„No, kaj bo dobrega," jo je nagovoril župnik Boštjan  z  nizkim,   nekoliko   prehlajenim   glasom.
„Ali   bi  mogla   govoriti  z  gospodom  župnikom?"
Gospod Boštjan jo je pomeril od vrha do tal, nato pa rekel nekoliko užaljen: sem jaz! Za mano!'*
„Stopite noter!" ji je velel s težko, delovno roko v sobo.
Tamkaj ji je ponudil klop, kamor je posajal ženine in neveste ob izpraševanju. Sam je sedel na stol, katerega sedalo je bilo vsled starosti podtempljano z usnjem,
„Torej kaj bo?"
SMIRNOV: V GROBNICI.
Zavil je po stopnicah v nadstropje. Potoma se je opravičeval!
„Kajne, me niste spoznali ? Seveda, tako po-likan črnosuknjar nisem, kakor hodijo po Ljubljani. Tukaj   vlečejo   drugačni   vetrovi,   presneta  reč!"
Na veži, vrhu stopnic, je obesil komat na kljuko. Nato je odprl vrata v sobo, ki je bila pisarna in spalnica, vsehkrati.
Gospod Boštjan je poveznil kučmo na mizo in se naslonil ob komolec.
„Slišala sem, oprostite, da sem tako indi-skretna — —"
„Le naravnost, kaj bi te fraze! Pri nas smo naturni ljudje!" jo je prekinil župnik.
„Ali res, gospod župnik, mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?"