Okolje za Ijudi
Svet v katerem živimo ni enostaven in že naše vsakdanje okolje nam pogosto zastavlja na videz nerazrešljiva vprašanja. Najbrž je malo prebivalcev našega mesta, ki bi bili z hjim povsfem zadovoljni. Ni, da bi našteval težave in pomanjkljivosti, saj slabo prometno ureditev, neustrezen javni prevoz, onesna-ženo ozračje, neraclonalno razporeditev trgovin ter iavnih poslovnih objektov (obilica v središču, a skoraj nlč na obrobju) in drugo, vsl občutimo na lastnl koži.
Ta in podobna vprašanja so zelo prisotna in znana so načela za nji-hovo reševanje. Kdaj smo se že samoupravno dogovorili, da mo-rajo biti n. pr. v novih soseskah zgrajene trgovine, vrtci ipd. Kdaj že smo se dogovorili o družbeno usmerjeni gradnji, pa nam še ve-dno manjka stanovanj (ob zago-tovljenih sredstvih) ter verjetno najdražji kvadratni meter stano-vanja v Evropi. Da se takoj ra-zumemp, to ni pomanjkljivost sa-moupravljanja, pač pa gre za ne-samoupravno obnašanje, za izko-riščanje monopolnega položaja rnnogih izvajalcev, ter za neodgo-vornost ter nevisposobljenost in-vestitorjev kakor tudi ustreznih mestnih in občinskih strokovnih služb.
Vendar ne mislim pisati danes o teh vprašanjih, čeprav me jezijo, tako kot večino občanov. Osredo-točil se bom na psihološka vpra-šanja vezana na odnos med člove-kom in njegovim okoljem. Gre za
vrsto vprašanj, ki se nanašajo na družabno življenje ljudi, na sa-moupravljanje, na njihovo dobro počutje, pa se jih še vse premalo zavedamo. Pogoj za to pa niso zgolj fizično in funkcionalno ure-jena naselja, pač pa še množica dejavnikov pogojenih s človeko-vo zapleteno zgradbo in delova-njem kot biološkega in družbene-ga bitja. Poskušal bom potegniti nekatere vzporednice med spo-znanji ekološke psihologije ter vprašanji, s katerimi se srečuje-mo tudi v Ljubljani.
Začnimo kar s stališči in sklepi mestne konference ZKS iz leta 1978. Tam je med ostalim zapisan sklep, da je »mesto kot celota izraz skupnih interesov ter teženj delovnih ljudi in občanov Ljub-ljane, ter da je upravljanje s pro-storom sestavni del samouprav-nih družbenopolitičnih odnosov in samoupravnega sistema druž-benega planiranja«. Ugotavljanje skupnih interesov pa najBrž ne
more biti zgolj enostavna razgrni-tev nekih načrtov in priložena knjiga mnenj (ki se lahko tudi ne upošteva). Premiki k dejavnejše-mu vključevanju občanov in de-lovnih ljudi v same začetke načr-tovanja, v dejansko soustvarjanje njihovega mesta so še vse prešib-ki. Socialistično samoupravljanje pa pomeni ravno preobrazbo vsakdanjega življenja s posredo-vanjem zainteresiranih in ne z enostavnim iskanjem njihovega mnenja, čeprav je tako včasih ugodneje. Edvard Kardelj je zapi-sal, da sreče človeku ne more dati nihče, da si jo lahko ustvari le sam. In za to dejansko gre tudi na tem področju. S tem seveda ne mislim, da bi moral občan sam prijeti za risalo ali vzeti opeko v roke, pač pa to, da mora biti s svojimi idejami, željami in potre-bami v ustvarjalnem procesu oblikovanja naselja, zgradbe, to-varne stalno prisoten.
V kolikor bi se kdo hotel sklice-vati na strokovnost, na delitev de-la pa velja omeniti ugotovitve mnogih raziskav, ki opozanajo na pomembne razlike v stališčih, prepričanjih in zaznavah okolja med načrtovalci (urbanisti in ar-hitekti) ter uporabniki tega oko-lja. Zdi se, da se prvi bolj osredo-točajo na fizični načrt, estetski vi-. dez ter tehnološke rešitve, drugi pa na to, kaj se v danem okolju dogaja. Končno to občutijo na lastni koži.
