Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po posti za celo leto 4 gld. f»0 kr., za pol lata 2 cM. 40 kr., za .-ntr-rt l.ta 1 H-l •» ki V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gM., za čete rt leta 1 gl; ako za.l.Mie na ta dan praznik, jzi.lo iMiii.ft .bn* i«.proj!
Tečaj XXXII.
V Ljubljani 3. prosinca 1879.
List 1.
Xaitk* ha h o zamorei obogateli v novem letu.
Eden dunajskih listov je te dni prerešetoval, kako strahotne dobičke deiajo mnogi judje ter veliki bankirji ▼ malo urah. Revež kmet s strašnim trudom, če je sreča, doseže 3—4 odstotke na leto od svoje jistine, mali in veliki obertnik k večemu po 6—8 odstotkov, delavec komaj svoj vsakdanji kruh, če se dobro pospešuje: de-denarni veliki špekulant pa večkrat ,,zasluži" v 24 urah po 20.000 rubljev (čez 30.000 gld.) in celo po 100.000 gl., ker ima skrivne nitke, po kterih prej kot drugi ljudje (ki morebiti ravno nasprotno mislijo) zve, če kaže na vojsko ali na mir, če bo sploh cena denarnih papirjev rastla ali padala, in vsled tega urno poproda ali pa nakupi, kar mu kaže: papirja ali srebra in zlata.
„Vaterland" piše tako le: Gospod C. zvč, da so Rusi v Kabuiu pustili poslanstvo in le poslanca domu poklicali, v tem ko občinstvo meni, da je tudi poslanstvo šlo in da je torej dobro vreme med Anglijo in Rusijo. Gosp. C. dalje ve, da g. Nortbcoth bo nocoj v spodnji zbornici to reč povedal, torej pravi: „Bodo pač padli Rusi, pravimo mi, za dva odstotka! Bom pa prodal pol milijona rubljev!" Tako stori in v 24 urah je „zaslužil" 20.000 rubljev. — In ali je kaj druzega, ako gospod R. osleparstvo v Opavi zvč prej kot drugi ljudje in reče: „ Padel bo za up (kredit) za deset odstotkov. Prodal bora milijon tukaj, v Berlinu, v Frankobrodu, razdeljeno po številih, ter se ljudje ne bodo preveč zgledovali." Tako stori in „zasluži" v 24 urah 100.000 gl. Tako (pristavlja „Vtld.") je dandanes po vsem svetu...
iz tacih dogodb pa se dajo snovati čudni premis-liki in posnetki. 1. Ali ni očitna Večna pravica, ki je začela denarske švindlerje zadevati? Kakor so čez noč na tisuče nagrabljali, tako jih je zadnji čas na tieuče po svetu, ki se čez noč iz silnega bogastva pogreznejo v doveršeno beraštvo. Svetna pravica jim ne pride do živega; Božji pravici ne morejo ubežati — že na tem svetu ne. — 2. Ljudje, ki po večem nikoli ne molijo, ne hvalijo Boga za dobrote; pa vendar denar tako silovito skupaj dergnejo; očitno je ted«j, da kupi denara ne morejo biti prava dobrota za Človeka. — 3. Denarni možje imenovanega kopita so pogosto tisti, ki molitvenim in delavnim samostanskim ijuMem 83 skorje kruha ne privolijo; ki bi jim še rujavo in podergnjeno obleko stergali z života in jih iz njih tesnih ceiic pregnali, ako bi mogli. Taki ljudje radi očitajo duhovnom beraške solde od štole, pišejo po časnikih zoper cerkveno pušico in iztaknejo vsak vinar, ki ga katoliški duhoven od ver-
nikov dobi za naj težavniši opravila itd. — 4. Prašal bi poslednjič, če so srečni, zadovoljni možje, ki v 24 urah vedo toliko in toliko si „zaslutiti"?... Gotovo niso, in tudi biti ne morejo. Ne hotel bi biti v koti tacega . špekulanta", ko bi mi bilo tudi denar cele Evrope v 24 urah pridobiti. Le imejte ga! — o. Tako po-čenjanje nas toliko bolj živo prepričuje, da nad nami živi Večna pravica, ki bo tako čudovito neenakost enkrat vso zravnala. Revež, in vedni terpin, pa posten služabnik Božji, mora priti do pravic vštric strahotnega bogatina, ki Boga zaničuje, svojega bližnjega tuli, dobro je in pije, na veselice hodi in si vse privoši, kar natora in nenapaseno nagujenje poželi.
Kakor nespodobno je to, da kdo v 24 urah po omenjenih potih toliko denara skupi in od bližnjega nagrabi, — pa ima vendar to počenjanje za pravičnega človeka velik nauk v sebi. In kteri je ta nauk? Ta-le: Veliko nagrabi denarni barantač skupaj v 24 urah za časno življen je; ti pa si zmožen še veliko več pridobiti v manj kot 24 urah za — večno življenje. Ako si pri Bogu v milosti (vgradi Božji), je več vredno, kar ti z enim očenašem, z enim djanjem voljnega terp-ljenja itd. pridobiš, kakor vse uno, kar „špekulant" v unih 24 pridobi. In pomisli, da si denarni mož ni nobeno minuto svest, če ne bo kar v migljeju za vselej in na vse čase minula njegova dozdevna sreča; tebi pa se utegne vsak trenutek odpreti tisto novo življenj, ko tvoja nezmerna sreča ne bo nikoli več nehala... Kdo tedaj je srečniši, kdo bogatejši, kdo lahko zadovoljniii ? Iši si tedaj v novem letu zakladov, kterih „molj ne uje in rija ne uzame".
t£<to fe brezilomorlnnh?
V avstrijski poslanski zbornici je grudna 1878 poslanec Schönerer rekel: „Vedno in vedno se po nemških kronovinah v Avstriji sliši klic: Da bi le te k nemški dertavi bili prišteti!" — Ta „bresdo-movinski glas" je prišel iz ust liberalnega poslanca, in če se res kterikrat sliši na Avstrijskem iz kacih ust, so to „nekatoliške" in „brezdomovinske usta". Brezdomo-vinstvo so farizejski psevdoiiberalci radi očitali in očitajo katoliškim duhovnom; — pervi pa, ki je v imenu katoliškega duhovstva in za katoliško dubovstvo očitno in glasno protestiral zoper ta „brezdomovin9ki g'as", je katoliški škof v Lincu. Tako se suče kolo času in vsako gerdo obrekovanje s strahovito močj6 samo sebe po ustih začne biti!
Omenjeni visi pastir k unemu klica pravi: „Gorenja Avstrija je čisto nemška kronovina. Ni prosta tistega liberalizma, ki se s pravim, kersanskim domoljubjem ne dä zediniti. Pa tudi naj naprednisi med ena-cimi liberalci po moji misli tacega glasu nikoli ni isastil. Po vaaki ceni govorim is serca vaega dubovstva in vsih dobrih gorenje-avstrijanskih katoličanov, kterih število je na sto-tisoče, ako polni stud naznanim zoper to Scbö-nererjevo terjenje. Katoličan ne pride do tacega brez-domoviostva, še več, do tacega domovino-izdajstva..."
Skof nadalje zaterja doižno zvestobo do cesarja in cesarstva, in naznanja upanje, da poslanec s takim neopravičenim izrekom ne more stalno biti v avstrijski sbornici.
Na Pruskem imajo sto in sto pravd zarad včlike izdaje; kdo si ve, če bo tudi poslanec Schönerer na Avstrijskem povedal: kdaj, kje in od kterih je slišal te velik o-izdajske klice V Ak*) bode Schönerer v varstvo avstrijske domovine te izdajavce naznanil, smo si svesti, da se pravim katoličanom tega naznanila čisto nič ni bati.
Kdo pa je škof, ki svoje avstrijsko domoljubje tako očitno naznanuje?
