-PC&TNI NA- PLACANA-V-GOTOVINI i u m aa i iw iY*n ifii U ™ 4 * E a [o i i ts 1Q30/31. ÌT, 3 Vsebina tretjega zvezka. 1. Francija sprejema srbsko deco. Risba...........57 2. Naž prvi december — praznik ujedinjenja, Vinjeta.......58 3. Jugoslavija in Francija. (Ob odkritju spomenika hvaležnosti v Beogradu) . 58 4 Utva: Anžek Panžek. Pesem.............59 5. E. Gangl : Zlato mesto. Povest.............60 6. Slavko Koželj : Morske gobe.............63 7. Vera Albrechtova : O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu. Pravljica . 63 8. Kako vam gre?..................67 9. Gustav Strniša: Bigec...............67 10. Ena, dve--— Miklavž že gre, tri, štiri---za njim se parkelj šopiri! 69 11. Utva : Jesenska. Pesem...............71 12. Ferdinand Ossendowski : Življenje in prigode male opice. (Dnevnik šimpanzke „Kaške".) Iz poljščine prevaja dr. Rudolf Molè, ilustrira Mirko Subic ... 72 13. Madeži od črnila................75 14. Ivo Trošt: Ni v vsaki luknji raka..................75 15. Nekaj o podganah.......... .....76 16. Šaljiva vprašanja................77 17. Razvedrimo se !..................78 18. Kotiček gospoda Doropoljskega............80 19. Iz mladih peres. (Prispevki „Zvončkarjev".)......Tretja stran ovitka. 20. Stric Matic — s košem novic.........Četrta stran ovitka. Pokažite in priporočite „Zvonček" svojim znancem! Nabirajte pridno listu novih naročnikov ! Čim večji bo krog „Zvončkarjev", tem lepša in obsežnejša bo vsebina našega lista. »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7"50 Din. Posamezni zvezki po 3 Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in rekla« macije! Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin v Ljubljani. — Izdaja Konzorcij »Zvončka« (Dr. Tone Jamar). — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francò Štrukelj). LI ^T- 5 - P O D 0 BAM I -7 AS LOVEN 5 KO; ML AD I NO Štev. 3.—XXXII. November 193«. -."ft vi! -■m ZA ji V / : i jni er.« ___«ääwBBäf-' . _____ ____i^tiài-ià-jfcc-'v 5555555555555555555555555555U%/Q55555555555555555555555555555555555555 Naš prvi december — praznik ujedinjenja. Jugoslavija in Francija. (Ob odkritju spomenika hvaležnosti v Beogradu.) Srečni ste vi, otroci, v današnji naši lepi Jugoslaviji. Prav je, da jo ljubite iz vsega srca. A pred 15 leti še ni bilo Jugoslavije. Takrat je divjala po svetu strašna vojna, ker sovražniki niso pustili, da bi se rodila Jugoslavija, ki so jo želeli in prerokovali naši predniki, pesniki, pisatelji in naši veliki možje. Mnogo je bilo sovražnikov, Nemcev, Madžarov, Turkov in njih zaveznikov, a zmagale so jih združene armade Rusov, Francozov, Angležev, Amerikancev, Belgijcev in Jugo* slovanov, ki so po petletni vojni napravili mir in iztrgali lepe naše jugoslovenske pokrajine iz rok neusmiljenih sovražnikov. Veliko je bilo trpljenja v teh petih letih svetovne vojne, a največ je trpela uboga Srbija, ki je šla s svojo junaško vojsko osvobojevat našo domos vino, a so jo zato napadli sovražniki od treh strani, tako da se je morala srbska vojska, vkljub svojemu brezprimernemu junaštvu, umikati, in z njo je zapustil domove ves narod in bežal pred grozovitimi sovražniki proti morju, da si reši življenje. Vse železnice, vse ceste in vsa pota so bila polna bežečega ljudstva. In sredi te množice so bile tudi matere s svojimi otročički. Bilo je to v mesecu novembru, ko je že nastajal mraz in začel naletavati prvi sneg. Mnogo mater je opešalo na poti, mnogo jih je umrlo od truda in lakote, mnogo jih je zmrznilo v zimskih nočeh pod milim nebom. Mnogo otrok se je izgubilo, mnogo jih je obležalo na poti. Nekatere so vzeli s seboj vojaki, druge so pobrale sestre Rdečega križa in so jih odpravljale proti Solunu, kjer se je nabrala velika množica beguncev. Kam sedaj s tolikim številom zapuščenih otrok, ki so si rešili komaj g o/o življenje? V teh težkih dneh je plemenita Francija podala Srbiji pomožno roko. Vkljub temu, da je sama strašno trpela zaradi vojne, ker so sovražniki vdrli tudi v njene dežele, in vkljub temu, da je imela sama mnogo beguncev, je poslala v Solun ladje, da reši srbske otroke. Na tisoče zapuščenih sirot so vkrcali na velike parnike in jih po morju prepeljati v Francijo, kjer so jih dobri ljudje sprejeli z odprtimi rokami, jih oblekli in nasitili. Nastanili so jih v posebnih zavodih in poskrbeli, da so imeli svoje šole. S kakimi radostnimi pogledi so ubogi srbski otroci po večdnevni vožnji pozdravljali zelene bregove Francije, ko so se jim približali po tolikem trpljenju! In s kakšno hvaležnostjo so jo zapuščali, ko so se vračali v osvobojeno domovino, kjer so zopet našli svoj dom. In ta hvaležnost do plemenite Francije je ostala nam vsem globoko v srcih. Ne le, da je s svojim orožjem odločila našo zmago, rešila je tudi na tisoče mladih Jugoslovenov, ki bodo koristili svoji domovini in se vedno spominjali dobrot, ki jim jih je izkazala Francija v tistih najt težjih dneh. Zato nas druži in bo družilo s Francijo večno prijateljstvo. ' Naša mlada Jugoslavija je že večkrat pokazala Franciji, kako se za? veda tega prijateljstva, a najlepše je to dokazala z ogromnim sporne? nikom, ki so ga odkrili dne 11. t. m. v Beogradu. To je delo našega največjega umetnika, kiparja Meštroviča, ki bo nad starim beograjskim Kalimegdanom za vselej pričalo o hvaležnosti Jugoslavije do njenih plemenitih zaveznikov. Anžek Panžek Anžek Panžek doli z Broda gazdin zvesti je oproda; bele goske pase, zlate uživa čase. Čreda se mu manjša, pesemca je tanjša, a ko pride zima, črede nič več nima. Vse poletje vriska in na dudo piska; ko Martin se bliža, žalostna je viža. Goski dve le In gosaček 1 Anžek Panžek je beraček, ] i na zapečku plaka in na Vuzem čaka . . , Utva. 3. V tujini si je Moratič pridobil v teku let velik krog znancev, ki so cenili poštenega in resnega moža. Njemu, že izčrpanemu krošnjarju, se je pridružil še en spremljevalec — strah. Rodila ga je skrb. Strah in skrb sta dan in noč begala njegove misli, kadar so preveslale vso da» ljavo in se približale domu, da nevidne pregledajo, pretehtajo, preso» dijo vse, kar je njegovega in s čimer je spojeno njegovo srce. Dokler je hodila z njim sama skrb, ni bilo nič hudega. Saj se je razvila iz lju» bežni, svojcem posvečene. A izza onega premišljanja o dlaneh je pri» skočil v njeno stalno spremstvo strah. Na nebo je priplaval črn oblak, ki se vanj neprestano ozira popotnik, boječ se, da se utegne vsak tre» nutek iz oblaka usuti neurje z vso grozo in uničujočo silo. Iz duše se mu je izselil mir, da je bil ves zbegan in plah, boječ se povratka domov v težki slutnji, da ga čaka tamkaj nekaj strašnega: če ne razsulo vsega imetja, pa vsaj polom, ki ga preteče obeta črn oblak... In ravno ta strah, ki je razgibal vse njegove misli, da so mu kakor kalni valovi butale v glavi, ga je pognal na pot proti domu, kamor je dospel mnogo prej nego je bilo običajno druga leta. S čim naj svojcem utemelji ta predčasni povratek? Pa čemu utemeljevanje! Pride in gre, kadar hoče, saj je gospodar. Skoro umevno se mu je zdelo, ko žene ni dobil doma. Neka njena sorodnica, ki ga je sprejela z začudenimi pogledi, mu je povedala, da je že pred dnevi odšla Meta v Karlovec, a njo je