Poštnina plačana v gotovini, Leto VIII. Št. .21. Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta Št. 17 Naročnina četrtletno 15 «1 in za po! letu .‘50 din za vse leto 60 'lin Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina din Slovenija, 26. maja 1939. m l' p r a v n i š t v o : Ljubljana. Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: 1 jubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Fiska Zadružni« tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani A. S.: Prešernova s avnost v Vrbi V nedeljo 21. majnika 1939; je izročil odbor, izbran iz zastopnikov naj viš jih slovenskih kulturnih ustanov, v duhu pietete in zgodovinske resnice popravljeno in opremijeno Prešernovo rojstno hišo v last vsemu slovenskemu narodu. Ta nepozabna munifestacija slovenske kulturne edi n osti ima najgloblji smisel /.ato. ker se je /go (lila v današnjih dneh in ker je večina Ivarnih sredstev zanjo zbrala mladina. Veličina tega de jan ja je tako pretresljiva, da je bila zunanja priprava nanj premalo skrbno pripravljena. Ne glede na deževno vreme, ki je v nedeljo marsikoga zadržalo doma, bi tudi v lepem vremenu bilo. pomenu te slavnosti ustrezajoče, premalo ljudi v Vrbi, kajti odbor je nehote opustil, da bi veličini svoje zamisli primerno organiziral pravo narodno romanje v Prešernovo rojstno hišo. Na mesto tega so vabili zadnje dni pred slavnostjo san.o po časnikih in še tu nekako nervozno, češ kdor hoče priti, naj pride, ali odbor ne bo nikogar posebej vabil. Če si>> pri tem mislili na slovensko meščan sko družbo, okrog katere je treba hoditi z nebom, preden jo člo vek pridobi, da se pomeša med 1 j ud stvo pri kakršni koli prireditvi, ki ni strankar skega značaja, tedaj so delali pravilno. Da pa u? so zbrali ob tej slavnosti v Prešernovi rojstni hiši “Itivensku mhuline iz bližnjih in daljnih krajev, tla bi videla sad svoje požrtvovalnosti in da bi razumela veličino počastitve kmečkega doma v luči govorov največjih zastopnikov slovenskega duha. to pa se mi zdi opustitev velike, in lepe priložnosti. Če pomislimo, kolikokrat zbobnajo pri nas lju di iz golili strankarskih nagibov, teilaj pač mo ramo obžalovati, da jih niso poskusili zbrati na dan tolikega občenarodnega pomena. Da je ta misel na nekaj podobnega navdajala odbor, so vsi poslušalci slavnostnih govorov dobro čutili. Kako žalostno je bilo, ko se je Oton Župančič v tistem delu svojega lepega govora, v katerem govori o pomenu Prešernove pesmi za mladino, zaman oziral po mladini. Le tu in tam si vidci mladega človeka, če ne govorimo o domači mladini iz Vrbe in okolice, ki je oblečena v različne pisane uniforme stala na raznih krajih Ri-bičevine. Kje so bili udje mnogoštevilnih akademskih društev, kje srednješolci in kje so bili uniformiranci raznih •političnih frakcij? V praznoto so se izgubile spričo tega lepe besede bana dr. Natlačena o narodni edinosti in o tem, da je Prešernov dom prenehal biti dom le ene družine in postal dom vsega naroda. Zakaj niste privedli tega naroda v Vrbo, da bi slišal takšne vzpodbudne in plemenite besede? Videl sem nekatere kmečke ljudi. S kakšno pobožnostjo so poslušali te govore! Prepričan sem, da so pomenili zanje nepozabno doživetje. Zlasti pri govoru župnika Ar-nejca, ki je segel s svojimi besedami v vsaktero -srce z neznansko močjo ljubezni do Prešerna, naroda in slovenske zemlje, sem opazil solze v ugaslih očeh kmečkih mater in očetov, a ogenj v očeh maloštevilne navzočne mladine. In kako je morala pretresti vernega poslušalca Kinžgarjeva pridiga o Prešernu kot odposlancu božje ljubezni in izvrševalcu njegove volje. Iz jasnega govora univerzitetnega rektorja dr. Kušeja pa so čutili tudi preprosti ljudje, da je poezija nekaj veličastnega. čemur se klanja tudi prava znanost. Če še enkrat poudarim, da je iz vseh govorov jasno zvenela misel, dopovedati vsemu narodu, tla jeys Prešernovo rojstno hišo dobil narodno svetišče, kot skromen, a večen spomenik geniju slovenskega kmečkega ljudstva, ki se je s Prešernom in njegovo pesmijo uvrstil med najvišje plemstvo človeškega dulia. tedaj ne bo težko popraviti opustitve, ki se je 21. majnika I9"9. zgodila i/ neznanih, a gotovo vsaj individualno tehtnih vzrokov. Izbrati bo treba neki dan v letu in ga • azi>lasiti za I rešernov dan. listi dan opustimo vsako drugo misel ali prireditev in naj se zbero v Vrbi zastopniki vseli krajev in slojev v naši državi in izven nje, kjer prebivajo Slovenci. Naj jim spet spregovore najvišji odposlanci kulturnih in političnih ustanov o lepoti in veličini skupne narodne ideje, izvirajoče iz dragocene dediščine Prešerna in njegovih naslednikov. Naj jim izbrani umetniki razodenejo'lepoto jezika, globino in višino duha, ljubezen čustva in žar hrepenenja po svobodi, pravici in edinosti. Naj se snidejo štajerski orači in viničarji z gorenjskimi drvarji, pastirji in lovci, dolenjski vinogradniki naj spoznajo gorenjske plavža rje in zasavske rudarje. Not ra n j ec naj vidi savinjskega splavarja in hmeljarja. Meščan naj prisluhne težki in trdi kmečki govorici, uradnik naj premisli delavčevo trpljenje in trgovec naj skuša razumeti, kaj pomeni grenko nagubano obličje kmeta. Tedaj bo polagoma izginil strašni občutek, ki ga ima človek, če opazuje posamezne sloje našega naroda. Te misli so sad toplega občudovanja dela tistih naših mož. ki so o pravem času dali naši narodni ideji vidno podobo s preurejeno in vsemu narodu posvečeno