To je tisti škof, kteremu se je vsled nekega neresničnega poročila dr. Sturma v deržavnem zboru 8. aušca 1870 (Gl. „Vaterland" od 28. grudna t. 1.) oziroma grajšin Garsten-a in Gleinika z nekim sklepom do danes zgodilo že čez 200.000 gld. škode. Tako se mašuje katoliški škof!
Omenjeni dr. Sturm pa je une dni v poslanski zbornici rekel: „Stalise hujskanja in sumničenja je zna-čajna lastnija sedanjega ministerstva." In ta dr. Sturm, ki je ministerstva tako očitanje v oči bersnil, do danes ni ne očitnega dolženja zoper njega (dr. Sturma) preklical in ne vinarja škode povernil škofu, ki se mu ie zgodila vsled Sturmovega neresničnega poročila. (Gi. obširno .,Vaterland" od 28. grudna 1878.) — Ali se more sovražnikom sv. Cerkve njih hudobija huje utepati, kakor se jim godi, ko jih tako neusmiljeno bijejo njih lastna djanja?
Ogled po Slovenskem in doplmi.
Iz Ljubljane. {JJobrote letošnje;/« BoziČn.) Nekdaj je prišel k Jezu-u učen jeruzalemski gospod m ga je prosil, naj bi g* kij p jduči!. Jezus dobrotljivi mu razlaga naj imenitnise nauke nebeškega kraljestva in med drugim mu reče te le prelepe besede: „Tako je Bog svet ljubil, da je svojega lastnega Sina posla'." —• In ko ie bil prišel Sin Božji, so vsi ljudje lahko v K jem vidili ljubezen Božjo, ker hodil je po svoji deželi in delil vsaktere dobrote (ibat benef^ciendo). Zadosti je bilo le reči ljudem: „Od mene se učite!" in aposteljuom za slovo le omeniti: „Ljubite se med seboj, kakor sena jaz vas ,.ljubil"!
Prav ie tedaj, da povsod, kjer je Jezusova Cerkev razširjena, se vsako leto tako pnserčno ginljivo veselijo prihoda Jezusa Kristusa, prihoda ljubezni Božje; in da ravno z deli keršaneke ljubezni poveličujejo preradostne božične praznike! Odrašeni si ob tej priložnosti želijo sdravja in vošijo vsestranske sreče, otroci pa z radostnim onrazom sprejemajo darove, ki jim jih pripravljajo is ljubezni do nebeškega Deteta Jezuška pridne roke dobrosrčnih kristjanov: vse mora biti veselo! Po ime Bitnih hišah je božično drevo prav gosto z drazimi darili okinčano, da se vejice šibijo, ker komaj vse deržijo; pri druzih je sicer še prostora dovelj, da bi še precej se lahko obesilo, ko bi bilo: vendar veselje je povsod.
Žalostni so otroci le tam, kjer nič ne dobijo. In da bi tudi ti ne bili zapuščeni o tako srečnem času, zato sker-bijo dobre serca premožnisih.
Kako je drugod, ne vemo. V Liubljani pa imamo saznamnjati mnogo tacih velikodušnih dobrotnikov. V nedeljo je imela Vincencijeva družba za naj bolj zapuščene otročaje tako veselico v Alojznici. Na novega leta dan se radujejo v ta namen pošteni katoliški rokodelski pomočniki; in na ss. treh Kraljev praznik je napovedana enaka veselica za dečke kat. rokodelske družbe.
Nekako naj bolj priserčno se nam pa zdi to, kar stio zvedili o hvalevrednih gojenkah nunske znotranje šole. Ko so si letos zmislile? Ker ao se nadjale, kakor druga leta, od svojih skerbnih staršev obilno darov za „božično drevo" — so sklenile, letos teh darov ne za-se oberniti, temuč, ker so se jim smilile mnoge šolarice zarad tolikega prezebovanja, napravile so raznoverstne obleke toliko, da je izmed 60 revniših šolaric iz zunanje šole vsaka nekaj dobila. Za dan delitve je bil začetkoma odločen god nedolžnih otročičev; a ker bi bilo med počitnicami težje sklicevati ubožne deklice, ki so imele biti obdarovane, bila je razdelitev kar zadnji dan pred počitnicami. Dopoldne po šoli so se zbrale dobrotne go-jenke in skerbne vnete gospč učiteljice v sobi 4. razreda. Najpred prav pridna učenka Czerny v imenu ove-seljenih deklic nagovori zbrauo družbico. Potem začnejo gospodičinje deliti ter vsaki priložijo k obleki se pogačico za nameček. Preden se razidejo, jih opominja še c. katehet, naj visoko cenijo danes sprejeti dar; čeravno ne dobi vsaka vse obleke, vendar je vredno to, kar so prejele, da še potlej hranijo, ko bo stergano, še ostanke za spomin, da ne bodo pozabile dobrih sere, ki so jim to pripravile. Iz življenja blagih ljudi je med naj lepšim to, da so mnogi hodili okoli prosit, in kar so dobili, so drugim darovali, kteri so bili še bolj potrebni. Nekaj enacega je tu, ker so se pridne gojenke same si odrekle dar, da so z njim ubožne razveselile! Bog daj mladim dobrotnicam stanovitnost, ubogim pa več hvaležnosti ker nekteri mislijo, da morajo dobiti, in če ne dobijo vselej, menijo, da se jim krivica godi! Blagim gospčm učeteljicam pa želimo, da jim bi učenke še dalje delale toliko veselje in toliko čast. Ce na svetu tudi ni od vsih strani priznanja, pravo plačilo bo v nebesih, kjer bo pripravil Jezus vse drugaČ lepo božičnico njim ki ga ljubijo. —
Namesto božičnice z obdarovanjem so 27. grudna gospodičine Uršulinske notranje šole pod vodstvom svojih verlih gospčj uienic napravile v 1. delu pr-v prijetno božično igro, in v 2. delu celo versto de-kiamovanj, nekaj posameznih in n*kaj skupnih. Vse je kazalo olikanost gospodičin in bilo je prav spodbudljivo.
Il Ljubljane. (Božicnica za ubožne dečke.) Prav prijeten večer za dečke in za goste je bila vincinška družba napravila v nedeljo večer, 2(J. grudna, v Alojznici. Bila je dvorana lepo razsvitljena, spredej so bile jaslice in božično drevo s premnogimi lučicatni in obilno drugo okinčavo, razložene danla za dečke, pa cela krama raznih ličnih izdelkov in reči, ktere so gosti kupovali v prid ubogim dečkom, ter je prinesel ta večer čez 80 gl. za to napravo, t. j. za deški „Azil".
Počastili so s svojo pričujočnostjo to veselico prem. g*p. knez in škof z več kanoniki, deželni predsednik gosp. Kal lina, deželni glavar gosp. Kaltenegger, g. dr. J. Blenveis in druga gospoda in meščani, njih več s družinami, ter je bila dvorana zelč napolnjena.
Za pričetek je g. dr. Gogala v imenu vincenike družbe omenil, kako lepo dobrotna previdnost Božja skerbi za pomočke tudi v hudih časih, s kterimi so ovira hudo tiste dobe in dobro pospešuje. Pri nas so
taki pomoČki n. pr. vincenska dražba, hiralnica in ondan pričeta dekliška ubožnica; upa se pa, da v kratkem se napravi tudi za dečke enako pribežališče. Le samo edine, vsestranske delavnosti da je k temu treba, pa serčnosti in stanovitnosti. V kratkem, pravi, smo veliko dosegli, torej zakliče vsim dobrotnikom naj priserčniši: „Bog plačaj!" Sklenil je z opominom do pričujočih dečkov, da naj se sk&zujejo hvaležne ter se obnašajo ta k 6, kakor njih blagoserčni dobrotniki zahtevajo.
