam ni včdel odkdaj. Na vrhu stopnic je krenil na desno stran po dolgem hodniku, snel ključ z žeblja in odklenil ubožno svojo sobico. Stopivši čez prag, prižgal je takoj lojevo svečo, vzel s police staro debelo knjigo, veliko kakor mašne bukve, in jo položil na mizo, ki je stala prav pred oknom. Nekoliko jc prebiral po knjigi, toda nič käj ni mogel čitati; ali je bil preveč razmišljen, ali ni mogel najti berila, ki ga je iskal. Pusti torej knjigo, sleče suknjo in obleče star ponošen jopič. Nekoliko sčde na skrinjo in zopet vstane ter gleda po sobi, da bi se s čim zmotil. Sedaj navije leseno uro na steni, sedaj odgrne posteljo, zopet postane in premišlja, kaj bi začel. Napdsled vzame železni svečnik in grč iz sobe.
Takoj za vrati je bil ozki hodnik pregrajen z lesenimi rešetkami, za njimi pa je bil nameščen star neokreten stroj, zložen od težkih brun, ki so bila močno uprta v strop in v obe nasprotni steni. Starček odprč pregrajo, obesi luč na zid in potegne izpod stroja nekoliko večjih in manjših plošč od trdega lesä. Drugo za drugo obrne na lice in tožno ogleduje izrezljane nariske, potem jih zopet dene pod stroj. Le najmanjšo ploščo obdrži in se loti dela. Namaže ji lice s črnilom, zavrti kold, da se prččnica vzdigne, in pddnjo vtakne namazano ploščo. Sedaj v posebnem predalčku poišče primernih kosov gladkega raznobarvnega popirja, dene jih pod ploščo ter se na vso moč upre ob kold, da stari stroj kär zaškriplje.
V tem se na nasprotnem konci hodnika odprd vrata druge sobe. in čez prag stopa samica kakih šestdesetih let. liila je opravljena po-
polnoma kmetski. Na glavi je imela belo zavijačo, star črn ras pa ji je pokrival vse teld čez . koleno. Z lučjo v roki stopa po hodniku in ko ugleda starca pri stroji, zakliče mu že od daleč:
»Za pet ran božjih, oče Mrak, ali ste zopet pri kolesi ? In pri luči! Saj je vender dan dosti dolg, dasi se je že precčj skrčil.« Natd sede na klop in zre preko ograje. Starec ustavi naporno delo, prekriža roke in se obrne proti sosedi, rekši:
»Dobro ste rekli, Mina; meni je dan še zmiraj predolg. Za pol dneva natiskam več podob, nego jih prodam za mesec dnij. Imam jih, za katere ne izkupim več niti toliko, kolikor me stane samo črnilo. Nekoliko prej sem imel v roki plošče za podobe Matere božje pri Sveti Štifti in na Žalostni gori. Kakd so jih ljudje nekdaj radi kupovali, kadar sem jih v mlajših letih sam prodajal po božjih potih! Podobe so velike in kaj pripravne, da jih deneš v okvir pod steklo. Danes se nihče več ne mčni zdnje, odkar hodijo tuji prodajalci po naših sejmih, na katerih razobešajo toliko slik, da jih je polna škofija in še kaka druga veža bližnjih hiš. In tudi sicer so se ljudje izpre-menili. K Sveti Štifti ali na Žalostno gord že malokdo hodi; na Rožniku pa ljudje po maši rajši zahajajo k cerkovniku na zdjutrek, nego bi kupovali odpustkov. Vse stare moje plošče se sušč in prašč, jedino za Šmarijno goro še dobivam kakih naročil, ali tudi odtod me bodo izpodrinili tujci. Ne le na Dunaji, tudi na Švicarskem že delajo podobice Matere božje s Srn arij ne gore, in lepe so res, da bi jih pri nas nihče ne mogel napraviti takšnih. Odveč sva na svetu jaz in moj stroj! Mina, ako to zimo umrem, zapustim vam stroj; odleže vam za seženj drv.«
Takd je osiveli podobar sočutni sosedi potožil nekoliko svojih težav, in bilo mu je lože pri srci. Sedaj izpregovori stara Mina:
»Kaj bi bili odveč; prostora je pod solncem vsaki božji stvari, nikar človeku. Res je, delo ni več za vas; mi stari smo za počitek in za molitev. Ali saj vam niti ni sila; le izpregovoriti vam je treba s sinom ostro očetovsko besedo, in udati se mora, če nima kamena namesto srca.«
»Kaj bi se mi udajal, siromak!« zavrne jo podobar in jo milo pogleda, »kolikokrat mi je že ponujal pomoč, ali jaz je ne potrebujem in je tudi nečem, rajši ne včm, kakd bi se mučil, nego bi prejemal miloščine od rodnega deteta.«
»Res ste čudni,« ugovarja mu Mina; »sam Bog veleva otrokom, naj skrbč za roditelje svoje, pa da ne bi skrbel vaš sin, čegar žena toliko trosi na grešno svoje teld ? Vsa Ljubljana se pohujšuje, ker se
takö .šopiri od napuha in nečimernosti, da sc človeku kar gnusi. Videla sem jo zadnjo nedeljo, kakd so se moški ozirali za njo, ko je v svilnatem krilu šumela iz cerkve. Toda, naj bi šumela, saj je bil praznik, in saj tudi ima odkod jemati; ali da ste jo videli, kakd je bila široka in kakd je bila sicer napravljena ali bolje rečeno nakrišpana! Mene je bilo kar groza, in hitro sem se obrnila, zakaj zdelo se mi je, da gledam živi greh, kakor sem ga videla narisanega v starih bukvah. Ne, ne, to nikakor ne grč, da bi sivi oče stradal, sin bogatin pa bi svoji ženi dovoljeval takšno potrato!«
Drobni starček vzdigne nagnjeno glavo, uprč male svoje oči v zgovorno ženico in se bridko nasmehne.
»Moj sin bogatin !« reče ji, zopet povesi glavo in zmaje ž njo, potem pa nadaljuje: »Moj sin je siromak! Siromak je, pravim, da jih je malo takšnih! Danes ga štejejo bogatega, toda pri takšni potratnosti hitro poide največje bogastvo. Pa kaj bogastvo! Saj je človek tudi brez njega lahko srečen in še lože. Ali siromak je moj sin zatd, ker žene svoje nc zna brzdati, ampak le šc bolj jo kazi s svojim popu ščanjem in z dobroto svojo. Premehak je, kakor rajna mati njegova. Prcoskromen je; nič ne zaupa samemu sebi, zatd vidi v sebi vedno tistega siromaka, ki ga oče ni mogel prehraniti, dokler se ga ni usmilil bogati Lisjak in ga vzel v svojo prodajalnico. Ne pozna veljave svoje, in prav zatd ni nikdar spoznal, kakd močen steber je hiši Lisjakovi. A žena ? Žena ga ima za takšnega, kakeršnega se kaže; ne spoštuje ga, ne ceni in — ne ljubi. To je, kar mi vedno teži srce, ne pa, da bi kdäj od koga želel kaj podpore.«
»Zakaj sta se pa vzela, ako se ne ujemata?« vpraša Mina.
»Zakaj?« ponovi on nejevoljno, »stari Lisjak je želel, da bi bila mož in žena, in kar je on želel, to je bilo tedaj obema sveta dolžnost. Klotilda je bila še popolnoma mlada dčklica, ki ni prav nič poznala življenja, pa niti ni mogla soditi o njem. Storila je po očetovi volji, ne da bi včdela, kaj je zakon. In moj Lovro? Tudi on ni bil v tem mnogo na boljšem. Ko mu je Lisjak razodel, da si ga želi za zeta, bilo mu je, kakor bi mu dal navadno trgovsko naročilo, in brez premisleka se je udal njega volji, zlasti ker so se njegove oči že prej rade ozirale po lepem obrazu mlade Klotilde. Rajni Lisjak je dobro včdel, kdo je moj sin; včdel je, da mu ne zapravi imetja, ampak da ga šc pomnoži, in zatd si ni mogel misliti boljšega možd jedinki svoji.«
»No, saj je bilo dobro takd,« oglasi se Mina, ko stari podobar umolkne, »saj je bilo nekdaj sploh takd, da so roditelji otrokom svojim izbirali nevesto in žčnina. Toda veste kaj, oče Mrak, tukaj jc
že prehladno; stopite k meni v kuhinjo, da se še kaj pomeniva. In še svoj lonček pristavite k mojemu ognju, da ne bode dvakrat gorelo za tisto ubogo kapljico kave.«
V tem je šla Mina v kuhinjo, vzela izpod ognjišča suhljädi in nekoliko tresäk, zanetila ogenj in pristavila lonček že skuhane kave. Prčcej za njo prinese stari Mrak svoj lonček. Postrežna Mina mu ga vzame iz rdk in mu ponudi stol, sama pa sčde na stolček poleg ognjišča, kjer se je grmadica raznetila in že gorela s plamenom.
»Povejte mi, dragi sosed,* izpregovori zopet Mina, »kako je vender prišlo, da se je vaša snaha takd izpridila? Saj je bila toliko let v samostanu.«
»Sam Bog vč, kakd,« zavrne starec, »bržkone ji je usojeno takd, usodi svoji pa nihče ne uide.«
»To je slaba tolažba, oče; to je zopet jedna tistih, ki jih zajemate iz Čudnih svojih bukev. Jaz še nikdar nisem videla takšnih bukev, ka-keršne so vaše. Odkod jih neki imate?«
»Imam jih od rajnega očeta, ki jih je prav takd dobil od svojih prednikov.*
»Jaz pa takšnih knjig le ne bi brala; kdo vč. ali niso tistih luterancev, kakor so jih nekdaj sežigali na grmadi? Dragi sosed, že večkrat sem si mislila: Čudno, vi takd radi mdlite in v cerkev hodite, toda časih mi poveste takšno, da bi se šla kar izpovedat. Morda vas prav zatd Bog izkuša takd hudd?«
»Nič se ne bojte, Mina,« reče Mrak; »dasi rad čitam stare svoje knjige, vender tudi poslušam propdvedi in nauke duhovnih naših gospodov. Povsod iščem svčta, kakd bi odvrnil snaho od opolzlega pota, ali zastonj ga iščem. Zatd res časih mislim, da dobro učč dni, ki trdč, da je človeku vse usojeno, in da ga nihče ne otme, kdor je namenjen za pogubo.«
»Oče, nikar ne govorite takd,« svari ga starka, »to je greh, to je prav takd kakor obupati o milosti božji.«
»Res je, ali časih vender ne morem drugače,« mčni podoba r in zmaje z rameni. »Koliko sem že molil zanjo! Koliko sem ji govoril na srce, toda vse zastonj 1 Sedaj me že ne pusti več prčdse. Danes sem se ves dan pripravljal, kakd ji bodem govoril in jo svaril z Ičpo; prosil sem svetega Duha, da bi me razsvetlil; ali ko sem se po ve-ččrnicah napotil k nji in sem pozvonil na hodniku, zapodila me je hišna, kakor bi bil tat.«
»Zakaj pa niste šli v prodajalnico k sinu ?« vpraša ga Mina.
»Po kaj naj bi hodil k sinu?« ugovarja ji Mrak, »mehkega srca mu ne morem utrditi; udihniti več moške odločnosti bi mu pa tudi nc znal; drugega itak ni treba.«
»Ako je takd, sevčda vam ni druge pomoči, nego da molite in zaupate Bogu. Kakor bode Njegova volja, takd se zgodi.«
»Saj to je, kar vedno pravim,« pritrdi ji starček, »kaj pa jc usoda drugega nego Bog.«
Na ognjišči je v tem zakipela mala večerja. Mina vstane, postavi sosedov lonček na mizo, svojega pa kar nekoliko odmakne, na-drobi kruha vdnj in zopet sčde na stolček. Po večerji sta podoba r in samica še nekoliko časa kramoljala in umovala o Bogu in o svetu, potem pa šla vsak v svojo sobo k počitku.
V.
Odkar se je Lovro Mrak dni večer takd hudd sporekel s svojo ženo, premišljal je svoj zakonski stan, in čitndaljc bolj je spoznaval, da ni dovolj, ako mož le skrbi, kakd bode živil družino svojo, ampak da ima tudi drugih dolžnostij. Spoznal je, da bi se moral več baviti s svojo ženo, da bi si bila tudi po duševnem svojem življenji bliže drug drugemu. In kakd lahko bi bil vodil Klotildo. ki je bila popolnoma nedolžna in neizkušena; do dobra bi se mu bila udala; privadila bi se ga in bi bila srečna in zadovoljna. Zatd nikakor ni bilo dobro, da jo je takd mlado prepustil sämo sebi; toda zabredel je še huje, da je täko občutno bitje, kakeršna je bila Klotilda, prepustil teti Brigiti, ne da bi le nekoliko pomislil, zakaj je stari Lisjak to žensko, ki mu je bila po mleku sestra, odpravil iz hiše, predno se je hči vrnila iz samostana. Sedaj sevčda se ni več dalo vse spraviti v stari tir. Premetena Brigita se je premočno oklenila bratranke svoje, in ko bi jo hotel Lovro pehniti čez hišni prag, uprla bi se mu žena sama.
Takd je umoval Lovro in sklenil, da bode poskušal po malem oslabiti tetino veljavo pri Klotildi. Kadar je le količkaj utegnil, šel je ž njo v gledališče, in tudi na druge veselice jo je spremljal, da ni hodila brez njega med »svet«. Ali to ni bilo takd lahko, kakor bi človek mislil. Ko se je prvikrat poleg žene pokazal v loži, bil je kaj neroden; vedel ni, kakd bi sedčl, ne kakd bi se držal, in zatd je vsak čas sedaj z nogami, sedaj z rokami zadel Ob lesene stene tesnega prostora. Med igranjem se je časih kar zasmijal na glas, ali pa je ženo preočito opozarjal na to in dno. Mladi gizdalini v parterji so to skoro
zapazili in so drug drugega suvali ali pa si pomembno namežikovali z očmi ter nastavljali svoja kukalca proti Mrakovi loži. Klotilda je ujela vsak takšen migljaj porednih gospodi če v, in bilo jo je sram neokretnega možd. Hitro se je pahljala z veternico, da bi si ohladila žareča lica, ali nič ji ni pomagalo, zakaj Lovro je v tem napravil novo nerodnost in jo takd zbegal, da ni več včdela, kaj se godi na odru. Najrajši bi bila kar takoj šla domdv, ali to bi bilo dalo občinstvu šc več povoda nepotrebnim govoricam; zatd je rajši potrpela.
»Kaj ti je?« vpraša jo mož sočutno.
»Silno me boli glava,« reče ona in sc pahljä dalje.
»Ali hočeš, da greva domdv?«
»Ne, ne; le ostaniva do konca; bode že bolje,« tolaži ga Klo tilda in se nekoliko odmakne v ložo, da bi je ne videl vsakdo.
Drugič se je vedel Lovro že bolje, in sčasoma se je privadil ljudij, in ljudje so se privadili njega. Klotilda se ga ni več sramovala; saj je spoznala, da ji daje večjo veljavo v svetu in da se giblje v njegovi družbi slobodneje nego v tetini. Čutila je nekov ponos, katerega prej ni poznala; sedaj šele se je zavčdala, da je gospä. Rada je spregledala možu male nerodnosti in celd prav ljubezniva je bila ž njim in se mu sladkala, da je rajši hodil ž njo med ljudi. Dobri Lovro je bil presrečen te ženine izpremembe in poleg nje se je celd sam jel zanimati za veselice. Sdsebno rad je hodil v gledališče in kar nič se ni spotikal ob ljubljeni ženi svoji, kadar se je spogledovala z drugimi ljudmi; saj je videl, da se gospoda po ložah in v parterji vsi povprek ogledujejo in merijo s tistimi kukalci. Da bi ustregel ženi šc bolj, zapisal se je na strelišče, in kadar je bila v reduti veselica, zamudil je ni, ampak se je gotovo udeležil.
V srci je ostala Klotilda vedno trda in mrzla proti mdžu, in vse izkazovanje ljubezni je bilo le navidezno, bilo je zgolj sleparstvo, da se je tem več mogla naužiti posvetnega veselja, po katerem je tolikanj hrepenela. Vsako dobro voljo moževo je znala porabiti na svojo korist; kadar pa sdma ni bila dovolj premetena, pomagala ji je teta Brigita, ki je bila še zmiraj prva nje svetovalka na vseh opolzlih potih. Ona je zvedela vse skrivnosti najbolj slavljenih ljubljanskih gospa; zvčdcla je, zakaj to ali dno moški posebno odlikujejo, in učila bratranko svojo, kaj naj stori, da bodo njo še bolj slavili, in kakd naj se vede, da drugim izneveri naj milejše kavalirje.
Vse to je bilo mogoče šele sedaj, ko jo je sam mož vodil v svet. Z možem šele je mogla kot gospä hoditi na ples in tu se jc zopet mogla slobodno gibati in občevati, ker je bil on navzočen, pa ni bilo
nič pohujšljivega, ako je izpregovorila tudi z drugimi moškimi nekaj prijaznih besed. Ko je prvič prišla ne strelišče, kjer je bila tombola s plesom, res ni imela znancev; ali tuja le ni bila. Vsi tisti gospodje, ki so se spogledovali ž njo v gledališči in na izprehodih, bili so ji sedaj takd rekoč stari prijatelji. Toliko da je z možem stopila v dvorano, prihajali so drug za drugim in se ji poklanjali.
»Poročnik Fuchs,« predstavi se prvi, »usojam si milostivo gospd prositi, da bi blagovolila z menoj plesati prvo četvorko.«
»Prosim,« odgovori ona kratko in mu ponudi lični plesni red, da zapiše nänj svoje ime.
Ali v tem prihiti drugi in se takisto nakloni, rekši:
»Nadporočnik Wolf, prosim ponižno kake četvorke.«
Takoj za njim pride tretji in četrti, in predno se more Klotilda ogledati po dvorani, oddala je vse četvorke, kolikor jih je bilo napovedanih na plesnem redu. Se stojč okolo nje ti mladi gospodje v belih suknjah in se ji poklanjajo, da ne utegne odgovarjati vsakemu sproti, kar se za njimi pokaže lep častnik vitke, visoke rasti. Klotildi jame srce hitro utripati, in rdečica ji zalije obraz, ko stopi častnik pred njo in se ji lično in dostojno nakloni.
»Nadporočnik Viktor Ahnenfels,« reče ji, »nädejem se, da še nisem zamudil vsega; milostiva gospa osrečite pač tudi mene?«
»Kakd si to mislite, gospod nadporočnik?« vpraša ga Klotilda, in iz očij ji seva nenavadno blaženstvo.
»Upam, da milostiva gospä niti meni ne odrečete jedne četvorke.«
»Prepozno ste prišli, vse sem že oddala,« odgovorila jc in ni mogla zatajiti nejevolje svoje, da je takd hitro uslišala prošnje ostalih častnikov. Očitala si je, da je prav s to naglostjo pokazala, kakd ni vajena gospodskemu »društvu«.
Ahnenfels takoj zapazi nje zadrego in ji hitro pomaga iz nje.
»Milostiva gospd!« reče ji, »ako mi je bila usoda na jedni strdni nemila, ne bode mi na drugi. Dovolite, da vas vodim po dvorani in da smem natd z vami prvi zaplesati na okolo.«
»Gospod nadporočnik, preljubeznivi ste,« zavrne mu hitro ter se z oblimi svojimi lakti oklene junaške desnice njegove, ne da bi se ozrla po Lovru, ki jo čudno gleda in ne vč, kam bi se del. Bistrim in izkušenim oččm Ahnenfelsovim niti to ne uide, zatd prosi Klotildo. naj ga seznani s svojim možem. Ponosno stopi Klotilda s slavljenim kavalirjem pred Lovra, v tem pa se Ahnenfels že nakloni in se predstavi:
»Nadporočnik Ahnenfels. Gospod, vaša milostiva gospa mi je dovolila, da vam jo odvedem po dričnih tleh gladkega parketa.«
»Prosim, prosim, drago mi je,« odgovori smehljaje se Mrak in mu stisne roko, kakor je bil vajen v prodajalnici, kadar je prišel dober kupec. Ljubeznivo vedenje nadporočnikovo ga je ohrabrilo, in zadovoljno je gledal za njim in za ženo, ko sta izginila v gneči. Tedaj pa se obrne k drugemu častniku, stoječemu poleg njega, in prav po domače se mčni ž njim in ga izprašuje, kakd je bilo na Laškem, v kolikih bitvah je bil in kaj je vse prebil. V tem zazveni godba in začnč se ples, kaker.šnega Lovro še nikdar ni videl. Zdelo se mu je, kakor bi bili poskočni glasovi začarali vso družbo, zakaj kdorkoli je čutil še kaj mlade krvi, oklenil se je družice in se ž njo zavrtil po dvorani. Napdsled je godba tudi njemu šla v ndge, in najrajši bi bil kar sam poskočil. Zavidno je gledal, kakd sta sedaj dva, sedaj dva šinila mimo njega, in strmel za plesalci, dokler mu ni kdo stopil na ndge ter ga nehotč opomnil, naj se umakne, ako ne pleše.
V splošnem veselji je bil tudi Lovro vesel, zlasti pa je ugajalo njega dobremu srcu, ko je videl ženo takd rekoč vso preobraženo. Pomnil ni, da bi bila že kdaj takd srečna, vesela in ljubezniva, in zdelo se mu je, da tudi še nikdar ni bila takd lepa. Kar gledal jo jc in gledal, kakd se je sedaj lično in lahkotno zibala, sedaj zopet zletela kakor krilata ptica, da je skoro ni mogel slediti z očmi. Saj so bile tudi druge tu, mlade, lepe in nališpane, toda Lovro je sodil, da se nobena ne more meriti z njega Klotildo. Na vso moč mu je bilo žal, da ne zna plesati. Kakd bi bil blažen, ko bi se tudi on z ljubljeno svojo Klotildo mogel vrteti po gladkih tleh in ko bi tudi na njega rdme naslonila Ičpo svojo glavico ali pa mu takd sladko-ljubko zrla v oči, kakor je sedaj pa sedaj pogledovala v oči svojim plesalcem. Kar zavidal jim jo je, in vender nihče ni imel toliko pravice do nje kakor on.	(Dalje prihodnjič.)
>!|j|!lllll' "

S Ptuja na Rogaško goro.
Spisal M. Cilenšek.
