50. štev.
V Ljubljani, v četrtek 30. aprila 1874.
Letnik II.
Inserati se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, 12 „ ,, ,i ,, 2 „ 15 ,, „ „ ,, 3 ., Kolek (stempelj) znese vselej 3« kr.
Pri večkratnem tiskanji ae cena primerno zmanjša.
Rokopiti se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. St. 16H.
Političen list za slovenski narofl.
Po poiti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr. za pol leta . . 5 „ — „ za četrt leta . . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto . za pol leta
za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom potiiljan velja 60 kr. več na leto.
VredniStvo je na stolnem trgu hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in saboto.
s :o kr .	. i-
4 „ 20
To so možje!
Ko so bile v preteklem letu razspisane neposredne volitve v državni zbor, napenjale so se vse stranke, da bi bili izvoljeni njihovi kandidati. Narodna stranka se je pri ti priliki očitno ločila v dva tabora, in vsa prizadevanja niji zopet zediniti, bila so pri nas na Kranj skem zastonj, da-si je bilo očitno, da bode vsled tega zmagal nemčur. Srečnejši so bili na Štajarskem, kjer je zlasti mariborski Slovenski Gospodar" skušal spraviti nasprotni narodni stranki. V celjsko-brežkem okraji bilo je to prizadevanje ravno tako brezvspešno, kakor pri nas na Kranjskem, pa zmagal bi bil vendar-le staroslovenski kandidat, da bi v ožji volitvi mladoslovencem ne bili na pomoč prihiteli nemškutarji, ki so dr. Vošnjaku pripomogli k zmagi. Bolj pošteno so ravnali v mariborskem volilnem okraju, kjer so bili vsled sporazumljenja med obema strankama na podlagi tega, kar je „Gospodar" kot poslednjo besedo od svoje strani rekel, in v soglasji z volilnim oklieom katoliške stranke za kandidata postavili profesorja Pajka. Da je bilo to porazumljenje odkritosrčno, vidi se iz oklica, kterega je g. Pajk v 39. št. „S1. Gosp." razglasil do svojih volilcev in v kterem pravi: „Jako poštovani možje obeh slovenskih strank ponudili so mi kandidaturo za državni zbor, ktero sem na podlogi obestransko določenega programa prevzel".
Možje katoliške stranke ostali so stanovitni in so pri volitvi glasovali za g. Pajka, ki je dobil le 29 glasov manj, kakor njegov nasprotnik. A g. Pajk ni ostal stanoviten, in je v št. 82 „Slovenskega Naroda" očitno se izpovedal, da njegovi nazori in »Gospodarjevi" niso identični. Ko je bil g. Pajk prevzel kandidaturo, zdelo
se je, da so ti nazori identični, kajti ,,Gosp." je določno rekel, da njegova stranka za pičico ne odstopi od svojih načel; po izjavi g. Pajka v „81. Narodu" pa je očitno, da ono porazumljenje ni bilo odkritosrčno, in če bi bil g. Pajk za poslanca izvoljen, bi bil brž ko ne, v državnem zboru ravno tako postopal, kakor naš Pfeifer, ki je tudi volilcem rekel, da hoče kot dober katoličan braniti vse svetinje našega naroda, ki pa v verskih postavah vleče z najbolj krutimi sovražniki katoliške cerkve.
Tudi g. Pajk je kot kandidat lani z veseljem hodil k zborom katoliško - političnih društev, ker je želel z njih pomočjo priti v državni zbor; a sedaj je pokazal, kakošen katolik je, ker v ,,Narodu" govori o sedanjem katolicizmu s svojo nezmotnostjo, ki nima niti pri germanskem, niti pri slovanskem elementu sveta nikakove zaslouibe, ker je nasprotnik narodnim idejam! .,Kako zamore le nekoliko podučen katoličan kvasiti o nekem novem ali sedanjem katolicizmu?" po pravici vpraša „Go-spodar", ki v dveh odprtih pismih izvrstno g. Pajku odgovarja. Kako zamore g. Pajk trditi, da katolicizem nima ne pri nemškem, ne pri slovanskem narodu nikakove zaslombe? Če bi se opiral na liberalne katoličane a la g. Pajk, bi zanj pač slabo bilo, a opira se na katoliško ljudstvo, kterega nikakor ni volja liberalcem na ljubav zatajiti svojo vero. Sedanje razmere na Nemškem kažejo, da katolicizem ima tam veliko bolj čvrsto zaslombo, kakor Bismarkov liberalizem. „Kar pa zadeva še posebej Slovane, pravi „Gospodar", kako se drznite trditi, da n. pr. pri Slovencih kat. cerkev nikakove zaslombe nima? Če vas je v vsakem mestu in po nekterih trgih tropa liberalnih, za vse višje duševno življenje in krščansko vedenje, za krepost in večnost premrlih Slovencev, mislite
li, da ste le vi slovenski element? Vi ste majhen odlomek ljudstva, ktero daje pravi narodni element. . . . Vaša trditev nima toraj druge resnice v sebi kakor edino le to, da je — gosposki in občanski element ali živelj deloma brezverstvu zapadel, čemur se ni čuditi, ker zajema svojo modrost iz brezverskih, katoliški cerkvi sovražnih novin, kakor je n. pr. neslovenski „Narod", da je pa grda laž govoriti, da katolicizem — tudi pri svoji ne-zmotnosti — nima nikakove zaslombe več pri nemškem in slovanskem elementu!"
