„Bole trbê Bogá bogati, kako lüdi“! (Ap. D. 5. 29.)
„Nê je mrla deklička nego spi“. (Mk. 5. 39.)
PETANJSKA SLATINA
BOGATO OGLJIČNA KISELI NATRON — LITHION KISELICA EVROPE
ZDRAVILNA VODA
LASTNIKI:
JOSIP in IVAN VOGLER
pošta, brzojavna in železniška postaja
SLATINA RADENCI.
Priporočena in sporedna z znamenitim bilinerom.
EVANGELIČANSKI
KALENDARI
za 1941. navádno leto.
XX. LETNI TEKÁJ.
Vödáni po
PREKMURSKOJ EVANGELIČANSKOJ ŠINJORIJI.
Cena 8 Din.
Čisti dobiček se na
obrotívne cile obrné.
Štampano v Prekmurski Tiskarni, odgovoren Hahn Izidor v Murski Soboti.
Rêč boža i návuk Lutherov nigdár neprêde.
Potrêbna znánja na 1941. leto.
Od račùnanja vrêmena.
Krstšanskoga vrêmena račùnanja tekoče 1941. leto od Kristušovoga rodjenjá mao račúnamo. Tô je návadno leto, štero z-365 dnévov, ali z-52 tjédna i z-1 dnéva stojí. Začne se z-srêdov i dokonča se z-srêdov. — Cérkevno leto se začne z 1. adventskov nedelov.
Stároverskoga kalendarija 1941. januára 1. dén na naš januára 14. dén spádne.
Židovje lêta od stvorjenja svêta mao račúnajo. Svoje 5702. leto màjo od 22-ga septembra 1941.
Törki i Mohamedánskoga vadlüvánja drűgi nasledníci vrêmen od Mohameda pobêga z-Mekke v-medino začnejo, ka za Hedsra imenűjejo i je njihovo 1360. leto.
Lejtni čas:
Sprotolêtje se začne márca 21-ga ob 1 vöri 21 min. Nôč i den sta toga časa ednáko dúgiva.
Leto se začne junija 21-ga ob 8 vöri 34 min. Prinás je toga časa nájdúgši dén.
Jesén se začne septembra 23-ga ob 11 vöri 33 min. Nôč i dén sta zdaj pá ednáko dúgiva.
Zíma se začne decembra 22-ga ob 6 vöri 45 min. Prinás je toga časa nájkračiši dén.
Préstopni svétki :
Veliki pétek aprila 11, Vüzem aprila 13, Kristuša v nébo zastoplenjé mája 22, Risálska nedela junija 1, Sv. Trojstva nedela junija 8, I. adventska nedela novembra 30.
Fašenski tekáj:
Fašensko vrêmen se začne po Trê králi na drűgi dén, tô je januàra 7-ga i trpelo bode do februára 25-ga, 50 dni.
Premenjávanje meseca se znamenüje :
mlad,
mladanič,
pun,
starič.
Sunce z svojimi planeti :
Na sredi svoji planet je naše sunce.
Glavni planeti so: Merkur: skoro 8 milijon mil od sunca; leto na njem trpí 88 dni.
Venus : 15 milijon mil od sunca ; leto na njê trpí 225 dni.
Zemla : 20 milijon mil od sunca; leto na njê trpí 365 dní.
Mars: 32 milijon mil od sunca; leto na njem trpí 687 dní.
1204 máli planêt do 1925 leta; ali zvêzdzbrodjávci ji ešče vsáko leto nájdejo več na tistom táli pod nébov.
Jupiter: 107 milijon mil od sunca; okôli sunca obhodi svojo pôt v 12 lêtaj ednôk, záto na njem 12 naši lêt trpí edno leto.
Saturnus: 194 milijon mil od sunca ; svojo pôt okoli sunca obhodi v 29 leti i 116 dnévi, záto na njem edno leto tak dugo trpí.
Neptun: 621 milijon mil od sunca ; okôli príde ednôk v 164 lêtaj i 216 dnévi, leto na njem záto tak dugo trpí.
Uranus: 396½ milijon mil od sunca ; okôli sunca obhodi svojo pôt v 84 lêtaj.
Planet-planete, štere se náimre okôli vékši planetov vrtijo i z-vékšimi vréd pa okôli sunca, se za mêsece zovéjo. Zemla má 1, Mars 2, Jupiter 8, Saturnus 10, Uranus 4 i Neptun 1 mêsec.
Národni svétki :
28. junija : Vidov dan.
6. septembra: Rojstni dén Njegovoga Veličanstva kralá Petra II. ;
1. decembra: Ousvetek národnega vjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov,
Planet znamejnje :
Sprotolêtje :
Koš
Bik
Dvojki
Leto :
Rak
Oroslán Devojka
Jesén :
Vága
Rogláč
Strela
Zíma:
Bak
Deždžev.
Ribe
POŠTNA TARIFA :
Za návadna písma. Za písma do téže 20 gr. po vsej državi pristojbina 1∙50 D ; za 20 — 50 gr. 2 D ; za 50—250 gr. 3∙50 D ; za 250—500 gr. 5 D ; za 500—1000 gr. 10 Din. — Vu zvönske držáve do téže 20 gr. 4 D; za vsáki nadalni 20 gr. pa 2 Din več.
Dopisnice (kárte). Znamka 1 D ; dopisnica z odgovorom znamka 2 D ; — vu zvönske držáve dopisnica 2 Din.
Tiskovine Poštnina za vsáki 50 gr. je 50 par. — Vu zvönske držáve 75 par. (Teža samo do 2 kg, knjige pa do 3 kg.)
Vzorci blága. Pristojbina za téžo do 100 gr. je 1 D. Za zvönstva 1.50 D.
Priporôčeno. Za „priporôčeno“ je ešče posebna pristojbina 4 Din. Za zvönstvo 5 Din.
Za vrêdnostna písma. Pristojbina za 100 Din je 6.50 Din ; do 500 Din 7.50 Din. Obvestnina 1 D, dostavnina 1 Din.
Poštne nakáznice (Utalvàny). Pristojbina do 100 Din 3 Din ; do 500 Din 5 Din ; do 1.000 Din 7 Din; do 2.000 Din 9 Din ; do 3.000 Din 11 Din ; do 4.000 Din 13 Din ; do 5.000 Din 15 Din. — Do 5.000 Din se lehko pošle po nakáznici.
Položnice (ček). Pristojbina do 100 din 0∙50 Din ; do 250 Din 0∙75 Din; do 500 Din 1 Din ; do 1.000 Din 1∙50 Din ; do 2.500 Din 2 Din; do 5.000 Din 2∙50 Din ; do 10.000 Din 3 Din ; do 25.000 Din 4 Din ; do 50.000 Din 5 Din ; nad 50.000 Din 6 Din i za vsaki nadalnji 100.000 Din i za sleherni ménši zaklüčni znesek po 1 Din.
Za vozno poštne pošiljátve (závoje-vreče, pakete) se pláča do 1 kg 5 Din, do 3 kg 9 Din do 5 kg 13 Din, do 10 kg 20 Din, do 15 kg 28 Din, do 20 kg 36 Din.
Telegram vsáka rêč 1 Din ; Na Vogrsko 2∙32 Din, v Francijo 3∙91 Din, v Nemčijo 4∙06 Din.
Telefon v lokálnem prest. 3 min. 1 Din, do 25 km 8 Din, do 50 km 12 Din, do 100 km 18 Din, do 200 km 24 Din, do 400 km 30 Din.
Krstšanskoga vrêmena računanja nájznamenitêši časi :
Tek. leto je od Jezuš Kristušovoga rojstva mao                                                        1941.
Od l. krst. rim. casara Vel. Konštantina povrnênja mao	1630.
„ grüntanja rimpápeštva	1239.
„ razlôčenja zahodne i zhodne cérkvi	887.
„ gorinàjdenja  pükšenoga práha	599.
„	„          knigoštampanja	501.
„ Dr. Luther Mártona rojstva	458.
„ gorinájdenja Amerike	448.
„ začétka reformâcije	424.
„ notriprinešenjá krumpišov v Evropo	356.
„ dokončanja 30 lêtne bojne	293.
„ gorinájdenja lokomotive	242.
„ grüntanja Amerikanske republike	165.
„ potrplívosti zapôvedi II. Jožefa	160.
„ gorinájdenja obrambnoga ceplenjá	151.
„ nücanja lokomotivnoga hajôva	138.
„ prvoga probanja železnice lokomotive	135.
„ gornájdenja telegráfa	93.
„ začétka svetovne bojne	26.
Vladárska hiža kràlevčine Jugoslávije.
Njegovo Veličanstvo Král Peter II. rojen v Beogradi 6. septembra 1923. — Proglášen za kralá 9 oktobra 1934. zavolo smrti Vitéznoga krála Aleksandra I. Zedinitela 9. okt. 1934 v Marseilli. — Po čl. 41. in 42. ustáve Králjevine Jugoslavije vršijo králjevsko namestniško oblast: Nj. Kralj. Visočanstvo knez Pavle Karadjordjević, dr. Radenko Stanković in dr. Ivo Perović.
Njéno Veličanstvo Kralica Marija, rojena v Gothi (Nemčija) 27. dec. 1899. Brat Nj. Vel. kralja Nj. Vis. kraljevič Tomisláv, rojen 19. januára 1928. v Beográdi.
Brat Nj. Vel. kralja Nj. Visoč. kraljevič Andrej, roj. 28. junija 1929. v Bledi.
Rodovnica dinastije Karadjordjevičev.
Peter, spadno v boji z Törkami 1733—1784, njegova žena Marica, vmrla 1811.
Sin: Karadjordje Juri Petrovič, rojen leta 1762 v Viševci. Vmorjen v noči 12. na 13. junija 1817 v Radovani pri Smederovci, vrhovni srbski vojskovodja od februárja 1804 do septembra 1813; žena Jeléna, hči kneza Nikole Jovanoviča v Maslovševa, rojena leta 1765, vmrla 11. februarja 1842 v Beogradi.
Toga sin: Aleksander Karadjordjevič, rojen 26. septembra 1806 v Topoli. Njegov prvi vučitel je bio Dositej Obradovič. Leta 1814 je šou z očom v Austrijo, odkéc je v jesén tistoga leta odišao v Rusijo, gde se je vöosnouvo. Leta 1839 se je vrno v Srbijo, leta 1840 je postao kotriga beográdske okrožne sodnije, leta 1841 adjutant knéza Mihala, leta 1842 pa je bio izbráni za kneza Srbije. Leta 1858 je po zaprtji Narodne skupščine odstopo, šou je v Austrijo in živo do smrti 22. aprila 1885 v Temešvári. Pokopan je na Dunaju. Njegova žena Persida, hči Jevréma Nenadoviča, rojena 1813 v Valjevi, vmrla je 26. marca 1873 na Dunaju.
Njegov sin: Peter, rojen dne 29. julija 1844 v Beográdi, od 2. junija 1903 kral Srbije, od 1. decembra 1918 kral Srbov, Hrvatov i Slovencev, vmrou je 26. augusta 1921. Njegova žena Zorka, hči črnogorskoga knéza Nikola I., rojena 11. decembra 1864 v Cetinji, vmrla 4. marca 1890 ravnotam.
Deca: Jelena, rojena 23. oktobra 1884 na Reki, poročena z ruskim velikim knezom Jovanom Konstantinovičem Romanovim, vmorjeni leta 1918 od bolševikov; sin Vsevolod Jovanovič, rojen leta 1914 v Petrogradi.
Gjorgje, rojen 27.aug. 1887, se odpovedao stolonasledništva 27. marca 1909.
Aleksander I., rojen v Cetinji 17. decembra 1888. leta. Prestolonaslednik od 27. marca 1909. Králevsko oblást je vršo od 24. junija 1914. leta kak namestnik. Po ustàvi je naslednik kralá Petra I. Velikega Osloboditela od 16. aug. 1921 do 1929 oktobra 3. kak král SHS i od 3. oktobra 1929. kak I. král Jugoslavije. Vmro 9. sept. 1934 v Marseillu.
Jelena, žena bivšega srbskoga poslanika na Dunaju Gjeorgje Simiča.
Arsen, rojen 4. aprila 1859 v Temešvári, poročen z Auroro, knézinjov Demidovov di. S. Donato, razporočena 1896, vmrla 1905. Sin: princ Pavel rojen 15. aprila 1893 v Petrogradi.
Potemnênje sunca i mêseca.
V 1941-nom leti potemnej sunce dvakrat i mesec dvakrat.
Márca 13-ga tálno potemnenje mêseca. Pri nás se ne bode vidlo. Márca 27-ga rinčno potemnej sunce. Pri nás se ne bode vidlo. 5-ga septembra tálno potemnênje mêseca, 21-ga septembra z-cêla potemnej sunce. Pri nâs se ne bode vidilo.
Či ščéte meti dobro i po fál ceni OBLEKO, ne küpüjte prvle dokeč ne poglédnete veliko zalogo gotovih moških i dečinskih oblek, zimskih i letnih kaputov, houb iz caiga ali iz štofa pri Májeri. Tüdi sprejmejo se obleke po želenji na mero.
Pridite i se osvedočite !
MAJER ŠTEFAN
krojač i trgovec z gotovimi oblekami za moške V   MURSKI SOBOTI Radgonska cesta št. 2. Istotam
AUTOTAKSA
Vozi vsakši čas i v vsako smer Zaprti auto !    Solidne cene !
Predgovor.
Lübléni evangeličanski verebratje! Gda naš kalendari dvajsetikrat püstímo na njegovo pôt, tê predvsém pozdrávlamo vás, katerim je vu pretečeni lêtaj naš evangeličanski kalendari veren pôtni pajdáš-, dostakrát pomôč bio vu tom, naj pri vas môči evangelioma májo valánost. Vu tom nôvom leti rávnotak, kak vu príšestnosti tüdi dosta blagoslova bode ponüdjávao onim, kateri ga notrivzemejo vu svojo hižo.
Naš kalendari vu svoji lêpi pripovêstaj, žítka kêpaj, veršušaj našega cérkevnoga žítka fontošnêše zgodbe, naše cérkvi zgodovino, naše vere vitézov blagoslovleni žítek, vidme evangelioma dáva i s svojimi glásmi vse proteštante vküperprikapčüje enzdrűgim. Zevsém ščé včiti, evangeliomski karakter osnávlati i razveseljávanje vedrnoga žítka prinesti.
Našoj evangeličanskoj cérkvi edna velka môč je pošteni, čísti, zidajôči evangeličanski štamp. Ete štamp krepiti trbê, naj potom té krepi vsáko naše dobro dugovánje. Záto naj nebode nikomi vseedno tô, ka kakši kalendari má, nego naj vsáki evangeličánec pomága ete evangeličanski kalendari razširjávati med poznánci svojimi.
Gledéč na težke pênezne razmere je cêna našega bogatoga zdržétka i z vnôgimi kêpami ilustriranoga kalendarija samo 8 dinárov.
Primte tak zdâ tüdi z lübéznostjov, z prijaznívostjov naš kalendari, náj nájde notriidênje vu kem več evangeličanski hiž i naj spunjávle svojo blagoslovleno slűžbo vu srdci, vu familiji i vu cérkvi !
Murska Sobota, 1940. oktobra meseca.
Reditelstvo:
Flisár Jánoš	Hári Lipót	Darvaš Aladár
Od regulov vrêmena.
Regule telko valájo,
Kelko blôdni na njé dájo.
Či nede tak, te de ovak,
Či de ovak, te neo etak.
Bôg te gléda doli z nébe,
Ka on ščé ! dene pred tébe. Ravnanje on vu rôki má,
Ka smo vrêdni tisto nam dá.
Človek nemre prebroditi,
Cíle njegve vözbroditi . . . Neprevidjene so poti,
Po šteroj on vodi lűdi.
Delo, skrbnost, previdênje Ino čedno prerazmênje
Naj bo naše nakanênje,
Nê pa pred njega idênje.
Na brezpametno činênje,
Što zná na kakše znamênje ? Na blodnikov šatrüvanje I norčekov modrüvanje :
Nika več nê trbê dati, Témbole čedno delati;
Vu Bôgi se prav vüpati,
Z šoršom vrêlo bojüvati.
Nigdár nê vnemar vcagati, Nego vsigdár krepko stàti Tak vse mámo obládati I sebé gor’ obdržati.      F.
Január má 31 dní, Sečén
Vrejmena houd pouleg Herschela :  Januára prve dni zmérno mrzlo z sneževjem, 5-ga se vreme na milejše obrné, 10 18 zmérno vremen z dosta padavinami, 19—27 mrzlo, močen vöter. Nakonci meseca sneženje.
Prvoga je dén dúgi 8 vör 32 minut, do konca meseca 58 minut prirasté
Regule vrejmena :
Či se na Trikrálovo strêhe snêg topi, ali v kolotečnici snegá voda tečé, rodno leto bode.
Či pa vetrno i zvirno,
Prinesti má pomor, bojno.
Či bô megla, de nezdravo,
Človeki, stvári škodlivo.
Či de pa snejžen i moker,
Bode krűh vžéli i dober.
 Či je sunce na dén Vince, Pune bodo peovnice;
Z-siljem pun škedjen i párma, K-Mihály’-vomi dobra brátva Na Pavlovo vrêmen čísto Nam káže obilno leto.
K tebi pozdigávam Gospodne. dűšo mojo! Bog moj, vu tebi se vüpam. (Žolt. 25, 1-2).
Vi, ki lübite Gospodna, mête v návisti hüdôbo (Žolt 97, 10).
Ne zamüdi ponoviti naprejplačilo na Düševni List.
JANUÁR
Mejseca premenjávanje:
5-ga
ob 2 vöri 40 min.,
13-ga
ob 12 vöri 4 min.,
20-ga
ob 11 vöri 1 min.,
27 -ga
ob 12 vöri 3 min.
