Poštnina plačana v gotovini. IZHAJA VSAKO SOBOTO CENA DIN 1 Upravičeno zahtevamo svobodo tiska! Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni'hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon*j21-09. Leto VI. Ljubljana, dne 10. julija 1937. Št. 27. Eno leto V naši politični zgodovini je bilo redkoka-tero leto toliko zanimivo, kot ravno preteklo. Prineslo nam sicer ni onih političnih dogodkov, ki običajno služijo kot merilo političnega položaja, ali v tem letu se je izvršil proces, ki ga doslej mi nismo bili vajeni in ki sam na sebi pomeni velik korak naprej k naši politični dozorelosti ter velik korak naprej h končnemu cilju in popolni zmagi jugosloven-eke ideje. Dobri dve leti je minulo, ko je politična armada jugoslovenskih nacijonalistov doživela eno svojih največjih razočaranj. Takorekoč preko noči se je znašla v položaju, ki ga ni pričakovala in ga tudi ni nikdar predvidevala. In kar je najhujše, v tem kritičnem trenutku je ostala naenkrat brez vodstva. Takrat se je pokazala katastrofalna napaka, ki se je sistematično gojila skozi leta in leta. Mesta voditeljev so zasedli ljudje, ki opasnostim niso bili dorasli, ki so bili pač sposobni gojiti osebni kult, niso pa bili sposobni boriti in žrtvovati se za idejo tudi v hudih časih. Ozlovoljeni in razočarani jugoslovenski na-cijonalisti so pričeli zapuščati vrste te politične armade, ki je kopnela kot pomladanski sneg pod prvimi sončnimi žarki. Ta proces razkrajanja je končal v tako rekordnem času, da so nad tem strmili celo oni, ki v to politično armado ravno vsled gori navedenih napak nikdar niso stavili posebnih nad. Prišla je doba obupavanja in dvoma. Obupavali in dvomili so celo oni stari borci, ki so preživeli mnogo težkih udarcev tekom svojega političnega delovanja. V tej dobi splošne negotovosti in neorientiranosti, nezaupanja drug do drugega in stalnega pričakovanja naj-liujšega pa se je pokazalo ponovno, da so takim časom dorasle le one organizacije jugoslovenskih nacijonalistov, ki zametavajo vsak osebni kult, ki ne vežejo svojega dela in svoje borbe na politične meteorje, temveč so z vsem svojim žitjem in bitjem predani le ideji, ki verujejo v njo z vso svojo dušo in globokim prepričanjem, da je ta ideja ona nujnost našega dnevnega življenja, ki je edino dovolj močno sredstvo za preoblikovanje našega dnevnega življenja v smeri, ki jo zapoveduje rešitev sodobnih kulturnih, socijalnih, ekonomskih in samoobrambnih problemov. Tako izgrajeni poedinci in na tem temelju delujoče organizirane skupine so ostale kot otočje v razdivjanih valovih splošnega kaosa. Ti poedinci in te skupine niso premišljale niti trenutek, sprejeli so borbo, ki jim je bila vsiljena nase, ter nudili odločen odpor vsakomur in ob vsakem času. Te skupine in ti poedinci pa so bili tudi oni svetilnik v morju megle, h kateremu so se pričele zlivati množice raztepene politične armade, zbirati se okoli njih in z dneva v dan ojačevati njih temelje in širiti njih območje. Spočetka počasi in skoraj nevidno, se je pričelo pozneje vedno jasneje kazati delo teh nacijonalističnih skupin. In tako je prišel Vidov dan preteklega leta, ko se je po enoletnem zatišju zgrnil prvič zopet val jugoslovenskih nacijonalistov v beli Ljubljani ob priliki razvitja prapora jugoslovenskih dobrovoljcev. To priliko so izrabile enako usmerjene naci-jonalne organizacije za spontan in veličasten nastop jugoslovenskih nacijonalistov, ki je bil istočasno signal v naši banovini za ponovno oživljenje in ponoven pohod jugoslovenskih nacijonalistov. Od tega dne dalje skoro ni beležiti niti enega tedna, ki bi nam ne pokazal novih podvigov v mestih in po deželi, ki bi ne dokazoval znova moč in elan jugoslovenskih nacijonalistov v naši banovini. Predvsem so se tu izkazale požrtvovalne sokolske čete, katerih delo v preteklem letu bo gotovo ostalo v spominu vsem, kot svetel dokaz žive vere in nezlomljivosti jugoslovenske ideje v našem narodu, predvsem pa v onem našem malem človeku, ki je ostal v času plodnih let »jugoslovenske« konjunkture daleč v ozadju, ki pa je stopil na plan in dvignil jugoslovenski prapor v trenotku, ko je omahnil iz rok slabičev. Le tem dejstvom se moramo zahvaliti, da imamo danes v naši ožji domovini strnjeno in prekovano fronto jugoslovenskih nacijonalistov, ki je pripravljena vsak trenotek brez posebnih pozivov stopiti na plan ter manifestirati v najtežjih okoliščinah pripadnost jugoslovenski ideji in za to idejo sprejeti nase vsako, tudi še tako težko borbo. Eno leto težke borbe je prekovalo to fronto in Plemenske zastave in naše šolstvo Fj ■> L’.'