naprosila, naj jo nadomešča, dokler se ne vrne, in naj pazi na otroke. Moratič je malo pomislil in se je brž odločil, rekoč: France in Joško pojdeta z menoj, Metka pa naj s teboj pričakuje materinega povratka! Tako je prav za prav ukrenil že tam v tujini, zato je prišel sedaj domov, da vzame Franceta in Joška s seboj in ju pusti tamkaj v službi in v skrbi prijatelja, ki se je bil z njim o tem dogovoril. Še všeč mu je bilo, da je odšla žena z doma, ker mu ni bilo treba nikomur dopo« vedovati, zakaj mora biti tako. Tudi Metko bi vzel s seboj, a deklica je še premlada, naj ostane doma, z njo ukrene pozneje, kar se mu bo dobro zdelo zanjo. Dečka pa — dovolj sta že stara, zdrava sta, bistrih glav in čvrstih rok, v svet naj gresta, v šolo življenja, iz krempljev one strašne roke, ki se utegne vsak čas stisniti nad njima. — Stran, stran, stran! Hitro! Takoj! — Nihče ni utegnil vprašati, čemu. Tako naglo je padla odločitev, da sta dečka samo strmé poslu« šala očetovo zapoved in povezala v culo, kar sta morala vzeti s seboj na pot. — In Meta? Kako je? Bolna? Zdrava? — je vprašal Moratič so« rodnico kar tako. Ta je skomignila z rameni in odgovorila, da gosti izostajajo, da jo je Meta nenadoma pozvala, naj pride in naj ostane, dokler se ne vrne, da je videti zdrava, a nekam za« senčena s skrbjo, ki je ni bila doslej vajena opažati pri njej. Moratič je stal in poslušal, potem je zamahnil z roko in je objel hčer tako toplo in iskreno, da se je začudil samemu sebi, od kod tolika ginjenost. Potem so sedli na voz in se odpeljali proti Gorjancem. — Vrnem se sam kakor navadno vsako leto, potem ostanem za vedno doma. To lahko poveš Meti, kadar pride. To so bile Moratičeve zadnje besede pred odhodom. In še se je ozrl nazaj in je videl, kako mu maha v slovo bela roka Metkina izpred domače hiše, in v oči in v srce mu je planila živobojna slika vse okolice, ki je tonila nekam v daljavo ... Oče je presadil z domače grude dve mladi bukvi: France in Joško sta ostala v tujini, sam se je odpravil domov. Klicala ga je domačija. Strah in skrb sta ga naganjala: moraš! Z omaro ne bo treba na kaščo. Ostavil jo je Francetu in Jošku je kupil in opremil novo, da bosta — ko dozorita za samostojno delo — nadaljevala očetove posle. Tudi ona sta iz očetovih dlani, izpod pšeničnega klasa in izpod vinskega grozda sta. Kruh in življenje stoji pred njima — široka pot drži v veliki svet! Naj ne vidita strahu in skrbi, ki mučita in ugonabljata očeta. Naj ju zajame kolobar kruha, krvi, resnice in življenja! Bog z njima! — 4. — Glej, to dete je nama Bog dal, ko te ni bilo doma, tako je Meta pozdravila moža ob povratku. — Ne zameri: zadnjič sem morala v Karlovec v bolnico, ker sem se bala za otrokovo in svoje zdravje in življenje. Vse je dobro, hvala Bogu! — Stopila je do zibelke in jo odgrnila. Tamkaj je ležalo dete, krčilo in iztezalo prstke nad odejo. 'Glavica mu je bila neobičajno debela. Oči so bile zaprte. — Za Poldka smo ga krstili. In sedaj, ko ni Franceta in Joška doma, bodi zahvaljen Bog, da je nama dal to nadomestilo, je hitela žena in položila roko na moževo ramo. — Moratičev Poldek! — je dahnil mož in se zatopil v misli. — Dobro! — je glasno izrekel svoje misli. — Tudi ta je izza pozlačenih vratc. Sprejemam nase tudi to breme! A ti, žena, glej, kaj bo iz tega deteta! Od Boga je vse, kar hočemo in česar nečemo! Češčeno bodi Njegovo ime! — In naglo, kakor bi ga presunila težka misel, odmakne ženino roko z rame in veli s trdim glasom: Ne objemlji me! Prestar sem že, nisem mislil, da dobim sina. A ker je, naj bo! Nadomestilo, praviš. Dobro, dobro! Metka naj gre k tvoji sestri! Izpraznimo hišo povsem in vsega, kar bi nas vezalo na prošlost. Novoro« jencu je treba novega življe« nj a. Kadar shodi, mu spletem slamnate copatke, sebi in tebi tudi, da bomo tiho drsali po hiši kakor v cerkvi. Vse stran, stran, stran, kar je bilo! Moratiču je rastel glas, grmel in bobnel je po sobi, da se je žena stresla v grozi. Mož se je prijel za glavo z obema rokama in je zatulil: Hu, hu, hu! Že grmi, že pada! Zlata vratca so se zaloputnila! Končano je! Hu, hu, hu! Žena je strepetala in nagrbila hrbet, pripravljena, da pade nanjo karkoli: roka, palica, bič, strop, streha — karkoli, karkoli, da bi ji olajšalo zmedena čuvstva in zamotane misli in da bi ji odprlo vsaj droban virček resnice in življenja! In ko se je ozrla, da vidi, kaj namerava mož, ga ni bilo več v sobi. Drvel je v goro do zidanice in tulil v visoko nebo: Hu, hu, hu! — Tam je ostal dva dni in dve noči. Ni jedel, ni pil, ni spal, samo grebel je sam vase v nekakem polsnu, poslušal je nevihto, ki mu je hrumela v duši, ni vedel, kaj hoče, kam bi se obrnil, kaj bi storil, da bi se pozlačena vratca zopet odprla, da bi klas in grozd zopet zasijala v slavi in veličastvu. (Dalje prih.) SLAVKO KOŽELJ: Morske gobe. Vsako jutro uporabljate, dragi moji Zvončkarji, posebno tisti, ki imate radi rdeča in čista lička, polokroglo in preluknjano stvarco — gobo za umivanje, da si z njo in s pomočjo vode in penečega mila umijete obraz in roke. In v šoli pred tablo se tudi šopiri nekaj podobnega in čaka, kdaj boš napisal napačno črko ali se zmotil v računu, da bo brž spravila s sveta tvojo šibko učenost. Ta čudno oblikovana stvarca, katere izvora gotovo vsi ne poznate, je kaj posebna živalca in živi daleč od nas na kamenitem dnu Sredozemskega morja, v bližini obale, v velikih družbah svojih sovrstnic — kakor strupene in nestrupene gobe v zelenem našem gozdu. Telo gobe ali spužve obstoji iž sluzaste tvarine brez krvnih cevk in drobovja, ki je obdana od roževini po= dobnih vlaken. Manjkajo ji tudi drugim živalim tako potrebni udje. Namesto tega pa imajo njena usta več odprtin, v katere uhaja neprestano morska voda in donaša poleg snovi, ki so potrebne za dihanje, nešteto v vOdi razpadajočih tvarin in drobčkanih živih bitij za hrano; te živalce, s katerimi se sladka goba, so tako majhne, da jih niti ljudje s prostim očesom ne morejo videti. Voda teče skozi gobje telo kakor bister potoček in se odvaja s pomočjo majhnih ozkih cevk v posebne celice, ki redilne snovi vsrkajo, medtem ko tekočina na drugi strani telesa zopet odteka. Gobe pa postajajo vsled tega enakomernega in redilnega dotoka hranb vedno večje in večje. Dobro se jim godi! — Dokler ne pride nekega dne nekaj mož, ki jih z dolgimi vilicami odtrgajo od morskih tal in spravijo na površje, kjer jih polove. V drugih krajih jih pa nabirajo na ta način, da se potapljajo ribiči ob vrvi, ki je obtežena s težkim kamnom, do morskega dna in jih trgajo kar z rokami od tal. Naberejo jih, kolikor jih je mogoče nabrati v treh minutah, in jih spravljajo v okoli vratu visečo vrečo; ko pa čutijo, da jim pričenja primanjkovati zraka, se pa dajo potegniti kvišku. Po kratkem odmoru prične lov znova in traja včasih po ves dan. Gobe poginejo takoj, ko pridejo na zrak. Suše jih na vročem solncu, da prične razpadati in troh* neti sluzasto meso v njihovi notranjščini, ki ga odstranjujejo iz zunanjega ogrodja z neprestanim gnetenjem in stiskanjem. Na ta način dobe samo zunanja rožena vlakna. Da pa dosežejo temeljito očiščenje, polivajo oklep še z vročo raztopino navadne sode in razredčeno