Prešernovo rojstno hišo. S tem so pretrgali z nesrečno politično raztrganostjo Vabilo Zadnjo in to številko smo poslali nekaterim slovenskim ljudem, ki doslej še niso bili naši naročniki, o katerih pa mislimo, da tudi čutijo potrebo nestrankarskega glasila, čigar naloga je, buditi zavest slovenske skupnosti in samobitnosti in čuti nad koristmi našega naroda. Vabim o Vas torej vse, ki doslej še niste bili v naših vrstah, da pregledate poslani številki in da se nam pridružite, če ste enakih misli z nami. Če bi to ne bili ali bi iz katerega drugega razlogi ne mogli naročiti lista, Vas prosimo, da list vi nete. Uredništvo in uprava »Slovenije«. preteklih in žal še sedanjih dni in nam pokazali pravo pot do notranjega in zunanjega osredotočenja vseh, tudi najmanjših narodnih sil. Gesla narodne diferenciacije so se preživela, danes je treba najtesnejšega združevanja, bratovskega ze-dinjevanja in popolne požrtvovalnosti. Naj vidi vsak Slovenec v Prešernovi rojstni hiši, zlasti pa v njegovi večni pesmi, da je ljubezen do narodne celote tista sila. ki daje poedincem in narodom — nesmrtnost! Usodna miselnost Dne l‘>. t. m. je prinesi Irvatski dnevnik« kratek zapisek pod naslovom »,Domoljub1 o .hujskačih'::. V njem pravi, da piše »Domoljub« o hujskačih zoper sporazum in o škodi, ki bi jo utegnil napraviti že sam strah pred hujskanjem, kakor da bi kakšni »hujskači mogli preprečiti, da se napravi nekaj dobrega in pametnega. Kadar pa komu ni do neke stvari, pa tega ne more javno priznati, tedaj si zmeraj izmisli neke umišljene hujskače, ki jih je treba popustili, medtem, ko ni treba računati z mnenjem najširših ljudskih slo-jev. »Domoljub« pravi, da se mu vsiljuje misel o strahu pred hujskači sedaj, ko so zastali razgovori o sporazumu med Hrvati in Srbi in da se boji ,da je kriva tega bojazen, kaj poreče eden in kaj drugi, ki mu ne bo ugodeno. Vsaki zastoj v dogovorih pomeni oslabitev države. Mi Slovenci pa da želimo, sporazum zaradi države in zato, ker bomo tudi mi dobili tako samoupravo, kakor .jo bodo dobili Hrvatje. lo s Domoljubovo razmišljanje o sporazumu končuje »fIrvatski dnevnik« s temile besedami: »Domoljub« lab ko zatakne »samoupravo« sebi za klobuk.« Takoj naslednjega dne in očitno v zvezi z zgo-rajšnjim »Domoljubovim sestavkom in s politiko slovenskih pripadnikov J KZ omen ja »llrvat-ski dnevnik poročilo »Slovenca« o dr. Koroščevem govoru na mladinskem zborovanju v ( el ju. Dr. Korošec da je govoril tudi o sporazumu in izrekel upanje, da se bo to vprašanje nazadnje vendarle rešilo. Koroščeve besede, da je obširno nava jal tudi »I Irvatski dnevnik«, toda s pripombo. da so bile razgovori med dr. Mačkom in v ladnim predsednikom končani že 27. aprila, s čimer da je menda hotel reči. da je sedaj odločitev na drugi strani. Gotovo pa je, da v tako važnih stvareh ne smejo biti fornuilnosii ovira, da se ne bi dalje^ z obeli strani prizadevalo za uspešno rešitev. Še si' spominjamo besedi, ki jih je napisalo Mačkovo glasilo ob začetku pogajanj, češ da sporazumevanji' ne more iti hitro od rok in da gospod Dragiša Cvetkovič ni edini čini tel j i n zaradi tega ni vse od njega odvisno. To pravilno nabiranje velja gotovo tudi danes. K tem »Slovenčevim izvajanjem dostavlja j 11 r vat sk i d ne v n i k : ('e zanima »Slovenca* naše pisanje. naj vnovič prebere naše sestavke, pa bo videl, kako smo gledali na ceilo stvar. Vedeli Nino prav dobro, kaj pišemo in zatkaj to pišemo, in pokazalo se je, da smo imeli prav. Iver je biio naše stališče pravilno, kakor priznava sam Slovenec . smo napravili iz njega potrebne slkilepe. Kar piše »Slovenec« nadalje, ne borno navajaili, 'ker ga ne maramo ipodpirati pri razširjevanju netočnih vesti. »Slovenec« se v svojem sestavku sklicuje tudi na -Obzor«, po čigar pisanju skilepa, »da ne more biti besede o •tem, da bi bili zagrebški predlogi odbiti in s ti'm sporazum pokopani. Očitno je treba čakali na proti predloge, ki bodo, če bodo potrebni, usmerjeni na to, da se sporazum v celoti za vse interesi ra ne stranke olajša.« Morebiti pričakuje »Obzor« res pro-tipreillogov. Mi o tem me vemo nič. Zlasti ne vemo nič. če jih je prejel. Te besede »llrvatskega dnevnika« same zase ne bodo popolnoma razumljive za tistega, ki ne pozna nekaj dejstev. Pred vsem naj spe (opozorimo, da je »Hrvatski' dnevnik« 9. t. m. ugotovil, da so se v boju Hrvatov za njih ne pravice poleg samostojnih demokratov najbolje držali nekateri vodje ,|NS. Pa tudi še pri drugih priložnostih je opozoril, da danes ni več JNS tista, ki bi ovirala sporazum ali spletkarila zoper njega. Ni torej težko uganiti, kdo ga še more ovirati. In tudi o tem ne more biti dvoma, da imajo I Irvatje za to svojo trditev težke dokaze. Sicer pa Hrvatje, kjer in kadar le morejo, kažejo precej naravnost na tiste, ki sporazum zaradi svojih osebnih ali strankarskih koristi zavlačujejo. Druga stvar je posmehljiva zavrnitev miselnosti. ki jo širijo nekateri »voditelji« med nami, češ kar bodo Hrvatje dobili, bo samodejno pripadlo tudi nam. Ali po domače povedano: Ko bo miza pogrnjena in se kadila skleda za Hrvate na njej, se bomo tudi mi lahko usedli zraven. Kaj pa, če nas ne bo nihče k' mizi povabil? Ali če nas bodo samozvane odrinili od nje? In če nam je že osnovna resnica nedoumljiva, da ni nobena reč na svetu zastonj, mar se res iz svoje žalostne polpretekle zgodovine nismo ničesar na- V rh o v 110 vodilo in modrost naših političnih voditeljev