Marijan Lačen Sonce s Pece Fant, ki je živel alpinizem … Ko človek stoji pred največjo preizkušnjo svojega življenja, odprtim grobom lastnega sina, in pred njim zevata velika praznina ter občutek brezsmiselnosti nadaljnjega življenja, so edina uteha lepi spomini, ob katerih se bosta mogoče povrnila upanje in smisel. Ni mu še bilo dvanajst let, ko sem opazil, da je moja alpinistična oprema nekako drugače pos prav- ljena, kot sem bil vajen, pa sem to pripisal zmotljivo- sti spomina. Ni mu še bilo štirinajst let, ko sem ledne vijake našel čisto na drugem mestu, kot sem jih pu- stil; spet sem za to krivil svoj spomin. Šele čez nekaj let, ko je Grega že krepko zakoračil v alpinizem, sem ga povprašal, ali je on pred nekaj leti uporabil mojo staro najlonko in nato še ledne vijake. Pa se je naviha- no nasmehnil: "Ja, v Žgajnariji (manjša stena in slap za našo hišo, op. p.) sem se poleti in nato pozimi malo obešal." Potem pa je šlo samo še naprej. Dokler smo družinsko hodili po Slovenski planinski poti, ki jo je končal pri trinajstih letih, so mu bile dovolj planinske poti, potem pa je videl samo še stene. Stene iz okolice Črne so začele preraščati v tiste v Peci in Raduhi, ki sta bili celo njegovo življenje njego- vi najbolj ljubljeni gori. Nato so sledile Kamniške, pa Julijci, Dolomiti, Yosemiti, Patagonija, Himalaja, Ka- rakorum. Dolgih trideset let je plezal, iz dneva v dan je alpinizem vse bolj postajal smisel njegovega življe- nja. Njegova strast, udejanjanje in potrjevanje. Živel je polno, bogato in osmišljeno življenje. Dolga je doba tridesetih let, a kruto prekratka, ko veš, da se je do- končno in nepreklicno končala. Celo njegovo življenje je bilo vse bolj in bolj preplete- no z alpinizmom. Ko je bil star nekaj čez petindvajset, mi je rekel: "Jaz bom delal samo do štiridesetega, nato pa bom samo še plezal, po celem svetu." Priznam, ni- sem ga čisto razumel. Pa se je uresničilo. Pri devetin- tridesetih je imel čudovito družino, topel dom sre- di gozda, s čudovitim pogledom iz postelje na Peco, ter dve uspešni podjetji. Mesto direktorja je prepustil drugemu, ostal samo lastnik, se razbremenil obve- znosti in se v popolnosti posvetil plezanju. V zadnjih štirih letih je svojo plezalno raven dvignil do zavidljivih težavnosti in pogostosti odhajanja v hribe. Plezal je več dni v tednu kot miroval. Kot da je zavedno ali nezavedno z vso močjo uresničeval oblju- bo, ki jo je pred leti dal sam sebi. Zadnje štiri dni svo- jega življenja je bil na štirih različnih krajih, na štirih krajih, ki so mu omogočali hribovstvo, plezanje. Plezanje ni bilo njegov konjiček niti način njegovega življenja, bilo je njegovo življenje. In še več, postalo je tudi način življenja njegove družine. Kot ljubeč mož in oče je z ženo Evo in hčerkama Žanu in April ve- liko časa preživel v plezališčih doma, po celi Evropi in Ameriki. Eva mi je nekoč zaupala: "Naš dan, ko se zbudimo, se začne s plezanjem, in ko zvečer zaspimo, zaspimo s plezanjem." Pa sem se malo ustrašil, ali ni to preveč zanjo in dva mala biserčka, a ko sem jih vi- del srečne skupaj, kako nestrpno načrtujejo naslednje potovanje z avtodomom, mi je vidno odleglo. T udi vsi njegovi prijatelji so bili plezalska druščina. Imel je ve- liko soplezalcev (nikoli ni soliral!), saj mu eden ali dva nista mogla iti v korak. Eden njegovih najtesnejših prijateljev in soplezalcev mi je zaupal, da po težki turi Grega Lačen na Mlinarskem sedlu v petek, 17. 1. 2020, ob 13.30 Foto: Grega Lačen 10 Oče Marijan in sin Grega v Triglavski steni ob Marijanovi 70-letnici Foto: Grega Lačen potrebuje nekaj dni, da "pride k sebi", Grega pa si je medtem že našel soplezalca za naslednji dan, za na- slednjo turo, če ne že dve. Vedno, kadar je v moji druščini beseda nanesla na alpinizem, sem kot papagaj ponavljal mantro: "Al- pinizem je tako čudovita stvar, da če bi bil še deset- krat mlad, bi bil vedno znova alpinist, dal bi pa ves alpinizem sveta, da moj sin ne bi bil nikoli alpinist." Lepo je bilo plezati, težko je bilo čakati doma, iz ture v turo. Kadar sva z ženo vedela, večkrat seveda nisva, da je Grega kje v steni, sva bila ves čas nekam tiha in novembra lani, ko so se približevali zimski vzponi, ki so objektivno nevarnejši. Pa je v odgovor na mojo željo, ne zahtevo, naj malo stopi na zavoro, pogle- dal postrani. Pogled, ki mi bo ostal v spominu za ve- dno. V njem je bila toplina, ki je govorila, saj mogoče "Z vztrajnostjo in nemirom bi se lahko poistovetil. Včasih mi ta nemir gre kar na živce, saj se ne znam sprostiti, ko na primer kje zabušavam." nestrpna, ko pa sem predvideval, da bi lahko že izple- zal, sem ženo prosil, naj ga