(Dalje.)
popolnoma sicer šc nismo pri kraji, marsikaj bi sc še našlo, l)j toda mudili smo te skoraj predolgo v mestnem obližji. M Tvoja želja pa jc tudi, da šc danes stojiš na gori. Zatorej J! po cesti dalje; tukaj se ti odpre pravo ravno polje. Na desni in levi strani ga imaš dovolj; vender kamorkoli pogledaš, povsod vse jednako, skoraj nikjer nobene izpremembe! Tu pa tam res opaziš drevje; to so v vrstah nasajeni borovci, katerih niso zasadili zaradi lesa in drv, dobro vedoč, da nc bode dolgo nič iz njih, ampak hoteli so zemljo porodovititi in jo pripraviti za drugo rast. Ta želja se jim izpolnjuje prav počasi, in temu se nam ni smeti čuditi, zakaj zemlja je slaba in daje drevju le malo hrane. Toda njega korenine predirajo vedno dalje in nahajajo živeža tudi tam, kjer bi druge onemogle. Drevo rase; z njega pa padajo igle in suhe vejicc ter se nanadijo na tleh. Polagoma sc pomešajo s prstjd in jo nekoliko izboljšajo. Sevčda napreduje vse to prav počasi in sicer najbolj zatd, ker jc zemlja pre-rahla in ker zatd prehitro popije vsako kapljico.
Kjer niso najslabšega sveta zasadili z drevjem, dajd ga časih na »prelog«, t. j. pustč ga nekaj časa neobdelanega, da si nabere moči. Da tudi to ne pomaga mnogo, vč vsakdo, kdor je kdaj hodil po takih krajih. Ali vse to še vender ne zadošča Človeku! Poskušal jc to in dno in napdsled dobil rastlino, ki vrže nekoliko tudi na najslabši zemlji. Zatd naši poljanci radi sejejo navadno jesenko, srako-nogo, srčkonogo ali sräkono, ki je drugjč le ničvreden njivski plevel.
Čudno se ti zdi, da ne vidiš niti po vasčh niti okolo pojedinih selišč sadnega drevja. Tu in tam stoji kaka višnja, časih celd kaka jablana ali sliva. Kakor drugjč, tudi naši poljanci ne umejo sadjarstva in sc radi izgovarjajo, da kraj ne ugaja sadnemu drevju. Koliko je resnice na tem, presodi vsakdo lahko sam. Res da tla niso kaj dobra, ali po nekaterih krajih bi se že dala toliko izboljšati, da bi prijala temu ali onemu drevesu. Namesto tistega trnjevega božjega lesa, gaca ali akacije, ki zarasta po nekaterih vaseh vrtove in druge prostore ter dela po nekod skoraj nepristopno goščo, zasadilo naj bi se drugo drevje, ki bi donašalo več koristi.
Čimbolj se pomičeš na jug, tem nižja ti prihaja Rogaška gora, dočim prej neznatni hribje kar rastd iz täl in ti napdsled zakrijejo višje ozadje. Tako prideš do prve rččice, tukaj že precčj široke Pol-skave, katera je domä daleč tam na vzhodnih pohorskih tleh, kjer se ji nabira voda v mnogih potokih, ki se družijo večinoma šele na polji. Polskava teče v velikem ovinku proti jugovzhodu, namaka samd južni del Ptujskega polja in se izliva nad Šentvidom v Dravinjo in ž njo v Dravo. Nekaj korakov še, in prekoračivši most nad Dravinjo, stopil si na haloška tla. Tukaj se oddahneš in nekoliko ohladiš v senci. Svet je popolnoma različen od prejšnjega in ti tudi vzbuja druga čustva. Prejšnja jednoličnost je izginila, in dobrodejna mnogovrstnost topi tvoje misli. S ceste res ne vidiš daleč, ali tem bolj te zanimlje bližnji svet, ki je obsajen tu z vinsko trto, ondu obrasten z lepim gozdom, drugjč s poljskimi sadeži in bujnimi travniki i. t. d. Z gričev te pozdravljajo bele hišice, nekatere prostorne in lepe, druge neznatne in ubožne ter ti kažejo v svoji podobi navadno tudi lastnika svojega. Drugjč pa je postavilo pobožno ljudstvo lepe cerkvice.
Ob Rogatnici, kjer je nadelana lepa okrajna cesta, razprostira se mična dolinica, katera jc mestoma precej široka in obdelana, mestoma pa stisnjena in komaj potoku in cesti dovolj. Predno zaviješ proti jugozapadu, imaš ob cesti veliko novo šolsko poslopje, ki je veljalo sicer mnogo truda in žuljev, toda vse to poplačajo potomci mnogokrat in mnogokrat in se bodo hvaležnega srca spominjali svojih pradedov, ki so spoznali prcimenitno važnost dostojnega poslopja. —
Čudna, res prav čudna za pozni čas, ko že krepkejšim rastlinam peša moč, zdi se ti bujna rast tam-le po travniku! Vse se že pripravlja za zimo, da bi ne trpelo preveč škode, to nežno cvetje pa šele sedaj rogovili in ustavlja potniku korake, češ: Poglej me in sodi potem, ali ni säma predrznost tako podjetje l — Toda kaj tebi do tega, jesenski podlesek; malo se meniš za stare klepetulje, ki ti že od nekdaj ne dadd miru. Poznali so te baje že Rimljani in ostavili potomcem svojim in drugim nevednežem neslano pravljico, da se ti rodi' sin, predno si sam ugledal beli dan. Vidiš, ljubi moj jesenski podlesek, kam zabrede človek, ki ne preiskuje prirode, temveč kar takd bega po temi! Le takd je mogoče, da se ti dela že od nekdaj velika krivica, in morebiti prav zaradi tega se ti je svet takd pristudil, da razlivaš žolč po svojih obrekovalcih. Zatd je naša dolžnost, da jim za-vežemo usta in jim pokažemo tebe v pravi luči. Tvoj čas je jesen. Ko je človek spravil drugo košnjo pod streho, jameš riti iz zemlje,
da tukaj na svežem zraku opraviš svoje prvo delo. Sedaj pa se umakneš zvedavim oččm globoko pod zčmljo; toda tvoje zimsko spanje je samd navidezno, resnično pa se le nekoliko oddahneš, da si nabereš novih močij, katerih ti je takd potreba. Še pokriva sneg otrplo površje, in še brijejo po njem mrzli vetrovi, ko že tebi napaja srce očetovska slast, zakaj polagoma se ti vzdigujc iznad krila potomec, ki v prvi pomladi dozori v precej obširno glavico, obkroženo z velikimi zelenimi listi. Ali še toliko ti niso privoščili časti, da bi bili imenovali sina z očetovim imenom 1 Povsod poznajo spomladi le volovnik, divjo turščico i. t. d., jeseni pa govorč o jesenskem pod-lesku, močunci, očumu, kucku, ušivci ali moliki, kakor da sta to dve različni rastlini. Toda gorjč njemu, kdor se ti neoprezno bliža v nedolžni nevednosti, zakaj ti mu jo zasoliš, da se te bode spominjal vse svoje življenje ali pa legel globoko pod tebe v večno spanje 1 Tebe in zaroda tvojega je torej sam strup, in zatd nam ne moreš šteti v zlo, da smo razkrili to potniku, zakaj tebi in njemu smo spoznali resnico.
Ti pa res vse vidiš, in bojimo se že, da ti ne bodemo mogli povsod in vsakokrat odgovoriti povoljnol Sedaj tc že skrbi to kamenje na ccsti! Drug človek grč mimo, in še na misel mu nc pride, da bi se zvedavo oziral sedaj na levo sedaj na desno stran ter nadlegoval celd cestarja, kakor bi bil on odgovoren za to, kar ukrenejo možjč tam za zeleno mizo. No, tistega prdda, s kakeršnim so nasute ceste po polji, res ni tukaj, toda ni še dolgo temu, odkar jc izginil s ccst-nega površja. Ta rmenkasti apnenec jc doma v Halozah, in niže Zetal ti ga hočemo pokazati ob desnem brčgu Rogatnice celd velikansko skalo. Ondu ga lomijo, drobč in vozijo na cesto. Drugjč ne najdeš takega kamena, naj si premeriš Haloze na vse strani. On je najstarejša hribina holmovitega halo.škega sveta in jc brez dvojbe v podzemeljski zvezi z Dravsko-savskim pogorjem, čegar vzhodni koncc mora biti omenjena pečina. Kar se ga ni vzdignilo visoko, zakrile so ga pozneje mlajše plasti, in le takd je mogoče, da je površna zveza z Hočem popolnoma pretrgana. To jc trijasni apnenec, trd kamen in izvrstno cestno gradivo.
Cemu neki spravljajo ti ljudje na rčpišči površno prst na kupce? Cemu delajo te podolžne vrste? Ni li škoda božjega dnč, ki bi ga lahko porabili v boljši namen? Da, resnično, ali vsak kraj ima svoje posebnosti, in zakaj bi bile ravno HžUozc brez njih ? Takd sc tukaj in marsikje drugjč okopava repa, in nasledek temu je, da spravljajo jeseni dostikrat namesto repe le »rčpico«. Pouči jih. pouči, saj ti bodo verjeli; poslušali tc bodo nc samd z ušesi, ampak tudi z usti
2b+
in pritrdili tvojemu pouku z resnobnim, malone pevajočim glasom: »Tukaj povsod takd delamo.« Sedaj si pa zvedel; morda te drugič mine radovednost! Res, dobrega srca si in rad bi videl, da se vsaj Slovenci ravnamo po tvojih nazorih. Toda človek se premnogokrat speče in napdsled spoznä, da ne more mlatiti četvorica pod jednim klobukom.
Glejte si no! Kdo bi bil mislil, da imajo tod po Halozah tudi »wirthshause« ! Toda hude sile menda ne bode; stopiva v hišo. »Žejna sva, žejna; dajte ga nama požirek, toda dobrega, kakeršno vzrase v najboljših letih po vaših goricah.« Domačin ga takoj pritrese, postoji poleg naju in dč kratko: »Vroč dan to; kam ste pa namenjeni?« — »Na gdro pojdeva, na gdro, da si ogledava z nje svet, kolikor se ga vidi.« — »O, lep svet to; jaz sicer še nisem bil ondu, toda drugi pravijo, da mora človek daleč potovati, predno najde käj jednakega.«
—	»Čudno, takd blizu, pa vender ne včste, kakd je gori!« — »Hm, to je popolnoma umevno! V mladostnih letih rojč človeku druge misli po glavi, pozneje ga pa tarejo vsakdanje skrbf, ki ga priklepajo na dom in mu ne dopuščajo brez posebne potrebe zapravljati zlatega časa drugjč. Gospoda sevčda, to je käj drugega! Brez skrbi lahko dobro živi in meni nič tebi nič se odpravi na pot, kamor se ji ravno zdi. Nekoliko potiplje po zlatem mačku, in hajdi med svet, kjer je käj lepega in dobrega.« — »To vi takd mislite, ali verjemite mi, da ni vse zlatd, kar se sveti. Res, da je takih, ki ne poznajo vsakdanjih skrbij, ki samd letajo od veselja do veselja in v polni meri uživajo ugodnosti pozemeljskega življenja. Ali gospodska obleka še nc posadi človeka brez vsakega dela za polno mizo. No, sedaj pa z Bogom!«
—	»Srečen pot!«
Mož stopi za nama na hišni prag in se čudi, da ogledujeva napis na leseni deski, pribiti nad vrati. »Oče, čemu pa to? Ali bi ne bilo bolje za vaše sosede, ko bi jih vabile bele ali črne črke v vašo ,gostilnico ali krčmo4?« — »Okoličanje sploh vedd, da se pri meni dobiva dobra kapljica; kdor je pa morda pozabil, temu pokaže ta-le smrekov vršiček, česa mu je iskati v moji hiši. Napis nima drugega namena, kakor da mi privabi kakega tujca, ki se boji ,gostilnice'. Sicer pa včm, kam merijo vaše besede, in moram tudi priznati, da kuka marsikje kakova kukavica, toda njih glas pojema in kakor vse kaže, nädejati se smemo v tem oziru boljših dnij.« —
Hä^anje se bližajo v svojih šegah najbolj hrvaškim Zagorcem. Njih narečje je čistejše od drugih Slovencev; sdsebno se razločujejo od njih po izgovarjanji. Hdložan je zeld urnega jezika; poskakuje ti
pri vsaki tretji ali četrti besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj; proti stavkovemu koncu pa besede neprijetno zateza. To nenavadno, neprirodno naglašanje provzročuje, da ga težko umeješ in da te skoraj posili smeh, dasi ti je sicer njega slovenščina prav po volji. V govor tudi rad vpleta nekoliko sosedne hrvaščine. Zatd ga že od daleč spoznaš na Ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prddajo.
Haložan rad preklinja; malone v vsak govor, najsi je prijazen, zapleta svoj »Bog te ferdamaj«. Navzlic tem napakam hvali svoj jezik in rad se ti odreže: »Naš jezik teče takd gladko, kakor bi z obličem rezal.« Toča jih zadene malokdaj, zatd se pa radi ponašajo in pravijo: »Toča nima s čim brodnine čez Dravo platiti.« Ker nima njih deželica razven majhnih potokov nobene večje reke, ki bi gnala mälinske kamene, meljejo si žito na žrmljah. Haložanjc se ženijo večinoma med seboj, le malokdaj drugam.
Njih največje imenje so vinske gorice, katerih pridelek pa je podvržen mnogobrojnim nezgodam. Zaradi tega jih tarejo hude nadloge, kadar spodleti vincc, katerega mnogo pridelajo v dobrih letih in katero je tudi dobra kapljica; zlasti Korošcem se je prikupilo. Njih najhujša toča pa so mestni barantdči, prave pijavke, kadar slabe Ičtine silijo prebivalce, da morajo zastavljati vinski pridelek za jedno ali celd za dve leti. In Bogu bodi potoženo, že premnogega lastnika so pregnali z dragega ddma in ga pehnili v uboštvo in nadlogo. Zatd pa tudi vidiš toliko lepih in precej prostornih poslopij, po katerih se muza oholi tujec ali pa poje kaka izrodica in dobro živi ob žuljih svojega bližnjika. Hdložanje so dobrovoljno, pa tudi precčj lahkomiselno ljudstvo, katero je vajeno malo dobrega, pa je tudi z malim zadovoljno in preprosto v obleki. Kadar imajo vino v hramu ali denarja pod palcem, radi se prevzamejo in tudi nekoliko pobahajo; ko je pa vince poteklo in zdrsnila petica izpod palca, tedaj jih hitro mine veselje in brž jim uide srčnost. Živine imajo navadno le malo in zategadelj tudi malo gnojd; nasledke takih nedostatkov pa poznä vsakdo, kdor se ozira po kmetovalstvu. Sadjarstvo bi jim lahko donašalo lepih novcev, toda v prejšnjih časih so, kar se tega tiče, mnogo zamudili, zdajci pa ni moči popraviti vsega. Novodobne posojilnice so že marsikoga otele velike nesreče in mu ohranile dom in svojino. (Konec prihodnjič.)
Vodomet.
vctlobe pulii in solnčnih hoj, Predmet umčtalcn strinenja, Lepd se, vodomöt, popenja Visoko v zrake curek tvoj.
Kakd prši! . . . Mogočna sila Pot zračno inu je odločila. A ko najviše prikipč,
Poslednjič v zlatem solnčnem soji Vzblestč se kapelj ti nebroji, Potem se razgubč . . .
Odkoder s|>elc v zrak srebrne, Za kapljo kaplja k tlöm se vrne, Od tal iz nova v sinji zrak Dviguje curek se legak.
S e n a n u s.
Spisal A. Funtek.
(Konec.)
V.
iilo je nekoliko dnij pozneje, prelepega nedeljskega jutra, j Gospod Gregorij se je kar kopal v nebeškem zlatu, katero se je skozi odprta okna vsipalo v njega sobo, in i takisto se mu je srce samo kopalo v nebeški rosi mlade ljubezni I Solnčen nasmeh je bil razlit po njega šiljastem obrazu; oči so mu gledale vedro izpod košatih obrvij, in časih je bilo celd, kakor da se mu glasi' pritrta pesemca izmed zdb. Iz kratka: knjigovodja jc bil tisto jutro poosebljena zadovoljnost, ali ne takšna, ki samd name-žikuje in kima, nego zadovoljnost, katero veselje takd prešinja, da ji ni moči strpeti na jednem mestu l
Nekolikokrat že je sčdcl k oknu in vzel knjižico Vodčtovo v roko, potem pa zopet vstal in se izprehajal po sobi. In čim bolj se je premikal kazalec na zaprašeni stenski uri, tem nemirnejši je prihajal. Nasmeh pa mu ni izginil z obraza, nego zibal se mu je okolo usten, kakor bi se hotel gospod Gregorij odškodovati za dno dolgo
Ni li tvoj curek, vodomfct.
Ki vedno dviga se in pada •—
V	življenji, polnem rev in jada, Človeških hrepenenj polfet ?
Kot on, če solnce ga obseva, blesteče vsako se dozdeva . . . A ko sreč najbolj drhti, Po sreči zorni hoče seči, Ted&j — še jeden svit blesteči In zlriti sčn — zbeži . . . A koprnenja v domovino,
V	sred se vrnejo globino, Od tamkaj, curck neprestan, Spet svitla vstajajo na dan . . .
Sloven.
k&M
dobo, ko je gledal tolikanj čmerno v veseli svet. Res, danes je včliki dan, katerega je treba zapisati z zlatimi pismenkami v spomin, danes se napoti v dno lično hišico na predmestji, da odkrije miljeni dčklici, kar mu cvctč na dnu čuteče duše! Povedal ji bode, kakd gleda vedno le njo, bodisi podnevi, bodisi ponoči, kadar se ravno vzdrami — oh, kdo vč, kaj ji še razodene, ko pride dni blaženi hip, katerega si želi tolikanj iskreno razburjena duša njegova! . . .
Oprezno položi gospod Gregorij knjižico na mizo, prekriža roke na hrbtu in meri sobo s težkimi koraki. Takd čudno mu je pri srci ! Smijal bi sc bil njemu, kdor bi mu bil kdaj prerokoval, da bode še stal na takšnem razpotji, kjer sc poslavlja pamet od srca! Hm — to ni baš lepd: pri njem se strinja oboje prav dobro, bolje morda celd nego pri dvajsetletnem mladiči, ki sluša le glas srca, nikar da bi se menil za to, kar mu veleva pamet, ako je sploh moči govoriti o nji. Gospod Gregorij je pameten mož, ki ve, kaj dela, ima pa tudi mehko srce, ki neče več ostati samo na svetu!
Bog ne daj — takšne pesmi, kakeršne so dne lc na mizi, vplivajo kaj Čudno na dovzetnega bralca! Nikoli bi ne bil mislil, da ga utegnejo takd navdušiti prav tiste besede, katerim se jc ondan celd rogal v preprostosti svoji. Res, preprost je bil, da ga je kar sram samega sebe; res pa jc takisto, da jih takrat še ni poznal, in sräm ga je tudi te nevednosti. Ali zatd jih poznä sedaj, ko jih je prebral trikrat, štirikrat, ko se je iz njih navzel krasnih mislij, da so se kar zrasle z njegovimi. Ali je to kaj čudnega? Vse tiste besede, katere mu zvenč po ušesih kakor nikdar slišane melodije, ali ne izražajo nekaj takega, kar čuti sam? Vsa tista ljubezen, katera mu preveva dušo, ali ni säma po sebi že pesem? In kadar stopi pred Jelico, prepričan je, da bode zvenčl njega govor kakor spev ljubezni, zakaj postavljal bode svoje besede takd lepd, tolikanj iskreno, da mu bode kar vsa duša kipela iz njih ! Sevčda končno ni to nič čudnega, ako si je človek popolnoma v svesti, da se jc ljubljeni dčklici že davno zarisala njega podoba v srce . . . Prav to je: globoko se je zarisala, nič menj nego njena njemu. Hm, pri tej priliki — o tisti pesmi, katero je tudi bral, o pesmi, ki govori o nekovem svetniku na pustem otoku in mladi lepi dčklici — o tej pač neče razmišljati, zakaj kar nekaj ga je zbodlo, ko jo je prečital. In ponoči je imel toli čudne sanje, kakor da je sam dni Senan in ona — dosti bodi! To je kakor strupena slana na cvetočih gredicah njega ljubezni! . . .
Oblekel se je gospod Gregorij danes posebno lepd, da bi se niti ne mogel lepše. Iz zrcala mu gleda naproti podoba vznesenega
gospoda, na katerem bi niti najstrožje okd ne ugledalo madeža. In njega okd je danes osobito bistro, takd da vidi najmanjši prašek, ki bi se prijel črne tkanine ali belega ovratnika. Nič mu ni treba odlagati — lahko grč, kakeršen je. Čas ravno še ni pripraven, ali saj grč prej lahko nekoliko na izprehod, tja v gozdič morda. Vender je res. da je takd prijetno sanjati v živo zeleni prirodil Samd jedenkrat še naj se ozre po tesni sobi, kjer je prebil leta in leta v veliki samoti — nekakšen blisek mu izpreleti obraz: ginjen je, smili se samemu sebi, da je bil takd dolgo zapuščen in takd — bedast, ko mu ni bilo treba. Sevčda, tisto o prvi nesrečni ljubezni se mu je premočno vkoreninilo v srce — ali dovolj; grešno je premišljati o tisti dobi na ta slovesni dan, nekaj hipov, predno stopi pred njo, pred nevesto svojo! . . .
Gospod Gregorij si natakne svetle rokavice in odide visoko vzravnan; iz nova se mu zaziblje prejšnji srečni nasmeh okolo usten. Kakor ponosen zmagovalec se bode vrnil nekoliko ur pozneje, zmagovalec, ki bi lahko zaklical vsemu svetu, da si je pridobil najlepšo deklico, ne po laskanji in zaljubljenem vedenji, nego zgolj po krepkem moštvu, katerega ni zatajil niti takrat, ko ji je prvič pogledal v sinje oči!
Pred hišo obstane. Čemu bi ne šel napdsled naravnost k nji? Takd zgodaj ni, saj jc že dobro dolgo odbila deset. Nemirno mu utriplje srce, in nehotoma ga obide misel: Kakd li bode? Kaj, če te odbije, če ti morda kar naravnost povč, da ji nisi nič, da sploh nikoli ni mislila näte? Gospod Gregorij se razljuti. Kaj pak, njemu da bi dejala kaj takega! Njemu, ki si jih lahko izbere, kjer hoče, kadar hoče in kakeršnih hoče! Ali ni to prav za prav že veliko ponižanje, ako se je napotil k nji, da jo dvigne k sebi iz nižine ? Ljubiti ga mora že zatö, da ji sploh hoče pripraviti takovo bodočnost l — Te misli ga prešinjajo, vmes pa se mu iz nova kaže podoba dnega sa-motdrja na morskem otoku, h kateremu je valovito morjč zaneslo mlado dčklico, in kateri je potem toliko hrepenel po nji, ko jo je osorno pregnal iz svoje bližine — knjigovodja udari s palico ob tlak, da se kar zgane. Godrnjaje grč izpred hiše in zavije dalje na predmestje.