/ vsakega sramež- k..t er. j. V* Čuvajmo Jugoslavijo! la v V"’*' ko Pbf. •„ 1**' L*. >•-. L J"~ u. i aekiari- f.r.-.Kr.f;:."1 '<•- s?.-- &<’ zcenir**- V , da je znaten del naše mladine ne samo izven šolskih zavodov, marveč tudi v teh zavodih samih in tekom šolskega pouka manifestiral t '*. .<*'»'•.* i ru> vr- rr ? •', • ’ »\* Čuvajmo Jugoslavijo! otk 0. i. .i i v , i vi ■ * ,u. (»t. ja. -* t r -’’ *1 Sedaj so počitnice ter je dovolj časa do prihodnjega šolskega leta, da merodajni činitelji premislijo vso to zadevo ter zavzamejo svoje stališče. Naj smatrajo ti činitelji ta članek kot resen opomin in resen poziv, da se to, kar smo doživljali letos, ne bo dogajalo več v bodočem šolskem letu. Naše šole niso nobena privatna podjetja, kjer bi lahko odločalo razpoloženje te ali one politične struje, te ali one plemenske ali verske sekte. To so državne ustanove, ki morajo poslovati v smislu obstoječih državnih zakonov in stremeti za onimi cilji, ki jih ti zakoni določajo in jih je treba brezpogojno doseči v interesu države in naroda. Na tem niso interesirane samo oblasti, niso interesirani samo učitelji in učenci, na tem je interesirana in mora biti interesi-rana celokupna javnost. Zato, roke proč od šolstva in šolske mladine! Vsaj za njo naj veljajo obstoječi zakoni, vsaj napram njej se naj spoštujejo ti zakoni, kajti sicer ne bo postala ta mladina nikdar »moralen, vdan in aktiven član državne, narodne in družabne skupnosti«! Ta naša zahteva je zakonita, upravičena, te naše zahteve se mora zavedati vsak, ki hoče ostati zvest položeni službeni prisegi! »Sprejmi v svoje roke ta prapor, ki ga poklanja tebi in bratom Sokolom Nj. Vel. Kralj P^ter H., da bi bUi pod njim in v njegovem okrilju vedno zbrani, pripravljeni na vse za Kralja in Domovino; pripravljeni da očuvate vrhovni narodni ideal: Državno in narodno edinstvo! To je naš na j več ji zakon, ki nam ga je zapustil, vsem brez izjeme, v oporoki pokojni kralj Ujedinitelj, kralj Mučenik. To je ono edino, ki je zmožno voditi Jugoslavijo in jugoslovensko nacijo k napredku in veličini.« Kraljevski namestnik dr. Ivo Perovič 20. junija 1937. K odkritju spominske plošče blagopokojnemu Viteškemu kralju Aleksandru I. lledinitelju v šoli na Grabnu iL PAV f.VM n AR.5 m . S?fr : ALEKSANDER-! - ZEDINITB :nMC£N('5f.S 5«iVTi,-SVG i ti ČUVAJTE JUGOSL Država, ki je zgrajena na gorah kosti svoje najboljše dece, in cementirana s krvjo svojega Kralja, ne more propasti nikdar! 9. X. 1934 je padel v Marseillu Viteški Kralj Aleksender I. Zedinitelj mučeniške smrti za svoj narod. — Čuvajte Jugoslavijo! Viteški Kralj! V imenu trnovske dece poklanjam ta trnjev venec kot dokaz, da nam ostane spomin na Tvoje delo in trpljenje ter Tvojo mučeniško smrt vedno svet. Iz velikonočne poslanice patriarha Varnave: IHi nastopamo radi mira, ljubezni in bratstva vseh sinov naše države, pa naj pripadajo tej ali drugi veri Priobčujemo zaključni del letošnje Velikonočne poslanice patriarha Varnave pravoslavnim vernikom: »Svetosavska cerkev je delila s svojim narodom tudi najtežje preizkušnje. Samostani, cerkve, duhovniki so žrtvovali vedno vse, kar so imeli, za ubogo srbsko rajo, za očuvanje svetosavske narodne kulture, za osvobojenje in ujedinjenje tudi drugovernih bratov in za ustvaritev današnje države. Milijoni škofov, redovnikov, duhovnikov in njihove verne črede so polagali svoja življenja za Krst časni i slobodu zlatnu, za osvobojenje in ustvarjenje današnje države! Svetosavska srbska cerkev in njeni pastirji ne prihajajo kot neka cerkvena država ali celo inozemska cerkvena država, ki bi imela svoje politične osvojevalne načrte, svojo diplomacijo, svojo politično znanost, svoje posebne politične, finančne, gospodarske, gimnastične in kulturne ustanove — in bi bila država nad državo ter država v državi. Svetosavska srbska cerkev prihaja s srnjimi pastirji kot Kristusovo nebeško carstvo, ki hoče duhovno in moralno preporoditi in spopol-niti družino, občino, narotl, državo in vse narodne kulturne ustanove. Svetosavska srbska cerkev in njeni pastirji po vzoru Kristusa in njegovem nauku ne žele zapovedati ljudem in obstoječemu družabnemu redu ter tudi nočejo, da bi jim služili drugi, marveč hočejo služiti in tudi slu- žijo drugim, vedno pripravljeni, da