Letnik I. (LVI.) V Ljubljani, 13. marcija 1903. List 5. NIČA CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. K papeževi slavnosti ob 251etnici. Kako stari so bili papeži. Dne 2. marcija 1903 je izpolnil sv. oče Leon XIII. svoje 93. leto. Naslednji dan, 3. marcija je obhajal svoj srebrni papeški jubilej, kar ni bilo doslej usojeno nikomur, razven Piju IX. Dosegel je torej le-ta sv. Petra, kar je brez dvombe delo posebne previdnosti božje, ker uprav v naši dobi rabi sv. katoliška cerkev tako modrega glavarja, tako luč z neba, kakor je Leon XIII. Kdo bi se bil pač tega nadejal pred 25. leti, ko je bil slabotni 681etni starček Joahim Pecci izvoljen in 3. marcija 1878 kronan s papeško tiaro! Zanimivo je, če malo pogledamo nazaj v zgodovino in jo vprašamo, kako starost so dosegli, oziroma koliko časa so vladali drugi papeži. Doslej je bilo 263 papežev. Le 11 jih je vladalo nad 17 let. Od avignonske sužnosti dalje (1. 1378) je živelo le 16 papežev, ki so bili stari nad 80 let. Zadnji med njimi je bil Pij IX. bi. sp., ki je umrl 85 let star. Njegov prednik Gregorij XVI. je umrl 1. 1846 v starosti 80 let in 8 mesecev. Drugi papeži, ki so bili nad 80 let stari, so: Gregorij XII., Kalist II. in Benedikt XIII., ki so dosegli 81. leto; Aleksander VIII. in Pij VI. sta bila 82 let stara, Gregorij XIII., Inocent X., Benedikt XIV. in Pij VII. so izpolnili 83. leto; Pavel III. je imel 84 let; Pij IX., Klement X. in Klement XIII. so umrli v dobi 85. let. Najstareji so bili naslednji papeži: Klement XI. (92 let), Pavel IV., ki je imel ob izvolitvi že 89 let in je umrl star 93 let ter Gregorij X., ki je dosegel skoro 100 let. Leon XIII. je torej med najstarejšimi papeži. Naj bi ga nam Bog hotel ohraniti še kaj let! Župnik Josip Plantirič. III. nedelja v postu aii štiridesetnici. Grde besede naj se še ne imenuj« med vami! (lifež. 5.) Tam v gozdu, kjer je gosta senc temnica, izpod skale izvira vrelec, čisteji od srebra. Kamenje preskakujejo mladi valovi in se nizdoli drve. In če potnik pride v oni sicer mirni kraj, iznemiri ga to zvonko žu-borenje: na potno palico oprt prisluškuje in prisluškuje; in bude se mu ob tem melodičnem glasovju narave vse basni in bajke, ki jih je čul izza svoje zlate mladosti. To o bistri vodici sred domačega gozda. Tam v neplodnem kotu pustih poljan pa voda leneva. Nagnusno valovje se je steklo v to kalužo in postalo je nelepo, kričečih ter nesnažnih bivalcev vgodno do-movje. To pusto valovje ob površini zele-neva in se smradi ter nad okolico razširja svoj neprijetni vzduh bolj in bolj od dneva do dneva. - Kočar, ki je svojo kolibo nastavil v tem obližju, je začel razdirati to svojo stavbo; deske in tramovje znaša ter sklada iščoč si prijaznejega ozemlja. To o smrdljivem vodovju tam v podrtini. * * Dragi moji! Kar o teh dveh različnih si vodah, to isto velja o dveh različnih prikaznih iz enih ter istih človeških ust: o dobri ter slabi človeški govorici. Čujte! — Muteca po današnjem svetem evangeliji reši Krist prvič hudobnega duha ter mu drugič moč vrne zopet prav govoriti. Ta lažnik pa od začetka: hudobni duh se trudi — kolikor mu je puščene moči — še dandanes človeštvo zapeljevati ter je pahniti v pogubo. — Nektere zapeljuje prav s tem, da jim grde besede navdihuje, ki je potem govore. Neprecenljiva je lahko tega dobrega vrednost, ki se slabim govorjenjem zatre; prav tako utegne pa tudi neprezirna biti škoda, ki se učini grdim govorjenjem. — Lepa govorica iz naših ust je prikupneja od mirno crljajočega potoka v planjavi; ostudno govoričenje pa je grše od smrdljive kaluže sredi trnjevega rebrovja. Da