štev. 41 Nedelja,; 9* oktobra 1932 Goslač Vitomil NajrajM se je vozil 8 čolnom po morju. Ali pa je hodil po samotnem obrežju in skušal izvabiti iz gosli nove nape-ve, aH pa se spomniti tistih, ki jih je igral Dan Karen. Toda pri slednjem glasu je začutil, da mu manjka najvažnejšega _ znanja začetnih pojmov. Tedaj ga je prevzela grenka žalost. Le malo je manjkalo. da ni v velikem loku zagnal gosli In novič se je oglasil, še Jasneje, Se bolj prepričevalno. Ni ga človeka, ki bi znal tako govoriti — Vitomil je to dobro vedel. Gosli so govorile tako. In tretjič je zapel ta glas zategel, odločen: »Ne!« In ko se je glas izpel, jo jrrešel v zve-nenje, vriskanje, prešerno, blago šepetanje. Kakor Dan Karen so igrale te gosli. Ne, še lepše. Mehkeje, mogočneje, dosti bolj v srce segajoče. Vitomil je gledal z osuplimi, iščočimi očmi ven na morje, da bi videl mojstra, t fi daleč t morje, tako ga je jezilo, da je i samo neumen, ubog, neizobražen ribiški učenec. »Nikari me ne jezite in ne sramotite!« je strastno končal. »V morje vas pokopi jem! Da!« Krčevito je stiskal gosli, malo da se niso zdrobile pod njegovimi prsti Tedaj je čul z morja glas, ki mu je rekel: »Ne!« Zateglo, jasno, tiho in čudno razločno je zvenel ta glas. Nekaj veselega je bilo v njem. Odkod je prihajal? ki zna tako igrati. Morda se vozi s čolnom, morda z ladjo. Toda pogledi so zastonj iskali. Nikjer na daljnjem, razburkanem morju ni bilo belih jader. Toda tam sredi pen, je zagledal nekoga, ki so ga metali valovi v globeli in potem dvigali na svoje grebene. Kdo je bil ta čudni, tuji drug? Divje lepa moška glava se je prikazovala in izginjala. Pokrita je bila s sivimi, mokrimi lasmi in zelenimi algami. Okrašena je bila s čudežnim vencem iz koral in morskih nagljev, iz školjk in jantarjevega cvetja. V solncu so se na njej lesketale vodne kapljice kakor de- piantL Pod zelenimi, koSatîmï obrvmi so se svetile sinje zelene, draguljasto čiste oči, ukazovalno in veselo, sanjavo in kljubujoče. In ta čudna glava se je stiskala h go-elim, ki so bile kakor iz rjavega jantarja. Mogočna roka se jih je mehko oklepala, druga pa je držala lok z ročajem iz zelenih in sinjih kamnov in igrala. Mogočni goslač se je čedalje bolj bližal obali. Izzivalno so njegove oči strmele v Vitomila. »Daj mi malo svoje gosli!« je zadonel njegov glas iz besnečih valov. In čudno! Ko je Vitomil v brezmejnem začudenju podzavestno iztegnil roko, da bi mu izročil gosli, so zdrsnile same čez grebene in doline valov v ne-znančeve roke. Tedaj je ta položil s*, oje lastne gosli na valove kakor na mizo. Potem je potopil desnico globoko v vodo in jel pobirati srebrne strune z dna, drugo za drugo. Vitomil je zmedeno gledal, kako je z bliskovito kretnjo strgal stare strune z njegovih gosli in spretno napel nove, srebrne. Potem je iztegnil roko, kakor bi Vitomilu podajal gosli. In tisti trenutek so bile res že v mladeničevih rokah. Igranje valov se je pomirilo, kakor bi bilo prisluhnilo ukazovalnemu zvoku goslača, ki je zaigral čudovito nežno, preprosto pesmico. »Igraj z menoj!