69 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Delo mladinskih delovnih brigad kot kulturna dediščina Nove Gorice Premislek o procesih nastajanja urbane dediščine v »novem« mestu1 Izvleček: Avtorica na primeru zgodovinskih spoznanj o gradnji Nove Gorice in zbranih spominov o mla- dinskih delovnih brigadah reflektira, zakaj ta pomembni del zgodovine še ni bil ovrednoten kot kultur- na dediščina, ki bi krepila urbano skupnost, identiteto mesta, vzpostavila sočutne medgeneracijske od- nose ter dopolnjevala izobraževalne in kulturne vsebine. S pomočjo spoznanj iz teorije afekta se članek zaključi z ugotovitvijo, da so v Novi Gorici poleg arhitekturnih in umetnostnozgodovinskih elementov, ki opredeljujejo že ovrednoteno modernistično arhitekturno dediščino, pomembne tudi zgodbe, ki utelešajo osebne občutke, kolektivna čustva in afekte ljudi, ki so objekte zgradili in v njih pustili neizbri- sen pečat. Ključne besede: nesnovna kulturna dediščina, spomin, mladinske delovne brigade, teorija afekta, Nova Gorica. Il lavoro delle brigate di lavoro giovanile come patrimonio culturale di Nova Gorica: riflessione sui processi di creazione del patrimonio urbano nella «nuova» città Riassunto: L’autrice, in base alle conoscenze storiche sulla costruzione di Nova Gorica e alle memorie raccolte sulle brigate di lavoro giovanile riflette sul perché questa parte significativa della storia non sia stata ancora valorizzata come patrimonio culturale capace di rafforzare la comunità urbana, l’iden- tità della città e distabilire relazioni intergenerazionali compassionevoli, non chè anche come parte in- tegrante dell’educazione e della cultura cittadina. Basandosi sulla teoria dell’ affetto, l’articolo si con- clude con la constatazione che a Nova Gorica ai valori architettonici e storico-artistici dell’architettura modernista andrebbero aggiunti anche i valori delle storie che incarnano le emozioni personali, i senti- menti collettivi e gli affetti delle persone che hanno costruito gli edifici di Nova Gorica, lasciando la loro impronta su di essi. Parole chiave: patrimonio culturale immateriale, memoria, brigate di lavoro giovanile, teoria dell’affet- to, Nova Gorica 1 Članek je nastal v okviru projekta Ab initio: urbana utopija, ki ga v letih 2023 in 2024 sofinancira javni zavod GO! 2025 – Evropska prestol nica kulture, Nova Gorica in raziskovalnega programa Historične interpretacije 20. stoletja, ki ga financira ARIS (P6- JASNA FAKIN BAJEC | ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko jasna.fakin@zrc-sazu.si Izvestje 21 • 2024 70 ČLANKI ��� Uvod Zgodovina Nove Gorice je v primerjavi z mnogimi mesti po Sloveniji in v sosednjih dr- žavah kratka. Mesto svoje začetke beleži v letu 1947 in v primerjavi s sosednjo Gorico v Italiji center mesta nima mogočnih rene- sančnih ter baročnih stavb, zgodovine, po- vezane s pomembnimi plemiškimi družina- mi, gradom, katedralami, vilami in drugimi elementi. Pogovori z lokalnim prebival- stvom v okviru projekta Ab initio: urbana utopija (2022–2024)2 so pokazali, da večina krajanov med pomembne pomnike dedišči- ne izpostavljajo železniško postajo, občin- sko stavbo, Frančiškanski samostan na Ko- stanjevici, romarsko cerkev na Sveti Gori in spomenik Edvardu Rusjanu. Šele poglobljen pogovor o posebnostih »novega« mesta od- pre premislek, da med pomembno dedišči- no mesta lahko uvrstimo tudi spomine o ži- vljenju v prvih stanovanjih v Ruskih blokih, zgodbe o igrah otrok na igriščih, ki so bila hkrati gradbišča, o prvem bazenu in delu v tovarni Meblo. V tem duhu je v povezavi z ži- vljenjem v Ruskih blokih razmišljal tudi ude- leženec etnografske delavnice leta 2023,3 ki 2 Projekt Ab Initio je namenjen raziskovanju zgodovine Nove Gorice in ostalih »novih« mest po Evropi ter vzpostavitvi digitalnega arhiva urbane dediščine Nove Gorice. Glavni cilj projekta je ohraniti in promo- virati snovno in nesnovno dediščino mesta ter jo so- ustvarjati skupaj z lokalno skupnostjo. V ta namen je bilo v letih 2022–2024 s prebivalkami in prebivalci raz- ličnih starosti iz Nove Gorice opravljenih 20 intervju- jev ter organiziranih 5 etnografskih delavnic. 3 V letu 2023, ki je bilo posvečeno arhitektu Edvardu Ravnikarju (1907–1993), so v Novi Gorici etnografske delavnice z naslovom Življenje v Ruskih blokih nam sporoča … organizirale Alenka Di Battista – sodelav- je izpostavil, da je dediščina v mestu »dru- gačna. Nesnovna dediščina je tukaj bolj oči- tna. Zakaj so pomembni Ruski bloki? V Gorici ni bilo neč. Ni bilo učiteljev, ni bilo zdravnikov. V enem bloku si imel celo strukturo ljudi. Pri- seljeni od vsepovsod […] Ma življenje je bilo drugačno. V drugih mestih si imel staro-me- ščane, gospodo. Ta nesnovna dediščina je tu- kaj bolj prisotna in bolj očitna«. V registru kulturne dediščine je mesto formalno dobilo status dediščine (tj. nasel- binske dediščine) leta 1996. Leta 2021 je sta- tus spomenika lokalnega pomena dobila ob- činska palača arhitekta Vinka Glanza (1902– 1977), istega leta je bila kot stavbna dedišči- na vpisana skupina prvih stanovanjskih blo- kov Edvarda Ravnikarja (1907–1993) in Dani- la Fürsta (1912–2005), leto kasneje pa še po- slovno-trgovska stavba Marijana Vrtovca (1936) (Di Battista 2022). Razen Občinske stavbe, ki je razglašena za kulturni spome- nik, ostale enote dediščine z vpisom v regi- ster še ne pridobijo varstvenega režima.4 ka Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Nova Gorica (ZVKD OE Nova Gorica), Neža Če- bron Lipovec – raziskovalka in predavateljica na Uni- verzi na Primorskem, Fakulteti za humanistične štu- dije, Barbara Viki Šubic – sodelavka Centra arhitektu- re Slovenije in avtorica članka. Ker je načrte za prve stanovanjske bloke v Novi Gorici pripravil Ravnikar, je bil glavni namen delavnice spoznati pomene in vrednote, ki jih stanovalci in stanovalke prepoznajo v snovni ter nesnovni dediščini blokov. Delavnica je bila organizirana 20. in 21. julija 2024, rezultati pogo- vornih večerov in nadaljnji pogovori s krajani o vre- dnotah Ruskih blokov so bili predstavljeni na priredi- tvi »Pridi dol in poglej, pridi dol in povej« 10. in 11. sep- tembra 2024. 