polože tudi svoja življenja za nje radi Boga in Kristusa. Svetosavska srbska cerkev s svojimi pastirji ni poznala nikdar klerikalizma ali oddvaja-nja klera od vernikov z nekimi pregradami ter gospodovanja klera nad verniki. Svetosavska srbska cerkev je živa, narodna cerkev, ki čuva in negu je narodni duh, običaje, stremljenja in ideale, podrejujoč jih večni božanski, krščanski vsebini ter spravljajoč jih v harmonijo z vesoljnim značajem in stremljenjem Kristusove cerkve. Ona ni niti mednarodna, niti nenarodtia, niti tujerodna, ona je nacijo-nalna srbska cerkev. V istem smislu so tudi njeni pastirji živi člani srbskega rodu, ki čutijo in se žrtvujejo za ta rod, ne pa za neke tuje mednarodne cilje. Ali se more in sme samo pomisliti, da bi jo nadomestila pri tem kaka mednarodna, protinarodna, tujerodna cerkev? Če bi kdo sploh pomislil na kaj takega ali poskušal kaj takega izvesti, naj ve, da Bon ne bo dopustil tega, pa ne bosta dopustila tega niti Sveto-savski narodni duh niti srbski rod. Vekovna zgod(n)ina srbskega rodu je najboljši dokaz, da je Svetosavski duh neločljiv od narodnega duha, od narodne in državne misli in težnje. Razne internacijonale ogrožajo samostojnost našega narodnega in državnega bitja in zdravi, krščanski, narodni duh naše narodne kulture. In ko Srbska pravoslavna cerkev Tisočletna borba za glagolico je končana Mi se v pogledu konkordata ne moremo spuščati v globlja razmotrivanja, Dlenr!Mi>i|c.r :r: iioimfnn sjr»»ir «« m Oftvzeia [■'o!','.. ' Pač pa nam je dobrodošel vsak članek, ki zagleda v drugih listih beli dan in ki se nanaša na osnutek konkordata. Posebno pa pozdravljamo vsak tak članek, ki izide v kakšnem vladnem listu in to iz enostavnega razloga, ker lahko tak članek v celoti prepišemo. 4 . •; bi':c . zai '-'In » tem mučnim u> ije je Čuvajmo Jugoslavijo! C/ f « til;*". i r, rm , f ^ **»< 1 7 t .* * i I rte' 4 * ‘a je od- Odstavek iz »Priloge h konkordatu« se glasi: »Sveta stolica se širjenju in uporabi glagolice v župnijah, kjer prevladuje slovanski jezik, ne bo upirala. Vendar pa smejo škofje po svoji vesti in modrosti izdati dovoljenje uporabe staroslovenskega jezika pri sv. maši le onim župnijam, v katerih bodo verniki izrazili enodusno željo, da se ta jezik pri sv. opravilu'uporablja. Škofje pa bodo morali v vsakem takem pa četudi posameznem primeru sv. stolico sproti obveščati.« »Vreme« nadaljuje: »Če se tej epohalni koncesiji dodajo se koncesije o uporabljanju našega živega jezika pri petju evangelija in berila ter v ritualu (t. j. pri deljenju sv. zakramentov in izvrševanju drugih javnih delov bogoslužja) tedaj pač nimamo razlogov, da smo s tem konkordatom nezadovoljni. Dobronamerno koncesijo, označeno v poslednjem odstavku »Priloge k konkordatu«, na osnovi katere se lahko takoj na vsem področju države na dan sv. Cirila in Metoda bere sv. maša v staroslovenskem jeziku in to neglede na dejstvo ali je že izvršeno predpisano izražanje želja po vernikih glede tega jezika, moramo sprejeti kot dokaz največje uvidevnosti s strani vatikanske kurije. Končujemo te riaše opazke o glagolici ter konstatiramo, da je tisočletna razprava z rimsko kurijo o glagolici končana na način, kateri bi zagotovo »odobrovoljil« Strossmayerja in ostale pobornike glagolice. To (je zgodovinski uspeh, ki krona življenjske napore Strossmayerja.« Tako piše »Vreme«. Iz drugih listov Hrvatski kulturni teden Po hrvatskih listih prinašamo sledečo statistiko o poteku prireditev, ki so se vršile v Zagrebu tekom »Hrvatskega kulturnega tedna«. V »Seljačkem domu« je najavil Herceg Rudolf, da bo prišlo takrat v Zagreb 100.000 kmetov. Reklama je bila ogromna. Vse se je vršilo pod protektoratom dr. Mačka in pod vodstvom predsednika »Seljačke sloge« Her-cega Rudolfa. Vsi hrvatski listi so prinašali dan za dnem ogromne popagandne članke. Kaj je bilo iz vsega tega, to nam pokažejo sledeče številke: Mesto najavljenih 100.000 ljudi je prišlo v Zagreb od zima j le 1350 udeležencev, le toliko se jih je poslužilo na polovico znižane voznme. opozarja na to nevarnost in nastopa v obrambo svojih pravic, samostojnosti narodnega in državnega bitja ter nacijonalnega duha uedi-njene narodne kulture, trdijo tuji hlapci, da gre le za neko trenutno, umetno napravljeno razburjenje, ki se bo pomirilo, oziroma da gre celo za neke naročene pobude. Srbska pravoslavna cerkev ne živi in ne deluje v razburjenju. Kot včeraj in danes, bo