« je Vitomilu ukazal glas. Tedaj se je zbudilo v Vitomil ovem srcu čuvstvo, ki ga dotlej ni poznal. Z zaupljivo pokornostjo je prijel novo napete gosli in brez skrbi je nastavil lok. In glas za glasom je spremljal morskega goslača. Ni vedel, kako se je zgodilo, da je to zmogel. Neka tuja moč je vodila lok, da je ubrano igral z njim. Morski goslač je strmel vanj in ga samo s pogledom držal v oblasti. In čedalje bolj prijazno, bolj dobrot-ljivo ga je gledal. Tako sta skupaj igrala pesem za pesmijo, same preproste, ljubke, prisrčne pesmi. Bilo je, kakor bi ena sama volja gospodovala nad obema lokoma. Potem je zdajci veter iz jugovzhoda razdivjal valove, da so se jeli zaganjati k bregu. Krepkeje je potegnil morski goslač po goslih. Še bolj so se za-iskrile njegove oči, še bolj veselo se je zasvetilo njegovo čelo pod lepim vencem. Z naglo kretnjo je ukazal Vitomilu, naj neha igrati in naj posluša. Zaigral je divje lepo, iskrečo se, vri-ekajočo pesem, da je preglasil žvižganje vetra ïn besnenje valov. Vftonđl ga Je tiho poslušal, vso dušo je dal v prisluškovanje. »Ponovi!« je ukazal veliki goslač, ki je v otožnem, zateglem zvoku utonila njegova pesem. In Vitomil se ni pomišljaL Veselo, predrzno je nastavil lok. Posrečilo se mu je. čedalje večja moč se je zbujala v njem, od zvoka do zvoka je rasla in ga prepajala. Kar sta njegovo srce in uho v pobožnem na-vdahnjenju pravkar čula, je takoj ponovil, brez napake, ubrano, kakor oni, ki je pred njim igral. To, po čemer je hrepenel, se je zgodilo, ne, več, dosti več! Mojster je igral zdaj pesem za pesmijo in Vitomil je poslušal. Vse se mu je posrečilo ponoviti in ves blažen je bil. Morski goslač pa je igral in igral, obraz mu je žarel v veselju, ko je videl, kako je deček srečen. Udaril je z lokom po morju, da se je dež kapljic usul proti dečku kakor vodomet. Valovi so se zapenili. Potem je z lokom zakrilil po zraku. Vihar je zažvižgal in zadivjal z neizmerno silo. Še valovi so zapeli. Goslač se je potapljal mednje, v globine, in sedal na grebene, kakor bi jezdil orjaškega konja, ki se plaši. »Zdaj mi odgovarjaj!« je ukazal Vitomilu. In Vitomil se je upal. Mojster je zaigral čudno pesem, ki je bila kakor* neznano vprašanje. In ko je izzvenel poslednji zvok, je Vitomil zaigral pesem, ki je bila odgovor nanjo. Njegov poslednji zvok je ujel mojster in ga spet vprašal z novo pesmijo. In spet mu je Vitomil odgovoril Pesmi so postajale čedalje lepše, čedalje bolj vzvišene nad človeškim znanjem in človeškim razumom, uhajale so v kraljestvo, kjer kraljuje sama sreča, razumevanje in blaženost. Ne da bi se bila prej dogovorila, sta potem oba skupaj zaigrala poslednje zvoke te čudežne pesmi. Takrat je morje utihnilo. Divji, orjaški mojster ga je ukrotil. Na jasnih, stekleno zelenih valovih se je približal Vitomilu. »Zdaj me poslušaj, fant,« je začel z blagim glasom. »Nekaj ti moram povedati. — Naučil si se igrati! Da, naučil si se. Toda ne tako, kakor bi se morali prav za prav učiti ljudje, po taktu in notah, po zakonih in pravilih, s trudom in pridnostjo. Naučil si se tako, kakor se učimo mi, morski duhovi, in kakor nauči ta ali oni izmed nas kvečjemu vsakih tisoč let kakega človeka. Igraje si se naučil največje umetnosti, med smehom in veseljem. In to je prav za prav prevelika sreča za človeško bitje. Tvoje hrepenenje me je ganilo, da sem ti izkazal to uslugo. Prvi si. Zdaj boš igral kakor bi se bil učil v najboljših glasbenih šolah in vase si uklenil znanje vseh mojstrov sveta. In vendar ne veš in ne boš nikdar vedel, zakaj je vse tako, kakšni so zakoni, ki gospodarijo nad tvojo igro, zakaj mora vse tako zveneti. Le nekakšna pijanost te bo