Dinar, Ijubezen moja!
To noč se mi je sanjalo, da ribarim. Nekaj časa nama-kam, ko naenkrat ves veselza-čutim, da nekaj trza. Dvignem palico in izvlečem veliko ribo, kisev hipu spremeni v prekra-sno dekle.
»Izpusti me,« me zoprosi s krvavečimi ustnicami, »pa li izpolnim tri ielje; samo povej, kaj bi rad!« —in spet postane riba.
Še ves prestrašen se brž zbe-rem, spustim ribo nazaj v tol-mun in rečem: »Želim, da bi bil dinar kot mesec; ielim, da bi bil dinar kot mesec; želim, da bi bil dinar kot mesec!«
Potem se zbudim.
In zakaj sem si kar trikrat zapovrsljo tako vroče ielel, da bi posial dinar mesecu podo-ben? Prvičzalo, da biglede na svojo dejansko vrednost stai lako visoko nad vsemi svetov-nimi valutami, kot stojisanjavi mesec v vesolju. Drugič zato, da bi tudi rasel, ne samn huj-šal. Tretjič pa zato, da bi bil dragocen in v vsaki dlani zaže-
len tako prijazno žvenketal kot bržčas neslišno žvenkela sre-brni mesec med zvezdami.
Priznam, da srčno Ijubim ta naš dinar, čeprav je ta hip še podhranjen, bled in slaboten. Godi se mu kot njega dni suh-Ijatem kajiarskemu fantiču, kije v bogataševem vinogradu ves dan kopal s teško trioglato motiko, natepaval pa nezabe-Ijen krompir v oblicah, zaliva-jočga z malovredno šmarnico.
Toda, če bi bil dinar kot mesec, bi ga imeli radi nesamo jaz, marveč ludi vsi drugi, ki se skrivajo za osebnimi zaimki, torej tudi ti, on in ona, midva, vidva, onadva in onedve, mi, i ter oni in one, skratkaprav vsi, ne glede na zemljepisno širino in dolžino, barvo koie in sve-tovni nazor.
Ah, k vra"u vse skupaj! Le zakaj sem se, nesrečni tepec, predčasno zbudil?!