je bila zmeraj ista valpetovsko-biriska. Bodimo v neti podložniki in nic manj vneti Priganjači in ovaduhi nepodložniških. pokončnih ljudi in duhov. Če bomo pridni, ni mogoče, da bi ta naša pridnost in vdanost ne dobila priznanja. Najmanj pa je gotovo, da bomo zmeraj dobili vsaj tisto, kar bo dano nepodložniškim, upornim duhovom, zoper katere smo našim gospodarjem pomagali. In tako smo bili vsi srečni, ee smo se 1/lfocUta Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje pri PMUnc, HvMi&na ob vodi, blizu Prešernovega spomenika smeli biti včasih za »milo« habsburško vladarsko rodovino zoper uporne Lahe in Madžare. Za plačilo pa smo dobili mi naj ostrejši germanizaci jski sestav, Lahi in Madžari pa svobodo. To je tudi prav ista usodna miselnost, ki nam je zaigrala Slovenjo Koroško pred dvajsetimi leti. Tudi takrat smo mislili, da se nam ni treba prizadevati zanjo, dali nam jo bodo zmagovalci kar sami. ko smo bili vendar tako pridni in ko smo se tako navdušeno drli ob prihodu antantinih državnikov in generalov in zabavljali na Avstrijo in Nemčijo, 'takrat je rekel Žerjav, ta zgled politične nepre- sodnosti, da si bomo na severu začrtali sami svoje meje ,in naša otročja lahkovernost in priskled-niška miselnost nam jih je res začrtala — zato pa so tudi take. Zmagovalci nas po pravici niso poznali, niso mogli poznati. Kdaj so se pa brigali naši voditelji, da bi bili šli kakor Čehi v svet in ga poučili o nas? Kajti tisto navdušenje po zmagi nima vrednosti, pred bitko se je treba uvrstiti v bojno črto. Narod, ki samo kima, nima cene, in njegove želje so brez teže. Vrtorepje še ni nikoli priborilo velikih stvari. A še manj si jih more pridobiti tisti, ki ne samo da se ne bije zanje, ampak se celo v boju postavi onstran barikad. Kajti naša politika se iz usodnih zgodovinskih napak in polomov ni prav ničesar naučila. Iz habsburških podložnikov smo postali zvesti in vdani belgrajski valpeti in biriči, pa smo verjeli, da nam bodo Hrvatje priborili svobodo, ko jo bodo priborili zase, da jo bodo priborili tudi za nas, ki zanjo nismo nič storili, če jih nismo v njihnem boju culo ovirali. V tem je tudi bistvo ostre zavrnitve »llrvat-vskega dnevnika«. Hrvatje niso pri volji, da bi se bojevali za enakopravnost in avtonomijo tistih, ki jim ni, da hi se zastavili zanje, še več, ki celo javno izpovedujejo program, ki je pravi narodni avtonomiji tako hrvaškega kakor slovenskega naroda v osnovi in načelu nasproten. Za »samoupravo« pa, ki samobitnosti hrvaškega naroda ne priznava, ki bi ji torej unitarizem od primera do primera določal vsebino, za l a k o pa Hrvatom po pravici ni. Tako naj si pač drugi zataknejo za klobuk. Produktivne sile našega gospodarstva Pod tem naslovom je v majski številki »Dejanja«* priobčil dr. Matija Žumer sestavek, čigar vsebino podajamo v skrčeni obliki. Vprašanje našega gospodarstva ni samo vprašanje preživljanja slovenskega ljudstva, od našega gospodarskega napredka je odvisen tudi slovenski kulturni razvoj in vzdrževanje in spopol-njevanje cele vrste naših kulturnih naprav. Zastoj v gospodarskem razvoju mora neugodno vplivati na vse šolale panoge narodne dejavnosti. Povojni razvoj je obetal obrti in industriji v Sloveniji kot najbolj industrializirani pokrajini v novi državi lepo prihodnost. Za njun razvoj so bili dani razni stvarni pogoji: pogonska moč (Kala, Završnica), premog, bližina tržišč za oskrbo surovin, sposobno delavstvo, dobro organizirano denarništvo. Dejansko je naša proizvajalna moč rastla celo prvo desetletje. Da sm bili industri jsko naj razvitejša pokrajina Jugoslavije, dokazuje statistika zavarovanih delavcev. Njih število je v desetih letih narastlo po letu 1919. od 25.000 na 100.000. Leta 1950. je bilo Slovencev v Jugoslaviji 8.5% vsega prebivalstva, zavarovanih delavcev pa smo imeli 16.5% od celotnega števila. Od vseh industrijskih obratov je bilo v Sloveniji 15.2%. Prednjačili smo v lesni, tužinarski, kemični, usnjarski, tekstilni, papirni in še marsikaki drugi industriji, pod državnim povprečje mpa smo bili zastopani v živilski, rudarski in električni industriji. Tudi glede uporabe mehanične energije je Slovenija bila na prvem * Priporočamo revijo zaradi zanimivih in aktualnih sestavkov. Pesem slovenskega preporoda (II koncertu Akademskega pevskega zbora v Ljubljani 3. IV. 1939) (Nadaljevanje.) Akademski pevski zbor sem poslušal na ljubljanskih in podeželskih koncertih, nekajkrat njegov prenos v tujini. Primerjajoč prejšnje sestave zbora z letošnjo mi zveni poslednja najbolj polno in izenačeno. Po prvih zamahih zbor začne živo muzicirati pod sugestivnim vodstvom svojega dirigenta in napeto prisluhne resonanci dvorane, lo nebrzdano veselje nad improviziranim muziciranjem in ugodje ali neugodje teh pevcev nad akustiko lastnega tona v dvorani sem vedno opa-ziljn spet moram poudariti, da je bohotno naraščajoča kino-industrija. pokvarila še tiste redke koncertne dvorane po Sloveniji, kar jih je bilo. Ako primerjam zvok Akademskega pevskega zbora ali Slovenske filharmonije v prejšnji in sedanji dvorani ljubljanskega Uniona — kakšna ue-všečna razlika! Prvotni ton ostane brez konso-nance in resonance, akustika je na različnih krajih dvorane čisto drugačna, melodične črte in zvočni kompleksi so od pp—mf zastrti, ob poja-ceni dinamiki razkrojeni v toliko zvočnih posebnosti, kolikor je izvajalcev. Posnetki koncerta na 1 j lo-plošee so dali tale rezultat: pp