Stev. 114. V Ljubljani, petek, 19. maja 1922: Leto II. Uredništvo in upravnlštvo v Kopitarjevi ulici štev. 6 — Telefon uredništva štev. SO — Telefon e= upravništva štev. 328 = jzhaja vsak delavnik popoldne CENE PO POŠTI: za celo leto Din 90'— 28 Pol leta Din 45'— V Opravi stane mesečno Din T— Glasilo krščanskega delovnega ljudstva Posamezna številka stane 50 p CENE PO POSTI: za četrt leta Din 22-50 za en mesec Din 7*50 Dajte am nestijo!] Nobena pravica vladarjev ni tako Pravičena in tako simpatična, kakor pra-^lca Pomiloščenja. Navada je povsod, da e ob vsaki važni priliki izda amnesti;a za 'jojaške in politične obsojence. Tako po-'loščenje je s socialnega in kazenskopravna stališča primerna korektura strogosti a*ona in je sposobna bolj ko nobena dru-s,a stvar ublažiti vtis, ki ga povzroče poli-obsodbe, ki so vedno le zrcalo prav-e& naziranja vladajočega režima. ,, “o celem svetu so bile po vojni ob-ne amnestije za politične in vojaške kri-..r' izdaja konzorcij »Novega Časa*. Urednik Id odgovorni urednik Franc Kremt*f' Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. sprejema od svojih članov hranilne vloge v v vseh svojih prodajalnah, katerih je vSloveniji36 Obrestujejo se po 5%l Član ima pri tem dvakratni dobiček. Naj prej e dobi 1 % več kot drugje, drugič ima korist njegova zadruga, ker pride ceneje do potrebnega kredita. 1 Tunel. Roman. Spisal Bernhard Kellermann. — Poslovenil Peter Mlakar. 3. Panika je burila skozi tunel. Tridesettisoč ljudi je pomelo iz rovov na svetlo. Mošlvo v nepoškodovanih rovih je ustavilo delo v hipu, ko so zaslišali tulili eksplozijo. »Morje prodira!« so vpili ter se spustili v beg. Toda inženirji so jih potisnili z revolverji v roki nazaj. Ko pa je privel oblak prahu ter pridrveli prepadeni ljudje, jih ni več zaustavila nobena grožnja. Zavihteli so se na vlake s kamenjem ter odvihrali. Na nekem izogibališču je vlak skočil s tira in na-enpot je bilo ustavljeno prihodnjih deset vlakov. Tolpe so udrle v sporedni rov; postavljaje se sredi lira so ustavljali vlake ter vpili. Vlaki pa so bili že natrpano polni ljudi; vojevali so se ostri boji za prostor. Panika je bila še zaraditega večja, ker ni nihče vedel, kaj se je bilo zgodilo — vedeli so samo to, da se je zgodilo nekaj prav posebno strašnega! Inženirji so poizkušali ljudi spametovati, ko pa se je valilo nasproti vedno več vlakov nabilopolnih preplašenih ljudi, ki so vpili: »Tunel goril« — ko se je privil iz temhih rovov še dim, se je panika lotila tudi njih samih. Vsi vlaki so drdrali na prosto. Prihajajoči vlaki z gradivom in izmenjalnim moštvom so se na divje vpitje mimo drvečih tolp ustavili ter se tudi obrnili nazaj. Tako se je zgodilo, da je bil tunel dve uri po katastrofi na slo kilometrov popolnoma zapuščen. Tudi strojniki notranjih postaj so bili zbežali; stroji so mirovali. Samo tu in tam je bilo ostalo na postajah po par pogumnih inženirjev. Inženir Barman je branil zadnji vlak. Ta vlak je imel deset vagonov ter stal v dovršenem delu »vic«, kjer so netali železno obreberje, petindvajset kilometrov za katastrofo. Razsvetljava je bila tudi tu pretrgana, a Barman je postavil svetiljke z akumulatorji, ki so žarele v dim. Tri tisoč mož je delalo v »vicah«, približno dva tisoč jih je že odšlo, zadnji tisoč je hotel Barman odpeljati s svojim vlakom. Prihropeli so v gručah ter besni od strahu planili v vagone. Vedno več jih je prišlo. Barman je potrpežljivo in žilavo čakal, kajti mnogo »vicarjev« je imelo tri kilometre do vlaka. »Vozi! Odpelji!« »Moramo jih počakati!« je vpil Barman. »No dirty bussiness nowl — Nikar svinjarij! Imam šest krogel v revolverju!« Barman je bil osivel, majhen mož na kratkih nogah, Nemec po rodu, in ni poznal šale. Stopal je gorindol ob vlaku in hrulil in klel proti glavam in pestem, ki so se razburjale gori v dimu. »Nobenih svinjarij, vsak pride veni« Barman je držal revolver v roki pripravljen na strel. (Pri katastrofi se je pokazalo, da so bili vsi inženirji oboroženi z revolverji.) Ko so se končno grožnje vedno bolj množile, se je postavil poleg sfrojveodje ter mu zagrozil, da ga ustreli, če odpelje brez/povelja. Na vsakem odbijaču, na vsaki verigi je viselo vse polno ljudi in vsi so vpili: »Vozi, vozi!« Toda Barman je še vedno čakal, dasi je bil dim postal že neznosen. Zagrmel je strel; Barman je ogrnil po tleh in vlak je odpeljal. Tolpe obupanih ljudi so drvele za njim, besnele od razjarjenosti in se slednjič brez sape, hropeč, s peno na ustnah ustavile brez sape. In nato so se te zaostale tolpe napotile na štiristo-kilometersko pot čez pragove in grošč. In čimdalje so se valile, lem bolj je grozil klic: »Mac, ti si zapadel smrti!« Za njimi pa, daleč za njimi jih je prihajalo še več, še vedno več, vedno več. In začel se je strašni tek v tunelu, tisti strašni tek na življenje in smrt, o katerem so bili pozneje polni listi. Tolpe so vedno bolj dirjale in besnele, čim dalje so drvele. Razbijale so skladišča, stroje in še celo potem, ko so že dospele na progo, kjer je še gorela elektrika, ni ponehala njihova besnost in groza. In ko se je prikazal prvi rešilni vlak, ki naj bi jih spravil vse na prosto, dasi zanje ni bilo nobene nevarnosti več, so se borili z nožem in revolverjem, kdo pride prvi nanj. Oni čas, ko se je globoko v tunelu dogodila katastrofa, je bila v Mac City še noč. Bilo je mrko. Težki, debeli oblaki so rdečemrko žareli v svetlem nočnem mestu, ki je imelo najmanj spanja v tem času brez spanja. Mac City je živela v vročici in ropotala kakor po-dnevu. Do obzorja je bila zemlja pokrita od venomer se premikajočih žarečih veletokov lave, iz katerih so se dvigale iskre, ognjeni bliski in sopara. Na miriade migljajočih luči je švigalo semtertja kakor infuzoriji v mikroskopu. Steklene strehe strojeven na terasah prožne zaseke so se lesketale kakor zelen led v mesečni zimski noči. Piščalke in zvonci so krvoločno vpili okoliinokoli so odmevali udarci po železu in je tresla. IDalje.)