pokliče. Sam si zaradi bo- jazni in ščitenja svoje moškosti pred njim tega nisem upal. In kako sva si oddahnila, ko se je oglasil in rekel, da je že zunaj. Prav tako je bilo na njegovi zadnji turi, ko je z Mlinarskega sedla po uspešnem težkem ple- zalnem vzponu poslal svoj zadnji selfi. Oddahnila sva si. Potem pa se je zgodilo med sestopom … Vseskozi sem vedel, da je ta moja mantra izključno pestovanje lastnega strahu in egoizma. Kako naj jaz, ki sem si alpinizem vzel kot konjiček, vedoč, kaj mi to pomeni, lastnemu sinu to odrekam, ko pa mu to pomeni veliko več, kot je meni, pomeni mu življenje. Brez tega ne bi bil on, ne bi bil srečen. Samo nekajkrat v vseh teh letih sem poskušal, zaradi svojega strahu, vplivati nanj, da bi bil malo manj ekstremen. Zadnjič Trinajstletni Grega s sestro in mamo, ko je zaključil Slovensko planinsko pot. Arhiv Marijana Lačna Grega je bil s petnajstimi leti na vrhu Grossglocknerja. Arhiv Marijana Lačna PLANINSKI VESTNIK februar 2020 11 imaš prav, toda besede so bile odločne: "Ne, ne bo šlo." V njem je bila neverjetna strast, tako močna, da nas je kar nekam ustrahovala. Čeprav smo ga z najšir- šim sprejetjem poskušali razumeti, nam večkrat to ni uspelo. Še meni ne, ki sem delček tega tudi sanjal, do- sanjal in doživljal, kaj šele njegovi ženi, sestri in mami. Tako je bilo na čustveni ravni. Na razumski pa smo mu vsi, vsa leta, ne da ga bi z oviranjem in predsodki zadrževali, zavedajoč se, kaj je tisto, kar ga osrečuje, dajali možnosti, da je na široko razprl svoja krila in z njimi jadral čez stene in ledenike, do novih doživetij, do novih spoznanj. Spoznanj v sobivanju z lepo na- ravo in čudovitimi človeškimi doživetji; od krute na- rave do preskusa človeških zmogljivosti, tam čisto na robu. Kot neverjetna ustvarjalnost je bilo to njegovo početje in potovanje od gore do gore, od stene do ste- ne, od pogorja do pogorja. Kot vsaka druga človeška ustvarjalnost na katerem koli področju. Vsaka ustvar- jalnost zahteva celega človeka, vso njegovo energijo, zagrizenost, večkrat pravo fanatičnost. Brez tega ne bi bilo človeškega razvoja, brez tega bi še vedno živeli v kameni dobi. In za kaj takega je potrebna neverjetno močna človeška osebnost. Plezanje je ustvarjanje ... Na Korziki leta 2017. Foto: Tomaž Jakofčič V steni Fitz Roya proti večeru prvega dne divje pustolovščine Foto: Tomaž Jakofčič 12 Kako močan je bil Grega, smo spoznavali šele veliko pozneje, z vsem bistvom pa to dojemam šele zdaj. V le- tih, ko imamo svoje otroke za komaj kaj več kot odra- ščajoče smrkoline, ki se še niso čisto odlepili od mame, je počel stvari, ki so se nam v senci njegove vzneseno- sti zdele vsakdanje. A niso bile. Pri devetnajstih letih je v Ameriko peljal koroško mini alpinistično odpra- vo. Nato v El Capitanu, v eni najbolj strah vzbujajočih sten na svetu s tisoč metri navpičnega in previsnega monolita, opravil prvo ponovitev skrajno težke sme- ri Winds of Change (A5). Nato pa kot dvajsetletnik s soplezalcem odšel v Patagonijo z neomajnim načrtom in željo v Cerro T orreju, v eni zanj najbolj markantnih gora na svetu, preplezati prvenstveno smer. Ker se je soplezalec po treh tednih poškodoval in odšel domov, je tam doli več kot mesec in pol ostal sam, v širnem belem svetu, med neznanimi ljudmi. Z mnogimi sve- tovno znanimi andinisti je koval nova prijateljstva in načrt za poskus v sloviti gori. Tisto leto je bilo že tako ali tako muhasto patagonsko vreme še posebej neu- godno. Odšel je domov. Prepričan sem, da je v tistih neprijaznih patagonskih dneh alpinistično dozorel in svojo voljo in moč v vseh smislih do konca ojeklenil. Dragi Grega, ti si bil ustvarjalec na svojem področju, in zato smo ponosni nate. Tvoje področje je bilo osva­ janje nekoristnega sveta, ki pa za mnoge od nas ni niti slučajno nekoristen. Zato tudi tvoj boleč in mnogo prehiter konec ni brez smisla. T a smisel je osmislil tudi eden izmed tvojih gorniških prijateljev: "V decembru Grega v Direktni smeri v južni steni Pece Foto: Ludvik Golob – Iki Grega smuča nekje nad Chamonixem; 2014. Foto: Ludvik Golob - Iki lanskega leta mi je pod Knipsom (v Peci) stisnil roko v pozdrav ter mi s širokim nasmehom navihano zrl v oči, kako se bom odzval na močan stisk. Tako je bilo vedno, ko sem ga srečal, in tak bo ostal v mojem spo­ minu. Odločen, predan in nagajiv." Vem, Grega, ko bo spodaj v dolini še vse v mraku, bodo tvoj dom že greli jutranji sončni žarki in ti boš zaželel dobro jutro in lep dan svojim trem dekletom … Ko bo spodaj že mrak, bo tvoj dom visoko nad Prevaljami še škrlatno žarel v sončnih žarkih izza Pece in tvoje de­ klice ti bodo rekle: "Spokojno spi, dragi ata." m