Nato so pričeli dečki svoje prijetne nalogice zver Sevati. Verstilo se je namreč peije — spremljano 8 har-moniumom pod vodstvom P. Angelike — in pa dekla-movanja primernih govorčkov, poezij itd. Obnašali so se dečki prav serčno in dostojno, in bili so dobro izurjeni. Zna se jim blaga odgoja, vidi se, da so v dobrih rokab.
Nasledovalo je pa maslo in, jedro tega večera za mladino, namreč deljenje daril. Čez 30 dečkov je bilo obdarovanih z raznotero obleko, obutvo itd. Vse je bilo veselo, — odraseni z dečki tako, kakor da bi bili sami obdarovani.
Premilostni knez in škof, ki so k sklepu spregovorili, so pričujoče zavernili na božični praznik, kako ves ljubeznjiv in najdražji je ta god, ko je Jezus z nebes prišel — ne v bogastvu in imenitnosti, ampak v uboštvu in na ternjevo zemljo; in bil je vsim dobrotljiv, ubožnim in premožnim. Darovali so mu pastirji in Modri, posvetil je ubožnost itd. V tem oziru je Božič družbinski praznik, sklenjen z darovi v spomin na Zveličarjev prihod. iz ljubezni do Jezusa.
Prestopili so viši pastir na djanja sv. Vincencija Pavijana po izgledu in nauku Jezusovem, ki je djal, da je Njemu samemu storjeno, kar kdo najmanjšim izmed Njegovih dobrega stori. Cerkev je vselej po tem nauku skerbela z napravami za uboge, o vsih časih Jezus serca budi k usmiljenju do bližnjega. Posebni dar ljubezni (charisma) pa je Jezus dodelil sv. Vincenciju P. Tudi naše mesto ima srečo, da se je v njem vstanovilo Vin-cencijevo društvo, ki veliko število lačnih nasituje in jim na mnoge strani pomoč deli. Eoako po tej poti skerbi „ Azii", ubožnica za dečke, da bi postali dobri udje človeškega družbinstva. Kazali so na lepo število ondi pričujočih dečkov, ki so jim usmiljen» gospodje, gospe in gospodičine tako lepo in dobrotno božičnico oskerbeli. Hvalo so naznanili vsim dobrotnikom in do-brotnicam. Vsi darovi od naj večega do naj manjšega so zapisani v bukvah življenja. Seme so, ki bode dober sad rodilo. V poroštvo tega so pričujočim podelili sv. blagoslov.
Poslednjič je nastopilo ve3elo tergovanje s pričujočo robo, ki se je dolgo časa veršilo med vedrilnim veseljem in dobro voljo.
Bog obuduj mladini pravo bogoljubnost, pa zarčs blage in hvaležne serca za tolike dobrote!
Iz Tersta, na sv. Štefana dan. Veseli božični prazniki so bili letos za prave, pobožne kristjane v Terstu iz ene strani žalostni, kajti častitljiva, starodavna navada na Sveti večer o polnoči službo Božjo opravljati, morala se je opustiti in ta služba Božja preložiti se na jutranje ure Svetega dneva. Tako je oaločil* duhovna oblast iz važnih vzrokov. Kdor je zadnje leta in posebno lani bil tukaj v stolni cerkvi o polnoči Svetega večera, moral se je prepričati, da tako ne more in ne smč več dalje biti, ker cerkev in siužoa Božja se ni več spoštovala, mislil hi bil človek, da je med divjaki in ne med kristjani. Bilo je tam zbranih res mnogo dobrih, pobožnih kristjanov, ali vrinili so se tudi pesoglavi, ki so Be vedli, kakor bi bili v živinskem hlevu ali v kaki nesramni ošta-riji. Nespodobnosti, ki so se tu godile, Li popisovati,
bolje je, da jih zamolčimo. Temu je kriva brezboinost in zloba mnogih, kriva pa je tudi tukajina navada o božičnem večeru. Navada je namreč tukaj, kakor «ploh na Laškem, da se ljudje celi pred božični dan prav do večera postijo, kar bi bilo prav, — toda sveččr pa se preobilno jé in še preobilniše pije, vse kerčme, vse kavarne, vse „knajpe" so polne do pozne ure; ko so se ljudje najedli in preveč nspili pa hajdi v cerkev, *) posebno v stolno k sv. Justu; v kakem stanu, si vsaki lahko misli; — od tod neréd in gerda nespodobnost O prejšnih časih so tudi hudobni ljudje imeli se nekoliko strahu, ali božjega, ali človeškega, ne vém, in ni bilo tolikega nereda; ali zdaj so nekteri božični večer v cerkev hodili nalašč le za nagajanje in počenjanje hudobij. S takimi ljudmi ni bilo nič opraviti ; straž je bilo dosti, ali ni bilo mogoče nerednosti zabraniti, kajti z ljudmi neke baže se ne mere modrovati in cerkev ni kraj silo delati; nastal bi še večji „škandal" in hujši neréd; vprašati pa tudi poprej ne more, iz kakega namena vsakdo v cerkev gré.
Vse to je cerkvena oblast dobro prevdarila in se prepričala, da ni druge pomoči temu nasproti, kakor preložiti polnočre duhovne obrede v jutranje ure Svetega dneva, kakor je to vstanovljeno že po mnogih drugih večjih mestih in tudi po marsikaterih župnijah na deželi. Nekteri ugovarjajo, da bi se bila mogla opustiti polnočna služba Božja v stolni cerkvi, ali naj bi se bila opravljala vsaj v drugih cerkvah, kjer ni bilo do zdaj opaziti nespodobnosti, kakoršne so se godile v stolni cerkvi. Ali tu se mora opomniti, da ni prav primérno, da se opravlja po drugih cerkvah, kar se v stolni ne opravlja; tudi je verjetno, da derhal, ki je dosedaj v stolni cerkvi nered delala, bi se bila gotovo vderla v druge cerkve, ko bi bila stolno zaperto našla: zato je tudi večina mestnih župnikov priterdila, ako se v stolni cerkvi polnočna služba Božja odpravi in v jutranje ure preloži, naj to veljà tudi za vse druge farne cerkve.
Da se je to moralo zgoditi, je gotovo žalostno in v serce mora zaboleti vsakega poštenega kristjana; ali med dvema zlegoma treba je manjšega zvoliti, in gotovo je manjše zlo, da se je imenovana služba Božja v jutranje ure prestavila, kakor pa, da bi se se zanaprej o polnoči stolna cerkev posebno in tudi druge več ali manj oskrunjevale. To bo spoznali in spoznajo vsi previdni in pravi kristjani ; obžalujejo sicer okolišine, ki so k tej prenaredbi prisilile, ali vendar odobrujejo odločbo duhovne oblasti. To so pokasali tudi djansko: kajti na Sveti dan o zgodnji uri so bile cerkve polne pobožnih kristjanov, zlasti stolna, ni pa bilo tistih, ki so druge leta nered delali in motili pobožnost. — Se vé, da se ne manjka tudi takih, ki jezike brusijo nad to prem^mbo in duhovno oblast psujejo, kajti nobeden in n kdar vsim prav ne stori. Med psovavci in zabavljivci pa je naj več takih, ki niso nikdar na Sveti večer bili pri sv. Justu in morebiti tudi v nobeni drugi cerkvi ne; eo tudi taki, kterim je ta prenaredba nekoliko dobička odnesla, namreč: oštirji, kerčmarji, kavarnarji i. dr. Pravi in pobožni kristjani pa naj pomislijo, da je rjih sveta dolžnost duhovni od Boga postavljeni oblasti pokornim in prepričanim biti, da ona je odgovorna Bogu za svoje dela in svoje odhčbe, in da ona odločuje po naj boljši vesti in z dobrim namenom za čast Božjo, svetost Njegove hiše in za blagor duš nji izročenih; dobri in pobožni kristjani naj molijo in si prizadenejo, da bo Bog
*) To je tedaj „turška žoga" se postiti; zakaj o ino-bamedanih pravijo, da do solnčnega zahod» naj manjši rečice ne vžijejo, potem pa gre celo noč prav po Kurentovo. Naj-beržo pa tudi celo med turčiustvoin le naj bolj zaverženi tako počenjajo.
sorca hudobnih spreobernil, da bodo spoštovali Njegove svetišča ¡o a pravim strahom hodili vanje, da pri službah Božjih ne bode treba atraž za občni mir in red, da bode ▼saki sebi stražnik in se spomnil, da ae nahaja na ave-tem kraja, v svetišču večnega Boga, kteri ga bode na odgovor klical za obnašanje v naj svetejši dan med letom.
