Knjiiževna poraoila. 91
Književna poročila.
Dr. Krbek Ivo: Upravno pravo. II. knjiga. Organizacija javne uprave., Zagreb, 1932. Jugoslovanska štampa. Str. 403. Cena 100.— Din.
Po načrtu, kakor ga je razvil prof. Krbek v uvodu k svoji prvi knjigi, je izšla sedaj druga knjiga sistema jugoslov. upravnega prava, ki obravnava organizacijo uprave, izvzemši samoupravo, ki bo obdelana v posebni knjigi. Nato naj bi sledil pregled delovanja uprave in slednjič upravno sodstvo.
Knjiga je razdeljena na 7 paragrafov in vsebuje to-le snov: V § 14. opredeljuje avtor pojem javne službe v formalnem in materijalno-teleolo-škem smislu, pokaže razlike med posredno, neposredno, avtoritativno in neavtorltativno upravo, razmeji pojme službe in urada in razpravlja podrobno o javnem zavodu; § 15. obravnava koncesijonirano javno službo; v § 16. pojme in teoretična načela o javnih uslužbencih; v S 17. je sistematično podano naše pozitivno pravo o državnih uslužbencih, in sicer po sledečem redu: temeljne ideje, zasnovanje službenega odnosa, gibanje v službi, osebne pravice in dolžnosti uslužbencev iz službenega odnosa, službena odgovornost, prestanek službe in s tem zvezana vprašanja, posebnosti zakona o državnem prometnem osobju, pragmatični uslužbenci v vojski in mornarici, pragmatični uslužbenci žandarmerije, pragmatični uslužbenci mejne čete (granične trupe); § 18. obsega obvezno vojno službovanje, § 19. načela o organizaciji javne uprave, v § 20. je obdelana organizacija uprave.
Kdor piše danes sistem našega upravnega prava, se mora zavedati, da bodo morda jutri mnoge dogmatične partije nerabne, kajti naše upravno pravo je še daleč od svoje končne oblike, kolikor se da v pravu sploh govoriti o končnih oblikah. Zato mora iskati avtor tako teoretično-znanstveno osnovo, da te spremembe pozitivnega prava ne omajejo cele zgradbe sistema. Ta teoretična osnova mora biti stalna oblika, ki lahko sprejema menjajočo se vsebino, kakor bi rekel Stammler. To danes brezdvomno še ni lahko. Kajti teorija upravnega prava je mlada in imajo poleg tega posamezna pozitivna upravna prava mnogo bolj kot ustavna svoje specifičnosti, ki pridejo v teoriji do izraza, kar ima za posledico, da se le polagoma ustvarja splošna teorija upravnega prava. Spori o.
92 iKnjiževna poročila.
'formalnem in materialnem pojmu javne službe, o javnem zavodu, o koncesijonirani javni službi itd. niso najbrže v zadnji vrsti posledica ravno dejstva, da je pozitivno pravo, ki ureja te institute, v različnih državah različno. Tukaj je pač teorija upravnega prava daleč za teorijo ustavneg^a prava, ki ima svoje ustaljene pravne like.
Krbek je naslonil svoj sistem., kar je poudaril že sam v svoji prvi knjigi, na takoimenovano normativno ali čisto pravno teorijo, po kateri mora nujno biti vse državno delovanje strogo pravno determinirano. Dasi so bili nmogi skeptični glede te teorije, so dokazali Kelsen, Weyer, Pitamic, Merkl in sedaj Krbek njeno izredno uporabnost. Treba pa je jMJudariti, da Krbek ne sprejema te teorije tudi v vseh podrobnostih, če je sploh mogoče govoriti glede podrobnosti o enotni normativni teoriji. Obenem je menda odveč poudariti, da kakovost Krbekove knjige ni morda samo posledica normativne teorije. Kajti glede kakovosti je treba reči brez vsakega pridržka, da se knjiga lahko stavi ob bok vsaki tuji knjigi upravnega prava in je v čast domači pravni vedi. Zato je upravičeno upanje, da bo ostala teoretična osnova knjige stalna oblika menjajoče se vsebine.
Knjiga obravnava mnoga sporna vpraSanja in mnogokje šele krči pot, zato je razumljivo, da bi se dalo debatirati o marsikateri tezi. Tako se mi zdi, da omenim kot primer samo eno stvar, da formalni in teleolo-ško-materialni pojem javne službe nista dva, ampak so trije pojmi, kar bi pokazalo morda celo vprašanje v nekoliko drugačni luči. Vendar so take malenkosti brezpomembne za celoto.
Knjiga je učbenik, ali vsaj tudi učbenik. Avtor pa upravičeno poudarja, da zahteva knjiga več študiranja kot memoriranja. Kajti knjiga stavi res velike zahteve na slušatelja.
