280
Poučni in zabavni del.
O slovenskem posojilništvu.
Posojilnice po Slovenskem se čudovito hitro razvijajo. Ni še temu 3 leta, ko smo imeli še le kacih 60 posojilnic, zdaj jih imamo že 129, in sicer na Kranjskem 61, na Štajerskem 31, na Koroškem 19, na Primorskem 18. Res, da so nekatere le mali denarni zavodi, nekatere celo take vrste in v tako majhnih krajih, da se bodo težko kdaj lepo razvile; nasprotno so pa drugi čvrsti denarni inštituti, kateri ali že zdaj imponujejo, ali se bodo v kratkem času razvili, da bode veselje.
Osnovane so vse posojilnice po Slovenskem zelo po enakih ali sličnih načelih, največ po tistih, katere so prvotno priporočali slovenski domoljubje, t. j. principih, vzetih deloma iz Raiffeisenovih, deloma iz Schulze-De-litschevih navodov. Vendar je opazovati, da večina starejših posojilnic se je, vsaj v nekaterih točkah, držala bolj Schulze-Delitscha, dočim se je večina mlajših ravnala bolj po Raifteisenovih priporočilih.
Od slovenskih posojilnic ni nobena več društvo, kakor so bile prvotno nekatere, na pr. Obrtno pomočno društvo v Ljubljani in Ljutomerska posojilnica, marveč so vse slovenske posojilnice registrovane zadruge, katere so morale svoja pravila sestaviti v smislu zadružnega zakona z dne 9. aprila 1873.
Več novejših posojilnic, znabiti jih je kacih 30—40, imajo svoja pravila urejena  tudi v smislu zakona z dne
1. junija 1889. Te posojilnice, katere se več ali manj približujejo Raiffeisenovim zavodom, uživajo poleg prednosti, katere imajo druge zadruge, tudi to korist, da smejo rabiti pri zadolžnicah menični kolek (po 1. lestvici). Te so bile že do zdaj večinoma neobdačene, in po novem davčnem zakonu bodo še čisto davka proste.
Ker je slovensko posojilništvo že tako lepo razvito in ker utegne še vedno krepkejše rasti, utegnemo Slovenci kmalu trditi, da v tej stroki nikakor ne zaostajamo za Čehi, ki so bili sicer že pred 30 leti v zadevi založništva prvaki.
Pa vsaj imamo dve društvi, katerim so slovenske posojilnice izročene v prostovoljno nadzorstvo, namreč „Zvezo slovenskih posojilnic v Celjia, in „Zvezo kranjskih posojilnic v Ljubljani". Malokatera posojilnica je, da ne bi se bila pridružila nobenemu društvu. Vrhu tega upliva do zdaj več moralno, kakor materijelno na razvitek slovenskega posojilništva „Centralna posojilnica slovenska* v Krškem, ki hoče slovenske posojilnice solidarno in reelno združiti ne glede na to, pripadajo li posojilnice k prvi ali drugi „zvezi". Vrhu tega namerava ta izdajati posojilnicam v poduk mesečnik o posojilništvu in narodnem gospodarstvu sploh. S tem se bode gotovo veliko koristilo. Tudi z živo besedo namerava slovenskemu posojilništvu koristiti, ker hoče prirediti tečaj za izobraževanje posojilniških upravnikov. Seveda, vsemu temu ta mladi zavod ne bode kos iz lastne moči. Kakor podpirajo druge dežele svojo posojilništvo, tako naj bi Kranjska dežela storila glede svojih posojilnic. Začetek je sicer tudi na Kranjskem storjen, ko je kranjski deželni zbor letos v ta namen velikodušno dovolil nekaj kredita, in mi bi le želeli, da se s tem kreditom podpirajo vsi tisti faktorji, kateri delujejo za razvoj slovenskega posojilništva na Kranjskem, in da bi se pri tej podpori ne prezrla niti „Zveza slovenskih posojilnic", niti „Centralna posojilnica slovenska".                                                 J. L.
281