Še manj pa se sme trditi, da katolicizem nasprotuje narodnim idejam. Kje bi bila slovenščina, če bi je cerkev ne bila gojila? Ona je v maternem jeziku oznanovala sv. resnice, ko so se vsi drugi napenjali ponemčiti naš narod. In poglejmo dandanes duhovnike; oni so zvesti in vdani otroci kat. cerkve, ki jim pa nikakor ne brani biti ravno tako gorečim in zvestim otrokom matere Slave!
Pismo g. profesorja Pajka je nam zopet nov dokaz, da se na liberalce ne smemo čisto nič zanašati, kajti primanjkuje jim tiste zna-čajnosti, ktera se nobene reči ne prestraši, in ki ima svoj cilj in konec vedno pred očmi, naj se jim stavljajo še tako hude zapreke. Prav so tedaj imeli možje slovenjegraškega okraja, ki so mislili pri volitvi za deželni zbor za kandidata postaviti g. Pajka, da so od tega odstopili, ker taki veternjaki nikdar ne zaslužijo našega zaupanja!
Avstrijsko cesarstvo.
■r.DiinttJil, 27. aprila. Danes je prišla na dan rudeča knjiga, v vrsti osma. V nji se nahaja 20 pisem o ,.zastopanji avstrij-sko-ogrskih zadev na Španjskem," potem osem
Podlistek.
Statistični listek.
(Dalje.)
Železnice celega sveta iu Jesenkov „Občni zemljopis".
Pa kakov velikanski napredek zaznamujejo železnice, če ž njimi primerjamo potovanje v prejšnjih stoletjih ali v prvej tretjini seda-
*) Jesenkov ,,Občni zemljopis'1 je jako obširna knjiga, ki obsega 30 drobno tiskanih pol v veliki oktavi. Citatelju ponuja to delo premnogo raznovrstnega gradiva iz zvezdoznanskega, prirodoznanskega in državoznanskega zemljepisja, zlasti so pa kulturostatistieni oddelki tako obširni, da zadostujejo vsakemu, ki potrebuje poduka v takih stvarčh. Primeroma jako cena knjiga se dobiva pri Klerru, Giontiniju, Lercherji in Tillu v Ljubljani, pri Siegelnu v Celovci, pri Soharji in Paternoliu v Gorici, pri Tandlerji v Novem Mestu, pri Geigerju v Celji, pri Ferlinci v Mariboru, pri Blankeu v Ptuji — pa pri spisatelji in založniku samem v Trstu. —	Vrdn.
njega stoletja! Našim pradedovom bila so pota 10 ali 20 milj dolga tako nevarna in težavna, kakor sedaj sredi divjih narodov v osrednji Afriki. Pošta je prevažala le med primeroma malo mesti ljudi in navadne male culice. Najemali so potniki posebne konje in vozove in če je pot bila kolikaj dolga, pro dali so pri svojem prihodu konje in voz, ker bi jih bilo preveč stalo oboje nazaj pošiljati. Za 10 ali 20 milj dolgo pot potrebovali so toliko dni, kolikor sedaj ur potrebujemo po železnici. In kaka pota so bila! Zidane trde, lepe ceste bile so silno redke. Pri počasni in trudapolni vožnji se je zdaj strlo kolo, zdaj zlomila podvoz, ali pa se je oje odkrehnilo, tako da so potniki neprestano se mudili zdaj pri tem zdaj pri onem obertniku — če je potrebni uže sploh bil dobiti poleg ceste. Iz šestnajstega stoletja ohranila se je na Fran-cozkem pogodba, ktero je Gille Lemaitre (od leta 1550 do 15G2 predsednik parižkega parlamenta) sklenil s svojimi najemniki. Po tej so se najemniki zavezali gospoda svojega 5 krat|
v letu preseliti iz Pariza na njegovo posestvo in sicer na večer pred največimi prazniki v letu in pa ob vinski trgatvi. Takrat so prišli najemniki z lesenim vozom, v kterem se je na frišni slami peljala gospa predsednikova in njena hči. Postrežnica gospejina jezdarila je na oslici za vozom, pred vozom pa je jezdil predsednik sam na mezgu, ki ga je tudi v Parizu navadno iz doma prenašal v parlament. Na zidane ceste takrat še nikdo mislil ni. Stari Rimljani so jih sicer nekdaj zidali po celem svojem cesarstvu, a v teku stoletij srednjeveške surovosti in nemarnosti razdrle so se po večem popolnem, ker jih nikdo ni popravljal. Tadanja pota bila so grda, kakor semtrtje kolovozna pota po polji.