solno kislino. Lepo rumeno barvo gob pa dosežejo z namakanjem v žvepleni kislini, kar pa ima slabo lastnost, da gobe niso posebno trajne. Ker se morska goba toliko uporablja v vsakdanjem življenju, jih je vedno manj in sčasoma jih bodo docela zatrli; saj jih odpošiljajo letno v vrednosti 45 milijonov dinarjev samo na Angleško. VERA ALBRECHTOVA: O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu. (Pravljica.) Na obali morja, v samotni hišici iz bičevja in blata je živel mlad ribič. Da mu ni bilo dolgčas, je vzel k sebi črnega mačka in črnega petelina. Ko se je nekoč, zjutraj, še preden je solnce vzšlo, odpravil na lov in je njegova ladja plavala že sredi morja, je hotel kakor navadno razgrniti svojo mrežo — toda zaman! Mreža je bila tako težka, da je krepak mladenič ni mogel vzdigniti. Vlekel je in vlekel, — a ladja se je začela potapljati. Bilo je daleč od obrežja, predaleč, da bi ribič priplaval na suho. Prekrižal se je in priporočil svojo dušo Bogu, zakaj mislil je, da ga ne čaka drugega nego smrt v valovih. Zdajci zapazi na dnu morja belo deklico, ki je vlekla za njegovo mrežo, da ga je bila že vsega zapletla vanjo in ga kmalu z ladjo vred potegnila k sebi v vodo, da ni bilo več sledu o njem. Maček in petelin sta čakala na strehi, kdaj da se vrne gospodar. Ker ga ni bilo do noči in tudi ne do jutra, ga skleneta sama poiskati. »Ti se odpravi na vzhodno stran,« je dejal maček petelinu, »a jaz na zahodno.« In tako sta se razšla. Na potu sreča maček miško. Iz luknjice je kukala in že je bila v njegovih ostrih krempljih. Miška je jokala in prosila, maček pa jo vpraša: »Kaj mi daš, da te izpustim?« »Kaj bi ti dala, ko nimam dru« gega ko,t to sivo suknjico in še ta mi je prekratka, saj vidiš, da mi je ostal rep gol,« tako je tarnala miška in mačku se je zares zasmilila, ker je bila tako drobna in suha. »Pa povej, kako pridem do svojega gospodarja, potem te izpustim. Včeraj se je odpravil na lov, odkoder se ni več vrnil.« »Botro imam, tam onkraj zaliva, stara žaba je! Pre« brisano glavo ima in bistre oči, ona ti bo znala pomagati. Povprašaj jo za svet, brez plačila ga pri njej dobiš.« »Dobro,« pravi maček in izpusti miško, ki je bila že vsa krvava od ostrih krempljev. Stopa dalje in čez debelo uro dospe do botre žabe. Ta je imela zelen grad sredi močvirja iz samih alg in vodnih rož. »He, botra,« je zaklical maček. »Ali še spite, kaj na ušesih čepite? Odprite, odprite, mi svet podelite!« Tako je kričal, da je bil že ves hripav, pa se je bal bliže, da ne bi zagazil, strah ga je bilo vode. Hop, hop, hop kot v starih cokljah je drsala botra Žaba. Malo je postrani pogledala čudnega gosta, potem se je zadrla na vsa usta. »Kva, saj vidiš, da sem doma.« Očala je imela na očeh in pod pazduho debele črne bukve. Maček se ji je spoštljivo priklonil do tal in jo z mehko tačico pobožal. »Botra Žaba, Miška mlada mi je dejala, da mi vi pomorete iz hude zadrege. Jaz ji nisem verjel, zdaj pa že vidim, da je imela prav. Tako pametne oči imate, čarovniške knjige nosite s seboj ...« »Je že prav, je že prav,« je zagodrnjala botra Žaba in kar napihnila ob strani dva me« hurja, ker se je skoraj spozabila in bi najrajši kakšno zapela. Nato je poklicala svojega slugo, pisanega Močerada. »Prinesi čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, ki je spravljena v skrinji iz školjke! Za gosta pa prinesi slastno jed in ne pozabi na pijačo!« Komaj naročeno — že storjeno. Ves moker je prisopihal Močerad s čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, za njim pa so prinesle sužnje, dekle Pijavke, krožnike polne pečenk od muh, komarjevih bedrc, kačjih pastirjev, drobnih mušic in za pijačo poln korec, želodovo kapico, prekrasno zelene vode. Botra Žaba je odprla knjigo, popravila si očala, vzela v desno roko čaralico iz ribje kosti, v levo galebove oči. Čudne, prečudne be* sede je momljala — o strah in groza! Proti obrežju se je začela po« mikati procesija vsakovrstnih rib in ribic, da je bilo postalo morje kar črno in živo. »Odgovorite, kje je mladenič, ki so ga včeraj ugra« bile bele žene?« In ribe so začele odpirati okrogla usta, a ni bilo še razločiti glasu. »Vprašam vas še enkrat,« pravi botra Žaba, »kje je ribič, ki so ga včeraj ugrabile pomorske deklice?« Ves srečen, da izve odgovor, je skočil Maček bliže morju — ali ko so ribe začule, da išče Žaba ribiča, in zagledale črnega mačka, so bliskoma obrnile hrbet in izginile v globočino. »Poskusim srečo z galebjimi očmi,« je dejala malo neje« voljno botra Žaba, jezna, da se ji prvi poizkus ni posrečil, kajti prav rada bi postregla gostu Mačku. Vzela je galebje oči v desnico in govo« rila čudne, prečudne reči. Zdajci zašumi, da se je zatemnelo soln« ce, od vzhoda prileti jata galebov, ki so ob« viseli v zraku in ob« stali ravno nad moč« virjem. »Galebi vi, povejte mi, je mrtev ribič, li živi?« In že se oglasi z galebovih hrbtov črni Petelinček, naš znanec od vzhodne strani: »Kikiriki, on še živi, ali na dnu morjä, kamor nobena cesta ne peljä.« To se je prestrašil maček, ko je čul tovariša Petelinčka iz višav. Revež, leteti ni znal, in ko je tako počasi stopical po svetu za svojim gospodarjem, so se ga usmilili galebi, ga vzeli na hrbet in se dvignili z njim nad morsko gladino, da mu pomorejo iz hude zadrege. Ko so tako romali preko morja, so nenadoma zapazili pod seboj na mirni morski gladini belo deklico. Prevažala se je v papirnatem čolničku in žalostno prepevala. Pela je o ujetem ribiču, ki želi na kopno, zunaj pa da preži nanj druga bela deklica — Smrt. »Jaz si vem pomoči!« zakriči Maček ves prevzet, zakaj veselje mu je seglo v srce. »Samo sporočite ji, tisti beli deklici, da živita v ribičevi koči črni maček in črni Petelin. Če pa sta ta dva v hiši, ni Smrti blizu. Okrog hiše tava in medli, kako bi nas prepodila, blizu je pa ni, če jo še tako kosa srbi.« Dolgo časa so se posvetovali, kako bi neki poslali drobno pisemce belim ženam na dnu morja. »Pošljimo ribico k njim,« je dejal Maček in botra Žaba, ki je bila najbolj vajena v pisanju, je že izpulila Petelinčku iz repa dolgo pero, da napiše z njim prevažno sporočilo. »V vodi se pisemce zmoči; ko pride na dno morja, bo že raz» trgano in besede zamazane!« je žalostno modroval Petelinček, a botra Žaba je pogodila drugo. »Močerad, sluga Močerad!« je zakričala z de» belim basom, »pokliči dekle Pijavke!« In brž so prisopihale dekle Pijavke in se v vrsti postavile pred Žabo, čakajoč visokega povelja. »Prinesite mi Školjko! Lepo biserno Školjko, ki se bo tesno zapi» rala, da spravimo vanjo pisemce, naslovljeno v morsko globino.