Is Gradca 23. grudna, t P. Elektus Strah, mašnik is reda sv. Frančiška, je po noči od 22.—23. grudna v tukajšnjem frančiškanskem samoatanu mirno v Gospodu zaspal v 31. letu avoje starosti po dolgi bolezni, previden a sv. zakramenti za umirajoče. Ker je bil umerli Slovenec, rojen pri av. Križu poleg Turna na Dolenj-akem, naj ga „Zgodnja Danica" priporoči v blagi spomin in molitev njegovim nekdanjim součencem in mno* gim drugim duhovnim in neduhovnim prijateljem in znancem po Slovenskem; in naj v spodbudo postavimo tukaj nektere čertice iz njegovega lepega in bogoljub-nega življenja.
Ranjki je bil rojen 1.1848, sin kmetiškik starišev, kteri so ga poslali v šolo v Novo mesto. Na tamošnji, takrat se popolnoma frančiškanski gimnaziji je dobil veselje in poklic za redovniški stan. Odločil se je za red sv. Frančiška, ter je 1. 186S v Solnogradu stopil v novicijat. Bogoslovje je študiral potem perve tri leta na Tirolskem, četerto leto pa v Gradcu, kjer je leta 1872 storil slovesno samostansko obljubo ter prejel sv. maš-niško posvečenje. Ostal je potem ves čas v tukajšnjem frančiškanskem samostanu. Že tedaj, nekoliko bolehen in slaboten, ni mogel nikdar pridigovati; a zato je pa toliko bolj pridno spovedoval. Mož molitve, pobožen in blagega serca ter poln sočutja za ptuje terpljenje, je bil dober spovednik in izversten dušni tolažnik. Premnogi so našli pri njem izgubljeni mir vesti, mnogim je bil duhovni oče in vodnik na poti lepega keršan-skega življenja. Posebna dobrota je bil tukaj živečim poslom slovenske narodnosti, kakoršnih je — posebno ženskega spola — zlasti iz spodnjega Stajarskega mnogo po raznih službah v Gradcu. Kolika sreča za tako osebo, ako v ptujem mestu najde skerbnega spovednika, kte-remu se more razodeti s polnim zaupanjem — v domači besedi! In P. Elekt je bil mož, ki se mu je mogel popolnoma zaupati vsakdo.
L. 1876 izročili so mu njegovi viši dušno osker-bovanje bolnikov v mestni bolnišnici. Z izgledno gorečnostjo in nenavadno spretnostjo je opravljal ta težavni posel do novega leta 1878. Tedaj pa je opešal: lotila ae ga je jetika, in v veliko žalost svojo in sebi izročenih bolnikov je moral prenehati a hojo v bolnišnico. A tolažil se je, da bode kmalo bolje, ter vedno štel in mislil, kdaj pojde zopet k svojim bolnikom. Toda bilo mu je vedno slabeje, in okoli Svečnice se je moral vleči. Nekterekrati je potem še maševal, pa z veliko težavo. Ko ni mogel več masevati, prinašali so mu v njegovo sobico sv. Obhajilo. Terpel je mirno in pripravljen je pričakoval smerti. Sinoči, 22. t. m., prosil je sam za sv. poslednje olje, in okoli polnoči potem je izdihnil v pričo samostanskih sobratov svojo blago dušo. Upamo, da se že veseli „Izvoljeni" (Eiectus) med izvoljenimi.
Sobratje zgubili so z njim blagega tovariša, odkri-toserčnega brata, kterega so zavoljo ponižnega in z vsakim prijaznega pa vedno dostojnega obnašanja vsi ljubili in radi imeli. In kako so ga čislali njegovi višji, vidi se iz besedi, s kterimi P. gvardijan naznanja njegovo 8mert samostanom vse provincije, namreč: mor-tuum ease ... „Seraphici s. Patriarchae seetatorem stre-nuum, juvenem, virum optimae indolis et in nosocomio indef-jásum."
Naj blagi, prezgodaj umerli v miru počiva, in večna luč naj mu aveti!
Kardinali sv. rimske katoliške Cerkve.
1. Kardinali Škofje :
1.	Kamil di Pietro, rojen 1. 1806, kardinal od 1. 1856, dekan sv. zbora.
2.	Karol Sakoni, r. 1808, kard. od 1861, škof v Palestrini.
3.	Filip Guidi, r. v Bolonji 1815, k*rd. 1863, škof v Fraskatu.
4.	Alojzij Bilio, r. v Alessandriji 18l'6, kard. 1866, šk. v Sabini.
5.	Karol Marichini, r. v Rimu 1805, kard. 1852, šk. y Albanu.
II. Kardinali maŠniki:
1.	Friderik Švarcenberg, r. na Dunuji 1809, kard. 1842, sk. v Pragi.
2.	Dominik Traetto, r. v Napolju 1805, kard. 1844, nadškof v Beneventu.
3.	Frančišek D >nnet, r. v Lijonu 1795, kard. 1852, nadšk. v Burdigalu.
4.	Anton Antonuči, r. v Subiaku 1798, kard. 1858, šk. v Ankoni.
5.	Anton Panebianko, r. v Terranovi 1808, k. 1861, penitenciarij.
6.	Antonin de Luka, r. v Brontu 1805, k. 1863, v Rimu.
7.	Janez Pitra, r. v Avtunu 1812, k. 1863, v Rimu.
8.	Henrik de Bonnechose, r. v Parizu 1800, k. 1862, nadšk. v Rouenu.
9.	Gustav H.henlohe, r. v Rottenburgu 1823, k. 1866, v Rimu.
10.	Lucijan Bonaparte, r. v Rimu 1828, k. 1868, v Rimu.
11.	Inocencij Ferieri, r. v Fani 1810, k. 1868, v Rimu.
12.	Janez Moreno, r. v Guatimali 1817, k. 1868, nadšk. v Toleriu.
13.	Rafael La Valeta, r. v Akvili 1827, k. 1868, general-vikar papežev.
14.	Ignacij Kardoso, r. v Bragi 1811, k. 1873, patrijarh v Lisabonu.
15.	Edvard Boromeo, r. v Milanu 1822, k. 1868, nad-mašnik bazilike sv. Petra v Rimu.
16.	Renat Régnier, r. v Angersu 1807, k. 1873, nadšk. v Kambraju.
17.	Flavij Chigi, r. v Rimu 1810, k. 1873, v Rimu.
18.	Jožef Guibert, r. v Aix u 1802, k. 1873, nadšk. y Parizu.
19.	Alojzij Stefano, r. v Mondovi 1873, k. 1873, v Rimu.
20.	Janez Simor, r. v Stolnobeligradu 1813, k. 1873, nadškof v Ostrogonu.
21.	Jožef Martinelli, r. v Luki 1827, k. 1873, v Rimu.
22.	Peter Gianelli, r. v Temi 1807, k. 1875, v Rimu.
23.	Miečislav Ledohovaki, r. v Sandomiru, k. 1875, šk. v Poznanu.
24.	Janez Mak Kloskej, r. v Broklinu 1801, k. 1875, nadšk. v novem Jorku.
25.	Henrik Maning, r. v Poteridgu 1808, k. 1875, nadšk. v Vestminatru.
26.	Viktor Dechamps, r. v Gandu 1810, k. 1875, nadšk. v Mehelnu.
27.	Rogerij Mattej, r. v Rakanatu 1811, k. 1875, v Rimu.
28.	Janez Simeoni, r. v Paljanu 1816, k. 1875, v Rimu.
29.	Bogomir Saint Mark, r. v Renu 1803, kard. 1875, nadšk. v Renu.
30.	Jernej Avanco, r. v Aveli 1811, k. 1876, šk. v Kalvi.
31.	Janez Francelin, r. v Trientu 1816, k. 1876, v Rimu.
32.	Franč. Navaretta, r. v Baci 1810, k. 1877, patrijarh v Indiji.
33.	Dominik Bartolini, r. v Rima 1813, k. 1875, v Rima.
34.	Franč. Apuzzo, r. v Neapolja 1807, k. 1877, nadšk. v Kapo vi.
35.	Emaovel Gil, r. v Kambi 1802, k. 1877, nadšk. v Saragosi.
36.	Edvard Hovard, r. v Notinghamu 1829, k. 1877, nadšk. v Neo Cezareji, i. p. infid.
37.	Mihael Riko, r. v Benejami 1811, k. 1877, nadšk.
▼	Komposteli.