bi se torej moji poslušalci z božjo pomočjo varovali vsake napačne besede, premišljujemo danes, kaj vse slabega je grdo govorjenje napraviti v stanu. * * * Ktere besede so grde, napačne besede? Grde, napačne besede so tiste, ki je z rudečico poslušajo sramožljivi ljudje; s smehom pa je spremljajo popačeni ljudje. Take besede poslušalcem omotijo duha, nagnejo k hudemu voljo ter so mnogokrat tujim grehom vzrok. Kakor z nalezljivimi boleznimi, tako je z grdim govorjenjem. — Bolnik z nalezjivo boleznijo okuži zrak, da tudi drugi ljudje po hiši zbole. Iz hiše se razširi po okolici kužna bolezen. Po vsej vasi, po vsem mestu se raztrosi lahko, da so v vedni nevarnosti prebivalci. Od tod gre po vsej deželi: tako, da prav deželna šiba postane. Če nedolžni poslušalec prvokrat sliši to napačno besedo, ustraši se ter zarudi. Če ga je pa nesreča zanesla še enkrat med ljudi, ki so vajeni slabih besedi, zna biti več ne zarudi; v tretje se bo mesto zarudele sramožljivosti pokazal že všečni posmeh; in na zadnje utegne ta, ki ga je bila pred dnevi sama čista sramežljivost, v slabem postati drugim učenik. Tako brezvestneži svojim slabim govorjenjem duše more nedolžni mladini in nepopačenim odraščenejim ljudem. Do sedaj nedolžni poslušalec govori od slej to, česar sliši drugih; in bo - če božja milost ne odvrne - storil to, kar vidi druge. Tako se bo ob njem vresničevala beseda sv. Avguština, ki govori: „Kako, da bi storil do sedaj še nepopačeni mlad človek druzega kaj nego to, kar je videl pri starejih44? Zato je ugonobljiv izrek sv. Bazilija, ki se glasi: „Sveto pismo kužne imenuje te, ki ne končujejo le samih sebe; nego svojo napačno besedo tudi druge pogube". In zato svari učeni bogoslovski pisalec: „Nikoli ne izgovori tudi le besedice ne, ki se ti nekako sumljivo glasi; take, ki se ti zdi, da bi nekteri zna biti sramožljivost ob njej utegnili pogrešati". (Sanchez in Osea). A ne le govorjena beseda, tudi pisana beseda se utegne pregrešati zoper sramežljivost. — Ko bi te hudobni duh, dragi poslušalec, hotel privabiti, da si začrtaš kaj napačnega in zna biti začetkoma to le za-se obdržiš, ustraši se te svoje nakane! Kristov najhuji sovražnik, kakor iz današnjega sv. evangelija previdaš, te vabi s takim navdihovanjem do prve napak stopinje. Če stopaš po taki drugi ter tretji stopinji naprej, sčasoma končaš dušno in zna biti tudi telesno ne le samega sebe, nego tudi druge. — Ko bi ti namreč na to prišla še ta nesrečna misel, da zapisano daš drugemu brati — bila bi to zapeljiva predrznost. Tako namreč postajaš, sam že dušno mrtev, še morilec duš svojih sobratov in sosestra -rešenih Kristovo dragoceno krvijo. — Ko bi pa grdo besedo, pregrešen izrek zapisal na kraju, kjer ga bere lahko njih mnogo ali kjer dalje časa zapisan ostane — polastila se te je — le strmi mi, dragi po-slučalec in poslušalka, polastila se te je že hudobnega duha škodoželjna narava. Saj si skoraj preračuniti v stanu, koliko in ktere to beročih si pohujšal. Ko bi se kedaj slednjič streznil ter hotel poravnati to storjeno škodo, niti natančno ne veš: ktere vse in koliko množico njih si že zapeljal in pred kterimi ter pred koli- kitni naj bi preklical to svoje hudobno dejanje. Ta misel, ljubi, bi te pravočutnega — kakor si — pritirati zamogla do obup-nostne meje. Zato, dragi poslušalci, kdor izmed vas bi nagnenje čutil, kaj slabega reči ali celo zapisati ter tako pohujševati mlaje in enako-letne in tudi stareje krog sebe — ki so se do sedaj ohranili nedolžni — zatre naj to nevarnostno napačnost koj v prvem hipu, ko jo v sebi zazna. — Saj nobeden izmed vas ne