Leto XII V.b.b. Dunaj, dne 20. julija 1932 Št. 29 KOROŠKI SLOVENEC Naroča se pod naslovom: ..KOROŠKI SLOVENEC". I lici 79 nnlitibn I Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. I LI31 btl PUllIIKUy I Stane četrletno : 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I flflCnnHarcttfn lil flfflCIffitn I Za Jugoslavijo Politično in gospodarsko društvo. Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. I JJUJpUUul J IVU III jll UdVCIU I četrtletno: Din. 25-—; celoletno: Din. 100 — Velika odločitev v Nemčiji. Dan nemških državnozborskih volitev — 31. julij — obeta postati za nemški narod dan usodepolne odločitve. Njih veliki pomen še že zrcali v krvavem poteku volilnega boja. Menda nikdar še niso bile politične strasti nemškega naroda razburkane v tej meri. Ko je ..železni kancler" v sedemdesetih letih preteklega stoletja z izjemnimi zakoni ustrahoval opozicijo, ko je šel večkrat preko ustave, da uveljavi svojo voljo, se ni porodila v narodu kal nasilnega odpora. Prepričevalna moč besede je obveljala kot edino dovoljeno orožje vsakega političnega stratega. Sedaj pa prihajajo iz Nemčije dan na dan poročila, ki izkazujejo krvavo bilanco, tako da listi že pišejo o nemški ..državljanski vojni". Politična na-sprotstva so narasla do one višine, ko se nasprotniki pobijajo z orožjem. Trije veliki tekmeci nastopajo v areni volilnega boja in se pripravljajo za odločilno dirko. Kdo bo zmagal pri tej odločitvi? to je vprašanje, ki dan na dan vznemirja opazovalce kakor udeležence. Napetost živcev narašča do skrajnosti. Najdrznejši cilj si je zastavil vodja fašistov po italijanskem vzorcu — Adolf Hitler. On ne računa v boju za državno oblast na nobeno drugo stranko, ampak hoče doseči sam večino, da mu ne bi bilo treba deliti državnega vodstva z drugimi. Politični razvoj zadnjih tednov mu je naklonil jako ugodno pozicijo, tako da v volilnem boju lahko uveljavlja spretno vsa sredstva, ki so mu na razpolago. Komaj dobra dva meseca sta minula, odkar so se vršile volitve državnega predsednika v znamenju antifašizma. Vse protifašistične sile, združene v Hindenburgov! fronti, so pustile Hitlerja daleč zadaj. Ta rezultat se je prvotno pojmoval tako, da se je narod z veliko večino izjavil za demokratične države in parlamentarizem. Fašistični domovi so se zaprli, prišla je prepoved rujavih srajc. S tem naj bi se Hitlerjeve množice odrinile z ulice in privabile rednemu političnemu življenju na parla-mentaričnih tleh. Toda prišel je hiter preobrat. Kancler Briining, ki je vodil Hindenburgovo fronto k zmagi, je bil od Hindenburga odslovljen — in rjave srajce zopet lahko svobodno marširajo. Tako Hitler v volilnem boju lahko manevrira s svojo zasebno armado; njegove uniformirane čete mu služijo kot blesteča politična garda, z njimi lahko obvlada ulico. Brezdvomno: izgledi tega tekmeca so dobri. Kot prvi in glavni nasprotnik fašizma nastopa socialna demokracija. Hitlerjanska nevarnost bi bila mnogo akutnejša, da ne bi bilo trdno organiziranih socialističnih mas, združenih v ,.železni fronti". Mussolini je zmagal brez odpora, njegov pohod nad Rim se je izvršil kot lahek izprehod. Italijanski socialisti niso bili zmožni krvavega odpora, toda v Nemčiji so razmere drugačne. Nemška socialna demokracija ima svoje množice pripravljene na obrambo. Njih odporna sila ima tudi že svojo zgodovino in tradicijo. Nemško delavstvo je že z uspehom preprečilo nekaj pučev. Sicer socialna demokracija ne razpolaga z onimi agitatoričnimi sredstvi kot nje nasprotnik. Obremenjena z odgovornostjo za državno politiko zadnjih let, ter ne more nastopati tako agresivno. V defenzivno pozicijo potisnjena ima predvsem nalog, da si obdrži svoje dosedanje postojanke in uspešno odvrača siloviti napad sovražnika. Toda socialistično vodstvo ocenjuje sedanji položaj optimistično: socialisti trdijo, da je čas najhujše depresije v njihovem političnem