vselej prevzela kadar boš nastavil lok. Dokler bodo moje strune na teh goslih, bodi prepričan, da mojega daru ne boš izgubil. Če boš hotel igrati, boš igral in ne boš mogel nehati, dokler se pesem sama ne ustavi. Toda moj dar ni dar brez meje in mere. Za duha in boga te ne morem napraviti. Moči in napore, ki jih potrebujejo drugi ljudje, da se umetnosti nauče, boš ti potreboval, da ukrotiš svoje znanje. Ne smeš prevečkrat igrati, kvečjemu vsake tri tedne enkrat. Igra te bo vselej neizmerno utrudila. Že če bi igral dvakrat na teden, bi bilo to dosti preveč. Zato bodi strog in pameten, vzdržen in dober, da te ne zadene kazen. Uničeno zdravje bo ta kazen in blaznost. Glas morja sem, prastar sem kakor svet, toda celo jaz, stari morski goslač, bi ti potem ne mogel več pomagati. _ Zdaj veš, kakšna nevarnost ti preti. Toda vse eno bodi vesel! Saj si lahko!....« Zadonel je smeh, smeh, kjer sta se družili moč morja in lesket solnca. In v tem smehu se je mogočni goslač potopil v tiho morje. (Dalje prihodnjo nedeljo.) Danilo Oorinšek: Sirota poje Tiho je v gozdu, vse tiho, ptiček noben ne žgolL Tiše je v jami, vse tiše, v njej moja mamica spi. Ali najtiše je v duši — k mamici v grob si želi. Povesti iz mraka Ce mislim na svojo mladost, se rtli zbude spomini na ure, ki sem jih preživel s svojo mlaišo sestrico Anico pri stricu Andreju. Kako lepo je bilo ob urah, ko se je mračilo, preden so prižgali luč. Stric je sedel v velikem naslanjaču in mi otroci smo se stiskali k njemu, kakor bi se bali nevarnosti, ki bi jih utegnil skrivati mrak. »Povej nam kaj, striček,« je prosila nekoč Anica in uslišana je bila. »Pred nekai leti sem moral iti pozimi na vse zgodaj v mesto,c je začel stric. »Jutro je bila hladno in sneg je zamrznil. Sani so kar same drsele po njem. Nenadoma pa je konj postal nemiren. Začel se je tresti. ,Kaj je?' sem vprašal. Voznik ni odgovoril. Le krepko je zaklel Tedaj sem začuil iz daljave zategel glas. Oprl sem se in zagledal nekaj črnega, ki se je premikalo po snegu kakor dolg trak. Potem se je trak pretrgal na več kosov in vsi so se jeli z velliko naglico bližati vozu. Bili so volkovi. Oči so se jim žarele nalik gorečim svečam nad odprtimi rdečimi žreli. .Poženi!' sem zaklical, toda voznik, ki so mu kar zobje šklepetali, je od strahu izgubil glavo. Tedaj sem sam pograbil vajeti in zaklical konju, kakor bi govoril s človekom: Potegni rjaveč! Za kožo nam gre!' Pametna žival me je razumela in zdrvela, kar so ji dale moči. Volkovi so bili prav tako Htro in so nas poskušali dohiteti. To je bil lov! Nalik vetru smo drveli po beli planjavi. Sttal sam na vozu in vpil konju, ki je sitorigel z ušesi, voznik pa se je zadaj zibal, kakor bi bil motoglav. Tedaj mu je padla kožuhovinasta kučma z glave. Veter jo je odnesel. Volikovi so planili za njo in v trenutku so io raztrgali. Vsega skupaj se niso zamudili niti pol minute, toda to nam je bilo dovolj, da smo jim ušli. Kmalu smo bili že blizu vasi in volkovi so pobegnili.« ★ Srca so nam drhtela od strahu, toda hoteli smo slišati še kaj več. Stric Andrej je nažgal pipo in novič začel: »Drvarji imajo časih z živalmi dosti opravka. Neko noč, ko sem spal v lovski koči, je nenadoma nekdo potrkal na vrata. Zbudil sem se. Kdo bi mogel biti? Kdo hoče ob tej uri v kočo? Sosedje menda ne bodo? Tedaj sem začul v veži dekline drsajoče ko-rake. Obrnila je ključ, toda naslednji trenutek je vrata zaloputnila in prestrašeno kriknila. S puško v roki sem skočil v vežo. Tam je stala dekla vsa bleda in trepetajoča. Skoraj brez zavesti se je lovila ob steno in luč se ji je zibala v roki nalik nihalu. Tedaj je spet potrkalo. .Zakaj ne odklenete?