bo hotel pomagač biti prvemu in največemu sovražniku vesoljnega človeštva, ker le temu je posel, da zapeljuje druge in je nesrečne stori za vek; le ta po aposto-lovih besedah hodi okrog iščoč, koga bi požrl! Saj to tudi nikjer ni navada med žlah-ninii ljudmi, da bi se govorilo ali pisalo grdo. — Upam, da jih poznam takih ljudi, ki si v vsem svojem živenji nobene grde besede ne vedo očitati. Dragi! naš izpod-budilni izgled naj bodo. Poučeni po tem premišljevanju pa iztrebimo vsi mi izmed svoje družbe vsako grdo besedo; vsak napačen spis. — Cista Suzana naj nam bo izgled; nedolžni Josip naša posnemba in naš vir naj bodo vsi čisti pisatelji: od po božjem duhu navdanih pa-ganskih čistih do teh nedolžnih, ki jih je krščanstvo v nevinosti izgojilo si in ohranilo. Pred očmi imejmo vedno apostolov izraz se glaseč: „Grde besede naj se še ne ime-nujo med vami!" Amen. Žalostna Mati Božja. (Dalje.) II. postna pridiga. 2. Tretji meč je presunil Marijino srce tisti večer po velikonočnem prazniku, ko je v družbi pobožnih žen dospela na prenočišče v trg Mahmas štiri ure od Jeruzalema. Zanašala se je, da pride tja tudi Jezus z Jožefom. Ta pa je menil, da je Sin pri materi. Kolik strah ju prevzame, ko se sni-deta. Oba hkrati se vprašujeta: „Kje je Jezus?" Od znanca do znanca, od sorodnika do sorodnika tekata skrbno poizvedujoč; „Kje je Jezus? kje je Jezus?" Užaljena hitita nazaj v Jeruzalem. Tedaj se je izpolnilo Mariji, kar je prorokoval o njej prorok v visoki pesmi: „Vstala bom in obhodila mesto; po ulicah in cestah bom iskala Njega, ki ga Ga ljubi moja duša, iskala sem ga, a ga nisem našla. Našli so me čuvaji, ki varujejo mesto. Ste ga li videli, ki ga ljubi moja duša?" (Vis. p. 3. 2.) Silna britkost je trla dušo Mariji. Morda so zalotili Jezusa kraljevi služabniki? Morda so ga spoznali? Morda je že umorjen? Ali pa mi je odtegnil svojo ljubezen? Neznanska tesnoba in zapuščenost ji je stiskala srce. Zato trdijo cerkveni učitelji, da je bila tretja žalost Marijina najhujša. Ž njo se da primerjati le bridkost, ki jo je čutila Mati božja pri Jezusovem pogrebu. Ali tedaj se je tolažila z mislijo, da je dotrpel in da se bliža vstajenje. Sedaj pa je izginila vsa tolažba. Tisti, ki ga je bolj ljubila, kakor zenico svojega očesa, jo je zapustil. Izgubila je luč; sedaj tava po temi. Kakor je pozneje njen božji Sin viseč na križu bridko tožil: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?44, tako tudi Marija ni mogla potoliti iz dna užaljenega srca prišlega vzdihljaja: „Sin, zakaj si nama tako storil; jaz in tvoj oče sva te žalostna iskala." Tri dni je jokala Mati božja za izgubljenim Sinom, predno ga je našla. Ona je vedela, koga je izgubila. Z vsakim grehom izgubiš Jezusa, vender pa je posebno eden greh, ki se nad vse druge gnusi Izveličarju, ker grozno rani njega najčistejšega in njegovo brezmadežno Mater. Ta greh je nečistost. „Oj, kako lep je čist rod, nevenljiv je njegov spominj!" (Modr. 4.) Ali se še spominjaš tistih presrečnih časov, ko ti je bila duša odeta z obleko nedolžnosti, ko se je blestela v milosti božji in si bil podoben angeljem božjim? A poglej sedaj v svoje srce! Namesto nekdanje lepote se širi v njem gnusoba razdejanja. Ni še davno, kar si prejel Jezusa pri s\. obhajilu. Zdi se mi, kakor da bi ga bila položila Marija v tvoje srce prav tako. kakor ga je bila nekoč položila starčku Simeonu v naročje. Tedaj si obeta! Najčistejšemu, da se hočeš varov ati one grešne družbe, ki ti je bila /rok. da s: se omadeževal z nečistostjo. Obe!:'! s:. da hočeš v bodoče živeti brez madeža. A!; tvoja obljuba je b la naglo