nastopu prekoračen in da se njih stranka pripravlja za novo koncentracijo vseh revolucionarno-republikanskih sil. Hitlerjanstvo in socialna demokracija sta dva nespravljiva sovražnika. Šah mat ne-sprotniku je cilj obeh. Vendar pa nobena teh skupin nima izgledov, da bi ji nje volilci odprli svobodno pot do polne oblasti. Da bi Hitler dosegel tudi skoroda absolutno večino, bi bil kljub svoji privatni armadi preslab, da bi v boju proti drugi polovici državljanov vodil politiko nasilja in podiral temelje dosedanjega ustavnega življenja. Ako bi celo vojaške oblasti posegle v ta konflikt, bi bil izid dvomljiv. Neizogibno bi to privedlo do državljanske vojne. S tem pa bi bilo ogroženo državno edinstvo. Pri tej konstelaciji političnih sil bo na nadaljni razvoj brezdvomno vplivala v odločilni meri tretja velika stranka, ki nastopa v volilnem boju — katoliški centrum. Tretjič v zgodovini nemške države je potisnjena ta politična skupina v opozicijo, toda dosedaj si je še vedno znala zopet priboriti odločujoči vpliv na državno življenje. Deset let je trajal kulturni boj, ki ga je vodil železni kancler Bismarck, toda po desetih letih je celo ta mož volje omagal in „mala ekscelenca" Windhorst je s svojo sijajno politično taktiko svoji stranki zasigural odločilen vpliv na vodstvo in upravo države do današnjh dni. Tudi sedaj bo odvisno od politike centruma, kakšna pota bo šla v bodoče Nemčija. Sotrudništvo centruma pa nudi dobro jamstvo, da bo ta bodočnost parlamentarično disciplinirana in brez ' političnih ekstremov. Naloga centruma bo v tem, da ublaži in izravna radikalizirana politična nasprotstva desnega in levega tabora. V tem pa je tudi močno jamstvo za ohranitev demokratičnega sistema. Centrum more vršiti svojo nalogo le na parlamentaričnih tleh; to je edini teren, na katerem se lahko uveljavi, zakaj ta stranka ima za seboj množice volil-cev trdnih nazorov in ustaljene politične usmerjenosti, nima pa v ozadju zadosti vojaško organiziranih sil, na katere bi se lahko naslanjala. Nasilnost za to stranko ne pride v poštev in v generalnem štabu politične armade bi bila kmalu potisnjena ob steno. Kancler Briining je podvzel krepko volilno agitacijo in upati je, da bo svoji stranki priboril častno mesto, kar bi bilo tudi velikega pomena za nadaljni mirni razvoj in ub aženje politične napetosti. S krvjo oškropljene ulice in odmevi strelov vsekakor napovedujejo važno odločitev. Kjer pa je politično ozračje napeto v toliki meri, tam se seveda lahko doživijo tudi vsakovrstna presenečenja. Franc Katnik, zlatomašnik. ,,Kateri s solzami sejejo, bodo želi z veseljem, Gredo in jokajo, ko trosijo svoje seme, pridejo pa z radostjo in prinašajo svoje snope." Ps. 125. Ko novomašnik stopi prvič pred Gospodov oltar, se zgrinjajo ob njem ljudske množice v veselju, da stopi med nje mlad odposlanec božji, ki bo oznanjeval besedo božjo, ki bo blagoslavljal ljudstvo, ki bo daroval sv. mašo v spravo za grehe. Drugačno je veselje zlate maše. Zlatomašnik se je dvignil nad drugi svet, kakor se gora dviga v sveto samoto nad poljano, na kateri se pehajo in mučijo otroci zemlje. Čas, ko je bilo treba s solzami sejati, čas, ko je bilo treba trositi seme božje, je mi- nul, dozorelo je, kar je bilo klenega semena, snopje se je položilo delavcu v naročje in s tem snopjem stopi zdaj na petdeseto letnico svojega mašništva pred oltar, in bo stopil, kdaj Bog ve, kot zvesti hišnik pred svojega Gospoda, da se napravi obračun. Ko je novomašnik pristopil prvič k oltarju, je gledal naprej in koval svoje načrte za bodočnost: Kam pridem? H kateremu župniku me bodo dali? Kedaj postanem samostojen? Katero knjigo treba brati? Kaj treba pridigovati? Kaj učiti nežno mladino v šoli? Zlatomašnik po vsem tem ne povprašuje več. Zdaj ve, za katere kraje ga je bil Bog namenil. On ve, kako je na najboljšem polju rastla tudi ljulika. Ko so ljudje spali, prišel je zlobni