Kmeta ôpravice v-januári:
Vu dvorišči snejg i léd tá čistiti; škéri popravek i rédjenjé. — Na njivaj: gnojá vožnja, skórnatni snejg z svinjámi sklačiti dati, grmovje, trnje trebiti. — V-štali štale vetriti i tople držati, jasli, kopanje čiste meti, božnejšo i slabšo krmo polagati — Kürečnjekov dveri, obloke, mostnice z slámov podmetati. — Pri sadovenom drevji: gosanic gnezd preprávlanje, za cepjé vejčic branjé, sűho drevje vökopati, za sadjenje cepik jame kopati i za ceplenjé potrejbno kojno se skrbeti. — V-künjskom ogradčeki: prahšiti, gnoj podkápati, topli gréd rédjenje. — V goricaj gnojiti, kolje priprávlati, vino pretákati, lagve žveplati, naj nespisnivijo, peovnice tople držati i vötriti.
Február má 28 dnì, Süšec
Vrejmena houd pouleg Herschela : Februára prve dni de dale snežilo, od 10-ga naprej vsigdár vékši mraz, po 17-tom malo popüsti, lepo, vedreno vremen, od 24-ga vihérni dnévi.
Prvoga je dén dùgi 9 vör 33 minut, do konca meseca 1 vöro 24 minut prirasté.
Regule vrejmena :
Či na Svečnico (2-ga) sunce sija i lejpi topel dén je, teda za njim mrzli dnévi pridejo. Kem toplejši je sühšec, tém mrzlejši de málitráven i vüzem. Na Svečnico medved vöpride zsvoje lüknje (brloga) okouli poglédne, či je lejpo vrejmen, nazáj se povrné spát, či je pa mrzlo vrejmen, vönej ostáne.
Či je na Majkešovo mrzlo (24), te de ešče 40 dni mrzlo. Záto:
Či nájde léd, spotere ga,
Či nenájde, rédo de ga.
Nišče nás sebi ne živé . . . (Riml. 14, 7—9).
Gde je kinč vaš, tam je i srce vaše. (Mat. 6, 21).
„Zemelski človek se z malim zadovoli, či nehodi želenji svojmi po voli“.
FEBRUÁR
Mejseca premenjávanje:
4-ga
ob 12 vöri 42 min., 12-ga
ob 1 vöri 26 min.,
18-ga
ob 7 vöri 7 min., 26-ga
ob 4 vöri 2 min.
Kmeta ôpravice v-februári:
Silje premejšati, semensko zrnje čistiti, ž njiv snegá vodo doli püščati, slabo sejtvo z žveplenim ammoniákom gnojiti, od srena pozdignjeno sejtvo zvalékati, trávnike čistiti, vláčiti, — oves, ječmen, graoko, léčo, grajhščič sejati — V-štali: bougšo krmo polagati, obilno nastilati. — Sadovenoga drevja stéblovje čistiti, sűhe vejke odstrániti, gnojiti. V künjskom ogradčeki: v tople gredé sejati, na slobodnom grahščič, mrkvečno, petriša, šalátno semen, mak sejati, lük, česnek, šóško, sprotolejšnji kel saditi.
Márc má 31 dni, Málitráven
Vrejmena houd pouleg Herschela : Prve dni mejseca vetrovno, 8—13 vlažni dnévi, 14-ga mláčno, nato lepi dnévi, 20-27 de vrejmen spremenjávno, veterno, deždževno, do konca mejseca vnogo deždžovja.
Prvoga je dén dugi 11 vör, do konca mejseca 1 vöro 45 minut prirasté. Začétek sprotoletja 21-ga ob 1 vöri 21 min.
Regule vrejmena :
Máloga trávna snejg je škodlivi sejanji. Ešče i te škodi, či ga samo v-žákli neséjo prejk po njivaj. Či je máli tráven sűhi, velki pa moker i risálšček hladen, obilna žétva i brátva bode. Kelko meglé bode v etom mejseci, telko plohé pride v-leti; kelko rosé pred vüzmom, telko sláne po vüzmi.
Či je Gregor čisti, vedrni,	 Šándor, Jóžef pa Benedek
Mraz, vöter, snejg de gedrni. 	  Na klin vejsijo köpenjek.
Dolidente láž i gučte istino. (Efez. 4. 25.)
Hűdoga kaj trpi što med vami? Naj moli. Dobre voule je što? Naj popejva. (Jakab 5, 13)
Či pa što Dühá Kristušovoga nema; té je nej njegov. (Riml. 8, 9.)
MÁRC
Mejseca premenjávanje:
6-ga
ob 8 vöri 43 min.,
13-ga
ob 12 vöri 47 min.,
20-ga
ob 3 vöri 51 min.,
27-ga
ob 9 vöri 14 min.
Kmeta ôpravice v-márciuši:
Oránje, práhšenje, prahe, sejtve, trávnike vláčiti i poravnati. — Préžnoj máhri dobro dvoriti; vötrenje, kobile püščati, svinjé prouti ognjoperi vcepiti dati. Kokvače nasájati i obravnávati. — Cepike saditi, obrezávati, cepiti, okápati, pečjé sejati. — Tople gredé odprávlati, vötrti; gredé réditi; petreželera, mrkvečno, erdéče repe, mejsečne retkvi semen sejati. — Trstje odkriti, rezati, z-koljom obravnati, mládo trstje saditi, groubati; bejlo vino obdrűgim, erdéče obprvim pretočiti.
April má 30 dní, Velikitráven
Vrejmena houd pouleg Herschela : 1—10 deždževni dnévi, po 10-tom prijétni sunčni dnévi, od 18-ga do konca mejseca premenjávni, deždževni, veterni dnévi.
Prvoga je dén dugi 12 vör 49 min., do konca mejseca 1 vöro 33 min. prirasté.
Regule vrejmena :
Či je na vüzemsko nedelo deždž, do risal de vsako nedelo deždž i vrejmen de premenjávno. Či na Tiborca dén (14) se trávnici ne zelenijo -- nemremo rodnoga leta čakati. Či je té mejsec vlažen — obilno leto de. — Či breza obzeleni, nej se trbej bojati mraza. Či se pa Margarejtica pokáže, či črešnje cvetéjo — cvelo bode i trstje.
—	Po Gjürgjavom telkokrát bode slána, kelkokrát je pred preminoučim Mihaljovom bila. Či v etom mejseci grmi — rodno leto včini. Kelko dni pred Markovom (25) žabe brekajo, telko dni do po njem mučale. Či na Markovo slaviček muči
— premenjávno vrejmen znamenüje; či pa füčka, vugodno sprotoletje glási. Či na Gjürgjavo cvetje v obilnosti jeste, de — obilno leto, — či ga je pa malo —
sükešino i drágočo nam znamenüje.
Neniháš dűše moje v pékli. (Žolt. 16, 10.)
Osloubodi me, Gospodne, od hűdoga človeka (140. Žolt. 2.)
Jedini evangeličanski slovenski list je „DÜŠEVNI LIST“. Prihája mejsečno na 12 stráni. Napreplačilo 20 Din.
ÁPRIL
Mejseca premenjávanje:
5-ga
ob 1 vöri 12 min., 11-ga
ob 10 vöri 15 min.,
18-ga
ob 2 vöri 3 min., 26-ga
ob 2 vöri 23 min.
Kmeta ôpravice v-ápriliši:
Hramôv poprávlanje. Za semen krumpiše i kukorco pripraviti. — Drovno máhro na pašo püstiti. Na zeléne krme poláganje se premeniti, mlade mâhre varvanje od deždža. Kokvač i piščanec obravnávanje. — Gingavi cepik privežüvanje, okápanje, oučenje, obrezávanje, klestšenje i sadjenje. — Kapüste, karfiol, kalarábi, lük, česnek, šaláto, zetler saditi; dinje i ougorke v-tople gredé saditi; na slobodnom grajhčič, špinot, retkvi i šaláto sejati. Trstje saditi, grobati.
Máj má 31 dní Risàlšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : Májuša prve dni ešče dostakrát deždž, 10—12 vedrni dnévi, potom znova deždževno, od 18-ga znova razhlajenjé i deždž 27-ga se vreme na bôgše obrné ali vetrovno de i de ešče večkrát deždžilo. Prvoga je dén dùgi 14 vör 26 minut, do konca meseca 1 vöro 13 minut prirasté.
Regule vrejmena :
Či je na Filipovo hladno i vlažno — srednji pouv čâkajmo; či je toplo i čisto, teda obilnejšega. Či je na Križavo čisto vrejmen, je na hasek, či pa deždževno, je na kvár. Risálske nedele deždž je hasnoviti. Na Vrbanovo (25) či je čisto vremen — bode sladko vino, či pa deždževno — de kisilo. Pongrácov deždž je njivam dober, ali goricam škodlivi. Či je Risálšček premoker, Ivanšček de sűhi.
Radűjem se govoréčemi meni: pojdmo vu hišo Gospodnovo. (Žolt. 122, 1.) Pozábi velka bantüvanja, ali mala dobročinenja nigdár! (Konfucius.) Vsa záto, šterakoli ščéte, naj vam včinijo lüdje, tak i vi činte njim. Ár je eta právda i prorocke. (Mat. 7, 12.)
MÁJUŠ
Mejseca premenjávanje:
4-ga
ob 1 vöri 49 min.,
11-ga
ob 6 vöri 15 min.,
18-ga
ob 2 vöri 12 min.,
26-ga
ob 6 vöri 18 min.
Kmeta ôpravice v-májuši:
Práhšenje, setvéo vláčenje, pšenično sejtvo obžeti; lucerno, detelco kositi; čalamádo, proso, bér sejati. — Na zeléno poláganje paziti trbej, prasce ostaviti. Svinjé obravnavati, naj májo priliko za kališanje i dobijo zadosta zeléne krme i zdravo vodou za pitvino. Žrebeta, teoci se vsáki dén na sprehodjenje gonijo. Loušo máhro vöpodkrmiti. Perotnino čisto držati, máhro z zelenjom krmiti. — Künjske ogradčeke pleti, okápati. — V goricaj prázna mesta zasájati, zeléno ceplenjé, šprickanje.
Juni má 30 dní, Ivanšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : Z lêpimi čistimi dnévi se začne, 10-17 deždževno i vöterno, po 18-tom preminjávno, konec meseca deždževno i vöterno. Prvoga je dén dugi 15 vör 41 minuto, do konca meseca se 2 minuti skrajša. Leto se začne 21-ga ob 8 vöri 34 min.
Regule vrejmena :
Či je na Medárovo čisto, prijetno, vrejmen : dobro leto de; či pa na té dén deždži, 40 dni de deždževno. Či kukujca pred Ivanovim kukúče, de fál silje, ali či po Ivanovim záča kukúkati, de dràgoča. Či pred Ivanovim dnévom deždži, te de 4 dni deždžilo.
Zâto dolidente láž i gučte istino vsákši z-bližnjim svojim, ár smo eden drűgoga kotrige. (Efez. 4, 25.)
Hválo bodem Gospodna, dokeč bom živo. Žoltáre bom spejvo Bôgi mojemi, kak dugo jestem. (Žolt. 146, 2.)
Dnes či glás njegov čüli bodte, ne obtrdite srdcá vaša. (Žid. 2, 7—8.)
JUNI
Mejseca premenjávanje:
2-ga
ob 10 vöri 56 min.,
9-ga
ob 1 vöri 34 min.,
16-ga
ob 4 vöri 45 min.,
24-ga
ob 8 vöri 22 min.
Kmeta ôpravice v-juniuši:
Skegenj, gümno vréd vzéti, mostnic màzanje popraviti. — Kukorco, krumpiše okápati, osipávati. Kositev, krme správlanje. Detelčne grinte preprávlati. Konje z-zelénov krmov krmiti; z dobrov vodov napájati. Cepike čiste držati, cepičnjeke okápati; črešnjove i marul koščice saditi; gosance preprávlati, pouvrsla sűkati k-žétvi. Vimski ougurk i lejtešnji retkev semen sejati. Ougorčno i dinj bilja groubanje, razprávlanje. K-trsji kolje vsaditi, vézati, obdrügim
kopati i šprickati.
Juli má 31 dní, Jakobešček
Vrejmena houd pouleg Herschela: Julija prve dni obláčni, deždževni dnévi, 10—16-ga premenjávno, od 17-ga pa do konca meseca zvékšega vedreno,. či bár de večkrát deždževalo.
Prvoga je dén dugi 15 vör 54 min., do konca meseca se 53 min. skrajša.
Regule vrejmena :
Či na Srpno Marjo deždži, de dugo, 40 dni deždžilo. Či je Margye dén vedrni — dobro, či pa deždževen — škodlivo znamenüje.
Margya se oblákov bojí,
Grmlanca, deždž se ji mrzi.
Či je Jakoba nouč (25) vedrna, obilnost de v-ogradčekaj; či je pa deždževna, na kvár de orehom i lešnjekom. — Či mravlé velke mravlinjeke nanosijo: trdo zimo čákajmo. — Jakobeščeka 20-ga je Eliáš, od šteroga pripovedka právi, ka se je na žerjávi koulaj pelao v-nébo. On rejtkogda zná za svoj dén i či zvej za njega, ka gda spadne, velko grumlanco, bliskanje, slápov vdérjanje, točo narédi vu srditosti. Sreča, ka malogda zvej za njega. Tô právi od njega pripovedka.
Ne bode zaman delo vaše vu Gospodni. (I. Kor. 15, 58.) Či što nešče delati, naj ni ne jej. (II. Thess. 3, 10.) Stvárstvo je brez molitvi živeti. (Balzac).
JULI
Mejseca premenjávanje:
2-ga
ob 5 vöri 42 min., 8-ga
ob 9 vöri 17 min., 16-ga
ob 9
vöri 7 min., 24-ga
ob 8 vöri 39 min., 31-ga
ob 10 vöri 19 min.
Kmeta ôpravice v-juliuši:
Granár, nasipárnic vrédvzétje. — Žétva, práhšenje, hajdino i repno sejati. Konje koupati dati. Prasic püščanje k-jesenskomi kotênji. — Živázen po strnišči pásti. Belice za zimo stráni devati. — Sád pobérati; črvivi sád polagati ; pune vejke podlagati. Vlomlene vejke z-kolomázom omazati. — Vogradčeki: okápati, pleti, polejvati. Za semen ougorčno bilje vöprebrati. Trsje pleti, čistiti, vrihke vkrâ rezati, ob trétjim kopati. Vu velikoj hici lagve šprickati.
Augustuš má 31 dni, Méšnjek
Vrejmena houd pouleg Herschela: Té mejsec se z deždžovjom začne,
8—17 premenjávno, po 17-tom malo razhlajeni dnévi, nato od 21-ga do konca mejseca lejpi, vedrni dnévi pridejo.
Prvoga je dén dugi 14 vor 59 min., do konca mejseca se 1 voro 28 min. skrajša.
Regule vrejmena :
Či je na Lovrencovo (10) lejpo vrejmen, dobro vino i lejpa jesén bode. Kakše vrejmen je na Bertalanovo (24), takše de cejlo jesén. Ivan (Jánoš) krstitela obglávlenja dén (29), či je trnok deždževen, je na škodo ogradčekom.
Delajte, nej samo za jestvino, štera preide; nego za jestvino, štera ostáne na žitek vekivečni. (Jan. 6, 27.)
Podpérajte z naturáliami i z penezmi „Diački Dom“.— Čtite „Düševni List“. Správlajte njemi nouve naprejplačnike!
Bojdi veren notri do smrti. (Ozn. 2, 10.)
AUGUSTUŠ
Mejseca premenjávanje:
7-ga
ob 6 vöri 38 min.,
15-ga
ob 2 vöri 40 min.,
22-ga
ob 7 vöri 34 min.,
29-ga
ob 3 vöri 4 min.
Kmeta ôpravice v-augustuši:
Plüg, bráno, sejanja mašin popraviti. Kopé voziti, mlatidev; repcije i za poláganje žito sejati. — Mühe z-štale vöprepráviti z-okmičenjem i vötrenjem. V-štali držéčo máhro večkrát vöpüstiti. Na slepo oučenje: lejtašnjega sáda pečjé pobéranje. — Seménja správlanje. Šaláte, kel i repnoga semena sejanje. Zelja osipávanje, goric kopanje.
September má 30 dní, Mihálšček
Vrejmena houd pouleg Herschela: Spremenjávno vrejmen, od 5-ga vedrno, lejpi dnévi, po 13-om deždževno, veterno vrejmen, od 20—25 spremenjávno,
nato znova deždževni dnevi.
Prvoga je dén dugi 13 vör 23 min., do konca mejseca se 1 vöro 38 min. skrajša. Začétek sprotolejtja 23-ga ob 11 vöri 33 min.
Regule vrejmena :
Či je njega prvi dén „Egyed“ lejpo vrejmen, za njim de 4 dni lejpo i či té den grmi — prišestno leto se trôštajmo obílnosti. Na sv. Mátaja evangelišta (21), či je lejpo vrejmen i potrpéče, teda na prišestno leto dosta sadű bode. Na Mihalov dén či grmi (29) — dobro jesén i trdo zimo znamenüje. Či te že dosta žaloda jeste — dosta snegá bode pred koledi. Či se po Mihalovom v šküfkaj žüževke nájdejo: obilnost, či pa mühe: bojno, či pávuci: kügo znamenüje. Či so té šküfke ešče zeléne: obilno leto, či so vlažne : mokro, či so sühe: süho leto znamenüje. Či štrki, lastvice, divje gosi, žerjávje na hitroma odidejo: ránoga mraza se lehko trouštamo.
Verostüjte i molte, da vu sküšávanje ne pridete. Düh je istina gotov, ali tejlo je slabo. (Mat. 26, 41.)
Naj se ne zburka srcé vaše, verte vu Bôgi i vu meni verte. (jan. 14, 1.) Krstšenika ročno delo je molitev. (Luther.)
SEPTEMBER
Mejseca premenjávanje:
5-ga
ob 6 vöri 36 min.,
13-ga
ob 8 vöri 31 min.,
21-ga
ob 5 vöri 38 min.,
27-ga
ob 9 vöri 9 min.
Kmeta ôpravice v-septembri :
Za sejanje semen pripraviti. Zrnje večkrát premešati. Poti, stüdenec poprávlati i čistiti. Obráčanje, sejanje, krumpiše kopati, kukorco trgati i tá spraviti. Svinjé pod krmo vzéti (notri zaprejti). Jesénski i zimski sád pobérati. Seménja správlati i tá sranjüvati. Zimsko šaláto i franco saditi. Za plemen perotnino vöprebrati. Na zimo belice tá srániti. Nerodno trsje oznameniti.