Ne zdi pa se mi prav srečno, da se nadaljujejo iz prve knjige paragrafi ne pa tudi strani, tako da se začne tekst knjige na 11. strani s § 14.
Dr. Joso Jurkovič.
Lazič M. Dragoslav: Krivični zakonik od 27. januarja 1929 sa izmev-nama i dopunama od 9. oktobra 1931. I. knjiga. Opšti deo. Beograd. 1932. Str. 173 (v cirilici).
Novi komentar kaz. zakonika iz peresa g. Laziča (doslej je izšel le občni del) se odlikuje z nekaterimi posebnostmi. Avtor označuje svoje delo v predgovoru kot »izvod i potsetnik o najosnovnijim pojmovima krivičnog prava, a jednovremeno i komentar krivičnog zakonika«. Pisatelj skuša v poljubni obliki razložiti osnovna načela našega preosnovanega kazenskega prava, ne da bi se spuščal v sporna vprašanja. Pisatelj sam opozarja na to v svojem predgovoru: »Sporne stvari se ovde ne nalaze, niti smo o njima davali svoja mišljenja, pošto su naše pretenzije mnogo skromnije in ne idu na tu stranu.« V tem oziru se Lazičev komentar najbolj približuje knjigi beograjskega odvetnika g. Dj. Karajovanoviča, ki je izšla pred par leti. (Komentar opšteg krivičnog zakonika. Beograd. 1930.)
G. Lazič se v svojem delu naslanja na znane komentarje Dolenca, Cubinskega, Uroševiča, šiloviča-Franka in Živanoviča, ki jih tudi navaja kot vir za svoje delo (str. 12). Način izvajanj je jasen in nazoren. Nepripravljenemu bralcu lajša avtor pojmovanje osnovnih institutov kazenskega prava s številnimi in zelo priprostimi primeri iz vsakdanjega življenja. Včasih oblikuje tudi take teze, ki so same ob sebi umevne ter so
Knjiiževna poročila, 93
odveč celo v poljudnem komentarju. Tako na str. 99 pravi: »Mere bez-bednosti moraju učinioci izdržavati lično kao kazne. Ovo proizlazi iz cilja mera bezbednosti, jer se učinilac ne bi mogao popraviti, ako bi ove mere izdržavao neki drugi, koji nema veze sa izvršenjem krivičnog dela.« Nekaterim poglavjem daje avtor k. z. svoje lastne naslove, ki ne ustrezajo besedilu zakona: n. pr. IX. poglavje k. z. ima v komentarju naslov: >Kad država gubi prava na gonjenje i na izvršenje kazne«, X. pogl. k. z. pa: »Uslovi gonjenja krivičnih dela.«
Po svojem značaju in obliki bi ta novi poljudni očrt našega k. z. bil nemara primeren za elementarne policijske tečaje in za osebe brez strokovne pravne izobrazbe. Odklanjamo pa, da bi komentar — kakor si misli avtor — zadostoval tudi kot pomagalo »svršenim pravnicima, koji se spremaju za sudijsko-pravozastupnički ispit i kandidatima, koji se-spremaju za polaganje ispita iz krivičnog prava« (predgovor, str. 11.)..
Zunanja oblika knjige je lična, dočim je korektura zelo slaba: tiskovne napake smo opazili skoro na vsaki strani. A. Maklecov.
Dr. Pteters Kari: Die kriminalpolitische Stellung des Strafrichters. bei der Bestinunung der Strafrechtsfolgen. Berlin, Julius Springer, 1932. Str. XV + 255. Cena M. 19.80.