4 Varstveni režim se določa v naslednjih postopkih: z razglasitvijo dediščine za kulturni spomenik, »[V]si, ki smo sodelovali v brigadah, [smo] preživeli vojno. Bili smo srečni in smo res verjeli, da lahko nekaj naredimo. Saj tudi smo […] Mularija je zgradila mesto [Novo Gorico]. Otroci, v bistvu. A je še kakšno tako mesto, da bi ga zgradili otroci?« (Novak 2017: 10) 71 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI Velja pa poudariti, da se razglasitev območja naselbinske dediščine varuje prek občinske- ga prostorskega načrta in zahteva upošte- vanje konservatorskih smernic varovanja. Po besedah konservatorke ZVKD OE Nova Gorica Alenke Di Battista se vpisovanje no- vih modernističnih objektov in območij po- stopoma nadaljuje.5 V letu 2024 intenzivno potekajo pogovori z Mestno občino Nova Gorica, da bi status varovanja dobili Ruski bloki. Di Battista (2022) med pomembno modernistično dediščino identificira »urba- nistično zasnovo mesta, ki jo je leta 1948 načr- toval Edvard Ravnikar, in vse nadaljnje odvo- de, ki so v naslednjih letih ključno determini- rali urbanistični razvoj modernističnega me- sta. S tem pojmom se označuje tudi raznoliko arhitekturo, ki je v tem duhu nastala in je bila postavljena v zelenje ob geometrično urejeno mrežo ulic«. V Registru nesnovne kulturne dediščine, za katerega pobudo za vpis vlaga Etnografski muzej Slovenije, pa Mestna ob- čina Nova Gorica še nima vključenega nobe- nega elementa.6 5 Izbor elementov za vpis v Register nepremične kul- turne dediščine sledi merilom, določenim za vredno- tenje varstvenih območij dediščine (Uredba o var- stvenih območjih dediščine (Uradni list RS, št. 69/22)). Kljub temu da le-ta niso bila eksplicitno razvi- ta za vrednotenje dediščine 20. stoletja, so ravno za- radi svoje kompleksnosti in univerzalnosti primerna in uporabna tudi za identificiranje ter vrednotenje ra- znolike slovenske dediščine 20. stoletja (Di Battista 2022). 6 Pobudo za vpis v Register nepremične kulturne dedi- ščine lahko vloži vsakdo. Na podlagi pobude ali po la- stni presoji predloge za vpis v register pripravlja Za- vod za varstvo kulturne dediščine. Pobudo za vpis v Register nesnovne kulturne dediščine pa lahko poda posameznik, neformalno organizirana skupina, lokal- na skupnost, društvo ali ustanova, ki se ukvarja s pre- učevanjem in interpretiranjem dediščine oziroma je nosilec te dediščine. Pobude za vpis strokovno pre- soja koordinator varstva nesnovne dediščine (Slo- venski etnografski muzej) in na njihovi osnovi pripra- vlja predloge za vpis v register (več gl. Spletni vir 1). določitvijo varstvenega območja dediščine ali opre- delitvijo varstvenega režima v prostorskih aktih. Več gl. https://www.gov.si/teme/register-kulturne-dedi- scine/ (ogled 23. 10. 2024). Namen članka je premisliti, ali so lahko zgodbe in spomini, povezani z gradnjo Nove Gorice, ter misli, ki so jih starejši krajani me- sta izpostavili na intervjujih in delavnicah, ovrednoteni kot pomembna nesnovna kul- turna dediščina mesta. Kako ob elementih, ki jih s konservatorskimi smernicami varuje ZVKD OE Nova Gorica in so bile zgrajene v prvi petletki planskega gospodarstva, ovre- dnotiti tudi izkušnje ljudi, ki so modernistič- no arhitekturo gradili. Ali bi lahko spomine brigadirjev, fizično in kulturno-prosvetno delo mladinskih ter frontnih delovnih brigad vpisali v register nesnovne kulturne dedišči- ne ter s tem določili institucionalno varova- nje? Kako doseči, da bodo s čustvi nabite zgodbe o upanju, zagnanosti, delu, ljubezni, perspektivi predstavljale simbol za utrjeva- nje identitete mesta in vir za izobraževanje mladih? Z zavedanjem, da je dediščina pra- ksa in proces, znotraj katerega se med raz- ličnimi akterji izvaja pogajanje, kaj bo iz pre- teklosti ohranjeno – sam proces vrednote- nja pa se spreminja glede na družbenopoli- tični in kulturni kontekst (Smith 2006; Harri- son 2015; Fakin Bajec 2022) – velja tudi pod drobnogled postaviti misel brigadirke, ki je leta 2017 v intervjuju izpostavila, »da se Nova Gorica sramuje, da so mesto začele graditi mladinske brigadirske organizacije« (Novak 2017: 10). To prepričanje je podala na podlagi spoznanja »da imajo v Ljubljani Trg mladin- skih delovnih brigad, v Novi Gorici, kamor bi tak spomenik najbolj spadal, pa ga ni oziroma ni pravega« (prav tam). Ali bi danes, ko smo v javnosti popularizirali Pesem graditeljev no- ve Gorice (Kolenc 2017), še lahko to trdili? Pomen afekta, osebnih občutkov in kolektivnih čustev pri soustvarjanju dediščine Nove Gorice Ob 40. obletnici začetka gradnje Nove Gorice je nekdanji komandant glavnega šta- ba Mladinskih delovnih brigad na gradbišču Nove Gorice Franc Mervič Igor zapisal: Izvestje 21 • 2024 72 ČLANKI ��� »Gradili smo z vnemo, ljubeznijo. Takrat smo dejali, da