* sem vprašal jm hotel odpreti. Tedaj me je dekla zgrabila za roko. .Nikar ne odprite!« je vzkliknila. »Pred vrati stoji medved!' Nisem ji hotel verjeti, toda kmalu sem se prepričal, da govori resnico. Na pragu je stal ogromen medved. Brez dvoma ga je prignala lakota k hi-iL Strel k puške ga je pregnal Tako se je zgodilo, da me je hotel boter Ko-smatin obiskati, pa sem bil tako nevljuden, da sem ga odipodil,' je končal stric Andrej. * Napeto smo strmeli otroci v strica, ne da bi bili izpregovorili besedico. Stric Andrej je hotel vstati in prižgati luč, toda Anica se je oklenila njegovih kolen in poprosila: »Se kaj nam povej, striček!« »Mislim, da bo za nocoj dovoilj,« se je stric branil. Tedaj sem še jaz porno-ledoval: »Samo še eno, striček!« Stric Andrej se le s težavo us*avijal otroškim prošnjam. Nekaj časa je gledal skozi okno na temno dvorišče, odkoder so štrlele veje dreves kakor čudne prikazni. Potem je dejal: »Tole se je zgodilo trgovcu Korenu pred nekaj leti. Sam mi je vse povedal: Vozil je blago na sejem v neki trg, ki je več dni daleč. Voz se je po izvoženi cesti le počasi pomikal in trgovec se je že bal, da ne bi sejma zamudil. Zato se je odločil, da bo vozil tudi ponoči. Dremal je na vozu, ko se je počasi pomikal dalje. Zdajci pa ga je vocnik stresel za ramo in zaMcal: »Ali ne slišite?« Koren je prisluhnili. Nekje Iz daljave je čul strašen hrušč. DcAwo je razločil neštete klice, hrzanje konj m pasi la-jež. »Lovoi. ki so ?e zapoznili,« Je dejal Koren. »Le poženi!« »Ne, niso lovci,« je prestrašeno krlk-nil voznik. Hrušč je bil čedalje hujši in bližji Zlovešči klici so doneli kakor lz votlega soda. Korena ie zgrabila groza In leden pot mu je pokril čelo. »Naprej!« je zakričal, toda lastnega glasu ni čul. Rjovenje se je zdaj oglasilo nad njegovo glavo io орадН je, da se voz ne gane. Voznik je zlezel med blago in se ni premaknil Koren je zgrabil bič m jel udrihati po konjih, ki sta stala na mestu kakor pribita, toda za vse na svetu niista hotela potegniti. Nad njim pa žvižganje,rjovenje, tuljenje, zavijanje, kakor bi se bili zbrali vsi peklenščki. Tedaj je že mislil Koren, da je odbila njegova poslednja ura. Sam nt vedel, kdai se je tudi on zarll v blago. Zamašili si je ušesa, jel moliti in prositi Bo^a, naj reši njegovo dušo... Šele zjutraj se je zbudi! iz omotice. V gozdu je bilo mrliško tiho. Konji so počasi vlekli voz. Se ob pravem času se je pripeljal v trg, kamor je bil namenjen. Po vseh vaseh je vpraševal po strašnem trušču, ki ga je čul v gozdu, toda tisto noč razen njega in voznika ni bilo nikogar tam. »Čakali bi bili do jutra! Zakaj pa ste se ponoči vozili skozi gozd? Ali niste vedeli, da v njem straši,« je dejal neki kmet »Zahvalite se Bogu, da ste vse srečno prestali...« Stric Andrej je nehal pripovedovati in prižgal je luč. Strašne zgodbe je bilo konec, toda otroci smo ostali tiho in se plašno stiskali k njemu» Hero pri sultanu Bosanska narodna pripovedka Ali veste, kaj je Hero? Tako imenujejo Hercegovci ljudi, kd so znani po svojih čudaških navadah. Nu, in tak Hero je na s