pozabljena. Zašel si zopet v staro grešno priložnost. v nekdanjo nevarno družbo in zopet si postal stari grešnik. Z nečistostjo je iznova izgubi en Jezus. Žalostna Mati božja ti milo kliče: »Sin, zakaj si mi tako storil?" Pred Marijinim altarjem je nedavno klečala devica in obetala 11 jčistejši Materi, da hoče biti njen otrok. Cvetka nedolžnosti ji je žarela z obraza; cvetka čistosti ji je zal {šala blago srce. Kako se je veselil Jezus Krist svoje neveste! Kako se je radovala njene dušne lepote Marija! Danes pa je kakor zlomljena roža. Udala se je popolnoma svetu. lTža!jena ji kliče Mati božja: ..Hči. zakaj si mi tako storila? Kje je tvoje cvet je "J Uničil ga je greh. Kje je tvoja nedolžnost? Poteptal jo je greh. Kje je tvoj mir. tvoja sreča? Odnese! jo je greh." Sedaj veš, kdo zasaja Mariji tretji meč v srce? Zasaja ji ga nečistnik, nečistnica; zasaja j; ga vsakdo, ki stori greh, ki naj se ne imenuje med kristijani. Ali hočeš tudi ti zasadiii ta grozni meč v srce nebeški Materi? Ne. skleni danes, da hočeš ta postni čas in tudi pozneje prav čisto živeti, čisto v mislih, v željah, v besedah, v pogledih, v dejanju. Skleni, da hočeš skrbno varovati svojo dušo in svoje telo. da se ne oskrunila z nečistostjo. Skleni, da se hočeš vsekdar ta! o vesti in govoriti, da ne boš bližnjemu v spotiko, v padec. Krščanski stariši. sklenite. da hočete vsestranski varovati svoje otroke, da ne zagazijo v nečistost. V Horenci na Laškem je nekoč uše! lev in divjal po mestu. Vse je plahoma bežalo pred njim. Le neko dete se je igralo še nadalje pri mestnem vodnjaku ne sluteč, kaka nevarnost 11111 preti. Prav na tega otroka plane lev. zgrabi ga za nogo in vrže ob tla hoteč ga raztrgati. Vsi so mislili, da je otrok izgubljen. Kdo bi si bi! pač drznil iztrgati otroka levu iz krempljev? Še sence upanja ni bilo, da bi se mogel rešiti otrok. Zdajci se odpro neka vrata in iz hiše plane mati otrokova. Neustrašeno se zakadi v leva, da bi otela svoje dete. Od vseh strani ji kličejo z oken, naj varuje svoje življenje, saj otroka itak ne more rešiti. Toda materina ljubezen ne pozna meje. Z nadčloveškim pogumom se začne boriti z levom in se bori tako dolgo, da mu krvaveča iztrga otroka. Mati miruje šele tedaj, ko vidi, da je njen otrok otet. Stariši, rjoveč lev hodi okoli in išče, kako bi pokončal časno in večno srečo vaših otrok. Ta lev je nečistost. Ali ne boste posnemali one junaške matere, ali ne boste iztrgali svoje ljubljene dece iz rok nečistosti? Ali ne boste poskusili vse, da obvarujete svoje otroke te pregrehe? Ali ne boste šli iskat svoje izgubljeno dete in ne mirovali prej, dokler ga ne najdete? Kakor nekdaj Marija spoznajmo tudi mi danes, kako bridko je ločenemu biti od Jezusa. Da, s teboj, o žalostna Mati božja, hočem vstati in iskati Njega, ki Ga je izgubila moja duša. Žalovati hočem in klicati: O Jezus, daj, da te v velikonočni izpovedi prav iščem; daj; da te v iskreni pokori res najdem. Amen. III. postna pridiga. .In >o ga pvljali ven, da bi -a križali.- tiv. li>. 1<"».) Pred sodbo stoji hudodelnik. Na obrazu se 11111 ne bere ni žalost ni skrb. Vse njegovo vedenje kaže, da je popolnoma zanemarjen ta človek. Vzrastel je daleč proč od ljudij. Krave, katere so 11111 izročali sosedje, da jih je gonil na pašo. bile so 11111 edine prijateljice, mati edina dobrotnica. Toda ta je hirala od dne do dne. Dokler je mogla, beračila je po vaseh. Nabrane novce pa je dobival njen edinec pastir Gregor BaD o. Starost in bolezen sta vrgli ubogo mater na borno ležišče. Neko noč pride s;n nožno domov. Po kratkem molku grozno zaiolne rekoč, da je