« In res! Kar na enkrat jih je osem privleklo lepo. težko Školjko, vanjo so položili pisemce in Petelinček je vtaknil še svoje najmehkejše peresce, Mucek pa šop črne dlačice ujetemu ribiču v pozdrav. Naro» čili so Školjki, naj se hitro potaplja in čimprej dovede ribiča na breg. Gledali so dolgo za njo vsi. Žaba je nataknila očala, Petelinček je iztegnil vrat. Mucek je razširil zenice, še Galebi so se približali morski gladini, da so kar krila v vodo pomakali. Tako so čakali tri dni in tri noči. Četrti dan zjutraj, ko je še bela meglica ležala nad morsko gladino, so kar nenadoma začuli prečudežno, milo petje. Kaj zapazijo? Lepe, bele deklice so plesale nad morjem, premilo prepe» vajoč so se poslavljale od ribiča in ga spremljale na obrežje. Maček in Petelinček sta poskočila na breg in kaj malo je manj» kalo, da nista padla v vodo. Še preden sta se utegnila pokloniti gospo» darju in zahvaliti pomorskim deklicam za skrbno varstvo in rešitev, že so iste bliskoma izginile in zapustile ribiča. To vam je bilo pozdravljanja! V botrinem gradu so praznovali gostijo, toda Maček in Petelin se nista ganila od ribiča. Pili in jedli so, da se je vse cedilo, proti večeru pa so se vsi skupaj odpravili domov. Spredaj ribič, roko v roki z Mačkom in Petelinčkom; za njimi je skakljala botra Žaba, da je očala razbila grede. Poleg nje je stopal Močerad, da'ji nosi črne bukve, za njimi so se zvijale dekle Pijavke; nad njimi pa so poletavali beli Galebi prav tja do borne ribičeve koče. Da bi bilo veselje še večje, potegne botra Žaba čaralico iz ribje kosti in galebovih oči ter začara revno ribičevo kočo v prekrasen grad. Hušk! — je nekdo skočil skozi okno, ko sta Maček in Petelin prestopila z ribičem grad. Bila je Smrt, ki je prežala za pečjo na mia» dega ribiča. Zdaj so j o.za vselej zapodili in ker so pomorske deklice podarile ribiču mrežo iz samih zlatih alg in biserov, mu ni bilo več treba pohajati na lov. Povabili so tudi botro Žabo in Galebe, da bi ostali pri njih, toda zaman! Žabi je bil najljubši njen grad Močvirje, Galebom pa najdražja široka morska gladina... Vendar so jih večkrat obiskali in vselej so se posmehovali deklici Smrti, zakaj Galebi so jo često videli z morja, kako se je iztegovala in na prstih kukala skozi grajska okna, odkoder sta jo zmeraj pre« podila črni Maček in črni Petelin. Kako vam gre? Običajno pozdravno vprašanje pri nas je »Kako vam gre?« ali »Kako se imate?« — Francoz vpraša že malce drugače »Kako greste? (Com« ment allez«vous?)« in Anglež »Kako delate? (How do you do? izg. Hau du ju du?)« ali »Kako ste? (How are you? izg.: Hau ar ju?)«. »Kako ste?« besedičijo tudi Italijani in Španci, medtem kò vpraša Rumun po počutku in zdravju z besedami: »Ali je vse v redu?« Na Švedskem je obi« čajno pozdravno vprašanje, prevedeno v naš jezik: »Kako stojite?« in v Danski: »Ali dobro živite?«, medtem ko se je udomačil pri Holandcih stavek: »Kako potujete?« Večina drugih, posebno orientalskih narodov, se pa ne pozdravlja z vprašanji, temveč z željami, kakor n. pr. Afgani, katerih pozdrav: »Mandana baši!« ima lep pomen: »Da bi nikdar ne postal truden!«, ali pa Perzijci, ki si voščijo: »Želim, da bi ne bila tvoja senca nikdar manjša!« Pri Kitajcih se pozdravne formule nanašajo večidel na jed in se glasijo: »Si že obe« doval?« ali »Si svoj riž že pojedel?« Najbolj čuden in smešen pozdrav pa je doma pri zamorcih plemena Vabeke in Lumpembe v Vzhodni Afriki, ki pozdravljajo visokega dostojan« stvenika svojega rodu z besedami: »Dober dan, bikec!« »Dobrodošel, veliki bik!« — Bik je namreč pri njih najdragocenejša stvar pod tem božjim solncem. GUSTAV STRNIŠA: Bigec. Živel je graščak, ki je imel prismuknjenega sina. Ker je bil oče že star, je svetoval sinu, naj gre po svetu in si poišče nevesto. Sin, imenoval se je Bigec, se je takoj napotil. S seboj je nesel samo star trnek in kos kruha. Ko je dospel pod grad, je srečal starega berača, ki ga je prosil vbogaime. Bigec mu je dal svoj edini kosec kruha. Berač se mu je zahvalil in izginil. »Ta ima pa urne noge! Pravkar je stal ves reven pred menoj, zdaj ga že ni nikjer!« se je čudil mladenič. Prišel je v gosto hosto. Temnilo se je. Zeblo ga je in lačen je postal, vendar jo je rezal dalje. Sredi gozda je zagledal blesteče jezero. Bigec je vrgel svoj trnek v vodo, da bi kaj ujel. Kmalu je dvignil iz vode nekaj težkega. Ko je vrgel tisto stvar na breg, se je začudil. Na trnek se mu je nataknil velikanski črevelj. Spravil ga je v grmovje in legel počivat. V sanjah pa se mu prikaže povodnjak in ga prosi: »Vrni mi črevelj! V spanju sem se sezul in vrgel črevlje poleg sebe. Pa si ti brskal s svojim trnkom po vodi in enega ujel.« »Kaj mi daš zanj?« je vprašal mladenič? »Biser, ki ti bo svetil po noči, da boš videl ko za dne!« je obljubil velikan. Bigec je bil zadovoljen. Povodnjak mu je prinesel biser in ga položil poleg njega, a graščakov sin mu je prepustil črevelj. »Kaj vendar tako blešči, da ne morem spati?« se je vzdramil iz sanj. Zagledal je biser, ki je sijal vanj. Spra= vil ga je v žep in mirno počival do jutra. Tudi naslednji dan je hodil po sami hosti. Bilo je že pozno popoldne in lakota ga je mučila. Sedel je med grmovje in premišljeval, kaj naj stori. Tedaj je zagledal med trnjem ma< lega možička, ki je bridko jokal: »Razbojnik krokar me je ukral moji mamici vili. Pomagaj mi!« Bigec je dvignil trnek in ga vrgel na pritlikavca. Ujel ga je za hlačice in ga potegnil k sebi. »Rešil si me. Hvala ti! Evo moje darilce!« je dejal pritlikavec in vrgel dečku jabolko: »Kadar boš ugriznil vanj, boš takoj nasičen!« Pritlikavec je izginil. Mladi graščak je brž ugriznil v sad in že je bila lakota potolažena. Naslednje jutro je našel med gr« movjem pot in krepko jo je mahnil proti gradu, ki ga je zagledal na skali pred seboj. Ko je dospel do skale, je hotel kar splezati po njej. »Ne plezaj po skali! Nà palico! Udari z njo trikrat predse!« je začul tedaj znan glas. Pred njim je stal berač, kateremu je bil mladenič dal svoj kruh. Slušal je in udaril. Že se je razširila pred njim cesta in kmalu je prišel v grad. V gradu je živel najbogatejši kralj sveta z najlepšo hčerko. Sredi, v visoki krasni dvorani, je stal prestol, kjer je sedel kralj, a poleg njega njegova hči. Ko je zagledal Bigca, ga je vprašal: »Kaj hočeš tukaj?« »Daj mi svojo hčer za ženo!« »Prinesi biser, ki bo sijal lepše ko vsi moji dragulji!« je trdo ukazal kralj, pokazal svoje ogromne zaklade in zažugal mladeniču, da ga bodo raztrgali grajski volkovi, če ne prinese bisera. Bigec je pa segel v žep in pokazal biser, ki mu ga je podaril po* vodnjak. Vsi dragulji so obledeli pred njim. Kralj pa še ni hotel dati hčerke. Obljubil je snubcu, da mu jo bo dal, če bo ostal zdrav in živ mesec dni zaprt v grajski ječi. Upal je, da se ga bo s tem iznebil. Bigec je bil zadovoljen. Slednji dan je vgriznil v jabolko in si s tem potolažil lakoto. Ko je prišel iz zapora, je bil še živahnejši ko prej. Zdaj se kralj ni več upiral. Napravil je sijajno poroko. Bigec se je v zlati kočiji peljal z nevesto obiskat svojega očeta, ki je bil tako vesel sinove sreče, da je živel še mnogo, mnogo let. Ena, dve---Miklavž že gre, tri, štiri---za njim se parkelj šopiri! , Kdo izmed vas ne pozna tistega prijetnega in tajinstvenega razpoloženja pred praznikom sv. Miklavža? Mladina si pripoveduje pravljice, poje, moli in sedi zvečer v prijetno zakurjeni sobici in je ta čas pridna, nadvse mar* ljiva... Zato tudi mi ne bomo lenarili, prav res, da ne! Izdelati hočemo nekaj ličnih stvari za praznik tega častitljivega svetnika; mogoče nam prinese potem veliko več kakor smo si želeli, pa tudi črnih parkljev se nam ne bo treba bati. Miklavža (slika 9) napravimo najbolje iz belega zavijalnega ali risar* skega papirja. Najprej si narišemo četrtino kroga s premerom 25 cm; na eno stran pa še načrtamo '1 cm širok rob (slika 1). To obliko izrežemo in jo zlepimo z imenovanim robom skupaj (slika 2). Miklavževo telo je gotovo. 