Vino ob tretjim pretočiti.
Oktober má 31 dnì, Svestvinšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : Mejseca prve dni de vrejmen preveč premenjávno, 12—19 preveč deždževno, po 20-tom premenjávno, vöterno i deždž.
Prvoga je dén dugi 11 vör 42 min, do konca mejseca se 1 vöro 37 min. skrajša.
Regule vrejmena :
Či drevja listje dugo káple doli: velko zimo, či hitro: ráni mraz i na prišestno leto obilnost znamenűje. Či dosta listja ostáne na drevji: dosta gosenic bode v leti.
Gda pride že Šimeon Judáš,
V plateni lačaj mrzlo maš.
Ne blôdite: Bôg se ne dá osmejávati. Ár kakoli seja človik, tisto bode i žeo. Zâto, kí seja na tejlo svoje, z tejla bode žeo skvarjenje ; kí pa seja na Düh, z düha bode žeo žítek vekivečni. (Gal. 6, 7—8.)
Za drágo ceno ste küpleni, nebojte slugi lüdi. (I. Kor. 7, 23,)
Hvála pa Bôgi za nezgovorjeni dár njegov. (II. Kor. 9, 15.)
OKTOBER
Mejseca premenjávanje:
5-ga
ob 9 vöri 32 min.,
13-ga
ob 1 vöri 52 min.,
20-ga
ob 3 vöri 20 min.,
27-ga
ob 6 vöri 4 min.
Kmeta oupravice v-oktobri:
Mlatidev. Hramôv popravek. Hajdino žeti, kukorco trgati, repo brati: práhšenje, poti poprávlati, trâvnik vláčiti, z pepélom posipávati, v rnokroči po nji nej pásti. Na süho krmo se predjáti. Svinjé na strnjišči pásti. Prasice püščati na sprotolešnje kotenje. Konžare z ovsom krmiti. Gjaram dobro polagati. Drevje okápati i gnojiti. Zelje notri devanje, kolje vküp pobéranje, brátva, grobanje, gnojenje, notri pokrivanje, kolje vréd sklásti.
November má 30 dní, Andrejšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : Novembra prve dni deždževno, 13—19 vihér, močno vetrovje, 20-25 močno razhlajenjé, vöteri, konca meseca vedrno
ali mrzli dnevi.
Prvoga je dén dugi 10 vör 2 min., do konca meseca se 1 vöro 14 min. skrajša.
Regule vrejmena :
Na vsejsvécov dén vsejči doj z-cera (drovnič rást) edno vejko, či je odznotra süha: de trda; či je vlažna: de mokra zíma. Či je té dén moker: zima bode mláčna; či je pa vedrni; močno snêžno zimo znamenűje. Či je Mártona (11) gousi prsčonta erdéča: velki mraz, či je bejla: dosta snegá, či je čarna: deždževna jesén i zburkana zima bode. Kakše vrejmen je na Ožébetovo i Katalenovo, tákši bode celi december.
Vsáko tejlo je kak tráva. (Ežaiáš 49, 6.)
Známo pa, ka onim, kí Bogá lűbijo, vsa na dobro slűžijo. (Riml. 8, 28.) Gospod je pečina moja, grád moj i Osloboditel moj. (18. Žolt. 3.)
NOVEMBER
Mejseca premenjávanje:
4-ga
ob 3 vöri 00 min.,
12-ga
ob 5 vöri 53 min.,
19-ga
ob 1 vöri 4 min.,
25-ga
ob 6 vöri 52 min.
Kmeta oupravice v-novembri :
Silja rešétanje. Mlênje na zimô. Krumpiše i kukorico prebérati. Globoko práhšenje. Gnojitev. Vötrenje. Samo dvojega poláganja začétek. Krmlenka dobro krmiti i obilno nastilati. Perotnino dobro krmiti i napájati. Sadovnjáka kopanje. Cepik sadjenje i notri povijanje. Ribizlina šibja brànje. Sadovenoga drevja stéblovje čiščenje. Petriž i špenot osipati i z listjom pokriti. Za gorice grünt rigolerivati. Mošt spuniti. Belo vino ob štrtim, toerdéče pa ob drügim pretočiti.
December má 31 dní, Prosinec
Vrejmena Houd pouleg Herschela: Decembra prvi tjeden mrzeo, deždž ali snejg, močno zápišje, od 10 na vedrno, ali mrzlo vrejmen, od 18—31, vihérni
mrzli dnevi.
Prvoga je dén dugi 8 vör 46 min., do 22-ga 19 min. se skrajša, potem do konca
meseca 2 min. priraste.
Zima se začne 22-ga ob 6 vöri 45 min.
Regule vrejmena :
Či na sváto nôč zdôc (od shoda) veter piše: kügo; či vedrnják (od záhoda): pomor; či jug beteg; či sever — dobro leto znamenüje. — Či na stáro leto deždž ide, na gojdno pa sunce sija, te se troštajmo dobroga pôva. — Ali či je nôč i dén glihno vrejmen, teda lehko govorimo:
Silvester je dobro spuno,
Leto bode dobro puno.
Či je prosinec zeléni, Vüzem bode snežéni Či na svéto nôč snejg ide, Teda dobro leto bode !
Či prvoga sunce sija,
V leti de velka vročina; Te drügi pa či de svekli; Drágoča od toga visi.
Ovo stojim pred dverami i trüplem. (Ozn. 3, 20.)
Tak je lűbo Bôg ete svejt, da je siná svojega jedinorodjenoga dao, da vsáki, ki vu njem verje, se neskvari, nego má žítek vekivečen. (Jan. 3, 16.) Jas sem Alfa i Omega, začetek i konec, te prvi i slednji. (Ozn. 22, 13.)
DECEMBER
Mejseca premenjávanje:
3-ga
ob 9 vöri 51 min.,
11-ga
ob 7 vöri 48 min.,
18-ga
ob 11 vöri 18 min.,
25-ga
ob 11 vöri 43 min.
Kmeta oupravice v decembri :
Snejg odmetávati. Léd voziti. Drva voziti. Gnojiti. Skornati snejg z svinjámi spotreti. Trávnike z gnojšnicov polevati. Konje podkovati dati; mláde žrebce, žrebice, teočice voziti včiti. Prásce z-ječmenom krmiti. Perotnine na toplom držati. V jeseni posadjeni cepik zemlô z-gnojom pokriti. Seménje vötriti, pobérati. Rigoleranje. Kolje réditi za gorice i. t. v.
WEISS ŽIGE
Prvle kak bi šteii küpiti manufakturno blágo, si poglednite trgovino
MURSKA SOBOTA Aleksandrova c. 17. (poleg trg. Bata)
NA ZÁLOGI MÁMO :
vse vrste žimske krátke i duge MOŠKE KAPUTE nepremočlive moške, ženske i otroške „HUBERTUS“ PLÁŠČE i duge ŽENSKE KAPUTE, vse vrste moških i otroških GOTOVIH OBLEK. — Velika izbira HOB. — Velika záloga vse vrste kamgarov, štofov i caigov. — Obleke izdelávamo tüdi po MERI, TOČNO I SOLIDNO.
Pridite i si vse to lehko poglédnete, brez toga, da bi vás sili za naküp.
KMETJE, OBRTNIKI, TRGOVCI IN DELAVCI
nalágajo svoje peneze samo pri
KMEČKOJ POSOJILNICI
r. z. z
n. z.
v Murski Soboti	Cerkvena c. št. 5.
V lastnoj hiši prek od birovije Telefon štev. 62.	Ček račun štev. 15.229.
Kmetje,
ta gasa je Vaša, zato se je poslüžüjte i jo tudi priporočajte drügim. Hranilne vloge sprejema od vsakoga na hranilne knjižice i na tekoči račun ino je obrestüje nájboljše. Hranilne vloge znašajo dozdaj prek osem milijonov dinarov. (8,000.000 Din). Za té vloge je dobroga stánja polek lastne hiše do 65,000.000 Din.
Letni	promet je znášao	v preminočem	leti	nad Din
20,000.000 ali z rečjov povedano : nad dvajsti milijon Din.
Nove vloge se vsaki čas izplačajo.
Posojila dávle na poroke (kezeše), tabulacijo i tüdi v tekočem računi. Posojila dávle po nisikoj obrestnoj meri. Rentni dávek od intereša za hranilne vloge pláča posojilnica sáma iz svojega. Kmetje, obrtnikí, delavci i trgovci ne smete se spozábiti z té gase, štera v stiski podpéra naše lüdstvo. Pridite v	svoj dom, gde	te poslüženi	po	svojoj voli	!
33
NJEG. VELIČANSTVO KRALJ PETER II.
34
Iméndnévi.
Abel, január 2 Abraham, augustuš 16 Adalbert, september 27 Ádám, september 9 Ádám, Éva, dec. 24 Adél, január 29 Adolár, ápriliš 21 Adolf, február 12 Adorján, márc 5 Ágota, jan. 11, febr. 5 Ágneš, január 21 Ágošton, augustuš 28 Ákoš, február 27 Aladár, marc 11 Alajoš, juniuš 21 Albert, ápriliš 23 Albin, márc 1 Alfréd, február 23 Alice, márc 8 Álmoš, február 20 Amália, jul. 10, okt. 7 Ambrus, ápr. 4, dec. 7 Andráš, február 4, november 30 Angelika (Angyalka), májuš 31
Anna, febr. 19, jun. 2, juliuš 26
Antal, jan. 17, jun. 13, juliuš 5
Antònia, juniuš 13 Antònius, májuš 10 Apollónia, január 28 Aranka, febr. 8, dec. 2 Aristid, ápriliš 27 Armin, májuš 10 Arnold, juniuš 18 Aron, ápriliš 2 Árpád, márciuš 31, december 11 Artur, január 22 Atanáz, májuš 2 Attila, január 7 Augusta, december 18
Aurél, oktober 5 Aurélia, december 2 Ável, Andráš, nov. 10
Baláž, február 3 Bálint, február 14 Barnabáš, màjuš 18 Beatrix, juliuš 29 Beata, január 1 Béla, ápriliš 23 Bella, juniuš 2 Benedek, márciuš 21 Benjamin, márciuš 31 Bernát, májuš 20 Berta, augustuš 6 Bertalan, augustuš 24 Bertold, jul. 27, nov. 17 Bódog, jan. 14, nov. 20 Boldižár, január 6 Bonifác, májuš 14 Borbála, december 4 Bruno, oktober 6
Cecilia, november 22 Ciril, juliuš 7 Ciprián, september 26 Cyrák, augustuš 8 Cyril, február 9, márciuš 29
Damaskus, december 11 Dániel, juliuš 21 Dávid, december 29 Dežő, májuš 23, dec. 15 Déneš, oktober 9 Domokoš, augustuš 4 Dorottya, február 6 Dömötör, oktober 26
Eduárd, márciuš 18, májuš 26, oktober 14 Edith, september 16 Egyed, september 1 Elek, juliuš 17
Elemér, február 28 Eleonora, február 21 Ella, febr. 10, márc 24 Előd, oktober 22 Elvira, február 10 Elza, december 1 Emánuel (Manó), márciuš 26
Emil, májuš 28 Emilia, juliuš 19 Emma, ápriliš 19, november 24
Engelbert, november 7 Ernestina, augustuš 29 Erhardt, ápriliš 9 Erika, augustuš 31 Ervin, ápriliš 26 Ernő, január 12 Eržébet, november 19 Ester, májuš 24 Etelka, oktober 8 Eva, december 24 Ežaiáš, juliuš 6
Fàbián, január 20 Farkaš, sept. 1, aug. 23 Felix, juniuš 9 Ferdinánd, májuš 26 Ferenc, jan. 29, jun. 16, oktober 4 i 10 Flóra, jun. 19, nov. 23 Flórián (Floris), májuš 4 Franciška (Fáni), márc 9 Frida, májuš 6 Friderika, september 20 Frigyeš, juliuš 18 Filip, máj. 1, 26, aug. 23
Gábor, márciuš 24 Gabriella, december 12 (Gál) Gallus, okt. 16 Gášpár, január 6 Gedeon, márciuš 28, oktober 10
35
Gellért, september 24 Genoveva, január 3 Gergor, márciuš 12, november 17 (Čod.) Gertrud, márciuš 17 Géza, február 25 Gizella, májuš 8 Gottlieb, márciuš 6 Gottfried, november 8 Guidó, september 12 Gustav, jan. 16, marc 29 Gyöngyike, oktober 23 Győző, november 3 Gyüri, ápriliš 24 Gyula, ápriliš 12
Hajnalka, márciuš 27 Hedvig, oktober 17 Helga, oktober 3 Helén, oktober 14 Henrik, juliuš 15 Hermin, ápriliš 13 Hilda, sept. 3, jun. 17 Hubert, márciuš 20 Hugó, ápriliš 1
Ibolya, augustuš 7 Ida, ápriliš 13 Ignác, febr. 1, juliuš 31, oktober 23 Iléš, juliuš 20 Ilma, ápriliš 18 Ilona, augustuš 18 Imre, november 5 Ince, juliuš 28 Ipoly, augustuš 13 Iren, oktober 20 Irma, májuš 3 Iván, juniuš 24 Izabella, juliuš 12 Izidor, márciuš 30, ápriliš 4
Ižó, augustuš 26
Jakab, máj. 1, jul. 25 Janka, májuš 24 Jánoš, november 24, december 27
Jenő, juliuš 13 Jeromoš, september 30 Jób, september 27 Johanna, december 15 Jolán, november 20 Jónáš, november 12 Jonathán, májuš 11 Jóžef, febr. 4, márc 19, aug. 27, sept. 18 Judit, jul. 30, dec. 10 Julia, Juliána, febr. 16, májuš 22 Julián, január 9 Justin, juniuš 16 Justina, september 16
Kajetán, ápriliš 22 Kalist, oktober 14 Kálmán, oktober 13 Kamil, Kamilla, dec. 28 Károly, jan. 28, nov. 4 Karolin, febr. 2 Katalin, febr. 13, apr. 30, november 25 Kázmér, márciuš 4 Kelemen, november 23 Kerestélj, ápriliš 3 Klára, augustuš 12 Klementina, nov. 14 Kleofáš, september 25 Klotild, juniuš 3 Kočárd, ápriliš 19 Kolož, oktober 30 Konrád, február 18 Konštantin, február 1 Kornél, juliuš 3 Kornélia, márciuš 3 Krištof, márciuš 15 Kristián, márciuš 13 Kristina, juliuš 24
Lajoš, aug. 19 i 25 Lampert, sept. 17 Lásló, juniuš 27, augustuš 8 Lazar, december 7 Laura, juniuš 17
Leander, februar 28 Lehel, augustuš 2 Leó, ápriliš 11 Leókádia, december 9 Leona, Leontine, jan. 4 Lenárd, november 6 Lenke, ápriliš 29 Lidia, ápriliš 8 Lili, juliuš 11 Lipót, november 15 Livia, ápriliš 6 Lóránt, január 15 Lothár, január 27 Lőrinc, augustuš 10 Luca, december 13 Lujza, márciuš 2 Lujzi, juniuš 21 Ludovika, september 3 Lukáč, oktober 18 Lukrécia, juliuš 9
Makár, január 2 Magda, májuš 27 Magdolna, juliuš 22 augustuš 3 Malvin, oktober 1 Manó, márciuš 26 Marcel, január 9 Marcion, ápriliš 26 Margit, juniuš 10, juliuš 20
Mària, aug. 15, sept. 8, dec. 8
Mária-Magdolna, jul. 22 Marianna, nov. 1 Marko, ápriliš 25, jun.
18, oktober 17 Márta juliuš 29 Màrton, nov. 10 i 11 Màrtonka, január 30 Mâté, september 21 Matild, márciuš 14 Matjáš, február 24 Medárd, juniuš 8 Melánia, január 10 Menyhért, aug. 22 Metod, juliuš 17 Mihálj, september 29
36
Miklóš, december 6 Mikša, oktober 12 Miloš, november 26 Móric, september 22 Mózeš, májuš 16
Nándor, májuš 30 Napoleon, májuš 7 Nikódém, september 15 Nóé, november 29 Norbert, juniuš 6
Odó, november 18 Oktàviàn, màrciuš 22 Olga, juliuš 27 Olivér, november 21 Olimpia, márciuš 10 Oršola, oktober 21 Oskàr, juliuš 31 Osvâld, augustuš 5 Ottó, márciuš 23 Ottmár, november 16 Ottokár, juliuš, 2, november 4
Ottilia, december 13
Ödön, november 16 Öžéb, augustuš 14
Pál, január 25, márciuš 7, juniuš 26, 29 i 30 Paula, márciuš 22, juniuš 3
Paulina, juniuš 22 Péter, Pál juniuš 29 Péter, január 31, febr. 22, ápriliš 29, májuš 19, augustuš 1, okt. 19 i dec. 5 Petra, oktober 3 Petronella, májuš 31 Piroška, január 18, november 28 Pius, máj. 5, jul. 11 Pongrác, májuš 12
Rafael, jun. 20, okt. 24 Rahel, februar 4
Rajner, juniuš 17 Rebeka, september 2 Regina, september 7 Režő (Rudolf), ápr. 17, november 7 Rihárd, ápriliš 3 Róbert, juniuš 7 Rókuš, augustuš 16 Róland, májuš 29 Roman, augustuš 9 Roza, augustuš 30 Rozália, september 4
Šalamon, oktober 24 Šamu, augustuš 21 Šándor, február 26, márciuš 18 Šara, január 19 Šarolta, májuš 19 Šebeščén, január 20 Šimeon, február 18 Šimon, jan. 5, okt. 28 Štefánia, november 28 Štefan, aug. 20, dec. 26 Sabjana, február 20, oktober 27
Sanisló, november 13 Servác, májuš 13 Severin, január 8 Severian, február 21 Sidonia, juniuš 1 Silárd, ápriliš 22 Silvester, december 31 Sinér, december 12 Sylvia, november 26
Tomáš, márciuš 7, december 21 i 29 Tacian, január 12 Tádé, januar 24 Terézia, juliuš 8, oktober 15
Tekla, september 23 Teodor, september 11 Teofil, december 20 Tibold, juliuš 1 Timon, ápriliš 19
Tibor, ápr. 14, aug. 11 Titus, jan. 4, sept. 18 Tivadar, ápriliš 20, november 9 Tóbiáš, juniuš 13 Tódor, február 7 Trikráli (Gášpár, Menyhért, Boltižár) jan. 6
Ubul, májuš 17
Valér, december 15 Valéria, ápriliš 28 Valter, juliuš 16 Vazul, juniuš 14 Vendel, oktober 20 Vencel, september 28 Veronika, juliuš 9 Vid, juniuš 15 Vidor, január 13 Viktor, september 5 Viktoria, december 23 Vilmoš, január 10, juniuš 25 Vilma, december 5 Vince, ápriliš 5, juliuš 16
Viola, december 19 Virgil, november 27 Virgilia, január 31 Vrban, májuš 25 Vouri, juliuš 4
Wladimir, juliuš 24
Xavér, (Ferenc) december 3
Zakariáš, september 6 Zita, ápriliš 27 
Zoárd, december 30 Zoltán, juniuš 23 Žigmond, májuš 2 Žofia, májuš 15 Žolt, ápriliš 10 Žužánna, február 19
37
Stô lêt staroga očo
pripovedávanje, tanáčdávanje za 1941 leto Evangeličanskega Kalendarija čtitele.