Evo ga dičnega okenca, takd nežno zakritega z mladimi cveticami ! Tu prebiva ona! Samd nekoliko korakov še, in stal bode pred njo in se ji nasmihal, ko bode vsa zardela poslušala njega besede! . . . Neznano hrepenenje ga obide, da stopa mladostno - hitrih korakov proti hišici; srce mu bije malone glasno, ko stoji pred vrati. S tresočo roko potrka. Srebrn smeh mu bije na uhd, toda nc oglasi se nihče. Gospod Gregorij tudi ne potrka drugič, nego odpre duri na izteždj.
Kaj li obstoji kakor okamenčl ? Obrvi se mu /.ježč, roke mu omahnejo, in krčevit trepet mu izpreleti suhotno telö. Oči se mu razširijo, kakor da je ugledal käj groznega . . .
Prizor pa je bil resnično grozen! Pri oknu je čitala stara Katarina v molitveni knjigi, ondu pri mizici pa je sedela njega dčklica poleg mladega gospoda in ga gledala takd ljubeznivo in se smijala ž njim takd veselo, da je gospodu Gregoriju njiju smeh kar rezal v dušo! Zdajci se obrneta proti vratom — samd jeden pogled — knjigovodja spoznä svojega tovariša Vodčta, in kar stemni se mu pred očmi . . .
Premišljati ni treba ničesar, saj je vse jasno kakor beli dan! V jednem hipu se je prepričal gospod Gregorij, kakd strahovito se je varal o svoji ljubezni; v jednem hipu je spoznal, da je tista neznanka, o kateri je govoril Vode toli navdušeno, Jelica säma, in ta kisto se je uveril v jednem hipu, da se mu je vsa domišljena sreča zgreznila v prazen nič . . .
V tem že začuti, kakd mu nekdo položi roko na räme, in kakor v sanjah zasliši vprašanje:
»Za Boga vender, gospod Gregorij, kakd prihajate vi semkaj ? Ali je sploh mogoče, da ste vi?«
In prav takd še začuje sočutne besede: »Kaj pa vam je, da ste bledi kakor mrlič? — Jelica, prinesi vender gospodu Gregoriju vode — hitro, hitro, in stol, sicer mi omahne!«
Pavel Vodč je bil, ki je govoril takd skrbno. Kri zavre knjigovodji k srcu, ko začuje glas srečnega svojega tekmeca; globoko za-sope, da bi izpregovoril, toda nI besede mu ni iz ust.
»Sčdite vender, gospod Gregorij,« sili ga Vodč zopet, dočim steče dčklica po vode in strmi stara Katarina kakor ukopana na pd-starnega gospoda, »sčdite, in izvestno vam odleže. Ali Bog ne daj, kaj vas je vender vznemirilo takd silno! Glejte, z Jelico — oh, vi še ne poznate neveste moje, da, gospod Gregorij, to je ona. o kateri sem vam pravil toliko — z Jelico sva govorila ravno o vas, in baš mi je pripovedovala —«
Gospod Gregorij iz nova globoko zasope in pogleda Vodčta takd hudö, da mladenič nehotoma umolkne. Zdajci se mu vzravnä sloki život, in oči mu kar zaplamenč.
»Malopridnik!« vzklikne hripavo in pahne Vodčta od sebe, natö odpre vrata in jih zaloputne za seboj kakor besen, da se vse potrese po sobi. Potem plane iz hiše na ulice in zbeži, kakor bi ga veter nesel, ne meneč se za ljudi, ki gledajo presenečeni za njim . . .
Nekaj hipov stoji Vodč kakor omamljen sredi sobe, kamor ga je potisnila koščena roka gospoda Gregorija, in strmi na vrata, dočim stečeta Jelica in Katarina k oknu; zdajci pa se zasmeje na ves glas in sčde ves onemogel na stol. Zasvetilo se mu je v glavi: čudno vedenje gospoda Gregorija, dni prizor, o katerem je prav danes povedala mlada dčklica, da se je zvršil v njega stanovanji, denašnja razvnetost — ne, niti najmanjše dvojbe ni, da se je knjigovodja zagledal v njega nevesto, da je prišel danes k nji, kakor je obetal stari Katarini, da bi jo bil celd — snubil, ako bi ne bil ugledal njega, Pavla Vodčta! . . .
Skrajno osupli ga poslušata obe, ko jima razklada svojo misel, vender se dčklica skoro zresni, dočim se Pavel še vedno smeje, da mu kar solze tekd po licih.
»Jaz nisem zakrivila ničesar,« reče mu ljubeznivo; »da bi le ne zbolel od prevelikega nemira poslednjih dnij! To bi bilo slabo znamenje za naju, ako bi —«
»Ali prosim te,« vzklikne Pavel neverjetno, »zbolel da bi? Tedaj ga niti ne poznaš! Se čmernejši bode in neznosnejši, to je vse. Haha, takšna brezumnost! No, hvala Bogu, bivati mi ne bode dolgo poleg njega! Saj sem ti že povedal, da sem izteknil ugoden kraj, kjer ustanovim svojo prodajalnico z dobrimi pogoji, in gospodu Zorcu sem takisto že odpovedal. Takd bode ustreženo gospodu Gregoriju in meni. Je li, tebi tudi?«
Ne čakaje odgovora, objame Vode zardelo dčklico in se zavrti ž njo po sobi, da stara Katarina kar maje z glavo . . .
In zopet se je gospod Gregorij kopal v nebeškem zlatu, katero se je vsipalo skozi okno v njega sobo, ali od brezmejne jeze je stiskal pesti in vihral po sobi. Kakd je prišel domdv, do tega mu ni bilo, dovolj, da je tukaj! Bedäk, da je sploh kdaj ostavil to sobo, kjer je bil daleč od vse tiste svojati, katera se imenuje človeštvo. Kaj takega njemu l Takšno brezstidno dekletce, ta prevzetna stvarca se je samd šalila ž njim in sedaj se mu doma roga z dnim mlečnozobim mladičem ! V knjigovodji vse kipi od togote — takšna sramota! Kakd grozno se je osmešil! Dovolj mu ni bilo, da ga je že nekoč preslepilo gladko žensko lice, ne, zavesti se je dal iz nova, in še kakd se je dal zavesti, da je bil ves brez uma v poslednjih dneh! . . . Jutri pa, ko pride v pisarno, utegne mu dni bedäk celd — kaj, da bi se mu Vodč še rogal ? Ako je še kaj pravice na svetu, ubije ga, samd zine naj! Sploh pa, da bi še delal poleg njega? Rajši grč živ pod zčmljo! Gospod
Gregorij se bori z nekovim ukrepom. Kdo li ga more prisiliti, da bi še hodil pisat h gospodu Zorcu? Ali nima dovolj, da lahko živi ob svojem ? Dovolj ima, toda — odpovedal ne bode. Nikakor ne! To bi bilo videti, kakor da se je umeknil dnemu dečaku, ki bi bil bržkone nepopisno vesel, ako bi nekega dnč gospod Gregorij izginil iz pisdrne, da bi morda celd sam sčdel na njega mesto. Vodč in na njega mesto? Knjigovodjo duši v grlu od silne jeze — ne, od izdane ljubezni ne bode umrl, zatd ga je preveč mož£, ali tega bi izvestno nc prebil, da bi kdo drug gospodaril v pisarni, prav pri tisti mizi, kjer je sedel sam, in da bi kdo drug izvrševal prav tista opravila, katera so bila poverjena zgolj njemu. To, in nič drugega, to bi ga umorilo. Nalašč ne pojde iz pisarne, za ves svet ne, poskrbel pa bode, da se iznebi Vodčta, in sicer še danes, pri tej priči . . .
Stoj, takd venderle ne grč! Ako se resnično napoti h gospodu Zorcu, da bi zahteval, naj odslovi Vodčta, povedati bi moral tehten razlog, in prav tega nima, ako neče izdati samega sebe. In mimo tega, kdo vč, kaj bi Vode s strupenim svojim jezikom trosil po mestu o njem! Zatorej: mir in pamet!
Da, mir in pamet 1 Knjigovodja globoko vzdihne. Da ga ni oboje minilo v poslednji dobi, drugače bi bilo. Ne osmešil bi se bil takd grozovito. Hm — ali se je pa res osmešil ? Saj ni niti Vodčtu, niti stari Katarini, nikar še dni dčklici izrekel besedice, ki bi bila pričala, kakšna brezumnost je preobladala njega srce. Dä, brezumnost, to je prava beseda! Gospod Gregorij se dokaj potolaži, dasi je še zmiraj jezen, da nič takega. V najskrajnejši kot svoje duše bode vrgel vse spomine in hodil po svojem poti kakor dosihdob. Sedaj je celd nekamo zadovoljen sam s seboj, da mu je denašnji dan iz nova potrdil dno prepričanje, katero se mu jc že precčj razmajalo, da jc namreč vse laž in licemerstvo! . . .
Takd premišljujč ukrene napdsled, da ne stori ničesar, nego da potrpi, kakd se zasučejo stvari samč po sebi. Kar se dostaje Vodčta, prepovč mu prčcej jutri jedenkrat za vselej, da bi govoril ž njim; sicer pa bode mladič izvestno gledal, da se kär najhitreje združi s tisto svojo dčklico in da začnč tržiti sam na svojo rdko. Zloben smeh se mu razširi po vsem lici: ako je še käj pravice na svetu, učaka pač tisti dan, ko bode stal Vodč potrt pred njim in se bridko kesal brezumnega hipa, ko je svoji ljubezni žrtvoval .svojo blaginjo in dobro službo v pisarni gospoda Zorca! . . .
Izredno zadovoljen je zaslišal gospod Gregorij drugega dne od svojega gospodarja, da mu je komptoirist Pavel Vode odpovedal, ker se misli poročiti in ustanoviti samostojno. Rčzka opazka mu je bila na ustnih, ali zamolčal jo je in samd dejal:
»Nobene škode, gospod Zoreč!«
Potem se je iztegnil po svojih knjigah in jel pisati, kakor da se ni nič zgodilo v poslednjih dneh. Ko je potem prišel Vode, niti pogledal ga ni, nikar še odzdravil, in mladi mož je bil toli oziren, da se ni z besedico ni doteknil včerajšnjega dogodka. Na pisni mizi svoji je našel Preščrnove poezije; pač se je nasmehnil skrivaj in po sträni pogledal na gospoda Gregorija, natd pa jih je zaklenil v miznico.
To je včdel, da si bode naslajal dušo ž njimi, kadarkoli jih odpre; za čmernega možd ondu pri mizi sevčda niso. Kdo vč, kakd jih je bral! Ne ostane mu itak nič o njih, saj jih ne more umeti takov koščen človek! . . .
Prav je govoril mladenič sam v sebi, ali v nččem se je vender zmotil, v tem namreč, da ne ostane knjigovodji nič o dični knjižici! Pozabil bode izvestno vse pesmi, katere je bral takd navdušen v svoji sobi, ali kakor je soditi iz vsega njegovega značaja: neizrecna nejevolja mu bode vselej prešinila staro srce, kadar se bode domislil, da je nekoč živel na morskem otoku samotdr, katerega je premotila mlada dčklica, stopivši slučajno na njega otok, in srdit si bode dejal, da je takisto sam prebil vse to, kar pripoveduje legenda o svetem Senanu! —
Okolo sveta.
Potopisne črtice. Spisal A. Dole net I. Iz Pulja do Mavricija. (Dalje.)
avricij pripada Maskarenom in jc vulkanskega izvira. Površja ima toliko kakor Istra. Živalstvo in rastlinstvo sta jako jednolični. V začetku so bili tukaj samd mrčesi in ptiči. Izmed sesalcev so prišle prve na otok podgane; priplavale so baje z ladij, katere so se tukaj razbile. Ostale sesalce, kateri so bili ali pa so še na otoku, pripeljale so takisto ladje. Jeleni in mrjasci so še sedaj poglavitna divjačina na otoku. Posebne vrste ptic, takd zvanih
dodos, bilo je v prejšnjih časih mnogo. Bili so toliki kakor noji. Prileteli so bržkone z otoka Madagaskarja, kjer živč podobni ptiči še dandanes. Peruti so se jim po mnogih generacijah popolnoma izgubile, zakaj potrebovali jih niso, ker na otoku ni bilo nevarnih ujčd. Prvi ljudje, kateri so prišli na otok, našli so ptice popolnoma krotke, in ker so imele ukusno mesd, pobijali so jih, kar se je dalo, dokler jih niso popolnoma zatrli. Sedaj niti ne dobiš ogrodja teh ptic. Muzej v Port Louisu ima fotografijo takšnega ogrodja in nekaj jajec, katera so mnogo večja od nojevih.
Na otoku rastd različne palme, prav pogostoma kokosove palme in dne iz Cayenna; le-tč so lepd ravne, imajo gladko deblo in gost vrh. Razven tega rodi otok banane, mangos, ananas in drugo tropiško sadje. Glavni pridelek je sladkorni trs. Nasajajo ga mnogo in ga dozorelega spravljajo v tvornice po vozovih, kateri tekd po žici. Otok prideluje tudi mnogo bombaža; indiga in vanilije pa je menj. Vse to večinoma izvažajo.
Otok ima okolo 360.000 prebivalcev; nad četrtino jih živi v Port Louisu. Prebivalci so jako mešani. Četrtina jc Kvropcev, dve tretjini sta Indi, ostali so Maskareni in potomci sužnjev. Govorč večinoma francoski in angleški. Otok obkrožajo korale, katere so na 15 mestih predrte, kjer se namreč izlivajo reke v mdrje. Koralni tvori najbolj uspevajo na jugo vzhodni strani; zaradi tega prihajajo velike ladje le težko v Grand Port, ki je največje mesto za Port Louisom. Otok je v srednjem in zapadnem delu precčj gorat. Najvišji vrhovi merijo do 3000 čevljev. Gorovje se odlikuje zlasti po ostrih vrhčh in zarezah. Na vzhodu je otok precej raven. V rečji strugi teče voda samd pozimi in o dežčvji; poleti se posuši, ali pa je v nji le malo vode.
Bodi sedaj nekoliko omenjeno iz zgodovine tega otoka. Leta 1505. je Don Pedro de Mascarengo nenadoma ugledal suho zemljo, do tedaj neznani otok Mavricij, katerega je osvojil v imeni portugalskega kralja. Portugalci so molčali o odkritji tega otoka in so namesto posadke tja poslali — kuretnine, prašičev in jelenov. Leta 1598. so otok drugič odkrili Nizozemci za kralja Morica Nasavskega. Od eskadre, katera je bila namenjena v Batavijo. zanesla je velika nevihta tri ladje semkaj. Ker jim je že živež pošel, prišli so sestradani na otok, kjer so našli dne ptice dodos. Nizozemcem je prijala pečenka; napolnili so si Ž njo vse shrambe in so sploh takd neusmiljeno ravnali s ptiči, da jih je bilo za pet let le še malo. Nizozemci so našli na otoku dne živali, katere so importirali Portugalci. Veseli tolikanj bogatega Živalstva, hoteli so pomnožiti tudi rastlinstvo in so nasadili razne
cvctice in rastline. Po Morici Nasavskem se imenuje otok Mavrieij. Leta 1613. so ugrabili otok morski razbojniki, kateri so prišli iz Indijskega mdrja. Ker je otok zaradi koralnih tvorov težko pristopen, rabil jim je za izvrstno zavetišče pred zasledovalci. Nizozemci so ustanovili tukaj naselbino kaznjencev. Pod upraviteljstvom Van de Mestra, poveljnika dnih treh nizozemskih ladij, zgradili so na otoku trdnjave, na jugozapadu in severovzhodu pa so se lepo razvijale naselbine. Ker je Van de Mestru nedostajalo dclavccv, naprosil je upravitelja otoka Madagaskarja, Prouija, naj mu pošlje delavcev. Proui jc nabral ljudij in jih prodal Mestru za sužnje. Ko so prodani izseljenci spoznali sleparstvo, združili so se s kaznjenci in morskimi razbojniki ter pobegnili v göre. Od tod so neprestano napadali naseljence. Naposled so vzeli celö trdnjavo, razdejali jo in pobili posadko. Naseljencem na otoku ni bilo delj prebiti, zatö so se preselili na rt Dobre nddcjc. Toliko da so zvedeli o tem Francozje, kateri so se že utrdili na bližnjem otoku Bourbonu, poslali so 1715. leta ladje v Mavrieij, da bi zasedli otok. Prekrstili so ga v Isle de France. Otok so zemljcmerci preiskali in se izrazili ugodno o njega vrednosti. Francozje so takoj poslali nanj posadko, katero je vodil kapitan Mahe de Labourdounais. Le-tä je bil potem za upravitelja, in prva skrb mu jc bila, da je izgnal razbojnike. Potem je zgradil nove utrdbe, sezidal v Port Louisu mnogo cest, bdlnic, prekopov in arzenal. Skoro se je očito pokazal plod njega delovanja; zakaj otok se je takd povzdignil, da je Labourdounais vsako leto mnogo ladij težko naloženih pošiljal domöv. Toda mnogi njegovi sovražniki so ga očrnili pri kralji, in Labourdounais je bil pozvan na odgovor na Francosko. Sevčda se je skoro izpričala njega nedolžnost, ali ta dogodek mu je takö ogrenil življenje, da se jc hotel odpovedati vsem častčm. Na prošnjo kralja samega je ostal v službi in poveljeval eskadri, namenjeni v Indijo. Junaški se je bojeval v Indiji, in ko se jc vrnil na Mavrieij, vzprejeli so ga prebivalci z velikimi častmi. Ali presenečen ni bil malo, ko je dobil drugega moža na svojem mestu. Dočim se je v boril Indiji, sovražniki namreč na dvoru niso mirovali, in David je prišel na njega mesto. Davidu je bilo zajedno ukazano, naj prime Labourdounaisa. Toda bil je pravičen mož in ga ni zaprl, temveč mu je izročil francoske ladje, da bi jih prepeljal v domovino. Labourdounais pa ni vzprejel te ponudbe, nego se je na trgovski ladji odpeljal z otoka. Prišedšega na Francosko, prijeli so ga nemudoma in odvedli v bastilo, kjer je sedčl tri leta. Takrat šele se je iz nova pokazala njega nedolžnost. S častjd so ga izpustili; toda življenje v zaporu mu jc uničilo zdravje, in skoro potem jc umrl v velikem uboštvu.
Ž njim je izginila vsa blaginja z otoka. Že za dvanajst let so morali živež privažati na otok. Ko je bil na Francoskem prevrat, razširil se je tudi po Mavriciji. Takrat je upravljal otok Malartique, sploh poslednji francoski upravitelj na Mavriciji. Angleži so imeli takrat že v svoji oblasti otok Rodriguez blizu Mavricija. Že za Labour-dounaisa so poskušali pridobiti Mavricij, toda vselej jim je izpodletclo, zakaj otok je bil dobro utrjen in ima ugodno lčžo. Po smrti Labour-dounaisovi so zopet poskusili svojo srečo. Prišli so z 72 ladjami pred Port Louis, osvojili to mesto in ž njim ves otok, katerega so zopet prekrstili v ime Mavricij. Angleži so oprezno izpreminjali ondotnc razmere, da bi si pridobili ljubezen prebivalcev. Robstvo so odpravili. Da bi posestniki plantaž ne imeli posebne škode, ukazali so, da ostanejo sužnji njih, dokler ne pridejo drugi delavci. — Iz večine so le ti Indi, katerim pravijo »kuli«. Otok je še sedaj v angleških rokah. —
Ostali smo na Mavriciji dvanajst dnij. Žal, da smo prišli v najneugodnejšem letnem času, zakaj vsa gospoda in sploh vse, kar je le moglo, šlo je ta čas iz mesta na kmete. Port Louis šteje okolo 100.000 prebivalcev. Znamenit jc muzej, veliki bazar, kjer prodajajo tudi sadje, in veliko dirkališče, kjer stoji spomenik zadnjega francoskega upravitelja Malartiqua. Postavile so ga device iz Mavricija. Drug spomenik jc na obrežji na včlikem trgu in kaže Labourdounaisa prirodno velikega. Izmed javnih zgradeb je poleg muzeja omeniti palače guverner jeve in banke. Jako zanimljiva je tudi mošeja in kitajski tempelj. Vstopivši v mošejo, moraš se sezuti in bds ali v opankah stopiti v svetišče. Vstopivšemu v kitajski tempelj, udari ti jako neprijeten duh naproti; sploh v svetišči ni presnažno. V njem je nekaj jako lepih in umetno izdelanih posod, oltar je bogato okrašen z rezljanim, zlato prevlečenim lesom. Na sredi stoji prestol, na katerem sedi debel mož odurne zunanjosti, da se mu nehotč nasmehneš. Sicer pa kitajsko svetišče nima ničesar zanimljivega.
Pri tej priliki omenim, da so Kitajci v obče jako umazani, takd da se ti kar studi, kaj vzeti od njih. Bavijo se z malo trgovino. — Port Louis ima Ičpo okolico; sdsebno lepo je letovišče Curepipe. Železniške postaje do tjä so prav blizu skupaj, takd da postoji naglo vozeči vlak malone vsakih 5 minut. Vozovi so manjši nego pri nas. zidani pa so v dve nadstropji in so jako zračni. Poldrugo uro je treba do letovišča. Ondu vidiš vilo poleg vile, okolo vsake je lepd obdelan vrt. Vile so jako nizke, da jih ne poškodujejo viharji, kateri razsajajo pogostoma. Tudi nekaj hotelov je tu. Pol ure od kolodvora je velik, lep vrt, kamor smč vsakdo.
Priroda je obdarila otok z izrednimi lepotami. Krasen je slap reke Tamarinde, visok 40—50 m. Lep slap ima takisto reka Grand Riviere. Omeniti je treba še velikega botaniškega vrta v Pample-monssesu, ki je prava posebnost, bodisi po velikosti, bodisi po bogastvu. Za lepimi palminimi drevoredi se vrstč krasni vrtni nasadi, za temi majhni ribniki, ob katerih rastd lepe vodne cvetice. Na travnikih so kolibe za piknik. Na vrtu je tudi grob Pavla in Virginijc, znanih iz romana, kateri se je vršil na otoku. Dalje vidiš velik kamen, na katerem so zapisani vsi dni možjč, kateri so kakd olepšali vrt. V ograji sta dve veliki želvi, na katerih smo vsi jahali, takd sta veliki in močni. Bili sta nad 1 m dolgi in */a m visoki. Do Pamplemonssesa jc treba iz Port Louisa pol ure z vozom.
V	obče je bilo življenje v Port Louisu jako prijetno. Meščani so nam poslali mnogo vabil, mi pa smo se jim odzvali na krovu, kolikor smo se mogli. Lepih deklet je dosti, toda ne plešejo kaj prida.
