Letnik II. (LVII.) V Ljubljani, 29. aprilja 1904. List 17. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. »Memorare" — spominjaj se! Pred altarjem cvetnim Majeve kraljice Mož kleči postaren, Toči mi solzice. Milostno zveseli Zopet dušo mojo; Saj v zahvalo vedno Pel bom slavo Tvojo! K.irin>l.iv Silvt-ur Oj bridkost pretežka Njemu srce tare, Moli pred Marijo Vneto: „Memorare.44 Spomni se Devica Milostna — šepeče: Reši meni sina Zmote in nesreče. Dobro ti je znano, Kako sem ga ljubil, Čuvaj ga, o Mati! Da se ne bi zgubil. Prišel je nesrečen V malovredne družbe, Mlad in neizkušen Se navzel okužbe. Mati! saj nikoli Slišati ni bilo, Da bi Tvoje srce Koga zapustilo. Grešnika i mene, Deva, se usmili, Srce mi vtolaži, In pomagaj v sili. V. povelikonočna nedelja. Prosik- lil ln»tr JM«-Ji-I» (Iv.lll |lt I Ge otrok česa hoče prejeti, mora >t.i riše za to prositi. Težko bi bilo dobri materi ob neizpolnjeni mu želji, če pride do njih tako lepo prijazno in govori: wProsim mati!" - Kaj ne, da ob takem slednjemu otroku velja svetopisemska obljuba: ..Prosite in boste prejeli". (Ivati 1(>, 21.) In prav, da velja taka obljuba. Dragi! Kar ob navadnem otroku, to >e godi ob nas vseh saj smo mi vsi tudi otroci nebeškega Očeta, ki hoče, da je pro-šen za vsak dober dar. Jezus sam nam vsem to zatrjuje v današnjem sv. evangeliju, ko pravi: ..Prosite in boste prejeli." Naslednje 3 dni prošnjega tedna se krščanstvo zbira v cerkvenih obhodih, kojih se vdeležujemo po mogočesti vsi mi ter si po mestih, trgih in polju grede pomoči i/.-prosujemo usmiljenega neba. Zato premišljujmo danes, nedeljo pred križevim tednom, zakaj da je nam vsem prvič treba prositi in 2-gič, kako prosimo te dni ter vselej Boga. 1-vič nam vsem je treba prositi. Dragi! Ko bi pogledati mogli ta trenutek po vsej zemlji na vse kraje, kaj de lajo ljudje po Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki in Avstraliji, videli bi pred Vsegamogočnim milijone klečečih in ga za to prosečih, naj bi deležni postali najpotrebnejih milosti na duši in na telesu. Vse te tolikoštevilne množice kristija-nov vedo, da jim je moliti potreba. Zato vprašam vas: Ali bo tudi vam treba Boga v molitvi prositi ? — Čujem vas, da mi odgovarjate v duhu: Oj, za koliko in za kaj vse bo tudi vsakemu nas treba moliti. Časi, na primer, smo se v živenju nadejali vesele novice; a nesrečna nam je bila došla. Kako bi bili prosili, ko bi bili slutili kaj tacega poprej in morda bi bili prepro-sili vsemilostnega Boga. Gasi so nam za trdno obljubljevali naj-boljega oni in one, ki nam res dobrega žele. Za gotovo smo tudi vsega obljubljenega bili pričakovali; a neprijazna sreča je goljufala stariše. prijatelje nam in nas - in ničesa nismo bili doseči v stanu. — Kako umestno bi bilo tedaj, ko bi bil vsak nas za dobrotno podelitev poprosil poprej Boga. Navadna zahteva olike v živenju je ta, da se prositi mora, preden se kaj dobi. Nikoli namreč razumni stariši otroku ničesa ne dajo, preden jih ni poprosil lepo. In kar je starišem navada in je lepa šega med nami ljudmi - vsaj toliko bi se zahtevati moralo med Bogom in nami. njegovimi slabotnimi stvarmi. Jasno je torej, da nam je prositi, če hočemo česa doseči. 