Mnogo se je že pisalo o svobodnem sodniškem preudarku, ali tako« temeljito in zaokroženo, kakor v naznanjeni knjigi, kolikor nam znano, še nikjer drugod. Njen avtor je privatni docent, deluje pa praktično kot državni pravdnik v Kelmorajnu. Temeljitost, ki postaja včasih ovira lahkega čitanja, izvira pač odtod, ker se v avtorjevi osebi združuje globoka teoretična naobrazba z gotovo sijajno prakso. Po njegovem znanstvenem prepričanju ga moramo prištevati k pristašem sinkretične šole. Dokazuje in dokaže, da temelji zasnova nemškega kazenskega zakonika, takisto pa tudi osnutka za bodoči nemški kazenski zakonik iz 1. 1927., iz katerega smo Jugoslovani že vnaprej pobrali najboljše ideje, na glavnem načelu povračila (Vergeltung), samo da za naš okus premalo podčrtava, da gre dandanes samo za pravno povračilo (rechtliche Vergeltung) zastran zaščite napram kršitvam pravnih dobrin. Generalne in specijalne preven-cije ne odklanja, toda postavlja jih v drugo vrsto za povračilom, a generalno prevencijo potiska v tem vrstnem redu še za specijalno, češ, kako naj mislimo na to, da bo sodba, ki poteče v Monakovem, vplivala ostraše-valno na ljudi v severnih krajih Nemčije (str. 84). Stavlja pa Peters silno stroge zahteve za kazensko pravosodje: njemu pomenja sleherni storjeni zločin že znak slabosti države, ki svojim koristim, t. j. izvedbi pravnega reda, ni zadostila (str. 12.). (Mi smo mnenja, da gre tako razlaganje načelno krivo pot; država namreč ne sestoji samo iz »dobrih« ljudi, ki niso zločinci, ampak — homo homini lupus — tudi iz zločincev, — saj bi države inače morda niti ne bilo treba...) Ob označeni slabosti države mora poseči v tok državnega življenja kriminalna politika kot »skupni obsežek ustvarjajoče delavnosti s svrho preprečevanja in zmanjševanja zločinov in njihovih učinkov«. Niso pa samo zakonodajci poklicani, da izvajajo tako politiko, ampak tudi sodniki. Oni pa imajo vršiti d v o j-n o svobodno preudarjanje. (To je nova kritična misel P e t e r s a, ki jo moramo smatrati za popolnoma pravilno.) Prvič pritiče sodnikom občni »svobodni preudarek« (freies Ermessen), ki ga pravni red ustanavlja glede vrednosti ali nevrednosti dejstvovanja ali ne-dejstvovanja ali načina dejstvovanja, torej z drugimi besedami glede ugotavljanja dejstev.
94 Knjiiževna poročila.
Drugič pa gre sodnikom »politični preudarek-r (politisches Ermessen). (Mi bi rajši videli, da bi se uporabljal, kakor v naslovu knjige, tudi tu izraz .»kriminalpolitisches Ermessen«.) To vrsto preudarjanja definira Peters, da je — tu se moramo poslužiti izvirnega besedila, da se vidi minuciozna natančnost, pa tudi kompliciranost izraževanja —: »Die indi-viduelle, von der Rechtsordnung mit Erheblichkeit ausgestattete Beurtei-lung iiber den Wert oder Unwert eines schopferischen Handelns oder Nichthandelns oder der Art des Handelns unter dem Gesichtspunkte der Zweckmassigkeit fiir das Ansehen, die Macht oder die Starke der Ge-meinschaft«. Kriminalnopolitično preudarjanje je diferencirano po različnosti pravnih dobrin, po uspevku zločinov, seveda pa tudi po vrstah sankcij, ki jih ustanavlja zakon. Redni in izredni okvir kazni se določa po višini krivde in pomembnosti zločina v pogledu kršitve pravnega reda, torej v prvi vrsti po potrebi sprave, povračilne svrhe kazni, poleg tega pa še po ostraševalni svrhi, dočim stopijo tu — pri odmeri kazni — ostale svrhe poboljševanja in očuvanja družbe v ozadje (str. 71.). Soci-jalna škodljivost in socijalna opasnost sta za kaznovanje pomembni, k obema pa mora seveda pristopiti še očitavost (Vorwerfbarkeit, str. 77.). Dobro je, da stoji pri presoji in opredelitvi teh momentov sodnik po poklicu v neposredni zvezi z lajičnim sodnikom kot predstavnikom ljudstva (str. 92.). Glede značaja »objave sodbe v novinah« bi omenili, ker je naš zakonik pustil v tem pogledu sodnika brez točnih navodil, da jo smatra Peters za stransko kazen, čim se izkaže za zlo, a tudi za zasebno zadostilo (str. 113.). Globa (n. pr. pri žalitvah) pa ni kazen, ampak čin zasebnega zadoščenja (str. 117.). Kriminalnopolitično preudarjanje pri poboljševalnih in očuvalnih odredbah pa vodi do misli, da ni potrebe, da bi se vsak javni varnosti nevarni zločinec po izvršeni kazni pridržal v zavarovanju (str. 121.). (Ta ideja pa v na.