Dnč 26. listopada zjutraj smo odpluli iz Port Louisa in nastopili dolg pot. Iz početka smo imeli ugodne vetrove, toda čimbolj smo šli proti jugu, tem slabše je bilo vreme. Dnč 2. grudna smo bili pod 32° južne širine in 6o° vzhodne dolžine. Skoro ni bilo dnč brez dežja, dnč 10. grudna pa je nastopil hud veter, in mdrje je bilo takd razburkano, da nismo mogli nikjer več sedeti v miru.
Tudi prihodnjega dnč jc bil veter še močan; najvišji valovi so bili 8-9 ;// visoki. Potem se je vihar nekoliko polegel, toda pritisnil je velik mraz. Dnč 12. grudna smo se peljali mimo otoka Sv. Paula. Otok je vulkanskega izvira, neobljuden in majhen. Nekaj dnij že smo videli 10—12 vi dolge glavdče (Potwal), kateri so prihajali često blizu ladje, takd da smo jih videli prav natanko. Brizgali so vodo od sebe kakor vodomet. Ves pot so nas spremljali albatrosi, katerih smo mnogo ujeli, in sicer na trnek.
V	tem so se približali božični prazniki. Tesno nam je bilo pri srci, ko smo se spominjali lepih božičnih večerov v domovini. Videti ni bilo ne snega, ne okrašenih božičnih dreves, ne dnih priprav, katere so v tem času domd obične; pod nami širo mdrje, nad nami pa oblaki, iz katerih je zdržema deževalo! Dnč 24. grudna smo napravili božično drevesce. Pri mizarji smo dobili desko, in drevesce je bilo skoro narejeno. Od deske smo izrezali debelce in drobne kosce, katere smo privezali na deblo. Potem smo vse pobarvali z oljnato barvo, in drevd je bilo narejeno. Da smo dobili svečice, postrgali smo navadne sveče, da so bile končno tanke in pripravne za božično drevd. Okrasili smo drevd s popirnatimi lančki, barvenim popirjem, z zavitimi man-
deljni, dateljni, češpljami in — pečkami, zakaj mesd so sncdli dni, kateri so okrasili drevesce. Drevesce je bilo sicer čudno, ali vzbujalo nam jc vsaj živ spomin na Božič v daljni domovini!
Ko je dnč 29. grudna solncc vzhajalo, ugledali smo nov svet in prijadrali še istega dnč opdldne v Ring Georg Sund, odkoder nas jc potem pilot pripeljal v notranje pristanišče mesteca Albany (Princess Royal Harbour), katero šteje 2000—3000 stanovnikov. Z glavnim mestom zapadne Avstralije Perthan je zvezano z železnico. Mesto je šc zeld mlado, zatd so hiše šc dobro ohranjene. Zidane so večinoma v jedno nadstropje. Na ulicah je vedno polno jahačev; ccld pekovski dečki jahajo od hiše do hiše in prinašajo pecivo. Občcvalni jezik je angleški, Nemce pa lahko sešteješ na prste. V Albany smo videli več avstralskih črncev, prastanovnikov tega sveta. Napredujoči omiki so se umek-nili v notranje dežele. Posamezne družine prihajajo blizu mest, kjer kradejo ali prosjačijo, da si dobivajo najpotrebnejšega živeža. Delati nikakor nc marajo. V notranjih pokrajinah živč ob divjačini. Polti so rjave in so večinoma slabega života; zaradi tega tudi hitro izumirajo. Njih orožje je jako preprosto: kopje in takd zvani »bumerang«. Poslednji jc zakrivljen kakor parabola in ima to čudno svojstvo, da se vrne k strelcu, ako ničesar ne zadene. Kopje mečejo käj dobro. Na svoje oči sem videl, ko je črnec na 30 stopinj ž njim zadel nastavljen novcc; domačini pa so pripovedovali še mnogo drugega. —
II. Adelaide in Melbourne.
Dne 16. prosinca ob 7. uri zjutraj smo prišli v pristanišče mesta Adelaide. Iz mdrja, katero je tukaj zeld plitvo, drži v luko precej ozek prekop. Na desni in levi sträni se razprostira ravnina, močvirna in peščena, porasla z nizkim grmičevjem. Tik obrčžja je mesto Port Adelaide, pristan adelaidski, ki šteje okolo 4000 prebivalcev. Port Adelaide je zajedno središče za izvažanje v južni Avstraliji. Razven zasebnih in trgovskih hiš je mnogo tvornic, večinoma parnih mälinov in plavžev za srebrd.
Kakor v vseh drugih mestih, takd prevladuje tudi v Adelaidu angleški živelj. Mesto šteje 40-50.000, s predmestji do 150.000 prebivalcev, med katerimi je 3000 Nemcev. Adelaide ima jako ugodno lčžo, in vse kaže, da se še jako razširi. Tukaj so mimo drugega lepi muzeji, galerije slik, vseučilišče, gledališče, parlamentno poslopje in pošta, jako lepa stavba z visokim stolpom. V Adelaidu je tudi prav lep botaniški vrt, kateri sluje za najlepšega v Avstraliji, in bogat zverinjak. Ulice so široke in jako čiste. Glavni cesti sta Ring-William-
27
street in Rundle-street. V prvi so skoro vsa javna poslopja in mnogoštevilne banke. Poslednjih je sploh v Avstraliji mnogo, ker trgovec in sploh vsakdo, ki se bavi z denarjem, ne nosi novcev pri sebi, ampak le menice. Druge, prave trgovske ulice so dolge nad jcdtio miljo, ravne in polne prodajalnic in lepih izložeb.
Življenje na ulicah je kaj živo. Razven brezštevilnih šetalcev vidiš jezdece, vozove, bodisi zasebne ali najete, in omnibuse. Vse mesto je prepreženo s tramvajnim tirom. Tudi ponoči je življenje precej živahno. Največ ljudij pa je ob sobotah. To smo opažali tudi v vseh drugih mestih. Ta dan namreč prestanejo delati že ob i. uri popoldne — ostale dni so 8 ur na delu — in zvečer praznujejo. Po cestah, zlasti v Rundle-street, tare se toliko ljudstva, da te potegne za seboj kakor mogočna reka. Proti io. uri je najhuje, potem se ulice zopet praznijo, o polnoči je že precej mirno. Prav narobe pa je v nedeljo. Ta dan namreč Angleži praznujejo strogo po obredu in postavi. Ulice so prazne; razven dnih, kateri s tremi ali še več molitveniki pod pazduho hite v cerkev, ne vidiš nikogar. Vse prodajalnice in vsa javna poslopja, kavarne in gostilne, vse je zaprto. Nekaj naših tovarišev je šlo na nedeljo v cerkev, češ, da bodo tu koketirali z lepimi dekleti. Zmotili so sel Lepih deklet je bilo sicer mnogo, ali toliko da so stopili v cerkev, že je prinesel vratar vsakemu po tri molitvenikc in jim odkazal prostor v kldpi. Tam so morali sedeti dolgi dve uri, kakor da so od lesa; zakaj ako so se le ozrli, že so bili vsi pogledi obrnjeni nänje.
Anglež je ob nedeljah navadno domä; samd v cerkev grč, da opravi svojo pobožnost. Ženske v Adelaidu kakor tudi drugjč v Avstraliji so v vsakem oziru dokaj prostejše, nego pri nas. Vsako dekle, tudi iz najboljših standv, grč zvečer sämo na izprehod, in ne štejejo ji v zlo, ako jo spremlja mlad gospod.
Malone vsak večer smo se peljali v Lemayfor, t. j. na zadnjo železniško postajo tik obrčžja, kjer je na ključi, sezajočem daleč v morje, jako živahno izprehajanje. Vlaki so polni meščanov, ki se prihajajo hladit od dnevne vročine. Podnevi smo bili navadno v kavarni »Rindermann«. Tu je postrezalo petnajst dčklic. To ni v Avstraliji, kjer se nobena ženska ne sramuje dela, nič novega. Dekleta iz boljših družin služijo po kavarnah, prodajalnicah, bazarjih i. t. d.
V Adelaidu je lepo gledališče »Theater Royal«. Tu so igrali žaloigro, katera bi pri nas marsikoga genila do solz. Toda tukaj se predstavlja žaloigra popolnoma drugače, kar smo videli tudi pri drugih igrokazih. V odločilnem trenutku, ko človeka kar mrazi po udih, pride na oder šaljivcc, kateri razdcrc ves vtisek. To pa sdsebno ugaja av-
stralskemu ljudstvu, katero kär hrepeni po šaloigrah, burkah in šalah. Igrajo se tudi take igre, katere bi se pri nas nikakor ne smele predstavljati. Čudno je to, kakd se vede Avstralec, kadar mu igra ugaja. Ne ploska namreč z rokami, temveč žvižga, vpije in teptä z nogami; vse to traja nekaj minut. Potem se zagrinjalo vzdigne, in junak se usmrti iz nova, ali ženska omedli še jedenkrat, ali pa se ponovi kaj drugega podobnega. Sevčda igra nc napravi nobenega vtiska na človeka, kateri pride prvič v tako gledališče. Ta zvižeg in ropot pa ni običen samd v gledališčih, temveč tudi pri konccrtih, o Čemer smo se prepričali v Hobartu. —
Avstralska mesta v obče so se povzdignila jako hitro. Dasi jih je bilo mnogo ustanovljenih šele v tem stoletji, vender se lahko merijo z največjimi mesti po velikosti, trgovini in prometu. Sydney, najstarejše mesto avstralsko, stoji šele sto let; Melbourne šteje nad pol milijona prebivalcev, dasi stoji komaj petdeset ali šestdeset let. Kar se dostaje gmotnega razmerja, ne moreš se v Avstraliji dandenašnji kar čez noč izpremeniti v milijonarja. To je bilo pač mogoče prej, ko rudarstvo še ni bilo takd urejeno, kakor je sedaj, ko imajo država in delniška društva vso zlato rudo v rokah. Nič nenavadnega ni bilo, da so ubožni ljudje, pastirji i. t. d., obogateli kar nagloma. Poznal sem gospoda, kateri je sedaj večkraten milijonar, prej pa je pasel živino. Nekega dne je našel na pašniku zlato rudo; z drugimi vred jc kupil dni pašnik in skoro je obogatel.
Delavci so plačani jako dobro. Najpreprostejši dclavcc ima 7 do 9 shillingov, t. j. 3—5 gld. na dan. Tukaj torej lahko izhaja vsakdo, samd delati mora. Avstralci so pridni; vsak si zasluži toliko, da mu ni treba prosjačiti, stradati ali postajati brez dela. Nikjer nc zapaziš dnih pouličnih lenuhov, katerih je sicer v vsakem mestu dovolj. Življenje v Avstraliji je proti našemu jako drago. Avstralcu se ne zdi takd. Njemu je '/s shillinga (30 kr.) toliko kakor nam 10 kr. Najmanjši znesek, kateri se sploh plačuje, to je 1/2 shillinga. Večinoma plačujejo s celimi. Ako bi torej tukaj hotel živeti takd, kakor si vajen, moral bi zapraviti ravno trikrat toliko. Živeli smo sicer oskromno, vender smo izdali vsak dan vsaj do 2 funta šterlingov, t. j. blizu 24 gld. Zatd jc bila splošna suša, ko smo šli iz Avstralije. Hodi tukaj navedeno nekaj primerov: butelja pive stane i1/» shillinga ali 90 kr.; butelja vina 3 — 5 shill. ali 180 — 3 kosilo 2—3 shill. ali 120 — i'8o gld.; vstopnica v gledališče 5 shill. ali 3 gld.	(Dalje prihodnjič.)

Janez Ziegler.
O stoletnici njegovega rojstva. Spisal Harambaša.
gpjeseca malega travna je iskal prijatelj pri meni knjižice: ► Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih |J soldatov«, češ, da je je že iskal v muzejski, bogoslovni, alojzijeviški in Matičini knjižnici, toda povsod zaman. Tudi jaz nisem mogel ugoditi njega želji, zakaj že je dvajset let. odkar se mi je pogubila. Vprašam ga, čemu se tolikanj zanimlje za to delce? Povč mi, da bode dnč 7. včlikega travna t. 1. baš sto let, odkar se je porodil pisatelj Janez Cigler (Ziegler), in da namerja predlagati, naj tem povodom slavna družba sv. Cirila in Metoda v svoji »Knjižnici« iz nova izda omenjeno zabavno, toda sedaj že sila redko delce; sam pa da kani spisati prezaslužnega pisatelja životopis, ki naj bi se tiskal na čelu »Deteljici«. Novi izdaji naj bi se pridejala tudi slika slavljenčeva. To je zbodrilo tudi mene, da sem jel marljivo zasledovati imenovano knjižico in zajedno nabirati podatkov o Zieglerji. Gledč knjižice sem se obrnil vsaj do trideset rodoljubov duhovskega in posvetnega stanu in do posamičnih knjižnic, toda ves moj trud je bil zaman. Pri dvainšestdesetletncm netjaku pokojnega pisatelja, g. Jožefu Jakliči v Smdrtinu pri Litiji, našel sem daguerotipijo Zieglerjevo — toda kaj pravim, daguerotipijo I — ne, le amalgamirano steklo, na katerem jc bila nekdaj slika pokojnikova, ki pa je sedaj do cela razkrojena. To »zrcalce« obkroža jako neznaten pozlačen in zeld preprost okvir. Nad »zrcalcem« je kakor v varstvo drugo steklo, katero ima ob kraji ozek opaž od debelega popirja rdeče barve in z zlatimi resami. Steklo, kar ga je vidnega, meri 7x4 cm. Na reverzu je prilepljen listek, kamor jc zapisal pokojnik svojeročno:
Joan Ziegler Pfarrer in Weixelburg, daguerotipirt am 30. September 1848.
Von einem durchreisenden Daguerotipisten.
O sliki sami pa, kakor omenjeno, ni sledu. Veščak mčni, da bi sc kemiškim potem še izbrala slika, ako je bila le prej z zlatom prevlečena. — G. Jaklič je imel sicer še drugo Zieglerjevo daguerotipijo na debelem steklu, katero si je dal ujec napraviti v Benetkah, toda nesreča je hotela, da so jo razbili, koso pred kakimi tremi letisnažili pohištvo. —
Naj bodo te oskromne vrstice posvečene slavnemu spominu preža-služnega literata Janeza Zieglerja, ki je dokaj obogatil našo književnosti
Janez Nepomučan Ziegler (Cigler) se je porodil dnč 7. včlikega travna 1792. leta v Vddmatu, selu ljubljanske okolice, v predmestni župi Sv. Petra, v hiši štev. 4. Pri hiši, katera je šc sedaj svojina sorodnikov pisateljevih, reklo se je po domače »pri županu«. To ljudsko ime se je ohranilo še dandanes.
Oče, Andrej Zeglar (takd je zapisano v krstni matici) bil je imovit kmet. Mati našemu pisatelju je bila Marjeta Skatinka. Krstil ga je Ja k o p W a c o 1 n i g. Kumovala sta mu: Jožef Krivic, kmet, in Marija Jevnikarica. V duhovnika so ga posvetili dne 9. malega travna 1815. leta v Ljubljani. Kapelanoval je od dnč 18. malega travna do dnč 2. vinotoka 1815. leta na Koldvratu; potem do dnč 26. prosinca 1816. leta v Dobu; dalje do dnč 14. listopada 1820. leta v Skocijanu pri Dobravi; končno do dnč 2. ržčnega cveta 1823. leta pri Sv. Petru v Ljubljani. Natö je bil do dnč 24. listopada istega leta župni upravitelj v Toplicah in od tedaj do dnč 30. kimovca 1832. leta kaznilničin kurat na Gradu ljubljanskem.
Na Grädu je bilo takrat, po besedah netjakovih, zaprtih veliko »francoskih rebelov«, s katerimi je Ziegler občeval v njih materinem jeziku. Čislali so ga izredno in ga celd nagovarjali, naj grč služit na Francosko. Pojedini so mu v znak spoštovanja poklonili mnogo sre-brnine. Podarili so mu tudi tri svetinje; jedna je srebrna, druga bronasta, tretja bakrena; vse tri imajo francoske napise. Hranil jih je Ziegler verno do smrti, in sedaj jih ima njega netjak Jožef Jaklič. Pokazati pa mi jih ni mogel, češ, da nc vč prav, kje jih ima založene.
Na Grädu je bila Zieglerju kuharica sestra Marija, ki se je orno-žila v Šmartin pri Litiji na št. 20. k Jakliču. Nje sina Jožefa, svojega netjaka, imel je Ziegler zeld rad. Za mladih let ga je poučeval sam. Odraslega je često pošiljal po gospodarskih pöslih, po vino na Dolenjsko in po konje v Čakovec. Da bi ga oslobodil vojaščine, kupil mu je celd zemljišče v Zäspu pri Cerkljah na Dolenjskem.
Dnč 30. kimovca 1832. leta je bil Ziegler kanoniško umeščen za župnika v Višnji gori, kjer je bival do smrti, torej 36 let in pol. Tu se je veliko ukvarjal z gospodarstvom in je zlasti ljubil čebele. Čudo se je tudi bavil s pisateljevanjem. Bil je izboren kaligraf, in župne matice so kaligrafirane v pravem pomenu te besede. Za potovanje je bil posebno vnet. Z dovolitvijo ordinarijatovo je imel po cele mesece upravitelja, sam pa je potoval. Prepotoval je vso Avstrijo,
Laško, Francosko, Nemčijo, prišel celd doli »blezo do Turškega«. Netjak poudarja, da je bil vsaj po tri tedne na leto z ddma, in izvaja od tod njega obširno jezikovno znanje.
Ziegler je bil mož učen in izobražen. Poleg slovenščine je govoril in pisal latinski, nemški, francoski in laški. Netjak zatrjuje, da jc bil takisto včšč angleškemu, češkemu, hrvaškemu in ogerskemu jeziku. Bil je prostodušen človek in velik protivnik tercijälstvu. Dijake je podpiral zeld rad. V javne stvari se ni mnogo vtikal, nego je bil velik kozmopolit. Rekal je često: »Materin jezik je glava, toda ne prezirajmo niti drugih. Kolikor jezikov znaš, toliko mdž veljaš.«
Ziegler je bil velik, lepo vzrasel mož in precčj — gizdav. Oblačil se je ukusno in je mnogo čislal lčpo obleko. Posebno strast je Še imel do ličnih — škornjic. Nobene mu niso bile dosti lepč, redno pa vsake pretesne, takd da je navadno težko hodil v njih. Kadar se je opravil posebno izbrano in imel lično obutev, takrat se jc rad potrkal na prsi in se nasmehnil svojemu netjaku: »Joža, le poglej me! Jaz sem fant od fare! Kdo je men' gliha, še Spičkov ne Miha!« — Miha je bil baje poznat mlad gizdalin.
Ziegler je imel slabost, da so mu imponirali aristokratje, in menil je, da so nekoliko več nego drugi navadni ljudje. Domišljal si je celd, da so mu bili pradedje plemeniti, in zatd je brskal po vseh kotih, da bi izteknil svojcev grb. Vrnivši se s potovanja, res prinese nekoč grb Zieglerjev! Ta grb še danes hrani njega netjak v Šmartinu. Okvir mu je črn, lesen in kaj preprost. Originalni popir, že ves zarjavel, meri 20 X 16 cm. Grb je razdeljen v dve jednaki poševni polovini. Gorenji na levi strdni je srebrn trikotnik, ob čegar hipotenuzi je ozka rdeča proga, a poleg nje skladna srebrna; nänjo se naslanja večje črno polje v podobi paraleloida; gorenja in dolenja prema sta vzporedni. Sredi tega Črnega polja ždi srebrna školjka, obrnjena nizdolu. "Spodnje polje je jednako gorenjemu, samd da je to, kar je göri na levici, spodaj na desni sträni. Gorenjo polovino obkoljajo zlate in črne arabeske. V njih sredini nad grbom so zopet arabeske, obkrožene z zlatimi krogi, temelj pa jim je rdeč in moder, z zlatim okrasjem. Na vzglavji se dviga gorenja polovica srebrno*črnega laboda z zvitim vratom in zevajočim kljunom.
Pod grbom je napisal Ziegler svojeročno: Alexius Ziegler Bayerischer Rath, geboren den 5. November 1410. Von diesem stammt die Familie Ziegler in Udmat bei Laibach Haus-
Nr. 4.
Pfarre St. Peter Bezirk Umgebung Laibachs. Wappenbuchs-Fol. 12360. Joan Zicgler Pfarrer in Weixelburg persönlich abgeholt in Wien am
10. September 1838.
Spodaj je prilepljen kos popirja, 19 x 2 cm, na katerega je zapisal Zicglcr:
Gertrud Jaklič geboren 28. Febr. 1805 in Udmat bei Laibach. Zugeheiratet auf S. Martin bei Litaj 20. Juni 1827. war geborne Ziegler.
Vse to je prilepljeno na navaden bel konceptni popir. —
Ko sem bil izvadil naslikani grb iz okvira, našel sem pod njim nekovo tiskano »Wappenmaler-Anzeige« v kateri se občinstvu javlja neki Joseph Stein, k. k. Hof- & Nieder • Oesterr. - Landschaftswappen-maier . . . wohnt in der Stadt, nächst dem Kärntnerthore, in der Krugerstrasse, dem gräflich Ksterhäzischen Hause gegenüber Nr. 1009. Zu ebener Erde. — Na reverzu je zapisala tuja, ne Zieglerjeva roka:
Arma
des Silexius Ziegler, Bayrischer Rath, geborn den 5. November 1410 Folio 12360.
2 fl. C. M.
Ta Stein je torej na Dunaji naslikal opisani grb in računjal zänj 2 gld. st. v. Kje ga jc pač dobil?! In Ziegler je bil uverjen, da je dni plemeniti bavarski svetovalec njega ded! Zatd se je tudi večinoma podpisoval: Joannes Ziegler, Pfarrer auf Weixelburg. Rad je govoril o tem grbu in naglašal, da je nekakšen plemiški potomec. Kakd pa bi bil bavarski plemič zašel v Vodmat pod Ljubljano, ondu se po-kmetil in opustil plemenitaški naslov, to vedd bogovi!
Jcdnak grb visi po besedah netjakovih, baje tudi v rodni hiši Zieglerjevi, v Vddmatu št. 4. pri Županu, kamor ga je poslal pokojnik sam.
Od 1839. leta počenši Ziegler ni več izdal nove knjige. Toda ko mu Fran Levstik v »Glasniku« 1858. leta zv. I., štev. 3. vrlo pohvali njega »Svetina« — vsebino in zlog — zopet zastavi perd in spiše za »Družbo sv. Mohorja« povesti: »Deteljica« (izd. 1863. leta) in »Kortonica« (izd. 1866. leta). »Deteljica« je dobila 100 gld. nagrade.