in p mest plošča ne sprejema, inf kompleksi dajo oster ton. vsi ostali dinamični efekti se razkroje v hrešča- nje. Dvorana je zgubila toliko svoje prvotne akustične veljave, da ne ustreza več koncertnim pogojem. Podobna usoda je zadela dvorano Filharmonije, ki je za koncerte večjega obsega tudi mnogo premajhna, vsi drugi prostori so za koncerte neprikladni, in tako je slovenska prestolnica post tot diserimina rerum brez koncertne dvorane. Vzgojnemu delu svojega dirigenta se ima »Akai-dčrnski pevski zbor« zahvaliti, da je dosegel stopnjo stilno zaključenih koncertov. Njegovi koncertni sporedi so nele pomembni za vrednejše spoznavanje našega glasbenega življenja, za našo, glasbeno ozko razgledamo publiko so z umetnostno vzgojnega vidika kar potrebni. S smiselno urejenimi in kvalitetno izvedenimi .sporedi stilno pomembnih dob in osebnosti je mogoče stalno koncertno publiko korak za korakom vzgojiti ter jo pripravili v razmeroma kratkem času. da bo rada poslušala novo muziko. Z redno vrsto stilnih koncertov izključno'slovenske vokalne glasbe po na jvažnejših krajih Slovenije je »Akademski pevski zbor stopil na čelo svojih vrstnikov; njegov zgled budi k posnemanju in vabi k plemenitemu tekmovati ju. Je pa še ena posebnost, ki označuje petje tega zbora; zaslišal sem jo določno že na njegovem prvem koncertu slovenske narodne pesmi. V mislili imam tisti čudoviti osnovni ton, ki je pristen le v materini govorici in preprosti narodni pesmi, rat intimno vabljivi, pristno slovenski rodni ton mi zazveni iz pesmi »Akademskega pevskega zbora«, pa naj ga poslušam v domači koncertni dvo- mestu. Njen delež na skupnem številu central (parnih, Diesel, vodnih) je znašal 54.6%, na skupnem številu K VV pa 24.6%. Množica izrabljenih energij pa je znašala pri nas leta l‘J5(). 50% skupne porabe v Jugoslaviji (okroglo 259 in pol milijona K VVh nasproti 795 in pol milijona KVVh). V proizvodnji premoga je bil delež Slovenije 1929. leta 59%. Glede industrijskih akcijskih družb v državi je delež Slovenije 7.8% (57 nasproti 729), glede glavnice pa 15.7% (okroglo-567 milijonov nasproti 4.155 milijonov). Leta 1955. smo izvozili iz Slovenije v ostalo državo 51.155 vagonov. Od tega odpada na les 41%, na premog 50%, na kovine, minerali je, poljedelske proizvode, kemične proizvode, celulozo 26%, ostali 5% pa na razne druge proizvode kakor koloniale, manufakturo, rude, vozila, živino itd. Razmerom visok odstotek ljudi si pridobiva v Sloveniji kruh z obrtno-industrijskim delom, čigar proizvode vnovčil jemo deloma doma, deloma pa jih izvažamo. V zameno kupuje Slovenija letno približno 8000 vagonov žita in še celo vrsto drugih živil, pa industrijske surovine. Vrednost izmenjanega blaga utegne znašati 8 milijard dinarjev letno. Zastoj razvoja se je začel s svetovno krizo leta 1950. Slovenijo je ta huje zadela ko ostalo državo. Razmere v ostali državi so se začele od leta 1955. naprej očitno boljšati, zlasti ker je posegla vmes državna politika. Slovensko gospodarstvo pa si nj več opomoglo. Delež Slovenije na delavcih v Jugoslaviji je padel od junija 1950 do junija 1958 od 16.5% na 14.8%, v ostali d ržavi je zaposlenost v lej dobi narastla za 18.4%, v Sloveniji komaj za 4%. V ieku teh osmih let je industrializacija v ostali državi naraščala povprečno na leto za 2.5%, v Sloveniji le za 0.5 %. Donos podjetij v Sloveniji dokazuje, da za-ostajajo pri'nas dobički sedan je konj tinkture daleč za onimi iz dobrih povprečnih let pred stisko. Isto velja za denarni promet naših kreditnih zadrug. la je znašal v zadrugah, ki so včlenjene v Zadružni zvezi in v Zvezi slovenskih zadrug v I. 1929. 9.566,700.000 din, v I. 1956. pa 5.886,‘>00.000 din. Vlog je bilo pri istih zadrugah v letu 1929. 777.000.000 din, v letu 1956. pa 518,700.000 din. Zmanjšanje denarnega obtoka je gotovo neugodno vplivalo na splošno gospodarske) življenje. Produkcija premoga je dosegla komaj 59.5% one iz leta 1929.. produkcija papirja pa 67.1% nasproti istemu letu. Proizvodnja premoga v državi pa je že. presegla številke iz leta 1929. Zastoj Slovenije je torej očiten. Pogled vnaprej. Naš gospodarski razvoj se je ustavil. Kam gre zdaj pot? Navzgor ali navzdol? Razni Savici so zavirali izpred leta 1950. ustanavljanje novih industrijskih podjetij, vendar nas lo m preveč v živo zadelo. Naša obrt in industrija sta nastali v prosti tekmi, ko SO' še neke naše prednosti in sposobnosti soodločale. Te sposobnosti bodo odpovedale, čim bolj bodo zunanji vplivi m sile posegale v proizvodnjo. Kateri so ti vplivi? 1. Selitev industrije v južne kraje, ki ima poleg političnih nagibov svoj vzrok v tem, da in'a tam industrija neke prednosti, kakor v oskrbi nekaterih surovin, v svoji legi v središču prodajnega območja, medtem ko mora slovenska industrija plačevati precejšnje prevozne stroške in se boriti z zamejsko tekmo, ki se poslužuje cenene vodne poti. Poileg tega si mora slovenska industrija vedno več surovin nabavljati v izvenslo-venskih krajih in ima že pri dovozu teh surovin računati z višjimi dovoznimi stroški, ker nima vodnih poti na razpolago. Razven tega se težišče prebivalstva in s tem trga pomika vedno bolj proti vzhodu in jugu. Zamejski kapital se naseljuje v prvi vrsti v Belgradu. kjer znašajo obči n -ske doklade na neposredne davke samo 20%, banovinskih doklad, ki znašajo v Sloveniji 95%, la m sploh ni. Nastajajoča prvotna kovinska industrija na jugu ima še to prednost, da ima premog in surovine v neposredni bližini. Za Slovenijo važna predelovalna kovinska industrija pa trpi zaradi tarifne politike železarsko-jeklarskega (rusta. 