Edno leto smo pá za sebom niháli,
Hvála Bôgi, ka smo se prêk prehránili,
Grozen je bio šorš naš, národov živlênje,
Neznošena mantra njegovo trplênje. —
Strsne se nam srdcé, či nazâ zmislimo,
Zmôti se nam pamet, či na njé míslimo :
Zvönrédni mraz v zími, késno sprotolêtje,
Sühoča, drágoča, krvi prelêvanje,
Národov grôžanje, od bojn trepetanje,
Nestálnosti šorša, nôč i dén vcaganje.
Zakâ se je tomi tak moglo goditi Ino na ete svêt tak trden sôd prídti ?!
— Netrplivost lűdi, národov lakovnost,
Zgánjanje, iskanje ti zemelski zmožnost,
Krvi prelêvanje, vrêdnost zničávanje I vse, ka je Bože, tá zametávanje.
Što je vse toga zrok? — Gvüšno nê ti spôdnji, Nego v obilnosti živôči, ti zgornji.
38
Pa kak lehko bi vsi, en pôleg drűgoga Lűšno tá živeli, žítek mirovnoga.
Velika je zemla, néba blagoslovna,
Samo med národmi fali dobra vola.
Ne čüdűjmo se tak, či se i natúra Zburkáva i grozí, nenáide határa.
Neznosne vdárce: mraz, süjočo, drágočo dáva, Na pokôro lűdí sílov povrnjáva.
Ti krepki slabêšim nedájo živeti,
Sebi, podjárem vu robstvo je podrêti.
Cêli svêt se burka, en ovoga stiskáva; Prémočen vbôgoga teží, zametáva,
Neverje, ka je té tűdi Bože stvorjênje,
Koga bantüvati je grozno vgrešênje.
Dnesdén nájveč lűdi si vnêmar tak misli, Ka blájženstvo stoji v-zemelskoj vrêdnosti. Vnôgi, ki nemajo, — si dosta želêjo,
Ki pa májo, — za več ino več, skumnêjo. Za zálož se grizéjo, kako zvirina,
Človek, človeka gűli, kak ta divjáčina!
Brátci jas sem dosta lêt eti preživo,
Vse, ka sem proroküvao, se je spunilo. Čüjte! Moja rêč je : prošnja, tanáč dáni : Povrnte se, — nedrevente vu tom stáni, Nego v-dűši i poniznosti srdc djánji Se povrnte k-Bôgi, k-Oči nebeskomi. Jedino je on zmožen naš šorš zbôgšati I tüdi ga pobôgša, či smo ga vrêdni!
Bilí so že večkrát prispodobni hípi, Mantre i težkôče bojov puni brigi.
Ali Gospodin Bôg je je vse odvrno, Národov šorš je na dobro preobrno, Kak je tô Noéji pravo pri potopi: „Neščem več kunôti zemlé za človeka Hüdôbe volo, ár so njega hotênja Od rodjenjá hipa mao grêšna skvarjênja.
Po etom dokeč de stála zemla eta Se naj več neskonča sejátev i žétva,
Mraz ino toplôča, leto ino zima,
Dèn ino nôč, eden zandrűgim zrédoma!“
39
Ali, zdâ pa pazte vsi na moje rečí,
Da znáte, kak se v-tom leti z-vami zgodí.
Zima:
Túžna je bila ta preminôča zíma,
Náimre siromáki velka sükešína.
Med skuzami je on trošo tá svoj žitek V mrázi, v sükešíni noso, meo prebítek,
Ali v etom leti tô že nebode tak,
Vse, ka vam právim zdâ, bode svéto ovak. Ti zgrablívi lüdjé se nikaj strêznijo I visike cêne se vküper skrčijo.
Bô pripravno vrêmen, vsém nam de prijétno, Bode bár tüdi snêg, — sêtvi je potrêbno,
Ár brezi toga ona preide naveke I národi správi nezrečene moke.
Vsáki z-nás meo bode razveseljávanje I z-fašenski dobrôt sladko koštávanje.
Tak, da se ti postni dnévi priblížajo,
Jezere vu srdcáj Bôga zvišávajo !
Sprotolêtje :
Lêpo sprotolêtje pá pride za zimôv,
I obilno leto, dobra jesèn z brátvov,
Ogradje, logôvje puni bodo z cvêtjom,
Puna de natúra z ftičkov — pesmi glásom. — Gazda z dobrov aolov de šô vö na njiva,
Gde de se ta črstva sêtva zelenila.
Ali samo li on ki je v zimi, v leti Vu erdéčoj zorji že vönê na deli.
Što išče, on náide vsigdár dêl povôli I či se zvön sébe tüdi vűpa v Bôgi.
Takši vrêli kmet se nema kaj bojati,
Dela svojga nájem obilno jemati.
40
Leto:
Preminôče leto je prav dobro bilo,
Ár je vrêmen vedno li poprav hodilo.
A od prišestnoga jas ešče več čákam, Lehko ste mirovni, nede kvár pod zrákom. Gda v-oslico pride, vküp se správi silje, Tô je polodelca, veliko vesélje.
Kapa gda mašini múvijo, frnijo Ino čisto silje vu granár dobijo !
Poprêk de dober pôv, se lehko trôštate,
Za šteroga srdcá Bôgi hválo dajte !
Jesèn:
Goričnomi vérti je té cajt veséli,
Vinográda gyámi do lüšni, nê zéli,
Ki vu brátve hipi blôdno norűjejo,
Od sladke župe se bogme z pét vržejo. Dobro trbê záto paziti na brátvo,
Naj njê vrêmena hôd nebode kak kvárno. Eden tjeden či se lêpo vrêmen káže,
Za njim hitro deždži i blato se máže. Vrêmen záto dobro máte ponücati,
Do Ferencovoga sejátev skončati Pod sprotolêšnje zemlô gori sprahšiti,
Ar de jo tak leže dobro okopati.
Drevje pognojiti, cepike spoviti,
Pred mrazom i snegom vse delo včiniti. Naj, kak se ti zima ino mraz nakloni,
Je konec včinjeni deli zvönêšnjemi.
Zdaj prido koline, projnikov vmárjanje, Vesélo vživanje braske drobovine,
Štero de krepila rezna kapla trsa,
Otávi nas v-têli, liki náraś rosa.
Radost nam tű trbê po telkom trplênji,
Da bode národ pá v-vesélnom razmênji. Blagoslov Boži boj zdâ z vami zevsêmi, Obdržte me vu vašem dobrom spômenki, Tak da k-leti nazâ esi k-vam mam pridti, Vsi bodete v-zdrávji ino ešče v-žitki.
41
Pozdrav k-čtitelom na 1941. leto Evangeličanskoga Kalendarija.
Z radostjôv, z srdcá pozdrávlamo „Evangeličanskoga Kalendarija“ poštüvane čtitele, da zdâ že ob devetnájsetikrát, od 1923. leta mao, trüplemo pri vaši pošteni híž dveraj i prosimo, da nam je odpréte.
Prosimo, da edne drűge dveri tüdi znôva odpréte, tô je vaši srdc dveri, da naj v njé vzemejo one návuke, štere na njega stránaj od rázločni pisátelov v-več féle dôb, vküpglasno, vu ednom dűhi pred vás glásijo. Njí ideja naj bode: Bôg, vera i domovina.
Dosta vugodni naglasov je zbűdilo v preminôči lêtaj Evang. Kalendarija čtenjè; vnogo, dűšo podigávajôčega svedôstva smo skűsili i vžívali med rázločnimi vrstami tüvárištva onoj lübéznosti, z-šterov so naš kalendari spríjali i podpérali. Té nástaj nas je navdüšávao i na delo büdio vu preminôčem i bode nadaljávao po etomtoga vu príšestnom vrêmeni tüdi.
Nê za materiálnoga, nego za dühovnoga, Kristušovoga evangelioma ideov razšürjávanja interesov volo, prosimo nadale Evang. Kalendarija dobrovolno razšürjávanje i podpéranje.
Za Božega blagoslova prošnjôv püstimo pá na pôt Evangeličanski Kalendari na devetnájseto lêtnico 1941 návadno leto.
Murska Sobota, 1. oktobra 1940.
Reditelstvo.
HAHN PAVEL
MURSKA SOBOTA
Kolodvorska ul. 1.         Telefon 49.
Veletrgovina manufakturnega, pletenega in krátkega blága.
Prodaja samo na VELIKO.
42
Na nôvo leto.
Dáj nam oh Bôg dobro leto; Ka nam trbê vse vugodno: Krűha i vína zavolé,
Ka nam želê têlo srdcé. Zdrávje, mir, verne sôsede, Neskazlíve prijátele,
Da vse, ka z delom, z pámetjov Si priprávimo z skrbnostjov; Nê samí samo vžívamo, V-bôgim tüdi darűjemo!
Vari nás Bôg od nesreče, Od neznošene drágoče,
Od sirotinstva, vdovinstva Nás vari tvoja milošča;
Da te díči vsáka dűša, Brez rázločka bôgša hűša; Ne obôžaj ni ednoga,
Milűj i nepokornoga,
Da te molijo vsi z-srdcá Milošče punoga Bogá!
Pobožnost se povsud godi Vu vési, váraši, v-pôli, Grêšno srdcé se spokorí,
Vu hüdôbi se neskvarí:
Tak, da svêt ino Bôg vídi, Ka se vu tom dobrom mladí, Nepride ono v skvarjênje, Dobí nebesko živlênje,
Z blájženmi se veselìlo,
V grêhi se neo sramotìlo.
Obari ob Bôg mirovnost, Vse tvoje decé pokornost, Da se v srdcáj vjedínajo, Med seov v-mìri prebivajo, Naj jih nelôči hüdôba I nemôti grêšna zblôda:
Tak da v-etom plačnom dôli Žìvmo med seov v dobroj vôli. Kí pa či vö preminéjo,
Dűše njim v nébo prìdejo. F.J.
To bôgše sta odnesla . . .
V-Kupak vési je žívo eden naše vere človek, kí je bio vsefelé fretaš, goslar, zeljarezár, mrtvecov oblekávec, bakter, doktor, brivec i Bôg vê, ka vse nê vu ednoj osobi. K stáromi plébánuši je tüdi on bodo brit, šteri bi rad toga krivoverca nazâ vu svojo ovčárnico povrno i dostakrát se je štükao žnjim.
—	Vaše vadlüvánje je — právi ednôk: takše, ovakše, vküp pobráno vadlüvánje, Luther i Kálvin sta je z-našega spokradnola.
—	Gospon plébánuš — odgovorí brivec, nika bom njim pravo. Ešče pômlim, ka so oni v peovnici meli eden máli lagvič dobroga seksárdskoga vína i eden vékši lagev prôste pikule. I jeli bár, ka so tôvajje to seksárdsko. odnesli i to zbožnêše so tam povrgli.
43
Ka nam povêjo številke!
Evangeličanska cèrkev na svêti.
Evangeličanska cérkev je nájvékša i nájmočnêša proteštánuška cérkev, njéni kotrig račun je dnes prek 85 milijônov. Poglednimo našo evangeličansko cérkev v številkaj po rázni držávaj:
Europa :
Nemčija	 41,500.000  düš
Švedska	6,300.000
Finska	3,600.000
Danska	3,400.000
Norveška	2,800.000
Lettonija	1,100.000
Estonija	1,000.000
Rusija	1,000.000
Polska	900.000
Madžarska	600.000
Romunija	400.000
Jugoslavija	200.000
Ostale države v Europi      300.000	
Severna Amerika	20,000.000
Južna Amerika	500.000
Azija	1,100.000
Afrika	500.000
Australija	50.000
Vsega vküper	 85,250.000  düš
Rázna verevadlüvánja na svêti.	
Krščanje	720,000.000  düš
Kinajsko vadlüv.	450,000.000
Mohamedánci	250,000.000
Hinduisti	240,000.000
Budhisti	200,000.000
Fetišizem	94,000.000
Brez konfesionálci      40,000.000	
Židovje	16,000.000
Krščanska verevadlüvánja.
Rim. katoličánje  340,000.000 düš Pravoslávci	             150,000.000
Evangeličanci	85,000.000
Anglikan. (tüdi prot.) 40,000.000 Kalvinci	              40,000.000
Rázni krščanje        65,000.000 (večinoma protestántje). Proteštanušov je na svêti 230 mil.
Zvünêšnja misija.
Na svêti jeste vsega 720 milijônov krščanov, ali jeste pa ešče skoron 1.300 milijônov poganov, záto je pa med têmi poganskimi národi preveč potrêbna zvünska misija, naj bi tüdi oni spoznali toga ednoga dobroga Bogá, kak vsê národov smilenoga Očo i Njegovoga siná Jezuša Kristuša, kak Zveličitela i Odküpitela etoga svêta, kí je bio posláni k vsem národom, k vsákomi človeki. Tüdi naša evangeličanska cérkev z velkov navdüšenostjov oprávla tô misijonsko delo med ráznimi poganskimi národi. V Indiji, štera 350 milijônov prebiválcov má, dnesdén žé 2500 misijonski postáj mà, na šteri postájaj 3 jezero misijonárov iz Europe i 20.000 domáči misijonárov oprávla svoje delo. V Indiji žé 1 milijôn evangeličancov jeste.
Kina 500 milijônov prebiválcov má, tü 265 evangeličanski misijonski postáj oprávla svoje človeče düše mentüvajôče vzvišeno delo med ki-
44
najskimi poganskimi domačini. Tüdi tü žé 50.000 evangeličancov jeste.
Afrika má 150 milijônov poganski prebiválcov, račun evangeličánov v Afriki znáša pol milijôna düš.
Misijonska delavnost je do etigamao 13 milijônov poganov preobrnola i pripelala h krščanstvi, h Kristuši, k toj vekivečnoj lübézni.
Iz zgornji številk tô vidimo, da je nás evangeličancov na cêlom svêti
niti nê tak malo, kak si mogoče večkràt mislimo, dosta nas je, močna je naša cérkev, záto ne vcagajmo, či nas je v našoj držávi samo máli šereg, nego vsi na tom moremo biti, naj se naš račun povekšáva, naj naša cérkev ešče močnejša postáne. Záto pa vsi delajmo verno za svojo lübléno evangeličansko cérkev, za svoje vadlüvánje i vüpajmo se v lepšoj bodôčnosti.    H.
Nôvo leto - nôvi žítek.
(Na podlagi : Efez. 4, 22—24)
„Nôvo leto — nôvi žítek.“ — Od tê rêči si premišlávajmo zdâ pri stároga leta konci i pri nôvoga začétki.
Jeli de uprav nôvo ? ali pa samo to stáro ponávlamo i tô samo robimo nadale ? Ár, bogme, či zprvêšega našega mišlênja, občütênja, náklonost, znášanja, naminjávanj, prêk prinesémo z-sebom vu nôvo leto tüdi tô, ka je vu nami hűdo, grêšno i nevugodno : teda eto nôvo leto vu našem žítki, vu našem či  nênji, li to stáro ostáne. Ár teda itak vu nami ostáne te „ stári človek“.
Istina, ka naš šorš, našega žítka zvönêšnji nástaji, ne visíjo vu vsem jedíno od nás; znájo nás doségnoti nevôle, vdárci, šterim zrok smo neposrêdno nê rávno mí samí. Ali od nás visí tô, kakda prímemo, kakda vzememo gori, naš šorš ? Jeli jeste vu nami zadosta môdrosti,
plemenite dühovnosti, prerazmênja, pôleg šteroga smo spodobni vu našega kakšemšté koli nástaji tak živeti, tak se znášati, kak se tô knam, kak k-Jezušovim vučeníkom, k-krstšenikom z-istinov pristája i od nás želê.
Nôvo leto je blájženstva i vsega dobroga želênja dén. — Nesmimo pozábiti ete dén, ka naše blájženstvo nê nateliko z-našega zvönêšnjega stána, nego bole z-dühovnoga stána, od znotrêšnjega človeka visí. Znotrêšnjega, dühovnoga človeka pa vu nami jedíno Gospon Jezuš Kristuš zná gájiti i osnávlati. — Či tak z-istinov blájženi ščémo bidti, moremo ômurno vzéti krščanstvo i zevse môči iskati i nasledüvati Jezuš Kristuša. I či blájženstvo želêmo drűgim tüdi i z istinov blájžene ščémo včiniti blížnje naše, teda njé tüdi k-Jezuši mámo pripelati.