Zadnje čase je bil Ziegler pristen samotär in velik posebnež. Vedno je tičal domä v sobi in pisal. Ljudje so ga videli jedino le v cerkvi in le od tod še vedeli, da živi. Vsekakor je najčudnejše to, da on, slovenski pisatelj, čegar povesti je izdajala »Družba sv. Mohorja«, niti ni mignil s prstom, da bi bil kaj storil za to prekoristno
družbo, nego ljudje v Višnji gori in okolici so zvedeli o nji šele po prihodu Zieglerjcvega naslednika 1
Ziegler je iskreno želel, da bi se o njega zlati maši osnovala velika obiteljska slavnost. Sam bi bil tedaj slavil petdesetletnico svojega duhovništva, njega brat, župan vddmatski, zlato poroko, in netjak Jožef Jaklič naj bi se otorej oženil, takd da bi bil Ziegler oba poročal. Toda ta namera se je izjalovila. Zakaj ? Tega nisem mogel dognati.
Zadnjih dvajset let svojega življenja je Ziegler vsaki dve leti popravljal in prepisoval svojo oporoko, katero je potem hranil — ne on sam, nego netjak Jožef Jaklič 1
Dnč 30. vinotoka 1857. leta je bil iz Prečine dekretiran Anton Narobe za kapelana v Višnjo goro. Isti čas je bil Janez Zavrl ondu Megušerjev beneficijat in Ziegler njiju župnik. Iz njih priimkov je nastal tedaj bonmot: Ziegler je narobe zavrl.
Ziegler je bil v Višnji gori dvakrat v smrtni nevarnosti, toda obakrat so ga oteli. Tri leta pred svojo smrtjo se je prehladil v cerkvi takd silno, da so zdvojili o njega okrevanji. Tretjič pa mu je šlo za glavo. Bolezen mu je bila »Brand der Alten«, gnilo mu je mesd na nogah — nasledki ozkega obuvala. Na smrtni postelji je dejal netjaku: »Sedaj me Bog tepe, ker sem bil prevzeten; sedaj pojdem.« Vročil mu je tudi zopet novo svojo oporoko. Umrl je dnč u. malega travna 1869. leta opdldne.
Izprevod njegov je bil velikanski. Pokopal ga je šmArijski dekan Matija Brolih v spremstvu štirinajstih duhovnikov. Glavnim dedičem in zajedno izvrševateljem svoje oporoke je imenoval netjaka Jožefa. Ta mi pripoveduje, da je zapustil Ziegler precejšnje imenje; med gotovino je bilo veliko cekinov. V oporoki je tudi točka, da mora netjak vsakemu duhovniku, ki bode pri pogrebu, dati po jeden cekin. To naročilo je dedič vestno zvršil o sedmini na gostčh.
Na višnjegorskem pokopališči kaže oskromen spomenik kraj, kjer spi pokojni pisatelj. Preprosta kamenita plošča ima ta-le napis:
J. CIGLER
fajmošter višnjapcorsUi R. 7. maja 1792. f II. aprila 1869.
Tukaj trupla prah počiva, Duša lam plačilo vživa,
Kličem milo iz temne jame : Moli, o prijatel, za me!
(Konec prihodnjič.)
Glasbena doba 16. stoletja in Jakop
Gallus.
V spomin njegove tristoletnice. Spisal X.
ne 9. ržčnega cveta je priredila »Glasbena Matica« v Ljub-I Ijani zgodovinski koncert v proslavo jednega najdičnejših I rojakov naših, skladatelja Jakopa Gallusa. Dolžnost I je takisto leposlovnemu listu, da se spominja tristoletnice, odkar je preminil odlični ta mojster, katerega ves glasbeni svet za Pa-lestrino, Willaertom, Lassusom in Gabriclijem prišteva najduhovi-tejšim in najplodnejšim glasbenikom 16. stoletja. Izvestno ne bode odveč, ako v velikih potezah očitamo glasbeno razmerje pred njim in za njega ter potem izpregovorimo o delovanji Gallusa samega.
Znano je v obče, kakd dolg in strm pot je morala prehoditi glasbena umetnost kakor sploh vse umetnosti, predno se je iz prvotne preprostosti vzpela do denašnje višine. Do 15. stoletja sploh ni moči govoriti o takšni glasbi, da bi jo upravičeno imenovali resnično umetnost v denašnjem pomenu te besede, nego prejšnja stoletja poznajo namesto nje zgolj nekakšno glasbeno učenost, oprto po jedni strani na Gregorijansko ccrkveno petje, po drugi pa na narodno pesem, ki si je šele iskala svojega pota. Jedva začetkom 1 5. stoletja se je ta glasbena učenost izpremenila v pravo umetnost. Bistveno znamenje vsi glasbi je potem v dveh stoletjih (od leta 1400. — leta 1600.) zgolj mnogoglasje, in glasbena zgodovina imenuje glabo te dobe »staro glasbo«. Delovale pa so v rečeni dobi tri glasbene šole, izmed katerih se je treba najprej spominjati najstarejše, takd zvane nizozemske šole, katere najodličnejši zastopniki so bili v 15. in 16. stoletji Du fay, Ockenheim, Josquin, Gombcrt, W i 1-laert in Orlando Lassus; potem pa je imenovati dve italijanski šoli: rimsko in benečansko.
Nizozemska šola se odlikuje po strogem mnogoglasji, umetnem kontrapunktu, razviti menzuri (glasboslovji), takisto po umetniško dovršenih delih. Takrat, ko je Gallus razvijal znamenito svoje delovanje, torej v drugi polovici 16. stoletja, zastopal je staro nizozemsko šolo zlasti imenovani Lassus, ki je bil od leta 1557. do 1594. kapelnik monakovske kapele. Poleg njega sta delovala v Gallusovi dobi pri saksonski kapeli v Draždanah Le Maistre in S can dell us, glasbenika, katerih skladanje se opira na nizozemsko šolo, dočim je slul
pri kapeli cesarja Rudolfa II. v Pragi Reg n ar d in pri cesarski kapeli na Dunaji Filip de Monte, ki jc bil pozneje kapelnik stolne cerkve v Pragi.
Proizvodi nizozemske šole so bili zaradi visoke svoje umetnosti sosebno obljubljeni in čislani tudi po Italiji, takd da so ondu glasbeniki te šole do cela vladali od 15. stoletja do srede 16. stoletja. Da se je pojavila italijanska domača glasba šele pozneje, to je dokaj čudno, ako pomislimo, kakd je že tedaj cvetelo pesništvo (Dante in Petrarca v 13. in 14. stoletji) in kakd so žc slüle italijanske vpodabljajoče umetnosti (Bramante, Rafael, Correggio, Michelangelo v 15. in 16. stoletji). O domači glasbeni umetnosti italijanski do srede 16. stoletja malone ni sledu, zakaj izvajajoči umetniki so zgolj Nizozemci. Šele v drugi polovici 16. stoletja razvijejo italijanski in nizozemski mojstri na italijanskih tleh »staro glasbeno umetnost« do klasiške dovršenosti. Nizozemci se od te dobe čimdalje bolj umičejo z glasbenega pozo-rišča, dokler mu napdsled splošno ne zavladajo Italijani. V Italiji se ustanovita dve šoli, obe izredne važnosti za svetovno glasbo, rimska in benečanska. Obe družno hrepenita po izobrazbi, vzvišanji in dovršenosti nizozemske šole. Umetnostno načelo, kontrapunktiška skladnja in oblika jima je ista, samd da se pojavlja v italijanskih glasbotvorih še visoka sorazmernost, jasnost in čustvena lepota, česar nizozemska stara šola še nima.
Ustanovitelj in mojster rimski šoli je bil P a 1 e s t r i n a, katerega jc imenoval papež Pij IV. za skladatelja papeške kapele. Ta največji mojster cerkvenega petja v 16. stoletji je deloval prav takrat kakor naš Gallus in je povzdignil cerkveno glasbo do najčistejše in najvrednejše dovršenosti. Poleg njega slovč v Gallusovi ddbi Ani-muccia, brata Na ni ni, Anerio in španski glasbenik da Vittoria, ki se je tedaj bavil v Rimu. Vsi ti so bili učenci rimske šole. Tudi Luca M a r e n z i o, najobljubljenejši madrigalist 16. stoletja, pripada tej šoli, vender se kaže dokaj samostojnega.
Zajedno z rimsko šolo je cvetela benečanska šola, katero jc ustanovil W illa er t. Obe šoli sta gojili mnogoglasno umetnost in nje oblike, vender pa se nekoliko ločita. Dočim je bilo rimski šoli zgolj do vzvišeno-preproste glasbe Palestrinijeve, takd zvanega »Pale-strinijevega zloga«, in absolutno cerkvene glasbe, ponaša se benečanska šola s sijajno in barveno glasbo, z mnogoglasjem in mnogozbornostjo; mimo tega uporablja obilnejšo kromatiko in živahnejšo ritmiko ter je naprednega značaja za razvoj poznejše glasbe. Kar je bila rimski šoli sikstinska kapela v Rimu, to je bila benečanski Šoli cerkev
Sv. Marka v Benetkah. Po načelih te benečanske šole so se ravnala tudi vsa važnejša mesta gorenjeitalijanska. Nje glavni zastopniki so bili v Benetkah Willacrt, včliki teoretik Zarlino, Andrea in Giovanni G a b ri e 1 i. Zlasti poslednja dva sta jo povzdignila na vrhunec dovršenosti.
Kar se tiče Avstrije in nemških dežela, tukaj ni moči govoriti o posebnem glasbenem zlogu, nego na glasbo avstrijsko in nemško so vplivali Nizozemci in Italijani, zlasti umetniki benečanske šole. Na Nemškem so delovali v tej dobi (v drugi polovici 16. stoletja) Leon Hasslcr, Gumpcltz heimer, Erbach , Mciland in Aichinger. Njih obzorje seza daleč preko ccrkveno-protestantovskc meri; najimenitnejši izmed njih je Hassler. Na Avstrijskem pa je med vsemi domačimi glasbeniki 16. stoletja najznamenitnejši mojster svoje umetnosti baš dični naš rojak, Čegar spominu so posvečene te oskromne črtice: Jakop Gallus H a ndl.
O življenji Gallusovem nimamo premnogo izvestil. Marsikaj je nerazjasnjenega, vender se utegne dognati še to in dno, kar bode važno za poznavanje našega rojaka. Gallusove skladbe so ležale do najnovejše dobe zaprašene po raznih arhivih in knjižnicah (n. pr. v dvorni knjižnici in v konservatorijskem arhivu na Dunaji, v kraljevski dvorni knjižnici v Berlinu i. t. d.); šele ponajveč neumornemu raziskovalcu g. Jožefu M a n t u a n i j u grč zasluga, da je zopet opozoril glasbeni svet na malone pozabljenega skladatelja. Po različnih virih, spopolnjenih z raziskovanji g. Mantuanija, bilo bi o Gallusovem življenji poročati tole:
Jakop Gallus Handl (Petelin?) je bil porojen leta 1550., bržkone v Ribnici na Dolenjskem, vzgojen pa je bil v sčtiškcm samostanu (misel g. Mantuanija), čegar opat Zcisl (od leta 1566. do leta 1576.) ga je priporočil samostanu svetclskemu (Zwettl na Nižjem Avstrijskem). Ondu jc ostal do leta 1580., takrat pa je odšel (po priporočilu opata Rueflfa) v samostan Bruck pri Znojmu in še tistega leta v Obrovice pri Brnu, kjer je bil v jako prijateljskem razmerji z ondotnim opatom. Ko je bil brnski prošt Stanislav Pawlowsky imenovan škofom olomuškim, odšel je ž njim v Olomuc in ostal ondu do leta 1585. Bilje kapelnik stolne cerkve; iz zdravstvenih ozirov pa sije leta 1585. izprosil odpust. (Takd poroča odpustno izpričevalo Gallusovo, katero je zasledil g. Mantuani v knezoškofijskem arhivu kromeriškem). Potem se je napotil preko Šleskega v Prago, kjer je dnč 12. malega srpana 1591. leta umrl za akutno boleznijo. Iz češko pisanega ostalinskega inventara, katerega je takisto našel g. Mantuani v praškem mestnem
arhivu, vidi se, da ni bil Gallus nikoli cesarski kapel ni k, kakor se je mislilo še nedavno, nego kantor v cerkvi Sv. Janeza, kateri je bil cesar patron. Rudolf II. mu je podelil privilegij za deset let, da jc izdal svoja dela. — Gallusovo proizvajanje je čudovito obsežno in vsestransko. Ako pomislimo, da je umrl v najkrepkejši moški dobi — bilo mu je šele 41 let — prištevati ga je zaradi klasiške dovršenosti in lepote njegovih del ne samd največjim in najboljšim skladateljem tedanje dobe, nego tudi najplodnejšim. Zakaj Gallusovih skladeb, kolikor se jih je ohranilo v starih izdajah, štejemo več sto; koliko pa se jih jc izvestno pogubilo! Mnoga dela, zlasti cerkvena, med katerimi je, kolikor doslej včmo, šest maš, niti niso bila natisnjena, nego so raztresena v rokopisu po raznih knjižnicah.
Izmed poglavitnih del, ohranjenih v starih izdajah, imenovati je najprej njegovih šestnajst maš, katere je uglasbil v Olomuci in izdal leta 1580. V Pragi je priredil leta 1586. slovečo izdajo drugih svojih cerkvenih skladeb, imenovano »Opus mu sic um«. To izredno bogato delo, katero je dovrševal dolgih devet let, obseza cerkvene skladbe, in sicer: psalme, motete, himne, kantate, ofertorije, gradualije i. t. d. za vse nedelje, praznike in sopraznike vsega cerkvenega leta. Diči jih vzorno - čist cerkven zlog in visoka umetniška vrednost; mimo tega se ujemajo z obredi in zahtevami cerkvenega petja, kakor jih je ustanovil cerkveni zbor tridentinski in kakor so jih upoštevali vsi včliki mojstri tedanji. Kakd bogata je ta zbirka, to je moči spoznati iz zaporednih številk, s katerimi so zaznamenovane nje skladbe, urejene po štirih oddelkih. Takd ima skladba »Ave Maria«, I. oddelek, številko 70.; »Sed et lingua tnea«, II. odd., štev. 70.; »Laus et pe-tennis gloria«, III. odd., štev. 57. in štiriindvajseteroglasni, čvetero-zborni (149.) psalm ima štev. 143., IV. —
Tretje delo Gallusovo je posvetne vsebine. Njega popolni naslov je: »Iiarmoniarvm moralivm qvibvs heroica, facetiae, natvralia, qvotlibetica, tvm facta fictaqve poetica, & c. Admixta sunt: Nunc primum in lucem editus Avthore Jacobo Händl. Pragae, Exudebat Ge-orgius Nigrinus. Anno: M.D.LXXXIX.« — Ta harmoniarij obseza v treh delih 53 čveteroglasnih madrigalov, resne, šaljive, komične in preproste vsebine. Mimo tega ima knjiga dodatek: »Em p i cedi on harmonic v m«, katerega posvečuje skladatelj spominu »Caspari abbatis Zabrdovicensis ac Sylvensis,« ki je umrl dnč 1. prosinca 1589. leta. V tem dodaje še dve skladbi, posvečeni nasledniku prejšnjega opata, Ambroziju Teleczenu. Podpisan je na teh skladbah: Jacobvs Handl, Gallvs dietvs Carniolvs. Vseh dodanih pet skladeb je osmeroglasnih.
Četrto delo, katero pa je izdal njega brat Jurij šele pet let po Gallusovi smrti, obseza takisto zbirko madrigalov. Posvetil jo je Jurij: »Amplissimo celeberrimoqvc vetcris Pragae scnatvi, viris nobilissimis et clarissimis, dominis et patronis meis.« Popolni naslov tej zbirki je: »Moralia Jacobi Handl Carnioli, Mvsici praestantissimi, quinque, sex, et octo vocibvs concinnata, atque tarn seriis qvam festivis cantibus voluptati humanae accommodata, & nunc primum in lucem edita. Cum gratia & Privilcgio Imperiali, ad annos decern. Noribergae. In officina Typografica Alexandri Theodorici MDXCVI.« — To delo obseza 8 osmeroglasnih, 19 šesteroglasnih in 18 peteroglasnih madrigalov (posvetnih pesmij). Glasovi so: cantvs, altvs, tenor, basis, qvinta vox, scxta vox. Morda utegne koga zanimati pesem, postavljena na čelo tej knjigi; zložil jo je Gallusu v proslavo M. Gcorgius Carolides ,;i Karlsperga, cives novae Pragae:
Ad cantorem modvlorvm Handeiii:
Rvmor Handelivm pertffe dixit Quum putre acciperet cadaver urna: Sed falfo Handel i vm periffe dixit Rumor, funera nulla fentientem, Quod mortale fuit fatuinque terra, Mors terrae, invida, reddidit parenti. Vivit Handelivs fuperftes aftris, Vivit Handelivs fuperftes orbi, Illic menta pia, fed lite pcrenni Laborum genio integer fuorum.
Viventes adfpice, quis<juis occinendo Velmores fapies honeftiores, Vel Mufas facies politiores, Vel motus auimi quictiores. llic iunctim omnia praeftat (hunc prehende Qui Mufas colis elcgautiores) Victurus geuio liber perenni,
Dasi je bilo tudi v Avstriji dokaj pristašev protestantovske vere, vender se v skladbah katolika Gallusa nikakor ne pojavlja vpliv Luthrov kakor v nemški glasbeni umetnosti. Zatorej je tem zanim-ljiveje to, da nahajamo v protesta litovskega mojstra Krharda Bodenschatza zbirki »Florilegium Portcnse« (izšli leta 1618., imenovani po mestu Schulpforta, kjer je bil Bodenschatz okolo leta 1600. kantor,) v prvem delu nič menj nego devetnajst znamenitih skladcb Gallusovih. To je izvestno najboljši dokaz, kakd je zaslül včliki mojster skoro po svoji smrti.	(Konec prihodnjič.)
Književna poročila, in.
Dr. V. Oblak, * Das älteste datirtc siovenisehe Sprachdenkmal«. rSpr. <V°. or//*. (Posebni natisek iz časopisa »Archiv für s I a v i sc he Philologie«
AVK /p.?—
(Dalje.)
Čakavski vpliv vidi Oblak nadalje v pisavi fuacho (V), fuako (XI. i, 2) in fuaku (XI. 2): fu namesto pričakovanega uf za v s se je vrinil iz čakavščine (216). Jaz nastavljam uf z ozirom na tö, da ima pisavec X. ufaco, Praša pa se, je-li sv pri pron. z/wu in v\>sjak\> res znamenje čakavščine? Govorč li pravi Čakavci sav, sva. sve, svaki? Nemanič (III. 8, 9) poznd samö vas ali sa, se, sa, saki, sdkakov, sdČesa, nobene oblike pa nima s sv. Tudi v čakavskih listinah s Krka in severne Dalmacije se nahajajo samö oblike z vs, včasi je pisano v's; ako bi se našlo kje sav, sva, svaki, šteti je to gotovo za vpliv štokavščinc. Da so Čakavci v prejšnjih časih govorili sav, sva, sve, svaki, to je tudi neverojetno. Od sav, sve, svaki bi nikdar ne mogli priti do vas, sa, se, saki', zakaj neki naj bi bil v iz srede izpal? Na početku to grč, v sredi samö v gotovih skupinah — v slovenščini. Č a k a v s k a posebnost Juako, fuacho, fuaku našega rokopisa torej ni, k večemu da bi bila štokavska. To je pa vendar nekam predaleč za beneško Slovenijo. Slovenci gotovo niso nikedar takd govorili, ker naša narečja kaj takega dandanes nc poznajo. Kakö si torej fuako razložiti v našem rokopisu? Ce primerjam, kakö je n. p. pisavec I. našega rokopisa izražal početne slovenske skupine sv (svoj, svet) in vs (vsak, ves), najdem, da je v izražal več ali menj z isto črko (ako ga je sploh izražal). Takö ima za v 5 5krat f (43krat J'f 12krat ff) in samö trikrat u (Ju). Pisavca V. in XI., pri katerih nahajamo fuako, sta v izražala vselej z u. Da sta tudi za vs pisala fu, v to so ju zapeljale besede, v katerih je Ju vpravičen in katerih je več. One štiri zgoraj omenjene slučaje za fuako štejem torej z neko pravico med pisne napake, ki nas ne bodo presenetile v rokopisu, kateri jih sicer mrgoli in v katerem so dotičniki morda prvič v svojem življenji poskusili slovenščino pisati. S temi pisavci šestnajstega stoletja smem po vsi pravici primerjati neukega Kraševca, ki mi od časa do časa dopisuje. On sam govori vedno ivs (ali s v slučajih, ki jih bom o Kraševcih s|X)daj navel), v pismih pa postavlja z neko čudovito doslednostjo vselej sv (ali prav za prav Jvy ker mož piše v bohoričici in tudi nc dela razločka meri s in z, prav kakor pisavci našega rokopisa) n. p.: fdravi fmo fvi;
fvakidan, celö /veli za vzeli i. t. d. In mož svoje žive dni ni bil ne med Cakavci ne med Stokavci in tudi njih knjig ni bral ne ene, ker se slovenskih ne mara razen svojih molitvenih bukev. In to opazujem na njem že nad deset let! Tudi Gutsmann prelaga v svojem slovarji (str. n».) in v svoji slovnici (4. izd., str. 164.) ,Allerheiligentag' se ,Svin /veti1.
No, če /uako rčs ni čakavizem, potem pa je vendar oblike brez v (I. 8, io; VII. i, 5, 6; IX; XIII. 1, 2, 3) Šteti za čakavske, saj si zgoraj sam omenil, da Cakavci govorč vas, sa, se, saki? Takö bi vtcgnil kedo ugovarjati. Naštevši te oblike, pristavlja Oblak: »falls dies nicht Schreibfehler sind.« Jaz mislim, da niso pisne napake, in sicer za tö nc, ker v bližnjih narečjih nahajamo enake prikazni. Ne včm, ali sploh kje govore vsaksebe auseinander, jaz sem povsod slišal le saksebe, sah'sebi. Znano je saj iz in poleg vsaj (razločevanje saj ,doch' in vsaj »wenigstens' je še mlado); Klodič ima iz beneških Slovencev sa za saj (§. 89.). Na Krasu se sliši silili, sbjih poleg wšilih, wsVtlih ,gleichwohl'; tudi za predlogom v (w) se govorč vselej oblike brez v (w): w siki visi in jedem 1 >orfc, w si/t vzsieh in allen Dörfern. Da tega nimajo Kraševci še le od včeraj, spričuje nam Sommaripa, ki piše 67 a: ognuno faketeri. Da se v rezi-janščini pri zaimku ves oblike brez v niso mogle razširiti, to je zabranila želja, razločevati oblike pron. vesv> od oblik pron. s&, sija, si, ki je v re-zijanščini še popolnoma živ in čvrst. Vendar najdem v Katichizisu 7 : tou sachin meste. Vzroka, da je v na početku odpal, iskati je po mojem mnenji
v fizijologičnem razvoji tega glasu: v — iv - u < ^ t. j. 11 (konsonantni u)
se je razvil ali v vokalnega (ü) ali pa je moral pred s odpasti (0 = ničla). Ako bi se bilo zanašati na pisavca VII., kar pa ne gre, dala bi se na stopinjo use staviti njegova pisava o/se 2, o/fe 4, ki pač ni drugega kakor vse. Oblak omenja to na str. 202. z nekakim dvomom, zakaj, ne vem; saj se vendar besede oj/e giuga blago (VII. 4) zopet ponavljajo v VII. 6 kot v/e giuga blago. Da tudi v VII. 2 o/se ne more biti kaj drugega kakor vse, kaže pomen celega mesta: na niega Ci/se e praude o/se auf seine Häuser (e v Ci/se stoji lahko po pomoti našega precej nerodnega pisavca tudi za a, o ali ;/, kar bi potem bilo brati hišo [hišu]) und alle Gerechtsamen.