8 cm od vrha vrežemo v stožčasto obliko dvoje odprtin, skozi kateri bomo pozneje potegnili obe roki (slika 3). Za ti vzamemo kos papirja, ki je 15 cm širok in 7 cm dolg, ga zvijemo skupaj v obliki valja (slika 4 spodaj), vtak* nemo skozi obe odprtini v telesu in prilepimo (4 zgoraj, dvakrat izrezati!) ročici nanj (slika 6). Nato narišemo ali naslikamo obraz, ga oblepimo z brado iz vate (slika 5) in Miklavža ozaljšamo. Ko je dolnji rob oblačila lepo okrašen z naslikanim našitkom in ko smo okrasili še rokave, izrežemo mašni plašč (slika 7). Košček barvastega, svetlega papirja zapognemo po dolgem in počez, kakor vidimo na sliki (rob zapognjenega dela leži ob črtasti črti in na zgornjem delu plašča) ter nalepimo nanj, potem ko smo ga zopet razprostrli, spredaj in zadaj po en križ iz pozlačenega papirja; nato Miklavža oblečemo. Škofovsko kapo (slika 8) izrežemo iz dveh delov in jo na straneh sešijemo. Palica je zvita iz žice, ki jo lahko tudi, da se lepše sveti, prelepimo s pozlačenim pa* pirjem. Parkelj iz preluknjanih kroglic (pripravne so steklene krog* lice rdeče ali črne barve, kakor jih običajno rabimo za ovratne verižice) je posebno uporabljiv za okrašenje zavitih Miklavževih daril. Za izdelavo tega nestvorčka potrebujemo tenko cvetlično žico približno 50 cm dolžine. Na njo nanizamo dva podolgovata, ozka in okrogla valjčka, in sicer tako, da ležita približno v sredini žice. Na vsak prej imenovani preluknjani valjček pa nanizamo na desno in levo stran po eno majčkeno kroglico in potegnemo žico zopet skozi daljšo kroglico (slika 1 a). Rožički parklja so gotovi. Oba konca žice potegnemo nato skozi večjo kroglo (glava) in skozi eno prav majhno kroglico (za vrat, slika lb). Na vsak konec nanizamo še štiri sred» njevelike in eno majhno kroglico, potegnemo žico zopet skozi srednjeveliko in nato oba konca skozi eno veliko kroglico (sliki 1 c, f.). Nogi napravimo ravno tako kakor roki, samo potrebujemo pri tem za vsako nogo pet sred« njevelikih in eno majhno kroglico. Skozi oba konca pa potegnemo pet tenkih podolgovatih valjčkov (rep). Nato povlečemo en konec žice skozi eno manjšo kroglico, drugi konec prav tako skozi isto, toda od druge strani, odščipnemo žico, da meri vsak konec le 1—2 cm, in vtaknemo ta dva konca v zadnji dve kroglici repa (slika 1 d). Slika 1 e nam pokaže, kako je razvrščena žica v kroglicah, in sličica 1 g gotovega parklja. Obraz poslikamo z gosto barvo ali s tušem. Parkelj iz volne (slika 2 b) je napravljen iz debele volne v rdeči ali črni barvi, pa tudi v obeh barvah je še ravno tako »strašen«. Volno si ovijemo okoli dveh prstov tako, da dobimo okoli njiju 6—8 ovitkov; nato pa ovijemo še enkrat volno okoli štirih prstov v dvanajstih legah. Oba na« stala kolobarčka prerežemo s škarjami, vtaknemo manjšega skozi večjega in dobimo na ta način rožička in nogi za parklja (2 a). Tesno pod prerezanimi mesti ovijemo še posamezne končne dele z volno, da ne zlezejo narazen. Nato navijemo še eno tanko zanko na štiri prste kakor na nogi in jo vlo« žimo na mesto, kjer se stikata prvi dve zanki (glej sliko 2 a). To mesto nato ovijemo navskriž in prav trdno z volno, na ta način nastane telo parklja. Oba rožička pa ovijemo tako gosto, da gledata samo njihova skrajna, vrhnja konca iz volne (glava! slika 2 b). Če napravimo tega parklja v velikosti 3—4 cm in prišijemo nanj tenek motvoz ali ozek svilen trak, dobimo prav srčkan znak za v knjigo, da ne pozabimo, ko smo jo odložili, kje smo nehali čitati. Za češpljevega parklja (štev. 3) potrebujemo eno jabolko, dve smokvi, deset suhih češpelj in nekaj rozin. Tenke lesene paličice tvorijo »okostje« in majhna deščica služi kot opora (stojalo). V jabolko zapičimo poleg peclja zobotrebec ali ošiljeno vžigalico, nanj našpiknemo smokvo (vrat) in še eno, prebodeno od strani (glava). Pecelj od strani nabodene smokve tvori nos; za oči, usta in rožička pa uporabimo rozine s prav majh= nimi koščki vžigalic. Roki in nogi sta iz večjih ostro ošpičenih paličic, na katere nanizamo suhe slive. Sprednji šapi sta pa dve rozini. Drobna verižica iz žice ali pozlačenega papirja, ki naj jo parkelj drži v roki, ga napravi še strašnejšega. Da ta sadni hudobec trdno stoji, vdolbemo v majhno desko dve luknjici in vtaknemo vanji nogi parklja. Zadostuje pa tudi, če pritrdimo na vsako nogo za oporo večji plutovinasti zamašek. No, to pot smo vas pa naučili lepih copernij, mar ne? Le imenitno se zabavajte z njimi, pa vsega dobrega polno skledo naj vam prinese sv. Miklavž! Jesenska. Tiho, tiho, nina, nana, da bo mogla spati naša dobra mati zemljica zaspana. Jelše, bukve, hrasti, njeni otročiči, so jo poljubili, z listjem jo pokrili. In čez božje solnce zastor potegnile so meglice sive, da bo lahko spala zemlja izgarana, nina nana! Tiho, tiho, nina, nana, ptički so se skrili, črički umolknili, padla mrzla slana. Utva. Dan skrbi. »Striček« je venomer brez zavesti. Izgovarja nerazumljive besede. Brez prestanka ponavlja: »Hop! Allez! Saltomortale double, hop!« Kaj naj to pomeni? Vprašam ga, ko ozdravi. OrisOri se glasno smeje, škriplje z zobmi in se premetava. Starka Si*Ma, naša zdravnica, žalostno kima z glavo. Ngu«Ngu sedi pri njem in joče. Ves narodek je v skrbeh za življenje Ori«Orija. Dan skrbi. »Striček« se ne premetava več in nič ne govori. Leži bled in se ne makne... Gleda nekam visoko. Zdi se, da nič ne sliši. Tetka Si*Ma in Ngu^Ngu sta vedno bolj žalostna... Tri noči sem prejokala ... Dan upanja. OrisOri se počuti danes bolje. O, kakšna radost! Prosil je jedi. Sama sem obrala najbolj sveže bambusovo steblo in sem nakrmila ranjenca. Takoj je zasipal. »Sedaj bo živel!« je prerokoval častitljivi Bo«Bo. Srečni smo. Tetka Hara«Ua, ki je bila v 'bolezni »strička« molčeča, danes ves dan klepeče. Vsi so tako srečni, da je nihče ne moti. Dan nove žalosti. »Striček« je že zdrav. Prekopicava se, dasi je slab. Dela take ob-raze, da ni mogoče zdržati. Še celo sam Bo«Bo od veselja gode. Ori=Ori se čuti junaka. Kroži po jami, bliska z očmi in mrmra: »Serval! Kaj je to — servai?! To je — uboga podgana! Dajte mi leva... za dvoboj ... Toda prej mi dajte dobro palico. Tako, pošteno, iz celega debla starega drevesa. Jaz že naučim leva reda... Ha!