njegovo življenje pasje življenje. Iztežka se skloni stara mati na postelji ter prigovarja sinu, naj miruje in ne zaničuje Boga. Materine besede še huje razjarijo sina. Ko besen divja po koči. Kar doseže, vse razbije. Naposled mahne celo svojo mater. Uboga starka je ranjena na glavi, na prsih, na životu. Te rane so smrtne. Zato sloji sin sedaj pred sodnikom. Ne taji ničesar. Obravnava je kmalu pri kraju. Sodba se glasi: ..Gregor Balko je obsojen na deset let v Sibirijo." Vprašajo ga. ali hoče videti še enkrat umirajočo mater. Obsojenec odgovori, da ne. Njegova mati ne leži več v samotni koči; prenesli so jo v mestno bolnico. Milosrčna gospa jo pride obiskat. V raztepeni starki tli še komaj iskra življenja. Vsa je obvezana. Ne more se ganiti. „Kako vam je?" vpraša jo gos: a. ..Slabo, slabo", zaše-peče Balkova. ,.No, pove.te mi, česar si želite? Pošljem vam, kirkol; hočete." „Le ono si želim in le to bi me še ozdravilo", vzdihne bolestno ranjenka. ..Kaj bi vas ozdravilo?*4 vpraša sočutno gospa in se nagne sočutno k umirajoči. „Oh, ko bi mi sinčki Gregorja ne obsodil:, ko bi ga izpoznali za nedolžnega. Oj prosite zanj. prosite zanj!" vzdilme mati, v očeh pa «i zaigrajo solze. Gospa nI mogla izpregovo-riti besede; tako jo je ganila ljubezen nesrečne matere. Predno je odšla, stisnila ji je v roko nekaj denarja. Se tisti dan je sklenila ubožica. Poslednje besede so ji bile: „Ubogi sinko, ubogi Gregor5" Umirajoč mu je še poslala denar, ki ga ji je bila podarila usmiljena gospa, češ, to naj ima Gregor za priboljšek. Materino srce, kdo bi mogel razumeti tvojo ljubezen? Mati ljubi sina, dasi je njen ubijalec. Mati hrepeni po njem, dasi je nehvaležnih noče videti. Mati žaluje, ker je sin obsojen po pravici. Kolika bridkost zataplja srce šele oni Materi, ki dobro ve, da je njen Sin najsvetejši, najpopolnejši, najpravičnejšl pod solncem, in je vender obsojen. Premišljujmo danes četrto žalost Mariji n o. Pred sodno hišo Pilatovo je vse polno ljudij. Zamolklo mrmranje se čule med njimi. Nekoga čakajo. Zdajci se odprt) duri. Poncij Pilat stopi vrh stopnjic. Dva biriška hlapca privedeta za njim človeka, čegar telo je polno ran. Opoteka se. Ves je zdelan. Pilat reče judom: „Glejte, človek!" (Iv. 19. 5). Tamkaj med gledalci je stala Marija. Komaj je spoznala svojega Sina. Poslednji-krat je govorila ž njim. ko je slovo jemal od nje v Lazarjev i hiši v Betaniji. Oj, kako lep je bil še tedaj! Sedaj pa ni na njem ni podobe, ni lepote. Glavo mu opleta trnjeva krona. Oči mu zaliva kri. Obraz mu je zatekel. ustnice višnjave. Udarjen je, ponižan. Preko ramen mu visi škarlatast kratek plašč, ki slabo pokriva njegovo nagoto. V rokah drži trst. Kakšen pogled! Marija, kaj si doživela? Ali takega moraš gledati svojega ljubljenca? Jezusov pogled je globoko ranil Mar i |o, velike duhovnike in pisma rje pa je razdražil. Vpili so: ..Proč ž njim, križaj ga!" (Iv. 19. 15.) In kakor so vpili veliki duhovniki, tako je vpilo ž njimi vred tudi n: liujskano ljudstvo: „Križaj ga. križaj ga!" Gorje materi, ki mora slišati tako grozen krik. Oj koliko dobrega je storil njen Sin tem ljudem; koliko bolnikov jim je ozdravil, koliko ran zacelil; kolikrat jih je nasitil; kako ljubeznjivo jih je učil! O nehvaležno ljudstvo, kako neusmiljeno žalostih ti mater svojega največjega dobrotnika! Pilat je omahoval. Hotel je rešiti pravičnika. Oni pa so tiščali z velikim vpitjem: „Ge tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj!" (Iv. 19. 12.) Pilat se ustraši. Vzame si vode in si umije roki vpričo ljudstva rekoč: „.laz sem nedolžen nad krvijo tega pravičnika; vi glejte!" Vse ljudstvo je odgovorilo: »Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat. 27. 