bomo zgradili Novo Gorico, ki bo po- menila izhod iz težav, nastali po krivični raz- mejitvi. Začeli smo jo graditi z največjo vnemo in ljubeznijo, z željo da bi simbolizirala napre- dek in moč ljudstva, ki zavestno ustvarja zase. Želeli smo mesto, iz katerega naj vejejo mla- dost, moč ustvarjalnosti in volja, mesto mar- ljivih in miroljubnih ljudi ob meji prijateljstva« (2017: 144).7 Misel izpostavlja naslednje ključne vrednote, ki jih zasledimo tudi v dru- gih zapisih brigadirjev in brigadirk ter sodob- nih razmišljanjih starejših prebivalk in prebi- valcev mesta. To so napredek, ljubezen, mla- dost, volja, delavnost, zadoščenje. Podobno je leta 2017 izpostavil nekdanji brigadir, ki je povedal: »V Novi Gorici sem delal z velikim ve- seljem in ob delu čutil zadoščenje. Lahko re- čem, da sem zadovoljen s tem, kar se je v se- demdesetih letih tu zgodilo« (Novak 2017: 8). Prvi temelji mesta so bili zgrajeni v visoki delovni zavesti, v upanju, da bodo v prvi pet- letki zgradili novo mesto. Brigadirji in briga- dirke se niso veliko spraševali o politični ide- ologiji ter odločitvah takratne vlade o gra- dnji mesta, saj – kot so izpostavile sogovor- nice na etnografski delavnici v Domu upoko- jencev Nova Gorica – »niti nismo imeli časa za razmislek. Delali smo« (TZ, oktober 2022). Sledili so le eni misli: »[P]okazati svetu, da si lahko, če so nam vzeli staro, zgradimo novo Gorico« (Milost Pavšič 2017). Vlogo središča bi sicer lahko prevzelo katero od že obstoje- čih naselij, na primer Solkan ali Šempeter pri Gorici, a sprejeta je bila odločitev, da se zgradi mesto na novo, nekje v bližini starega središča. Tudi zato, da se bo meja spremeni- la in da bo Slovenija dobila Gorico nazaj (prav tam). »Gorica je srce naše Primorske, dežele sonca in večne pomladi. In to Gorico so 7 Članek z naslovom Zgradili naj bi nekaj, kar bi sijalo preko meje je bil prvič objavljen v Primorskih novicah 17. 6. 1988, št. 47. Ponatis je bil objavljen v knjigi Na- rodu Gorico novo bomo dali v dar: ob sedemdesetle- tnici Nove Gorice (Marušič ur. 2017, 142–144). nam vzeli. Ukradli so nam jo. Iztrgali so srce iz materinega telesa […] Nismo se ji odrekli in se ji nikoli ne bomo, četudi danes gradimo no- vo mesto – Novo Gorico,« je leta 1948 izpo- stavila dopisnica v časopisu Tovariš (28. 5. 1948, št. 28; cf. Marušič ur. 2017: 156). Temu prepričanju je sledil tudi Okrajni ljudski od- bor Gorica, ki je leta 1947 sklenil, da bo novo mesto »moralo nastati v neposredni bližini starega, iz geografskih, gospodarskih in pro- metnih razlogov« (Nursdorfer Vuksanovič 2002: 220).8 Ideja o povezovanju Nove Gorice in Gori- ce v Italiji oz. sobivanju dveh mest je torej stara vse od leta 1947. Koliko pa nam pri tem čustva in afekti, ki so utelešeni v zgodbah o gradnji mesta, bolečini ob izgubi Gorice in odnosih ljudi do zgrajenih objektov, poma- gajo pri vrednotenju in interpretaciji zgodo- vine mesta ter soustvarjanju urbane dedišči- ne, ki lahko tudi aktivira prebivalstvo za soo- čenje s sodobnimi izzivi (migracije, socialne in politične krize, podnebne spremembe, tr- ženje kulture)? Sodobne družbenopolitične, gospodar- ske, okoljske in tehnološke spremembe, ki so drastično spremenile globalni svet in ži- vljenja običajnih ljudi v mikro lokalnih sku- pnostih, so spodbudile tudi razmislek in pre- izpraševanje o konceptu kulturne dediščine ter razmišljanja o načinih, kako se preteklost artikulira, izpodbija, pogaja, interpretira in mobilizira. Izhajajoč iz diskurzivnega obrata in razmisleka o avtoriziranem diskurzu o de- diščini (Smith 2006), ki je utišal »glas« nosil- cev dediščinskih praks – ljudi, je dediščina ra- zumljena kot predmet pogajanj. Njen na- men je v sedanjosti ohranjati dosežke iz pre- teklosti za »sestavljanje« nove prihodnosti. Idejo o dediščini, ki je povezana s sestavlja- njem, gradnjo in oblikovanjem prihodnjih 8 Izjava je bila podana v zapisnik sestanka razdelka za gradnje in obnovo pri gospodarskem odseku Okraj- nega izvršilnega odbora za Goriško, Ajdovščina, 17. 4. 1947 (Nursdorfer Vuksanović 2002: 220). 73 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI svetov oz. »ontologijo povezanosti«, izpo- stavi Rodney Harrison. Sestavljanje so po njegovem »načini (so)bivanja (tj. modalitet), v katerih se življenje in kraj združita, da bi po- vezala čas in živa bitja v generacijske kontinu- itete, ki med sabo sodelujejo« (Harrison 2015: 29). Pri svojih raziskavah premišljuje, kako elemente, ki lahko vključujejo ideje, besede, predmete, kraje, vrste, prakse in osebe (člo- veške in nečloveške), »sestaviti«, povezati v bolj ali manj oddaljene prihodnosti. Na pod- lagi teh izhodišč avtor predlaga, da dedišči- no razumemo kot »sodelovalno, dialoško in interaktivno, kot materialno-diskurzivni pro- ces, v katerem preteklost in prihodnost izha- jata iz dialoga in srečanja med številnimi ute- lešenimi subjekti v (in z) sedanjostjo« (prav tam). Raziskovanje dediščine se tako ne osredotoča le na materialnost in nematerial- nost predmetov, območij ter krajev, temveč tudi na družbene prakse (Smith 2006; Harri- son 2018), ki se dogajajo v skupnosti, so pre- pletene z različnimi čustvi in afekti ter posredno odpirajo vprašanja, kot so: Čigava je dediščina? Kaj šteje za dediščino? Kako se srečujemo z dediščino? Kako lahko z njo so- delujemo? In zakaj jo sploh cenimo? Pod vplivom kritike družbenega kon- struktivizma se tudi na polju dediščine uve- ljavljajo pristopi teorije afekta, ki pozornost