š kazenski zakonik ni bila sprejeta!) Prav posebno temeljito razpravlja Peters o institutu pogojne obsodbe. Ko govori o naravi tega instituta, se dotakne tudi zakonodaj izven Nemčije, med drugimi tudi naše države, ki pa jo pozna samo iz razprave podpisanega poročevalca v Zeitschrift f. d. ges. Strafrechts-Wissenschaft iz leta 1924. Peters izhaja iz teze, ki jo hočemo zopet navesti v izvirnem besedilu: »Das Wesen der Aussetzung auf WohIver-halten ist die Aussicht auf NichtdurchfUhrung des Verbrechenbekamp-fungsverfahrens (str. 152.). Klasificira ta institut, ker mu nobena doslej-šnjih opredelitev, niti ona, da gre za kazen, ki se drži procesne ekonomije, ne ugaja, nekoliko megleno, kot »Mittel der Reaktionsbeweglichkeit« (str. 168.); vseskozi pa priznava, da se da ta institut spraviti v sklad z osnovno idejo pravnega povračila. Resno svari Peters pred lahkomiš-Ijenim odrejanjem pogojne obsodbe. Iz kriminalnopolitičnih ozirov zahteva, da v tem pogledu sodnik h-e sme upoštevati pravila »in dubio mitius« (str. 182.). Obširno se bavi z modifikacijami pogojne obsodbe, ki so v tem, da se dodajo izvestni dodatni nalogi, kako naj se ponaša obsojenec v dobi preskušnje. Nočemo biti preobširni; samo exempli gratia bi navedli, da Peters ne dopušča pogojne obsodbe pod pridržkom, da zločinec oškodovano žensko poroči (str. 212.), pač pa, n. pr. da odpov^ stanovanje, če so prepiri z najemodajalcem na dnevnem redu (str. 195.). Tudi o načinu postopka razpravlja avtor, pa nekako na hitro. Za naše čitatelje bi samo omenili, da ni nobene omembe o t. zv. »socijalni sodni pomoči« kot institutu kazenske procedure, ki naj bi pomagal sodniku priti do
Knjiiževna poročila. 95
pravilne presoje storilčeve osebnosti po izvensodnih izvestiteljih. Avtor se tudi ne bavi z vprašanjem, kako naj se postopa, če gre za opustitev kazni (Absehen von der Strafe): ali naj se pri malenkostnih kaznivih dejanjih izreče obsodba brez kazni ali sploh oprostitev ? Seveda je P e-t e r s o v a knjiga posvečena v prvi in odločilni vrsti materijalnopravnim problemom, toda prvo vprašanje, ki je v Nemčiji en vogue, bi pač spadalo v njegova razmišljanja. Ne glede na to, pa je naša sodba o naznanjeni knjigi ta, da nobenemu kazenskemu sodniku ne bo žal, če jo prečita. Toliko klenega zrnja je v njej, da si bo gotovo svojo miselnost utrdil in skoraj gotovo tudi poglobil. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Goršič Franja: Komentar gradanskog parničnog postupka sa. uvodnim zakonom. Knjiga I. Uvodni zakon i liS 1 do 320 grpp. Knjiga II. Načela našeg grpp. i §§ 321 do 696 grpp. Beograd. Geca Kon. 1932 in 1933. Str. 702 + 735. Cena 350 Din.
Komaj dve leti je od tega, da je dr. Goršič izdal svoj komentar k novemu izvršilnemu postopniku, še do danes edino izvirno delo k imenovanemu zakonu, ko nas je vprav presenetil z novim delom, s komentarjem jugoslovanskega grajanskega pravdnega postopka. Ako pozabimo na vse, kar je dr. Goršič v teh dveh letih drugega napisal, tudi njegov odlični komentar upravnega postopka v 1. 1931., nas mora njegova delavnost zadiviti in moramo mu izreči svoje nedeljeno priznanje.
Novi komentar je namenjen v prvi vrsti praksi. Zato se je odločil pisatelj, da izmed obeh avstrijskih komentarjev (Neumann in Horten) sledi Neumannovim stopnjam. Odtod tudi način razlaganja in pojasnjevanja, ki se izogibajo kolikor toliko teoretskim razmotrivanjem in podajajo čim izčrpneje odgovore na posamezna v praksi nastopajoča vprašanja. S tem pa nočemo trditi, da v knjigi ni poskrbljeno za razbistritev procesnih pojmov in načel. Nasprotno, vsaka ustanova je tudi na kratko po svojem bistvu razložena, namesto uvoda v drugo knjigo so obširno in sistematično prikazana temeljna načela novega pravdnega postopka. Kot izrecno praktičen komentar polaga knjiga važnost na to, da opozarja čitatelja na tolmačenje pravdnega postopnika po judikaturi. Prinaša namreč izčrpno jugoslovansko in avstrijsko judikaturo in daje s tem podlago za najsigurnejšo uporabo zakona. Kar pa daje knjigi največjo vrednost, je to, da je upoštevana v knjigi prav vsa jugoslovanska zakonodaja do najnovejšega časa in da je navedena prav vsaka, bodisi na videz še tako malo pomembna zakonita določba, ki ima vpliv na postopek, in postavljena na pravo mesto. Za to ogromno in težavno delo moramo biti pisatelju posebno hvaležni, saj je ta zbirka izdana v popolnosti baš, ko je prenehala intenzivnejša zakonodaja. V tem pogledu je zlasti snov k § 1. grpp. ogromna, obseza namreč natančno 108 strani, in skuša s kolikor možno točnostjo oddeliti meje med pravosodstvom in drugimi oblastvi. Prav v tem oddelku pa se vidi, da bi bilo dobro, ako bi pisatelj navedel večkrat svoje naziranje in se ne zadovoljil le z vsebino judikatov, glej n. pr. o koliziji med državnim in cerkvenim sodstvom v bračnih stvareh, kjer najnovejše sodne odločbe prav nič ne zadovoljujejo, kar kaže nazorno polemika v Arhivu in Pravosudju. Vendar bo obilica zbranih odločb tudi tu samostojno mislečemu pravniku najboljši kažipot.