« Vsi se smejejo, a »striček« najglasneje. Saj vemo vsi, da servai ni podgana. Vidimo na prsih Ori=Orija strašne brazgotine, ki mu jih je zadal ropar s kremplji. Serval — je nevaren, silen sovražnik. Prepričal se je o tem v kratkem sam Ori«Ori. Rane so se iznova odprle. Trpel je, ležal, tresel ga je mraz in ječal je. Zvečer je začel blesti. Vzklikal je nerazumljive besede. Nikogar ni poznal... Strašen dan. Če bi bil Ori«Ori zdrav in močan kot prej, nas ne bi zadel tako strašen udarec ... Le težko morem zbrati misli, da opišem dogodke minule noči. Strašno je naše življenje! Mi — šimpanzi nikomur ne škodujemo. Medtem pa nas obkroža toliko sovražnikov od vsepovsod! Zakaj je padla na nas taka kazen? Kdo nas kaznuje? Čemu? Danes je ves dan divjal naliv. Zvečer se je zjasnilo. Po nebu je plaval mesec. Svetil je jasno. Savana je v njegovih žarkih postala bela. Od dreves so se vlekle črne sence, lzpočetka so bile dolge, pozneje pa, ko je mesec zaplaval nad gorami — kratke, jedva doseg« ljive. Nismo še spali. Turpatam so se šimpanzi tiho pomenkovali. V svojem kotu se je premetaval in zmešano govoril bolni Ori«Ori... Otroci so spali, stisnjeni k materam. Redko so se oglašale ptice v grmovju. Cikali so netopirji. Piskale so podgane, ki so gnezdile med kamenjem. Daleč na savani so se sve« tile kaluže vode. Nabrale so se po nalivu. Vse naokoli je mirno za« spalo. Nenadoma... Lasje se mi ježe, če se spomnim tega trenutka. Zrla sem na savano, ležeč pri mamici. Nad robom skale, ki se začenja ob izhodu jame, se je namah dvignilo nekaj črnega. Rastlo je z nenavadno naglostjo. Strah mi je odvzel glas ... Velika žival z dolgim repom. Spoznala sem jo ... Leo« pard je zavohal naše skrivališče. V tem hipu se je črna senca premak« nila nad menoj. Šla je, valeč se. Široko je stavila noge in razkladala kosmate roke. Bil je eden naših največjih samcev. Vendar ga nisem mogla takoj spoznati. Leopard je že ležal, pripravljen za naskok. Šimpanz ni čakal. S silo se je odbil od zemlje. Slišala sem, kako so gluho udarile ob kamen mogočne noge. Vrgel se je na napadalca kot vihar. Padel mu je na hrbet. Trčil je vanj, objel ga z močnimi rokami in ga skušal zadušiti. Ropar se je metal z vso silo. Tesno sklenjena borilca sta se za hip zamajala nad skalo in se zakotalila navzdol. S truščem se je utrgalo za njima kamenje in drobni prod. Oddaleč se je zaslišal gluhi, grozili krik šimpanza. Vsi so planili pokonci in stekli k robu strme skale. »Kdo se bori z leopardom? Koga ni v brlogu?« so se razlegla skrbna vprašanja. »Vodnik šimipanzkega rodu, moj sin, hrabri Rru, nas brani!« je s ponosnim glasom zaklical častitljivi Bo*Bo. Videli smo bitko kakor na dlani. Borilca, padajoča navzdol, sta se odtrgala drug od drugega. Stala sta sedaj na odprtem prostoru, oko v oko. Veliki, pisani leopard, močni ropar, in moj oče Rru — mogočen, črn kot skalna groblja. Stal je in se glasno tolkel v prsi. Leopard je skočil k njemu in ga udaril. Rru je vzdržal napad in odgovoril s straš* nim udarcem s pestjo. Dolgo je trajala bitka. Sovražnika sta se na* padala z besnostjo in krikom. Leopard je tolkel s šapami, trgajoč očetu kožo. Rru ga je oglušal in metal na zemljo z udarci pesti. Ko mu je ropar skočil na prsi, ga je oče objel in pritisnil nase. Črez hip ga je dvignil in telebnil ob zemljo. Omamljeni sovražnik se je hotel odtrgati za skok. Mogočni Rru se je razmahnil in mu zdrobil čeljust. Videli smo, kako mu je visela brez moči. Vendar je leopard zbral svoje sile in se zaril očetu s kremplji v prsi. Rru se je zamajal. Zopet je spravil pod sebe nasprotnika in ga udaril z vso močjo. Leo* pard je žalostno zatulil in otrpnil. Atek je zmagal. Strašni sovražnik je ležal brez življenja. Imel je razbito čeljust in iztrgan drob. Rru je dolgo stal nad njim. Zdelo se nam je, da nečesa čaka ali pa da se je globoko zamislil. Namah je krenil pred.se. Šel je na savano. Dolgo se je črnil na beli, razsvetljeni ravnini, dokler ni omahnil in padel. Brambovci so hiteli na pomoč in prinesli vodnika. Mogočni Rru ni več živel... O, če ibi Ori*Ori ne bil bolan, bi bil pomagal v bitki vodniku. Drugi šimpanzi se niso upali. Moj oče je padel v obrambi našega rodu. Njegova smrt je bila lepa in veličastna ... Nikdar ne pozabim atka, ne! vodnika našega, polnega poguma, moči in junaštva. Ponosna je nanj Ket, hčerka Rru=ja! (Dalje prih.) Madeži od črnila. Ni lepo, če jih delate v šolski zvezek ali celo v knjigo, pa tudi kakšne neprilike imate z njimi. Če sede madež prav široko in udobno na prvo stran zvezka, ni več rešitve. Hitro ga pokrijete s pivnikom, ste pa zraven tako neprevidni, da postane zaradi tega madež še večji in se vam roga s papirja kakor pravcati parkelj. Potem potegnete iz žepa nožič ali radirko in ga drgnete, praskate, strgate, pihate in gladite z nohtom, obdelavate na vse načine, toda nič ne pomaga, madež je še vedno tu in papir pod njim jame postajati sumljivo prozoren in tanek. Iz zvezka ali knjige je tega črnega tovariša tudi pridnih, a malo nepaz» ljivih učencev težko odpraviti. Če pa kane na kos papirja, ki nima posebne vrednosti, nastane iz tega neprijet» nega tovariša prav zabaven škratel), ki ga lahko po mili volji izpremenite v različne fletne stvarce, v krokarja, račko, slona, miško, zmaja in kaj vem še vse. Le oglejte si tede »packe«! Ali ni vse to zelo zabavno! Napravite madež na košček papirja (pa samo na papir, gorje vam, če ga kanete kam drugam, to bo mamica huda) in premislite, v katero sličico bi se dal najlaže preobličiti. To lahko dosežete na dva na» čina: da potegnete okoli madeža okvirček (kakor na naših sličicah), ali pa da ga povečate s peresom, mu dodaste na enem oglu še malo črnila v obliki pike, četverokotnika ali ga na drugem koncu izbočite itd. Končno že po» gruntate: aha, štorklja ali žaba bo nastala iz tegale. Madeži, ki so zvezkom najbolj nevarni, to so veliki in že malce pokriti s pivnikom, dajo včasih najbolj čudne in zagonetne slike. Pa prepričajte se sami! In če se vam kateri prav dobro posreči, ga pošljite gospodu Doro» poljskemu! IVO TROST: Ni v vsaki luknji raka. Hudo je bil objesten in domišljav Gregoračev kuža Brani. Majhen, kakor ni bil rad, je nazival samega sebe kar »mi«. Vsakogar je oblajal, če se je le drznil mimo hiše — najsi po veliki cesti. Neko dopoldne je zopet obkladal s »hov»hovi« kolesarja, ki se mu je mudilo v mesto. Obenem je tudi kazal zobe in jih zadiral v kolesar j eve hlače, mogoče tudi v bedro. Mož je brcal, podil pasjo mrcino in se branil, kakor je mogel. Ni se ga ubranil. Moral je s ko= lesa. Tedaj pridrvi nasproti drug kolesar. Tresk! In oba sta bila na tleh — prvi s polomljenim kolesom, drugi s pobitim nosom in opra» skanimi rokami. Branija pa nikjer. Vname se prepir, da je drla skupaj vsa vas. Kuža je že slutil, da nekaj ne bo prav, pa jo je ubral za hišni ogel, odkoder je škodoželjno kukal, kakšen bo konec; bevsknil pa ni več niti iz daljave, zakaj kolesarja sta se ozirala, kje je oni — tretji, ki je nakuril nesrečo. Brani je stisnil rep in se previdno umaknil v hišo za peč z zmagovito za* vestjo: Zopet smo razdrli eno. E, e! Smo pa le Gregoračev kuža, ki se ne boji nikogar! Mar ne? Kolesarja sta se v jezi raz» šla in srdito pogledovala pro« ti Gregoračevemu domu, češ, le čakaj bevskač in grizun, bodo že še zapihale druge sa» Pe ... Nedolgo potem je drevil po cesti proti mestu zopet prejšnji kolesar, za njim — seveda — Gregoračev kuža Brani. Na» sproti pa jima ni privozil drugi kolesar, marveč se je psu zgodila nesreča, da ga je prvi kolesar brcnil z vso silo v smrček, da je pozabil takoj svoj »mi« in svoje bahaštvo, milo zajokal in zacvilil ter jo z repom, stisnjenim med noge, pobrisal nejunaško domov pod peč. Prav nič se ni utegnil ozirati za sovražnikom, ki je zmagovito brzel po svoji poti in se mu glasno smejal, da sta tako kmalu napravila obračun za hlače in bedro. Gregoračev Brani je nesel pobotnico domov na smrčku. Da bi je vsak ne videl in se ne norčeval iz njegove pogumnosti, je pod pečjo