2. Poseganje države v gospodarstvo. Sprožila ga je stiska kapitalizma. Država je skušala predvsem podpreti agrarno proizvodnjo, in sic-pr z urejevanjem državnega izvoza in uvoza. To je prišlo v prid seveda vzhodnim predelom države, medtem ko politika urejevanja cen ni vedno ustrezala koristim Slovenije kot močno industrializirane pokrajine. Kapital za ozdravljenje razrvanega denarništva je ržava vzela tam, kjer ga je bilo največ na razpolago. Državni denarni zavodi so odsesali precejšnji del kapitalne moči Slovenije, povrnili pa so ga v obliki posojil znatno manj. Tako odpada za leto 1957. pri DUR na Slovenijo le nekaj odstotkov izdanih posojil, od PA 15 pa je bilo izdanih Sloveniji le 0.02% hipotekarnih kreditov. Nastop države kot denaruika torej naše proizvajalne moči slabi. S pomočjo denarnih sredstev privilegiranih in kontroliranih denarnih zavodov se je mogla država vedno bolj uveljavljati kot podjetnik. Pri- rani ali v tujini po prenosu. Na to posebnost njegovega petja, ki jo smem imenovati tipično značilno, so me opozorili rojaki v tujini in tuji glasbeniki. Ti znajo razlikovati tipične značilnosti na daljavo in jih ceniti bolje kakor po večini poslušanja nevešča in malotnih meril vajena kritika naše doline šen (-florjanske. Nekoliko v skrbeh zaradi odgovora sem vprašal g. Marolta, kako sodi o naši glasbeni kritiki in ali ga ta kritika stvarno podpira v njegovih prizadevanjih za >:Akademski pevski zbor«. »Pred leti sem že sklenil, da ne dam nobenemu čas opisnemu komarju besedice odgovora«, me je suho na vrnil, »pa bodi ti. ako sva potem z vprašanji pri kraju! Ako bi delavcev ne bilo, bi vi referenti, recenzenti in reporterji ne mogli živeti in nas moriti s svojimi razlagami o tem. kaj naj bi bilo. če bi bilo. kako naj bi bilo, da bi bilo. Od daleč gledate na glasbeno delo, zapeti seveda do nosu in čakale ugodnih razmer, da postanete važni. Lepo napišete za oči. da bo odgovornemu povšeči, med vrstami vami uhajajo nestvarne opazke, kar se vam pa tani ne iposreči. popravljale po kavarnah med prijatelji. Rad vas imam in spoštujem vašo vztrajnost, no. še rajši se vas ogibam in berem vaše pisarije tako-le nekaj tednov post festum, da vidim, če sle iznašli kakšno novo uporabno formulo. ali skovali pristnejši izraz. Kritika smo imeli in mentorja; Ciojmira Kreka, urednika Novih akordov. Svoje edino in izvrstno glasbeno glasilo smo zanemarili, da je prenehalo, vzor-kriti,k „ smo ustavili delo, da je zagrenjen u .hnil- (Dalje prihodnjič.; Kuclar nameravate polomili o tu- in inozemstvo, pišite p o p r o g ra m na n a s I o v Izletna pisarna Okorn Ljubljana, Frančiškanska ulica 'ut. Ozganiziramo društvena potovanja. Na ru/p ilago udobni izletni avtobusi za skupine od 23 — 4> oseb' svojila si je in izpopolnila vrsto podjetij, ki so bila doslej prepuščena zasebni podjetnosti. Najznačilnejši njen predstavnik je težka železna industrija. Prav iz teh industrijskih panog si služi pri nas precej ljudi kruh. Težko seje molče sprijazniti z dejstvom, da država črpa denarna sredstva v veliki meri iz Slovenije, pa ustvarja s temi sredstvi nova produkcijska središča izven nje. Država je vložila samo v preteklem letu v pro- duktivna podjetja 800 milijonov dinarjev, znano pa je, da Slovenija v zadnjih letih ni bila deležna nobenih državnih industrijskih investicij. Naravnost proti našim koristim je, da prispevamo državi denarna sredstva za to, da na primer izgradi moderno žičarno in žebljarno, zaradi česar naši obrati krčijo svoje delo. Ne obstaja torej samo nevarnost, da se naš gospodarski razvoj ustavi, ampak Uidi nevarnost, da bomo gspodarsko nazadovali in področje naših proizvajalnih moči zoževali. Sklep. Razvojna stopnja našega naroda zahteva vedno večja sredstva za vzdrževanje njegove kulturne ravni, gospodarski razv oj pa kaže, da se bodo naša tvarna sredstva raje krčila kakor širila. Poseganje zunanjih sil v naše gospodarsko dogajanje postaja narodno vprašanje, za katerega reševanje moč posameznikov, podjetnikov, delavcev ne zadostuje. Nasprotnim silam, ki nas ogra-žajo, bomo mogli z uspehom zoperstaviti le urejene protisile. Razdrobljene gospodarske moči bo treba združiti in vpreči v jasen, d ločen gospodarski program. Odločitev hrvaškega gospodarstva Dne 20. maja t. 1. so se na pobudo gospodarskih predstaviteljev iz Osijeka sestali v Zagrebu za stopniki vseh gospodarskih zbornic s hrvaškega področja, to je trgovskih, industrijskih in obrtnih zbornic, bre zozira na njih sestav, iz Dubrovnika. Osijeka, Splita in Zagreba. Po posvetovanju so ti zastopniki hrvaškega gospodarstva soglasno sklenili, da se zaradi stalne in najožje zveze vseh zbornic s hrvaškega narodnega področja za vsa gospodarska vprašanja osnuje medzbornični de lovni odbor, ki n j bi dajal smernice za skupno delo in skupni nastop vseh omenjenih zbornic. Obenem so vsi ti zastopniki soglasno sklenili, da ne bodo več sodelovali na skupnih konferencah vseh zbornic v državi češ da sklepe teh konferenc ob last va niso uvaževala; vendar pa bodo hrvaške zbornice še nadalje sodelovale z ostalimi zbor nicami v državi. Nadaljnji sklepi zahtevajo ustit -uovitev samostojnih zavodov v Zagrebu vseli tli žavnih in od države pooblaščenih denarnih zavodov, tudi Narodne banke. V te zavode naj