O lepem poletnem vremenu vozilo se je še precej lehko po njih, a po zimi in ob deževji to ni bilo mogoče niti živini niti ljudem. Ko je slavni kralj Ludovik XIV. leta 1681. hotel iti v toplice Bourbon P Archambault, ukazal je znani minister Colbert raznim po-krajnim namestnikom in davkarskim podvzet-
pisem o libanonski zadevi, 83 pisem o zadevi sueškega kanala, na koncu je 31 spisov o drugih trgovinsko-političnih vprašanjih. O shodu v Petrogradu, v Rimu itd., ni nobene čerke v nji. Kolikor je mogoče spoznati po naglem pregledu, bo težko v knjigi kaj zanimivega razen tega, da grof Andrassy še zmiraj drži se z velikim zaupanjem stavka: „skrivnost je poroštvo vspeha".
Po tem pa bi utegnila njegova trgovin-sko-politična podvzetja priti v čuden svit. — Današnja „Mont. Revue" piše: „Kakor zvemo, se ne bo razglasilo niti pismo cesarjevo do papeža, niti dopis grofa Andrassya do grofa Paara.
Pri tej priliki smemo vse, kar se pripoveduje o obsegu teh pisem, imenovati le domišljije, ktere se pri vsaki stranki drže svojega stališča1'. Kar se tiče pisma cesarjevega, je najbolj čudno to, da ravno oficijozni največkrat govore o njem. — Verska komisiji gosposke zbornice je, kakor piše „M. R.", načrt postave opripoznanji verskih družeb sprejela nepremenjeno, kakor jo je sklenila zbornica poslancev.
11. Dunaja, 28. aprila. Čujte kaj piše „Vat." o „mladoslovenskih poslancih". Primerja jih z Rusini, kteri iz sovraštva do Poljakov drže z ustavoverci, in onimi Dalma-tinci, ktere je .,Narod" sam ostro sodil, ko so glasovali s ustavoverci za volilno postavo v sili in rešili s tem ministerstvo propada. In kaj so vsi ti dosegli? Nič!! — „Najgrje pa — nadaljuje „Vaterl." — so se pregrešili „mladoslovenci" zoper federalistično stranko. „Mladočehi" so v primeri ž njimi še modri politikarji in poštenjaki. Že mladoslovenske agitacije pri volitvah so zaslužile najostrejšo obsodbo; oni so zakrivili, da skoro izključljivo slovenska Kranjska ima večino nemško-libe-ralnih zastopnikov v državnem zboru. Ljudi, kakor Pfeifer in Vošnjak, zadene tu manjša krivda, ker težko, da bi bila zmožna, premi sliti vse politične nasledke takega početja. Al Razlag! Mož, ki seje večkrat ponašal s svojim konservativnim in katoliškim prepričanjem, ki je tolikokrat ponavljal slovensko geslo: ,,vse za vero, dom, cesarja!" in na več taborih se rotil, da ljubi svoj narod čez vse, — če tega moža zasačimo na kolovozu dvornega svetnika Kljuna, ali ni to najostrejša obsodba, ki se zamore izreči o „uiladoslovenski" taktiki? Enako Dalmatincem in Rusinom tudi ,,mladoslovenci" v državnem zboru do zdaj niso vjeli
še trohice za svoj narod in tudi ničesar dosegli ne bodo. Na Dunaji so le trabanti, žalostne figure statistov, ki se postavljajo na srednji konec le takrat, kedar hoče ministerstvo pokazati par eksemplarov državno-zbor-skih Slovencev, češ, da so tudi oni pri hiši. Če bi pa utegnili kaj za narod zahtevati, se nihče ne zmeni za nje". —
tr Pi-age, 23. aprila 1874. — (Izv. dop.) Znana Vam je iz prejšnih mojih dopisov sprava o deputaciji mestn. starešinstva v zadevi mestnih „šanc" pri cesarji na Dunaji. da vlada mestu gradbe a dotične prostore prepusti brezplačno, kar nam danes brzojav tudi iz Dunaja potrjuje, da je bila prošnja uslišana; glede na to se je vsakdo čudil, kaj hoče v tej zadevi pri cesarji še druga deputacija, in sicer 3 članov, dr. Sladkovskv, stavitelj Relskv in Žižka „Narodnega kluba" (izključljivo „mladi") in 3 člani nemške kasine dr. Šmejkal, vitez Dotzauer, in ravnatelj hranilnice, povestni ustavak Varavka. Toda nemške ustavaške no-vine so nam same posvetile, kaj so prav za prav — „naši" liberalci z ustavaki pražkimi pri obedu minist. predsednika Auersperga, kamor so bili povabljeni po avdijenciji, med seboj osnovali. Resnica je, da je bil obed, kojega sta se udeležila ministra de Pretiš in Lasser, med „novohusiti" političnega pomena. Pri tej priliki je Auersperg obljubil dr. Sladkovskemu, da vlada dovoli v prospeh narodnega gledišča „narodno loterijo", kajti vsled pomanjkanja penezne podpore stavba velikanska le počasi napreduje. — Kar Potocky, Taaffe in Hohen wart niso zamagli dovoliti v tem ogledu če skemu talijnemu hramu, tega jim zastonj Auersperg, representant ustave, tudi nij dovolil.