Morda bi se dal čakavski vpliv dokazati v našega rokopisa pisavi // za sv, su, kakor pišejo Bernardin Splječanin, Marko Marulič in drugi. Toda o tem dvojim, če primerjam furl, svris poleg s/ris, suej poleg s/uej in sosebno furlansko pisavo slovenskega krajnega imena S/igiw za Svinja. V starih furlanskih tekstih ni najti temu primerov zatö, ker sta v furlanski skupini oba glasova zveneča. — Tudi .r = ž (Gnexa I. 24, chugnexa 8) ni šteti za čakavsko posebnost, ker jo Cakavci in latinski pišoči Stokavci
imajo iz Benetek, kamor imajo naši beneški Slovenci nekaj bliže kakor Čakavci.
Nadalje išče Oblak čakavskih posebnosti v končnicah oga, omu namesto pričakovanega ega igat emu imu (219). Nahajamo jih na teh le mestih: I. 9. jednoga; V. blafowmu, fuctomu \ VI. 2. f fet oga; XIII. 1. jenoga. Oblak sam priznava, da bližnji Rezijani še dandanes poznajo take končnice: d no I/a (enega), psoha (vsega) i. t. d. Jaz bi pa posebc šc opozoril na eno obliko našega rokopisa, katere Oblak ne omenja, namreč jenuga : je oftauil jenuga volighia (enega voliča, XIII. 2.). Vpliv furlanščinc kaže sc tudi v ti besedi: nenaglašen o prehaja v n (prim. Schuchardt, Slawo-Deutsches und Slawo - Italienisches II., Zeitschrift für öst. Gymnasien 18S6, 333)-
Ako torej pretehtamo vse razloge (i = e} fnako, oga, omu), ki so naveli izdatelja na td, da sluti v našem rokopisu čakavizme, vidimo, da se to, kar on šteje za čakavske posebnosti, dd razložiti tudi drugači in da nas prav nič ne sili, tč posebnosti zmatrati za čakavizme. Ze veliko število pisav-cev, katere bi bili prisiljeni šteti za Cakavce, govori proti čakavskemu vplivu, dasi mi ni neznano, da so v prejšnjih časih hrvaški duhovniki večkrat dohajali med Slovence ter jim brali glagoljsko mašo. Izdatelj menda ni štel svojih Ca-kavcev, sicer bi se jih bil gotovo ustrašil. Seštejmo jih v božjem imenu mi! Zastran pisave i za nenaglašen e moramo šteti osem pisavcev za Cakavce (I., II., VI., X., XI., XII., XIII., XIV.). Zastran pisave fnako pride še pi-savec V. med nje; oga, orna pa se razdeli med 3 pisavce, ki imajo tudi i. Torej summa summarum — 9 Cakavcev v beneški Sloveniji v enem kraji in v ne predolgem času. Na teh 9 Čakavcev pride samö 5 Ncčakavcev. Beneška Slovenija je morala takrat biti Cakavcem pravi cldorado, da so takö drli tje. In danes je takö revna in uboga!
V ostalem pritrjujem Oblakovi razpravi o jeziku našega rokopisa v vseh poglavitnejših stvareh. Ber0č njegovo delo, palo mi je marsikaj na misel, kar bi utegnilo ta na več strani nejasen spomenik razložiti. Mimo-gredč hočem, držč se njegove razdelitve, tje pa sem tudi kaj popraviti.
K pravopisu je opomniti le malo več. Za s se ne piše samö s, J, ff fs> ampak enkrat (I. 23.) tudi z : eoza, t. j. Kosa (gen. sg.). To razširjeno družinsko imč je že jako staro, nahajamo je že v »listini iz leta 1170.—1190.,« ki sta jo izdala Trinko in Jušič, v obliki Cuossa (gl. Ljublj. Zvon X., 701.) Leta 1523. je bil v Ločniku za župana Juri Khoss (Kres I., 615). — Blizu Tajpana je na specijalni karti zaznamovano se lišče Coos. Temna mi je pisava in beseda $a v VI. 5. Starejša furlan-ščina piše c za današnji svoj z: fuglan =r Zuglan (Joppi, 198). — Glas d se izraža, ako je izdatelj prav bral (v oi>omnjah je pristavljen vprašaj),
nc samö z gi, g, g/i, chi} xr, ampak tudi z : volighia (XIII. 2). — Na strani 204. uči izdatelj, da je v ilia brati vil'a (z mehkim /). To je pomota: vilia je brati vilja, to je vil ja (sč srednjim / + /, katerega je slišati j)osel)e). Ta beseda jc tudi v oddelku ,Lexicalisches' (233 ns.) slabo razložena; na našem mestu (XI. 2) nc pomenja ,giorno che precede lc prin-cipali feste della Chiesa', ampak ,Seelcnamt, ,officium pro defunctis*. V tem poslednjem pomenu je na Krasu beseda pl. tant.: viljb (že v narodni pesmi kraški: ,Nad mänu bit mölu mašnik vfljb žTeynam>, — Nad täbu bu krüö-kow črni wrän'); v pomenu »Fasttag, Tag vor einem grossen Feiertage' pa sc po Krasu rabi sing, vilja. Beseda se v starejši italijanščini glasi vilia, prim. Matzenauer, Cizi slova 368 : \vilija. Janežič poznd bilje Todtcnofficium, Todtcnmesse; Gutsmann pa ima bila Vorabend, Festabend 492. Ta oblika kaže, da je v koroščini lj že prešel v l'; na jugo-zapadu se jc ohranil pač vsled romanskega vpliva. Nemški Korošci pravijo Vilgc, Bavarci pa že Figil (Lexer, Kämt. Wtb. 95).
K opomnjam o samoglasniku a omenjam, tla i>eremo krajevno ime Tajpan pri pisavci I. dvakrat v obliki teipana (2, 19), pri pisavci VII. pa štirikrat v obliki taipana. Menjava nenaglašenega ali kratko nagla-šenega a pred j v e se je pričela torej že precej zgodaj. Vendar ima današnja beneška slovenščina za to le malo primerov (pruodi = prodaj) in to iz tega razloga, ker ne pritika j prislovom, kakor delajo druga slovenska narečja. Benečani govorč: sada, sitna (to ima tudi naš rokopis XIII. 3: fitna carnisa), snotra, celö ka, saka (kaj, zakaj, gl. Klodič $$ 87.—89. V preca (precej, Kloclič § 88.) a ne stoji za stari e (pred-se), ampak jc nastal po analogiji drugih prislovov na a. Zgoraj omenjeno pričeto mehčanje tejpan za tajpan pa se nf nadaljevalo v pričakovani tipan pač za td, ker se je hotela ohraniti krajevnemu imenu prvotna oblika in so bližnji Furlani ostali pri Taipan.
Na strani 198., 206. in 226. govori Oblak o zvezi univi umcfti (I. 18) vnim vmejti (I. 19). Povsod izreka, da je treba deliti it nitmt me/ti, v ttitnv viefti, to je, da u za mm nf ponovljen predlog; v tem mu popolnoma pritrjujem. Na str. 198. in 206. se je odločil izdajatelj za to, da je nimu = onimit: ,umso befremdender wäre der Wegfall des e in itnim 18, vnim 19, wenn es nicht aus v onim entstanden oder ein einfacher Schreibfehler wäre.« Tukaj bi nam pač latinski ali italijanski tekst pomogel iz težave; jaz sodim, da v njem ni stalo in rilo (eo) loco, ampak samö in loco ali in loco quod am, ital. in 1111 liiogo. Zatorej zmatram nimu = eniiitu. Da e odpade, ako se eden rabi kot člen ali nedoločni zaimek, ni nič nenavadnega. V rezijanščini in beneščini odpade e včasi celö tedaj, kadar jc eden pravi števnik in pomenja jtinus'. Iz beneških tek-
28
stov v Klodiči imam tč-le primere: z nim žlaham (z enim žlagom, 25), na no majno (na eno gmajno, 25), za 'n miesac (za en mesec, 26), t« ni druhi kozami (tam v eni drugi kosami, 26), na 'n dan (na en [= neki) dan, 27), cja na no lažno (tje na eno lažno 27), ta h nemil taršu (tje k onemu trsu [grmu), 27). Posebno |)ogostoma najdeš take zveze v rezijanščini, kjer se je pa pred n v mase. d navadno še ohranil: tuv (touv) dnin hrise (Katichizis 2, 5), na dnoha samaha Boha (o. c. 3), s dnoha mesta (o. c. 9), tou dan noui sepulchrich (o. c. 10) in naposled, prav kakor naš rokopis, tov nin pirikulu od smarti (o. c. 15). Primeri o členu eden tudi mojo opomnjo v Morphologie des Görzer Mittel - Karstdialektes 87. — Iz gore navedenih primerov pa razvidimo, da v početku šestnajstega stoletja Benečani šc niso rabili pleonastičnega ta (iz tam) pred predlogom, kakor je to dandanes navada med njimi, Rezijani in pa tudi med Goričani v soški dolini (gl. mojo opomnjo v Ljublj. Zvonu V. 378). Dandanes bi IJencčani namesto f nima mefti našega rokopisa gotovo rekli taw rim m ids te. — Kar se tiče izgovora jeden namesto eden (307), slišal sem ga celö na Dolenjskem blizu Rateč; kakd daleč pak je tam razširjen, ne včm povedati.
Razpravljaje reflekse samoglasnika e piše Oblak na strani 207.: , Petar giebt genau das heutige Petar wieder.* To je res, pa razpravljati se nc smč pod e, ampak pod polglasnikom premičnikom (b), ker a ne stojf za e, oziroma ta e v stari slovenščini ni e, gen. ni Petera; stsl. petr\> i. t. d.
Na isti strani je v vrsti 21. izbrisati besede ,in unbetonten auch i', ker se isto ponavlja potem tri vrste niže. Napak je misliti, da je v VI. 2, 4 treba inlinitiv imit povdarjati na prvem zlogu {trnit); povdarjati ga je prav takö, kakor imperative irneg III., inixj IV., if/iii VI. 1, 2, im Ute VI. 2, navedene tri, oziroma dvč vrsti više. Zakaj to? Klodič poroča v 85.: j mam v velevniku imiej i. t. d., v nedoločniku imief. Tudi rezijanski moet potrjuje za beneška narečja povdarek wu(t. Kolikor je meni znano, potegnila so v ti besedi samo nekatera goriška in kraška narečja naglas na prvi zlog: inf. jim i t, jhmt, imp. fzmi, jzmte (gl. mojo Morphologie 102).
Neverojetno se mi zdi, da bi se v starogorskem narečji govorilo poleg snazdt (z!) tudi pö (!) snaMtah (ž!), pozdt (z!) poleg žat (ž!). Ali prvo ali drugo je pomota, ako prvo, potem tudi zbi (208, 209). Ravno takö nekorektno je svdzat (209ld) za zvdzat; na zapadu narod s pred v nc pozni! v glagolskih oblikah (kot prefiks). 209 24, 26 piše Oblak: ,im Wörterbüchlein A. da Sommaripa's (1607) lesen w'r patec, pata, vzau, fnau (snel).« To isto trditev nahajam tudi v uvodu k izdaji tega slovarja (Doneski k historični slovenski dijalektologiji II. str. 8.), kjer je pisano, da samoglasniku e odgovarja v vseh ostalih primerih samö e. Jaz sem si izmed besed, katere je Oblak objavil, zaznamoval nekaj več primerov, ki jih hočem
tukaj našteti: coda rap (rep), groppiera podrapifa (podrčpica), legam c poduaze (podveza), maggiore vacchie (včči, takö in ne vacchi stoji res v izvirniku), mcnta matifa (metica), moccare la candela v/facnit zucchio (usekniti), molle macac (m.-iki>k ali milhbk), palmo padigl (namesto padign pedinj), pugno pa ft (pest), fete zaia (žeja). — Na isti strani naše razprave berem, da a zastopa ft tudi v Duhovni bravni v odsakafi; kaj pomenja ta glagol: Ima li res v korenu e in ne e?
Kar se tiče oblike fterih pri Kastelci, kjer e stoji namesto starega y, misl Oblak na str. 210., da je tukaj e ,eine Art Mittcllaut zwischen c und /.« Res je mogoče, da fterih stojf za šterih, vendar hočem opomniti, da se lahko bere tudi šterih (z odprtim c). Po Krasu in po Notranjskem se govori v tem primeru poleg č (le) tudi odprti e (6), kakor ga nahajamo v zlogih, na katere je naglas preskočil z naslednega zloga. Iz št dri za üetyri si jc narod po analogiji Šest — šestih, stfdem — sedmih, oziroma pi(t — petih, dcvtft — devetih, deset — desetih, oziroma osem — osmih posnel tudi «en. šterih. Ruščina ima res naglas na poslednjem zlogu: Hetyr'eh, h'tyrem, fetyrvmi.
V starogorskem narečji se govori vorh za vrh (213); temu je primerjati enako prikazen v cerkljanskem narečji, gl. Baudouin de Courtenay, Der Dialekt von Cirkno, §§ 67, 68, kjer se ta pojav razlaga takö, da se r členkuje s tisto ležo ustnih delov, kakor o (Archiv VII. 583).
Na str. 213. govori izdatelj o zaimku kh, kateri se v našem rokopisu nahaja v oblikah ki (ehi), ko [cho, acc. n.), ka (ea, nom. f.), ku (en, acc. f.), koga (<choga, gen. n.), kih (chich, ehi, g. pl.). Opomnje vredno se mi zrli, da stojf že v našem rokopisu (iz leta 1497.!) mase. ki (ehi) trikrat namesto ko (cho): mefti ehi fe clize (9, 18, 19). Kadar pak se sub-stantiv za relativom ponavlja, imamo še ko: dobro, fa cho dobro (I. 6). I)a je v čili (VIII) ch izpuščen, kar se v našem rokopisu dogaja premnogokrat, 0|>0mnil je dobro že Oblak. Ako bi se smelo po imenovanih treh primerih, kateri |>odajejo ki za ko, sklepati, pričelo se je zenačevanje kakor drugod tudi tukaj pri neutrih. Dandanes govorč Benečani povsod le ki, Rezijani ka, kar pa je le rezijanski izgovor mase. ki. Da se je na zapadu ki, ku tako razširil, k temu sta mnogo pripomogla po mojem mnenji italijanščina in furlanščina sč svojim che, cu. Ako primerjam kraški pas ku laja na ivjzj s furlanskim chau cu baje no muard; kraški tisti ku (poleg du dr) in opomnjo Klodičevo v §. 64.: 8Kdor nema posebne sklanje, ker sem slišal v rodivniku tisteha k', daj. tistemu k\ v množini tistih k', tistim k'K s furlanskim eni cu (ital. čolni che: ai jeve lad cun eni cu lit saveve (ho parlato con ehi lo sapeva' kraškima;/ Šrdjoiv z nin t akin, ku jz jz ziuno): zdi se mi sličnost med furlansko in slovensko rabo prevelika, da bi se tu mogel tajiti vpliv furlanščine na slovenščino.
Na isti strani, pa tudi na strani 218. izreka Oblak mnenje, da je v zvezi maf duj (I. 1, 2-, 12) du j kontrakcija iz dvoje. Da je duj brati dvid (stsl. d\>ve), o tem pač ni dvoma z ozirom na pisavo itnii, vrnite, irnit, ftipha (XI. 1) i. t. d. V drugih primerih se piše duj maffe (I. 4, 9) duj mafe (II.), due maje (V.), mife dni (VI. 3) in pa duj maff (I. 12) in duj maj (I. 14). Praša pa se, ali bi bil sploh v teh slučajih dvoje prav? Kar se tiče utaj duj v zapiskih I. 1, 2, dvojim o resničnosti Oblakovega mnenja. Ako namreč berem v drugih zapiskih jefi ofiauil . . . folad tride/et inu du a (I. 3), jeji oflauilla . . . flatich trj (15), jcfl oßauil flatich dna (i6), zakaj bi isti pisavec ne smel imeti da fe ima Jluoriti maf duj, t. j. maš dvč r Ker je to stavo besed pisavec sam občutil za tujo slovenščini, prestavil jo je v drugih gore navedenih primerih ter je prav povedal duj mafe, samö v zapisku v 12. in 14. je pustil maf namesto mafe; to je torej po mojem mnenji prav takö pisna napaka kakor Ja gnich duf namesto du Je ali duju v zapisku I. 1., ali pa jeji cuplen jedno dobro (I. 14) namesto cupleno, ali fa Juoi dufu (VI. 3) namesto fuoiu i. t. d. Ako pak Oblak na str. 222 17n* misli »der gen. in jeft oftauilla flatich trj (15), jeft oftauil flatich dua (16) sind wohl volkstümlich, da im Görzer Mittelkarstdialect beim adj. und pronom. im plur. finden acc. der gen. eintritt*, pozabil je, da bi v tem slučaji moral stati tudi števnik dua, trj v genitivu, torej dveh zlatih, ti Mi zlatih. Že karakteristična stava besed trj\ dua nam kaže, da imamo opraviti z drugačnim genitivom. Postaviti je namreč tem konstrukcijam na stran tč-le: jefl oßauil fit a sol ad t ridefet inu dua (I. 3), Je plagia Ji ta J'olad t ride Jet ino dua (I. 6). Solad je tukaj gen. plur. in substantiv, dua pa acc. Genitiv zlatih, solad je namreč partitiven (Miklosich, Vergl. Gramm. IV. 476); nastal pak je takö, da se je od substantivnih števnikov (od pet naprej) prenesel tudi na adjektivne števnike (dva, tri, štiri) in to tedaj, kadar se je šteti predmet postavil pred dotični števnik. To stavo pa je naš pisavec vzel iz italijanščine, od koder je po knjigovodstvu, katero izvira kakor znano z Loškega, prešla tudi v druge evropske jezike.	Dr. K. Štrekelj'.
(Dalje prihodnjič.)
V.
Bibliographische Ucbcrsicht über die slav i sc he Philologie 1876—/8p/. Vcrjasst von Dr. Fr. Pastrnek. Berlin, Weidmannschc Buchhandlung
18p2. 8\ VIII, 4.1s.
Kedor ima sč slavistiko opravila in dela, čutil jc že nekaj let sem živo potrebo, da bi se tudi za novejšo dobo sestavila po lepi navadi roma-nistov in germanistov biblijografija slovanske filologijc in njenih pomožnih
znanosti. Ta potreba je bila tem veča, ker so zadnja leta celd strokovni listi več ali menj opustili zaznamovanje in objavljanje novih prikazni na tem polji. Gospod dr. Pastrnek, rojenjd Čeh, privatni docent na dunajskem vseučilišči, nam bi zatorej ne bil mogel š čem drugim bolj ustreči, kakor se zgoraj omenjeno knjigo, katera je izšla kot dopolnilni zvezek časopisa »Archiv Air slavisehe Philologie« pred nekaj dnemi. Pisatelj si je se svojim trudapolnim delom zaslužil zahvalo ne samd vseh strokovnjakov, ampak tudi vseh prijateljev slovanske filologije v najširšem pomenu te besede.
Svojo nalogo je izvršil sestavitelj kar se dä vestno in takö pregledno, da bo moči brez velike težave najti vse, česar naj kedd išče v nji. Gledč na razred bo vse ogromne tvarine se je pisatelj držal načrta, po katerem se jc ravnal v enakem spisu Jagič v prvem zvezku svojega »Archiva«. Najprej se govori o splošnih pomagalih, namreč o filologičnih strokovnih listih, bibliografijah, kritikah, prispevkih za zgodovino slovanske filologije in pa o enciklopedijah. V drugem poglavji poroča pisatelj o novih prikaznih v slovanskem jezikoslovji ter navaja, koliko se je storilo za primerjajoče jezikoslovje in za slovnico posameznih slovanskih jezikov, koliko za primerjajočo slovnico slovanskih jezikov in koliko za njih etimologijo, leksikografijo in za jezikovne spomenike. V tretjem poglavji se nam kažejo dela na polji slovstva (izvzemši najnovejšo dobo). Četrto poglavje se pečJi s preiskavami in deli, v katerih se najlepše javlja slovanski narodni duh in značaj, to je z narodnimi pesmimi, pravljicami, vražami, šegami, sploh sč slovansko folkloristiko. V petem napdsled nam pisatelj odpira razgled na slovanske starožitnosti, navajajoč dela o stari zgodovini in geografiji slovanski, o pravnih starožitnostih, o bajeslovji, zasebnih starožitnostih in pa o slovanski paleografiji in orna-mentiki. Natančen imenik završuje to lepo delo.
Sestavitelj sam dobro vč (gl. str. 1.), da je nezmotljivost in popolna natančnost v enakih delih stvar, katero bo težk0 doseči celd tedaj, kadar sodeluje cela vrsta strokovnjakov in kadar drug drugega nadzoruje. Vendar reči moram, da sem berdč in pregledujdč to delo, zapazil le malo stvari, katerih ni omenila. Ker pisatelj sam želi popravkov in dostavkov, objavljam v naslednih vrsticah, kar se mi zastran popolnosti še zdi potrebno in vredno, da se omeni.