2-gič kako v molitvi prosimo Boga. Treba je torej prositi Boga. Le tega se moramo še poprašati: kako naj prosimo Boga. Zaupljivim nam je treba biti v molitvi do Boga. - Le glejmo, kako sta molila in koliko sta v molitvi bila dosegla dva velika moža: Jakob v borbi z angeljem, ki s prošnjo in s solzami v angelju premaga Boga in pa Mozes na gori, ki v molitvi za svoje ljudstvo doseže nepričakovanih vkrepov od Boga. • Ali naj bomo v molitvi kratkih besedi ? Odgovor: Tega ni treba; Bog prerad posluša tudi daljih naših prošnja in vse jezike zna. Ali naj se bojimo stopiti pred Boga, ki je tako visok Gospod v svojem veli-častvu? Odgovor: Tudi bati se ni treba Boga; saj smo vsi njegovi otroci in otroci se očeta ne boje. Ali naj si izberemo posebne ure, da bomo ob njej šli prosit Boga?! odgovor: Ni je treba; Bog je vselej doma. Svetni podložniki so srečni, če smejo ob kaki posebni priliki pred svojega vladarja; še večkrat pozneje se spominjajo gi-njenitn srcem, kako dobro sprejeti so bili pri svojem kralju. Res, svetni kralj je mož po milost božji: po verskih'činih je posvečena oseba; saj se mnogokrat tudi res mazili svetni kralj posvečenim oljem. — Vender pa je pisan tudi o njem sv. pisma izrek: „Kaj pa imaš, kar bi ne bil prejel?" (L Kor. 4, 7.) Zvezde se poskrijejo, ko zasveti solnca žar — tako je tudi svetni cesar in kralj le revna stvar proti onemu kralju večnosti, ki je z besedo w Bodi" zemljo in nebo priklical iz ničesa. — Ta nebeški kralj zapove — in države se vstanove; zopet migne — in kraljestva se vpepele. Kolika čast je torej za-te, da v molitvi stopiš ne pred kakega svetnega kralja, nego pred Boga, Gospodovalca nebesom in zemlji. — Zato s sv. Frančiškom Asizijanom vzdihni, preden moliš, govoreč: „Gospod, kedo si ti in kedo sem jaz!44 — Kedo sem jaz? — Prah in pepel. A akopram sem prah in pepel; z Bogom vender le smem občevati povsod in vselej, česar s svetnim kraljem niti ne smem, niti ne morem. In z Bogom občujem lahko najpriprostejim besedilom, česar bi mi s svetim kraljem zabranjeno bilo. Imeniten prah in pepel! * * * Dragi! Treba je torej tebi in meni; treba nam vsem, da molimo do Boga. — Koliko se priučiš v pogovoru z modrim možem, torej ne meni, da se boš z vse-modrim Bogom razgovarjal brez prida. Kaj praviš, čemu so naši pobožni predniki toliko božjih hiš postavili bili po planem in po višavah? Ali ne zato, ker jim je srčna potreba bila, da so se hodili v nje prav posebno še z Bogom pogovarjat, prosit ga tje za-se in za druge?— Čemu, kaj meniš, so ti govorili mati, preden si odhajal z doma: „Rad, rada moli in nikoli ne pozabi Boga!14 Ali ni to materino priporočilo to isto, kar ti veleva narodova modrost besedilom ,,Delaj in moli?" In kaka naj je ta naša molitev? Odgovor: Zaupljiva; bodisi kratka ali dolga, vselej nam bodi molitev iz srca, molitev brez strahu. Čas tej molitvi bodi kateri si hoče: Bog nikoli ne počiva, da bi nas čuti ne hotel. Prosimo ga za vsak dober dar; saj vsak prihaja od zgoraj, vsak od Očeta luči. On, ki nas gleda vse, vse ljubi in vse vlada v ljubezni, on nam brezdvombeno tega da, kar nam treba — saj se glasi njegova večna obljuba: ,»Prosite in boste prejeli". Amen. Pridiga za prošnje dneve. Prosite in se vam da. (Luka 11.) Naš Gospod in Izveličar nam govori te-le znamenite besede; „Ti pa, kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, kateri vidi na skrivnem, ti povrne." (Mat. 6, 6.) To besede, ko se je velika množica bila zbrala krog njega in je porabil to priliko tako, da jo je sklenil poučevati z gore. — Drugo pot pa, ko so ga spremljali učenci v njegovo trpenje, je hitel Gospod sam vun na prosto, na lepo Oljsko goro nad Jeruzalemom: „ prišel je z njimi na pristavo, katera je imenovana Getzemani in je dejal svojim učencem: Sedite tukaj, dokler grem tje in molim . . . Ostanite tukaj in čujte z menoj!" (Mat. 26, 36. 