Poleg razlage uvodnega zakona in postopnika prinaša komentar še kratek oris sedanjega zakonitega stanja v državi, delo na novem postopniku, reformatorni značaj novega postopnika, obrazloženje ministrstva k
96 Knjiiževma parooiilau
zakoniku, kjer so prikazane najvažnejše spremembe nasproti staroav-strijskemu zakonu, na koncu pa obširne registre, preglede navedenih zakonov in odločb ter primerjalne razpreglednice. Knjiga bo tako služila, izvrstno v pokrajinah, kjer je pravdni postopek nov, ter bo pripomogla k temu, da bo postopek stekel po pravem tiru in se z našim spojil v eno, prav tako pa bo odlično služila nam, kjer so nam ta načela prešla že v kri in meso. Dr. Rudolf Sajovic.
Dr. Politeo Ivo: Trgovački i ostali privatni namještenici prema službodavcinm i zakonu. — Zagreb, Epoha, 1932, str. 281, cena 50 Din.
Predpisi novega obrtnega zakona o službenem razmerju med podjetniki in njih nameščenci nam povečini niso novi, saj se naslanjajo na zakonito stanje, kakršno je veljalo pri nas. Novi obrtni zakon je snov uredil sistematično v drugem delu o pomožnem osobju. Ta del je vzel iz obrtnega zakona dr. Politeo in ga obširno pretolmačil. Izpustil je pri tem predpise o vajencih, strokovnih nadaljevalnih šolah, knjižicah in mojstrskih izpitih, češ da se ne tičejo glavnega predmeta. V tem je pisatelju pritrditi, saj so ti predpisi javnopravnega značaja, tudi oni o vajenskem razmerju, ki je po svoji naravi učno in ne službeno razmerje.
Službena razmerja vseh vrst, ki so torej predmet te knjige, tolmači pisatelj precej obširno. Pri tem se ne omejuje le na razlago zakona o. obrtih, marveč obrača pažnjo tudi na druge zakone, ki vplivajo nanje,, in jih priteguje v krog svojih pojasnil. Prav posebno pa je pri tem omeniti uvod k zakonu o zaščiti delavcev, v katerem pisatelj tolmači razna vprašanja tega zakona, ki so doslej povzročala marsikatere težkoče. Tako je nastal obširen in lep komentar, ki ga odlikuje zlasti preprosti in jasni slog. S tem je pisatelj dosegel, da knjiga ne bo služila dobro le pravnikom, marveč prav posebno še tistim slojem, katerih službena raismerja razlaga. Knjiga zasluži zato toplo priporočilo. Dr. K. Sajovic.
Stefanovič V. Jovan: Komentar zakona o opštem upravnom postupku od 9. novembra 1930. — Beograd, Geca Kon, 1932, str. 416, cena 100 Din.
Stefanovičev komentar k zakonu o upravnem postopku se nam javlja tu v novi, izpopolnjeni obliki. Kakor knjiga iz leta 1931., je razdeljen komentar tudi v tej izdaji na dva dela: v splošnem, delu tolmači nekatere temeljne ustanove upravnega postopka sploh (pojem upravnega postopka,, upravna oblast, stranke, različne vrste upravnih aktov, izvršilni postopek) in podaja s tem za umevanje zakona potrebno upravnopravno teorijo, v posebnem delu pa podrobno tolmači določbe zakona samega. Ta del je nasproti prvi izdaji posebno razširjen in izpopolnjen. S tem je knjiga postala še bolj uporabna, kakor prej in zasluži prav takšno priznanje. Spada med ona dela, ki štejejo k ročni namizni knjižnični zbirki vsakega upravnega pravnika. Da jim bo dobro služila pri vsakdanji uporabi zakona, kaže poleg drugega že dejstvo, da je nastala po tako kratkem času potrebna nova, rajširjena izdaja. Dr. R. Sajovic.
Dr. Sajovic Rudolf, RassejEfna di letteratura giuridica jugoslava^ (Anno 1929.), Roma 1932, str. 19.