bi se tekajo prenesla vsa aktiva in pasiva dosedanjih zavodov, kolikor se nanašajo na hrvaško narodno področje. Prav tako naj bi se osnoval v Zagrebu samostojen devizni zavod. V zvezi s tem se zahteva odprava Pri zada kakor tudi Zavodi za pospeševanje zunanje trgovine v današnji obliki, češ da ti ustanovi ne odgovarjata namenom, za katere sta bili ustanovljeni. Namesto odpravljenega naj bi se osnoval samostojni zavod v Zagrebu, ki naj bi kot organ ministrstva za trgovino reševal vsa vprašanja izvozne trgovine s hrvaškega narodnega področja. Sklepi predstaviteljev hrvaškega gospodarstva so torej dokaj daljnosežni. Izvirajo pa iz pospe ševanih centralističnih ukrepov zadnjih let in vsega sistematičnega centralističnega urejevanja v' državi, ki je moralo že sedaj zapustiti v gospodarstvu zahodnih pokrajin take sledove, da je nujno moralo izzvati odločno reakcijo. To se je zdaj s hrvaške strani tudi zgodilo kljub vsem stvarnim in nestvarno premišljenim razlogom, ki so jih branitelji centralizma celo vrsto let mogli vzdrževati, seveda ne na korist gospodarstva, zahodnih pokrajin. Ob položaju, kakršen j& ob jasni in odločni besedi hrvaškega gospodarstva zda j nastal, se samo po sebi vsiljuje vprašanje, kaj bodo na vse to rekli predstavite!ji slovenskega gospodarstva. O vprašanjih slovenskega gospodarstva se ob najrazličnejših prilikah mnogo piše in še več govori. Do določnih odločitev naši gospodarstveniki vseh dvajset let niso prišli, vse rajši so vzdrževali izmišljavo o boljši mogočosti gospodarskega razvoja v centralistično urejeni državi, ki pa je prav v zadnjih letih ob splošnem nazadovanju doživela žalosten polom. Dvomi o vsebini slovenskega gospodarstva, katerega pojem sam se je skušal s teoretiziranjem nuditi in celo zanikati, so dovedli do sedanjega nevzdržnega zastoja, medtem ko .dogodki zadnjih let sami potrjujejo pravo vsebino pravih slovenskih gospodarskih prizadevanj in obstoj slovenskega gospodarstva kot takega, akti kaže gospodarska bilanca slovenskega področja splošno nazadovanje in s tem ukazovalno kliče po merah, ki naj omogočijo razvoj. Konkretnih gospodarskih organizacijskih nalog slovenskega ozemlja zastopniki našega gospodarstva dozdu j še niso rešili in to tem manj. čim bolj so se prizadevali reševati začasna gospodarska vpra- ;anja v okviru škodljive centralistične ureditve v državi in s tem. da so se v taki po njih mnenju neizogibni podreditvi najvažnejših življenjskih vprašanj prizadevali, pridobiti si drobtinice. Ob odločtvi hrvaškega gospodarstva čakamo tudi odločitve slovenskega gospodarstva. Zastopniki slovenskega gospodarstva imajo sedaj besedo, ki mora priti o pravem času. da je ne prebite — politiki. Opazovalec Narodni festival Pretekli tetic nje bil v Bclgradu že drugič narodni festival z namenom, da pokaže narodne plese v držav i in da s tem tla potrebne pobude za zbiranje in ohranitev narodnega blaga. Na festivalu so nastopile različne plesne skupine iz raznih delov države v narodnih nošah, med njimi tudi skupina slovenskih deklet iz Bele Krajine. Nič bi ne bi bilo k takim prireditvam pripomniti, oko bi ne bile vzbudile žalostnega spomina na podobno prireditev festivala, ki jo je najprej priredila Ljubljana, pa je nadaljnje prirejanje nemarno opustila. Pomanjkanje iniciative v tem pogledu postaja vedno očitnejše pri nas, posebno za podob n opri reditve, ki bi mogle v resnici dati pomembno pobudo za obuditev zanimanja za slovenske narodne plese, širšemu občinstvu docela nepoznane. Če pripomnimo, da se je v Ljubljani vršila pred' nekim časom celo anketa, ki naj bi skušala pognati vprašanje prirejanja raznovrstnih priredite vv Ljubljani, važnih s tujsko prometnega vidika in nič manj z narodnega stališča z mrtve točke, je tembolj žalostna ugotovitev, da se s te strani ni d ozd n j še prav nič ukrenilo, da bi se zdramila obupna zaspanost in mlačnost', še bolj pa pomanjkanje vse iniciative za živahnejše te v rste delo v tem času. Slovenski kmet in jugosloveni I oteni ko je j ugoslo vensko nacionalnivo pahnilo našega kmeta v prepad, pa pretaka bridke solze za njim. In tako vzdihuje tudi »Jutro« v uvodniku »Za naso vas-: : Porazne uigotovitve o socialnem, zdravstvenem, gospodarskem pa tudi o kulturnem in moralnem stani ju naše vasi prinašajo zdravstvene, publicistične i.n tudi politične publikacije ...... Prisiljeni smo, da iresno vzamemo na znanje to, kar pišejo: Žgeč o Halozah, Motler.n d or f er o vasi aia Dolenjskem, Kerenčič o Jeruzalemskih goricah. Billi mo Vič <> agrarni strukturi Slovenije, dr. Pirc o izdravju na vaisi in o prehrani prebivalstva. Baš o živlij e tisk eni nivoju kmeta. Samo suhe ugotovitve so to, ki pa so često ostre, lak o da .režejo v srce in nam v obraz potisnejo žalost, v dušo pa spoznanje: naše .podeželje hira im propada. Če bib ilo »,ui.ro« v'se tiste publikacije, ki jih bojda »resno jemlje na znanje«, pazljivo prebralo, tedaj bi bilo videlo in spoznalo, da so ena sama huda obtožba jugoslovenstva, njegovega centralizma. korupcije in hegemonizma in seveda tistih ljudi in sestavov, ki so mu pomagali do zmage. I udi zn povprečno presodnega človeka je bilo že takoj ob sprejemu vidovdanske ustave očitno, tla pomeni v i do vda ust vo za našega kmeta pogin. Treba mu je bilo samo površno primerjati pridelovalne pogoje na jugu in pri nas. Sicer pa so se tega tudi j ugoslo veni od vsega začetka zavedali. Toda govorili so takrat, da si bo pač