človek in je nasejal plevela med pšenico. Zlatomašnik ve, kako je bilo pri njegovih naukih toliko ljudi, ki so imeli ušesa, a niso poslušali, imeli so oči, a niso videli. A vidi tudi, da se je v njegovem naročju nabralo klasja, snopov polno breme in s tem snopjem stopi v sveti radosti pred zlatomašniški oltar. Gospod zlatomašnik Franc Katnik je otrok Zilske Bistrice. Poseben rod je to. Vse drugačni ljudje kakor drugi Slovenci na Koroškem. Trdi ljudje, vajeni težkega dela. Vajeni borbe s hudournikom, skromni v svojem življenju: „mešta in čompa" sta jim hrana skoro kakor svetemu Krstniku med divjih čebel in posušene kobilice. Ljudje krepkega života. Ljudje, držeči se starih navad: stara, prastara je njihova noša in mestne novotarije je niso izpodrinile. Kljub nemškemu šolstvu pojo fantje stare svoje pesmi iz dobe francoskih vojn. Zlasti v Bistrici se je ohranila stara ljudska igra: dirka s konji in razbijanje soda. Kakor nekoč se zbira ljudstvo pod vaško lipo in pleše tam svoje plese. Sin tele ponosno zilske vasi je gospod zlatomašnik. Lepe lastnosti Zilanov je prinesel tudi Katnik v svoj poklic. Nadarjen je kakor Zilani sploh, skromen, neumoren v delu, vesel ob priložnosti, rodoljuben sicer, ali najbolj naklonjen le Zilanom. Ko je bival na Vi-šarjah, se je vsakikrat najbolj razveselil, ko je došla vest, da pridejo na goro Zilani. Kjerkoli je gospod zlatomašnik Katnik pastiroval, se je ljudstvu izredno priljubil. Spreten govornik, prijatelj otrok, neutrudljiv spovednik, vzoren gospodar je bil povsod. Slovenski rodoljub kakor vsi drugi duhovniki, je vendar znal vsem biti vse in sovražnika menda nikjer ni imel. Služboval je kot kanonik v Gospi sveti, kot župnik na Brnci, na Dholici, v Štebnu, v Gorjah in nazadnje v Bla-čah na Žili. Zdaj se je naselil v bolnišnici Eli-zabetink v Celovcu in od tu hodi pomagovat gospodom, kjerkoli mu je mogoče. Svojo zlato mašo gospod Katnik obhaja v čudni duševni in telesni mladeniški čilosti. Tako čvrstega zlatomašnika se lahko ne vidi. Slovensko koroško ljudstvo in duhovniški sobrati se veselijo tega Gospodovega dne z zlatomašnikom. Naj mu spomin na uspešno delovanje z zlatim svitom obseva leta in dneve, ki mu jih naj Bog še obilno odmeri. Naj deluje še mnoga leta kot prijatelj koroškega slovenskega ljudstva in to ljudstvo ga bo častilo in se bo hvaležno spominjalo blagega Bicarjevega gospoda. Novo posojilo. Znano je. da je Društvo na- j rodov dovolilo Avstriji posojilo 300 milijonov. Posojilo teče 20 let in tako dolgo tudi kontrola nad avstrijskim gospodarstvom. Tako dolgo bomo imeli v Avstriji zastopnika Društva narodov in svetovalca pri Narodni banki. Avstrija je dobila že veliko posojil, a je z njimi tako gospodarila, da Svet Društva narodov novega posojila ni mogel dovoliti brez kontrole uporabe posojila. Vsenemški tisk ostro graja ministrskega predsednika, ker je pristal na take pogoje. Ko je pri nas že splošno prodrlo mnenje, da dolgov ne bomo vračali, je čisto umljivo, da hočejo posojilodajalci gotova jamstva za svoj denar. Sedaj nobena država nima odvišnega denarja, da bi ga metala ven. Tudi nobena ne verjame več na besede, ampak le na jamstva. Tukaj ne pomaga nobeno zatrjevanje, da je s tem omejena neodvisnost države. Seveda s priključitvijo tako dolgo nič ni, dokler traja kontrola in dokler se ne vrne posojilo. To pa naše vsenemce najbolj boli. Za odplačevanje posojila se zastavijo carine in monopoli. Protokol o posojilu je bil podpisan in vsebuje pogoje, da se mora pri nas izenačiti kurzna razlika šilinga v tu in inozemstvu, da se devizne odredbe polagoma ukinejo, da se pride do sporazuma z upniki Kreditnega zavoda in da se razpiše notranje posojilo. Dalje zahteva protokol, da se morajo izdatki in dohodki državnega proračuna vsekakor izravnati še letos, še letos se mora prihraniti nadalj-nih 45 milijonov. Zvezna železnica se postavi pod kontrolo zastopnika