tudi jutri in vedno branila svoje pravice, svetosavski narodni duh, svetosavsko narodno kulturo in sveta svetosavska družinska, občinska, narodna in državna izročila. Peklenska vrata je ne bodo premagala. Ne nastopamo radi sebe in radi cerkve kot take — nastopamo radi sreče in napredka, veličine in samostojnosti našega dragega in plemenitega naroda in naše mile Kraljevine, zgrajene na milijonih svetih kosti sinov našega rodu, ki jih je svetosavski duh navduševal za njih občudovan ja vredne napore in za žrtvovanje svojih življenj. Mi nastopamo radi mira, ljubezni in bratstva vseh sinov naše države, pa naj pripadajo tej ali drugi veri, kajti vsi so mili našemu srcu. Mi nastopamo, da preprečimo zlo, da ne bi bilo treba sve-tosavskemu narodu poseči po samoobrambi...« Kam vede vse to? Poročila o naporih udružene opozicije, da bi se vendar enkrat udružila in postavila skupen program notranje preureditve naše države, vzbujajo pri velikem delu naše javnosti le še veselost. Žal da razodevajo tudi bolestno stanje, v katero je zašla naša država po strahotnem 9. X. 1934! Tako smo čitali že ponovno, pa tudi v zadnjem času kot neko posebno osrečujočo vest, da tudi dr. Maček priznava to državo in njene meje. Še več, priznava celo dinastijo Karadjorjevicev! Kaj pa hočete še več od človeka, ki ni več samo predsednik HSS in SDK, marveč tudi že predsednik »suverenega in samostojnega hrvatskega naroda«, ima svojo rezidenco na Kupincu, od koder vodi usodo svojega naroda in izdaja svoje odredbe. Smešno bi bilo vse to, če ne bi bilo tako žalostnoh! Kje na svetu, v kateri državi bi bilo sploh mogoče razpravljati o tem, če in kdo izmed državljanov priznava ali ne priznava svojo državo in njene meje. Naj govore zakoni, kakor hočejo, naj definirajo pojem veleizdaje tako ali drugače, v vsaki dr-žavi je nedotakljivost države, njenega ozemlja in njenih mej imperativ, kateremu se mora podrediti vsak državljan. Samo pri nas je mogoče, da se predstavlja kot neka posebna zasluga in odlika jugoslovenskega državljana dr. Mačka to, da tudi on priznava obstoj te države in njene meje! Ne gre nam za dr. Mačka, on umira sam v sebi in sam vsled sebe. Če kdaj, je mogel in moral o priliki »Hrvatskega kulturnega tedna« v Zagrebu videti, kako izgleda od njega toliko opevani »hrvatski narod« v resnici. Če ima oči in če je sam napram sebi iskren, potem bi moral spregledati in ugotoviti, da tak »hrvatski narod«, kot ga ima pred seboj in za seboj, ni sposoben za nobeno resno, s težkimi žrtvami združeno borbo. Teatralni nastopi, pri katerih so ne samo ljudje, marveč tudi živali ovite v lirvatske trobojke in pri katerih se govori o socijalni pravičnosti in samostojnosti hrvatskega naroda, še nikdar iu nikjer niso dovedli do nobenih pozitivnih uspehov. (Konec na 4. strani J Razstavo narodnih izdelkov je obiskalo 1887 ljudi, večinoma Zagrebčanov. Na vstopnini je bilo plačanih na tej razstavi 5994 Din tako, da razstavljajoči kmetje niso dobili povrnjenih niti svojih lastnih izdatkov. V obeh gledališčih so bile od 5. do 12. VI. prvovrstne predstave hrvatskih oper in operet. Vseh teh predstav se je udeležilo 3007 oseb. Če se upošteva, da je bilo teh predstav 16, potem se vidi, da pride na posamezno predstavo povprečno po 187 poslušalcev! Po-vdariti je treba, da imata obe zagrebški gledališči v normalnih časih in brez bučnih proslav tedensko najmanj 6000 obiskovalcev. Žalosten je bil tudi obisk slavnostnih koncertov. Za simfonični koncert Zagrebške filharmonije, ki je izvajala dela hrvatskih skladateljev, je bilo prodanih 20 vstopnic in za nje plačanih Din 300. Stroški koncerta so pa znašali Din 14.000. Koncert »Neodvisnih skladateljev« je obiskalo 220 poslušalcev. Komorni koncert »Zagrebškega komornega tria« je vžival 101 poslušalec, koncert Zagrebškega kvarteta pa je imel 103 obiskovalce. Na društveni koncert Hrvatskega glasbenega zavoda je prišlo 230 ljudi, od katerih je plačalo vstopnino le 7, dočim so bili ostali poslušalci člani društva, katerim vstopnine ni treba plačati. Ljudsko vseučilišče je imelo tekom Hrvatskega tedna dan za dnem hrvatska nacijo-nalna predavanja. Teh predavanj je bilo 7, obiskalo jih je 215 oseb ter odpade na vsako predavanje povprečno po 30 poslušalcev. Hrvatski nemačkovski listi povdarjajo pri tem, da so običajna predavanja Ljudskega vseučilišča obiskovana stalno od 200 do 300 poslušalcev! Če torej hrvatski listi sami ugotavljajo, da je