25.) Poncij Pilat razlomi palico in izreče sodbo: Jezus Nazarejec naj se pribije živin nag med dvema razbojnikoma na križ. ker se je štel za kralja judovskega in za Sina božjega ter ščuval ljudi. Zlobna radost prešine o teh besedah razdivjano druhal; Mati Jezusova pa se nezavestna zgrudi. Sedaj je torej gotovo, da bo moral umreti njen ljubljenec. Zanj ni nobene rešitve. Obsojen je v najgroznejšo smrt. Janez in to-varišice spremljevalke odpravijo Marijo proč. Toda ona ni mogla mirovati; vsekakor je še hotela videti Jezusa. Malo pozneje se je pomikal po jeruzalemskih ulicah žalosten i zp rev od. Jezus nese težki križ. Janez je od vel Marijo stopetinšestdeset korakov od Pilatove hiše na pripraven kraj. kjer Jezus mimo pojde. Marija čaka. Poleg nje so nekatere pobožne žene. Sprevod se bliža. Prvi stopa zastavo-nosec s trobento, za njim vojaki, potem rablji nesoči orodje za križanje. Za njimi prihajata zvezana dva razbojnika, potem pa Jagnje bože omahujoče pod križem. Mati božja se bolestno stresne, ko zagleda rablje z mučeniškim orodjem. Trepe-taje zaihti. Nekdo izmed rabljev vpraša mimogredoče: .,Kdo je ta žena, ki tako tarna?" Eden izmed gledalcev mu odgovori: ..To je mati Galilejčeva." Rablji so culi to in zasmehovali Mater božjo z ostudnimi besedami; s prstom so kazali na nesrečnico. Neki rabelj se celo predrzne in zasmehujoč pomoli žeblje Mariji pred obraz. Ona se ozre bridkosti polna na prihajajočega Jezusa in se nasloni na neki steber. Bila je bleda kakor mrlič. Ustnice so ji povišnjele. Farizeji so samozavestno jahali mimo. Prišel je deček z napisom, za njim pa njen Sin. Sklonjen pod križevo težo ide s trnjem kronani Jezus. Rablji ga vlečejo z vrvmi. Njegovo obličje je bledo, krvavo, raztepeno. brada sprijeta od krvi. Njegovo oko išče Matere. Marija tedaj ni videla nobenega vojaka, nobenega rablja, videla je samo svojega ljubljenega, sedaj tako razmučenega Sina. Ne mer?č se za sovražno množico hiti k njemu in ga objame. Iz dveh iskreno ljubečih se src privre vzdihljaj: ,,Moj Sin — moja Mati!" Rablji so rogajo: ,,Proč se poberi" zagrohoče se eden izmed njih — ,,zakaj nisi bolje vzgojila svojega Sina, da ne bi bil prišel v naše pesti!" Janez in žene odtegnejo Marijo iz množice. Ona se zgrudi na kamen, ki se vda. Ostali so na njem vtiski njenih rok in kolen. Kamen je poznal usmiljenje, srca človeška ga niso poznala. Zakaj je presunil četrti meč srce žalostni M a t e r i ? Marija žaluje radi grozne sodbe, ki je zadela njenega ljubega Sina. Ona žaluje, ker ga je morala srečati s križem obloženega na najsramotnejši poti — na poti na morišče. Kdo pa je obsodil Jezusa? Kdo mu je naložil težki križ? Smrtno sodbo je izrekel cesarjev namestnik Poncij Pilat. Križ so mu naložili na rame vojaki in rablji. Ne! K smrti je obsodila Jezusa nevošč-ljivost velikih duhovnikov, pismarjev in farizejev. Kakor velikan med pritlikavci, tak je bil Jezus med velikimi duhovniki, pismarji in farizeji. Oni so učili Mozesovo postavo, a je niso izpolnovali. Jezus pa je učil božjo postavo in jo tudi natanko izvrševal. Zato je dejal ljudstvu: „Na stolu Mozesovem sede pismarji in farizeji. Vse, karkoli vam reko, izpol-nujte in storite; po njih delih pa nikar i ne delajte, ker pravijo, pa ne store." (Mat. 23. 2. 