Slovenija pomagala z obrtjo in industrijo, ki bosta zlahka sprejemali presežek podeželskega 'prebivalstva. Do danes nam pa jugo'slovenstvo ni samo uničilo kmeta, uničilo nam. je tudi industrijo, in kar ji je še ostalo, ugiba samo, kako bi se čimprej preselila iz Sloveniji' spričo čedalje večjih davščin, ki jih mora ravno Slovenija v največji meri plačevati. Spričo vseli teh dejstev res ni težko presodili odkritosrčnost in namero tehle besetl: Razmere na vasi so take, da morajo vzbuditi vsesplošno zaskrbijeuiost in izsiliti najlkrepkejše protiukrepe. Lopo je biti optimist, greh :pa bi bil, ako bi s tem hoteli opravičevati svoje brezdelje ali nepozna-n je sl varnosti. Nataliteta pada, ljudstvo se slabo hrami, koruzni krnil nn krompir sta mnoigokje 'njegova glavna hrana. Zdravstvo na vasi je često več ko primitivno. I isoči in tisoči nimajo dovolj jesti, ogromno je število listih, ki morajo v tujino, kar v večini primerov ni ugodno za njihovo narodno zavest. Dolga armada viničarjev je kakor en sam raztegnjen skelet. Ko že »Jutro«s tolikim poudarkom govori o »najkrepkejših protiukrepih«, bi človek pričakoval vsaj približno določene označbe teh protiukrepov. Kakor zmeraj ob takih priložnostih, se (udi lo pot raje izgublja v splošnih in puhlih besedah. govori o socialni in drugi zakonodaji, čeprav dobro ve, tla vsaka taka reč stane in da zlasti danes še misliti ni, tla bi drugi stanovi mogli k sedanjim bremenom prevzeti še skrbi in bremena za kmeta. Sicer pa, naš kmet si bo že pomagal sam. Samo ne ovirajte ga pri njegovem delu. An rubi samo mogočost, da lahko svoje pridefk eprodaja v pravičnem razmerju s stroški in trudom, ki jih je položil vanje. Zato pa ni treba drugega, kakor da je slovenskemu gospodarstvu dana priložnost in mogočost. tla se razvija, to se pravi, da mu ni treba plačevati leto za letom do treh četrtin milijarde zato. tla se s tem njegovim denarjem podpira gospodarstvo drugje in da se to še posebej podpira zalo. da slovensko uničuje. Z drugimi besedami se pa to pravi, da je treba odstraniti vse te ovire, korenito, brez obotavljali ja m obzirnosti. I’e ovire so pa jugoslovensko naeio-nalsivo. Ko bo zginilo, tudi njegovo delo, centra-Iizem-unitarizem, ne bo imelo več obstanka. In takrat bo naš kmet spet lahko dvignil glavo. Brez ponosa Gospod senator dr. Grga And jelinovic je nam Slovencem znan kot nasprotnik slovenskega jezika in torej slovenskega naroda. Za izzivanje je imel že, da so si upali slovenski bolniki med seboj govoriti slovensko, in dajal jim je svoje jugoslo-vensko-hegemonistične, to se pravi velikosrbske nauke v duhu Narodne Odbrane in njenega Petra 13 u lata. le dni je zoboravala jugoslovenska omladina iz dravske banovine v ljubljanski Kazini, torej v tisti hiši, ki je bila pred vojno zbirališče ljudi, ki so Slovence prezirali, če ne naravnost sovražili, in ki so zahtevali v imenu avstrijskega državnega »edinstva«, da se slovenščina na slovenskih tleh zapostavlja in spodriva, dokler ne bo v korist nemščine po pol noma spod ri njena. Kdaj pa beremo v »Jutru«, da je »omladina« v lej isti Kazini »viharno pozdravila« senatorja Andjelinoviča in da so njegova »iskrena in krepka jugoslovenska izvajanja sprožila vihar navdušenja in odobravanja«. Drugega res ne moremo reči. kakor to: nikjer na svetu bi ne bilo mogoče, da bi sploh pozdravljali človeka, ki bi bil keclaj žalil največjo svetinjo narodovo. Mar se je res habsburška hlapčevska miselnost že tako globoko zarila v naše duše, da takih stvari niti ne čutimo več? Skoraj bi človek tako mislil, če gleda ne samo na taka, ampak tudi na druga tlela našega političnega »vodstva« vseh jugoslo-venskih barv. Ne, vsa ta naša »vodstva« nimajo z našim narodom že davno nič skupnega več. Od zunaj so mu postavljena. In odpadla bodo, ko tega zunanjega pritiska ne bo več. A v tem je naše upanje, naša vesela vera v prihodu ost. Dve novi državni tovarni pri nas pa ne Na predlog ministra za gozde in rudnike je sklenila vlada, da ustanovi dve veliki tovarni za celulozo, in sicer eno v Bosni med Zenico in Zavitim ičem s kapaciteto 20.000 ton, drugo pa med Ogulinom in Vrbovškim s kapaciteto 25.000 ton. lovarni se bosta seveda sezidali iz javnega, torej v veliki meri tudi slovenskega denarja. V Sloveniji se pa kaj takega ne napravi, navzlic teinu, da po eni strani največ prispevamo v državne blagajne, po drugi je pa ravno pri nas brezposelnost najluijša. Pri teni bi spet' kedaj opozorili na dejstvo, tla se bo ena, in sicer celo večja otl obeli tovarn postavila v banski Hrvaški. To dokazuje vnovič, kako je jalova trditev naših oportunistov in drugih ljudi hlapčevske miselnosti. ki razlaga škodljivost opozicije in sodelovanje pri vlaki za vsako ceno. češ sicer ne bomo nič dobili. Uspeh je pa nazadnje zmeraj ta, da dobijo Hrvatje razmeroma mnogo, četudi ne vsega, kar jim gre, mi pa samo tu pa tam kako drobtinico, zaradi lepše Sicer je , trudil za naklonjenost ljudi, na katerih ponižno vdanost se lalvko vsak čas in poti vsakim pogojem in zaradi strankarske reklame, pa že tako na svetu. Kdo se bo še zanese! Še tole naj veljala nad 00 omenimo. Stavba obeli tovarn bo milijonov dinarjev. K tem bo pri- spevala Slovenija vsaj 18 milijonov, torej znesek, za katerega bi si lahko doma postavili prav lepo tovarno in zaposlili prav lepo število nezaposlenih svojih ljudi. In zlasti bi bila taka celulozna tovarna primerna za nas, ker imamo zanjo surovine — les! — doma in ker bi sezanjo lahko porabljal za izvoz neprimerni les. Tako bo pa končni uspeh samo ta, da bo spet naše gospodarstvo za lepe denarce revnejše. Seveda, zakaj pa smo dali jugoslovensivu oblast! I Konec „državnika“ »Samouprava« piše dne 21. tega meseca: Zadnji trije meseci pomenijo dclbo popolnega po-litičnega premirja v Jugoslaviji....Stranke im po- litična gibanja vodijo danes politiko strpnosti in dobre volje. Družijo se napori in moči, da bi sc popravile politične razmere v državi in uveljavila normalna atmosfera. Zadnje tri mesece — to se pravi, odkar je odšel iz vlade dr. Milan Stojadinovič, predsednik in duhovni oče JRZ, je prišel pravi dobri duh nad našo državo. A še pred tremi meseci je hvalila »Samouprava« dr. Sto jadi novica, ki da je prinesel Jugoslaviji srečo in mir in blaginjo in vso podobno' državniško robo. V zvezi s to »Samoupravino« zatajitvijo njenega bivšega duhovnega poglavarja naj samo še omenimo govor ministra Vojka Cvrkiča na banovinski skupščini JRZ za donavsko banovino, la je naravnost priznal, da so hodili pripadniki JRZ po krivih potih, ko so gojili kult dr. Stojadrno-viča, namesto kult stranke in da je nevarno, če se taki ljudjeami rinejo v ospredje. Stojadi novice va politična zgodba je torej dokončno pri kraju. Samo to nam ni jasno, v čem naj bo kul stranke, ki je ni ustanovilo ljudstvo, ampak prav ljudje kakor Stojadinovič in brez katerih bi stranke nikoli ne bilo. Svojega izvira le ne bo mogla zatajiti. V Belgradu zidajo V Belgradu so te dni začeli zidati novo gimnazijsko poslopje. Ker se zida v Belgradu, nosi stroške za stavbo seveda država, medtem ko moramo Slovenci in Hrvatje postavljati svoje šolske stavbe sami in v tu namen zviševati samoupravne davščine. Na vse to je treba pri takih priložnostih zmeraj znova opozarjati, ko se 'pritožujejo jugosloveni nad samoupravnim dajatvami, ne povedo pa. da so jih iprav oni s svojim nacionalnim centralizmom dejansko omogočili in uvedli. Kajti, če bi centralizma ne bilo, bi tudi dvojne mere pri razdelitvi javnega denarja ne bilo, in v Belgradu bi morali postavljati javna poslopja za svoj. ne pa za naš deiiar. Tako bi tudi Belgrad moral plačevati samoupravne dajatve, in te bi bile ipovsod 'približno enake. S tem bi pa zgubil Belgrad privlačno moč za našo industrijo, in gospodarstvo bi se moglo razvijati tudi pri nas. Toda naj so tudi vse te stvari desetkrat, stokrat dognane in jasne, pri prvi selitvi kake domače industrije bodo jugosloveni spet zajavkali nad samoupravami, ki da so s svojimi čezmernimi dokladami pognale domačo industrijo čez domači prag, stokali bodo od prevelikega usmiljenja tmd ubogimi slovenskimi brezposelnimi, ne bodo pa črhnili niti o tem, da je edini vzrok vseh teh dajatev nacionalni centralizem, a še manj o tem. da so državne davščine desetkrat večje od samoupravnih. Kajti te zadnje so seveda za jugoslo-vene nedotakljive, iz njih se pač zidajo v Belgradu javna poslopja in ob njih obobožuje Slovenija. Enotnost Evrope Dne 17. t. m. je govoril v Parizu prejšnji prvi lord admiralitete (angleški mornariški minister) o »prihodnosti Evrope«. Iz njegovega govora posnemamo po nemškem emigrantskem listu »Pari-ser Tageszeitung« tele ugotovitve in misli: Kdor živi .na evropski celini, bo ile težko prav ceniil pomen prevrata, ;ki se je izvršil v štiriih mesecih v angleški .politiki. Pirviič razumevajo državljani Anglije, da sodržavljani Evrope, in pripravljeni so. nastopili za pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz te nove lastnosti. Za zmeraj je minil čas, v katerem bi ostaib Anglija in Francija pasivni, 'kakor sta bili v 18. stoletju in skoraj ravnodušno gledali na delitev Poljske. Danes je tegritete vseli dežel. Mi vsi moramo občutili tako kri-vičnot in se upirati z vsemi močmi. Evropa je enota. Nasilje zoper en sani nairod je nasilje nad vsemi. Če dovolimo zmagoslavje naipada in besedolomstva v enem delu Evrope, 'tedaj bo nazadnje slavilo zlo zmago na vsej celini. Uprava tega velikega mesta bi gotovo nikoli ne dovolila tolpi apa-šev, da bi gospodovala v kakem kotu Pariza. Prav tako malo smejo dovolili stebri reda in omike načinu in morali gangsterjev, da bi vladali v kakem detlu Evrope. Naloga, ddlžnot, poslanstvo obeh velikih demokracij Zahoda je, da našem mnenju nista prekoračila desetega leta, tudi — uklonjena, kakor dva stara razbojnika. Eno za drugim Iz Lendave se je preselila pletilnica Blati iu Bartoš na Hrvaško. Zaposlovala je okoli 160 delavcev in delavk. Ugotovitev in pojasnilo Prejeli smo: Ob smrli svojega bratu Mirka Potokarja protestiram proti izjavam, ki so se nahajale v dnevniku »Slovencu« ob priliki njegove smrti: Ni res, da so ga »prejšnji nasilni režimi« pregnali v službo v Južno Srbijo in da bi mu bilo »to strlo živce, tako da je moral izstopiti iz sodne službe ter si poiskati drugih zaslužkov«. Res je, da je sam prosil za službo v Južni Srbiji, ni res je tudi, da je ni dobil, četudi je bil »eden najbolj nadarjenih fantov itd. ter celo predsednik .Akademske zveze«. Bes je pa, da ste nečemu ostali zvesti in dosledni1: svoji naivnosti. C ita Potokar. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana. napad na integriteto posamezne dežele ogružanje in- VLOGE posodila vrednostne papirje na knjižice in tekoče ročune obrestujejo najugodnejše dajejo fr,ti zadostnemu kritju kupujejo, prodajajo, lombardirajo i p oj j LJUBLJANA MARIBOR «, CELJE <» KOČEVJE