Kot posebni odtis iz Letopisa za primerjalno pravo in za proučevanje zakonodaje, ki ga izdaja Istituto di studi legislativi v Rimu od leta 1927. naprej, je izšel izpod peresa dr. Sajovica biblijografski pregled jugoslovanske pravne literature za leto 1929. Pregled je razdeljen na XXI poglavij, ki obravnavajo vse grane prava in pravoznanstva, poglavje o civilnem pravu pa ima še pet pododdelkov. V vsakem oddelku je avtor
iRnjiiževma poročila. 97
skrbno zbral in po abecednem redu avtorjev razporedil vse, kar se je tozadevnega publiciralo v Jugoslaviji v letu 1929. Upoštevani so tako članki vseh naših revij, kakor tudi samostojne publikacije, naslovi so navedeni v izvirnem besedilu in v italijanskem prevodu. Posebno važni so vsebinski izvlečki, v katerih avtor jasno in jedrnato posname smer in bistvene izsledke najvažnejših del. V tem bo ta pregled izbomo služil predvsem inozemskemu svetu, za katerega tvori neznanje jezika glavno oviro za objektivno presojo našega udejstvovanja. Avtorju se je na ta način posrečilo, da nam je na dvajsetih straneh drobno tiskane velike osmer-ke podal nekak panorama jugoslovanskega delovanja na pravnem polju v letu 1929., ki nas hitro in točno orientira in je ne-le dragocen, marveč naravnost neobhodno potreben pripomoček za vsako primerjalno znanstveno proučevanje. Avtorju, ki je stalni sotrudnik Instituta, moramo biti za to delo izredno hvaležni, vsaj seznanja široki svet z našim znanstvenim delovanjem in priptomore tako na konkreten način k onemu mednarodnemu zbližanju, o katerem se toliko govori, a za katerega se tako malo pozitivnega stori. Dr. Boris Furlan.
I>ypacewicz VVaclaw: La revision des traites du point de vue juri-dique et politique. Varsovie 1933. Edition de 1' Institut polonais de colla-boration avec 1' etranger. 30 strani. Ponatis poročila, predloženega 29. mirovnemu kongresu na Dunaju 1. 1932.
Pisatelj kratko in jedrnato razpravlja o reviziji mednarodnih pogodb sploh, predvsem pa o sedaj jako aktualni reviziji državnih meja. Njegov zaključek je, da je poprava meja — čeprav krivično' začrtanih, med katerimi je našteta tudi italijansko-jugoslovanska meja! — v sedanjih okoliščinah tako pravno kot politično nemogoča in da bi vsak poskus v tej smeri mogel zanetiti vojno. Sicer je pravilno poudarjeno, da se bo temu vprašanju odbila ostrina, ako se narodi tesneje združijo (n. pr. v Zvezi evropskih držav), toda premalo važnosti se polaga na nujnost, da se najdejo sredstva, s katerimi bi se spori, ki bi glede meiš, medtem vendarle nastali, rešili mirnim potom. Dr. Ivan Tomšič.
Dr. Engliinder Heinrieh: Die Staateiilostn. Schriften der osterreichi-schen Liga fUr Menschenrechte IV, Wien 1932, Manz, 30 strani. Uvodne besede napisal dr. Hans Kelsen.
Pisatelj prikazuje problem, brezdomovincev, t. j. oseb, ki nobeni državi ne pripadajo kot državljani in ki izhajajo predvsem iz dežel bivše avstro-ogrske monarhije, a so državljanstvo izgubili vsled svetovne vojne in njenih političnih posledic. V petih odstavkih je na kratko opisana njih beda, dalje vzroki, ki so do tega dovedli, njihov pravni položaj, razni poskusi, ki so se napravili, da se temu stanju odpomore, ter izpopolnitve, ki jih glede tega problema predlaga avstrijska zveza za človeške pravice. Brezdomovinec nima političnih in državljanskih pravic. Uvedla se je določbam mednarodnega prava in človečnosti nasprotujoča praksa, da se iz razloga državne nujnosti brezdomovinec more izgnati in da ga nobena država ni zavezana sprejeti. Dočim se je za zaščito ruskih in turških begimcev doseglo vsaj nekaj (poseben komisar pri Zvezi narodov, Nan-senov potni list, Nansenov fond), se je glede brezdomovincev iz ozemlja bivše avstro-ogrske monarhije predlagal le izkaz o istovetnosti, na kar pa so pristale le nekatere države. Vzrok je v tem, ker se države bojijo prevzeti materijalna bremena, ker jih plaši sboljševiška nevarnost« in ker se to vprašanje hoče navezati na problem političnih beguncev.