38.	Ljudovik Kaverot, r. v Joinvili 1806, k. 1877, nadšk. v Lijonu.
39.	Alojzij Kanossa, r. v Veroni 1809, k. 1877.
40.	Alojzij Serafini, r. v Milanu 1808, k. 1877, sk. v Viterbi.
41.	Jožef Mihalovič, r. v Tordi 1814, k. 1877, nadšk.
▼	Zagrebu.
42.	Janez Kučker, r. ▼ kraju Wiese, k. 1877, nadšk. na Dunaji.
43.	Lucid Parochi, r. v Mantovi 1833, k. 1877, nadšk.
▼	Bolonji.
44.	Vincencij Moretti, r. v Orvietu 1815, k. 1877, nadšk. v Raveni.
III. Kardinali dijakoni:
1. Prošper Katerini; 2. Teodulf Mertel; 3. Dominik Konsolini; 4. Lorencij Randi; 5. Jernej Paka; 6. Lorencij Nina, r. v Rekanatu 1812, tajnik Njih Svetosti papeža Leooa XIII; 7. Ene j Sbareti; 8. Friderik Kon-draj; 9. Anton Pelegrini. Vsi v Rimu.
Razgled po svetu.
Avstro-Ogersko ima 74 škofij, med kteriaii jih je 50 rimsko-katoliškega, 10 pa gerško-katoliškega obreda (zedinjenih); 13 škofij je pa gerško-vzhodnega obreda (nezedinjenih s katoliško Cerkvijo); v Levovu Btoluje pa 1 katoliško-armenski nadškof.
Izmed nadškofov je 11 rimsko-katoliških, 2 gerško-katoliška, 4 gerško-vzhodni in 1 armenski nezedinjeni. Izmed rimsko-katoliških škofov je 6 knezo-škofov; med nadškofi jih ima 5 knezov naslov, in 4 sedaj so kardinali. — Gerško-vzhodna cerkev ima metropolita, ki zapored Btoluje v Zadru in v Cernovicah in za Ogersko patrijarha v Karlovicah.
Dunajska nadškofija ima sedaj svojega višega pastirja prevzvišenega g. Janeza Kučkar-ja, ki je r. 1810, kardinal od 1. 1877; njegov general-vikar in pomožni Škof je preč. g. dr. Edvard Angerer, r. 1816; vojni Škot je preč. g. dr. Gruša, r. 1820. — Pri metropolitaneki cerkvi sv. Štefana je vmestenih 17 korarjev; Dunajsko mesto ima 34 fari in 31 podružnih in samostanskih cerkvi s 157 svetnimi in 55 redovnimi duhovni; katoliško prebivalstvo šteje 580.200 duš. Nadškofija ima unkraj Donave 12 dekanij s 186 farami, z 264 svetnimi in 89 redovnimi duhovni in 628.000 dušami; ta k raj Donave pa 13 dekanij, s 210 farami, 273 duhovnov in 104 patre, in 314.000 duš. Dalje ima nabškofija 51 katoliških družb.
Nadškofijo ostrogonsko (Gran) vlada prevzvišeni g. Janez Simor, knez nadškof in pervak ogerskega kraljestva, r. 1813, kardinal od 1. 1873; njegov pomožni škof je preč. g. Jožef Szabo; metropolitanska cerkev ima 22 kanonikatov; med korarji jih ima 5 škofovsko čast; nadškof ima 10 podružnih škofov; in sicer škofe: v Nitri, Vacu, Gjuru (Rab), Vesprimu, Subotici, banaki Bistrici, Alunkaču, PeČuhu, Prešovu (Eperjesu); škofija Stolnobeligraška je izpraznjena. — Samostanov in naprav šteje 54.
Katekizem ? ljudskih šolah. Č. g. Janez Helmecki, poslanec mesta Krakovskega v dunajskem deriavnem zboru, je imel imeniten govor v gališkem deželnem zbora o potrebi katekizma in o plači katehetov na ljadskih šolah. Ta govor je prinesel vradni časnik v Levovu, is bodi is njega posneto sledeče: „Ako se ozrem v sosednjo deržavo (Nemčijo), v kteri že dolgo časa razsaja preganjanje katoličanov, in zapazim, kako se verska vnč-marnost od dnč do dnč razširja, si štejem v dolžnost opomniti slavni deželni zbor, da bi moral vso skerb oberniti na pravo, keršansko odgojenje šolske mladine. Vidim, da ljudje v Berolinu, Moskvi, Petrogradu (p* tudi v Madridu, Parisu, Neapeljnu in sploh na Laškem), ki se niso učili sv. vere, ali ki so se učili kako drugo od naše različno vero, — oznanujejo pogubljive socijalne (rudečkarske) nauke. Na morilnem orožji Nobiling-a, Hoedel-na (Passananta) berem besede: „Proč s vero! proč z Bogom!4'
„Gospodje! Ali se mar nam ni bati, da bi se ta kuga ne priklatila tudi v našo deželo? Ali moremo biti varni, ako razsaja zadej za našo hišo kuga, ki duše mori? Gotovo ne! Kakošno zavarovanje moramo tedaj storiti, kakovo mejno stražo (kordon) moramo postaviti, da bi se enaka kuga tudi k nam ne priplazila?
„Ravno tisti, ki so bili pretekli čas najbolj sovražni katoličanstvu, so spoznali iz žalostnih skušenj, da vet družbinski blagor sloni le na brambi in podlagi katoliške vere, iz ktere ne izrašajo Hoedelni in druge enake pošasti. Očitno je, da le kerhka je podlaga političnih naprav, ako ne sloni na terdni skali sv. Petra, in da le šibka je mogočnost svetnih vlad, ako podložniki niso med sabo zvezani s klejem sv. vere. Ako vidimo, da so se drugi opekli pri ognju, ako vidimo, da v drugih deržavah rastejo punti, umori, poboji, napadi, ker se mladina odgojuje v brezverskih, liberalnih šolah; ne smemo biti vnemami pri tolikanj važnem vprašanja o verskem podučevanju; kajti gotovo je, da le katoliška vera nam zamore dati zdrave, močne in dobre ude draž-binske. Ker pa kaže 14. paragraf šolskih postav veliko pomanjkljivost, kteri dopuša slabo vravnano podučevanje keršanskega nauka, in sicer ne od straoi pravih kateke-tov, ampafc od strani drugih dušnih pastirjev, kteri morajo opravljati vse dolžnosti svojih duhovnij in poleg tega pa še brezplačno keršanski nauk podučevati v šolah; zato je treba temu slu v okom priti s tem, da se postavijo zmožni in stalni kateketje. Ako to pustimo pri starem, ne bomo nikoli doživeli dobrega «adu iz naših ljudskih šol. Ne zahtevam samo kake remuneracije za take duhovne, ampak stalno plačo, da bodo zamogli samostojno in izključljivo svoje moči in zmožnosti z dobrim vspehom v ta namen obračati."