stisnil smrček med šapici. Niti jesti ni mogel tiste dni. Sklenil je pa, da bo poslej puščal kolesarje na miru. — Tisto bevskanje in zaleta» vanje — je razlagal sam sebi — ni za nas; je le za otroke. Ni v vsaki luknji raka. Tudi vsak kolesar ne zadene vselej, kadar brca. Ali kadar zadene, t.o vemo »mi«, da — boli. Nekaj o podganah. Miši in hišne podgane so tisti glodalci, ki so človeku upravičeno najbolj zasovraženi, posebno podgane so mu vedno kaj nemili gostje v nje» govi hiši. Njihovim kakor dleto ostrim zobem, ki oglodajo, ogrizejo in uničijo vse, kar jim je in kar jim ni na poti, kljubujejo samo kovine in najtrše kamenje. Njihova plezalska umetnost je občudovanja vredna, ker imajo zelo ostre kremplje in jim je tudi njihov dolg, z luskinami pokrit rep izvrstno prijemalno in opiralno sredstvo. Po svoji predrznosti, urnosti in zvijačnosti prekašajo vse druge živali enake velikosti. Vse te njihove last» nosti jih napravljajo za nevzdržne sostanovalce človeških naselbin, ker se vgnezdijo kot neprijetni podnajemniki v vsakem kotičku od kleti do pod» strešja in ga ne zapuste prej, dokler jim s silo ne napravimo konca. Ta siva do rdečesiva. temnorjava in črna svojat, ki se boji svetlobe kakor vrabec strašila, je postala v kratkem času svetovna nadloga. Kjer stanujejo na zemlji ljudje, povsod je najti tudi podgano, izvzeti so le po» lami kraji. In kadar mislimo, da smo jo na enem kraju popolnoma iztrebili, se pojavi na drugem kraju kar v celih vojskah. Stara pisana poročila omenjajo podgano že v 13. stoletju. S popolno verjetnostjo torej lahko trdimo, da se je takrat prvič pojavila pri nas. Po tej dobi se je razširila tako hitro, da so že v prihodnjih letih govorili o pravcati podganji nadlogi. Leta 1400. so se v Franciji podgan že komaj ubra» nili. Če bi takrat narava sama z lastno silo (povodnji, hud mraz in kužne bolezni med živalmi samimi) ne pomagala, bi skoraj gotovo izumrli ljudje vsled njihove ogromne požrešnosti in divjega uničevalnega dela, tako brez moči so bili napram tem živalim. Tako pa je vztrajala podgana v naših krajih celih pet sto let in je na» pravila milijonsko škodo. V sredini 18. stoletja pa je dobila iz Azije večjo, močnejšo in bolj podivjano sivo pod» gano kot hudo nasprotnico. Naša hišna podgana ji je v kratkem času podlegla tako, da je pri nas vsaj v nekaterih pokrajinah in tudi drugod skoraj docela izginila, ali pa se po» javlja le v majhnih množinah. Po poročilih ruskega prirodoslovca Pa>lasa je prišla siva podgana pred nekako 200 leti v velikih strnjenih množicah iz Perzije. V letu 1717. so preplavale te živali široko reko Volgo in dobesedno preplavile v kratkem času vso veliko provinco Astrahan. Od tam se je razširila ta nadloga preko vse Evrope. S tem da so jim služile trgovske ladje za most preko Velikega Oceana, so obljudile kmalu vso zemljo. Kadar je siva podgana lačna, se spravi z nekaj tovarišicami kar nad kure» tino in jo požre in ogloda do kosti: tudi slabotnejše ali zaradi bolezni manj odporne domače živali — kakor mladi pujski — postanejo lahko njihova žrtev; celo nenadzorovane otroke v zibelki so že napadle in ogrizle. Boj med sovrstnicami pa konča vedno tako, da zmagovalka požre premaganko. Marsikatero izgubo v kokošnjaku ali v hlevu za zajčke, ki jo pripisujemo včasih kuni, mački ali dihurju, imajo v skoraj večini primerov na vesti pod» gane. Seveda je tega roparja, ki je izreden veščak v tekanju, plezanju, ska» kanju in plavanju, torej pravi športnik v vseh panogah, zraven pa še poln zvijače, težko docela zatreti. v Šaljiva vprašanja. Kam ne posije nikdar solnce? Kdo je najhitrejši slikar? (-oou3s b[sj) ( ofp3l§0) * « Zakaj imajo kuharji bele čepice? Kdo hodi po svoji glavi? (•luiifu z ofbau^od as bq) (-nfjAao bu fl3CPZ) Naše uganke. i. ZASTAVICA V PODOBAH. a * -i * - iv» * t * ^ . BMW1 2. KRIŽANKA »MIKLAVŽ«. Vodoravno: 2. prislov; — 3. mor» ska žival; — 4. pogojnik; — 5. prislov kra= ja; — 6. prislov časa; — 7. oče; ■— 8. oseb* ni zaimek; — 9. isto kot 8.; — 10. ne star; — 11. počasna žival. Navpično: 1. dobri svetnik; — 2. leskovka; — 5. sorodnica; — 6. mizarsko orodje; —- 9. izraz pri nogometu; — 10. vzklik; — 11. predlog. KAKO JE IME NAJMLAJŠEMU BRATCU? Mitja, Eva in Tone imajo mlajšega bratca, ki je star 2 leti. Kako mu je ime^ (Iz vsakega teh treh imen morate iz« brati po eno črko. Veliko vlogo igra v tej uganki številka 2.) 4. BESEDNA UGANKA. Prva vsakomur je dana v večji ali manjši meri, vsakdo res ni Peter Klepec, silen pa je le kateri. Druga hlad prijeten širi in te žejnega napaja, kadar izpod skal privreje in se v daljni svet podaja. Vzemi k drugi zadnji črki: zazveni ime ti kraja. Sama zadnja pa pove ti vse namesto enačaja. Zdaj celoto glej pred sabo: joj, da kdo se ne udere! Pod Ljubljano se nahaja, saj tako se v knjigah bere. l. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. Črke vsake vrste se razvrste V 12 be« sed. ki značijo: 1. mesto ob Pravi; 2. slovenskega pi« satelja; 3. del drobja; 4. del stenske ure: 5. kovino; 6. dolino v Bohinju; 7. črednika: 8. slovenskega pesnika; 9. majhen zvon: 10. ivas pri Ljubljani; 11. slovensko mesto v Italiji; 12. bodeč grm. Početne črke vseh 12 besed, čitanke navzdol, povedo ime in priimek sloven« skega {pesnika. * REŠITVE UGANK IZ PRUGE ŠTEVILKE. 1. Zastavica v podobah; Živela Jugo« slavija! 2. Zagonetni križ: Zvonček, Konjice, sočivje. 3. Katero šolo obiskujejo nastopni di= jaki: Realko. 4. Dve posetnici: 1. piskroivez, 2. kiju« čavničar. Vse štiri uganke so rešili: Babič Miloš, Tavčar Živko, Tatjana Bitenc, Hočevar Marijan. Bojan Jamnik, Eda Flerè, vsi iz Ljubljane; Delakorda Mi« ljeva, Vlasta Mramor, Zalokar Srečko, Zo« ran Jerin iz Celja; Vida Kovačič, Marijan in Bojan Škofič, Maribor; Franc Toplak in Anka Kadliček, Ptuj; Tušek Mirko. Kranj; Marijanka Prestor, Moravče; Vida Korošec, Zagorje; Darò Dolar, Kranj; Drašček Sto« jan, Zalog; Žagar Vinko, Boh. Bistrica; Rajšter Josip, Šoštanj; Danilo Vižintin. Boncelj Primož, Zagreb; Marija Ogrin, Ravne; Kurnik Majda. Velenje; Nada Ju« rišić, Gradac; Nada Uršič, Čatež ob ßavi: Mimica Zadravec, Hum pri Ormožu: Van« da Pelko. Zagorje; Milan Kos, Radeče; Weingerl Vlado, Šoštanj; Otmar Rechber« ger, Kresnice; Slavka Jerin, Toplice pri Zagorju; Leo Adamič, Zagorje; Bojan De« franceschi, Beograd. Tri uganke so rešili: Malenšek Štefan, Boh. Bistrica; Stani« slava Repnik, Kamnik; Herman Suchy, Niš: Janežič Miloš Bled; Zlatica Jug, Studenci (pri Mariboru; Dušan in Boris Der« novšek, 'Sv. Barbara v Slov. goricah; Gač« nik Friderik, Hrastnik ; Anica Semova, Ljubno ob Savinji; Janez Plevel, Ljubljana. Dve uganki so rešili: 1 Mirko M'helič, Studenci pri Mariboru; Strajner Oton, Kisovce pri Zagorju. Eno uganko so rešili: Kandušer Jvan, Šoštanj; Štefka Pin« tar. Bukovica nad Škofjo Loko; Elza Mil« lonig, Guštanj. * Nagrade za pridne ugankarje razpišemo prihodnjič! I ZAPOMNITE SI TOLE! Najdaljše pogorje na svetu je v Arne« riki. To so Kordiljeri, ki se raztezajo v dolžino preko 1500 km. Zverine za živalske vrtove, cirkuse in podobna podjetja niso poceni, ker po« vzroča njih lov in prevoz velike stroške. Najdražje so žirafe (260.000 dinarjev). Afriški slon stane 190.000 Din; bolj ceneni so levi. ki jih lahko kupite po 50.000 Din. Prvo zgrajeno letalo je bilo prav lahko. Tehtalo je samo 200 kg in ga je lahko en sam človek vlekel po tleh. Današnji zračni velikani tehtajo pa že preko 15.000 kg. Pred 20 ieti so dosegli z aeroplani hitrost 50 km na uro, danes pa že lete z brzino 480 km. Krepak mož vzdrži brez hrane pet ted« nov in še več, brez vode pa največ 5 dni. Žejo prenašamo namreč težje kakor glad. * ŽIVALI IZ ŠTEVILK. 