3.) — Oni so dobro delali; a za svoja dobra dela so pričakovali plačilo že na zemlji. Jezus pa je drugače učil. On je dejal, da naj levica ne ve, kaj daje desnica. On je učil, da moramo tudi na skrivnem delati dobro in ua nam povrne dobra dela Oče, ki vidi na skrivnem. — Oni so si izbirali prva mesta pri večerjah in prve sedeže v shodnicah in zahtevali pozdravljenja na trgih. Jezus pa je dejal, da je prišel služit na zemljo. On je učil: ,,Kdor je največji med vami, bodi vaš služabnik/4 (Mat. 23. 11.) Za Kristom so hitele množice videč njegove čudeže. Ljudstvo ga je ljbuilo kot svojega dobrotnika, prijatelja in voditelja. Jezusova veljava je rastla od dne do dne, ugled velikih duhovnikov, pismarjev in farizejev pa je padal. Nič ni pomagalo, da so se skli-cavali na Mozesa in proroke; ljudstvo je izprevidelo, kje je resnica in kje laž. Oklenilo se je Krista in dalo slovo napuhnjenim in častilakomnim velikim duhovnikom, pis-marjem in farizejem. Tem se je zbudila nevoščljiv ost v srcu. Bodle so jih njegove čednosti; bodel jih je njegov nad solnce čisti značaj; bodla jih je njegova dobrotljivost, njegova ljubezen do trpečega bližnjega, kateremu se je predrznil pomagati celo ob sobotah; bodli so jih njegovi čudeži, zlasti vzbujenje Lazarja; v dno srca jih je skelela ,,hozana'\ ki so jo klicale množice Kristu prihajajočemu v Jeruzalem. Bodel jih je ves Krist. Videli so v njem kakor v zrcalu, kakošni bi morali biti in kakošni niso. Zato so sklenili: On mora pasti, on mora umreti. Oni niso mogli mirno spati, dokler je hodil Krist svoboden po Jeruzalemu in po judovski deželi. Kristijani, ne Poncij Pilat, nego ne-voščljivost velikih duhovnikov, pismarjev in farizejev je obsodila k smrti Krista. Ne-voščljivost mu je naložila na rame težki križ. Nevoščljivost je zasadila žalostni Materi božji četrti meč v srce. Marija žaluje, ker je nien ljubeznivi Sin tako nesrečen. Tudi nevoščljivec je žalosten. Zakaj žaluje? Zato je žalosten, ker je bližnji srečen in se mu dobro godi. On uprav nasproti ravna naši nebeški Materi. On misli, da je sreča bližnjega njegova nesreča. Od vsakega greha imaš vsaj nekaj navideznega dobička, od nevoščljivosti pa prav nobenega. Nevoščljivec je sam svoj sovražnik. On sam si jemlje mir in srečo in veselje. On je nemiren, nepokojen zakaj? Zato ker je bližnji češčen, bogat, zadovoljen, srečen, župnik Ivan Vrhovnik. (Konce prihodnjič.) » Sv. Jedert. (17. marcija.) Svetnica je padla po nesreči v globoko brezno, a se je iz njega srečno rešila. To-varišice so jo vprašale, če se ni nič bala, da ne bi bila umrla brez svetih zakramentov. Mirno jim je odgovorila: „Močno sicer želimssvetimi zakramenti previdena umreti; a brezpogojna volja božja mi je pa še ljubša. Mislim, da je najboljša priprava na smrt taka, da se popolnoma vdamo v božjo voljo. Zato želim na tak način umreti, kakor Bog hoče." L. P. Mučenci. Starokrščanska povest Milutina Maverja (Dalje.) Plemenita Lukrecija je bila tisto jutro nenavadno molčeča, tako da se je drznila sužnja Afra vprašati jo: „Kaj je moji dobri gospe, da je danes tako tiho?" „Oh, Afra moja," ji odgovori gospa, „ne-strpljiva sem, ker se mi moj Marko Kmilij ne vrne." „Istina, že poldrugo leto jc, odkar je odrinil s cesarjem na vojno." „Da bi že pač nehale te nesrečne vojne! Rimljanom ni drugega mar, nego da neprenehoma prelivajo kri drugih narodov in jim vsiljujejo svoje gospodstvo." „0, ko bi vsi sprejeli Kristov nauk, kako lepa edinost bi vladala povsod!" vzdihne Afra. „Vse zastonj! Rimljani ne pojmijo nauka: ,Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe4 . . . Te besede nasprotujejo njihovim edinim mislim in željam po osvajanju in gospodstvu. Zato tudi preganjajo vse tiste, ki so sprejeli nauk o ljubezni in o evangeliju." Ko sta Lukrecija in njena sužnja Afra govorili o tem, stopil je v atrij