Vsled tega je deželni zbor votiral 16.830 gld. za podučevanje keršanskega nauka v ljudskih šolah. —
Treba je pa ob enem v okom priti pomanjkanja duhovnov in sploh odpraviti mnoge nevgodnosti, ki tarejo duhovski stan.
Amerikansko. (Ali zdaj smo pa Vam dobril) Eden naj hujših indijanskih rodov v Ameriki so divji Siu-Indijani (Sioux), ki še zmeraj daj6 veliko opraviti ame-rikanskim zveznim deržav&m. Vlada si menda ni mogla več pomagati in naprosila je pred nekaj časom benediktinskega opata „Marty-a", da je šel v kanadske gozde iskat strahovitega Siuškega glavarja „Sitting-Bull-a", in mu prigovarjat, da naj miruje in se podverže. Opat je dosegel, da se glavar zdaj čisto mirno obnaša, Če tudi se ni popolnoma in nepogojno podvergel.
Pred petimi leti je jezuit ranjki P. Smet imel od zvezne vlade enako nalogo, je Sitting Bull a poiskal ▼ divjih krajih ter ga pregovoril, da je vojno orožje („To-
mahák") sopet zakopal. Ako bi bil P. Smet I. 1876 fie *iv, bi se bilo najberže odvernilo hado prelivanje kervf ob Little Big Horn-u.
Sedaj v novi sili tedaj je bil sopet dober katoliški duhoven — P. Marty. Storil je daljno in silo nevarno pot in obiskal je vsih 12 Siuških okrajin (Reservacijo-nov) v Dakoti, Nebraski in Montani. V Standiogu ob gorenjem Misuriju se je delj časa mudil in za olikovanje Siutov vstanovil misijon z dvema PP. duhovnoma in 4 Brati is svojega reda, in zopet drugi misijon v Devis-Lakeu. Sedaj vstanovlja Še druge misijone pod dvema poglavarjema tega naroda. V pomoč za omikovanje tega divjega naroda jemlje posebno tudi šolske Sestre „Marijinega darovanja". Vse te vravnave se godijo z dovoljenjem ministrovim, in tako bode red skušal teh 40.000 prevzetnih, silno bojevitih Siutov spremeniti v redne, mirne pridne ljudf... In ako to doseže, kakošno plačilo bode zato prejel „cerkveni red" od liberalnih, prote-stanškib, ali ne mara celó brezverskih ministrov?... Morebiti Le boljšega, kakor ga prejemajo redovi od nekterih evropejBkih knezov in ministrov?
Hvaležnost je cvetica — čaatna in lepa, ktera pa ne raste v vertu brezvercev in tudi zgoli „imenskih katoličanov" ne...
Ljudske šole na Francoskem. V zadnjih 12 letih so
vsled mmisterekega poročila svetne šole zgubile 11.000 učencev, kterih imajo zdaj 33.000; šolskih bratov šole so pomnožile v tem času število učencev za 11.000 in imajo zdaj 48.000 učencev, tedaj 15.000 več, kakor svetne šole. Te številke zadostno pričajo, da šole redovnikov ne morejo biti tako slabe, za kakoršne jih liberalci raz-vpijajo, ker jim toliko starišev naklonuje svoje zaupanje in jih podpira.
Kakošno varstvo imajo katoličani v Sveti deželi!
rred petimi mesci je bil maroniški vikši škof v mestu Tiru pregnan in je v pregnanstvu živel v Jeruzalemu do zdaj.
Kaj je bil hudega storil?
Poslušal ie pravične pritožbe svojih ovčic čez turške vradnije ob Libanu.
Kdo je nadškofa tožil?
Kristjan, libanski paša Rustem.
Veliko se je 2e storilo pa kaj vse saleže pri tolikih ! Is Parskega pišejo, da je neka ubožna keršenica prinesla 20 lir sa stradajoče, rekoč: „Tu imate 20 lir, ki so bile odmenjene, da bi si omislila novo obleko; odkar sem pa zvedila za nezmčrno revšino stradajoči!), bi storila smertni greh, ako bi si dopustila to potrato." „Volksfreund" v Ratiaboni pravi, da na tisuče jih vsak dan umerje za lakoto, in ne samo poganov, ampak tudi kristjanov, in tudi same misijonarje zadevajo nasledki te nadloge. P. Edel, jezuit iz Alzacije, je umeri dva dni potem, ko je naredil še zadnji klic do usmiljene ljubezni svojih rojakov v pismu do P. Fezerstein a. V tem pismu pripoveduje, kako pri ljudčh ni več druzega, kakor kosti, pokrite s suho, černo, smerdečo kožo. Nekemu starčku, pravi, sem podelil poslednje olje potem, ko sem zastonj iskal, da bi mu živeža dal. Ubogi starček je bil zgubil vso kožo ob ramah, ko je ležal ob oglih; vidile so se mu staknjenja kosti na rokah, in rekel mi je, da ves život je v takem stanu. Pa ni tarnal ubožec, ponavljal je s tihim glasom: „Jezus, Marija, usmilita se me! Gospod Bog, reši me kakor druzeea Joba!"	8
Omenjeni list kliče Nemce k usmiljenju, in upa, ker je Bog Nemčiji dal dosti dobro letino, da mnogi s svojo „obilnostjo" bodo lahkoma tisučerim ohranili življenje v uimab prestrašnega stradeža.
Cvet in sati zveste molitve.
Zahvale.
Št. 1. Imela sem hudo terganje v glavi že dolgo časa, začnem pa opravljati 9dnevnico na čast Naši ljubi Gospej presv. Serca z obljubo, da hočem po „Danici" se zahvaliti; začejo se mi je boljšati in zdaj sem popolnoma zdrava. Češena bodi Naša ljuba Gospd presv. Serca!	b.
Št. 2. Mlada deklica, hči ubozih pa poštenih staršev, t. j. Marija Krajnik v Kozarsčih, je bila tako hudo zblaznila, da jo je bilo treba s siloderžati pri besnjenji; prestrašeni starši so silno plakali, videč edinega svojega Kako ¿p i» «o	—j- • j	otroka v tako žalostnem stanu, in ker je poklicani zdrav-
Sk ržV„.t "n8 a ° P"ev«kwod)aDJa doseči? nik Tominski dvomil nad njč ozdravljenjem, so se ona Ll L	™6?0>	keršenih in starži vsakemu v serce smilili. Tedaj je nas več
opravljalo devetdnevnico k časti Nase ljube Gospe presv. Jezusovega Serca. Tudi smo jo bili po „Danici" priporočili v to bratovsko molitev in obljubili razglasiti, ako bomo uslišani. In res — hvala bodi Bogu in priprošnji Marije, Naše ljube Gospč — še preden smo bili pri kraju z devetdnevnico, se ji je pričelo boljšati, in je zdaj že skorej popolnoma na pravem mestu. Bodi priporočena še dalje za stanovitno zdravje. V Kozarsčih, 26. grudna 1878.
And. SivariČ, v imenu nje starišev in drugih.
~	puuiuuju, ko j it Konzui sersenin
Angležev je potegnil z napol-poganskimi Druži zoper katoliške Maronite.
Kako je bilo to moč doseči? S katoliško pomočjo, zakaj takratni začasni konzul francoske katol.ške (?) republike je bil oseben prijatelj keršanskega (?) Rustem-pašata! Samo avstrijski general-konzul je bil na strani poštenega in nedolžnega nadškofa, in še le ko se je francoski general-konzul vernil na svoje mesto v Sirijo, je reč poravnal, tía se je nadškof v Bejrut nazaj vernil.