45
Vu vsagdanéšnjega žítka prestoraj žalostne nástaje vídimo. Náimre nêdávno v-preminôči, i tüdi vu vezdášnjem vrêmeni so bilá i jestejo vihérna i grozne nevarnosti, vu šteri z-nezgovornov strahotov med vcaganjem pitamo : Bôg drági, kama nas pripelajo tá dela ? Ka bode z-nami ? Medsebnoga žítka stáni, položáji, se nateliko pokvarjeni, vtak nevarno dôb vdérja strankarstvo, tak velika je lűdi odürnost, da de národov kríze, civilizácije pogübel li tak mogôče obarvati, odvrnôti, či se národje ešče pri vrêmeni, pred katastrôfov preporodíjo, ponôvijo i k-Jezuši povrnéjo i njegovoga zveličitelnoga včenjá i példe se držíjo.
Z-toga si pa z-nás eden-vsáki more vövzéti svoj tál.
Vodna rèč, naša oblüba, more tá bidti : vu nôvom leti, nôvi žítek mámo začnoti i pri toga vu žítek postávlanji k-žítka vladári, k-Gospon Jezuši Kristuši se mámo obrnôti. Či se njega bodemo držali, se vse na bôgše premení i blájženi mo vu etom nôvom leti.
K-blájženoj bodôčnosti tak nega drűge pôti, kak Pavel apoštola opomínanje: „Ponôviti se máte vu dűhi pámeti vaše i oblêčti nôvoga človeka pôleg Bogá stvorjenoga vu pravici i svestvi te istine.“	F. J.
Ploha ide med vihèri.
(Nôta: Grüntni vért bom.)
Ploha ide med vihérom Po doli,
Jaj, mokra de moja luba Na pô1i.
I srdce jih mraz natelko Vtrêti zná,
[:Da mi zlêhka:] nàglo smrt v-njem
Náidti má.
Prôti bom jih hito prôti Ár tô znam,
Ka jih z-tém sirôti volo Náidti mam.
Lêhko se pred deždžom prinjê Obrném,
[:Da jo prôti:] njega sili Zagrném.
Jaj, kak se mi cekne, zdâ je V-nevôli,
Ka jih ploha blűzi šűmí Po dôli!
Ah, da bi mi edna skúza Žnjé ôči
[: Spádn’ti mogla:] na prsik-njê Teškôči.
Vréjo skuzé z-ôči verne Lubice,
I v-bolezni nébe balžam Za srdce.
Ár, kak tihi deždž polá žár Potihša,
[: Tak v-njè džündži:] náide vrástvo
Zrás dűša.	F. J.
46
Glédaj notri.
Ka vidiš tam ? Od armáde náklonosti opüščeno bojno pôle. Strašlivo dühovno nevolo. Ár tam vidiš edno brezi Kristuša bodôče živlênje. Ka pomêni brezi Kristuša živeti ? Brezi vüpanja hoditi na etom svêti, brezi cila rômati po žmetno minôči dnévov püstni potáj, v veseljê nê občűtiti hvále, v žalosti nê nájti trôšta, vrêdnost i znamenitost vardêvanja nê razmiti, v vrêmeni vdárcov i žalostni dnévov Bogá i vse zatajiti, v smrtnoj vöri pa vcagati. Tákše je živlênje brezi Kristuša.
Tô vídiš či notri poglédneš v samoga sebé. Rávno zato se nikaj nê trbej čüdüvati nad tem, či ne občütiš tiste dužnosti, štere bi mogo oprávlati, či z Kristušom ščéš živeti. Nemaš môči i vôle, da bi svêta odküpitelstva misli lêko noso v svojem srci. Velke ideje i velka dela tebé niti malo ne navdüšávajo. Ka je tebi cérkev, člo-veča drüžba, drüžina, kultura, ka je tebi Kristušovoga návuka zmága, obládnost? Ti ne občütiš vsebi Kristušovi apoštolov risálsko môč, batrivnost prorokov, junáško obnášanje reformátorov. Ti nigdár ne postáneš Ivan Krstitel, da bi svojega Odküpitela v srcé vzévši priprávlao Njegovoga notriidênja pôt v grêšna človeča srca. Tak misliš, da je tô tisto živlênje, na štero je tebé tvoj Stvoritel pôzvo ?
Nê. V tistoj minuti gda občütiš v sebi, da si ti nevolen človek, te
že začneš pomali naprê iti po tistoj pôti, štera k Kristuši pela. Ivan Krstitel, ki je priprávlao pôt Gospodnovo, je k njemi v püščávo prihájajôčo vnožino lüdstva na tô prisilo, naj notri gléda v samoga sebé i naj tak spozna sebé. Toga glédanja náshaj, rezultát je strašen stráj bio. Ka naj činim ? Tô je nê samo tisti prôsen voják, tisti farizeušov pisáč, nego tüdi tisti vsemogôči bogátec, šteroga je k nazarenskomi proroki pripelala rêč Dühá, da bi poslüšao Njegove reči, od šteri je vsáka rêč tak kápala na njegovo srcé, kak klapáča močen vdérec na žerjávo železo.
Po stráhi pa pride želênje, osloboditi se, rêšiti se od té strašne nevole. Kak z ranami, z betegom, štere ti telovno bolečino správlajo, nemreš dugo čakati i živeti, nego bežiš, paščiš se k vráči, da bi se tak rêšo od svoji velki bolečin, od telovnoga trplênja, rávno tak si z svojimi düševnimi ranami, z svojim düševnim betegom. Občütiš da dugo nemreš v globočini živeti, pobožnoga žitka čisti višinski zrák, lüft ti je potrêben, več nemreš brezi Bogá živeti i ostanoti. Ár pa tüdi tô občütiš, da si na Bože prijátelstvo, na Božo lübézen nêvrêden pôstao, rávno záto pa istinskoga pokoročinênja skuze točiš iz svoji ôči. Tô tak čütim jas, i jeli drági brat i sestra, tüdi ti tak občütiš tô ?
47
Tô moreš občütiti v sebi naimre dnesdén, gda v takši grozni i žalostni časaj živémo, gda v strašni bojnaj jezero i jezero lüdi zgübi svoje živlênje, gda se v ednoj minuti velke vrêdnosti porüšijo. Záto pa v eti strašni dnévaj priprávlajmo pôt tistomi, ki je za tébe, za nevolnoga, grešnoga človeka nájvékše bremen vzeo na sébe, gda je človek pôstao, gda je na zémlo prišo. Njegova domovina je v nebésaj bila, i dönok je priprávleni bio na to, da je za tébe človečega žitka križ prenášao. Neprestanoma bi se On lêko veselio glédajêči obráz svojega Očé, i dönok je doliprišo z nébe, da bi tvoj zmantráni človeči obráz glédao i tebé rêšo. Njegovo mesto je v angelskoj drüžbi bilô i On je dönok prôstni pastérov, nevolni betežnikov, siromákov i grêšnikov drüžbo iskao.
Na tô glédavši i misléči ti je nemogôče né občütiti tô, kakši nevolen i ostávleni si té, gda v svojem zemelskom živlênji zatajiš z Njim bodôčo sküpnost. I neščeš Njega poznati té, gda On trka na tvoja vráta. Na vse tô misléči je rêsan nêmogôče tebi nê delati velko pokoro, ki si nê vrêden nositi Njegovi šolincov.
V tistoj minuti, gda se za tak preveč slaboga i nevolnoga občütiš, si se že na pôt vzéo prôti Kristuši. I tvoje človeče slabosti i nevolnosti občütênje nigdár nemre biti vékše, kak rávno v etom našem denéšnjem žalostnom vrêmeni, gda se lüdje,
národje, držáve tak grozno vojsküjejo eden prôti drűgomi, gda eden drügoga več ne lűbi, nego ga ščé vničiti, prepraviti z etoga svêta. Záto pa vsigdár z močnejšim vüpanjom i lübéznostjov čákajmo i zovmo na ete svêt toga popolnoga, toga čistoga, toga svétoga i dobroga, toga edinoga Kristuša, našega Odküpitela, naj ete svêt rêši od pekla, od nevernosti, i naj prinesé etomi žalostnomi svêti nigdár nê zmenkajôčo Božo miloščo, blagoslov i bratsko lübézen.
Glédaj notri! Ka vidiš tam ? edno nevolno grêšno, samo v sebi nezmožno, odküpitelstvo potrebüvajôčo düšo, ki kak betežno málo dête z jočom išče obrambo i pomôč.
Glédaj notri ! Ka vidiš tam ? Edno spáčeno človeče živlênje, na šterom samo žmetno nájdemo i opázimo tiste potéze, štere na Bože zhájanje opominajo. Glédaj notri! I či boš vido tam Božega obráza spáčene potéze, tô te tak preveč prestráši, da hotéč ali nehotéč prisiljeni postáneš iti k nogam tistoga, ki je človek pôstao, da bi tebé odküpo od oblásti smrti i vekivečnoga skvarjenjá.
Jeli ščéš, jeli želêš tô ? Naj bodejo záto blagoslovleni tisti plaméni navdüšenosti, želênja, vüpanja, štera tebé v etom žalostnom vrêmeni z práha, z dresélnosti, prôti nebeskim višinam zdignejo.	 H.
48
Misli pri začétki leta.
Kak hitro pretečé edno leto ! Lűdi poprêšna starost, kak nam tô štatistika sveklo káže, je samo tritreseti lêt. Z-ti znôva porodjeni eden štrti tál pred sédmim letom starosti vmerje. Polojno jih pa pred sedemnàjsetim letom starosti preminé z-etoga svêta. Med stômi lüdmi jih samo šést dobi šéstdesét lêt; med petimi stômi pa samo eden, či bode osemdesét lêt star. Poprêk šéstdesét lűdi vmerjé vsáko minuto, tak, da na vsáko sekundo spádne eden mrtvec.
Čűj, záto: vu vsákoj sekundi se edna-edna dűša zoseli vu vekivečnost i hitro príde on híp, gda i tvoja dűša včiniti má tô pôt. — Zamerkaj si tak dobro: Či si že vsedemnájsetom leti, té te je Bôg že z-tákšov miloščov obdêlo, štere je z-tvoji vrstnikov ni polojno nê zadôbilo. Či ti je pa Bôg, šéstdesét,
ali više lêt dopűsto živeti, tak ti je k-drűgim primêrno zvönrédno milostiven bio k-tebi! Jeli si si že premišlávao od toga?
K-koncovi nepozábi: Ka je jáko negvüšno pokôro na starost odlášati, ár, kak ti ober popísani račúnje sveklo kážejo, nájmenje lűdi zadobí veliko starost. — Náj več jih za mláda vmerjé. — Povrni se, spokôri se tak pricájti k-Gospodni, naj te smrt gdašté, vsigdár, pripràvlenoga náide.
„Človeka žítek je li hitro preminôči, kak mehér na vodi, kak spár meglé, liki oblák na nébi; — híti naš žítek z-vetra bistrôčov. — Bilí smo i nega nás!
Oh, drági Odküpitel, moj osloboditel, drági Jezuš! Potrdjávaj, krêpi me vu veri, da me naj nika od Tébe neodtrgne, od Tébe neodtűhi srdcé moje!	F. J.
Zavado je . . .
Vu . . . . šôli se zgôdilo. Vučitel litere včí. Na tábli velki M. káže:
—	No, deca, šteri vás zavàdi tô litero ?
Kováč Pišta: Naj malo vkraj stôpijo gosp. vučitel.
Vučitel vkraj stôpi: No, zdâ jo že dobro vídiš?
Pišta (vövzeme hôbo z-stolice i požené jo na M. litero):
—	Vište, ka sem jo zavado, gospod vučitel!
Što je bujo Ábela ?
Vučitel: Povê mi máli Pišta, što je bujo Ábela?
Pišta: (Nê je znao, samo je múčao.)
Vučitel: Zakâ ne odgovoriš? Preci te vdárim! No, što ga je bujo ?
Pišta: (vídi, ka vučitel že zdiga šibo, vu stráhi skriči) — Jaj, jaj, gospon vučitel, nê sem ga jas bujo!
49
Matere nôvoga zákona.
(Predávanja, držána na postni zadvečerkaj soboškoga ženskoga drüštva, po D.)
1. Maríja.
Náj bode prva mati, štero pobliže spoznati ščémo, ona, šteroj je Gospodin Bôg med vsêmi materami prvo mesto dao, ona žena, štera je odebrána bíla, náj telovni žitek dá božemi edinorodjenomi Síni!
Ár nás predvsêm razmerje materé i siná zaníma, záto preskočimo zgodbo Jezušovoga rojstva i začnimo tam, gda je Marija ništerne tjédne po Jezušovom rojstvi šla v jeružálemsko cérkev, náj bi oprávila predpísani áldov, eden pár grlic ali dvá golôba. Stári Šimeon, ki je čako obeseljé Izraela i komi je obečano bilô, ka ne bode vido smrti prvle, kak bi vido Kristuša, je prevzéti od Dühá blagoslovo Marijo, govoréči njej: „Ovo, ete je položen na spadnenjé i goristanenjé vnôgim
vu Izraeli.   .    .    .    .   .i eto tvojo düšo
tüdi meč presmekne“. Ete rečí stároga Šimeona so kak kmično proroküvanje obsenčile Maríjino materinsko pozvánje, oznánjajôče njej zvönrédno stávo materé, štera je božemi Síni mêla žítek dati.
I rêsan se je hitro začnolo za njô trplênje, shájajôče z njéne zôsebne stáve med vsêmi materami zemlé.
Nej je mogla v míri vžívati radost materinstva. Komaj je povíla svoje dête v plenice, že so prišli pastérje z betlehemske okôlice, pripovedávajôči svoj čüdoviti doživláj z angeli, naskori pa so se postavili k
njej môdri z sunčenoga Vzhoda, obôji znamenüvajôči, ka je dête nej njéno, nego dár víšešnoga Bogá za ves svêt. Tüdi morilske namere Herôdeš kralá so pokázale, ka je njéno dête več, kak sin edne pobožne materé. Ali Marija se je znála vživeti v svojo zôsebno stávo, mírno i pokorno je prenàšala vse neprilike bega v Egipt i živlênja v pregnanstvi, dokeč so se po smrti krvíželnoga Herôdeša nej mogli povrnôti v svojo stáro domovino, v Názáret.
Eti je Marija s svojim tüvárišom Jožefom v mírnom veškom živlênji Jezuši že v mládi letaj dávala példo lübézni do bože rêči i hiše. Zôsebno njih rédno vsákolêtno obiskávanje jeružálemske cerkve je zbűdílo v málom Jezuši vrôče želênje, ednôk preživeti svétke v svétoj cerkvi svétoga mesta.
Gda je 12 lêt star bio, se njemi je ob prvim spunilo eto želênje. Pôt, štera je Jezuši tak velki doživláj bíla, je Marijino materinstvo na velko probo postávila. Gda je po tridnévnom stráhapunom iskanji najšla svoje 12 lêtno dête v cerkvi med vučiteli Izraela i je njemi právla: „Sínek, zaka si nama tô včíno? Ovo oča tvoj i jaz sva te z boléznostjov iskala“, je na svojo mílo, lübéznipuno káranje oni — skoron bi pravli — trdi odgovor dobíla: „Ka je, ka sta me iskala ? Ne znáta, ka
50
je meni potrêbno biti v oni, štera so Očé mojega ?“ Kak da bi te dvanájsetlêtni že do spoznanja prišo, ka je Marija samo škér bíla v boži rokáj, štera je samo edno nálogo mêla, žítek dati vteiešenomi Bôgi, nadale pa je nej mêla pravic do Njega, božega Siná. Marija je že začűtila ostríno od Šimeona proroküvanoga meča!
Z vrêmena Jezušovoga telovnoga i düševnoga razvíjanja, z dôbe cêli osemnájseti lêt, ne čűjemo nikaj od Marije. Njéno vzgojitelsko delo je nej bilô vážno. Ona je samo žítek mêla dati božemi Síni, nadale Ga je nebeski Oča vodo.
Samo v prvi dnévaj Jezušovoga jávnoga delovánja se nam prikáže pá postáva Marije. V Káni Galileje je gostüvanje bilô, na šteroj je kak prijàtelica hiše tüdi Marija tál vzéla. Pôzvali so tüdi Jezuša i njegove vučenike. Za mater je nikaj velkoga moglo biti, viditi Jezuša, že spoštüvanoga vučitela, v častitlivom krôgi 12 vučeníkov. Gda je med gostüvanjom sfalílo víno i je Marija opázila zadrego hiše, je právla svojemi síni, od šteroga je znála, ka je vsikdár gotov pomôči i v vsakšoj stávi zná tanáč: „Nemajo vina“. Je začüto Jezuš v njéni rečáj želênje čüde? Nájhitrej! Záto njej je odgôvoro: „Ka je meni s tebom, žena? Nej je ešče prišla vöra moja“. Ne zové je mater, nego jo v réd vsej drűgi žensk postávi, ár je odlôčno zavrno vsakše vmešávanje materé v svoje nebesko pozvánje. V tistom velkom
hípi, gda de On s svojov prvov čüdov, s svojim prvim znamênjom, štero Ga náj kak božega Siná razodene, stôpo pred lüstvo, v tistom hípi mati nema več pravice do Njega, kak vsi drűgi, v tistom hípi svojo zemelsko mater v réd vsej drűgi žensk postávi. Marija pa, zavrnjena kak mati, ne odhênja, kak od Jezuša velka dela čákajôča ženska, nadale se paščiti, ka bi priprávila Njegovo prvo znamênje. Če je nej mogla biti zapovednica, je znála postáti ponízna pomočníca. Záto je právla slugom: „Kakoli de vam pravo, včínte!“
Če so lüdjé míslili, ka Maríji z njénoga telovnoga razmerja do Jezuša zôsebne pravice shájajo i so blagoslávlali prsi, štere so ga nadájale, njej je odgovor siná: „Blájženi so, kí poslűšajo božo rêč i jo varjejo“, pokázo, ka njej z njénoga materinstva v božem králestvi nikše pravice ne shájajo. Gda so ednôk Marija i bratje prišli k Jezuši, gda je rávno včio lüstvo i so njemi povedali, ka ga mati i bratje vönej čákajo i ščéjo z njim gúčati, je Jezuš pá pokázo na ono velko razdaljo med njôv i sebom, pà je globše zasádo v Marijino srcé šimeonski meč, govoréči: „Što je mati moja i šteri so moji bratje?“ I te je vtégno rokô nad svoje vučeníke i pravo: „Ovo mati moja i bratje moji!“ S tem je materi pá pokázo mesto med vsêmi drűgimi. Samo tak je lehko stôpila v sorodstvo z božim Sínom, če se je po veri v Njega dàla pelati k nebeskomi Oči.