7
98 Knjiižieivna poiTočila.
Kot Kelsen uvodoma pravilno poudarja, se je tudi na tem področju pokazalo, kako je veljavno obče mednarodno pravo v tehničnem pogledu še primitiven pravni red in da je temu odpomoči v obliki mednarodnih pogodb. V tej obliki naj države to vprašanje čimprej in primerno urede, kot to zahteva čut človečnosti; kajti od neureditve trpi večina, ki je socijalno šibkejša.
Spis je poučnega značaja ter je zamotani in kočljivi problem brez-domovincev v njem kratko, pregledno in jasno orisan.
Dr. Ivan Tomšič.
Nova pravna bibUoteka. Pod tem naslovom je pričela izhajati v Beogradu nova zbirka zakonov, čije uredniki so dr. Matijevič, dr. Čuli-novič in Jovanovič. Prvi zvezek te zbirke obsega zakon o sedežih in krajevni podsodnosti apelacijskih sodišč, zakon o premembi Uvodnega zakona za grpp., o premembi § 253 zakona o javnih belježnikih, o zaščiti kmetov in uredbo o ocenjevanju sodnikov. Lični, 103 strani obsegajoči zvezek velja Din 15.—.
Samoupravno gospodarstvo v Dravski banovini. Izdala kr. banska uprava Dravske banovine. Ljubljana 1933. Str. 66.
Dr. Lapajne Stanko: Vyvoj a njTiejši uprava občanskeho prava V Jugoslavii. Posebni odtis iz Pravnega Obzora. Bratislava. 1933. Str. 20.
Dr. Vesel Josip: Paušalne Idevete po zakonu o štampi. Posebni odtis iz Arhiva za pravne i društvene nauke. Beograd. 1933. Str. 41.
Dr. Kušej Gorazd: Borba NemiSije za enakopravnost v oboroževanju. Posebni odtis iz Časa. Ljubljana. 1933. Str. 144—156.
Dr. Gorphe Francois: La critique du temoignage. Deuxieme edition. Pariš. Librairie Dalloz. 1927. Str. 469.
članld in razprave v pravniških časopisih. Arliiv. XLIII. št. 1.: Jovanovič SI.: Jedna socijalistička teorija o državi. Begovič M.: O izvo-rima šerijatskog prava, čulinovič F.: Naše zemljišno-knjižno pravo. Pro-danovič D.: Upotreba pravnih lekova u stečajnem postupku. Pržič I.: Noviji paktovi o nenapadanju u istočnoj Europi. Mirkovič M.: Finansijsko stanje državnih železnica. Perkovič L.: Jedan slučaj gubitka i ponovnog dobivanja penzije. — Arhiv. Xt.III. št. 3.: Arandjelovič: Jedna obaveza zakupo-davca. čirkovič S.: Organizovani ili oružani mir. Mirkovič Dj.: O prirodi pravnih odnosa koji vezuju kapetana broda za vlasnika ili opremitelja. Vušovič I.: Pravni pojam kazne u narodu. Bartoš M.: Svetska ekonomska kriza i medjunarodni privatno-pravni odnosi. Lovčevič J.: Rashodi u budžetu za 1932-33 god. Radovanovič Lj.: Prestanak službe administrativnim putem po čin. zak. od 1931. Frantlovič B.: Administrativni spor i Zak. o štampi. — Branič št. 1.: Veljovič M.: Zakon o štampi i pravo izjavljivanja prigovora na optužnicu. Vukčevič R.: O krivokletstvu. Osto-jič Dj.: O retorziji i kompenzaciji — § 298. kriv. zak. — Branič št. 2.: Tortura — nezakonito sredstvo istrage. Goremovič A.: Dva suprotna stanovišta naše judikature. Mišic D.: Povodom čl. 25 zak. o taks. Milo-jevič B.: Krivično delo iz § 151 zak. o šumama. — Mjesečnik št. 1 in št. 2.: Stefanovič J.: Materijalna i formalna protivustavnost zakona i sankcija formalne protivustavnosti. Špehar M.: O prenosu vlastništva broda ugovorom u našem pravnom sistemu. Boremovič A.: Pitanje važnosti zakona o suzbijanju zloupotrebe u službenoj dužnosti. L. M.: Da li je derogiran § 2. zak. o upotrebi i opče pogibeljnom rukovanju sa eksplozivnom stva-
Književna poročila. 99