Društva narodov. Stroške kontrole plača Avstrija. Gotovo so to trdi pogoji, a kaj se hoče. Zapisnik stopi v veljavo, če ga do 31. decembra sprejmejo parlamenti Avstrije, Anglije. Francije in Italije. Nemčija protokola ni podpisala, bo pa posodila odpadajoči del posebej. Pri tem se vidi, kako hoče Nemčija na vsak način ohraniti politični vpliv nad našo državo. Avstrija. Zvezna železnica bo v najkrajšem času zvišala tovornino za prevoz kmetijskih proizdov, kakor mleka, žita itd. Železnica je pri nas veliko drajža kot v sosednih državah, pa je menda z ozirom na vedno ostrejšo krizo še prepoceni. — Trgovinska pogajanja med našo državo in Madžarsko so se razbila ter je 15. t. m. nastopilo brezpogodbeno razmerje, to je carinska vojna. Na pogajanjih, ki so se vršila na Dunaju, so avstrijski delegati zahtevali, naj Madžarska prevzame v zamenjavo za svoje poljedelske pridelke prav toliko avstrijskega blaga. Madžari, ki so doslej stalno beležili aktivno bilanco v svojih trgovinskih odnošajih z Avstrijo, se tej svoji nekaki prednosti niso hoteli odreči. Skušali so sicer dopovedati avstrijski delegaciji, da Madžarska spričo padanja kupne moči nižjih slojev pri najboljši volji ne more prevzeti določene količine industrijskega blaga iz Avstrije, in obenem ponujali Avstriji tudi razne olajšave, toda avstrijska delegacija se ni dala premotiti in je vztrajala pri svoji zahtevi po urovnateženju trgovinske bilance. — Listi prinašajo odlok prosvetnega ministra Rintelena, ki ukinja prejšnjo prepoved, da avstrijski dijaki srednjih in strokovnih šol ne smejo biti izvršujoči člani obstoječih strankarskih in političnih oboroženih formacij, kakršne so na pr. Heimwehr, Schutzbund. hitlerjevska organizacija itd. Ta odlok prosvetnega ministra je naletel v javnosti na silno ostro obsodbo. Listi napovedujejo, da se bo poslej tudi srednješolska mladina zapletla v aktivno politično borbo. Mnogi starši so protestirali proti temu ministrovemu odloku. Kri teče v Nemčiji. Ni se pričakovalo, da bo volilni boj v Nemčiji tako krvav. Papenova vlada je šla nekoliko predaleč, ko je odpravila prepoved obhodov hitlerjevcev. To se sedaj maščuje. Sicer pa naj se koljejo Nemci med seboj kakor se hočejo, ako se jim to' dopade, samo da strast po krvi ne prestopi avstrijske meje. Mi nimamo za takšne stvari nobenega smisla. Preteklo nedeljo je prišlo do pouličnih bojev v Altoni pri Hamburgu, kjer so se spopadli narodni socialisti in komunisti in kjer je bilo preko 10 mrtvih in par 100 ranjenih. Okrog 1000 strelov je padlo. Komunisti so streljali na narodne socialiste s streh in iz okenj hiš, nakar so narodni socialisti naskočili hiše in se je vnel boj mož proti možu. Policija je morala nastopiti z oklepnimi avtomobili. Kaj so imeli narodni socialisti iskati v popolnoma delavski četrti? V Berlinu je bilo nekoliko boljše, a so tudi mrtvi in ranjeni. Marsikje so bile postavljene barikade. Do spopadov je prišlo tudi v vseh drugih večjih krajih Nemčije in so uspehi prav povoljni. Škoda, da še ni točne statistike o preteklih dneh, da bi mogli navesti točno število mrtvih in ranjenih. In Nemci se prištevajo med najkulturnejše narode! Še ena nedelja jim je na razpolago, ki gotovo ne bo manj krvava od pretekle. Za to nedeljo pa pride dan odločitve za nemški narod. Pogodba o sodelovanju. V Lozani se diplomati niso razgovarjali samo o reparacijah, ampak so sklepali tudi medsebojne pogodbe. To je najlažje mogoče na takšnih konferencah, kjer so vsled velikega števila udeležencev težje ugotovijo medsebojni poseti in stiki. Francija in Anglija ste se v Lozani zbližali in sklenili pogodbo o medsebojnem zaupanju in sodelovanju. Pogodba vsebuje več točk in pravi: V soglasju s smislom pravil Društva narodov nameravata izmenjavati svoje naziranje v popolni odkritosrčnosti ter se medsebojno obveščati o vseh zadevah, za katere izvesta, v kolikor so po svojem izviru slična