suženj, ki so mu rekali nomenklator, in naznanil, da gospodič Julij prosi, če sme govoriti z gospo materjo. Lukrecija ukaže, naj takoj vstopi. „Mir s teboj mati", jo pozdravi mladenič gredoč skozi vrata. Polahnim korakom stopi k materi in ji poljubi spoštljivo desnico . . . Mati ga vpraša: „Kako si prebil noč?" „Vrlo dobro, mati!" „Si li kasno legel?" „Zdi se mi, da je bilo blizu polnoči. Čital sem baš neko delo modrijana Pitagore, ki nam ga je bil priporočil naš učitelj." „In kam si sedaj namenjen?" „K prijatelju Valerij u idetn, da pojdeva vkupe na Forum,1 kjer bo branil danes pravnik Avrelij nekega Rimljana, ki se je omadeževal s tujim imetjem. Znano ti je, da je Avrelij izvrsten pravnik, zato želim slišati njegov učeni govor. Zanima me tudi, kako bo izrezal obtoženca zaradi nepoštenega dejanja . . ." „Kako?" — reče Lukrecija. — „Kakor vsak pogan; njemu ni do pravice, nego do tega, da se zopet s svojim učenim govorom proslavi in da pljuje resnici in pravici v obraz! . . ." 1 Forum rimski trg. .Tak je današnji ve- kini!- potrdi mladenič. .M;na. sinko. /:ilo>tn i M:na! . . . Krivica. Iiiniv-tvo. laskanje 111 nz i/lan -t vi id:;j » to slavim mcMn. In ako -e ne oklene ./\ci-anieg a nauka Kri-tovega. ki bi gi prerooil 111 n-»v«i življenje. mora pr»»pa-t» v ;/ ■. j«.n • ti ~ \ tem iupu >e m'uler.ič • lučaju*» ozre proti kapmci. kje i ^o >uili kipi dnmači:i bog-a liden i/med njih je bil o/aljsan / veiu tin. : pleienini iz >vežili vijolic. Julij -e /ačudi: .Kaj naj pomeni to? Mar ti. mati. dovoljuješ, da se kaj takega počenja v naši hiši? . . . Ti kristijanka, pa si dala ovenčati kip poganskih Larov! .To se ni zgodilo po moji volji, nego po odredbi tvojega očeta, ki je strogo ukazal nadzorniku sužnjev, naj o vsaki svetkovini zaljša kipe Larov in jim prižiga kadilo na čast. Dobro je vedel, da bi jaz ne storila tega. Ko bi bilo po moji volji, ne bilo bi nikdar ognja na žerjavnici, niti bi se ne dvigal iz nje kadilni dim. Meni so zoprni ti kipi; ali kaj hočeš, ko jiii oče tako zelo čisla in jim pripisuje vso srečo v hiši ..." .Da, da, istina! Oče je tako ukazal odhajajoč, na vojno. Zal mi ga je, ker stopa po stezi teme .Dosedaj sem zastonj prosila Krista zanj..." .In jaz tudi" se ogia^i Atra. .Ali trdno upam, da naju Bog vender uslisi . . ." .Kri^te, usmili >e ga, da pozna pot resnice!" vsklikne mladenič zaupno. Julij. sin Marka Kuiilija, je bil jako podoben svojemu očetu. Iv>t edinca ga je oče zelo ljubil in se ponašal ž njim. ker je bil bistre glave in m je lahko pri-\«'ja: državne znanosti ter zlasli napredoval v pravniški stroki, kateii -e je bil p«»svetil pred letom (Ke je želel, da bi sin -»topil v v t »j k>». kjvr bi se in-n^el popeti do višjih in uglediiejsih čaMi. Ali mladenič ni bil voljan zato, ker mu je mrzilo, da bi prelival nedolžno kri in uganjal nasilstva. Že izza ranih otr?.škili let ga je nagibala mati Lukrecija k vsemu, kar je iepo in pravično. Želela je, d i bi pošteno vzgojita sina; zalo mu je posvečevali vso materin ko krb tem bolj, ker .e oče ni mogel ba-vili z \/.g"j » vojega edinca Bil je skoro nepre-ueh »ni i n i velikih vojnah. Vi 1 ;•» 7 kiori; /a \m nko «♦ kron Ako hi bil petek praznik, izide .Danica' dan poprej. V I )til»I; ini - d««U jH»v n!H/n it--»ilk.- ;»•> 1<» vinarj \ v ubakarmli: V. Maž. Dunajska cesta. 12 Maksu Brus. pred -k..tij.. 12 IKI !>••!.n .. jii/ni kol. hI v r \!:/ij Kil--, .hrčičev trj» 2. Jusipa Sušnik. Rimska cesta 21. Ivana Iunich. M'»njan^k< ulice 1 Kan Vrliuvec. sv IVira cesta >2. Odgovorni \rtdnik. l.Milik i:i »žink 1 «»i; i«• Zupan Tisk Dragotin Hribar-ja v Ljubljani.