51
Protivinstvo med Jezušom i farizeuši se je vse bole poostrilo. Hožána kriči cvetne nedele so že pozábleni bilí, Jezuš pa po Judášovoj odaji zvézani. Ne bi bilô mogôče popísati, ka je Marija v tej dnévaj pretrpêla. Vendar je zadosta močna bíla, ka se je nej zrűšila pod bremenom žalosti, gda je Jezuš neso svoj križ proti Golgoti. Zadosta močna je bila, ka je znála státi pod krížom, na šterom je njéni sin trpo grozne moke krížanja. Kákše bolečíne so zbádale njéno materinsko srcé, gda so njegove roké pribili na kríž, kak so prehodile njéno srcé njegove slêdnje rečí na križi, njegova molitev za svoje morilce i njegova králevska, žítek darüvajôča rêč razbojniki, od vsega toga ne gučíjo zapíski.
I Jezuš, na kríži trpéči Odküpitel, v zádnji zdühávaj svojega zemelskoga žítka se k Mariji obrné i njej právi: „Žena, ovo je tvoj sin!“ Potom pa se obrné k svojemi nájdragšemi vučeníki Jánoši i njemi pràvi, na Marijo poglednovši: „Ovo tvoja mati!“ Pá je ne zové mater. Pá samo edno pomôči i trôšta potrêbno žensko vídi v njej. Na Jánošovi prsaj se náj zjôče, od njega se
náj dá trôštati i od njega se náj tüdi dá vsikdár znôva povčiti, ka je Jezuš nej samo njéni sin bio, nego v prvom rédi boži Sin.
Kakštéč lübezníve so Jezušove zâdnje rečí, s šterimi se je na kríži, v zádnji hípaj svojega zemelskoga žítka ešče poskrbo za Marijo, vendar se z njíh pá samo tisti glás čűje, štero je vsikdár nüco prôti materi. Ne zové je mater, niti Marijo, nego samo ženo. S tem je Jezuš do krája zazído ográjo, štera njidva je lôčila, jasno pokàzajôči, ka je njej nej več sin, nego Zveličitel.
Tak je Marija zgübila pod križom zádnje ostanke materinske pravice. Sledi je sv. písmo ne imenűje niti med ženámi, štere so šle k Jezušovomi grobi, niti med onimi, štere so svedokinje Njegovoga vstajênja i vnébozastoplênja bíle. Pač pa jo sréčamo pá té, gda je Jezuš že zastôpo na desnico Bogá, Očé vsamogôčega, med ženámi, štere so z moléčimi apoštoli vréd čákale prišestjá Dühà.
Ka Marijo bár med vučeníki nájdemo, ali nej na vodilnom mesti, káže, ka je zarazmila volô svojega deteta, odpovedala se je pravíc materé, náj v zamêno zadobí pravice odküplene dűše.
2. Salóme. (Mat. 20, 20—23.)
Salóme je bíla žena Zebedeuša, bogábojéčega i premožnoga možá v Kapernaumi, ki je oprávlo delo ribiča, podpérani od svoji dvej sinôv, Jakoba i Jánoša. Pri tákšem pozvánji, štero je nej dopűščalo, ka
bi dosta bio v krôgi svoje držine, je zgájanje decé pač materina skrb mogla biti. Pod njénim môdrim ravnanjem sta dečka doráščala v bogábojéča mladénca, ki sta hitro nasledüvala Jézušov zovéči glâs, za-
52
püstíla svoje mreže i stôpila v krôg 12 apoštolov.
Materi je vnôgo vesélja moglo shájati s pogléda na svojiva siná, kí sta se nej dála zapelati od prevnôgi sküšávanj grêšnoga svetá, nego sta se od Gospodnovoga dühá dála ravnati i sta hitro najšla v Jézuši onoga, koga je Bôg očákov poslo na odküplênje svojega národa.
Kak srečna mati je bíla Salóme! Kelko mater je lehko nevoščéni na njô, kelko mater, šteri kárajôče i opominajôče rečí brezi sáda ostánejo, štere se lehko žalostíjo i jôčejo nad svojimi sinmí, vendar nemajo môči nad njimi, vendar je nemrejo zavrnôti s pôti, štera v pokvarjenost i skvarjênje pela. Kak srečna mati je Salóme, ka svojiva dvá siná slobodno v slűžbi onoga vídi, kí je bože králestvo prineso na svêt, náj ono preprávi králestvo kmice i grêha.
Ednôk Salóme v drűštvi svoji dvej sinôv pristôpi k Jézuši i proséčega pogléda postáne pred njim. Jézuš se na njô zglédne i jo píta: „Ka ščéš ?“ Eto pítanje se večkrát ponoví v nôvom zákoni, Jézuš s têmi rečmí večkrát dá komi príliko, náj v gotovo prošnjô oblečé potrêbo svojega živlênja i v njega položeno zavüpanje svojega srcá. Kak da bi Jézuš z etim pítanjem bátriviti ščeo človeka, náj njemi samo predloži vse skrbí svoje dűše, náj se njemi samo odkrito razodene.
Na Jézušovo pítanje Salóme odpré vűsta na prošnjô, na edno
tákšo prošnjô, s šterov zvíšeno példo dáva materam vsej vrêmenov, pokâzajôča njim, ka náj bode zdržétek nájvišiše materinske skrbnosti. Ne prosi ona nikaj zemelskoga, nikaj za eto živlênje potrêbnoga. Njéna prošnja se na posmrtno živlênje nanáša. Právi jézuši : „Povej, náj sedita etiva dvá siná mojiva eden na desnici tvojoj, eden pa na levici vu králestvi tvojem !“
Edna velka prošnja je tô ! Prvle kak jo je Salóme povedala, je Jézušnapovedo svoje trplênje i smrt. Salóme pa je vendar vervala v njegvo obládanje i je nej dvojila v tom, ka de Jézuš, ednôk v díki kralüvajôči, lehko podeljávo prêdnja mesta božega králestva.
Salóme za svojiva siná ne prosi preminôči vrêdnosti i márne díke svetá. S tem visiko presèga vse matere, štere svojoj deci samo tá zemelska vôščijo i správlajo. Vnôgo grešíjo matere prôti svojoj deci s têm, ka je ne včíjo, nájvékše vrêdnosti v božem králestvi iskati. Ništerna mati, štera se jôče nad zablodjenim sínom i zgüblenov hčerjôv, je mogôče sáma naravnala stopáje svojega deteta na pôt grêha, gda njemi je samo na tá zemelska se nanášajôčo materinsko skrbnost skažüvala.
Salôme v božem králestvi ščé mesto zagotoviti svojima sínoma, celô prêdnja mesta božega králestva. Njéne materinske očí so pač opázile, ka njéniva siná s Petrom bliže stojíjo Jézuši, kak drűgi apoštoli.
53
Záto si je vzêla pravico do nájvékše prošnje, s šterov zemelski vandrar pred Gospodna zná stôpiti. Jézus je zavolo njéne visike prošnje ne kàra. Vendar jeste v njegvom odgôvori edno zavrnênje: „Ne znáte, ka prosite!“ On je že znao, ka de samo prêk trplenja prišo v díko i ka do po istoj pôti mogli iti tüdi oni, kí na njegvoj desnici i levici ščéjo sedeti v božem králestvi.
Jézuš Salómi naráji zaslűtiti dá ves njej ešče nepoznáni zdržétek njéne prošnje. Pita je náimre: „Jeli morete piti on pehár, šteroga bom jaz pio, i s krstom, s kim se jaz krstim, se krstiti ?“ Spomené je na bridki pehár trplênja, šteroga de spiti mogo, i na krvávi krst, šteroga de na sébe mogo vzéti. Samo prek tej de ga pelala pôt v díko. Što tálati ščé z njim díko, ga more tüdi v trplênji nasledüvati znati. Záto píta : „Jeli morete ?“
Mati s svojima sínoma odgovorí: „Moremo !“ Salóme zavüpa svojima sínoma, ka njih lübézen do Jézuša je tak močna, ka ta gotoviva za njega tüdi trpeti. Salóme ráj vidi svojiva siná prêk trplênja i smrti príti v bože králestvo, kak pa v mirovnom živlênji po pôti skvarjênja hoditi.
Jézus zná, ka čáka njegviva lübléniva vučeníka. Zná, ka de Jakob prvi od apostolov pretrpo mantrniško smrt (meč krviželnoga Herôdeša de ga vmôro), Jánoš de pa pôleg vnôgi lastivni trplênj dožívo, ka de
Jeružálem porüšeni, cerkev zažgána, nârod pomorjeni i raztepeni. Jézuš že zná vse tô, vendar pred materinimi očmí zakríje strašno príšestnost. Samo telko njej právi: „Pehár moj bodete pilí i s krstom, s kím se jaz krstim, se okrstite.“
Tüdi če ta Jakob i Jánoš za njega i z njim trpela, vendar nemre Jézuš spuniti glávnoga želênja materé, ár dati sedeže na svojoj desnici i levici samo nebeški Oča more. Jézuš ne zavrné materine prošnje. Ne právi njej, ka njéniva siná nemreta dobiti prednjivi mesti božega králestva, nego jo samo opomené, ka tá mesta samo Bôg má pravico podeliti onim, šterim so priprávlena.
Salóme je zarazmila Jézušove rečí. Njegove beséde pa, štere je po etom zgovárjanji pravo vsêm svojim vučeníkom, so njej pokázale njéno dužnost: slűžiti i prêk slűžbe biti prêdnji. Več je nej spitâvala za mesta na Jézušovoj desnici i levici, pač pa je prídno oprávlala dužnost slűžbe.
Že prvle jo imenűje evangeliom med ženskami, štere so slűžile Jézuši i ga nasledüvale, i v tom je ostála do konca. Nájdemo jo pod Jezušovim krížom, vídimo jo med ženámi, štere so se na dén Jézušovoga vstajênja paščile k grobi, ka bi namazale njegvo têlo. Tak je tüdi te nej zapüstíla Jézuša, gda sta njéniva siná z drűgimi apoštoli vréd že pobegnila. Verna je ostála vše do konca i korôno žítka, štero je iskala za svojiva siná, je zagvüšno tüdi sáma zadobíla od onoga, med šteroga 12 apoštoli sta dvá njéniva siná bilá.
54
3. Nainska vdovica. (Luk. 7, 11 —16.)
Vdovicam so v svétom písmi zôsebna obečanja dána i ništerna zgodba stároga ali nôvoga zákona káže, v kákšoj meri so zadôbile pomôč lűdi i Gospodnoga Bogá.
Nainska vdovica med one matere slíši, štere žmetne kríže morejo na sébe vzéti, štere z velkimi trplênji skűsi njíh Gospôd. Ona je náimre že zgübíla svojega tüváriša, zdaj njej je pa mrlô njéno edíno dête, njéni sin. Naša biblijska zgodba jo ravno v onom hípi prikáže, gda ga je sprevájala na mesto ti mrtvi. Žmetna pôt je bíla tô. Žmetna je tákša pôt za vsakšo mater, zôsebno pa za tákšo vdovico, šteroj je po môžovoj smrti njéno edíno dête bilô vsa radost i vse vüpanje. Pa nej samo tô. Mati vdovica je v tom doráščajôčem mladénci edíno podporo svojega žítka vídla, edíni trôšt svojega vdovinstva i edíno vüpanje svoje onemogle starosti.
Tüdi če nam svéto písmo od toga mladénca nikaj ne pripovedáva, vendar si po Jezušovom djánji lehko míslimo, ka sta tak mati kak sin vrêdniva bilá Njegovoga žítek darüvajôčega zmožnoga čína. Tüdi velka vnožína, štera ga je sprevájala po slêdnjoj pôti zemelski vandrarov, svedoči, ka sta se vdovica i njéni sin dobrotni glási i spoštüvanji svoji blížnji veselíla.
Nêmo stápa vdovica za škrinjov svojega edínca, brezi vsakše tožéče se rêči se je podála v svoje trplênje, pokorno je nagnola svoja slaba pléča pod kríž, šteroga njej je velo njéni Gospôd na sébe vzèti. Mírno podánje v žalosten zgübíček je tű pa tam prelomo glás joča, edínoga znamênja njénoga velkoga trplênja. Kak je prvle z Boži rôk vzéla radost materinstva, tak je znála zdaj tüdi bridki pehár trplênja z Njegovi rôk vzéti. Záto je bár vsakši stopáj, šteroga je naprávila hodéča za škrinjov svojega siná, povékšávo njéno bolézen, vendar si je znála počinôti v božem svétom ravnanji i močna v dűhi sprevájati svoje dête na mesto ti mrtvi.
Zaistino je ta nêmo trpéča, svoj kríž pokorno znášajôča vdovica, tá mati, štera je znála močna ostánoti v dűhi tüdi te, gda je svoje edíno dête sprevájala, zvíšena példa za vse matere, štere njéni šorš morejo tálati, šorš svojo deco, svojo doraščeno deco, svojo z velkim trűdom i vnôgov lübéznijov zgájano deco pokápajôči mater!
Že zapűščajo vároš, že so prehodili vse vilice, štere so v materinom srci samo bridke spomine zbűjale i se približávajo k mestnim vrátam. Tam se sréčajo z Jezušom. Té žalosten sprévod se sréča z Odküpitelom! Žítek i smrt se sréčata na
Podukšaj si živlenje.
Od té stvári je izišla jako zanimiva priročna knižica, štero dobijo čtitelje sploj kšenki, če jo naročijo z poštnov dopisnicov. — Poštno zbirálno mesto: Pannonia-Apotheke, Budapest 72, Postfach 83, Abt. III. 37. V ostalom lehko čtéte naše oglase v tom kalendari.
55
ednoj vôskoj pôti. Pôt je prevôska, nemreta se ognoti, eden de mogo s pôti, eden de mogo mesto dati ovomi.
Jeli je nainska vdovica poznala Jezuša? Jeli je znála, ka na smrtnoj pôti poglavníka žítka sréča? Jeli je pa Jezuš pozno njéno žalostno vdovinsko stávo ? Ne vêmo. Od toga svéto písmo ne gučí. Tô je postransko pítanje. Známo pa s svoje zgodbe, ka je Jezuš s svojim globokim, v človeče dűše ségajôčim poglédom spozno vso globočíno materine žalosti, zarazmo vso žméčo njénoga zgübíčka i smilüvo se je siná pokápájôče materé-vdovice. Pravo njej je: „Ne jôči!“
Z Njegovi rêči je čüdovita môč shájala, môč, štera bridkosti vzeme čemér, štera na rane balžam dêva, štera v dvojnosti trôšt prináša.
Pri tistom čüdovitom sréčanji je nainska vdovica vse tô začűtiti mo-
gla. Tího je glédala na Jezuša, nej je vzéla z njega pogléda. On se je pa priblížo škrinji i se je je dotekno. Nosilci začüdeno postánejo. Ka ščé Jezuš ? K mrtveci obrnjeni právi : „Mladénec, tebi velím, stani gori !“ Čudoviti híp ! Smrt se ga ogne, smrt beží kak obládana. Na jezušove rečí se mladénec zravná i začne gúčati. Strêta je môč smrti. Mati nazáj dobí svojega siná, šteroga je v kmico groba ščela položiti. Na etoj materi je na zemli hodéči Bôg pokázo vsêm materam, ka se njíh mrtvi sinôvje i hčére zbüdíjo na žítek, gda On pá na zemlô pride v svojoj goristanênje i žítek prinášajôčoj zmožnosti.
I nej samo okôli stojéči začnejo glasno hváliti Bogá, nego zagvüšno v prvom rédi ta bogato obdarüvana mati gučí moléče dűše: Veliki prorok je stano med nami i Bôg je prigledno lüstvo svoje.
4. Herodiášojca. (Mark 6, 17—30. Mat. 14, 3—12.)
Svéto písmo je ogledalo človečanstva, záto nam ne postávla pred očí samo tákše postáve, šteri nasledüvanje bi nam poštenjé i blájženstvo správlalo, nego pokáže nam žíve példe tüdi tákši človeči src, štera so puna grêšni mísli i hüdôbni djánj.
Med vsêmi ženskami nôvoga zákona je niti edna nej tak globoko spádnola, kak Herodiášojca, štere se záto kak popáčene podobe materé spomínamo, kak ženske, štera le grdo oskrúnila zvíšeno pozvánje
materinstva. Na njej nemo mogli nájti nikaj nasledüvanja vrêdnoga, pač pa samo niskôtnosti i zablôde i zamázanosti, štere do nam kázale, kákša nesmi biti edna ženska, edna mati.
Herodiášojca je nej bíla zákonska žena Herodeša, bila je žena njegovoga brata Filipa. S toga zákona je shájala hčí Salóme, štero omênja biblijska zgodba i štera je slűžiti mogla hüdôbnim nakanênjom materé. Herodiášojca je povrgla svojega možá Filipa i stôpila v grêšno razmerje s Herôdešom, kí je zavolo
56
njé stiro svojo právo ženo. Herodiášojca je tak kralíca grátala, štero je nišče nê vüpo kárati zavolo njénoga grêha. Ali ka so nej vüpali povedati prilíznjeni gospôdje i dáme visike dvorne drűžbe, tô se je nej strašo povedati batrivnoga srcá prorok, kí je v božem iméni gláso pokôro izraelskomi národi, Ivan Krstitel.
Krâtko i razmeto je povedo Herôdeši: „Nej ti je slobodno meti ženo svojega brata“. Herodiášojca pa se je nej znála pokorno prignoti pred pokôro predgajôčim božim odposlancem. Ona je nej bíla volna spoznati svojo zablôdo, obžalüvati svoj grêh, nego napunjena v dűši z globokov mržnjov prôti onomi, kí njej je vüpo v obráz povedati istino, je iskala priliko, ka bi s svetá správila toga nevarnoga človeka, kí je tüdi na nájvišišem mesti vüpo predgati pokôro. Mesto toga, ka bi se prignola pod sôdbo proroka, je v sebi skončala vmoríti svedoka istine. Tá grozna ženska je dobesédno ščela vresničiti pregôvor: Gúči istino i razbíjejo ti glâvo!
