Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Piie Gradimir.) (Dalje.) Anton Janežič. (Glej 115. berilno vajo: ,,Nevihta".) Blagi rodoljub in slavni slovničar slovenski Anton Janežič rodil se je kot sin kmetskih starišev v dan 19. decembra 1828. 1. v Lešah, v Šent-Jakobski župnini v Rožni dolini na Koroškem. Dovršivši svoje šolaDJe, pride za učitelja slovenskega jezika na Celovško realko, kjer je uspešno deloval od 1848. do 1868. 1. Bil je izredno raarljiv delavec na slovstvenem polji. Enako marljivi čebelici delal je noč in dan v blagor svojemu narodu, ker njegova blaginja mu je bila močno pri srci. V šoli je bil raladini blag in vrl učitelj. Učil, prigovarjal, budil, navduševal pa je tudi vserod, kjer se je lehko nadejal kaj uspeha v blagor drazega mu naroda. Leta 1850. prične v Celovci izdavati lepoznanski list z imenom BSlovensko Bčelo", katera je izhajala do julija 1853.1. V tem listu so se urili v slovenskem spisovanji in pesnikovanji tudi dijaki, kar je bilo njim in drugim v veliko narodno vzpodbudo. Leta 1851. izda BRočni slovar slovenskega in nemškega jezika"; a 1854.1. Slovence razveseli se svojo BSlovensko slovnico", katera se še dandanes rabi po srednjih naših šolab in ki je uže doživela več natisov. Ta slovnica je močno oživela Janežičevo ime, pa saj je tudi tako izvrstna, da boljše do zdaj še nismo imeli, niti je skoro gotovo boljše ne dobomo tako hitro. Mnogo se je trudil vrli Janežič pri sestavi te slovnice; a pri tein delu so ga podpirali rodoljubni jezikoznanci slovenski. Po tej slovnici se nam je ravnati, ako hočemo govoriti in pisati lepo in čisto slovenščino, do česar more biti vsakemu pravemu rodoljubu! Leta 1858. ustanovi BSlovenski Glasnik", ki je izhajal do 1868. 1. Izvrstni ta list, podoben denašnjemu nZvonu", bil je zelo važen, in nara je mnogo koristil. Vanj so pošiljali svoje pesni, povesti in druge ukovite spise prvi takrat živeči pesniki in pisatelji slovenski. Bil je močno priljubljen in razširjen list. Znamenito je, da je v nGlasniku" nastopil tudi pesnik Stritar se svojimi pesnirai in poučnimi sestavki, ter je vrhu tega v njem ostro razsojeval nekatere takratne spise. Sodelovali so pri ,,Glasniku" tudi: prvi naš povestničar Josip Jurčič, uže znani vam Valjavec, Jenko, Umek in drugi. Janežič se je sploh močno trudil, da bi bil pridobil BGlasniku" dobrih sodelavcev; zatorej je prigovarjal in navduševal posebno mlade nadarjene pisatelje, da so vanj pisali. Blagi mož je ubogim nadepolnim pisateljem njih spise tudi plačeval, in posebno izredno nadarjenemu Josipu Jurčiču, o katerem bomo še slišali, bil je pravi voditelj in podpornik. A s tem ni bilo Janežičevo delovanje še nikakor končano. Da bi mladino navdušil za lepe slovenske pesni, zbere najlepše, pravi cvet slovenskih pesni ter jih 1861. 