„Pokrok" njihov čin naravnost imenuje izdajo, ker so za male obljube prodali čast češke opozicije. — Bodočnost nam pokaže, kaki tiči so ti naši mladočehi. Tužno je tako stanje v domačem taboru, ako mladi na svojo pest kar na Dunaji začno, dasiravno cesta k pomirjenju z ustavaki in vlado pelje le čez mrtvo truplo državnega prava češkega. Tedaj proklicanje na tako „koketovanje" „mladih" z najljutejšimi sovragi naroda češkega! — Seveda na ta način staročeskim novinam .^Narodni Listy" zopet v dolgih člankih in polemikah strastno odgovarjajo. Sploh se veča nravna skaženost ni objavila nikjer in pri nobenem listu še tako, kot ravno pri „Nar. List.' — Besni protivnik narodnosti češke bi ne
nikom popraviti dotično cesto. Vse grde kraje naj posujejo in popravijo s kamenjem, kjer pa tega ni pa z lesom in zemljo; tudi uaj se posekajo in ž njimi naj se napolnijo in poravnajo grabni in jarki: tako so v preteklih stoletjih popravljali in gladili pot, po kterej je imel kralj potovati v pokrajine. Pa kljubu tej skerb-Ijivosti potreboval je kralj celih 10 dni, da je prišel iz Versaillesa v Bourbon k Archambaultu. Kakov razloček — sedaj namreč pride vsak Parižan v 10 urah v Vichy, imenitno kopelj v istem departemcntul Koliko več dni so pač drugi — zasebniki potrebovali za isto pot.
Preslavni rečeni ministar (Colbert) bil je pervi, ki je na Francezkem zidal lepe ceste, kterim se duhovita gospa de Sevigne ni mogla dosta načuditi. "C' est, piše enkrat v listu svojemu znancu, c' est une chose extraordinaire que la beaute des chemins. On n' arrčte pas un seul moment. Ce sont des mails et des promenades partout, toutes les montagnes aplanies, la rue d' Enfer un chemin de para-dis. Mais non, car on dit que le chemin du
paradis est ctroit et laborieux, et celui-ci est large, agreable et delicieux." Vsa taka pod vzetja so le malo zdata; še le v 18. stoletji jeli so bolj pogostem zidati ceste. A koliko je zdalo, da je n. pr. na Francozkem vsako leto deržava potrosila 3 do 4 milijone frankov za napravo cest! Zato so jeli siliti uboge kmete, ktere so brez vsega odškodovanja državi in plemenitnikom lenuhom zidali semtertje kaj lepe ceste. Vsi kmetje od leta 16. do 65. leta morali so v preteklem stoletji po cestah delati vsako leto po 20, 30 in semtertje celo po 40 dni. Bližnje soseske morale so te delalce preživiti. Silna nadloga bila je ta tlaka kmečkemu stanu — a ko je grof Mirabeau, oče poslej — v francozkem puntu — tako glasovitega poslanca, pokazal na to nadlogo ter opominjal vlado, da bode vsa Francija postala veliko pokopa lišče, če rečena tlaka ne odneha, odpravil jo je prebrisan Turgot — minister Ludovika XV" v letu 1776.
!	(Dalje prih.)
mogel tako pisati in govoriti; „Presse", „Tag-blatt", „Montags-revue" itd., se morajo sramovati, da so v njihovi protičeski besnosti še jagnje proti „N. List." — Ni čudo, da potem tudi Vaši slovenski „N. Listy" v trenotjih take besnosti začno čitateljem svojim citirati članke uvodne iz vladinih dispoz. — fondnih listov, kot je tukajšni list „Nation", tednik, kojega ureduje g. Lukeš, bivši član uredništva „Politike"; ravno on je v začetku gojil politiko „N. Listov", t. j. vstop češke opozicije v „nemški" deželni zbor, a vide, da je to brez uspeha, je vtekel naravnost v ustavaški tabor, kjer zdaj ureduje ustavaški „Nation", sploh list vladni. —
Se ne otrovuje na ta način slovensko občinstvo, ako se mu citirajo članki iz tacega lista, kot je minole dni „Slov. Narod" pisal „Boj Slovanov do Nemcev" na konci članka: „tako piše češki neodvisni (?) novinar in list!" Pane Jurčič pomalu! Toliko v po-jasnjenje č. čitateljem „Slovenca", da vidijo sami, kam zabrede strana, koja citirajoča „Nation<-, ne omije niti besede, niti svojih činov, ne opravičuje minulih, a ne zagovarja bodoč-nih korakov svojih na sedanji cesti, koja pelje tje, kamor se je omenjeni g. Lukeš preselil, med ustavake!