38.) In v prosti naravi žalostnemu in otožnemu do smrti „ postane njegov pot kakor krvave srage tekoče na zemljo." (Luk. 22, 44.) Tako, dragi, kakor Gospod tudi mi; prav tako mi! Zaprti v svojem tihem stanu sami z Bogom govoreč ali pa zunaj v množici soprosilcev za njegove nebeške dari ga nadlegujoč: oboje nam pristuje — vsako ob svojem času; oboje je prav natančno povzeto po Kristovem živenju in vedenju. Že stoletja so hodili naslednje dneve naši predniki in sedaj hodimo po njihovem izgledu mi skozi mestne ulice in po selskih stezah; med svojimi hišami in njivami; med gozdom in travniki prav posebno še tega proseč, da bi bili po božji milosti rešeni zemskih nesreč: bolezni in požarov, slabe letine in vsake take telesne škode, ki bi nam vtegnila provzročiti tudi dušnih boli. Kakor v svoji sobici neopazovano in tiho, tako bomo te dni zunaj očito in glasno molili tem načinom vsemu svetu svojo odvisnost od Boga naznanjujoč in ga njegovih milosti proseč. Premislimo zato, dragi, vsebino vseh onih molitev, ki se glase te dneve očitno v božji naravi iz naših ust dar i tel ju vsacega dobrega daru v slavo in čast; sebi pa v blagor. * Oče naš: to je prva vseh molitev in tudi vsem molitvam prošnjega tedna podlaga. Vse, za kar koli nam je prositi — vse ima v sebi. Nikedo nikoli nobene pred njo postavil ne bo. Saj je prav Gospodnjega besedila. Ko so ga mnogo kratov prosili učenci, naj jih moliti uči, prične nekokrat z temi-le slovi: „Tako-le molite: Oče naš, kateri si v nebesih ..." (Mat. 6, 9—13.) Vso to velečastno prošnjo potem govori tako jo izustujoč, kakor jo molimo danes. Molitev, ki nam jo narekuje sam Gospod in edina, ki nas jo je učil Gospod — taka molitev nam mora brezdvombeno prva biti, povsod in vselej prva izmed vseh. To torej je in bode ona nebeška prošnja, ki se siplje vsak dan iz ust visocega vladarja deželam prav tako, kakor jo izgovarja revež, ki sedaj to uro še ne ve, kje mu bo drevi postlana tako trda in vender tako zaželena postelj na slami. — Zato je tudi ob teh naših cerkvenih obhodih prva in vsem drugim podlaga molitev: »Oče naš, kateri si v nebesih ! " Ceščena Marija jej sledi. Vzvišena molitev to, a očenaš vender le ni. Ne Gospod sam, nego le angelj njegov Gabriel govori Mariji prve njene pozdravilne besede, ki so: ..Ceščena si, milosti polna, Gospod je s teboj: blažena si med ženami-. (Luk. 1, 28.) Teta Elizabeta je ponavljala angeljeve besede: »Blažena med ženami44 in je dostavila: »In blažen je sad tvojega telesa". (Luk. 1. 42.) Sv. cerkev pa je — in to v najprvih časih pridejala ime »Jezus44 ter prošnjo: »Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike sedaj in ob naši smrtni uri. Amen.44 To tu označeno stalo je zavzemala do »Ceščene Marije44 cerkev v vseh časih. Ko mašnik zadnji oddelek sv. maše začenja z »Očenašem44 prebere ali od-poje le samo Gospodnjo molitev. Le z »Očenašem44 naj se pripravlja na sv. obhajilo. Določneje bi se ne bili mogli označiti molitvi .Oče naš44 in ..Ceščena si Marija4'. — Pač pa sicer v masnih molitvah, sosebno v ..introitu44 ali vhodu na vrsto prihaja ,,Češ-čena Marija44 nam v zadostilo in Mariji v proslavo. Kose spominjamo očeta, pride naj nam v misel namreč tudi mati - in sicer naj nam naša ljuba mati v pomoč bode ..sedaj44 t. j. v vsem našem živenju, in pa ..ob smrtni uri44, ki trpi morda le trenutke. a odloča za večnost. - Zato je v drugi vrsti ob naših todnevnih cerkvenih obhodih molitev: ..Ceščena si Marija!44 L i ta ni je naj nam ob prošnjih cerkvenih obhodih potem pridejo na vrsto. Glasno jih redoma peva mašništvo te procesije vodeč. — Tuja beseda »litanije" označuje v slovenskem jeziku »ponižne prošnje", s kojimi se do vseh svetnikov so tedneve redne litanije — iz-kušamo najprej prikupiti božjim osebam, Materi božji, angeljem, sv. Ivanu Krst-niku. sv. Josipu, apostolom ter evangelistom. sv. mučencem. sv. škofom, mašnikom in