Herodeš je menje odlôčeni bio. Nej záto, ár je bole pošteni bio! Na poštenjé je nej dosta dao. Z ednoga tála je rad poslűšo Ivana, zanímala ga je njegova ostra predga pokôre, z drűge strâni pa njemi je vendar neprijéten bio. Vmoriti ga je nej vüpo s stráha pred lüstvom, záto se je zadovolo s têm, ka ga je dao zaprêti i se tak rêšo neprijétnoga svedoka Gospodna.
Ali Herodiášojci je tô premalo bilô. Ona je iskala príliko, gda bi se lehko popolnoma rêšila človeka, kí je celô njej vűpo pokôro glásiti. Kak dugo je trpêla eta skrivna borba med králom i kralícov za živlênje Ivana Krstitela, ne vêmo. Pač nam pa pripovedáva sv. písmo, kak je prebrísana hüdôba Herodiášojce na zádnje vendar doségla svoj grozen cíl.
Prišo je dén, gda je Herôdeš pripravo velko gostíjo za odličnike svojega králestva. Vesélo so se meli, vej je králov rojstni dén bio. I kak vnôgi lüdjé že návado májo, si je tüdi ona visika králevska drűžba z alkoholom i razvűzdanim veselüvanjem ščela zakriti očí i zamràčiti pamet pred rêsnov istinov hitroga tekája vrêmena. Pá je mínilo edno leto njegovoga živlênja! S trêznov pámetjov glédati preminôčnosti v očí je nej meo môči ali batrivnosti, záto je v divjo zabávo zadűšo na vekivečnost opominajôča i sôdbe se bojéča občütênja, štera so se v kákšem skritom, ešče čístom kotíčki, zamázane dűše znábiti oglašüvala.
Tô je bio za Herodiášojco prípravni, dávno čákani den. Znála je goščenjé tak pripraviti, ka bi v násladnostaj žítka plavajôči gôstje prípravne škéri bilí njénoga hüdobnoga nakanênja.
V právom hípi se je pokázala lepô oblečena, dvajsetlêtna Salóme i se zatájivša vso dekliško sramežlivost, spüstíla v ples, kákši je té v navádi bio, na zabávanje na pô pi-
57
jáni gôstov. Mati se je nej strášila svoje mládo déte pred poželíve očí razvűzdane gospode postaviti, náj bi samo doségnola svojo morilsko namero.
I rêsan, dobro je račúnala. Hčí se je s svojim plesom tak povídla vsêm, zôsebno pa králi, ka njej je pravo: „Prosi me, kakoli ščéš i dam ti!“ I svojo oblűbo je ešče potrdo s prisegov, ka de njej dao, kakoli de prosila, pa náj prosi včasi polojno králestva.
Mati je samo na tô oblűbo čakala. Na hčérino pítanje njej je zapovedala: „Prosi glávo Ivana Krstitela !“ Grozna mati, štera svojo hčér za morilko naprávi! Znála pa je, ka dela. Králi se je bár malo zasvêtilo v zamráčenoj pámeti, za hip žalosten postáne zavolo svoje nepremišlene oblűbe, ali alkohol je že včíno svoje, trêznost ga je že zapüstila. Zavolo svoje prísege i navzôči, pred šterimi bi ga sram bilô svojo dáno rêč nej zdržati, zapovê, náj njej na skledi prineséjo prorokovo glávo.
Odspodi v temnici králevske pa-
lače je Ivan, v dűhi pokrepleni po odgôvori, šteroga so njemi vučeníki prinesli od Jezuša, že znao, ka je Odküpitel na deli. Svoje pozvánje je tak spuno. Národ že vídi dela i čűje rêč Onoga, pred šterim je priprávlo pôt. Záto mirno čàka svoj šorš. Naednôk se odpréjo dveri, krvník je prišo po njegovo glávo. Hitro je dokončano grozno delo, král naskori zrôči deklini na skledi stojéčo odsekano glávo Ivana Krstitela. Ona pa nesé glàvo svojoj materi.
Telko právi sv. pismo od nàjstrašnejše materé nôvoga zàkona. Zgodovina pa nam právi, ka je rimski casar Herôdeša, sit tožb, štere je znôva i znôva dobívao prôti njemi, stiro s králevskoga prestola v Lyon v denéšnjoj Franciji. Herodiášojca ga je nasledüvala.
Eden sploh nepotrjeni zgodovinski glás pa pràvi, ka se je Salóme, Herodiášojcina hčí, ponesrečila na lédi, prišla je med ledene plošče reke, štere so jo tak stísnile, ka so njej odsekale glávo, štera je tak stála na lédi, kak Ivanova glàva na skledi.
5. Nad Jezušom se jokajôče matere. (Luk. 23, 27. 28.)
Hitro so se vrstili dogodki velkoga tjédna: izdajálski küš Judáša, beg apoštolov, Petrova strahopetna zatajítev, smrtna sôdba.
I že ga vídimo pod žméčov svojega kríža stápati prôti Golgoti. Gda Njemi je bremen že prežmetno postanolo, gda se je Njegovo, po mantránji oslableno têlo, zrűšilo pod
žméčov velkoga lesenoga kríža, so ga naložili mímopridôčemi Šimoni. Ali Jezuš je záto nej ôsto brezi bremena. Noso je grêhe vsega človečanstva.
Jezušova pôt na Golgoto, té nájstrašnejši dokáz človeče hüdôbe i zasleplenosti, pa je vnôgim dobrodošla prilika bíla, nàj nasítijo svojo
58
radovednost. Gda so tak gnali Jezuša v tüvarištvi dvej razbojnikov prêk jeružâlemski ulic, so se vnôgi pridrűžili žalostnomi sprévodi, náj vidijo konec nazarenskoga proroka, kí je svoje blagoslova puno živlênje na lêsi sramote, na križi mogo dokončati.
Na etoj pôti se je Jezuš sréčo i v guč spűsto z ništernimi ženskami.
Židovska právda je bár prepovedávala, jôkati se nad kom, koga je Veliki tanáč obsôdo, ali one so nej znale zadűšiti svoji občütênj, privrele so njim skuzé, gda so vidle mantrepuno postávo: pod bremenom kríža se rüšéče têlo, s trnjavov krônov ovito plemenito glávo, od bičüvanja razmesárjeni hrbet, skratka, cêlo trpéčo postávo, štera je vsakšemi, kí se je samo nej dao zaslêpiti od odürjávanja, rezodêvala nedúžnost obsojenoga i krivičnost sodníkov.
Gospôd je zarazmo skuzé. Oni,
  kí je na obtožbe krívi svedokov niti rêči nej pravo, oni, ki je nêmo trpo ošpotávanje Herôdeša, je zdaj spregôvoro. Tüdi če je njihove skuzé, kak de se skázalo, kárati mogo, so njemi vendar do srcá ségale. Pravo je ženskam : „Hčéri jeružálemske, ne jôčte se nad menom, nego nad sebom se jôčte i nad sinmí vašimi.“
Jezuš, šteroga vűsta so vsikdár samo rečí trôšta zapüščale i kí je jokajôče z ednim „ne jôči se“ vtišávo, zabràni bár eti jôkanje, ali z ednim je tüdi zapovê.
Prepove ženskam nad njim se
jôkati, ár svojega trplênja ne nosi záto, ka bi milüvanje büdio. Cêlo njegovo trplênje k pítanji krívde síli. Pri njem je nega, on je naše grehe noso. Vékše je njegovo trplênje, vékši je grêh človečanstva, za šteroga je prevzeo kaštigo. Tô morejo ženske pomísliti i se nad sebom jôkati i nad svojimi sinmí.
Opomínanje: „ne jôčte se nad menom!“ bi si tüdi dnesdén mogli vnôgi k srci vzéti. Mí Jezušovo trplênje i smrt tak moremo glédati, ka se naš pogléd nazájobrné v nás, mi v njegovom trplênji svojo krívdo moremo spoznati, njegove moke nás. na pokôro morejo zvati.
„Jôčte se nam sebom“, právi Jezuš nad njim se jokajôčim materam, „i nad sinmí vašimi!“
S têmi besédami Jezuš vsakšoj materi zapovê náj svojo deco pred ogledalo njegovoga nàvuka postávi i te se náj ali radűje nad njôv, ali se pa jôče. I rêdka je ona mati, štera ne bi mela zadosta zroka, prestrašiti se nad svojov decov, če jo v posvêt Kristušovoga návuka postávi.
Jezušove reči: „Ne jôčte se nad menom, nego nad sebom se jočte i nad sinmí svojimi!“ naj nam slűžijo v povčenjé, tak glédati bogástvo Jezušove osébe, ka spoznamo svoje siromaštvo, tak se poglobiti v njegovo trplênje, ka se prestrášimo nad sebom, v dűhi tak sprevájati njega po pôti njegove smrti, ka samí na pôt žítka zastôpimo!
59
Edna dobra dojna krava.
Istinska pripovêst.
Tô se je bogme zgôdilo vu ednom varašéki, v-preminôčem sprotoletji, na orsačkom senji. Eden kmet je šô na senje, ka bi si edno dobre fajte, dobro dojno kravo kűpo. Što nebi znao, ka kak dugo trpí tô, dokeč si eden pazlivi, nezavüpani kmet edno kosô preberé i kűpi, si lehko premísli kelko hodbe, premišlávanja, prebéranja, gláve i vűh škrábanja pretečé, dokeč si edno kamčibár krávčico preberé, štera se njemi nakeliko-teliko povídi. Po tom se pa zgodí, ka po vnôgom zbéranji i pogájanji, kkoncovi, se rávno nenamêri na tákšo i že za sramote volo, nepripravno náide kűpiti; sram ga je, ka da se je že pôdnéva za njô pogájao, ka bi jo nebi kűpo. Naš kmet je tüdi dugo pregledávao, šercávao edno krávčico, blűzi, ozdaléč, odzajaj, naprê, odznôtra, odzvűna. Pogledno njê je očí, zobé, pajžle, šlátao njê vümen, semtá dao goniti i kak je tô vse odpravo, je njega to prvo pítanje bilô :
—	Jeli je dobra tá krava ?
Pítanje je zadosta čűdno bilô, ár
vu cêloj našoj krajíni i držávi nega niednoga krávjega lastnika, kí bi tô pravo na njé, ka je nê dobra. Na tô pítanje, tak da bi se lastnik zburkao, obráz, vűsta si špotárno v eden kraj potégnovši, je odgôvoro :
—	Či je dobra ? — Ešče vu
grôbi te me hválili za tô kravo, či jo kűpite !
—	No, no — erčé küpec — vu grôbi mo jas drűge mísli meo.
Z-tém je léd potrêti bio i začnolo se je dúgo, vlečno pogájanje. Tak sta se vrtela okôli eden drűgoga, kak máčka okôli vrôče kašé. Pá je nasledüvalo edno drűgo pítanje, štero njidva je bliže prineslo k-cili.
—	No, i tak počem bi radi ví ôdali tô sűho, slôko krávčico ?
—	Vam moj človek, ali li samo vam, ár vídim, ka razmite k-deli, vam jo tádam za 430 dinárov.
—	Nede tô preveč?
—	Gori me naj obêsijo na moj dén, či jas tô za preveč držim.
Té nôte sta se držála dobre pô vöre, rávno tak, kak kí se mečejo, ka gde eden, gde te drűgi popádne ovoga. Krávica je pa včási med njidva vdárila : bú ! . . . — dobro je znála, ka pogájanje za njéno kôžo ide. K-koncovi sta se poglihala za 420 dinárov. Küpca slêdnje pítanje je ešče tô bilô :
—	Jeli pa dosta mlêka má ?
—	Či dosta mlêka má? —- Tô vam jas povém moj prijátel, či ví tô kravo kűpite, mlêko kűpite.
Z-tém je kmet celô zadovolen bio, spilá sta áldomáš i kravo je domô gnao. Naprê je zézvao ženo i notri njê pokázao kravo, štera se njê je na očí uprav povídla, zapo-
60
vedao njê je, naj jo včasi vö sproba. Žena je hitila po dojínico, k-coj si je sêla i probala jo je dojiti. Obádvá sta jo opazno glédala. Oh Bože, mlêka je bogme lepô malo bilô, komaj za ništerno žličico je naštrkala. Kmet je zazda bežao na glavárstvo i v-tožbo dao, ka so ga znorili i proso je hitro sôd, da küpleno kravo odâvec nazâ more vzéti. Načelnik je taki vö na plac poslao i odávca je pred sébe dao pozvati.
—	Ví ste toga človeka znorili, àr krava nedà mlêka.
—	Odpüščenje prosim gospon načelnik, jas sem nikoga nê znoro, ár sem etomi prijáteli povedao, ka tà krava nema mlêka.
—  Nê je istina — odgovorí na
tô kmet, —- ràvno ste tak pravli, ka má.
—	Vê do gospon načelnik že sôdili. — Ka sem vam jas pravo, gda ste me v-tom táli pítali ? Tô sem vam pravo, ka či tô kravo kűpite, mlêko kűpite. No nê sem pravo istino ? Jeli má krava mlêko? Nema. No tak nedte küpüvali mlêka ? Perse ka te küpüvali, kak sem vam naprê povedao. Kmeti je povisnola bráda, ár je nê mogao tajiti, ka té zafrigani odávec istino má.
—	Tak je bilô ? — píta načelnik.
—	Tak.
—	No, vídite, teda vam nemremo pomágati, senja nemoremo zníčiti. Lehko odhájate.
Tak se je tô nê dàvno zgôdilo, na ednom orsačkom senji.
Sejao sem ibojno, nê je vöprišla.
(Nôta : Zsindelyezik a kaszárnya tetejét.)
Sejao sem ibojno, nê je vözíšla,
Sposlao sem glás lubi, nê je vöprišla.
Ali včákam se tákšega vrêmcna,
Rada prìde vö ona na glás mojga.
Erdéči je moj bičnjek i nê žuti,
Na sredini dvê numeri vrêzani.
Jas sem vrezao na njega té numere,
Sküšűjem mo lube lice erdéče.
Či si se me navolila lűbiti,
Slobodno ti je drűgoga ziskati.
Naj tebi dá Bôg jakšega od méne,
Komi si traktálivala kűline.	F. J.
61
Klepec Peter.
(Hìštorična pripovêst z-törskoga vrêmena.
Klepec Peter je bio domá v-Čubri. Da je slaboga i gingavoga zràsa bio, so ga ti krepši tüvàrišje nestanoma zametâvali i norčârili se žnjega. Tô ga je jáko žmetno stanolo i želo je, da bi močnêši bio od njíh, nateliko močen, ka bi se ga vsáki bojao. Kak je ednôk ovcé pásao na zelénom pášniki, pozdigno je očí gori prôti nébi, moléči i proséči Bogà, da bi njemi više hűdi tüvárišov dao môč. Že po prvom molênji čűje glâs : „Peter môč ti je dàna; prími za grm i vö ga skübni!“ — Peter príme za grm i vö ga skübne z korenjom vréd. Pá čűje glâs: „Peter, prími za brezo i vö jo skübni!“ Peter, ves veséli zgrábi za brezo i breza se podá, liki podrêzano žito. Pá se čűje zdâ že ob trétjim glâs: „Peter skübni vö bükev!“ Peter tô včiní i stâra debela bükev pred njim leží, kak slameno betvo.
Peter je rásao i žnjim je rasla tüdi njegova môč.
Prihájali so hűdi časi. Divji törk je gnao svojo vojsko nad krščane.
Casar njemi je prôti šô, rad bi ga proso, da odvrné vojsko. Ali zaman. Nedopunjeni törk nika ne dá na lêpe rečí; samo teliko privoli: či tak ka casar nešče velike vojské, naj se posebno bojűjeta dvá, eden törk i eden casarski podložánec. Meo je pa törski sultán groznovitoga uriáša (orjáka) vu vojski; na šteroga se je zanášao.
Z-slávskoga podomáčo Flisár J.)
Po vsoj držávi pošíla casar písma pa išče človeka, kí bi se šô merit z-törkom, ali nišče se nenáide. Že je prišao predvečér za boj napovêdanoga dnéva. Casar je vu velikoj stêski bio. V-mísli vtonjeni, hodi po svojoj hiži i nevê kakda bi si pomágao. Teda stôpi v-zlâto hižo eden v-bojüvnom gvanti oblečeni mladénec. Bojéč se približáva k-casari erkôči: „Dovolite mi svetli casar, da govorim z vami! Klepec Peter sem z-Čubre i zàto sem prišao esi, da se zbojűjem z-törskim uriâšom; Či mi Bôg dá i junáška sreča, vás rêšim i svojo lêpo domovino“. Casar se je špotlívo zasmêhao i klumno z-glavôv, kakda bi tak mládi i gingav mladénec, kak je Klepec vöglédao, mogao premágati törskoga uriáša? ! Spitáva ga nadale i vrli junák njemi dobro odgovárja. Povedao njemi je tüdi, kak je dôbo svojo čűdno môč. Casara je tô veselílo ino ga je na večérjo pôzvao. Pri večérji se casarski slüžbeníci posmehávajo z-bojüvnoga mladénca ino njemi ne verjejo, da bi on tak junàški bio, ka bi vüpao nad törskoga uriáša idti. Prineséjo njemi konjsko podkôv, naj jo vlomi, Či je rêsan tak močen, ka se vűpa z-törkom meriti. Klepec njim pa velí, naj prineséjo sedem nôvi podkôv i kak je príme, razdrobi je vse v-rôki, kak falàjček
krűha. Vsi so se njemi čüdüvali z
casarom vréd.
62
Kak so vgojdno rano v törskom tábori zvedli, ka je casar dôbo bojüvnika, se je törski bojüvnik vzéo i šô je prôti svojemi protivniki. Sréčata se preci blűzi törskoga tábora. Kak je törk zagledno mlâdoga Klepca, se osmejáva ino ga zaničűje. „Dobro ütro, oča!“ njemi právi Klepec i ponüdi njemi desnico. Törk si v-rôke ségne z-Klepcom. Té primle za rokô ino njemi jo odtrgne. Törk ztúli i vdâri Klepca zovov rokôv. Ali Klepec njemi podnesé i lôšči törka. Törk se tá obrné i nestáne več gori. Sultàn vidôči, ka je obládani, zapovê vojákom naj bujejo Klepca. Ali té vö skübne to prvo drêvo i po törkaj se spűsti, tá je spometé, liki kàkše smeti. Vse je spoklao, ki je nê od-
bêžao. Tak je močen Klepec sklepao törke na tešče zaütra rano. Törki so pa od onoga hipa mao več nê prišli na casarovo zemlô.