vprašanju, ki je bilo sedaj tako srečno1, urejeno v Lausanni. Obe državi nameravata skupno in z drugimi delegacijami vplivati v Ženevi, da se reši raz-orožitveno vprašanje na način, ki bi bil primeren za vse v poštev prihajajoče države. Sodelovati hočeta skupno in z drugimi zainteresiranimi državami pri skrbni in praktični pripravi svetovne gospodarske konference. Do zaključka nove trgovinske pogodbe se bosta obe državi izogibali vsakršnim ukrepom, ki bi nasprotovali medsebojnim koristim. Prva točka govori o sporazumu o reparacijah in vojnih dolgovih. Tukaj so se upniki Nemčije zavezali, da ne bodo podpisali lausannske pogodbe, dokler se zadovoljivo ne urede njihovi odnošaji z njihovimi lastnimi upniki. Ce do te ureditve ne pride, postane pravni položaj vseh držav zopet tak, kakršen je bil pred Hoovrovim moratorijem, in nemški upniki se bodo morali vnovič sporazumeti o tem, kaj naj store. S to pogodbo je zadovoljna i Italija i Amerika, do-čim Nemčija za njega ni povsem navdušena, ker se spravljajo v zvezo reparacije in vojni dolgovi. j DOMAČE NOVICE j Mogočna cerkvena in ljudska slavnost v Ločah. Izklesana Jepa, gozdovi in polja ob veselem Baškem jezeru so bili samo okvir okrog slovesno ubranih dni, ki smo jih doživeli ob prvi sv. maši č. novomašnika dr. Janka Mikule. Veselili smo se tistega dneva, ko je posvetil g. knezoškof na praznik apostolov Petra in Pavla med drugimi diakoni tudi enega iz naših vrst v duhovnika Gospodovega. Že isti dan, ko je bil zanj in za nas vse tolikega pomena, je prišel novomašnik med svoje domačine, iz katerih ga je Gospod izbral za svojega apostola in svečenika. Resno smo se pripravljali na veliki dan. Saj nam je g. primicijant v lepem pismu, naslovljenem na vse vernike domače župnije, pojasnil pomen mašniškega posvečenja in nove sv. maše ter nas povabil, da se skupno pripravimo na lepo slovesnost, ki je nismo v naši župniji doživeli že nad osemdeset let. Zato se naše priprave niso izgubljale v prevelikih zunanjostih. Preprosto smo krasili. Saj je vsa naravna lepota naših krajev lepa in dovolj zgovorna, da ni treba ničesar dodati! Tem bolj smo se pripravljali na znotraj. Večer za večerom smo napolnili mogočno župno cerkev in poslušali nagovore g. novomašnika, v katerih nam je govoril o bistvu in jedru krščanstva, o sveti daritvi in zgodovinskem postanku sv. maše, kakor je danes. Končno je nas vse, ki smo po krstu postali ..izvoljen rod in kraljevo duhov-stvo“ povabil, da združeni z njim darujemo sv. daritev in prejmemo božji kruh. Odhajali smo iz razsvetljenega svetišča v zbranosti in pričakovanju prihodnjega dneva, ko nas presenetijo naši idealni fantje iz celovških šol z vsebinsko globokim prizorom „Luč in tema“. Temna noč je obrnila vso pozornost ljudstva na majhen plamen, okrog katerega so stali fantje, razdeljeni v zbor-luči in zbor teme. Nemirno je gorela luč in v temo noči se je zaril proseč krik mladih ljudi po luči. Tema vse povsod, v nas in okrog nas, v družini naši in ljudstvu. Mi pa hočemo luči! Luč ljubezni, pravice in resnice! Luč zmaga nad temo. Poslanec božji, duhovnik-novomašnik prinese pravo luč. In vsi fantje prižgejo svoje lučke ob svetem ognju mladega svečenika in se združijo v mogočen kres, da bi bila luč od zemlje do neba. S himno „Povsod Boga“, z nekaj domačimi in religijoznimi pesmimi so zaključili domači pevci in pevci visokošolci posrečeni prizor srednješolcev, ki je razodeval toliko zdravega in močnega hotenja. Praznik farnega patrona sv. Urha je bil dan, ki ga je naredil Gospod. Kljub delavniku so prihajali ljudje v izredno velikem številu. Saj je nova maša med nami nekaj zelo redkega. Slovo od rojstne hiše je bilo ganljivo. Oče in mati pokrižata sina in prosita blagoslova. Deklamacija Abujeve Tekle, nagovor g. župnika Koširja sta izrazila novomašniku naše veselje in voščila. V sprevodu smo šli k župni cerkvi. Molitev pa nas je spremljala. Komaj