usmerjajo na raziskovanje izkušenj, čutne re- alnosti, afektne nematerialnosti in atmosfe- re kulturne krajine (Talia-Kelly, Waterton, Watson 2016; Smith, Wetherell, Campbell 2018). Njihov cilj je ponuditi novo smer razu- mevanja družbenih realnosti (Hofman ur. 2020), vzpostavljenih med subjekti in objek- ti, telesom in umom, prakso in mislijo (Harri- son 2015). Poudarek je na »občutenju resnič- nosti odnosa« (Massumi 2002) oz. na razu- mevanju razmerja med prostori/kraji, druž- benimi praksami, elementi in telesnimi odzi- vi, ki iz njih izhajajo. Pri tem je treba razumeti tudi družbenopolitični kontekst in njegovo kompleksnost, ki močno vpliva na večpla- stne odnose med ljudmi in predmeti dedišči- Fotografija Kosovelove mladinske delovne brigade (foto hrani: Foto Lado). Izvestje 21 • 2024 74 ČLANKI ��� ne. In kako se to kaže pri konstrukciji dedi- ščine oz. mobiliziranju zgodovine Nove Gorice? Za uradni datum začetka gradnje Nove Gorice je bil postavljen 13. junij 1948, ko je bi- la sprejeta odločitev za začetek del na viso- kih gradnjah in je bil položen temeljni kamen na gradbišču prvih šestih stanovanjskih blo- kov (Mervič 2017: 143; Marušič 2017). Vendar se je priprava terena, gradnja ceste Solkan– Šempeter in regulacija potoka Koren doga- jala že leto pred tem. Kot je pojasnil brigadir, ki je deloval v VIII. Mariborski mladinski de- lovni brigadi, »začela se je v silovitem zanosu, ki je sledil priključitvi Primorske k matični do- movini, [zato] je bilo treba izgubljeno na nek način nadoknaditi« (Spletni vir 2). Odločitev takratne vlade, da zgradi novo središče, je pridobilo splošno podporo. Poleg delavcev iz prvih gradbenih podjetij so pri pripravi te- meljev pomembno vlogo odigrale mladin- ske delovne brigade oz. »skupine posamezni- kov, formalno povezane v skupnem delov- nem procesu«. Kot pojasni Matjaž Stibilj, ki je preučeval Delovne enote Cone A Julijske Krajine, so delovne brigade v Jugoslaviji »že med vojno prevzele strukturo vojaških enot in bile organizirane kot desetine, čete, bata- ljoni in brigade […] Njihove naloge so se raz- tezale od sodelovanja pri primarnih panogah gospodarstva, gradnji infrastrukture, izvaja- nju kmečkih opravil do nalog s področja vzgo- je in izobraževanja ter pomoči socialno šibkej- šim skupinam prebivalstva« ( 2017: 53). Ključ- no je bilo tudi njihovo udarniško delo, ki je pomenilo »tekmovalno opravljanje pred- vsem fizičnega dela v zgodnji fazi razvoja soci- alistične družbe. Bilo je prostovoljno, vendar organizirano in spodbujeno z močno propa- gando. Njegov poglavitni cilj je bil povišati de- lovno storilnost in znižati proizvodnje stro- ške. V Sloveniji se je po letu 1945 udarniška de- lovna tekmovalnost prenesla v prostovoljno množično delo, zato je imenovano tudi udar- niško delo« (Enciklopedija Slovenije; cf. Stibilj 2017: 55). Interpretacija, da je bilo udarniško delo prostovoljno ali prisiljeno s strani političnih organizacij, je danes med prebivalstvom različno ovrednotena in razu- mljena. Medtem ko beremo zapise, da so se mladi dela udeleževali z namenom, da »ho- čemo sodelovati in ponovno dokazati vsemu svetu, da je ni sile, ki bi nas zaustavila na poti izgradnje nove močne socialistične Jugoslavi- je«9 (Ukmar 2017: 127), zasledimo mnogo tu- di kritičnih zapisov, ki so izpostavljali, da je »udarniško delo le nov način izkoriščanja ljud- stva, opozarjali so na slabe razmere na velikih mladinskih delovnih akcijah v Jugoslaviji […] opisovali so jih kot tlako, ki je postala sistem javnih del, udeležbo na akcijah pa so imeli za rezultat institucionalne prisile totalitarne oblasti« (Stibilj 2017: 57). Na terenu se sooči- mo tudi z razmišljanji, kot so: »Mi niti nismo dosti spremljali gradnjo Nove Gorice. Ni bilo radijev, ni bilo nič. Mi smo samo vedli, koj se je zgodilo moji sosedi Čelesti. Stara je bila 18 let. Je dobila karto: ’jutri moraš biti ob tej uri v Komnu, ker vas pelje kamion v Gorico delat.’ To je bil ukaz! Čistili so cegle in to … koga so izbrali je bilo odvisno od vodje, ki je zbiral te ljudi« (TZ, oktober 2024). Za razumevanje afektivnih praks, ki raz- krivajo globlji odnos ljudi do elementov iz preteklosti, je treba raziskati in razumeti osebne občutke ljudi (jezo, strah, jok, srečo, zanikanje, odpor), ki jih utelešajo ali sproža- jo snovni in nesnovni elementi v določenem okolju oz. kraju. ZVKD OE Nova Gorica je npr. Ruske bloke že vpisal v Register kultur- ne dediščine; varujejo se znotraj območja naselbinske dediščine. Prizadevajo si, da bi postali zaščiteni kot lokalni spomenik. Etno- grafska delavnica s prebivalci Ruskih blokov je pokazala, da se večina sogovornikov stri- nja z nameni ZVKD OE Nova Gorica. Pokaza- lo se je tudi, da se merila, ki utemeljujejo 9 Gre za citat iz pisma Titu, ki so ga ob zaključku mla- dinskih del na Lijaku poslali mladi (Ukmar 2017: 127). 