Lakota v Kini, Mongoliji in v jntrovem Celi (Tcheli)
Angleški, francoski, laški, nemški časniki in misijonske sporočila še vedno naznanjajo, kako strašna lakota mori prebivalce v napisu omenjenih krajev. O molimo Slovenci, da bi nas nikoli ne zadela taka grozovita šiba! Število mertvih štejejo že nad 12 milijonov, tedaj okoli dvajsetkrat toliko kot je vaih prebivalcev na Kranjakem ! JNajveč med temi je otrok, kteri zapušeni od staršev skorej vsi poroerjo. Deževalo je sicer nekoliko, pa ne dosti, in ves meaec rožnik je gospodovala suša po vsi severni Kini. (Po Evropi pa toliko dežja!) Vse pisma, ki od ondod prihajajo, so si enake; njih glas je: „Pri Božji ljubezni, pošiljajte nam pomoč!" Cele ljudstva so, ki nimajo nič več, prav čisto nič n*.
Opomba. Kar smo o svojem času že omenili, bodi še ponovljeno: Ali se sme ali ne človek Bogu in Mariji očitno zahvaliti, kadar je v kaki reči uslišan?... Mi nismo nik< li terdili, da so naznanovane — v manjših ali večih reččh — uslišane prošnje „Čudeži": čudno, da nekteri tega ne umevajo! Za majčkeno rečico ta in uni po*vetnjak dostikrat globoke poklone dela, da bi si skorej herbtišče podvil ali saj podplate zdersal; zakaj pa Bogu za uslišanje in svetnikom za priprošnje ne dajati očitne hvale? Plašljivo prikrivanje dobr6t Božjih zarad jezikanja ali zasmehovanja brezvčrakih „filisterjev" zlasti dandanes ni na pravem mestu. Dobro v6mo, zakaj so očitne uslisanja molitev in prošenj neprijetne tistim,
ki tajé Boga in vsako zvezo med naravnim in nadnaravnim svetom; ravno aato pa „bresvércem" za ljubo nočemo pod mérnik skrivati dobrótf ki nam jih deli usmiljeni Bog na prošnje svojih Svetih in prijatlov. — Kaj je rekel angelj Rafael Tobijema. predno se ie od a ju ločil? (Tob. 12, 6. 12.)	Vr.
Proinj e.
Že dalj časa se nahajam v težavnem in nevarnem položaju in si ne vem pomagati ne na levo, ne na desno. Torej Vas prosim, priporočite me v vasem cenjenem listu udom Naše ljube Gospé presv. Serca v gorečo molitev, ktere lepo prosim, naj se me spominjajo v svojih molitvah, da bi mi Marija sproaila razsvetljenje in pomoč. Družnik bratovSine N. lj. G. — Starši serčno priporočajo v molitev bratovsko svojega razuzdanega sina, da bi se poboljšal. — Nekdo v persni bolezni se prav serčno priporoča v bratovsko molitev N. lj. G. za pri-dobljenje zdravja, če je Božja volja in njemu v zveli-čanje. — V zadevi dobrega imena priporočujem v bratovsko molitev N. lj. G. in sv. Jožefa sebe in nasprotno stran. Ako se doseže uslišanje, se bode po „Danici" zahvala razglasila. — Iz Štirskega. Neka oseba v svoji silno hudi bolezni se obrača s ponižno prošnjo do Vas, ljubi moji bratje in sestre Naše lj. Gospé presv. Serca, za gorečo molitev, da bi dosegla ljubo zdravje, ako je Božja volja; ako pa ne, da bi ji pa saj strah pred smertjo odvzel. Ce doseže zdravje, obljubi v „Zgodnji Danici" razglasiti v očitno zahvalo dobrotljivemu Bogu in veče češenje N. lj. G. presv. Serca. — Bolnik se gorko priporoča v molitev, da bi prejel ss. zakramente za umirajoče.
Listek za raznoterosti.
Birmaocev v Ljubi, škofiji ie bilo 1. 1878 9421, med njimi v Ljubljani 1500, — Po dekanijah: 25 *3 v novomeški, 2067 v ribniški, 2043 v radoliški, 1058 v verhniški dekaniji. — Posvečenih je bilo: 56 zvonov, 58 kelihov. 57 pateo, 10 ciborijev, 63 pušič za ss. olja, 21 lunul.
Na priporočilo Dittesovih bukev po „Schulzeitungi" je v šolskem svetu v bližnjem mestu nekdo rekel, naj bi bili bukve saj na ogled poslali. Drugi: „Wir brauchen keine Preussen mehr im Lande, — wir haben deren schon ohnedem genug." Ponudba je bila odbita.
Za popravo cerkve in duhovske hiše v Vremah so presvitli cesar iz lastne blagajnice podarili 200 gld., in za pogorelce v Nadanjem selu 300 gl.
Lavantinsba škofija. Metropolit: milg. Fr. Eier, nadškof v Solnogradu, r. 1818, škof posvečen 1876. Knezoškof: milg. Jakob Stepianek, r. 1815, škof od 1. 1863. Ta škofija ima: 7 korarjev (1 pr.), 6 častnih ko-rarjev, 24 dekanij, 189 farä, 31 lokalij, 161 naraest*nih in 40 praznih kaplanij, 6 beneficijatov (4 pr); duhovnov v pastirstvu 383, v drugih službah 24 svetovnih in 32 samostanskih; penzijonistov 51, — vsih skupaj 490; število cerkva in kapel 672, in šteje 458.197 duš; umerlo je v preteklem letu 15 duhovnov. — V škofovskem se-menišu je 22 bogoslovcev v vseh 4 letih; v malem se-menišu pa 40 učencev gimnazijcev.
Iz Zalega loga. (Poterdilo.) Hvaležno sem prejel blagoserčno pomoč za novo cerkev Marije Device Lore-tanske v Suši, namreč 11 gl. zbirk „Zg. Danice". Bog plačaj sto- in stoterno vse dobrote za omenjeno cerkev, ki je še zmeraj v velikih potrebah zarad pomanjkanja
notranje naprave in ie neporavnanega dolga. Bog daj dobrotnikom in dobrotnicam prav srečno veselo novo leto!
Anton Pintar, župnik. Poterdilo. Od p. n. vredništva „Zgnd. Danice" ▼ Ljubljani je v pisarnici Severinskega društva oddanih: a) Za misijon srednje-afrikanski sploh 196 gl. 35 kr.;
b) za škofa Komboni-a in stradajoče njegovega mi-sijona 140 gl. 62 kr. in malo pozneje 15 gl.; — c) za Leopoldinsko družbo (severno-aroerikanske misijone) 61 gl. 3 kr.; — d) za misijon v Kini 3 gl.; — «) za stradajoče v Kini 6 gold. 30 kr.; — /) za družbo čistega Spočetja (misijone na Jutrovem) 4 gl.; — g) za družbo sv. Bonifacija 1 gl.
Na Dunaju, 17. in 19. grudna 1878.
Fr. ¡Scherstein I. r., za društvenega blagajnika.
Iz Jeruzalema, 11. grudna 1878. (Poterdilo.) Vaše pismo, 2. listopada v Benedke poslano, sem tu sem (v Jeruzalem) dobil; zakaj 4. vinotoka sem bil odrinil v Sveto deželo, kjer ostanem do konca prosinca bližnjega prihodnjega leta.	°
Hvala za Vašo vnemo v prid Svete zemlje; in naznanim Vam, da je moj tovarš v Benedkah sprejel znesek 73 gid. (zbirk za Božji grob in druge namene), ki ste jih bili tje poslali in sera jih dobil. Stirnajst naročenih s*. mas sem sam j él opravljati po zaznamnjanih svetisih.
Tukaj je sicer vse dobro, manjka pa potrebnega dežja. ..	P. Ciprijan de Tarrisio,
komisar Svete dežele x.i Benedke.
Iz Jeruzalema, 11. grudna 187«. (Poterdilo.) Prejel sem od preč. g. Luka Jerana, vrednika „Zg. Danice" v Ljubljani, znesek 72 gl., namenjenih za misijonske dela Naše ljube Gospé Sijonske v Sveti zemlji.