se postavimo na sejmišču pred cerkvijo, ko stopi iz avtomobila prevzv. knezoškof ljubljanski, g. dr. Gregorij Rožman, koroški rojak in naš slovenski škof. V ubranih besedah ga pozdravi domači župnik, č. dr. Ogris, nato pozdravi tudi č. novomašnika in mu izroči trnjevo krono iz Svete dežele, prepleteno z rožami kot simbol duhovniškega poklica. Slovesna je bila sv. daritev. Vsa šolska mladina, duhovniki in mnogi verniki so skupno v pevškem zboru odgovarjali č. novomašniku pri sv. daritvi. To nas je spominjalo na slovesno bogoslužje prvih kršč. stoletij. Po evangeliju je pridigoval prevzv. knezoškof Gregorij. Govoril je o trojni oblasti duhovnikovi, o oblasti blagoslavljanja, darovanja in odpuščanja grehov, ki jo dobi pri posvečenju v mašnika. Tako domače in tople so bile njegove besede, da bi ga bili še dolgo poslušali. Pa v veliko veselje mnogih tujcev in del letoviščarjev, ki niso razumeli slovenske pridige, a so samo iz prijetnega glasu in prikupljive geste slutili lepo vsebino, je vpletel prevzv. nekaj nemških stavkov in pokazal glavno nalogo duhovnikov — da opravlja sv. daritev. In zopet je nadaljeval in končal v domačem jeziku. Drovali smo združeni z novomašnikom. Pokazali smo to, ne samo v molitvi, ampak tudi pri daritvenem obredu, katerega se je udeležilo razveseljivo število domačinov in tujcev. Še dolgo po zaključku so se vrstili verniki k novomašniku, da jih blagoslovi. Duhovniki, sorodniki, prijatelji in znanci novomašnikovi so se zbrali pri g. Schnablu k obedu. Vse je bilo lepo pripravljeno. Med obedom smo slišali nekaj lepih govorov in deklamacij. Tudi veselega petja ni manjkalo. Kmalu so se razšli gostje, polni lepega veselja in velikih misli. Blagoslovljena mati, ponosna družina, srečna župnija, zdravo ljudstvo — po duhovniku, ki je zrastel iz njega. Močan narod, ki ga Gospod blagoslavlja in vodi po svojih duhovnikih skozi zemeljski nered v večnemu redu in harmoniji. Bogatejše je ljudstvo, bolj odporno in silno, ker raste po svojih svečenikih iz zemlje proti nebu! Enostavno. Pri nas je že takšna navada, da se hoče vse primanjkljaje podjetij kriti z znižanjem mezd ali pa z zvišanjem pristojbin. Varčevanje pride šele na zadnjem mestu v poštev. Že smo pisali, da namerava poštna uprava zvišati pristojbine, da pokrije svoj pri-manjklaj. Dosedanja zvišanja niso imela za-željenega uspeha, ker si je pač vsak dobro premislil, preden je kaj pisal. Poštni promet je nazadoval. Saj tudi naše poštne pristojbine niso v nikakem razmerju s pristojbinami v sosednih državah, kakor ni naravno razmerje pri drugih potrebščinah. Že s 1. avgustom se zvišajo poštne pristojbine. Dozdaj smo frankirali pismo z 20 g, zanaprej pa bo treba nalepiti znamko za 24 g, to je 20 odstotkov več. Za pismo do 250 gramov plačujemo zdaj 30 g, zanaprej pa bomo morali plačati 36 g. Dopisnico bo treba frankirati z 12 g. Zelo pa se zviša pri-poročnina, od 30 kar na 50 g, za inozemski promet od 60 na 70 g. Frankatura za tiskovine nižje teže ostane, splošno pa se zviša za 20 odstotkov. Za 20% se podraži tudi telefon. Nai bi poštno upravo posnemali uradi in druga podjetja, pa bomo še prej šli k vragu kakor tako. Pri takšnih stvareh se je treba ozirati na kupno silo naroda in ne samo hladnokrvno računati. Dnevi sodalov marijanistov. Kakor smo se dogovorili, se snidemo letos v VVolfsbergu, Mariahilf pri Guttaringu in v Spittalu. V VVolfsbergu dne 25. julija (ponedeljek) popoldne v župnišču: okrog pol 8. izvencerkveno zborovanje; 26. zjutraj ob pol 8. cerkveno zborovanje z mašo, skupnim obhajilom, priložnost za spovedovanje. Na isti način se vrši sestanek v Mariahilf pri Guttaringu dne 27. in 28. julija (sreda, četrtek) in v Spittalu dne 9. in 10. avgusta (torek, sreda). Kongregacijske knjižice, znake in svetinjice je vzeti s seboj, po možnosti tudi pesmarico „Fahrende Schola-ren“. Častita duhovščina in gg. bogoslovci so prisrčno