75 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI razglasitev blokov kot dediščinski spome- nik, ne bistveno razlikujejo od vrednot, ki jih blokom namenjajo prebivalci. Pogovori s so- govorniki so večkrat razkrili tudi strahove: »[S]i samo želim, da ne bi zelenice uničili in posekali drevesa [v okolici Ruskih blokov]. Tu je meni vse dragoceno, tu so vsa moja čustva« (TZ, september 2023). Čustven odnos do pr- vih novogoriških blokov pa se je začel vzpo- stavljati že leta 1948, ko so mladinske delov- ne brigade pomagale zidarjem pri pripravi temeljev stanovanjskih stavb. »Delo moje skupine je bila pomoč zidarjem in tesarjem pri gradnji stanovanjskega bloka št. 11. Delo ni bi- lo zahtevno, obsegalo je nakladanje in razkla- danje samokolnice, prevoze in podajanje ma- teriala, saj sem kot petnajstletnik obvladoval tudi težja fizična dela. Delo naše brigade je bi- lo v primerjavi s tistimi, ki so izvajale zemelj- skega dela, znatno lažje in krajše« (Novak 2017: 8). Spominov in zgodb o delu brigadir- jev ter življenju v prvih objektih, ki jih danes želimo ovrednotiti kot spomenike lokalnega pomena, je veliko. Vsaka pripoved interpre- tira edinstvene osebne občutke, tako o le- pih kot o manj prijetnih dogodkih. »Gradnja Nove Gorice se je pričela leta 1948, začeli smo z občinsko zgradbo, s temelji. Trpeli smo, ven- dar jamral ni nihče« (Spletni vir 2). Večina ob- čutkov se nanaša na ponos in zadovoljstvo: »Nova Gorica je rastla in ponosni smo bili na delo svojih rok, ki so iz nič gradile mesto. Ver- jeli smo v napredek in polni smo bili optimiz- ma« (Novak 2017: 9). Glede na zapisane spo- mine brigadirjev so bili mladi ponosni tudi zato, ker je bil začetek gradnje mesta zau- pan prav njim. Za lopate, lesene samokolni- ce, krampe in drugo orodje so poprijeli mladi iz celotne Jugoslavije. Priprava območja za gradnjo Nove Gori- ce je bila vključena v tretjo zvezno akcijo, kar pomeni, da je bila ena izmed državno najpo- membnejših akcij obnove domovine. Ena iz- med brigadirk, ki je na Primorsko prišla iz Murske Sobote, je povedala: »Kakor vsako leto, tako so tudi letos odhajale brigade ena za drugo na delovne akcije. Ene v Beograd, druge na avtostrado Zagreb-Beograd, a nas je doletela ta sreča, da smo se odpravljali na pot v Novo Gorico« (Spletni vir 2). Mladinske delovne brigade so v mesto prišle 3. decembra 1947, ko so s pripravljalni- mi deli začeli brigadirji in brigadirke, ki so prej delali na regulaciji Lijaka;10 ti brigadirji so bili jedro treh mladinskih delovnih brigad 1. delovne izmene. »654 brigadirjev in brigadirk je prijelo pred dnevi orodja in pričelo z delom. Čez polje, kjer bo v naši petletki zrasla iz tal Nova Gorica, prepevajo borbene pesmi mla- dih brigadirjev. Tri brigade so nastanjene v to- varni, ki je preurejena v taborišče brigad« (Mladina, 13. 12. 1947, št. 50; cf. Marušič ur. 2017: 123). Namen delovnih akcij je bil tudi druženje med različnimi narodnostmi, krepi- tev jugoslovanske identitete v duhu brat- stva in enotnosti. Z lastnim delom, znanji, iz- kušnjami so ustvarjali novo nacionalno sku- pnost in njene identifikacijske simbole. Akci- je so imele tudi veliko izobraževalno, kultur- no, športno in vzgojno funkcijo. Poudarjali so tovarištvo in solidarnost. Veliko mladih, zlasti iz nerazvitih območij, je pridobilo izo- brazbo in praktično znanje (vožnjo in upora- bo delovnih strojev), lahko so se naučili pisa- ti, mnogi so prvič videli film in gledališko predstavo (Prinčič in Repe 1997: 153). Orga- nizirali so čitalniške, diskusijske, marksistič- ne, dramske in risarske krožke. Peli so bor- bene in delovne pesmi. Pesem brigadirjev je postala Pesem graditeljev Nove Gorice avtor- ja Ivana Minattija in skladatelja Janeza Ku- harja. Po pisanju je nastala na predvečer ve- like akcije »mimogrede, s igrivo lahkotno- stjo« (Kralj 2017: 164), vendar je »kmalu osvo- jila Primorsko, saj je odmevala po dolgem in 10 Regulacija hudournika Lijak je trajala 6 mesecev: 14. decembra 1947 je bila v Renčah velika proslava ob za- ključku del. Prostovoljnega dela se je udeležilo 3500 prebivalcev okoliških vasi. Pri delu je 65 % prispevala mladina (Ukmar 2017: 127). Izvestje 21 • 2024 76 ČLANKI ��� po čez na raznih prireditvah Slovenije« (prav tam). Tekmovalni duh je bil temelj delovanja brigad; tekmovali so tako na fizičnem kot tu- di na prosvetnem, športnem in politično- vzgojnem področju. Tekmovali so v delovnih urah, kulturno-posvetnem polju, ideološko- političnem prevzgajanju. Zaključni miting mladinskih brigad se je odvil 29. avgusta 1948. V tem času se je v Novi Gorici zvrstilo 30 mladinskih delovnih brigad.11 In kaj so ustvarili? Najprej so gradili krožno cesto med Solkanom in Šempetrom, modernizirali so Tovarniško (danes Prvomajsko) ulico, re- gulirali potok Koren in zgradili kanal, na Ma- lem klancu so zgradili delavsko naselje (ka- sneje Ideal) in dijaški dom, kopali so temelje za upravno poslopje – danes prostori Me- stne občine Nova Gorica (tj. spomenik dedi- ščine lokalnega pomena)12 in stanovanjske Ruske bloke (tj. vpisani v Register kulturne dediščine)13 ter tovarno pohištva. »Na grad- bišču, prav tam, kjer se bo kmalu dvignila po- nosna stavba okrajnega izvršnega odbora, je stala strumno postrojena mladinska delovna brigada iz Srbije […] To je zlata mladina. Pri- šla je iz daljne bratske republike, dokaz, da je vprašanje Gorice važno za vso širno domovi- no,« je maja 1948 pisal tednik Tovariš (cf. Ma- rušič ur. 2017: 156). Urejali so osrednjo me- stno ulico – magistralo (danes Kidričevo uli- co),14 nad Solkanom so odprli kamnolom in v njem delali, postavljali poljske tire na gradbi- šču, urejali mestni park, kopali jarke za 11 Med avtorji zasledimo različne podatke o številu mla- dinskih brigad, ki so delovale v mestu. Franc Mervič Igor navaja, da je mesto gradilo 26 slovenskih brigad s 5194 brigadirji in 9 brigad iz drugih republik s 1938 brigadirji (2017: 142). 13 Nova Gorica – Stanovanjski bloki ob Kidričevi ulici (EID: 1-30844) na območju naselbinske dediščine Nova Gorica – Mestno jedro (EID: 1-00487). 12 Nova Gorica – Občinska palača (EID: 1-29940) (Sple- tni vir 4). 