1. izda v kojigi z naslovom: ,,Cvet slovenske poezije", kateri doda tudi Bnauk o pesniš- 17* kih izdelkih". Precej drugo leto, t. j. 1862.1. pa prične izdavati nCvetje iz domačih in tujih logov". V malih zvezkih je tu priobčeval različna izvirna slovstvena dela, t. j. pesni, povesti, i. dr., ki so inu jih v natis pošiljali takratni pisatelji. Pa tudi prevode t. j. na slovensko preložena slovstvena riela je prinašalo nCvetjeu. Tu nabajamo prevode iz grščine, latinščine, nemščine ter tudi iz drugih slovanskih jezikov. Vedno skrben za slovensko mladino, spisal je tudi nCvetnik", t. j. sloveusko čitanko za srednje šole, (prvi, drugi in tretji del); a da bi znanje milega mu slovenskega jezika razširil tudi mej Nemci, spisalje BSlovensko slovnico za Nemce", po kateri se Nemci še dandanes če jih je volja, uspešno učijo našemu jeziku. To in še mnogo druzega je objavil Anton Janežič v korist našemu narodu. A vrhu tega je bil tajnik, ali prav za prav duša družbi sv. Mohora, ustanovljeni 1851.1. v Celovci. Tako mnogostransko in neumorno delovaujc pa je škodovalo njegovemu zdravju; saj je sploh zDano, da ,,lok, preveč napet, poči", in taka je tudi s človekom, ki se v svoji gorečnosti trudi noč in dan, neprivoščivši si potrebnega mirii in počitka! Janežič je jel bolehati. Umaknil se je bil sicer na deželo, da bi si v čistem vzduhu vtrjal zdravje; a vse ni kaj poinagalo. Po daljšem bolehanji sklenil je svoje narodu posvečeno živenje v dan 18. septembra 1869.1., zapustivši soprogo in dvoje otrok. Hvaležna družba sv. Mohora mu je postavila kot prvemu izbornemu svojenm tajniku kra^en spomenik na grob ter je osnovala nJanežičevo ustanovo". Prerano umrli Anton Janežič je podoben ratarju, ki se moogo trudi z obdelovanjem zemlje; ki marljivo sadi in prilija, a sadii, ki ga dajo drevesa, ne uživa, ker ga prej nemila smrt pobere. Janežič se je pretnnogo trudil na polji slovenske književnosti. Sad, ki je nastal vsled njegove izredne trudaljubivosti in ki ga zdaj uživamo mi in ga bodo uživali naši nasledniki; ta sad je tako sladek in krepčujoč, da bode spomin na vrlega tega inoža živel, dokler se bode glasila mila slovenska beseda. Urban Jarnik. (Glej 117. berilno vajo: nZvezde".) Urban Jarnik se je rodil 11. maja 1784. 1. na Potoku v Zilski dolini na Koroškera. V Celovci je dovršil srednje in više šole. Tu mu je prigovarjal duhovnik in slovničar Osvald Gutsmann, ter je nadarjenega Urbana za slovenščino navduševal. Posvečen v duhovnika je služboval Jarnik v Čanjčah, potem pod Krnosom in v Celovci, kamor je bil prišel 1809.1. Nato je župnikoval v Št. Mihelu, naposled pa v Blatnogradu (Moosburgu) na Koroškem, kjer je umrl ll.junija 1844.1., 60 let star. Urban Jarnik je bil veleučen rodoljub. Znal je vse slovanske jezike, posebno pa je ljubil slovenščino. Leta 1814. izdal je ,,Zber lepih ukov za slovensko mladino", katera knjiga obsega pesni, povesti, basni in nekaj drugih lepih naukapolnih sestavkov. Vrhu tega je spisal nSadjerejo", ,,Slovensko slovnico" (1829.1.) in »Slovenskonemški-latinski slovar, od katerega se je le nekaj pol natisnilo; ostali rokopis pa se je izgubil. A Jarnik ni le pisal v slovenščini, nego tudi v nemščini je priobčeval nekatere svoje knjige, katere še dandanes pričajo, kako ucen jezikoznanec je bil pokojnik. Pečal se je pa tudi prav pridno se slovenskim pesnikovanjera, posebno za časa, ko je kaplanoval v Čanjčah. Nekatere njegove pesni nahajamo tiskane v nKranjski Čebelici" in drugod; a mnogo jih je zapustil v rokopisu, in so se poizgubile. Jarnik je bil blagosrčen, uljuden in prijazen mož. Otroci, posnemajte ga v teh lepih lastnostih! Fran Krek. (Glej 136. berilno vajo: nIz malega raste veliko".) Slovenski pesnik Fran Krek seje rodil v Selcih pri Železuikih na Gorenjskem v dan 9. aprila 1858. 