5. ČRKOVNICA (Sestavil J. W.) e i i k o s a d i n r t b i i o s t a h i 1 n o 1 e e o z ž a a C k n u a i P r s t a C e k r š a č e k n v č č e n r u a d i i i r e č i m n š Velespoštovani g. Doropoljski! Že drugič se oglašam v Vaš cenjeni kotiček. »Zvonček« mi jako ugaja. Naj» bolj z veseljem čitam lepo povest »Ziv= ljenje iti prigode male opice«. Doma imam brata, ki hodi v 3. razred osnovne šole in tudi zelo rad prebira Vaš »Zvonček«. Pozimi se pojdeva večkrat smučat. Če želite, Vam pošljem drugič zgodbo, ki jo je doživel prijatelj mojega očeta v ruskem pragozdu pred 20 leti. Jako bi me veselilo, ako bi zagledal to svoje pisemce v Vašem kotičku. Sprejmite iskrene pozdrave od Vinkota Žagarja, učenca v Boh. Bistrici. Odgovor: Ljubi Vinko! Zgodbo iz ruskega pragozda mi pa kar brž pošlji, gotovo bo zanimala vse moje Zvončkarje. Pa bratca pozdravi in zdravstvujta! Gospod Doropoljski. * Spoštovani gospod! Jaz sem prvorazrednik osnovne šole. Vaš »Zvonček«, ki mi ga čita sestrica, mi jako ugaja. Ko se bomo naučili v šoli vse črke, bi Vam rad več pisal. Danes sem risal avto in zrakoplov, kar bi najrajši imel, ko bom, velik. Obe risbi prilagam Vam za spomin. Sprejmite, prosim, iskrene pozdrave od Ivančka Srebotnjaka iz Sv. Petra v Savinjski dolini. Odgovor: Ljubi Ivanček! Za prijeten spominček se Ti prav toplo zahvaljujem. Jako bom vesel, če ml o priliki pošlješ še kakšno risbo. Ako se Ti bo posrečila, jo bom pokazal vsem svojim ljubim Zvončkarjem. Zdravo! Gospod Doropoljski. * Cenjeni gospod Doropoljski! Oprostite, da Vas nadlegujem s tem pismom. Vidim, da se malokdo oglasi iz tega kraja. Jako mi ugaja prelepi list »Zvonček« in njegove krasne povesti, zla; sti tista o Kaški. Prosim, če bi imeli v kotičku kak prostorček za moje pisemce. Sedaj pa sklenem te vrste in jih iz* ročim belemu golobčku, naj jih ponese čez hribe in doline v tisti kraj. kjer stanujete Vi, gospod Doropoljski! Vas in vse kotičkarje pa srčno po» zdravlja Vrhovškova Franica, učenka II. raz. na Žusmu. Odgovor: Draga Franica! Kakor vidiš, je golobček prinesel Tvos je ljubo pisemce nä pravi naslov, samo dolgo je letal z njim okrog, bog ve, kje vse je bil. Upajva, da bo prihodnjič bolj uren. Pozdravljena! Gospod Doropoljski. '* Blagorodni gospod Doropoljski! Oprostite, da Vas nadlegujem. Upam. da boste tudi zame našli kak kotiček. Večkrat sem bila že namenjena, da Vam pišem kako pismo. Najbolj mi ugaja »Zvon ček«. Zelo me zanimajo Vaše zagonetke. Sedaj hodim v 7. razred osnovne šole v Sevnici. Uči me zelo dober učitelj g. Sreč; ko Vutkovič. Prav rada rešujem uganke. Tudi na povesti ne pozabim. Najljubša predmeta v šoli sta mi risanje in zemlje* pis. Tudi petje me zanima. Ako boste zas dovoljni z mojim pismom, Vam bom pi--sala še večkrat. Vsem kotičkarjem in tudi Vam želim uspešno novo šolsko leto! Sprejmite srčne pozdrave od Fanike Marondinijeve, Gornje Brezovo, (Sevnica). Odgovor: Draga Fanika! Hvala Ti lepa za ljube jih v.) pisemce! Tudi jaz Ti želim obilo uspehov v Ietoš; njem šolskem letu in te prisrčno pozdravljam. Gospod Doropoljski. Ostala pisma priobčimo prihodnjič! POKOJNEMU Oh, oče, kako hudó ini je po Tebi., kadar vrnem se v domači kraj. Vsi so zberejo krog mene, le Tebe več ne bo nazaj ... Pokriva bela te odeja. Tvoj grob je zapuščen in tih. namesto cvetja pa poganja iz mojih prsi tožen vzdih. Počivaj sladko v hladnem domu. Ti dobri, blagi oče moj, namesto svečk na Tvoji zemlji ljubezen moja Ti gori nocoj... Mirko Mihelič, Studenci pri Mariboru. DINAR JE PRIPOVEDOVAL... Učila sem se kakor navadno zvečer. Domači so odšli že ispat, le Ijaz sem si na vse načine belila glavo, a ta 'dan sem bila nenavadno zabita, j Bolj ko sem se učila, manj \sem znala, vsq skupaj se mi je ine» šalo. Učila sem se slovensko slovstvo. Da vidim, koliko sploh znam: »Josip Jurčič se je rodil... Ah, kje 5e? Aha. na Muljavi, na Gorenjskem leta 1944..., Sedaj se šele streznim, ko pogledam v zvezek Saj Mu» ljava je vendar na Dolenjskem in ne na Gorenjskem; za božjo voljo: leta 1944. niti še bilo hi!... Torej še enkrat! Jurčič se ,je rodil 4. marca 1844. na Muljavi. Ne moreni dalje, .glava me že boli, zdeha se mi pa tudi... Moje misli so bile vse zmešane, oko mi je nemirno pregledovalo vsak kotiček v sobi in Imi končno obstalo na dinarju, ki je revež že K-es umazan ležal med mi); jimi knjigami. Zamislila sem se v njegovo življenje in usodo. Kaj, ko bi vedela kdo ga je že vse imel v rókah! Nisem dolgo premišlje« vala njegovega krogoteka, zakaj kmalu so mi oči začele lesti vkup. Pustila sem Jur« čiča na papirju, dinar na mizi in sem kmalu sladko izadremala. Ah, kako lepo se mi je sanjalo! Mali, umazani dinar je nenadoma začel rasti. po« stajal je večji in večji, dn kakor da je bral prej moje misli, mi je začel pripovedovati: Ko so skovali mene in veliko število mojih veselih bratcev, smo postali zdru« ženi v lepi novi obleki veliki gospodje, saj igramo vendar glavno vlogo v državi. Od» dali so nas v lepih zavitkih v banke in fi« nančne urade, ti pa so nas razdelili v tra« fike in tedaj se je ločila življenska pot vsakega posameznika izmed nas. Prišel sem v roke bogatemu trgovcu. Hranil me je nekaj časa z mojimi tovariši vred v mali denarnici, potem pa nie je oddal na cestni železnici. Nato sem priromal v roke mlade gospodične, ki me je vesela p ogle« dala in vzkliknila: »Joj, kako lep jc ta novi dinar!« Mislil sem, da ostanem dolgo pri njej. a kmalu jo je premagala sladko« Iz mladih peres . . . (Prispevki „Zvončkarjev".) OČETU. snednost. Zamenjala me je za eladke bon» bončke. Iz slaščičarne sem prišel v posest lahkoživemu gospodiču, ki me je nič 'hu» dega sluteč po poti izgubil. Ah. od tedaj pa ni bilo več moje lepe obleke. Med pra« hom sem se grozno umazal. Našel me je delarec in >— oh nesreče! — stisnil jme 5e v -žep in me ipotem oddal za cigarete, po« leg je pa še zabrusil iprav robato: »Dobre 'so cigarete zastonj!« No, potem pa sem kmalu našel dolgo» trajno domovanje. ,Star skopuh me je kon» čno zaprl V železno omaro. Hoj, tam je bilo druščine! Hitro smo se spoznali med seboj. Dobil sem celo (starega Znanca iz torbice mlade gospodične, ki se kar ni mo» gel načuditi moji revni suknji. Gotovo mojemu 'gospodarju ni šlo več dobro. Ste« vilo pisanih tovarišev se je začelo od dne do dne krčiti. Ponosnih Stotakov in pie» meni tih tisočakov, ki so nas tako .po strani gledali, ni bilo več. Potrtega lica je gospo« dar obrnil fvsakega posebej, preden ga je izdal. Prišla je vrsta tudi name! "Poslovil sem se od ostalih tovarišev, od obupahega gospodarja in krenil z malo kopico kot zadnja obramba tia davkarijo. No, potem sem prepotoval še marši» katero pot po naši lepi domovini. Izdajali in prejemali so me vesel' in žalostni,