Ne smemo pozabiti na enostav-no dejstvo, da človek ne obstaja ločeno od svojega okolja, da mora imeti možnost, da se uresniči tudi skozi njegovo oblikovanje. Ni slu-čajno eno od prvih načel sodob-nega načrtovanja, da mora novo
okoJje dopuščati spremernbo in rast, da načrt ne sme biti nekaj povsem zaključenega. Prebivalci morajo imeti možnost, da tudi sa-mi sooblikujejo prostor svojega bivanja. Danes še ni tako, danes je sodobni urbanizem tudi v naši družbi v glavnem še vedno pro-ces, ki je objektivno usmerjen proti človeku in se ne odziva na potrebe večine prebivalstva. To-rej je tudi proti samoupravljanju. Ne bi bilo seveda pravično, če bi za vse težave okrivili samo ur-baniste in arhitekte. Nedvomno je odgovornost v veliki meri nji-hova, pogosto vsaj toliko, kolikor se niso dovolj odločno uprli zado-voljevanju interesov različnih^te-hnokratsko-birokratskih struktur ter so enostavno načrtovali in gra-dili to, kar jim je bilo naročend, čeprav so morda mislili drugače. Odkod pač toliko stavb, ki s svo-jim videzom in notranjo ureditvi-jo predstavljajo dobesedno kopi-jo ameriških nebotičnikov. Ne le, da so gospodarsko in tehnološko neustrezne, pripadajo tudi dru-gačni družbeni ureditvi, drugač-nim odnosom med ljudmi. Te-hnologija gradnje sama po sebi seveda nima razrednega predzna-ka, ima pa ga njena uporaba. Prav je, da strokovnjaki različnih strok poznajo svetovne dosežke, ni pa prav, če jih nato nekritično, brez lastnega ustvarjalnega prispevka vsiljujejo naši družbi. Res je, da okolje samo po sebi ni tisti odlo-čujoči dejavnik, ki bi nespremen-ljivo določal, kako se bomo v njem obnašali. Vendar pa lahko zavira ali pospešuje družbene procese in obnašanja, ki v njem potekajo. , Znano je, da se stanovalci stolp-
nic med seboj slabo poznajo. Niti ni čudno, saj se ljudfev glavnem lahko srečujejo le pri vhodu ali pa v dvigalu. Običajno temna stopni-šča, pa tudi prometna okolica sa-me stavbe ne omogočajo srečeva-nja, pogovarjanja, skupnih deja^v-nosti. Prav to pa bi želeli, saj je osnovni predpogoj za vsakršno samoupravljanje vsaj to, da se lju-dje med seboj poznajo. Poglejmo si predmestja jugoslovanskih mest, tudi Ljubljane. Postajajo vse bolj enolična ter med seboj vse podobnejša. Zgradbe se ne ra-zlikujejo ne po obliki, ne po barvi in ne po višini. Ljudje se z njimi ne morejo istovetiti, jih vzeti za svoje, prevzeti za njih odgovor-nost, saj so nerazpoznavne, saj v njih tako ali tako samo spijo. Zato pa zadostuje, če poznajo hišno številko ter številko stanovanja.
V tem sestavku sem lahko le načel nekaj vprašanj. Nisem se lo-til vprašanj ve^anih za prostorsko oblikovanje krajevnih skupnosti, ki je prav zdaj izredno aktualno, vprašanj človekove zasebnosti, gneče ter konkretnih ukrepov za premagovanje mnogoterih pro-blemov, vsaj v toliko, kolikor so psihološke narave. Ob vsesplošni kritiki nekega stanja to seveda ni najboljše. Vendar se neki osnovni odgovor le nakazuje: prav nihče, noben občan si ne more oprati rok in reči, da se ga njegovo me-sto ne zadeva, da ne more nič sto-riti. Borba za preoblikovanje in samoupravno preobrazbo Ljub-ljane se je zgodovifisko gledano komaj začela. In ne bi bilo prav, če bi kdo odstopil že v samem začetku. Ljubljančani tega običaj-no ne delamo.
Marko Polič