vabljeni. Dnevi sodalov se vršijo ob vsakem vremenu. Na veselo svidanje! Nos cum Prole pia benedicat Virgo Maria! Kose znamke „Zwei Tauben“ se kupijo pri V. Zwicku v Pliberku. Kose so izborne in so dosegle na tekmi koscev v Šmihelu dve nagradi. Prepričajte se sami in nabavite si jo. Žal vam ne bo! Žihpolje. (Landbundovski župan odstavljen.) Po slučajih, ki so nam znani iz Šmarjete v Rožu in drugih občin slovenskega ozemlja, bi mogli trditi, da niso vsi landbundovski župani dobri upravitelji občinskega denarja. Danes imamo beležiti nov slučaj poneverbe občinskega denarja. Že od leta 1921 je županoval pri nas Josip Goričnik, kmet na1 Golšovem. Tudi letos je bil zopet izvoljen za župana. Nesreča pa je hotela, da je prišlo v občinski svet tudi nekaj Slovencev, ki so pograbili govorice, ki so se že dalj časa potihoma širile o nerodnostih v občinskem gospodarstvu, ker pač nikdar ni bilo denarja v občinski blagajni, ter se začeli zanimati za občinsko blagajniško knjigo. Poklicali so revizorja deželne vlade, ki je ugotovil, da manjka v blagajni točno 5505,19 S. Manjkajo pa tudi priloge, ki so za kontrolo in pošteno denarno poslovanje nujno potrebne. Vlada je g. Goričnika takoj odstavila. V teku 14 dneh je bil manjkajoči denar že v blagajni. Poneverbe segajo seveda veliko let nazaj. G. Goričnik je slabo gospodaril; posekal je gozd in kolikor to ni zadostovalo, je polagoma jemal iz občinske blagajne. Velika krivda pa zadene tudi občinske revizorje, ki so morali biti pač zelo površni ali pa so Goričniku preveč zaupali. Tako so slovenski občinski svetniki javno razkrinkali že drugi slučaj poneverbe občinskega denarja po landbundovskih županih, o drugih slučajih pa se že nekoliko šušlja. Slovenci smo za pošteno občinsko upravo! Pri novi volitvi župana je bil izvoljen Josip Brat, p. d. Kometar. Škofiče. (Nemško petje v cerkvi.) Prijatelje otrok se hvali v „Karntner Tagblattu“ o 3. julija, da je bil zelo presenečen, ko je slišal, kako so slovenski otroci peli v cerkvi nemško mašo. Obenem ugotavlja, da znajo otroci, četudi so slovenskih staršev in je njih domač jezik slovenski, čisto in jasno izgovarjati nemško besedo. To kaže, da so slovenski otroci inteligentni in da imajo talent za jezike. Bolj Pravično in naravno bi pač bilo, če bi se učili otroci slovensko petje. Gotovo bi tudi Bog z večjem dopadenjem gledal na naše otroke, če bi s srcem in umom peli v domačem slovenskem jeziku kakor pa v nemškem brez nma in srca. To zna tudi gramofon. Svetovali bi prijatelju otrok, da naših otrok ne izneverja, ča se ne bodo morali radi njega zagovarjati Pred Bogom zaradi prestopka četrte in osme božje zapovedi, on pa naj se spomni Zveli-varjevjh besed: Kdor od teh malih enega po-hujša, bi mu bilo boljše, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globočino morja! Mi smo doslej mislili, da nam je cerkev bolj Pravična kakor šola, zdaj pa vidimo, da se je soli tudi pri nas pridružila cerkev. Da bomo Potrkali radi tega tudi še kje drugje, je umljivo. Št. Janž—Rute. (Divji lovec.) Če ne veste. Kdo je divji lovec, vam povemo, da je oni, ki strelja divjačino v tujih lovskih revirjih brez dovoljenja, namreč brez lovske karte. Je ta šport sicer že nekoliko popustil, vendar se še najdejo taki ljudje. Lovska tatvina se prav strogo kaznuje. Skoro nič ni razlike, če ubiješ oloveka ali srnjaka. Večkrat se ovadi koga lovske tatvine po nedolžnem. Tak slučaj se je zgodil tudi pri nas. Pa so prišli trije orožniki v Rute in zaplenili pri nekem kmetu 2 puški. Na vprašanje, kdo je še divji lovec, je mutec pokazal na soseda. Sledila je hišna preiskava, a posestnik se je mogel legitimirati z orožnimi listi. A so ga kljubtemu gnali in na samem v gozdu pritiskali na njega, naj pove, koliko srnjakov je že ustrelil. Nedolžen človek se pač ne more udati prigovarjanju, ampak povedati more samo dejstva. Tam v tihem gozdu je bila nato izrečena usodna