Stari češki pregovor pravi: „Co Čeh, to muzikant", t. j. skoro vsak Čeh je pomerno več ali manje izurjen v godbi i m glasbi, kajti dokaz so celemu svetu možje slavnoznani, Smetana, Bendel, Tovačovskv, Tomašek itd., koji so ne mnogi list vili v venec slave češkega imena
Slavili smo te dni spomin stoletn, rojst. dne enega najslavnejših čeških skladateljev, posebno dramat. godbe, Vaclava Tomaška, ne sicer ravno slovesno, toda srčno, priprosto in dostojno, kakor je bil sam v življenji. Geslo njegovo je bilo: .,Resnica sama je kinč umetnosti". — Kar se tika končno letine, se javlja iz vseh pokrajin českomoravskih, da polje in sad obeča najkrasnejše nadeje, vže davno nismo bili tako željni dobre letine, kot letos, ker ogromna povodenj, toča, suša in borsni polom so nemile upomenke v minulost.
Tirolsko. V laškem delu trienške škofije je vedno več protestov duhovščine zoper dr. Vituri-a, kteri je 6. marca v poslanški zbornici natolceval jih, češ, da večina ondotne duhovščine se strinja z verskimi postavami in s prihodnjim jožefinskim državnim katoličan-stvom. Tim protestom pristopa tudi dan za dnevom več občinskih predstonjnikov in županov.
Vnanje države.
Pruska. Nemški državni zbor je dokončal saboto zvečer posvetovanje o alzacijsko-lotrinškem gospodarskem poročilu. Simonis je to poročilo pretresoval z uro dolgim govorom. Zvezni komisar ga je zavračal in zagovarjal vladino postopanje, posebno glede izgnanja nekterih oseb. Vlada, je rekel zagovornik, se mora agitatorični stranki krepko ustavljati. Govornik dokazuje dalje, da državna vlada ni davkov niti povikšala, niti znižala, in kjer je mogla, celo polajšala. Minister Delbriick je prebral potem cesarsko sporočilo, po kterem bo cesar prihodnji dan sklenil državni zbor.
Poslano.
Nenavadno me dolžnost veže, te, dragi „Slovenec" prositi, da te za sledeče porabiti smem.
Imel sem sicer do zdaj še zmirai lepo
številce svojih zvestih, kteri so se me memo drugih prilik posebno o mojem letnem godu blagosrčno spominjali; a kar se mi je v mojem 74letnem godn zgodilo, to bi se mi še sanjati ne bilo moglo, in še celo letos ne, ker je bilo „mladoslovenski" omiki posebno dopndlo, me z blatom tako ometavati, da se je celo poštenjakom morala misel in vprašanje vrivati Kdo vd, kako je res? — Letos namreč mi dohajajo nenavadni voščilni dopisi od več krajev in sicer od Gorice do Novega mesta, dojde mi celo iz bele Ljubljane dragokrasen „album", podpisan in s fotografijami okinčan od možakov, med kterimi se nahajajo prvi voditelji našega naroda in zanesljivi zagovorniki slovenskega prava, od možakov, kteri se tudi v krogih pravoznanstva, učenjaštva, industrijal nega gibanja itd. kakor prvaki in voditelji odlikujejo, izmed kterih uekterili še dobro poznati časti nimam. In teh premilih mi vošilcev, mislim, da ni prignala ne prisilna službenost, ne kaka prikupljivost, nego, zaneseni se, da mi staremu revežu svoje odkrito priznanje k mojemu dozdajnemu zujedanemu delovanju blagosrčno pokažejo.
Da me dolžnost trdo veže, za take mi predrage poklone se na vse strani srčno zahvaliti, je očividno; a na Vašo blagodušnost se zanesem, da ne bodete zamerili, da Vam najmanj 30 do 40 odpisov ne odvrnem: prejmite tedaj tukaj mojo v resnici srčno zahvalo za Vaše mi nepozabljivo sočutje. Kar Vam nazaj voščiti moram, je: da večni Bog naj Vam da z mano vred pravo vselej prav spoznati, pravega se posebno v sedanji upirnosti in zapeljivosti varno in nepremakljivo držati in po tem ravnati. Po tem več ali manj trnovem potu nam piava sreča ne izostane, ktero si želimo Bože daj!
V Vipavi, 28. aprila 1874.
J. Grabrijan.
Poslano.
Gospod urednik!
V	svojega lista 47. številki na zadnji strani v drugi koloni pod naslovom: „Zgo-do vinar škandala r" trdite, da sem v Slovenskem Narodi" natisnena , postna premišljevanja" jaz spisal in da so tudi nasledki prisilnega celibata", ki se baš sedaj v „Slovenskem Narodi" tiskajo, iz mojega peresa.