bil interes občinstva za prireditve Tedna hrvatske kulture katastrofalno slab, potem to ni čudno z ozirom na gorenje številke, ki bi bile pri nas že v vsaki malo večji vasi naravnost nemogoče. In to je tisti »hrvatski narod«, ki si hoče seveda še le danes pod zaščito jugoslovenske državne zastave in pod vodstvom svojega predsednika dr. Mačka iz-vojevati svobodo. Tudi sedaj se je videlo, da se je Zagreb »tih dana do male volje izbar-jakovao« — tako pišejo »Jugoslovenske no-vine« —, da pa kaj več razven hrvatskih zastav niti na poziv svojega predsednika in nekronanega kralja ni hotel dati. Se je pač naveličal komedije! »Slovenski dom" z dne 5. julija 1.1. poročai Pogreba svojega velikega prijatelja dr. Antona Bonaventure Jegliča so se seveda s posebnim veseljem udeležili tudi naši fantje, ki so šele pred kratkim zopet mogli javno nastopiti v svojih novih fantovskih krojih ... Še bo zarade! Dunajska »Die Borse« od 24. VT. 1.1. prinaša dopis iz Beograda, ki javlja, da so ponudili predstavniki nizozemske težke industrije našim merodajnim mestom investicijo dveh milijonov holandskih goldinarjev za eksploatacijo Ljubije in Vareša. S to svoto naj bi se dvignila produkcija teh dveh rudnikov železa od 40 do 80 vagonov dnevno. Ponudili so tudi izgraditev vseh potrebnih naprav na naši jadranski obali za prevoz rude po morju. Produkcija železne rude je. narasla v letu 1936. na 430.386 ton. Za njo se interesirajo tudi ČSR, Rumunija in Nemčija. Kot velik tekmec pa se pojavlja Anglija, ki nudi plačila v zlatu, dočim žele drugi plačevati v kliringu. Konjunktura, ki je nastala vsled tekme v oboroževanju, znači veliko ugodnost za jugoslovensko produkcijo železa. Isti list javlja, da je dovedlo iskanje petroleja v Cerniku pri Novi Gradiški ter v okolici Velikega Poganca v Savski banovini do ugodnih rezultatov . .. Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž S Politični pregled M notranji politiki Že dolga desetletja gre vse naše prosvetno in ljudsko vzgojno delo za tem, da bi vzgojili močne posameznike, da bi bil vsak posameznik, tako Slovenec, kakor da vse slovenstvo na njegovih ramenih leži, in vsak posameznik, tako katoličan, kakor da je trdnost vere v našem narodu odvisna od njegovega popolnega žrtvovanja ... If zunanji politiki s Vodijo se in nadaljuje prijateljska pogajanja z Italijo, Nemčijo, Avstrijo in Madžarsko. Obetajo se nam nove trgovske pogodbe, ki bodo po dosedanjih znakih sodeč * • •' ‘ . u'\' • i -L v •* »Pomozi Bog čaršijo na sve četiri strane!« Poleg že neštetih narodnih pozdravov kot n. pr. »Bog živi« — »Salem alejkum«, smo v najnovejšem času dobili še tretji pozdrav: »Pomozi Bog čaršijo na sve četiri strane« tako, da je trojstvo kot v politiki, tako tudi v pozdravih enotno. Javno vprašanje g. prof. dr. Kolariču Velecenjeni gospod profesor! Rad poslušam Vašo »Slovensko uro za Slovence« v ljubljanskem radiju in tako sem slišal pri zadnjem Vašem predavanju tudi Vaš ogorčen odgovor na notici, ki sta izšli proti Vam v »Pohodu« in »Našem valu«. Druga notica me ne zanima, prvo sem si ogledal šele po Vašem predavanju, pa mislim, da ni bila umesten povod za toliko ogorčenje. Ne glede na to smatram in odkrito izjavljam, da so neumestne vse osebne »zafrkacije« in da je edino pravilen od Vas poudarjeni princip, da si vedno in povsod stojimo drug proti drugemu, zlasti, kadar zastopamo nasprotna mišljenja, odkritih lic in brez vsakih krink. Ker pa ste v svojem odgovoru ponovno in z vso ostrostjo poudarjali, da poznate osebe, ki zavzemajo danes vodilna mesta med jugo-slovenskimi nacijonalisti, pa so bili svoj čas navdušeni »k. u. k.« ter ste omenili, da Vas je nek tak človek spravil celo pred raport, ker ste govorili slovenski, Vas javno prosim, da imenujete imena vseh takih ljudi, kolikor so Vam zna. Ni skupine in ni gibanja, kateremu se ne bi pridružili tudi gotovi temni elementi. Skupna naša dolžnost je, da odstranimo take elemente z njihovih položajev ter jih primoramo, da nogijo posledice svojih nacijonalnih grehov. Tako zvano »katoliško« časopisje je ze ponovno iznašalo isto trditev, ni pa navedlo nikdar nobenih imen. Smatram za 9vojo dolžnost, da Vas odkrito in iskreno pozovem, da iznesete te svoje očitke v popolnoma konkretni obliki na način, ki ga smatrate Vi sami za najbolj primeren, oziroma — če Vam je tako prav — na način, ki ga bova določila sporazumno. Bodite prepričani, velecenjeni g. profesor, da Vani bomo vsi iskreni jugoslo-venski nacijonalisti hvaležni, če se nam bo z Vašo pomočjo posrečilo odstraniti od vsakega stika z jugoslovensko ideologijo vse one, ki morejo tej ideologiji le škodovati, če se priznavajo k njej. Ljubljana, 7. julija 1937. Dr. Cepuder Josip P0N4SI ZCAVLJI /femojmo govoriti sada ni o serbjtvu ni o her-vatftvu: Afi smo svi jedan narod, jedna braia bey rajlil^e vjere. J}an }osip }ela£i£, Jfrvatstf sabor, 6. jun. 1843. Iz naše skupščine Prinašamo točno po poročilih, ki sta jih priobčila beograjska lista »Politika« in »Vreme« od 3. 