K opomnji 197. (str. 45.): Geitlerjev nekrolog je prinesel tudi Lje-topiš jugoslav. akademije za god. 1889. na str. 109.—112.; spisal ga je F. Rački. — K opomnji 206. (47.): Glede biblijografije Miklošičevih del tudi dostavek M. Murka v letopisu Mat. slov. za 1. 1891. ni popoln. Malo doj)olnilo k Trstenjakovcmu spisu je podal že Ä. Kragelj v Ljubljanskem Zvonu IV. (1884), 310—313, omenjajoč 13 ocčn Miklošičevih v časopisu Zeitschrift für österr. Gymnasien. Nekaj dodatkov podajem jaz v spodaj
stoječih opomnjah. — K št. 230. (54., 55.): Tukaj je imenovati tudi Miklošičev spis lieber die Lautverbindung kt in den indoeuropaeischen Sprachen, 4 str. (i/ knjige Festgruss an Otto v. Böhtlingk zum Doctor-Jubiläum, Stuttgart 1888, p. 88—91). — K št. 485. (94.): Namesto , Gymnasial prog r.' beri: ,Realschulprogr/ Na taisti strani je tistim, ki so si nabrali zaslug za jezikovni popis kakega starega pisatelja, prišteti tudi Skrabca, ki je 1. 1889. na platnicah svojega znanega lista lepd razložil jezik v Cusanijevi knjigi j,Christianus moribundus*. — K št. 565. (106.): V slovarji Dictionnaire abregč de six langues slaves je Miklošič spisal samö, kar je staroslovenskega in bolgarskega; francoski in nemški del je kar naravnost prevzet iz slovarja Reiffovega, kateri je vsemu bil v podstavo. — K str. 116.: Nepopolna je literatura o narodni etimologiji v slovanskih jezikih. Popolnejšo najdeš v Krekovi knjigi Einleitung in die slav. Litcraturgesch2. 563 (Brandl, Cerny, Sobotka, Maretič). Pa tudi h Krekovemu spisku je še treba dostaviti : a) Kruševskij, Ob analogii i narodnoj etimologii (Rusk. fil. Včstn. II. 109 do 120, 264; to delo je sicer Pastrnek navel na str. 58., vendar mora biti imenovano pred vsemi tudi na našem mestu); b) K. Appelb, K. slavjanskomu narod-noniu slovoproizvodstvu (Rusk. fil. Vestn. III. 86 — 90, IV. 63—66) ; prim, o poslednjem delu kratko oceno Baudouina de Courtenay v časopisu »Filologi-českija zapiski« leta 1880., vyp. 5. — K št. 685. (121., 122.): O , ogledu c akademičnega rječnika je svoje mnenje povedal v časopisu » Filologičeskija zapiski« leta 1880., 2. vyp. tudi Baudouin de Courtenay; to mnenje je vredno omembe. — K št. 713. (125.): Bolj od Fehringerjevega krajnega imenika kraljevine češke hvalijo Čehi s Ortschafts-Verzeichnis des Königreichs Böhmen, herausgegeben von der k. k. böhm. Statthalterei, Prag i886.€ V knjižar-stvu je že razprodan. — K str. 126. in 413.: Ime ,Unterforscher' je prav pisati ,Unterforcher'. Pod št. 715. navedena razprava je nadaljevana v gimn. programu hebskem (Cheb, Kger) za leto 1890. z naslovom: , Beiträge zur slavischen Namensforschung aus Ost-Pusterthal.* — Na isti strani jc še omeniti nasledni razpravi Miklošičevi: a) Die slavischen, magyarischen und rumunischen Kiemente in türkischen Sprachschatze. Wien 1889. 8°. 26 (Sitzungsb. der phil.-hist. Cl. der k. Akad. d. W. Bd. CXVIII. V), kratek referat gl. v »Ljublj. Zvonu« IX. (1889) 628 — 630; b) Ueber die Einwirkung des Türkischen auf die Grammatik der südosteuropäischen Sprachen Wien 1889. 8°. 12 (Sitzungsb. der phil.-hist. Cl. der k. Akad. d. W. Bd. CXX. I.). — K str. 153.: Več prispčvkov za srbsko epigrafiko je svoj čas prinesel dobrovniški »Slovinac« ; nekaj jih ima »Glasnik zemaljskog muzeja« ; tudi Ruvarac jih je več objavil in razjasnil; dotičnih spisov pak nimam pri roki, da bi mogel natančneje podatke i>ostaviti semkaj. — K št. 928. (159.): Dober referat o papeških pismih v britanskem muzeji je podal Krek
v , Kresu* I. 345 — 354. — K. str. 187.: Ker Močulbskij in Karneev v svojih razpravah o fizijologu ne omenjata razprave Gaste rje ve, dasi je izšla gotovo že leta 1888., in ker je rumunski fizijolog preložen iz slovanščine, mislim, da bi bilo vredno omeniti Gasterjevo razpravo. Izšla je v Ascolijevem časopisu Archivio glottologico italiano X. 272-304 (1886—1888) z naslovom: II Physiologus rumeno, edito ed illustrato da M. Gaster. — K št. 1963. (326.): Najboljšo oceno 2. dela Müllenhofove ,Deutsche Alter-thumskunde* je spisal Kosinna v časopisu > Anzeiger fur deutsches Alterthum und deutsche Lit. XVI. (1890) 1—60; prim, tudi Deutsche I.itera-turzeitung 1890, št. 3. in Lit. Centralblatt št. 7. — Na str. 326. ali 327. bi bilo omeniti Miklošičevo razpravo >Ueber die Nationalität der Bulgaren" (Kstratto della Miscellanea di filologia, dedicata alia memoria dei professori Caix e Canello, Firenze 1885). — K št. 1989. (330.): Kratko oceno o Ijuczakowskega prelogi Nestorjevega letopisa je spisal Miklošič v časopisu „Zeitschrift für österr. Gymn.a 1888, na str. 1051., kjer kratko omenja tudi nekega dmgega spisa istega pisatelja o Antonu Ljubyči Mohyl'nyckem. — K št. 2006. (333.): Obširno oceno Thomsenovega dela ,Der Ursprung des russischen Staates* je podal Krek v časopisu Göttinger Gelehrte Anzeigen 1880, 513—539. — K št. 2250.(380.): Izvirnik spisa »Tehnički termini« se glasi: O techničeskich terminach v zakonodatelbstvč. Čtenie V. V. Bogi-šiča. St. Petersburg 1890. To berilo je Bogišič predaval v ruskem filolo-gičnem društvu na st. peterburškem vseučilišči dnč 13. januvarja 1887. leta. Taistega učenjaka francosko razpravo De la forme dite inokosna i. t. d., katero je Pastrnek omenil na str. 315., preložil je na srbščino Jovan Ači-movič z naslovom: O obliku nazvanom inokoština u seoskoj porodici Srba i Hrvata. U Beogradu, 1884. 8°. 60.
Prepričani, da bo ta knjiga mnogo pripomogla k vspešnemu delovanju na polji slavistike ter krepko pospeševala njen razvoj, izrekamo željo, da bi se nam v bodoče enaki pregledi dajali vsaj vsakih pet let.
Osnovni nauki iz fizike in kemije za ljudske in meščanske šole. Veselo naznanjamo to novo knjigo, ki nam kaže prav jasno, kakd lepo napreduje naša šolska literatura Ilvala grč najprej visokemu deželnemu zboru kranjskemu, ki je sklenil pospeševati in podpirati izdavanje šolskih knjig, potem pa g. pisatelju, kateremu je bilo orati celino.
Na Dunaji, dnč 24. maja 1892. leta.
Dr. IC Štrckdj.
LISTEK
ScnckoviČeva knjiga je uravnana natanko po učuih načrtih za osemrazredne ljudske šole na Kranjskem. Ko je seznanil učence z občimi svojslvi teles, z molekularnimi silami, njih delovanjem in učinki, razlaga jim zaporedoma nauke o toploti, magnetizmu, elektriki, o kapljivo - tekočih in raztezuo - tekočih telesih, zvoku iu svetlobi; na konci jim podaje nekaj o kemiji. Vsako poglavje je dobilo toliko prostora, kolikor mu gi grč po priznani važnosti. — V II. in III. delu se bodo ti nauki nadaljevali, da bode knjiga celotna.
Kar se tiče metode, po kateri so sestavljeni Scnckovičcvi »Osnovni nauki«, omenjamo na kratko samd to, da sc jc ravnal g. pisatelj po priznanih avtoritetah pri rod o-slovne metodike in da je v knjigi predmet izbran in razdeljen takisto, kakor se sploh poučuje prirodoslovje na meščanskih šolah v Avstriji.
Dobre prirodoslovne knjige si ne moremo mislili brez slik; tudi v tem pogledu je knjiga izvrstna. Vse slike so lepe, čiste in s tekstom lahko umevne. V sliki 4S. pa moti začetnika to, da je izostal »o«, da torej ne najde lakoj odbitega traka »««>«. — Res je, da dobra slika mnogo pomaga, vender človek tudi z najboljšimi slikami ne more delati Čudežev. Ako hočeš, da te učenci prav umejejo in si prirodoslovne nauke vtisnejo v glavo, ne zadošča nikakor, da jim to ali öno samö razlagaš ali na tablo narišeš, ampak treba poskusov. Dobra prirodoslovna knjiga pokaže pravo svojo vrednost šele tedaj, ko si jo učencem raztolmačil s poskusi.
Prav in potrebno je, da so izrazi, razloženi v tekstu, tiskani raztočneje in da jim je pristavljena tudi nemška beseda. Takisto je ravnal g. pisatelj tudi z definicijami, ki so prav jasne iu obsezajo le toliko besed, kolikor jih je neizogibno potrebnih.
Poglejmo pa knjigi še bliže v obraz in povejmo, kaj nam v nji ne ugaja in kaj bi bilo v prihodnje izpremeniti. Na strrini 2. stavek »Ako v livnik naliješ vode«, ne izraža točno tega, kar dela eksperimentator. On mora v precejšnjem curku vliti vode v livnik, da doseže svoj namcu. Primeri: nalij kupico (do vrha) in: vlij v kupico. V stavkih »Ako more zrak oditi skozi zamašek« in »Ali njej pripada svojstvo nepro-dirnosti« želeli bi drugih glagolov; takö tudi v stavku »Vstaja voda v stekleni cevi« (str. 5.) — »Ako vtakneš gobo v vodo, odhajajo iz nje mehurčki; odkod in zakaj?« Prvo vprašanje bode učeuec pogodil, na drugo pa sedaj še nc more odgovoriti popolnoma točno. — Naši materinščini bi se utegnila oblika molekula bolje prilegati nego »molekul«; prav takö »pHtina« (str. 3.). — »Po polnem«, kakor se čita dosledno, izpremenili bi mi v jedno besedo. — »Na steklenico s precej širokim grlom postavi mali obroč po konci« (str. 5.). — »Prostornina pa se njim zmaujša« (str. 5.). (Takšne polne oblike osebnih zaimkov čitamo tudi drugje, kjer niso upravičene.). »Da jo vsaki pol najdemo« (str. 6,). — Na prvih straneh čitamo torej, potem pa toraj. Takislo čutimo nek upor (str. 10., in drugje). — »Kroglo od kavčuka moreš izdatno stiskati, da postane manjša« (str. 11.). — Zračna t emu telesu — zračnato telo bi bilo menda tako, ki ima obilo zraka, a tukaj je samö plinasto ali zrakasto. — »Mizar maže deske z limom« — zakaj ne s klejem (limom)? — »Zakaj je perje povodnih ptic mastno?« — Zatö, ker si ga namažejo, odrezal bi se učenec. Vprašanje bodi drugačno. — »Oblačila viseča v prostorih, polnih tobakovega dima, navzamejo se vonja po tobaku« (vse na str. 14.). — »Kovač ima na klešATi lesena držala.« — »Ne bode li splaval led nad vodo?« (na str. 23.). — »Splava gori« (str. 24.). — »A" prvim prištevamo« (str. 26). — »Segret zrak se razteza, vzhaja kvišku« (str. 26.).
»Pri kateri kaka kaplje vin zavrč« (str. 31.). — »Da iztirajo vodene pare ves zrak iz nje« (str. 32. in drugje). — »Pod tlakom 1 atmosfere i. t. d. (str. 33.). — Kaj je tlak jedne atmosfere, razloženo je šele na strani 63. — »Z lisičjim repom ali
mačk i njo kožo« (sir. 42.). — »Uzrok elcktričnosli, t. j. elektriko ima vsako telo že po prirodi v sebi in sicer obojih, pozitivne iu negativne« (str. 46.). — »'/. kovinsko verižico« (sir. 49.), in »z povečalnim steklom« (sir. 78.). — »V valj vsi pij i precej veliko kroglic« (str. 50.). — »Neoblepljeu rob jc pomazan« (str. 51.). — »Da se kaj takemu izognemo« (sir. 52.). — »Ako izgubi oblak svojo elektriko s tem, da preskoči z njega električna iskra v drugi oblak, ali pa v bolj oddaljen predmet« (sir. 54.). — »Najjednostavnejši barometer jc priprava za v prejšnjem paragrafu opisani poskus (str. 63.). Takd tudi »O tut takšen način gibajočem se protu pravimo« (str. 68.) in »prestrezali moreš ta plin v po konci stoječih posodah« (sir. 86.) — „Vslcd tega dvigne zunanji na kapljevino tlačeč zrak" (str. 67.) — „Kmalu načne iz cevi uhajali" (sir. 79.) — .,Da se v zraku goreč vodik pretvarja" (str, 82.). „Med laporom" (glej Sket str. 31.) (str. 89.).
To in še tu pa tam kJtj neznatnega kazi sicer izvrstno knjigo le v toliko, ker se jezik ne ujema popolnoma z vsebino. Vender to niso hibe, temveč le nedoslednosti, katerih se naše šolske knjige kmalu odkrižajo. V obče so Senckovičevi „Osnovni nauki" takö praktična knjiga, da bodo prekoristen pomoček pri prirodoslovnem pouku.
M. Cikate k.
Prirodopis za ljudske in meščanske šole v treh delih. Spisal Josip Hutnut, c. kr. gimn. profesor. I. del. (.'ena temu prvemu vezanemu delu je 70 kr. V berilo jc vlisnenih 84 slik. V Ljubljani 1892. Natisnila in založila Ig. pl. Klcinmayr & Ped. Bamberg. — Ta najnovejša šolska knjiga, o kateri utegnemo izpregovoriti še obširneje, odlikuje se po krasnih podobah, kakeršnih izvestno še ni imela nobena slovenska šolska knjiga. G. pisatelj jo jc sestavil po načelih, izraženih v učnem načrtu za osemrazredne ljudske šole na Kranjskem in v popolnem soglasji z državnim zakonom ter z dotičnima ministerskima naredbama. Za danes samo še omenjamo, da popisuje v lepi besedi vsega skupaj 71 živalskih, rastlinskih iu rudninskih vrst.
Pesmi. Zložil J. T. Turku}. Gradec. Založil pisatelj. 1892. 48 str. Cena? — Ta zvezek obseza mimo posvete 21 pesmij, izmed katerih so bile nekatere že natisnjene. Pisatelj ima ponekod dobre misli, žiti, da je pesniška oblika skrajno slaba. V pesmih beremo stike, kakeršne je naše pesništvo upravičeno že davno odslovilo, mimo tega je naglaševanje prepogostoma prisiljeno. Zatd nas ta najnovejša zbirka ni k&j razveselila.
XXVII. redni včliki zbor »Matice Slovenske« je bil dnč 22. m. m. Predsednik g. prof. J. Mam je v svojem nagovoru omenjal nekaterih senčnih stranij v minulem letu, zlasti kritike društvenih knjig, ki po njega mislih ni bila vselej „dovolj dostojna", nato pa tudi veselih stranij, in sicer stalnega napredovanja „Matice Slovenske", kakor se pojavlja v knjigah in v čimdalje večjem številu društvenikov. Dobro znamenje jc tudi to, da se vršč vsakoletne volitve tako soglasno. — Zahvalja se gg. odbornikom „Matice Slovenske", takisto marljivemu tajniku g. E. Lahu in prcglcdovalcem rokopisov in računov. Govorčč o ustanovi Antona Kneza, pravi g. predsednik, da knjižice, katere bode izdajala „Matica", sicer ne bodo ponosen nagrobni kamen njih ustanovitelju nego zgolj spominčice, ki pa bodo izvestno na čast nrfrodu slovenskemu. —
Račun o društvenem novčnem gospodarstvu v döbi od dnč i. prosinca do dnč 31. grudna 1891. leta se potrdi brez razgovora, ker je bilo društvenikom itak predloženo tiskano poročilo, katero so odobrili računski pregledovalci gg. Fr. Bradaika, K. Žagar in G. Pire. „Matica" je imela v 27. društvenem letu dohodkov v gotovini 12.023 gM- °9! kr > troškov pa 6371 gld. 42» , kr., torej je prebitka 5651 gld. 67 kr. v gotovini, kateremu je še prišteti 11.224 gld. v obligacijah. Vse imenje je znašalo koncem 1891. leta 55.719 gld. 41'/» Prot' 53.824 gld. 21ij3 kr. z dnč 31. grudna
1890. leta, torej se je pomnožilo za 1895 gld. 20 kr. „Matica" je oskrbovala Jurčič-Tomsičevo ustanovo v znesku 26Ö2 gld. 05 kr. in glavnico za spomenik dr E. H. (Joste v znesku 1355 gld. 39 kr., hranila pa je depoziti ljubljanske čitalnice v znesku 1000 gld. in odbora za Blciweisov spomenik v znesku 2696 gld. 67 kr. Proračun za leto 1893. kaže 7635 gld. 90 kr. dohodkov iu 7436 gld. 04 kr. troškov, torej je prebitka 199 gld. 86 kr. — Na predlog g. dr. K. viteza Bleiweisa se računski pregledovalci zopet izvolijo, nato pa se odobri proračun brez razgovora.
Društveni tajnik g. F.. Lah poroča o društvenem delovanji od zadnjega včlikega zbora. Dr. Jolef Stare je prevzel blagajništvo namesto umršega Robiča, tir. Fr. Deteta je stopil na mesto dr. Poklukarja, mesto kanonika ha/ta Ftisa pa je ostalo nespopol-njeno; sicer v odsekih ni bilo nobene izpremembe. Odbor je imel tri redne in jedno izredno sejo, književni odsek se je sešel dvakrat, gospodarski odsek štirikrat, (O lanskih in letošnjih knjigah, katerih nato omenja poročilo, govorili smo vselej že sproti). Bežen šk ovo stenografijo pregledujejo sedaj češki strokovnjaki; v Knezovi knjižnici utegne iziti Velimirova povest »Mešetar«. Osnovalo se je nekaj novih poverjeništev, nekatera se še ustanovč. Knjige se bodo tiskale v 2500 oziroma 2700 izvodih; svoje publikacije zamenjuje »Matica« z 29 društvi in je prejela arinje 150 knjig, zvezkov in časopisov; po darilih jih je dobila 110. V književni zalogi je 14.764 knjig. »Matica« je tudi v tej dobi brezplačno prepuščala starejše založne knjige, toda samö takšnim prosilcem, ki so društveniki, ali ki so obetali, da pristopijo »Matici«. — Umrli so društveniki: Luka Kobič, Fr. Kotnik, A. Knez, Radivoj Poznik, Fr. Mikuš, I^ovro Potočnik, dekan M. Frclih in Fr. Cegnar. Vsem bodi časten spomin! Gledč A. Kneza ustanove bodi omenjeno, da je po zaslugi gg. dr. Doleuca, dr. Starčta in dr. Tavčarja vsa stvar do malega že urejena. Ostalina utegne po inventuri, ako se odštejejo vsa volila, znašati okolo 30.000 gld.; od obrestij bode izdajala »Matica« vsako leto po jedno knjižico.
Po tem poročilu, ki se vzprejme pohvalno na znanje, predlaga župau g. Peter Gras-selli v imeni »Matičinega« odbora: Včliki zbor „Matice Slovenske" izvoli preblago rod nega gospoda deželnega predsednika Andreja barona VVinklerja zaradi njega velikih književnih zaslug za častnega člana, G. župan opozarja na izhorni jezik v deželnem zakoniku, ki je zlasti zasluga g. deželnega predsednika; mimo tega se je od g. deželnega predsednika nadejati še več književnih proizvodov. Hvaležni pa mu moramo biti ze zatd, kar jc doslej storil. Predlog se vzprejme jednoglasno in s splošnim odobravanjem.
Pri dopolnilnih volitvah so bili natö zopet izvoljeni gg. A. Bartel, dr. A. Jare, Ivan Majeinger, M. Pleteršnik, A. SenekoviČ. dr. Jak. Sket, Fr. Suklje, Ivan Vilhar, V. Zupančič in dr. Jernej Zupanee, namesto g. kanonika Ivana /'lisa, ki se je odpovedal od-bomištvu, pa g. dr. Ivan Janeiič.
Obči zbor »Dramatičnega društva«. (Konec.) Obširno tajnikovo poročilo je potrdil obči zbor z odobravanjem. Natd je poročal blagajnik, g. dr. Jos. Vošnjak o denarnem stanji. Dohodkov je bilo gld. 9618*38 (dežčlna in mestna podpora gld. 3250-—, dohodki predstav gld. 3405-44, za 1200 gld. več nego lani, Kotnikovo volilo gld. 866*27, udnina gld. 352'—), troškov pa gld. 9162*41 (režisčr in kapelnik gld. 1068*30, plače igralcem gld. 2711*18, pevskemu zboru gld. 561*30, druga režija pri predstavah gld. 1551 '94, garderoba gld. 651*53; nakupilo se je od cirkusa Sidoli za 200 gld. jako lepih oblek; za opereto »Mornarji na krov« gld. 130*—, nagrade pisateljem in tantijčme za kupljene igre iu opere gld. 470*90). Račun kaže torej prebitka gld. 455'97. Proračuna za prihodnjo dobo šc ni moči sestaviti; gotovi dohodki so lc dežčlna podpora s 3000 gld., mestna ljubljanska s 1500 gld., udnine 500 gld. Troški se utegnejo povzdigniti
na 13.000 gld., torej bi moral znašati dohodek vsake predstave vsaj 130 do 140 gld., česar se je vsekakor nrfdcjati.
Član g. dr. TekavHi želi pojasnila, zakaj sta se kupili takd dragi operi kakor »Cavalleria rusticana« in »Codrillo«, izmed katerih se prva niti še ni predstavljala, druga pa ni ugajala. Tajnik g. Trstenjak pravi, da se je za opero »Cavalleria rusticana« izdalo gld. 250, da se je pa za to ceno dobil poleg predstavne pravice ves notni materija!, čegar prepis bi izvestno stal do 150 gld.; takisto so se dobile pri »Codrillu« za 50 gld. vse note, katerih prepis bi bil veljal do 30 gld. — Po tem pojasuilu se blagajnikovo poročilo odobri in zvršd se volitve. Oddanih je bilo 38 glasovnic. Za predsednika je bi! izvoljen g. tir. Ivan Tavčar, v odl>or pa gg.: dr. Karol Bleiiceis vitez Trsteniški, Fran Drcnik, dr, Valentin Krispcr, dr. I.ovro Požar, prof. Simon Rutar, dr. Jos. Stare, ravnatelj /van Šubic in Anton Trstenjak.
Predlagal je končno g. dr. Fran Štor, naj zahteva »Dramatično društvo« vse nedelje za slovenske predstave; gosp. Ivan Gogola je želel, naj se deluje na to, da si društvo pridobi več novih članov, in g. dr. K. Bleiweis je izprožil misel, naj se uvede agitacija za obiskovanje slovenskih predstav. Te nasvete in želje bode uvaževal novi odbor. Natö se je predsednik zahvalil na obilem obisku in zaključil obči zbor, ki je trajal dve uri.