spo/novalcem. sv. devicam in vdovam — sploii vsem svetnikom. — Nato prosimo, naj bi rešeni bili vsega, kar je na potu našemu izveličanju: greha in pa raznih pojavov božje ostrosti. Potem navajamo v teh vsehsvetniških litanijah, kako bi radi oproščeni bili vsega tega, kar je ovira našemu izpreobrnjenju, t. j. nagla in neprevidna smrt, hudo nagnjenje. Za odvernitev vseh časnih kazni tu na zemlji se glasi naša prošnja — kakor so n. pr.: bolezni, pomanjkanja, nemirni časi in vojske. Poslednjič naštevamo vzoke, radi katerih upamo vslišanja. Ti pa so ves svet in nas odrešilne zgodbe in dejanja iz Jezusovega živenja. — Konečno prosimo v litanijah milosti izpokorjenja; na to za sv. cerkev in njene više, za krščanske poglavarje, za svojo stanovitnost v dobrem, za vse ljudi — posebno za svojce spominjajoč se še enkrat potrebnih nam časnih pridobitev s polja in iz naših podvzetij in končujemo spominjajoč se v vicah trpečih bratov in sestra. — Tako se v procesiji pomikamo naprej, da petje teh vzvišenih lita-nij odmeva iz gozda in z gore in da sega gori do Vsemilostnega naš klic: »Kirieelei-son — Gospod vsmili se nas!44 Rožni venec je te dni cerkveno-obhodniška molitev sosebno še priprostega našega naroda. Tu stopa mož ali mladenič, ki moli molek v roki . držeč to nam Slovencem tako priljubljeno molitev; odgovarja mu skupina najbližjih. Ko se njegov glas ne razločuje več prav dobro, sledi žena ali deklica govoreč to isto molitev. In v odgovor se razgledajo po vzduhu krepki moški, šibkeji ženski in visokoglasni otroški glasovi, na koje svoje vsemilostne odločbe gotovo ne pozabi Oče v nebesih. — Rožni venec, dragi, je ta vaša pod milim nebom govorjena križevotedenska prošnja, ki se vam večer za večerom ponavlja po vaših hišah doma. Tudi sv. rožni venec moleči se je 1. 1858ega na obrežju vode Gava v ma-sabielskih skalah blizu francoskega mesta Lurda prikazala Mati božja ponižni pasta-rici Bernardeti Soubirous osemnajstkrat, vselej tudi sama rožni venec držeč v rokah. Kaj je s tem učiti hotela, je najnerazumnejemu jasno. — Pred kratkim umrli učenostni papež Lev XIII. je »rožnivenški papež" postal s tem, da je sosebno v mesecu Marijinega rožnega venca v vinotoku — zapovedoval to molitev po vesoljnem svetu Brezmadežni v čast. Dragi! Prav zato bode tako vmestna te dneve naša molitev: „Katerega si, Devica, od sv. Duha spočela — Kateri je za nas krvavi pot potil — Kateri je od smrti vstal." * * Dragi! To naše molitve te sedanje dneve. To naše prošnje vsiljivo in nadlež-nostno se dvigajoče v nebo. To kakor mogočna vojska, ki namerava premagati božje srce in je tudi premore. Ker, kar je sploh vsiljivo in nadležnostno ljudem, to je vselej všečno Bogu. Takim načinom hoče biti prošen; sicer bi nam ne bil govoril po sv. apostolu: (I.Tesal.5, 17.) „Brez prenehanja molite!" Naša molitev premore Boga tako, da —- če prošenega ne — nam kaj boljega da. A dar nam je gotov. Nerazsodnemu otroku mati ne vroče brušenega noža in nam, kratkovidnim, Bog tega ne vroči, kar bi nam bilo v smrt. Z molitvami Oče naš — Češčena si Marija — Gospod vsmili se nas — z rožnim vencem pohitimo vun med zelenje in med cvet božjega usmiljenja proseč v tej bujni pomladnji- naravi in brezdvom-beno prikličemo iz nebes doli — tega božjega usmiljenja. Amen. V spominjih. (24. aprilju.) Bavarska princeza Eliza se je ločevala z rojstnega si gradu Posenhofena — kakor so poročali takrat — prav slednji dekli v hiši roko podajajoč v slovo. Namenjena je bila ta ponižnostna visokost na slovesno pot, da sprejme cesarsko krono naše države na ponosito si glavo v stolnem mestu našega cesarstva. 