Vaš prav hvaležni sluga
P. Marija Al font Ratisbon.
V	posebno priljudnem pismu zraven t-ga preč. g. misijonar hvali našo pobožno deželo, pravi, da so potrebe vedno veČi in naznanja veaelje, da tudi v Ljubljani in po njenih okrajinah se budé dobrotniki za njegov misijon.
V	Rimo je umeri kardinal Asquini, ter je naj veči del svojega premoženja zapustil dobrotnim Lapravain.
La Campana, strenna perl' anno 1879. — Koledar s tem imenom in s podučnim berilom v laškem jeziku je dala na svitlo katoliška družba v Gorici.
Poslednje novice. Zač lo se je jisniše karati, kje so pravi avstrijanaki domoljubi, in k¡e jih ni. Dunajsko „društvo nemških vseučilišnikov", ki j«; štel» 1006 študentov in 143 profesorjev, je policija razpustila .arad velikoizdajskih nakan, kajti delali so propagando za Prusijo. Poslanec Schüaerer je bil častni ud tega društva. „N. fr. Presse" zagovarja te prusak* ! Dogodbev Tcrstu in v Gorici z nekim rogovihkim Tab»jeu>, ki je iz ječe nekako skrivnostno ušel in v Vidim pobegnil, niso nič bolji, da molčimo o marsičem drugem. — Med tem pa prekucuška družba — Italia irrident s — v Ui-mu vedno ekiicuje seje in kovari zoper Avstrijo! — Kakor se po druzih krajih sami med seboj ¿ibajo ter-dovratni tlačivci katoliške cerkve, tako se godi tudi na Ruskem. V Petrogradu, v Moskvi, v Odt-ai, v Var-šavu so se že kazale hude gibanje. V Petrogradu se je bilo 19. grud. 200 študentov pred vesučilišem zedi-dinilo 8 600 delavci, ter so kričali, da naj se izpusti nekaj zapertih študentov. General Surov je z žandarji hotel zapreti vse razsajavci, le-ti pa so 8'irivogelnik pre-derli in le 80 so jih vlovili. Najberže bodo izsilili si kako vstavo, in potem zaupljivo dobi tudi vera več svo-
tMobroini darovi.
Za pogorelce v Nadanjem selu: Po preč. goap. G» Ko3telnu 2 gl.
Za spominek f župnika Aleša Jerala: C. g. Andrej Martinčič, kurat v Divači, 10 gl. iz hvaležnosti.
Za sv. Očeta: Duhoven 1 ces. cekin. — C. g. M. Gogala v at. Oaelici 3 g!d. — Pn. g. P. U. 3 tolarje (vmes 1 križavec za 2 gld. 12 kr. star den.) = 5 glcL 30 kr.: „Darilo za novo leto sv. Očetu". — Iz Blagovice č. g. B!. Petrič 2 terdnj^ka, t. j. 4 gl. sr.
Za afrikanski misijon: Franca Lovšin 1 gold. — Neimenovana 1 gl. — Neka družina 10 gl. za zamursko otroke.
Za sv. Detinstvo: J. Petrovčnik 24 kr. — Gčnja. Vikt. M. 1 gl. - Gartnerovi 50 kr.
Za škofa Daniela Kombonia in misijone v srednji Afriki: Fnrmani v Grižeh darovali v osmini brezmadežnega Spočetja 9 gold. 60 kr. — Prečast. gosp. M. Potočnik 10 gl. — Duhoven 5 gl. sr. — Iz Blagovice 6. g. BI. Petrič 2 gl. - G. J. Ferjančie 50 kr. Za Božji grob v Jeruzalemu: Gčnja. Vikt. M. 1 gl. Za družbo sv. Bonifacija: Gčnja. Vikt. M. 1 gl.
Pogororl z gg. tioplsovaici.
M. Trob. v Vab: Meuj. doŠla; bode se vse opravilo ia poslalo — prej ko moč. Vsi pozdravljeni! — G, N. J. K. ca Dun.: Zh vso opravlj. gorko hvalo! Naročeno vse opravljeno. — G. Ant. H—k v Mak.: S poslanim je plačano za leto 1878. — G. Kosp. D—k v Gor. gr.: Oddali založništvu. — G. S,tO.: Posebna hvala! Prosimo še za prihodnje. — Gosp. Ant. P.: Naročila opravljene; doželeno se bo zgodilo. — G. Andr. Dr. v R.: Oddano založništvu. G. M. P. v God.: Hvala za poslato; doželeno dobite. — Gg. Jož. B. v Vin. ia J. P. na F. pri Kost.! Izročeno založništvu. — Ant. Zup. v št. J.: Oddano založništvu.
Vabilo
k naročevanju na
MI©) MMIC O/«
za leto 1879.
Dva in trideseti letnik prične nas katoliški cerkveni tednik z novim letom 1879 in ima do Vas, spoštovani Slovenci, tri prošnje: Perva prošnja: Naročite se!— Druga prošnja: NaroČite se urno! — Tretja prošnja: NaroČite se mnogi na „Zgodnjo Danico"!
Poznate jo dobro, ker hodi k Vam že toliko let. Pa hvaliti se ne smč, grajati se neče; torej pristavi le se tri zahvale: 1. Hvala naročnikom! — 2. Hvala pisateljem! — 3. Hvala Čita-teljem in spolnovalcem njenih nasvetov; vsim pa obilna plača od Boga in prav veselo, blago, srečno novo leto!
Pomoč Božja, Naše ljube Gospč presvetega Jezusovega Serca, in dobrih pisateljev „Danici" in vsim ljubim Slovencem za novo leto!
„Zgodnja Danica* stane:
za celo leto po pošti 4 gold. €0 krM — v tiskarni prejemana 4 gold. »i P°1	»	2 „ 40 „ — n ii	D 2 „
n Četert ,, ,, „ 1 „	n „ n	n 1 n
Naročnina naj se po najcenejši noti poštnih nakaznic pošilja pod naslovom Blaznikove tiskarne v Ljubljani.
Vredništvo in Založništvo.
bode. — V nekterih dunajskih časnikih je sprožena misel, da Bosna in Ercegovina naj bi bili samo-vpravni, avtonomni, in knez bi bil nadvojvoda Janez Salvator, ko je bil aobojnik v bosenski vojski. — Po smerti kardinala Asquini-a sta živa le še dva kardinala, ki sta bila izvoljena od Gregorija XVI, namreč: Svarcenberg iu Caraffa, nadškof Benevenski. — V Peruanski republiki se godijo ostudne reči, ki kažejo, da spaeeni ljudje niso z ničemur zadovoljni, daj jim republiko ali monarhijo, krompirja ali pečenke, 16. listopada je ondi sam atražni načelnik, mlad smerkolin Montrya, biveega predsednika Sennor Bardo-ta ustrelil. Zanikarnež je družnik neke z^kletve, ktere se udeležuje tudi več vojašine. — Iz Kieva 30. grudi a zopet naznanjajo spopad med vo-jašino in študenti; hO je mtrtVih in ranjenih.
IMuhovske spremembe.
V Terzaški Škofiji: Č. g. Matija Dubrovic, dosedaj župnik pri sv. Jakobu v Terstu, je dobil faro M. B. Pomočnice (pri starem sv. ADtonu) v Terstu. — C. g. Ivan Štefan, novoposv., imenovan je duh. pom. v Ber-šecu; — č. g. Jože Skerl pa duh. pom. pri sv. Jakobu v Teratu — na mesto č. g. Strekela, ki gré v Mile; — i. g. Andrej Hrovat, duh. pom. v Munab, gre začasno v pokoj. — Umerli so : č. g. Angel Grozic, korar v Piranu; č. g. Fr. Gregorič, župnik v Tinjanu, ia č. O. Hermagora Ruina v Pazicu, starosta frančiškanov te provincije. R. I. P.
Odgovorni rrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in aaiožniki: Jožef Blaznikori nasledniki v Ljubljani.