Obči zbor muzejskega društva je bil dud 21. rždnega cveta. Po kratkem nagovoru društvenega predsednika, g. gimn. ravnatelja A. Settekovtfa, poročal je tajnik, g. Anton Koblar o društveuem delovanji leta 1891./92. Društvo se je razvijalo jako ugodno; pristopilo jc 53 novih članov. Sedaj šteje društvo 4 častue, 3 dopisujoče in 198 pravih društvenikov ter zamenjuje svoje spise s 104 učenimi zavodi, zastopi in društvi, med temi tudi z jugoslovansko akademijo. Izvestja obsezajo 30 pol, letnih dohodkov jc bilo 1056 gld. Po tem poročilu, ki se jc vzprejelo pohvalno na znanje, odobril je zbor nasvet g. kurata A. /.logarja, da bi društvo izdajalo perijodiški časopis, ki bi obsezal vse stroke domovinoznanstva. Odbor bode razpravljal o tem nasvetu in ob svojem času predlagal, kar je primernega. Nato se prečita pismo lanskih računskih pregledo-valccv in izreče g. Ivanu Robidi, magistratnemu olicijalu, za njega trudapolno, marljivo in vestno poslovanje pohvala. Prav tako ie z nekaterimi opazkami g. ccs. svetnika J. .)/urnika odobril zbor računsko poročilo g. ravnatelja J. Šubica in računskih pregledo-vateljev. Bivša revizorja g. J. Šorn in A. Ž logar sta bila per acclamationem iz nova izvoljena za prihodnje društveno leto. Po tej volitvi predlaga g. Anton Kaspret v imeni od-borovem, naj se društvena pravila (§ 14.) izpremend takd, da se bode ujemalo društveno leto s solnčnim letom. Po kratkem razgovoru, katerega so se udeležili gg. konzistorijalni svetnik Tomo Zupan, deželni tajnik Joief Pfeifer in učitelj J. Schmidt, bil je predlog odborov jednoglasno vzprejet. Nadalje je odobril zbor nasvet g. prof. J. Borghija, naj društveni odbor izposlovi pri deželnem odboru za društvenike nekatere olajšave pri porabi muzejske zbirke. Naposled je zbor po predlogu ces. svetnika J. Murnika izrekel odboru za uspešno delovanje priznanje in pohvalo.	K.
»Glasbena Matica« v Ljubljani jc priredila dnd 9. m. m. velik zgodovinski koncert v spomin tristoletnice, odkar je umrl Jakop Gallus, in je dosegla ž njim uprav sijajen uspeh. Pele so se zgolj skladbe Gallusove. Ker itak v denašnjem članku posebc govorimo o vdlikcm mojstru Gallusu, bodi tukaj samö imenoma naveden pevski del tega prvega zgodovinskega koncerta : ,,Ecce, «piomodo moriUir"; „Laus et perennis gloria" ; „Ave Maria"; ,, Di versos diversa iuvant" ; „Multum deliro" in „Musica nosier amor". Proizvajal je te izredno težke cerkvene in posvetne zbore moški in ženski zbor „Glasbene Matice", sodelovali pa so tudi ,,Glasbene Matice" šolski zbori, vsega skupaj okolo 150
44«
Li slek.
I»evk in pevcev. Dirigent g. AI. Hubad je kakor pri prejšnjem koncertu dokazal tudi ta večer, kaj vzmore korenita umetniška izobraženost, kakeršna diči baš njega, zakaj vse pevske točke so bile študirane tako skrbno v najmanjših podrobnostih, da grč g. Ilubadu in pevskemu zboru najiskrenejše priznanje. — Zajedno smo imeli priliko, da smo čuli izbornega pianista in učitelja ,.Glasbene Matice" g. K. floffmeislra, ki je igral preludij in fugo v c-mollu 0. S Bach), polonezo v b-duru (Kr. Chopin\ arabesko (K. Schumann) in končno caprice espagnol (M Moszkowski). G. IlotVmeistra igra se ponaša z veliko tehniko in globokim čustvom ter je zatd izzvala splošno in glasno |>ohvalo. Ako še omenimo, da nam je začetkom koncerta temeljiti poznavalec Gallusovih del, g. Joicf Alanltumi, tajnik zgodovinskega oddelka na dunajskem vseučilišči, v velikih potezah naslikal delovanje Gallusovo (iz tega govora itak priobčujemo poglavitne življenjepisnc podatke na drugem mestu), lahko rečemo iz kratka, da si smč „Glasbena Matica" čestitati na prekrasnem uspehu prvega svojega zgodovinskega koncerta!
»Narodni Dom» v Ljubljani. Obči zbor »Nsirodnega Doma« je dnč 2. ržčncga cvčta sklenil, da je takoj pričeti z zgradbo »Ndrodnega Doma«. Društvo naj napravi mestni občini ponudbo, tla kupi oil nje travnik začetkom Lattcrmanovega drevoreda za 5000 gld. Ako se vzprejme ta ponudba, pozvati je dna nrfrodna društva, ki bi se nastanila v novem poslopji, na skupni razgovor, da se tako osnuje podlaga za načrt. — Društveno imenjc je znašalo koncem minulega leta 79.647 gld. 39 kr.
Osebne novice. Gosp. dr. Janko Balmik, c. kr. sodni pristav v Logatci, dobil je ml pravosodnega ministra šestmesečen odpust, da uredi vse gradivo za slovensko pravno terminologijo in sestavi poročilo za enketo, katera bode končno ustanovila, kar bi bilo še spornega. — G. dr. Ignacij Klementin, profesor lizike na vseučilišči v Gradci, dobil je skupno z dr. E. Lechner je m, profesorjem lizike v Innsbrucku, baron Baumgarl-nerjevo darilo 1000 gld. To darilo, odločeno najboljšemu delu, ki pospešuje fiziko, priznala je dunajska cesarska akademija znanostij.
Zanimljiv prevod slovenske balade. »Ljubljanski Zvon« je v svoji 1. številki leta 1882. priobčil prelepo Krilanovo balado »Na bojišči«, katera nam s čudovito plastiko in srce pretresujočim realizmom v kratkem prizoru riše vso tragiko krvave bratomorne vojne. Priznati se mora, da ni lehko možno z menj besedami naslikati vso njeno grozo, nego je storil to Krilan-l'agliaru/.zi v svoji kratki baladi, polni življenja, srčnega čustva in dramatične živahnosti. Te dni mi je prišel v roke nemški prevod tega Krilanovcga pesniškega proizvoda, natisnjen v tržaškem dnevniku »Triester Zeitung« (1892, št. 41). Prevod se takd tesnd naslanja na izvirnik in je takd lep, da bilo škoda, ko bi ostal pozabljen v predalih nemškega dnevnika; zatorej ga tukaj objavljamo.
Auf dem Schlachtfelde. Der Angriff beginnt, der Kampf ist entfacht, Drei Krieger eilen ins Tosen der Schlacht. Der Schatten des Grams sich senkt aufs Gesicht Den Dreien, aufs Herz der Sorge Gewicht. Der Erste die Hand führt über die lirau', Wischt heimlich die Zähr' aus des Auges Blau. Mir grämt sich daheim die theuere Braut, Ein Engel ist sie, so lieb und so traut. Verkündet bat zweimal uns schon der Vicar, Und Sonntag schon sollten wir vor den Altar.
Die Sehnsucht mein Her/, nach der Jungfrau verzehrt,
Weiss Gott, ob der To<l mir die Heimkehr nicht wehrt. *
Der Zweite die Iland führt Uber die Brau', Wischt heimlich die Zähr' aus des Auges Klau. Ich gab daheim auf das Mütterchen acht, Sie pflegte und hegt' ich mit allem Bedacht. Die Zeit hat begraben, die waren ihr lieb, Und ich nur allein als Stütze ihr blieb. Mein Herz ums verlassene Mütterchen bangt,
Weiss Gott, ob mein Fuss je zur Ileimat gelangt. *
Der Dritte die Hand führt über die Brau',
Wischt heimlich die Zähr' aus des Auges Blau.
Drei kleine Kinder besorgt' ich allein,
Der Tod hat genommen ihr Mütterlein.
Wer wird sie versorgen mit Speise und Trank,
Wer liebreich sie pflegen, sind schwach sie und krank ?
Die armen Waisen, wer nimmt sie in Schutz?
Weiss Gott, überleb' ich den feindlichen Trutz? *
Still schreiten sie Ubers Gelilde dahiu, Zur blutigen Ernte marschiren sie hin. Als Abends die Sterne erglänzen in Pracht, Begraben die Drei hat ewige Nacht. Es raffte der Sturm sie des Kampfes dahin, Braut, Mutter und Kinder, was kümmern sie ihn.
Sedaj naj pa bralcem izdam se ime prelagateljevo. Ta je g. dežčlni šolski nadzornik Anton K/odi? vitez SaMadoski v Trstu.	/,.
Književno društvo sv. Jeronima v Zagrebu je imelo dnč 17. sušca svoj obči zbor. Iz poročila tajnikovega posnemljemo, da je bilo leta 1891. društvenikov vsega skupaj 9813, ki so prejeli tele knjige: 1. Danico; 2. Opis naše zemlje; 3. Naši grehi; 4. Pripovesti iz hrvaške zgodovine. Natisnile so se knjige v 63.000 izvodih, stale pa so brez pisateljskih nagrad in odpravnih troškov gld. 9734*36. Društvena imovina znaša 127.203 gld. 90 kr. — I^tos se preseli društvo v svoj dom, ki bode stal okolo 75.000 gld.
Hrvaški pedagoško-književni zbor je praznoval dnč 3 t. sušca svojo dvajsetletnico in imel zajedno redno včliko skupščino. Društvo je imelo leta 1891. v zalogi 38.361 knjig, vrednih 26.004 gM. 65 kr. Dohodkov je bilo 11.129 gld. 36 kr., troškov 11.129 gld. 36 kr. Aktivno imenje je znašalo 50.610 gld. 68 kr., pasivno imenjc 3686 gld 46 kr., torej je čistega imenja 46.924 gld. 22 kr. Vse imenje znaša s prišteto zaklado 47.505 gld. 44 kr. — Po proračunu za leto 1892. znašajo potrebščine 7220 gld., in sicer za izdavanje knjig 2200 gld., za izdavanje »Napredka« in »Smilja« pa 4136 gld. Dmgo je odločeno za upravo in knjižnico. Letošnje knjige so te-le: »Život i rad J. A. Komenskoga«, »Gragja za istoriju dubrovačke pedagogije« (II. del); Krištofa Smida spisi v dveh knjigah in »Druga desetgodišnjica ped. sbora«. Vse te knjige dobe člani za 1 gld.
O Vrazovoj kritici. Napisno dr. Milivoj Š repel. U Zagrebu. K nji žara jugo-sla venske akademije. 1892. 8°. -52 str. Cena? — Profesor klasiške filologijc na zagrebškem vseučilišči, ki se mnogo bavi tudi z zgodovino hrvaške in srbske književnosti, izdal je o Vrazovi kritiki knjižico, v kateri so z malimi izpremembami ponatisnjeni člauki iz »Vicnca« (leta 1888., br. 33.—41.). Hvaležni smo pisatelju, da je svojo razpravo odtegnil mraku pozabljivosti, ker taki resni in temeljiti spisi so pri nas na jugu redki. Premalo šc čutimo potrebo kritičnega izučevanja naše minulosti, in pisatelj toži po pravici, zakaj se ne objavi korespondencija iz ilirske dobe in zakaj še živi Ilirci ne zapišejo in ne iz dadd svojih spominov (str. 5.). Koliko zanimljivega za ilirsko in naše slovensko gibanje je odnesel n. pr. tudi naš Davorin Trstenjak s seboj v grob!
Kaj se dri črpati samd iz Vrazovih pisem, ki nam jih je izdala »Matica Hrvatska«, vidi se tudi iz Sreplove razprave. Na podlagi tega gradiva in Vrazovih del je pokazal pisatelj, da Slovenci ilirstvu nismo dali samo prvega pesnika, ampak tudi prvega kritika in satirika. Prvi pa se tukaj ne smč razumeti le v navadnem pomenu te besede, ker tako prvenstvo se je takrat in tudi pozneje lahko dosezalo v raznih strokah. Vrazu pa se moramo res čuditi, kakd je mogel po sedmih letih književnega preporoda (leta 1842.) osnovati mesečnik, kakeršnegn Hrvatje po tem do naših dnij niso več doživeli in katerega tudi takrat niso ocenili pravično. Sploh je bil pravi književnik med diletauti svoje dobe le Vraz; navdušen in z bogato fantazijo nadarjen romantiški pesnik je bil zajedno trezen iu učen kritik. Plitvosti in pretiravanja mladoUnega rodoljubja je Vraza varovala njegova obširna omika, njegovo znanje svetovnih in slovanskih literatur. Najlepše dokazuje lo njegova samostalna sodba o Dubrovničanih že v dobi, ko se je njih književnosti vse le čudilo in jo povzdigovalo do nebes; Vrazu je bila sevčda tudi draga kakor vsa minulost in starejše duševno gibanje slovanskih plemen, ali zakrival ni, da so Dubrovničani le po jeziku, njih junaki le po imenih »Sloviuci«, po duhu in gradivu pa Romani. Vrazu je bilo znano navadno življenje in mišljenje svojih rojakov na jugu, nrirodno pesništvo vseh Slovanov, vzor so mu bili takd nrirodni pesniki kakor Mickiewicz in Puškin: po takem o Dubrovničanih tudi ni mogel sodili drugače Zanimljiva je tudi treznost, s katero je Vraz Hrvatom in Srbom pri priliki, ko je »Matica Srpska« razpisala darilo za veliko epopejo, priporočal, naj se brigajo za dno, česar je najprej in najbolj treba za nrirodni život (str. 41.).
Razpravi bi želeli, da je bolj zaokrožena in da nam o Vrazovi kritiki pripoveduje šc več, zato pa menj o pravdah etimologov in fonetikov naše dobe. V obče pa je pisatelj prav dobro ocenil Vrazovo kritikovanje, ali ne zlagamo se ž njim, ako končuje: »Pa i ako Vraz ni je i nije mogao biti Saint-Beuve, a ono je svakako Lessing hrvat-skoga preporoda, u Ilrvatskoj prvi osnivač kritike.« Triko primerjanje je vedno nekoliko šepave in spominja na ono dobo, ko smo hoteli imeti svoje Homere, Tirteje, Ovidije, Iloracije i. t. d.; v tem slučaji pa sploh ni pravilno, ker Lessing in Vraz sta si le po zunanjosti in le toliko podobna, da sta bila oba tudi kritika. Ne smemo pozabiti, da ima preporod slovanskih plemen svoje korene v Herderji in v romantiki, posebno v nemški. Nemški romantiki so ustvarili kult nrirodnosti; pobožno so izgovarjali besedo »nrirod«, čudili so se vsemu, ljubili in zbirali vse, kar je ž njim v zvezi; ljubeč pa so se tudi zamišljali v srednji in stari vek neklasiških nrirodov; Evropi so odkrivali njih poezije, začeli študirati njih jezike in kulture. Triko je bilo tudi Vrazovo delovanje, in če tedaj hočemo prvaka ilirskih pesnikov komu primerjati, moramo reči, da je še najbolj podoben bratoma Schlegloma.
Na str. 23. je kriva opazka o Korytkovi zbirki slovenskih nrirodnih pesnij, ki pa nas spominja, da smo z izdajo svojega nriroducga blaga zaostali za drugimi Slovani.
Čakamo Se vedno, da nam priredi kdo zbirko vsaj že zbranega, tiskanega in netiskanega ndrodnopesniškcga gradiva. Naj nam kompetentni učenjak, ki se je lotil tega važnega dela, ne d d čakati predolgo. Upamo, da v naše dni vsaj ne naleti na nerazumno spod-tikanje in na druge težave.	M. Murko.
Češko narodno gledališče je doseglo na glasbeni in gledališki razstavi dunajski velikanski uspeh. Vsi listi stolnega mesta so ne gledč na svoje strankarsko stališče slavili češke predstave in poudarjali, da se češka dramatiška umetnost po pravici lahko meri 7. nemško umetnostjo. Sosebno je navdušila preodlično občinstvo Smetanova opera „Prodana nevesta", ki se je igrala v Pragi žc nad dvestokrat, katera je pa šele dnč i. in dnč 4. ržčnega cvčta na dunajski razstavi zastala daleč izven domovine. Češke umetnike je občinstvo k&r pri odstrtein prizorišči viharno klicalo na oder, najodličucjši gostje so osebno čestitali ravnatelju g. Subertu, kritiki pa so oduševljeno proslavljali češko glasbo in nje izvršujoče umetnike. Igrala sta se dalje takisto uspešno Smetanova opera „Dalibor" in Dvofakov „Dimitrij", mimo njih tri drame in Vrchlick^-Fibichov melodram „Ndmluvy Pelopovy", čegar snov je zajeta iz grške mitologije. Razstavna komisija sama je morala dodati nekaj večerov za češko gledališče. Ravnatelj Šubert je dobil vabilo, naj gostuje na dunajskem gledališči „an der Wien", takisto v Berlinu in Frankobrodu, vender za sedaj ni bilo moči ugoditi tem željam. — Iskreno mora veseliti tudi nas takšno priznanje ndrodu češkemu; sijajni uspeh na glasbeni in gledališki razstavi dunajski pa nam l»odi zajedno dokaz, kaj vzmore požrtvovalna sila in vztrajnost ludi razmerno maloštevilnega ndroda!
Novi grobovi. Na Včliki ponedeljek jc umrl na Cetinji minister prosvetc /van Pavlovie v 49. letu dobe svoje. Bil je že delj časa bolehen, in zatö je bržkone tudi prestal cerkveno-šolski list »Prosvjeta«, katerega je uredoval Pavlovič je bil porojen v Sremskih Karlovcih, kjer je dovršil gimnazijske nauke. Modroslovjc jc poslušal v Belem Gradu, potem pa je šel na vseučilišče v Genevi, kjer je pomagal uredovati »Slobodo«, ki je leta 1865. izhajala v Genevi v srbskem in francoskem jeziku. Pozneje je v Mona-kovem dovršil ndrodno-gospodarsko fakulteto in prišel za profesorja na trgovsko šolo v Pančevo. V Zemunu je osnoval list »Graničar« in za rusko-turške vojske v Belem Gradu »Novo Srbijo« in »Serbische Correspondent«. I,eta 1878. ga je črnogorska vlada pozvala na Cetinje in mu izročila uredništvo »Glasa Črnogorca«, katerega jc uredoval do leta 1885.; mimo tega je izdajal leta 1884. do 1885. poseben književni list. Knez črnogorski ga je imenoval za upravitelja cctinjski gimnaziji, kesneje pa za upravitelja mini-sterstvu prosvete in cerkvenih del. Njega smrt je bridka izguba za črnogorsko šolstvo in prosveto.
V Wiesbadnu je umrl dnč 19. malega travna Friderik pl Bodenstedt, sloveči nemški pesnik in prelagatelj Shakespcareja, Puškina, Lermontova in Turgenjeva. Porojen je bil dnč 22. malega travna 1819. leta na Hanoveranskem. Od leta 1844. do 1846. jc potoval po Kavkazu, Krimu in Mali Aziji, živel potem v različnih mestih in leta 186b. prevzel vodstvo meininškega dvornega gledališča; od leta 1871. je živel zasebno v Wiesbadnu. Bodenstedt je bil znamenit lirik, čegar »Pesmi Mirze SchalVyja« so pravi biseri svetovne književnosti. Takd mojstersko obliko, kakeršna diči te iztočne pesmi, imajo morda samo še Platonove poezije. Na slovenski jezik njega pesmi niso preložene, toda lepo so jih preložili na srbski oziroma hrvaški jezik Zmaj Jovan Jovanovič, Šenoa in Trnski.
Dnč 26. malega travna je umrl vseučiliški profesor za državno pravo in statistiko v Gradci, dr. Herman Ignacij Hidermann v 61. letu «lobe svoje. Dr. Bidcrmann je spisal «lokaj narodopisnih razprav, izmed katerih so nekatere važne tudi zn Slovence.
Imenujemo zlasti razpravi »Ucl>crsicht der Slavenrestc in Tirole in »Steiermark« Beziehungen zum kroatiseh-slavoiu Königreich im XVI, und XVII. Jahrhundert«, o katerih je naš list v lanskem svojem letniku priobčil posebni književni poročili; dalje članek »Zupe na Goriškem«, kateri je izšel v »Kresi« leta 1881. ; »Zur Geschichte der Uskoken in Krain« (Schumi, Archiv II.); »Bestandteile des heutigen Königreichs Dalmatien« i. t. d. — Pokojnik je bil precčj let blagajnik podpiralne zaloge za slovanske (pozneje slovenske) visokošolce in se je kazal našemu nrfrodu vedno pravičnega. I,etos še je o Veliki noči potoval v Gorico, da bi se seznanil z narodnostnim razmerjem po Istri in na Goriškem. Bodi mu blag spomin!
Duč 6. včlikega travna je umrl v Pragi slikar L.ev Ivereh t šele v 36. letu döbe svoje. Slikal je zlasti portrete, pridobil si pa tudi častno ime v figuralnem slikarstvu. Na lanski razstavi je bil za podobo svojega očeta odlikovan s častno diplomo. — Dokaj posnetkov njegovih del je priobčila »Zlata Praha«.
Listnica. I^avoras. V pesmi „Vrbskemu jezeru" pravite mimo drugega: „Jezero, oj, na stran nekdaj" — te vrstice sploh ne uinejemo —
,,In objokuj rojake svoje, Ki bili so, ki so še zdaj Posestniki obale tvoje."
Jezero naj „objokuje" svoje rojake? Močno dvojimo, da bi ustreglo Vaši želji! Toda čujmo:
„Zastoče tužnih glasov val, A iz globin buči preteče — Poslušaj ta nemir, drhal! — Kaj li preti, kaj dč besneče?"
Kaj neki de te „besneče" jezero? Prav žhl nam je, da je pesmi že konec. Domoljubna je res, dobra pa zatd venderle še ni! — F. F. v Sodražici. Radi potrjujemo, da niste Vi poslali pesmi, o kateri smo v poslednji številki najprej govorili na tem mestu. — Batog. Pride na vrsto o svojem času. — Dor&n v B. „Vrnitev" ni za natisek: „Mol/l te bil bi kot bog«, Pretrgala si pa razmero (!), Iztrgala mi s srca vero, Me z neba vrgla v dno peklcV."
Začetek druge pesmi preveč spominja znane Schillerjeve pesmi , ,Der Eichwald brauset, die Wolken ziehn" i. t. d., potem pa nje dikcija ni pesniška. Morda o priliki k.\j drugega.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.