14 Magistrala oz. danes Kidričeva ulica predstavlja osnovni gradnik modernističnega jedra mesta Nova Gorica – Mestno jedro (EID: 1-00487). kanalizacijo, uredili so športno igrišče. Gradi- li so arhitekturno in urbanistično dediščino mesta. Če se individualni občutki nanašajo na posamezne zgodbe, akterje oz. osebne izku- šnje in znanja, so v procesih ovrednotenja dosežkov iz preteklosti ključna tudi kolektiv- na čustva in afekti, ki pa so »fluidni, dinamič- ni, rekurzivni, globoko kontekstualni, izzivajo statične in pregledne formulacije« (Wethe- rell, Smith, Campbell 2018: 1). Pri tem je ključno, da »čustva niso predružbena ali predkulturna, so kulturni pomeni in družbeni odnosi, ki so neločljivo zgoščeni skupaj, prav ta zgoščenost pa jim podeli zmožnost, da da- jejo delovanju energijo« (Illouz 2010: 13). To nas »poveže v dejanje, je to, kar da dejanju posebno ’razpoloženje’ ali ’obarvanost’ […] Energija se razteza na spoznanje, afekt, vre- dnotenje, motivacijo in telo hkrati […] Tisto, zaradi česar čustvo nosi to ’energijo’, pa je dejstvo, da vedno zadeva jaz in odnos jaza do kulturno zaznamovanih drugih« (Ilouz 2010: 13–14). Pomen skupne energije se lahko po- kaže na različnih prizoriščih; tudi na zgodo- vinskih razstavah, komemoracijah, obletni- cah, etnografskih delavnicah. Sproži se afek- tivna praksa, razumljena kot relacijsko sta- nje določenega telesa, kjer se povežejo osebni občutki, kolektivna čustva, ki so hkrati tudi produkt prostorov in odnosov ter na neposreden način zadenejo človeška te- lesa (Smith, Wetherell, Campbell 2018). V okviru etnografskih delavnic o Ruskih blokih se je afektivna reakcija sprožila glede defini- cije o imenu »ruski«, saj so se udeleženci med sabo kregali, katera definicija je pravil- na, po dogodku pa jezno nastopili proti stro- kovnemu kiksu, ko se je v vabilu na dogodek zapisalo rus(k)i.15 Afektivno reakcijo smo 15 Med domačini je najbolj razširjena razlaga, da naj bi bloki dobili ime ruski zato, ker so bili zgrajeni po t. i. ruskih načrtih. Stroka temu nasprotuje, saj so nastali po načrtih Edvarda Ravnikarja. Po mnenju konserva- torjev in nekaterih sogovornikov so zato ime ruski 77 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI lahko doživeli 18. decembra 2020, ko je Nova Gorica skupaj s sosednjo Gorico v Italiji pre- jela naslov evropska prestolnica kulture 2025. Novica je med prebivalci obeh mest, ki jih loči le nacionalna meja, spodbudila izje- mne občutke veselja, zadovoljstva, ponosa in upanja. Afektivna praksa se ni vzbudila zgolj zaradi trenutne novice, temveč je zelo povezana z zgodovino obeh mest. S čustvi in afekti so nabite tudi komemoracije ob pri- ključitvi Primorske k matični domovini, kjer ne sme manjkati pesem Vstala Primorska, ki jo v afektu zapojejo vsi udeleženci proslav. Ob obletnicah praznovanja nastanka Nove Gorice pa afekt vzbudi Pesem graditeljev no- ve Gorice. Afektivno doživljanje je vedno povezano s preteklimi izkušnjami in z njimi povezanimi čustvi, zato za razumevanje družbenih pro- cesov in praks nastajanja modernistične ar- hitekturne dediščine moramo vključevati tu- di zgodovinsko senzoriko. Tako nam pozor- nost na čustva in afekte omogoča pogloblje- no dojemanje, kako in zakaj ljudje razvijajo navezanosti ter zavzetosti do preteklosti, stvari, verovanj, prostorov, tradicij in institu- cij (Wetherell, Smith, Campbell 2018). Starej- dobili po rdeči opeki (v narečju je izraz za rdečo bar- vo rusa), saj vse do leta 1955 niso bili ometani (Di Bat- tista 2021: 60). Pri tem pa je pomembno tudi spozna- nje, da ljudska razlaga ne negira dela arhitekta Edvar- da Ravnikarja. V tem obdobju (konec 40. in v začetku 50. let) je po besedah starejših sogovornikov beseda Rusija oz. rusko simbolizirala »mogočno, prostrano, nekaj več« (TZ, maj 2024). Govorimo o obdobju pred letom 1948, ko so tudi slovenski arhitekti (med njimi tudi Edvard Ravnikar) pod vplivom iskanja lastnega jugoslovanskega sloga hvalili sovjetsko arhitekturo, ki »zna zadostiti družbenim potrebam in se zaveda svojih realnih nalog, v nasprotju z zahodno arhitektu- ro, ki arhitekturo obravnava le kot stvar načina« (Rav- nikar 1948; cf. Malešič 2015: 112). Vendar so arhitekti (kasneje tudi Ravnikar) zadržani do socialističnega realizma ali sovjetske arhitekture in iščejo nove izra- ze ter načine dela, ki jih zahteva nov čas (Malešič 2015: 115). Kljub temu pa velja poudariti, da še danes velja, da so stanovanja v Ruskih blokih velika, moder- na, svetla, mogočna. Veljala so za »komfortna me- ščanska stanovanja« (Vuga 2018: 110). ša sogovornica se je na intervjuju zelo razje- zila, ko se je izpostavilo, da je bilo mesto zgrajeno zaradi političnih odločitev: »Bila pa je zgrajena! In to s trdimi rokami! Samo priko- lica je bila in kramp. Nič druzga ni bilo.« Zgod- bo gradnje mesta je povezala s kriznimi situ- acijami: »Pomislite, da bi bombni napad uničil Novo Gorico. Takrat morajo ljudje stopit sku- paj in začeti delat. Ni kaj, če hočejo imeti stre- ho nad glavo« (TZ, oktober 2022). V enakem jeznem zanosu je nadaljevala, da mladi ne smejo »prekinjat zgodovino. Zgodovina mora tečt naprej. Taka kot je bila, je bila. Sedaj pa so pretrgali. Kot da se prej ni nič dogajalo in sedaj pa vse po luftu. To je nemogoče.