23. aprilja 1854. jo je pričakoval mladi ženin, cesar Fran Josip, s svojo materjo Zofijo v zgornje-avstrijskem glavnem mestu te kronovine Lincu ob Donavi. Od tod so se peljali na novozgrajenem par-niku „Fran Josipu" v cesarski grad Schonbrunn ob Dunaju. Kakor slavnostna poročna pot je bila že vsa ta vožnja in zamislil si se v bajne zgodbe 16 stoletij nazaj, ko je tudi na poroko, tudi na Donavi in tudi tu memo slovečega Pehlarna doli na zemljo ogrsko peljala se bila kraljica Krim-hilda. Sloveča nibelunška pesem in njena junakinja Krimhilda ti je šla takrat memo bujnega ti duha. V Schonbrunnu je prenočila nevesta. 24. aprilja se je vredil ženitvanjski izprevod iz Terezijanišča na Dunaju do cesarskega dunajskega dvora. Množica Dunajčanov in sem prihi-tclih tujcev je na desni ter levi strmenjem zrla v „rožo bavarsko", ki postane za nekaj ur „roža avstrijska." Ob 7. večerni uri tega dneva je kard. Rauschcr v avgustinski cerkvi zvezal roki cesarja Fran Josipa in sedanje avstrijske cesarice Elize v večno združitev. Sijajne razsvitljave je kar gorelo ta večer dunajsko mesto; 29. aprilja pa je bilo veliko dunajsko zabavališče „Prater" vse v ognju. In prišla je visokima zaročencem rodbinska sreča in — oj — tudi grozna nesreča. Podobna naj bota pač najviša poročenca v državi ubogemu revežu v zadnji koči cesarstva. In v visokosti toliko nad njim — tudi v nesreči morda nad njim. In 24. aprilja 1904 bi bilo 50 let, kar seje sklenila ta sveta zveza pred Bogom in pred ljudmi. In bi jih tudi bilo — kedo je zdraveji od cesarja Fran Josipa in kedo je bil zdraveji od cesarice Elize? Bilo. ... da ni v nesrečni Genevi bodalo zasadil nečlovek v idealno človeško srce „rože bavarske" ter „rože avstrijske" — sedaj „matere bolečin." In danes, ko naj bi bil dan te zlate poroke; ta srečni dan tudi avstrijskim rodovom . . . Danes je na vse zgodaj tužni soprog v kapelici svoje palače ob sv. maši molil za rajno soprogo-cesarico. Na to je šel v kapucinsko rakev in solznim očesom pokropil njen grob — grob zamrlega mu veselja. Tužen dan, ta letošnji 24. aprilj, cesarju Fran Josipu — tužen vsem nam. Tužen tu! Nad zvezdami pa jenja tuga. Zato upamo — da je „mati bolečin" — nekedanja „roža bavarska" Eliza — že nekaj let gori cvetoča „roža nebes." To naša tolažba; to naše želje. S plesišča v večnost. (Za majnik.) Bilo je v neki veliki notranjski vasi. Zvečer pred praznikom Matere božje Svečmce so bile z zelenjem ovenčane in krasno razsvitljene sobe narodne čitalnice. V spodnjih prostorih je bila množica domačih in tujih gostov, ki so jedli in pili, razgovarjali, se šalili in smejali, tarokirali in pušili, čakajoč, kedaj se prične v zgornjih prostorih veselica. Sobane čitalnične so se napolnile mladih ljudij; godci so vglasili vijoline in base, ter začeli svirati vesele domače poskočnice. Mladi pari so se burno sukali in vedno več jih je bilo, tako, da so postajali prostori skoraj pretesni. Vladala je splošna radost. V hudo zakurjenih, ljudstva napolnjenih sobah je vladala, dasiravno v zimi, vročina, zaduhla vročina. Plesači so si z belimi rutami brisali potna rudeča lica; plesalke so si pihljale s pihljačami hlad v razgrete obraze. Krog 11. ure pride v dvorano mož, starikav, z bolj mlado soprogo, zvali so ga gosp. inženirja X. Ko je pričela po odmoru godba zopet svirati, zasukal se je tudi prišlec s svojo ženo po ple-šisču, pa komaj parkrat se je zasukal, in naenkrat se ustavi. Gospa je prebledela ter se v sredi dvorane zgrudila na tla. Godba je vtihnila, plesalci s«> se ustrašili in odmaknili. Kaj je to? In-ženirjevi soprogi je slabo, nezavestna je. Njen soprog in njegov rojak in prijatelj, pričujoči zdravnik sta jo nesla v bližnjo