Ker si nečem prisvajati literarnih zaslug, ki nijso moje, vam z vso odločnostjo na svojo častno in moško besedo zagotavljam, da jaz uijsem pisalec niti prvemu, niti drugemu omenjenih spisov. Sploh imam navado, da svoje spise ali se svojim znanim pseudonvmom, ali vsaj z njegovo začetno črko signiram.
Ker pa nekateri mej vaše notice vrstami bero tudi skrito denuncijacijo, da jaz mladino sfc svojim podukom v zgodovini — pohujšujem, vas, g. urednik, vprašam: Če kaj gotovega veste, zakaj določneje i jasneje ne govorite; če vam pa nič positivnega znano nij, zakaj me bijete? — A da me brez vseh dokazov pri mojih predstojnikih sumničite ter je z de-nuncijatoričuim vzklikom: „Videant consules!" zoper mene na pomoč kličete, to sc mi — da vam kar naravnost povem — ne zdi pošteno
V	Ljubljani 28. aprila 1874.
S primernim spoštovanjem Vaš Fr. Leveč,
supplent na c. kr. viši realki.
G. Leveč je 28. t. m. osebno to poslano prinesel k g. Klunu, in za priče seboj pripeljal dva tovariša, realkina suplenta gg
Brbuča in Raiča. Kaj je s tem nameraval, ne
vemo, ker omenjena gospoda ne moreta pričati, da g. Leveč ni spisovatelj omenjenih člankov. Dasi za resnicoljubnost „Narodovo" dosti ne damo, bi bili vendar ložej verjeli to, če bi bil ž njim prišel g. Jurčič, ali kak drug gospod od „Narodovega" vredništva ter nam potrdil, da g. Leveč res ni pisal imenovanih tankov. Da je pa „Narod" doslej čisto molčal, in da se poglavitni vrednik za svojega znanega prijatelja in podpornika kar z besedico ni potegnil, in da je g. Leveč še le šesti dan potem prišel z dvema profesorjema, zdi se nam nekako politično in diplomatično vse to skuševanje. G. Leveč pravi, da navadno svoje spise signira s svojim znanim pseudonymom ali vsaj z njegovo začetno črko. To naj gre g. Leveč komu drugemu pravit, ne pa vred ništvu, ki iz skušnje ve, da pisatelji velikokrat spremene svoje podpise, zlasti če nočejo, da bi se zvedela njihova imena. Tudi spisovatelj postnih premišljevanj je tako delal, ker je ene zaznamoval B črkico —a, ene pa s pseudo nvmom „Cismontanus", (ne Paulus, kakor je napačno stalo v zadnjem listu).
Sicer pa v uotici zgodovinar škandalar še nismo za trdno rekli, da je g. Leveč res pisatelj imenovanih člankov, ampak naravnost pristavili, da mi tega doslej verjeti ne mo remo. Vendar pa nam je reč prišla od tako zanesljive strani in je po notranjih razlogih tako verjetna, da je nismo mogli naravnost zavreči, zlasti ker je obče znano, da je g Leveč tudi zarad časnikarstva moral zapustiti Gorico. Če se pa prepričamo, da je ona vest čisto napačna, za kar nam pa častna in moška (?) beseda g. Levca še ne zadostuje, jo bodemo še enkrat preklicali, sicer pa z g. Levcem še vse drugači govorili.	Vr
Domače stvari.
(Slovensko gledišče) je bilo preteklo nedeljo posebno polno. Igralo se je skoz in skoz gladko, v prvi igri „V čakalnici I. razreda" sta gospa Tomanova, kteri so prileteli 3 venci in en šopek pri nastopu na oder, in gospod Schmidt zares živo in čarobno igrala, kar je pomagalo sami na sebi že mični igri k sijaj uemu vspehu, da-si bi bil prevod v slovenščino lahko boljši. Prestavljalec A. M. je pač pokazal, da je na tem polju še novinec. — V burki ..Čevljar baron" je bil g. Kajzelj zopet tako izvrsten „Nacelj", da občinstvo ni prišlo iz smeha in dobre volje: tudi on je razen ži vahne pohvale dobil venec. Dobro ste igrali tudi gospodična Podkrajšekova in Piskarjeva. Gospod Nolli, v igranju vrl, je zadovoljil občinstvo zlasti z novimi kupleti; dasiravno so pri neki kitici, s ktero je meril na „Narodove" kritikovalce, nekteri „mladi" skušali napraviti s sikanjem in žvižganjem škandal v gledišči, je vendar velika večina nazočih zadušila sikanje z živahnim ploskom. To naj bo gosp. Nolli-ju znamenje, da Slovenci pripoznajo njegove zasluge; naj se ne da motiti po peščici rogovi-ležev, ki mečejo vsakemu pridnemu polena pod noge, da bi ga ustavili. — Burka je bila zopet z glasno hvalo sprejeta in tako je dosegla predstava obojni namen: zadovoljiti občinstvo in benficijanta.