rima od 27. V. 1885. Kolar Dj.: Zakon o dužnosti jamstva željeznice i potreba njegove preinake. Ivšič: Problem seljačke svojine. Živič: Re-galno pravo ribolova. — Policija št. 1., 2.: Goršič F.: Da li banovi mogu bar privremeno, da donose banovinske uredbe? Petrovič M.: Organizacija saveta okružnih načelstava u Francuskoj. Subotič Dj.: Izvršenje zakona o ličnim imenima. Tadič D.: Uredba o regulisanju pograničnog prometa sa Madjarskom. Mijuškovič J.: Reč — dve o §§ 36 i 32 zak. o tapijama. Ivanovič M.: Uslovna osuda. Zlatic M.: O izvršenju sudskih odluka donetih po kratkom postupku. Gajič N.: O sporovima prilikom popisa radi izvršenja sudskih odluka. Popovič S.: Može 11 se staviti zabrana na celu platu opštinskome kmetu. Djeloševič M.: Smisao izraza »tačno naznačenim privatnopravnim potraživanjem u III. odd. § 295. k. z. Zlatic R., Stankovič B.: Da li je derogiran propis § 375 a srp. k. z. i normiran § 383 n. k. z. Marinovič D.: Da li je propis § 375 a k. z. još u važnosti? L.: Kriminalitet u Jugoslaviji za ranijih osam godina od 1922—1929 g. Petrovič T.: Zakon o radnjama. — Policija, št. 3., 4.: Kostič L.: Vrhovna i područna uprava. Petrovič M.: Organizacija saveta i. t. d. Prodanovič D.: Upotreba pravnih lekova u stečajnem postupku. Andjel-kovič N.: Troškovi trečih lica u kriv. post. Gajič N.: O sporovima i. t. d. Mijuškovič J.: Reč — dve o §§ 36 i 32 Z. o. t. Mitič P.: Ublaženje kazne po slobodnoj oceni. Terzijev K.: Apatridnost po našem zak. o drž. Djeloševič M.: Smisao izraza i. t. d. Dostanič M.: Propisom § 383 nov. k. z. nije drogiran propis § 375 srp. k. z. Zlatic M.: Da li je i u koliko čl. 12 Z. o z. j. 6. drogiran propis §§ 342 i 342 a st. k. z. i čl. 6 ur. o ubz. r. L.: Kriminalitet u Jugoslaviji i. t. d. Radosavljevič M.: Tumačenje čl. 25. Z. o u. upr. — Pravosudje, št. 1.: Subotič D.: Uloga sudije u izvršenju kazne. Mondšajn M.: Zastara po z. o šumama. Jovanovič St.: Pomaganje u pravljenju lažnih isprava. Markovič č.: Pobijanje zaključaka odredjenog sudije. Stanojevič L.: Pitanje mogučnosti testiranja u stanju težkih akutnih obolenja u trbušnoj duplji. Lazarevič A.: O roku za protest menice zbog neisplate. Petkovič I.: O nadležnosti gradj. sudova za rasma-tranje odluka — rešenja — upravne, policijske vlasti. Stanoš I.: O pravima stečajnog upravitelja. Luetič M.: Uvjerenja opština po Z. o zašč. zemlj. Vukovič M.: Načela rumunjskog zak. o zašt. zemlj. — Pravosudje. št. 2.: Markovič C: Pobijanje zaključaka i. t. d. Zlatanovič M.: Postupak posredovanja, čičič A.: Nenadležnost starokatoličkog ženidbenog suda u bračnom sudovanju za državno područje. Vukovič M.: Pravna konstrukcija akreditiva. Ruckenstein M.: Taksiranje prigovora u otkaznim parni-cama. Vrbanič J.: Minimum kazne pri zameni novčane kazne kaznom lišenja slobode. Rajčevič V.: O branilačkoj nagradi. Sakovicz R.: Poljski krivični sudski postupak. — Pravosudje, št. 3.: Dolenc D.: Za jednotnost kazensko-pravne judikature. Mijuškovič M.: O slobodnom sudijskom uve-renju. Markovič C: Tužba i tok parnice. čičič A.: Nenadležnost starokatoličkog i. t. d. Lazarevič A.: Ocena blagovremenosti meničnog protesta. Ruždič M.: Kome i u pogledu kojih se dugova ima pružiti zaštita zemljo-radniku. Tomič SI.: Zakon o zaštiti autorskog prava. Bobčev S.: Savremeni pravni časopisi u Bugarskoj. — Pravosudje, št. 4: Markovič Č.: Tužba i tok parnice. Zlatanovič M.: Nekoliko pitanja iz postupka posredovanja. Ruždič M.: Kome i u pogledu kojih i. t. d. Petkovič I.: O maksimalnoj kamatnoj stopi po z. o zašt. zemlj. Tanasijevič D.: O izradi rasporeda rada. Ruka-vina B.: Pravno sredstvo protiv odluka o troškovima k. p. Prodanovič
lOO Razne vesfcii.
M.: Sud za mladje maloletnike kod sreskog suda. Timoškln V.: O roku za podizanje optužnice po zak. o štampi. Jovanovič St.: Amandman o braniocima i zastupnicima kod sudova.