1. Ljudsko šolo je dovršil v Škofji Loki; potem je šel na gimnazijo v Kranj. Od tod se napoti svoje učenje nadaljevat na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil vzprejet tudi v knezoškofijsko malo semenišče, nazvano Alojzijevišče. Po dovršenih gimnazijskih šolah odloči se za duhovski stan. Posvečen v mašnika služboval je nekoliko časa v Ljubljani, a zdaj kaplanuje v Ž i r i h na Kranjskem. Uže kot dijaku na gimnaziji Ljubljanski vzbudilo se je Franu Kreku veselje do pesnikovanja. Kasneje je jel priobčevati svoje pesni v nVrtci", ki mu je silno priljubljen list. Zdaj skoro ne izide številka ,,Vrtčeva", da ne bi je dičila kaka pesenca nadarjenega Frana Kreka. Tudi pričujoča pesen Az nialega raste veliko", bila je svoj čas uže natisnena v BVrtci". Ker je Fr. Krek še mlad, nadejati se je, da nas bo razveseljeval še z mnogimi svojimi mičnimi pesnicamil Janez Strel. (Glej 142. berilno vajo: nPopotniku.) nPopotnik pridem čez gor6, Od doma vzamem še slovo . . . Kdo se ne spominja te priljubljene pesni, katera je zaradi svojega mičnega napeva postala uže narodna? Cuješ jo povsod po Slovenskem; poje jo rada breziskrbna ruladina; poje jo rad postavni mož in krepka ženica, kakor tudi sivi starček in slabotna babical Pa saj se te pesni divni glasi tako čudno milobno oprijemajo našega srca, da nam tega skoro ni popisati! Tudi vi, ljubi otroci, radi jo pojete; ne-li? 0 tej pesni vam uekaj več povem. — To je prva slovenska pesen, katera se je javno pela na Dunaji 1847.1. Izprva se je sploh mislilo, da jo je zložil Blaž Potočnik, župnik v Šent-Vidu nad Ljubljano, a temu ni tako; nego pesen le-to je zložil v Zgornjih Gorjah na Gorenjskem v 18. dan septembra 1836. 1. po neki nemški pesni ta podpisani Janez Strel, kar je sam 1847.1. javno priznal. Blaž Potočnik je to pesen le nekoliko popravil. Janez Strel je bil rojen v dan 23. septembra 1790.1. v Mokronogu na Dolenjskem. Bil je dekan v Gornjih Gorjah na Gorenjskein; od 1845. 1. pa v Trebnjem na Dolenjskem, kjer je 1847. 1. umrl. (Koliko let je bil star, ko je umrl? Kako dolgo ga uže hladna zemljica pokriva?) Fran Jamšek. (Glej 143. berilno vajo: ,,Celje za časa Kimljanov Celeja".) Fran Jamšek se je porodil v dan 17. julija 1840. 1. v Žalci pri Celji na Štajerskem. Zdaj je nadučitelj na trirazredni ljudski šoli v Rajhenburgu na Spodnjem Štajerskeni. Bil je nekaj let tudi c. kr. okrajni šolski nadzornik na Spodnjein Štajerskem. Vrli ta rodoljub je v nekdanjem listu nBesedniku" s podpisotn »Žavski" priobčil opis lepe BSavinjske doline"; pa pisal je tudi v nekdanji šolski naš list v nSlovenskega Učitelja". Dandanes priobčuje svoje spise v nPopotniku" in v BUčiteljskem Tovarišu", ki sta lista namenjena slovenskemu učiteljstvu. Tudi v naših (Ijudsko-šolskih) berilih, v II., III. in IV., nahajamo nekaj spisov Fran Jamšek-ovih. (Dalje prih.)