povem prigodbico, ktera se je nedavno pripetila med »liberalnim" okrajnim časnikom pa vrlim katoličanom g. Artusom. Prigodbica je prav mikavna, ker na tanko kaže liberalno časnikarstvo, in to si je podobno povsod. Pošten katoličan g. Artus se je bil naveličal dan na dan prebirati, kako so v liberalnih časnikih napadali resničnost čudežev lurdskih ali v Lurdih (Lourdes), pa vedno s praznimi besedami. Naznani toraj, da hoče slehernemu, kteri mu neresničnost le enega teh čudežev dokaže, plačati 10.000 frankov. Ta stava se je razglasila po časnikih, pa vsi prostomišljaki po Francozkem in v Navari niso imeli poguma za 10.000 frankov. Nekteri so se drznili plaho pisati do zaznamovanega bilježnika ali notarja ter poprositi boljega pojasnjenja. Ko pa izvedo, da g- Artus ni kaka izmišljena oseba, da je res človek iz mesa in kosti pa vrlega duha, da je obljubljenih 10.000 frankov celo v zlatu že tudi zastavil, so se potuhnili spet in so pustili stavo pri miru. Nekaj let preteče, kar si izmisli neki ne kaj sloveč list „Progres de 1' K s t", češ, zdaj je čas. Gospodje so morda mislili, da je g. Artus preveč v opravilih in se še zmenil ne bo za njih govorice. Krepko so jeli toraj udrihati in zabavljati čez čudovite prikazni v Lurdih ter g. Artusa spominjati celo nekdanje stave. Po tej predrznosti se je časnik „Progres de 1' Est" jako opekel. Od g. Artusa mora sprejeti sicer spodobno, vendar tudi zbadljivo zloženo pismo v svoj list. Kako so si skušali gospodje časnikarji pomagati v tej neprijetni stvari? Prekanjeno jo iztuhtajo. Kaj to, pravijo; 10.000 frankov pa — nič! Se ve, ko bi g. Artus stavil lOO.uOO frankov, no — tedaj bi jo že hoteli poskusiti, če tudi le bolj znanstvu v pospeh. G. Artus, mož poštenjak, koj odgovori, sprejeme stavo in izvoli v razsodbo odbor iz takih družnikov akademije zdravniške, akademije modroznanske in sodnije apelacij-ske, kteri svojega mnenja o dotični pravdi dotlej še niso bili naznanili. Ubogi „Progres" — kaj stori? Kar liberalci navadno v enacih zadevah, — trdovratno molči. G. Artus mu piše nekterikrat prosto, nekterikrat priporo-
Razne novice.
— Liberalno časnikarstvo. — Iz B"arBzu, 6. aprila, se piše „Koln. Volksztg." Ker narodna skupščina praznuje za nekaj časa, naj vam danes namesti političnih razmišljevanj
čeno ali rekomandirano. „Progres" vedno le molči. Na zadnje ga sodnija vradno prime, naj dolžno ponudbo reši in spolni, ali pa naj pismo g. Artusa sprejame v svoj list. „Progres" stori poslednje ter v svojem listu ponatisne g. Artusa pismo v svojo lastno sramoto; 100.000 frankov je bilo za njegovo liberalno mošnjo preveč, da-si jih je liberalno pero prej pisalo brez težave. Menda se je drzni časnik potem spametoval nekoliko. G. Artus je to mikavno prigodbico popisal v knjižici: ' „Č u d e ž i v Lurdih pa časništvo". Pač | bi nemčurskim, pa tudi slovenskim časnikarjem ne škodovalo, ko bi prebirali to knjižico marljivo ter ogibali se sramotnega ravnanja onega liberalnega časnika; nam pa Bog daj značaj-nih katoliških mož, kteri so pripravljeni za resnico se pokazati iu tudi kaj darovati, ka-| kor g. Artus. Slava mu! (Prim. D. Itecht Nro. 86.)
Razpisano:
Služba učitelja pri sv. Gregoriju pri Ribnici s 450 gld; letne plače; prošuje v 6 tednih pri okrajnem Šolskem svetu v Kočevji.
Eksekutivne dražbe.
4. maja. 1. Jak. Nadrag ovo iz Štange (668 gl.)., — 1. Ant. Medved-ovo iz Zlatine (345 gl.) obe v Litiji. — 1. Ant. Verlič-evo iz Luž (734 gl.) v Kranju.— 1. Jur. Škofca-vo iz Katja (202 gl.) v Žužemberku. — l. Fr. Križnar jevo iz | Steuiš (430 gl.) v Kranji.
Telejsraflene denarne cene
29. aprila.
Papirna renta 69.—. — Srebrna renta 73'60. — 18601etno državno posojilo 102.75. — Bankine akcije 968 — Kreditne akcije 212.50. — London 11175. — Srebro (06. — .-- Ces kr. cekini —.—. — Napoleon 8.98.
