—    292    —
Delitev Jakšicev.
(Serbska poslovenjena.) Mesec graja mi članico zvezdo: Kje si bila, o danica zvezda? Kje si bila, kje si dan gubila? In danica njemu odgovarja : Jaz sim bila, jaz sim dan gubila Tam nad belim gradom Beligradom 5 Gledala sim čudo preveliko, Tam delita brata ocetvino Jakšic Dmitar in Bogdane Jakšic. Lepo sta se brata pogodila, Ocetvino svojo razdelila: Dmitar vzame zemljo Karavlaško , Karavlaško in Karabogdansko , In Banat ves do Donave reke; Bogdan vzame sremsko zemljo ravno , Sremsko zemljo in Posavlje ravno , Ino Serbske do Užica grada; Dmitar vzame doljne dele grada Ino grad na Donavi Nebojšo ; Bogdan vzame gornje dele grada, In Rožico cerkvo nasred grada. Pa o malem sta se sperla brata, Le o malem,  da ni imena vredno , O konjiču v ran ca in sokolu, Dmitar hoče* konja vranca imeti, Vranca konja , sivega sokola ; Bogdan njemu ne da. ne jednega. Kadar se je zjutraj dan napočil, Dmitar vzame vranca velikega, Ino vzame sivega sokola, Pa odide na lov u planino In poklice ženko Angelijo: Angelija, moja zvesta ženka! Zavdaj bratu mojemu Bogdanu, Ako njemu pa zavdati neceš , Ne pričakuj me u belem dvoru. Ko to cuje ženka Angelija , Ona sede skerbna , nevesela , Sama misli, sama beseduje: Kaj li če ta sinja kukovica! Da zavdala svaku svojemu bi. Je pri Bogu velika pregreha, In od ljudstva graja in sramota. Reklo mi bo malo in veliko : Glejta tam li uno nesrečnico , Ki zavdala svojemu je svaku. Ako li mu pa zavdati nečem Ne smem moža čakati u dvoru. (Konec sledi.)
—   296    —
Delitev Jakšicev.
(Konec.) Misli, misli, si naenkrat zmisli: Ona ide dol u spodnje kleti, Ino vzame lepo masno kupo , Izkovano iz suhega zlata, Od očeta njej za doto dano, In natoci polno rujna vina , Pa jo nese skerbna svomu svaku, Ljubi njega u skut in u roko, In pred njim se do žemljice klanja: Na čast tebi bodi, mili svak moj ! Na čast tebi kupa ino vino , Pokloni mi konja in sokola! Bogdanu se milo je storilo , Ji pokloni konja in sokola. Dmitar celi dan lovi po  gori Ali nic ne more uloviti: Na večer pripelje ga namera Na zeleno jezero u gori, U jezero utva *) zlatokrila. Spusti Dmitar sivega sokola Da ulovi utvo zlatokrilo ; Ona pa se gledati ne da mu , Ampak vščipne sivega sokola Mu odšcipne, jojme! desno krilo. Ko to vidi Jakšic Dimitrija, Naglo sleče gosposko obleko , Pa zaplava u jezero tiho In iznese sivega sokola: Kako ti je,  o moj  sivi sokol! Kako ti je brez tvojega krila? Sokol njemu s piskom odgovarja: Tako mi je brez mojega krila, Kakor bratu je brez brata svoga. Sadaj  se je Dmitar bil razžalil, Da zavdala ženka bratu bode , Ino vzame vranca velikega Naglo dirja h gradu Beligradu Da bi brata živega še naj del. Ko je bil na vratih Beligrada, Nagne vranca, da ne dirja mimo, Pade vranec z nogama na vrata. Zlomi vranec obe sprednji nogi. Ko se Dmitar vidi u nesreči, Vzame sedlo z vranca velikega, Pa ne perni brezdovan ga verze, Naglo ide h gradu Beligradu. Kakor pride on, poklice ženko: Angelija , moja zvesta ženka! Da mi nisi brata umorila ? Angelija njemu odgovarja : Nisim tebi brata umorila. Ampak sim te z bratom pomirila.                      *^*
*)    Tica, pri nas neznana, spodej rumena, tedaj zlatokrila.