7. t. 1. o seji, ki jo je imela skupščina dne 2. 7. t.. 1.: »Kot drugi govornik v diskusiji o zakonu o prestopkih je govoril poslanec Milan Mravlje, ki pravi, da mora ob tej priliki iznesti svoje poglede na notranjo politiko in na najnovejše dogodke v Sloveniji. Kritizira politiko vlade ter navaja, da so poslanci opozicije pokazali že v proračunski debati na vse težke posledice take politike. 1. ] 1_ K 'T se Čuvajmo Jugoslavijo! poslanskimi klopmi levice raztrgano jugoslovensko državno zastavo z odlomljenim držajem ter jo kazali članom vlade, predsedni-štvu skupščine in poslancem z vzkliki: »Evo pocepane zastave.« V dvorani je nastalo razburjenje. Pojava raztrgane zastave, dolge skoro štiri metre, je pomirila poslance. Presenečeni poslanci, novinarji in občinstvo na galeriji opazujejo z največjo pažnjo ta dogodek. Vsi poslanci JNS ogorčeno protestirajo. Ko je bilo njihovo razburjenje na vrhuncu, je izjavil predsednik skupščine gosp. Čirič z vzvišenim glasom: »Gospodje narodni poslanci, pred seboj vidimo raztrgano jugoslovensko državno zastavo. Neglede na to, kdo je storil ta strahoviti greh, vas pozivam, da vstanete in ji s tem izrazite svoje spoštovanje.« Vsi narodni poslanci so se dvignili s svojih sedežev, isto je storilo občinstvo na galerijah, v dvorani je zavladal trenutek tišine in molka. 'I i. '. ju f»jt je jHitl f.' b’ Čuvajmo Jugoslavijo! i •- 3V J V )~•..'l-i uj.rava Čuvajmo Jugoslavijo! isru moral je pa prekiniti sejo, ker se duhovi niso mogli pomiriti. Po zopetni otvoritvi seje nadaljuje gosp. Mravlje svoj govor, ki ga zaključuje z izjavo, da bodo on in njegovi tovariši vstrajali pri politiki narodnega in državnega edinstva. V tem trenotku so poslanci Rajko Turk, Manfred Paštrovič in dr. Mirko Došen razvili nad so 'tri) * Vu* o'i 'i f.iiiiri aa v'..' c^t/’.« Temu suhemu poročilu ni treba dodati prav za prav ničesar. £'V'5 «. j\. i>J .J a v« so)SK««ti jr-ta r,iv»iT.i na fivoiih DTJ't> Čuvajmo Jugoslavijo! v;*'t r trnu Razlaga g. dekana Hafnerja O priliki proslave majniške deklaracije v Moravčah je g. dekan Hafner o tej deklaraciji razvijal misli, ki jih javnost ne sme prezreti. Po njegovem razlaganju je »majniška de-j klaracija slovesna izjava vsega slovenskega ljudstva avstrijskemu cesarju in svetovni javnosti, da Slovenci nočemo biti več hlapci drugim narodom in da hočemo z bratskima narodoma Hrvatov in Srbov biti svobodni.« »Kdor | je« po priznanju g. dekana Hafnerja in menda g. dr. Šušteršiča, predstavnika avstrijske in katoliške politične koncepcije, kakršno si je osvojila skoraj vsa naša duhovščina »ob i pričetku (!) vojske kaj takega izrekel, ta je šel na vislice, kdor je bil osumljen takega j mišljenja, je bil zaprt, a vpričo volje vsega ljudstva je oblast postajala brez moči.« Na vprašanje, od kod je prišla ta odločna volja po združevanju z bratskim hrvatskim in srbskim narodom, je g. dekan -povedal, da sta majniško deklaracijo sestavila dr. Krek in sedanji vodja katoliških Slovencev dr. Korošec. (Živijo.) »Ta izjava pa bi,« tako je dejal _ na javnem zborovanju g. dekan Hafner, »ostala le na papirju, da je ni podpisal še naš sivi, sedaj že stari dr. Jeglič. On je pridobil in pregovoril še može najbolj nasprotnih strank. (Živijo slovenska duhovščina.) Brez dr. Korošca in dr. Jegliča, lahko rečem, brez slovenske duhovščine, bi te deklaracije nihče (?) ne upal podpisati/« Nedavno smo čitali izjavo g. sivolasega kne-zoškofa dr. Jegliča, da se je šele zadnjo sekundo odločil, da prisostvuje 29. oktobra 1918 vstajenju Jugoslavije, ker je tedaj že zvedel, da tudi njega avstrijski cesar Karel milostno odvezuje prisege avstrijskemu okvirju! Ali ni to čakanje g. dr. Jegliča dovolj točen izkaz, komu je po zaslugi naše duhovščine imela služiti majniška deklaracija? Al- -4r ’>il 'nršein rtintoiw.i Mlcnm- rt* w tvii Vriim imur. •tj rrsri" 250»« fcA ’/*v/ ' Ne samo zadržanje g. knezoškofa Jegliča, brez katerega bi baje sploh ostala Krek-Koroščeva majniška deklaracija le na papirju, kaže tudi ves sedanji duh klerikalnega politiziranja, pri katerem tako obilno sodeluje skoro vsa naša duhovščina '•>V' i/V 1 'j' * * a *-./• v »>Vi . V — Izjava gospoda dekana Hafnerja, da bi dr. Krek in dr. Korošec v gibanju majniške deklaracije prav nič ne pomenila, če te deklaracije ne bi podpi«al tudi knezoškof dr. Jeglič, nam jasno kaže, da je bila vsa politika dr. Kreka in dr. Korošca vezana na pristanek dr. Jegliča, ki torej ni imel v svojih rokah zanjo samo blagoslova, nego tudi pro-kletstvo, ki je dopuščal izjave dr. Šušteršiča, /vv\. <\, pa tudi — izjave in težnje dr. Kreka, kakor je pač kazalo! G. dekan Hafner je dalje takole modroval: »Slovenci! Od takrat je minilo 20 let in v teh letih nas je mnogokaj razočaralo in nismo dosegli vsega tega, po čemur smo hrepeneli. V teh letih smo bili mnogi že hudo in krivično preganjani, v teh letih je bilo mogoče tudi v naši narodni državi ljudsko premoženje, davke, zapravljati za nepotrebne stvari. Toda, ako mi danes slavimo 20 letnico majniške deklaracije, storimo to iz prepričanja, da nad našo državo nismo obupali, nego smo prepričani, da bomo vso svobodo in pravico z vztrajnim in poštenim delom in molitvijo dosegli. Bog, ki vodi zgodovino vsega sveta, bo tudi nas tako vodil, da bomo vse dosegli v tej naši narodni državi.« Kaj le misli g. dekan, i‘: a. v* «. "• m,* ‘Jr» ' »/*j u/V \J.rt državljanom Jugoslavije postaviti problem zaupanja ali obupa-nja nad Jugoslavijo?! Kako more vsem katoličanom namenjeni duhovnik označiti samo ono politično gibanje, ki mu stoji na čelu politikujoča, torej klerikalna duhovščina, kot ono, ki ga podpira Bog? Bil bi pač že skrajni čas, da ta duhovščina ne proklamira svojih dejanj kot da so od Boga blagoslovljena in vodena! Mnogo farizejstva je v taki praksi in mnogo krutosti. Morda po onem znanem: Car daleko, Bog visoko?! G. dekan Hafner je tudi tole rekel: »S ponosom in veseljem se spominjamo dr. Korošca, tega svobodno izbranega našega vodnika, ker vemo, da je on od Boga poslan vodnik, ki nas ne vara.« j dr K.-nŽ*'' je .- '"»h« M Čuvajmo Jugoslavijo! d .'13 UjVfi« hfy,J T>i. V i-H OCT, > :« o * k. ,t Mrla! Pa se sprašuje g. Hafner: »Kaj bi bilo, ako bi majniške deklaracije ne bilo? — Pol Slovencev bi šlo k Avstriji, pol k Italiji, s tem bi bilo polovico Slovencev izbrisanih z zemlje. Le majniška deklaracija je omogočila, da smo vsaj po večini v narodni državi, ki nosi tudi naše ime!« Torej, vsemogočna majniška deklaracija, zlasti njen habsburški okvir, sta omogočila združitev vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov?! Mi vsi vemo in zlasti g. dekan iz Moravč tudi ve, da je majniška deklaracija obstojala, pa je kljub temu dejansko skoraj polovica Slovencev pripadla Avstriji in Italiji, preostale pa je rešila jugoilovenska dobrovoljska in srbska armada, sieer bi ldjub Krek-Koroščevi majski deklaraciji in kljub blagoslovu g. sivolasega g. dr. Jegliča tudi današnji svobodni del naše krvi ginil po Liparih in umiral po koncentracijskih in drugih podobnih avstrijskih taboriščih! Čudimo »e tudi, kako je mogel g. dekan Hafner reči, da ima naša narodna država Jugoslavija »tudi naše ime«? Saj se imenuje država, ki si jo klerikalci žele, »r_k V > ■»ric F&cbčamcssi , je bil srbski del državne himne preveden v slovenščino takole: »Pravde Bog, ki si propada — varoval nas še doslej, — čuj molitve, bodi nada, — bodi spas nam še naprej! — Bog nam varuj, Bog nam hrani — kralja našega in rod.« Ker ta predelana državna himna ni bila občinstvu še znana, niti vsem telovadcem, jo je pel le majhen kupček »slovenskih fantov«. A ryrj »t: mora izpolnjevati na primer sedaj celo podjarmljeni Abesinee kot podanik italijanskega imperija! Državljanstvo v nacijonalni državi zahteva od vsakega državljana tudi pozitivno udejstvovanje za oživotvorjenje onih prinr čipov in onih idej, ki tvorijo pogoj za obstoj in razvoj države. Med te ideje pa pri mladih nacijonalnih državah kot je naša ne morejo in ne smejo spadati take, ki vodijo k razdvajanju in cepljenju tega, kar se je po tolikih borbah in tolikih žrtvah ujedinilo. Norec je vsak, kdor misli danes na ustvarjanje nekih mej med narodom, ki se je tekom sožitja tako premešal, da bi bilo ustvarjanje mej v škodo vsem. Že med Slovenci in Hrvati bi bila taka meja težko izvedljiva, kaj pa sele med Hrvati in Srbi. Kdor govori danes o federaciji ali konfederaciji, ta propagira dejansko otvoritev najsrditejših notranjih sporov, ki morajo dovesti do na j večjega oslabljenja naše države na zunaj. Poleg tega se bavi s problemom, ki je danes na zakonit način neizvedljiv. ■ i -».TO rV 'C Of*?