« V tem pogle- du je bila kritična tudi nekdanja brigadirka, ki je leta 2017 poudarila: »Kot da nas je sram tega, da je mularija zgradila mesto […] Morda smo bili res malo nori, vsaj v primerjavi z današnjim nači- nom življenja, ko bi večino mladih – izjeme potr- jujejo pravilo – le težko, če sploh lahko pripravili do tega, da bi opravljali težka fizična dela, kaj še- le prostovoljno in zastonj« (Novak 2017: 10). Raziskovanje spominov tako omogoča prepo- znati glasove ljudi, ki so s svojim delom, mišlje- njem in idejami soustvarjali preteklost. Pomeni razumeti izjave, kot so »Nova Gorica mi je da- nes preprosto draga. Tu se dobro počutim« (Novak 2017: 10). Razumemo, zakaj starejši krajani med temeljne vrednote, ki bi jih bilo vredno prenesti na mlade, izpostavljajo delav- nost: »Si moral delati. Preveč je bilo dela. Šolo smo gradili, občino smo gradili. Prej ni bilo nič, smo morali ustvariti temelje. Morali smo upora- bljati roke, možgane, da smo nekaj naredili. Mi smo z dušo delali« (Fakin Bajec 2022: 73). V tem kontekstu dediščina ne pomeni načinov vide- nja antropocentričnih vrednot oz. meril, mate- rialnih in nematerialnih elementov, temveč da- je čustveno moč stvarem in ustvarja prostor za sozvočja ter telesne odzive, ki pomembno so- delujejo v artikulaciji občutkov, kot so ponos, spoštovanje, veselje, bolečina, strah in jeza. Razumevanje občutkov in čustev na polju ustvarjanja oz. »pogajanja« o dediščini mesta Izvestje 21 • 2024 78 ČLANKI ��� tudi spodbuja preizpraševanje o težkih zgod- bah. Če zgodbe o delu mladinskih brigadirjev utelešajo ponos, so zgodbe o nacionalizaciji kmetijskih površin in rušenju hiš, ki so stale na prostoru današnje Nove Gorice, žalostne. »Tu so bile štiri hiše, pa so jih podrli. Tudi našo so po- drli […] Oče je jokal, ko so podirali našo staro hi- šo, občina nam je naredila drugo hišo, jaz sem pa šla v blok. Ločili so nas, prej smo živeli skupaj, štirje otroci, nona in starši« (Spletni vir 2; Jer- man 2017). Kako pa »težko« zgodovino vključi- ti med simbole ustvarjanja skupnosti? Zato afekti in čustva izprašujejo tudi identitete, ob- čutek do skupnosti in fizičnega kraja, občutke dobrega počutja, blaginje in nelagodja. Sklepne misli Zgodovina začetka gradnje Nove Gorice, delo mladinskih delovnih in kasneje frontnih brigad, tekmovanja, udarniško delo, predvsem pa zgodbe o upanju, delavnosti, napredku in perspektivi so pomemben vir, na katerih lahko Nova Gorica utrjuje svojo urbano identiteto. So pomembni elementi nesnovne kulturne de- diščine, brez katere ne moremo osmisliti, pod- krepiti in obogatiti pomenov varovanja nepre- mične dediščine, kot so občinska stavba, Ruski bloki, Čebelnjak, Trgovski dom in drugi objekti modernistične naselbinske dediščine. Vendar teh zgodb in spominov zaradi različnih admini- strativnih zahtev ter institucionaliziranih meril ne moremo vpisati v Register nesnovne kultur- ne dediščine, kjer se med poglavitna določila za vpis zahteva tudi, da je »dediščina s strani stroke prepoznana, dokumentirana ali preuče- na ter utemeljena kot pomembna sestavina kul- ture, ki izpričuje življenjski slog lokalnega okolja, lahko tudi v povezavi z drugimi lokalnimi sku- pnostmi, in predstavlja povezavo med sodobno- stjo in preteklostjo« (Spletni vir 3). Pomembno je tudi, da je »dediščina dalj časa prisotna v sku- pnosti in se trajno ali občasno izvaja praviloma najmanj 50 let« (prav tam). Čeprav je zgodovi- na Nove Gorice dolga več kot 70 let, pa ne mo- remo trditi, da spomini nakazujejo življenjski slog lokalnega okolja tudi v sodobnosti. Težko trdimo, da tudi danes prevladujejo vrednote o pogumu, perspektivi, napredku, delavnosti. Mlajše generacije v mestu vrednotijo varnost, čistost, majhnost, saj mesto primerjajo z večji- mi urbanimi centri (TZ, julij 2023). Pri institucio- nalizaciji brigadirske dediščine trčimo tudi ob težavo, da se morajo »nosilci nesnovne kultur- ne dediščine z določeno dejavnostjo, ki je priso- tna v primarnem okolju že 50 let, ukvarjati naj- manj 10 let« (prav tam). Čeprav bi lahko dedi- ščinsko skupnost prepoznali v različnih novo- goriških društvih, šolskih skupnostih, Univerzi za tretje življenjsko obdobje in knjižnici, člani teh skupnosti niso prepoznani kot nosilci spo- minov ter vrednot borbenosti in delavnosti, ki se pokaže ob gradnji novega mesta. Kljub temu pa so zgodbe brigadirk in briga- dirjev ter drugih prebivalcev Nove Gorice o na- činu življenja v mestu pomembne. Kažejo na vrednote, ki nam jih danes primanjkuje; spro- žajo premislek nad delovanjem takratne mla- dine in preizprašujejo ravnanja sodobnih gene- racij mladih, odpirajo vprašanja o pomenu po- vezanosti in moči skupnega delovanja, vlogi kulture, umetnosti in izobraževanja, solidarno- sti do šibkejših idr. Hkrati pa zgodbe odkrivajo »težke« trenutke, ki jo javna institucionalizira- na in konceptualizirana dediščina navadno po- zablja. Spomini pripovedujejo tudi jezo vseh ti- stih, ki so bili na prostovoljno delo prisiljeni od- iti v času nedelj, ko so se po lokalnih cerkvah odvijale nedeljske maše. Hkrati raziskava pokaže, da je vrednotenje preteklosti in soustvarjanje dediščine komple- ksen ter večplasten proces, ki zahteva sodelo- vanje različnih akterjev, strok in sektorjev. Od- stiranje lepih in morda težkih trenutkov, razu- mevanje zgodovinskih in družbenopolitičnih kontekstov, slišanje glasu in mnenj nosilcev spominov ponuja prostor za sklepanje kom- promisov o tem, na kakšen način in s kakšnimi nameni dediščino »uporabljati« oz. »sestavlja- ti« za prihodnost. Kako vendarle povezati vre- dnotenje nepremične in nesnovne kulturne 79 Izvestje 21 • 2024 ��� ČLANKI dediščine ter