TITO JE ZAPEL BILEĆANKO
Rada Obučina — Lukič:.....Vprašal me je,
če znam zapeti Bilečanko. Rekla sem, da je ne znam, pa jo je sam tiho zapel. Vsi smo po-slušali z izjemnim zadovoljstvom.«
Bilečanka je doživela svoje najimpresivnejže izvajanje 18. septembra 1941. leta v vasi Ba-čevci pri Valjevu. Pel jo je vrhovni komandant tovariš Tito, ko je \z okupiranega Beograda pri-šel na osvobojeno ozemlje v zahodno Srbijo, v valjevski okraj med svoje partizane.
V vasi Bačevci, ki je od Valjeva oddaljena okoli 14 kilometrov, se je tovariš Tito s tovariši iz spremstva srečal s prvlmi partizanskimi pred-stražami. Ko so prišli v vas, je tovarišTitostopil v šolo, v kateri je srečal učiteljico Rado Obučina-Lukič. Na šolskem dvorišču je stal tudi oboro-ženi partizan. Varoval je orodje, katerega so uporabljali za kopanje »Užiške ceste« proti Va-Ijevu.
—  Bil je mračen in deževen dan. Pripravljala sem kosilo za desetino partizanov, ki so bili v bližini šole, konenadoma vstopi v sobo nezna-nec. Postaven in vedrega pogleda. Vprašal me je, kdo sem in če vem, kako bi našel štab Kolu-barskega partizanskega bataljona — se spomi-nja Rada Obučina-Lukič (danes živi v Saraje-vu).
—  Ker za neznanca nisem vedela, kdo je in ker sem se držala strogega čuvanja tajnosti, sem skomignila z rameni, kot da sploh ne vem, kjeje bataljon. Ni sejezil niti ni zgubil vedrine, § katero je vstopil. Odseval je dobroto in zaupa-
nje. Rekla setn mu: Sedite, spočijte se in če ho-čete, lahko tudi kosite.
—  Ne, hvala, nisem sam, z menoj so tudi moji tovariši.
—  Prav, naj vstopijo še oni, prostora je za vse.
Vstopili so tovariši iz Titovega spremstva in posedli za mizo, ki joje Rada v trenutku pripravi-la. Medtem je poslala partizanskega stražarja po Aleksandra Jovanoviča, ki je vodil dela pri kopanju ceste. Sporočila mu je, da so prišli neki Ijudje, ki se zanimajo za štab Kalubarskega ba-taljona.
—  Med kosilom je prišla neka kmetica in pri-nesla mleko. Vzela senn kanglico in ponudila mleko neznancem. Tedaj pa sem videla nekaj, kar mi je dalo vedeti, da gre za človeka, kate-rega zaradi nečesa izredno spoštujejo. Tovariši iz spremstva niso hoteli vzeti mleka prej, preden niso ponudili njemu.
Nekaj časa smo molče jedli. Nenadoma pa odkrije nemiren in živ pogled neznanca na neki mizi na šapirografu razmnožen tekst pesmi Bi-lečanka To je sigurno prinesel kak partijski de-lavec valjevskega kraja; ta so često hodili.
—  Dovolite?
—   Izvolite.
Pogledal je besedilo in me vpraSal, če znam zapeti pesem. Rekla sem, da je ne znam, pa me je vprašal, če bi jo hotela slišati. Oa — sem rekla. In s tihim glasom je zapel pesem, ki smo jo vsi poslušali z izjemnim zadovoljstvom. Ko je videl naso radoved-
nost in zadovoljstvo, ki stno ju pokazall za-radi leno zapete pesmi, je začel peti še pesem Vanjka. Tako zaneseno, da smo za trenutek pozabili, v kako težkih časih živimo.
S skupino borcev je tedaj prišel partizanski deselar Aleksander Jovanovič, ki naj bi tovariša Tita in njegovo spremstvo odpeljal do prvih par-tizanskih enot.
Naslednji dan, se spominja Rada Obučina-Lukič, se je neki partizan iz čete, kj je pospremila goste, vrnii po stvari, ki so jih pustili. Rekel ji je, da je bil včeraj na kosilu generalni sekretar KPJ tovariš Tito. Partizan ji je dal tudi pisemce, na katerem je — po spominu učiteljice — pisalo: »Temu tovarišu izročite kovčke. Hvala za ko.;ilo, še posebno za mleko. Iskren pozdrav.«
—  Nikoli ne bom  pozabila teh trenutkov. Mnogo tega mi je kasneje pomagalo odkriti, od kod je naš partizanski komandat črpal svojo ogromno energijo s čim je vlival ogromno zau-panje v srca vseh, ki so mu sledili.
—  Mnogokrat poslušam Bilečanko po radiu, televiziji... In vsakokrat, kadar slišim takte te občutene in meni toliko drage pesmi, se spo-mnim na tisti dan, ko jo je tovariš Tito pel v naši šoli in vedno se pred menoj pokaže ista slika to-variša Tita iz onega septembrskega dne 1941. leta
Ljubijenega tovariša Tita ni več med nami, toda on živi v naših srcih in živel bo veino, kot pesem, ki nikoll ne umre —žalostno in ponosno pripoveduje Rada Obučlna-Lukič.
Zapisal M. K.