Jurij Dornik-ova
^alo^a olja
v Trstu,
Pošilja se s poštnim povzetjem (Postnach-nahme), s plačano colnino, vožnino (poštnino), posodo in vsemi drugimi stroški, do vsake postaje avstrijsko-ogrske monarhije, od 25 funtov dalje. — Zapisniki cene se dobe zastonj in franko.	(4—13)
r*
\ SlugiIJniiski
farovž na Gorenjskem
m i:
se precej v službo vzame samski ~ c in raji bolj prileten pošten hla-pec. ki se na mežnarijo in tudi gg na kmetijo razume.	(23—1)
»i-
& S: k * 6

^f! Castitemu občinstvu I®*
sfzgr	^žM
spoštljivo naznanujem, da zdaj imam svojo delavnico v Ljubljani v Kolodvornih ulicah zraven Perlesove gostilnice št. 23. Sprejemam pa vsaktera cerkvena dela, ki segajo v kamnosekovski oddelek, grobne spominke, mnogotero pnhidne, laltriške reci itd. iz vsukterega marmornega in druzega kamena.
Delo se dovrši po spodobni ceni in naglo, ker imam navadno po 40 in več delavcev.
Delal sem za cerkve: v št. Lampertu, v gornjem Tuhinju, v Štangi, v Šentvidu, za hranilnico (za 28.000 gl.), za mestno hišo (za 10.000 gl.), za realko, na Gradu imam vedno vsa dela, v smod-karnici, pri g. Samasu, veliko pri g. Maliču, g. Zevniku, g. Lukmanu, v suhem malim (Dampfmiihle) in drugod, ter naj se smem tudi na dalje toliko bolj zanašati na zaupanje čast. občinstva, ker bode zarad mojega dela v Ljubljani za naročila še bolj prilično.
(22-1)
Lovro Vodnik,
potrjen kamnosekovski mojster.
Drugi redni občni zbor
delničarjev prve občne zavarovalne banke
..SLOVENIJE"
bo
28. maja 1874, popoldne ob treh v dvorani čitalnico v Ljubljani.
Vrsta razgovorov:
Poročilo o stanji društva.
Poročilo računskih pregledovalcev o pregledani bilanci. Določenje vreduosti znamek nazočnosti (Priisenzmarken) za opravilni svi t. Volitev udov opravilnega sv^ta in štirih namestnikov. Volitev računskih pregledovalcev in dveh namestnikov.
Predlog opravilnega sveta, da se prenaredi § 54. pravil tako, da se bo glasil tako-le:
54. Občni zbor za eno leto izvoluje tri v Ljubljani in okolici bivajoče akcijonarje in dva namestnika kot pregledovalce, kterim je nalog bilanco in knjigovodstvo pred občnim zborom pregledovati in temu poročati o njih ; členom tega odbora mora ravnateljstvo potrebna razkazila predlagati.
O stanu in kakih opazkah se ima napravljati zapisnik, kterega ravnateljstvo v prihodnji seji predlaga
opravilnemu svetu.	/	.	.......
Opravila pregledovalnega odseka se prično 3 tedne pred rednim občnim zborom in se končajo z njegovim sklepom. Tega pregledovalnega odseka poročilo, ki se mora podati občnemu zboru, mora se predložiti opravilnemu svetu najkasneje 8 dni pred občnim zborom.
Členi pregledovalnega odbora dobivajo znamke v dokaz nazočnosti enolike vrednosti z onimi opravilnega sveta.
Po § 24. pravil ima vsak delničar, ki je vsaj 6 dni pred občnim zborom pri glavni blagajnici vodstva vložil svoje delnice in dobil za nje na ime pisano potrdilo, pravico nazočnosti in glasovanja pri občnem zboru.
Posestnik ene delnice ima eden veljavni glas, pravice do več od 40 glasov ne sme noben delničar niti v svojem imenu, ne po pooblastilih zahtevati.	, , .
Pravice do glasovanja pri občnem zboru se sme delničar ali osebno ah po pooblaščenji druzega delničarja, ki ima pravico do glasu, posluževati. Ženski spol glasuje po pooblaščencih, varovanci in juridične osebe po svojih postavnih oziroma pravilskih zastopnikih, čeravno ti niso delničarji.
Delničarji, ki hočejo priti k občnemu zboru in poslužiti se pravice glasovanja, se tedaj vabijo, da vložijo svoje delnice najdalje do 20. maja 1. 1871 pri glavni blagajnici banke „Slovenije" v Ljubljani proti prejemnim potrdilom, in sprejmo opravičevalne liste.
V Ljubljani, 19. aprila 1874.
(24-1)
ODravilni svet m ofte zavarovalne
„S L OVE NI JE".
izdajatelj in tu vredništvo odgovoren: F. Pevec.
Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.