navsezadnje kako med sabo po- vezati Registre. Razumevanje občutij bo lahko med konservatorji in muzealci spodbudilo no- va merila vrednotenja ter ohranjanja institucio- nalizirane dediščine oz. njenemu pomenu in vlogi dodalo globlji smisel. Ne moremo trditi, da danes zgodovina gradnje mesta ter dela brigadirjev in brigadirk še ni bila ovrednotena; brigadirjem in brigadir- kam je bil leta 2008 postavljen spomenik, izšla je brošura o njihovem dosežku (Ivanc 2008), oživljena je bila njihova pesem (Kolenc 2017). Vendar je za raziskovalce kulturne dediščine pomembno tudi razumeti mnenja nosilcev družbenih praks in analizirati sporočilo briga- dirke, da se Nova Gorica sramuje svojega dela zgodovine. Spoznati moramo, kaj bi si po- membna nosilka zgodovine in dediščine ter graditeljica mesta želela, da bi občutila javno zadovoljstvo in spoštovanje. Kakšen spome- nik si zasluži mesto, katere pripovedi se je mor- da preveč podprlo in katere morda prezrlo? Kako dediščino mladinskih delovnih brigad »uporabiti« oz. »zgraditi«, da bo postala identi- fikacijska in dediščinska afektivna praksa, ki bo pokazala, kako graditi skupnost, prostor in po- men posameznika v njem? VIRI IN LITERATURA: Di Battista, A. 2021: Ravnikarjevi bloki v Novi Go- rici. Založba ZRC. Di Battista, A. 2022: Modernistična dediščina No- ve Gorice, Outsider https://outsider.si/modernistic- na-dediscina-nove-gorice/ (ogled 25. 10. 2024). Harrison, R. 2015: Beyond “Natural” and “Cultu- ral” Heritage: Toward an Ontological Politics of Heri- tage in the Age of Anthropocene, Heritage & Socie- ty, 8/1, 24–42. Hofman, A., A. Bartulović, M. Kovačič, T. Petro- vić in M. Pogačar. 2020: Afektivni obrat. Glasnik Slo- venskega etnološkega društva 60/1, 2020, 56–67. Illouz, E. 2010. Hladne intimnosti: oblikovanje čustvenega kapitalizma. Ljubljana: Krtina. Ivanc, J. 2008. Spomini na začetke gradnje Nove Gorice: Govor ob odkritju spomenika graditeljem Nove Gorice, 6. septembra 2008. V: O. Mozetič, D. Kozinc, M. Kerševan (ur.), V spomin in zahvalo gradi- teljem Nove Gorice ob 60-letnici začetka gradnje. No- va Gorica: Krajevna skupnost Nova Gorica. Jerman, K. 2017. O neizpostavljenih temah ob nastanku Nove Gorice. V: V: Marušič, B. (ur.), Naro- du Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetle- tnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, 117–121. Kolenc, P. 2017. Pesem graditeljev nove Gorice. Razpotja, 26/VIII, posebna številka, 12–18. Kralj, D. 2017: Kliče Soče modri val. V: Marušič, B. (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedem- desetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvo- bodilnega boja, 163–168. Malešič M. 2015: Z Vzhoda na Zahod – leto 1948 in njegovi odmevi v slovenski arhitekturni publicisti- ki. Ars & Humanitas 9(2), 106–121. Marušič, B. (ur.) 2017: Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vre- dnote narodnoosvobodilnega boja. Massumi, B. 2002: Parables for the Virtual: Mo- vement, Affect, Sensation (Post-Contemporary In- terventions). Durham; London: Duke University Press. Mervič Igor, F. 2017: Zgradili naj bi nekaj, kar bi sijalo preko meje. V: Marušič, B. (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Go- rice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, 142–144. Novak, N. 2017. Rastli so skupaj z mestom, Sku- pnih 70 – posebna revialna izdaja in priloga ob 70-le- tnici mesta Nova Gorica in 70-letnici priključitve Pri- morske matični domovini. Ljubljana: Tiskarsko sredi- šče Dela, 7–10. Pavšič Milost, A. 2017. Iz polja v mesto vrtnic - Nova Gorica nekoč in danes. Arhivi, 40/1, 165-166. Prinčič, J., B. Repe 1997: »Mi gradimo progo, proga gradi nas«. V: Drnovšek M idr. (ur.). Kronika XX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 153–154. Smith, L. 2006: Uses of Heritage. London in New York: Routledge. Stibilj, M. 2017: »Vsa mladina v delovne briga- de!«. Mladinske delovne brigade Julijske krajine do začetka gradnje Nove Gorice. V: Marušič, B. (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdeseti- Izvestje 21 • 2024 80 ČLANKI ��� letnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združe- nje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilne- ga boja, str. 53 – 60. Tolia-Kelly, Divya P.; E. Waterton in S. Watson 2017: Heritage, Affect and Emotion. V: Divya P. Tolia- Kelly, Emma Waterton in Steve Watson (ur.), Herita- ge, Affect and Emotion: Politics, Practices and Infra- structures. Abingdon: Routledge, 2–11. Ukmar, D. 2017: Začetki gradnje Nove Gorice. V: Marušič, B. (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote na- rodnoosvobodilnega boja, 126–132. Vuga T. 2018. Projekt: Nova Gorica. Ljubljana: Za- ložba ZRC. Spletni viri : Spletni vir 1: Register kulturne dediščine, https:/ /www.gov.si/teme/register-kulturne-dediscine/ (ogled: 10. 10. 2014) Spletni vir 2: Nova Gorica: Zgradili smo mesto, zapisi na portalu Kamra, https://www.kamra.si/digi- talne-zbirke (ogled: 10. 10. 2014) Spletni vir 3: Merila za vpis v register nesnovne kulturne dediščine. http://www.nesnovnadediscina. si/sites/default/files/merila_za_vpis_junij_2021.pdf (ogled 10. 10. 2024). Spletni vir 4: Uradni list RS, št. 105, 2278. Odlok o razglasitvi enote dediščine Nova Gorica – Občin- ska palača za kulturni spomenik lokalnega pomena, https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vse- bina/2021-01-2278/odlok-o-razglasitvi-enote-dedisci- ne-nova-gorica---obcinska-palaca-za-kulturni-spo- menik-lokalnega-pomena