Sandor Weores (1913)
PADAJOČI    Vzeli so mi čredo. Naj mar obžalujem? Nobenega dela nimam več, SATURN    nobene odgovornosti: v zavetišču življenje starca ni težko. Najprej so napodili duhovnika, rogateža, ki je bledel, z njegove deske, s katere je — neumnež! — vsak dan vzletal v nebo, in izbrali pametnejše duhovnike; pozneje kralja, nezaščitenega zaščitnika, in sprejeli kralje z meči; nato modrijana, saj imamo dovolj učenjakov; nazadnje pesnika, čemu bi si jecljaje prešteval prste? na njegovo mesto rinejo pevci, ki po naročilu smotrno opevajo želje.
Tako stojim, obrnjen z obrazom k zidu, z zlomljeno pastirsko palico. Moja čreda se gnete pri koritu: koliko veselih, čisto novih lepot plava v njem! Gobec pri gobcu, gobec spodrine gobec — naj mar obžalujem? — nisem več poklican za to, vame zasadijo čekane, ko vidim: kaj bo iz pošastnega razmnoževanja, iz spraskane maternice, v požrešni omami, v naraščajoči hitrosti, iz morilskih žarkov, iz eksplozije, nastavljene pred vrata?
Ko da vlak po svojih tračnicah drvi v prepad, ki nima nasprotnega brega — naj mar obžalujem? — lahko, da ga zadnjo minuto ustavijo; ali pa gre proga tudi nad prepadom, le da sem slep; morebiti bo na robu brezna razprl krila in vzletel: to vedo oni, ne jaz. Njihova nesreča je, če niti oni ne vedo. Meni je že vseeno: moja pastirska palica se je zlomila, lahko je poležavati na slami, se spočiti
od tisočletne utrujenosti. Ne vidijo me, njihove glave so v koritu, tudi jaz vidim samo njihove zadnjice in njihova plapolajoča ušesa.
550
551                                                                                        Madžarska lirika šestdesetih let
SLAVEC     (Iz cikla »Idile iz pradavnine)
Pel sem dotlej, ko me je jok zagrabil: tista, ki je ne poznam, smehljaje pride naj. Naj pride, s perjanico bleščečo, mrak. Tako prostrano je nebo! tako širok je svet!
Nikoli ne bom pozabil — lep je bil zrak, koder si me vodila. Lepa je bila reka. Nikoli ne bom pozabil.
Od venčnih listov se bo belila voda. Ne bom imel kril, da bi k tebi poletel. Ne bom imel srca, da bi te ljubil. On ve to, vseokrog prihaja iz grmovja, naj le smehljaje pride, ne bojim se.
Ko me najbolj ljubila boš, se bom poslovil. Med suho listje padel bom, jaz, ki sem vselej pel.