Omika in podučevanje v jutrovih deželah. Dunajski časnik ,,Zukunft", ki se poteguje za slavjanske pravice, jp ompnjal ne davno v nekpm svojem broji tudi neobraženost jutrovih dežela, in raarsikteremu naših pridnih bralcev bode gotovo všeč, da izve , kako napreduje podučevanje v daljnih jutrovih krajili. V Libanonu prebivata dva naroda: Maroniti (katoliki in protestantje.) in pa D r u z i. Maroniti so majhen, pa čverst rod, ki se je razširil po libanonskih višinah noter doli do Druzov; dobili so ime od saraostana sv. Marona, in so največ katoliške vere. V Libanonu je sosebno sedanji čas zpld malo stalnega rairii, in zavoljo tega peša in oslabljuje vse, pa osobito — duševna izomika. — Šole v Turčiji so naj več privatne io pa takoimenovane srenjske šole, ter so v zeld revnein stanu, kajti deržava stori za šole ravno toliko, kot nič. Kerščanski narodi si tii pomagajo, kolikor morejo po svojih slabih zmožnostih — in iraajo nekoliko bolj dobrih zavodov. V Bulgariji, Tesaliji, Macedoniji in Epiru nahajajo se početne šole na kmetih še v precpj zdatnpm številu. Pa vse drugače je to v Aziji. — Tii so kristijani v manjščini, in žive v jako razkropljenih skupščinah. Spoznovavci 1/Jama no. dovolijo radi, da bi si kristijani napravljali potrebnih šol, in če je tudi kje kakošna šola, stoji na jako slabih in polzkih tleh. V Libanonu so muhometanci v manjsčini, ali lii so zopet druge homatije, ovirajoče vso duševno izomiko in plodonosno delovanje na duševnem polji. — Večina libanonskih prebivalcev ne zna niti brati niti pisati. Pervi in glavni vzrok tpga zastanka je, da so še le pred malo leti šole vstrojili, pa drugi vzrok je, da v teh krajih ne vidijo radi kakovega učenjaka. 2* Maroniti imajo pct senienišč, kaloliški Greki imajo eno saino semenišče, in ravno tako tudi katoliški Aroieaci; pravoverci iniajo tudi le eno semenisče in to v Der-Šerfeju. Podučevanje v omenjenih zavodih, v kterih se večidel svečeniki in učitelji izrejajo, je brezplačilno — pa tako slabo, da iz teh izrejališč ne pride ne en dober rejnik, še nianje pa dober svečenik. V navedenih izrejališčih se podučuje vpliko; poleg arabščine, latinščine, laščine in francoščine, se uči tudi modroslovje, umoslovje in bogosiovje. Toda z lahko vestjo se sme reči, da ga v teh zavodih ni učitelja, ki bi bil kos svojemu nauku. V veliko boljem stanu je zavod v Anturi, ki so ga vstanovili č. oo. Lazaristi in pa v Gaziru, vstanovljen od očetov družbe Jezusove. Učni jpzik v teh zavodih je francoski. Obadva omenjena zavoda imata zmožne in izvedene učitelje. — Ljudskih učilnic je v Libanonu zeld malo. Ves nauk je le v pisanji, branji in veroznanstvu. V Ramaru je pet normalk za dečke; šesta je le za dekleta, ktero so vstanovile sestre tako zvanega sv. Jožpfovega reda. Pravoverniki imajo le eno samo dobro vredjeno šolo v Suk-El-Garbu. Protestantje imajo v teh krajih še najbolje šole. Njihova šola v Abey-u se snie z vsako drugo protestantovsko v Xemčiji ponašati. Druzi niso iineli do sedaj prav nobene šole; še le pred kratkem vstanovil jim je Davud Paša učilnico v Abey-u, ki se po svojem začetniku imenuje ^Daoudiaš*. — Muhatnetanci so v jutrovih deželah še vedno v naj veči nevednosti in temi. Boje se luči, ter niislijo, da bi pred blaženimi žarki vse oblaževavne omike za večno vtonili. Tu imaš, dragi slovenski učitelj, le povpršno podobo o izobraževanji prostega ljudstva v jutrovih deželali, kakor sem jo posnel po dunajski ,,Zukunfti", ktera pravi, da se bolj natančna slika iz enake dežele, kot je Turčija, ne da posneti. Ivan T.