«)* i' ) U W ir. 1,- v: .vJ'..’ -0 ' ’ ’. Kajti eden izmed činiteljev, ki mora dati svojo soglasnost k taki spremembi, te soglasnosti dati ne more in je tudi dal ne bo. Čemu torej razpravljanje o stvareh, ki so praktično neizvedljive, čemu zavajanje in hujskanje naroda! V dneh, ko so gospodarski in socijalni problemi najbolj pereči, ko bi bilo treba, da se združimo vsi, pa naj bomo v svojih srcih unitaristi ali federalisti, za skupno borbo proti korupciji in centralizmu kot izvoru te korupcije in vsega nezadovoljstva, imata centralizem in korupcija svoje najboljše podpornike ravno v vseh onih, ki zavezujejo svojemu »narodu« oči s plemenskimi zastavami zato, da dere ta narod slep v svojo gospodarsko propast, zato, da se omogoča tujemu kapitalu in domači korupciji izžeti iz tega naroda še zadnje kapljice njegove krvi. Pustite enkrat v miru vse to slepomišenje, ki vodi v neminovno propast, pobrigajte se za osnovni problem našega naroda in naše države, kot ga predstavlja napačni in pretirani centralizem. Tega ne boste ubili s plemenskimi borbami in zastavami, kajti če kdo, je ravno ta centralizem s svojo čaršijo najbolj vesel plemenskega slepomišenja, ker dobro ve, dokler se bomo pretepali vsak zase in med seboj Slovenci, Hrvatje in Srbi, tako dolgo se bo razvijal in redil iz naše krvi. Kajti ta centralizem, ta čaršija nista jugoslovenska. Oba sta mednarodna in nimata nič skupnega niti z jugoslo-venstvom niti s slovenstvom, hrvatstvom ali srbstvom. .T.,Z1 ' Bo naj pa teh ozkosrčnih slovenoborcev v dno duše sram, da celo državno himno prenarejajo in potvarjajo, samo da se ne bi skozi »jugoslovensko« slovenska usta glasila pesem v srbskem originalu! Ako morajo pokrovitelji tabora prositi Boga v latinskem jeziku, koliko lažje bi to storili v srbščini, posebno še, ko pri izgovorjavi in petju vendar ne pride v poštev cirilica! Značilno je, da tekom vseh taborskih dni nihče ni nazdravljal SK Planini, nihče ni vzklikal »fantovskim odsekom« in njih krojem, dasi so SK Planina in fantovski odseki priredili to »slavno« slavlje, nego so vzklikali le: -..■ ■ c 1 ; -"uAt 0i<* L- H Lmr •'! Kako se more vzgajati na ta način mladina za trdna načela, za značaje, za kreposti in vrline, to je pač velika uganka! Celje svojih izletnikov ni prav nič navdušilo! Pokazalo pa je, kako se nekdaj tako mogočno katoliško orlovsko gibanje brez upora speljuje v poljubno kolesnico dnevne politike! S tem pa to gibanje izgublja na moči, a tudi na upravičenosti in zakonitosti! kajti edina organizacija, ki v prosvetnem in telesnem vzgojnem pogledu ni odvisna od dnevne politike in zato z vso pravico poudarja svoj narodni značaj, je in ostane Sokolska organzacija! Nje Celjski tabor ni prav nič oškodil, nasprotno, vse kaže, da tudi obupni škodoželjni poskusi drugi strani ne morejo dati trajnega uspeha, ker jih pač narod odklanja vse dotlej, dokler ceni svoje duhovno zdravje in svoje zgodovinsko poslanstvo. A naš jugoslovneski narod je še zdrav, naš narod odklanja »slovenske fante«, odklanja licemerstvo, lizunstvo državni zastavi ir* drugim narodnim svetinjam! Dober nasvet Pri »Figovcu« sedita v resnem razgovoru dva možaka. Eden od njih ima vabilo za sodišče, ker je nekaj preveč govoril. Boji se kazni in sprašuje svojega prijatelja, kako naj se zagovarja. »Rekel sem, kaznovan pa ne bi bil rad.« Pa vzame njegov prijatelj v roke zadnjo številko »Slovenca« in mu da svet: »Prečitaj »Slovenca«, pa boe videl, kako se zagovarjaj. Sem rekel, pa ne tako, če sem pa rekel tako, sem mislil drugače, če sem pa tudi mislil tako, so pa temu krivi drugi!« Par dni pozneje se dobita oba prijatelja zopet pri »Figovcu«. Ves žalosten pripoveduje oni s predolgim jezikom, da mu zagovor ni pomagal, ker mu je sodnik odgovoril, da velja tak zagovor samo za katoliški tisk, ne pa za »špetircimer«. IZ UREDNIŠTVA Vsled preobilega gradiva sporočamo našim vrlim dopisnikom, da bomo uvrstili njihove prispevke prihodnjič. URE J A ODBOR. —^Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. c.: Franjo Kokolj. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. — (Vodnik in Knez) *