beseda, da mora posestnik v zapor. Sledili so zapisniki in štiridnevni preiskovalni zapor, priče so romale v Borovlje in nazadnje se je moralo kazensko postopanje ustaviti, ker se je izkazalo, da ga ovaduh ni ovadil radi zadeve kot takšne, ampak narodnega sovraštva. Omeniti moramo končno, da posestmk nemščino samo lomi, da pa nobeden od orožnikov ni hotel se posluževati svojega slabega znanja slovenščine. Če pojde tako naprej, bodo povsod potrebni tolmači. Ljudstvo je vsled postopanja orožništva z domačinom skrajno razburjeno in želi, da se pusti ljudi pri miru, ako niso dokazana kazniva dejanja. Posestnikom teh krajev pa bi priporočali, da vzamejo prihodnjič, ko se bo lov zopet oddajal v najem, lov sami. Le tako se bomo ubranili ši-kan. Za divjačino bo skrbelo domače ljudstvo še bolj in bo tudi pri škodi po divjačini bolj gledalo na kmeta. Sele. V 26. številki ste Vi priobčili dopis o strelnih vajah v Košuti. Opozorilo se je nas, da so smatrali nekateri krogi ta dopis kot gonjo proti naši vojski. O tem seveda ni govora. Vi ste povedali samo modrovanje marsikaterega kmeta v naši okolici. Mi nismo proti vojski, pač pa proti nepotrebnemu streljanju, ker se s takim streljanjem ničesar ne doseže in tudi za izvežbo vojaštva ni neobhodno potrebno. Vojna je to dokazala. In če so kmetje modrovali proti streljanju, so hoteli izraziti s tem svoje miroljubno in protivojno naziranje. Zato je kritika kmeta, ki misli, v tem smislu popolnoma upravičena. Drugače pa vsa čast naši vojski, ki se prav dobro postavi pri procesijah in paradah. Drveša vas pri Pliberku. (Nesreča.) Šele 24 let je bil star Brukarjev Pepej. Kdor ga je poznal, ga je radi njegovega mirnega in prijaznega vedenja rad imel. Toda nenadoma je preminul. Delal je v opekarni pri Štihu in komaj je zjutraj prišel na delo, je prišel v dotik z e-lektričnim tokom tako nesrečno, da ga je ubil. Našli so ga mrtvega. Žalostna novica se je kmalu raznesla in vse globoko ganila. Škocijan v Podjuni. (Razno.) Prvo letošnje polletje nam ni prineslo posebnih izprememb. Imeli smo dozdaj 11 porok. Novo gospodinjo so dobili pri Grajfu, pri Kosu v Vogljah, pri Jarcu v Straži vasi in pri Rušu v Samožni vasi. Kdni-gova hiša v Vogljah je dobila novega gospodarja in gospodinjo. Povodnov Motel je rekel, da si noče sam postiljati in ravnotako je dejal Zrnov žagelj Anton Polzer in si vzel za ženko Becljevo Lenko na Metlovi. Iz Pariza v državi Illinois, onkraj velike luže, iz Amerike je prišel na obisk v Peračijo k svojemu bolnemu očetu posestnik premogovnikov France Kern. Rekel je, da noče za ženo Američanke, ampak ško-cijansko dekle poštene Jarmakove hiše v Srčah. In Štefka je rekla: Zbogom Dunaj, v Ameriko odjadram! Vsem novoporočencem veliko kripo sreče in božjega blagoslova! — Krstov imamo doslej 18, mrličev 11. Svoj dom in družino je zapustil Miha Gomernik na Ža-manju, Peračijani so prinesli v Škocijan drugega za drugim: Lovrenca Voštar, inteligentnega posestnika Vajncerlove hiše pri Trušnjah, očeta g. profesorja dr. Ignacija Voštar v Kočevju, in 83 let starega Kernovega očeta, najemnika Knezove žage v Peračiji. Oba vzgled-na, spoštovana in poštena krščanska moža sta imela lepe pogrebe. — Pred ognjem smo imeli čez pol leta zlati mir. Hudobna roka pa je zanetila 17. junija hišo pri Haucmanu in po neumnosti — dekli kot nevesti so streljali v slovo — je pogorel dne 26. junija velik posestnik Ple-šovnik na Lancavi popolnoma. Bilčovs. (Čas žetve.) Zopet je prišel čas žetve in veselo stopamo dnevno zgodaj zjutraj na naše njive, kjer se nam klanja polno klasje. Lahko rečemo letos, da nam je bilo nebo milo, ker nas je obvarovalo pred točno in nevihtami. Z ržjo smo prav zadovoljni, samo da je dozorela letos nekoliko pozneje, da bomo komaj poželi, ko bo že čas za setev ajde. Tudi vsa pomladna žita prav dobro kažejo. — Seno pa ni izpolnilo naših lepih upov. Krme bo zopet pri- beim ©al