To je bio slovenski junâk, prispodoben k-vogrskomi Kiniži Pàl vitézi, ki se je z-törki z-dvema mečoma, vu vsákoj rôki eden-eden meč držéči, bojüvao i vsigdâr obládao. Na krűšnom pôli (kenyér mezőn) gde so törske glavé kapale z-šinjekov, liki zrêla jáboka z-jabláni, po zmáganji bitja so vôgri z-mrtvi törkov velki vršáj naklali vküper i vesélo oblàdnosti goščenjé obslüžávali, je Kiniži Pál v dobroj vôli tri törske mrtve têla popadno, pod vsákov pazdjov edno-edno, i z-zobámi držéčo edno i tak je plésao svoj prijéten, tak zváni: drmski ples!
Včélica i golôbček.
(Fabula od stvári zahválnosti.)
Včélica je spàdnola vu vodô. Golôbček tô vidi, vtrgne hitro z-klűnom lìstek z-vêčice i püstì ga vu vodô. Včélica lístek srečno doségne i priplava žnjim srečno vö z-vôde. Golôbček si séde pá na drêvo. Mímo ide vlovec i zaglédne golôbčeka sedeti na vêki. Hitro vzeme v-rôke pükšo cíla i že ščé strliti. Včélica tô zaglédne, hitro muvéč priletí i vlovca v rokô pikne. Lovci rôka v-stran povisne, pűkša pôči i strêl mìmo ide, golôbček pa zdrav tá leti.
Hitra pomôč je popolna pomôč!
V-nevôli nevtáji bližnjemi pomôč !
V lastnom interesi
vsakoga je, ki bolüje na astmi, plüčni betegaj ali podobnom, da se poslüži znáne i dugo lejt obstojéče firme Puhlmann & Co., Berlin 406, Müggelstrasse 25—25a, ki pošle vsakomi brezpláčno i poštnine prousto poučno brošuro s slikami. — Prečtite oglás v oglásnom oddelki.
63
Kôdiš i smrt.
Fabula. — Z-slavskoga podomáčo F. J.
Kak je Bôg te prvi pár lűdi, Ádama i Evo pregnao z-paradižoma, je stvôro svojo deklico : Smrt. Smrt je jáko málo stvorjenjé, ménša od vsákoga otroka, pa dönok postrahšüje ešče toga nájkrepšega junàka. Njé têlo je ténko i vugibko, nevidno preplêzi vsàki zíd i vsàko klűčno lűknjo skôz. Nepotrebűje ni kosé, ni nikšega rožjà. Gda je človeki namenjeno mrêti, k-njemi príde, zaviné njemi šinjek i vmori ga. Samo li čarnoga kokôta i mâčke se boji i ogible se one hiže, pri šteroj se teva nahâjata.
Kôdiš se je napôto k-bogátci idti i prositi ga miloščino. Smrt ga na poti sréča ino ga prosi naj jo dene notri vu svojo balo i nesé jo notri v-hižo. Kôdiš jo píta, što je i ka bi rada ? „Jas sem boža deklica i poslána sem se, da zaviném bogátci šinjek. Ali da bogátec čarnoga kokôta i máčka má, šteríva mi bránita prestôpiti njega hiže prag.“ Kôdiš dene smrt v-svojo balo i notri ide v-hižo. Bogátec je zdrav bio i i dobre vôle. Obérao je rávno kapűna i príprávlao se k-obêdi. Smrt se stísne pri péči, da se malo segreje, potom pa k-stôli ide k-bogátci i zavijé njemi šinjek. Bogátec je v postelo légao, žena hitro po doktora pošle, da ga poglédne. Zamáli čas je vmrô.
Zdâ pá prosi smrt kôdiša naj jo skríje v-balo i odnesé vö z-hiže.
Kôdiš jo píta, ka njemi da za pláčo ? Smrt velí: „Jáko dosta — tô, da boš me pri vsákom betežníki vido. Či bom njemi pri nogáj stála, teda znaj, da nevmerjé. Daj njemi kakše vrástvo i gda ozdrávi, do mislili, ka si ga tí zvráčo i zahválni ti bodejo. Či boš me pa pri glávi vido stâti, neponűjaj se za doktora, âr je tàkšemi betežníki namenjeno mrêti.“ Kôdiš se je obvéselo, djao je pá smrt v balo i odnesao je jo z-hiže. Za màli čas se je po cêloj krajíni razšírilo, ka je nê bilô i nede tüdi bôgšega doktora, kak je té kôdiš. Komikoli je dao vrástvo, vsákomi je valálo i ozdravo je. Teliko pênez je dôbo, ka je kaj nê vedo žnjimi. Ali bio je v svojo nesrečo preveč smilenoga srdcá, rad bi tüdi pomogao onim, kim je mrêti bilô namênjeno. Vidôči smrt pri glávi, dao je obrnôti postelo tak, da je stála smrt pri betežnika nogáj. Edno pôt se njemi je tô uprav posrečilo, da jo je vkano i betežníka ozdravo. Ztôv prepravov je pa kôdiš božo deklico, smrt, nateliko razdrasto, da se njemi je potom več nindri nê pokázala, ni pri nogáj, ni pri glàvi. On sam je pa pá postao tô, ka je bio prvle, nájvékši siromák i rad je bio, či je za svojo potrêbčino záloš čarnoga krűha dôbo.
64
Nàrodne popêvke.
Nôta: Cigány asszony sátora.
Ciganjskoga šatora Ponjáva se vužgála, Notri je zgoro vajda I njegova či lêpa,
Či lêpa!
Jas za vajdo nemáram, Samo čér šajnálivam: Ka sirôta zgorêla I grozno smrt strpêla, Strpêla!
Nôta: Zsindelyezik a kaszárnya tetejét.
Glás sem poslála lüblénoj materi:
Naj spletéjo vênec čéri džündžavni,
Na vsáki kraj dvê betvi rozmaringa,
Na sredino püšel cvêtja tùžnoga.
Nôta: Száraz ágon vad gerlice.
Z-sűhe veke ftiček daleč odleti,
Tečas lêče, kak sirôve nedobi,
Máli ftiček zaostáne od pára,
Neostanva midva od endrűgoga.	F. J.
Šiftar Ludvik
TVORNICA PERILA
Murska Sobota
Brzojavi : „PERILO ŠIFTAR“ — Telefon št. 43.
65
Evangeličanska náloga.
I bili so stálni v nâvuki apoštolov i v občinstvi, i v làmanji krüha, i molitvaj. (Ap. Dj. 2. 42.)
Té svéte reči nam pokâžejo i posvejtijo denéšnje evangeličanske náloge. Tô čisto, živo apoštolsko krščanstvo je že ednôk prenôvilo i popravilo krščansko cérkev. Či prav želêmo i ščémo naše evangeličanske cérkvi ponôvlênje, tak se moremo znôva povrnôti k krsčanstva toj čistoj vretini.
Poglednimo záto štere so té denéšnje naše evangeličanske náloge? Prvič stálni moremo biti v nâvuki apoštolov. Tô ne pomêni telko, da si naj vsáki evangeličanski človek teološko znanost správi, ár vsáki človek za tô niti nema prilike i nê časa. Ali vsaki evangeličanski človek pa poznati more biblijo, naše lêpe cérkevne pesmi, naše evangeličanske cérkvi hištôrijo, nàvuk i živlênje, zvün toga katekizmuš, brezi toga nišče néma pravice sebé za dobroga i vernoga evangeličanca imenüvati i držati. Preveč žalostno je opaziti i viditi tô, da rávno tisti lüdjé, ki se z svojim znánjom, z svojov môdrostjov tak dosta hvàlijo, ki so na tô gizdávi, da oni več znájo kak drügi, v verski zadêvaj rávno toga nájprosnejšega znánja némajo. Velka istina je tô, da tisti človek, ki zvün svoje biblije, molitvene i pesmene knige v svojem žitki drüge knige ne čté, dosta več zná od žitka, liki pa tisti, ki je
zvün tej svêta vse knige preštudirao. Iz toga si telko moreš zamerkati, da brezi verske znanosti nigdár nemreš dober veren, i navdüšen evangeličánec postánoti.
Drügič stálni moremo biti v občinsti. Tô pa telko pomêni, da so se prvi krščanje lübili ár so vsa meli občinska. Pa tüdi med njimi so bilé národnostne i drüžbene razlike. Bili so med njimi grki i židovje, gospôdje i robslugi. I vseedno so v právoj lübéznosti, v občinstvi živeli. Tüdi dnesdén med nami jestejo razlike. Lôčijo nas jezične, národnostne, drüžbene, premožênjske grájke, ali jas dönok leži razmim tiste roditele, ki vmorijo svojo deco, i tisto deco, ki vmorijo svoje stariše, liki pa tiste evangeličance, ki sovrážijo, pregánjajo i odürjávajo svoje evangeličanske brate i sestre. Navčiti se moreš od prvi krščanov tô, da nesebíčno moreš lübiti tiste svoje bližnje, z šterimi si z ednov istov verov vküperzvézani.
Trétjič stálni moremo biti v praktičnom verskom živlênji. Svéto pismo nam tüdi tô právi, da so prvi krščanje stálni bili v molitvaj. Prvi krščanje so vsáki dén molili, i vsáki dén so tam bili v cérkvi. I od naši prekmurski evangeličancov kelko ji moli dnévno za svojo evangeličansko cérkev, za svojo vero i kelko ji ide na keden ednôk, v nedelo v cérkev ? Pa verte mi, da
66
naša cérkev ne potrebűje tákše kotrige, ki so samo na cérkveni zborovanjaj glásni, ki samo tam znájo dosta gučati, kričati i kritizêrati, tüdi ne potrebűje tákši delavcov, ki samo z márnosti i prisiljenosti prevzemejo edno ali drügo slűžbo, nego naša cérkev v prvoj vrsti moléče i v cérkev hodéče kotrige potrebüje. Verte mi, da od vsákoga lêpoga govora glasnejše glasiš Kristušov evangelium s tem, či od nedele do nedele rédno zasédeš svoje mesto v cérkvi. Vsákoga evangeličanca glávna náloga i dužnost bojdi vsáko nedelo v cérkev iti, tam ponizno moliti, popêvati i Božo svéto rêč jedrno poslüšati.
Na zâdnje stálni moremo biti v lâmanji krüha. Tô nas pa na Kristušove svéto večérjo opomina. Zakaj so prvi krščanje med groznimi pregánjanji, med mukami tak močni, stanoviti bili i ostanoli ? I zakaj smo mi tak slabi, da nas tô nájménše sküšávanje žé odvrné od Bogá, od naše cérkvi, od naše vere ? Zakaj tak hitro pozàbimo zavolo máli i premenlivi zemelski dobičkov svojo konfirmácijsko prisego ? Na tô pitanje odgovor nájdemo v eti svéti rečáj: Oni so
stálni bili v lámanji krüha, naša napáka pa je v tom, da smo mi nê stálni. Oni so v Kristušovoj svétoj večérji miloščo dôbili, mi pa sami sebé orôpamo od té môči, štera je žé dostakrát iz tej nemočni, iz slabi, junàke, mantrnike včinila. Tüdi zdaj záto zmenkávamo, ár se preveč vüpamo v samom sebi, na Božo miloščo pa, ki se nam ponüja v Kristušovom têli i krvi, pozábimo.
Svéto pismo na zádnje tô právi od prvi krščanov žitka : Gospôd je pa priložo vsáki dén k Cérkvi, ki bi se zveličali: Té či de ednôk vékša tvoja vernost, tvoja evangeličanska stanovitost, toplejša tvoja lübézen, či od vsega drügoga na več preštimaš Božo svéto rêč i milošče šakramentum, té se nam več ne bô trbelo tôžiti od žalostnoga šorša naše evangeličanske cérkvi, ár te Gospôd tüdi našo cérkev povnôži, nê z dávkoplačeválci, nê z glásnimi kotrigami cérkveni zborovánj, nê z gizdàvimi i kričéčimi evangeličanci, nego z moléčimi i zveličanimi evangeličanci.
Bojdi záto veren, stanoviti i batriven evangeličánec v svoji nálogaj notri do smrti, i tak ti dá Gospodni Bôg žítka krôno.	H.
Zvok ustvárja glásbo ...
to je splošno mnenje, vendar známo, da ustvárja glásbo le zvok res dobroga i blagozvonéčoga glásbila. Tákšo po kakovosti res odlično glásbilo zmorete küpiti narávnost z fabričkoga skladišča, záto izredno po nisiki ceni od tvrdke MEINEL & HEROLD, fabrika glasbil i harmonik, Maribor, št. 242. Izbéra glásbil se vrši potom lepega bogato s kejpami opremlenoga kataloga, pa tüdi deteti razumlivoga návučnoga pisma i se lehko tak navči igrati na vsakom glásbili brez vučitela. Odločte se ešče dnes i pišiti omenjeni tvrdki. (Nekelko kejpov iz kataloga nájdete v oglásnom táli našoga kalendarija.
Gda koli si ščéš pomágati,
Moreš „BILJNO ROSO“ nücati!
Na jezero zdravilni rastlin s cvetôči trávnikov, gôsti logov i visiki planin dá svojo čüdodelno môč znánomi domáčomi sredstvi
„BILJNA ROSA“
blagodat prirode za vse i vsákoga.
Vsaka kaplica je vrejdna zláta !
Pri glàvoboli, vmorjenosti i potrtosti se nariba temen i čelo z 3 kaplicami. * Pri nášeci i zapretosti nosa po edno kaplico v lüknje nosa * Pri zamuklenosti, kašli i katâri se 3 kaplice vlijèjo v tanjer vroče vodé i globoko se diše para skoz nosa i lamp. * Pri pokvárjenji želodca, bolečine v želodcu, riganji i krčaj vzemejo se 3 kaplice na cukri. * Pri zobá bolenji trbej bolno mesto dobro namazati. * Pri reumatizmi, gihti, smicanji, bolečinaj v križi, trganji udov, dobro màzanje včasi vtiša bolečine. * 3 kaplice v kupici vodé dá izvrstno vodo za izpránje vüst i grla.
„BILJNA ROSA“ samo edna jeste, Ponarejeni zàto čuvajte se !
„BILJNO ROSO“
dobite v vsej apotekaj i bogši trgovinaj po originalni ceni. V nasprotnom priméri pište rávo na nás:
100-letna Apoteka • Bač
(DUNAVSKA BANOVINA)
i Vam bodemo po želenji včasi poslali 4 glàžkov ali 8 glážkov „BILJNE ROSE“ po originalni ceni. Poštnine ne računamo. Stroške nosimo mi sami. Reg. 1610|38
68
Čüdne so Bože potì.
Pisala : Frida Kovátš.
Horvátova kmetija je nájvékša v cêloj krajíni. Velka hiža, zídana z močnoga kamna, šürko i gizdávo stojí srêdi prestránoga dvôra. Pri vhodi pa stojita dvê visiki topoli, kak verne stráže. Večér igra veter v njihovom lístji, čűje se, kak srebrna hárfa.
Horvátov Jánoš je zádnji svojega pokolênja. Velki i močen je, zdrav i čvrst, kejp nevkleknjene môči. I dönok je nikaj slaboga v tom močnom têli. Jánoš ne verje v Bôgi. Njegovi prêdníki so bili ponízni evangeličanci. Jánoš pa je pristáš nôvoga brezbôžnoga časa. On ne píta za Zveličitela i njegov návuk. Njegova vera je njegovo bogástvo.
Ednoga dnéva zadvečarek stojí med svojimi njivami, pa se njemi pridrűži stári, sêri dühovnik.
„Dober dén Jánoš !“ práví njemi stári gospôd. „Veselíš se svojemi grünti ?“
„Ja, gospôd farar! Poglednite, kak daleč okô séga, vse je moje !“ Pálik se zglási stári gospôd : „Jánoš, misliš tüdi na tô, komi se máš zahváliti za vse tô ?“
Jánoš se smejé.
„Oh ja, gospôd farar, tüdi na tô mislim! Mojim prêdnikom se mam zahváliti, šteri so z trűdom svoji rôk tô vse vküper spravili. Cêloga živlênja delo so vlejáli v tô imánje.“ „Nikomi drűgomi nemaš zahválen biti Jánoš — nikomi ?“
Nej, gospôd farar, nikomi drügomi !“ hüdobna svetlôba je v Jànošovi očáj. Rokô zdigne i daleč vöpokáže na pôle. „Znam, ka ščéte povedati, gospôd farar. Ali da vam povêm, tô vse, trávniki, njive, hiža i lesôvje — tô je moja vera. Zdaj mi falí ešče samo žena, štera mi porodí naslednika, šteromi zapüstim tô bogástvo. “
„Bôg ti podári naslêdnika, če je njegova vola — ženska je samo škér v njegovi rôkaj.“
Stári dühovnik se zgübí kak sénca v večérnom mráki.
Jánoš se ženi. Bogáta, brezsrčna i lêpa sôsedova hči postáne njegova žena. Niti zrnice lübézni ne nájdeš v velkoj hiši, samo molk i delo. Jánoš čáka na naslednika, na sinà, šteroga dobiti more. Vse njegove mísli se obrnéjo k deteti, štero je ešče nej na svêti.
V Adventi pride prvo dête na svêt. Dečko je, z svetlimi lasmí i môdrimi očmí. Ali málo drôbno têlo je vse zaraščeno, edna nôga je kračiša od drűge. Jánoš stojí dugo pred nesrečnim detetom, štero leží v stároj lesenoj zíbeli.
Pomali se Jánoš potrôšta i nestrpno čàka na drűgo dête. Samo za tô ešče dela, samo na tô ešče mísli. Izsiliti ščé od šorša lêpo zdravo dête, siná — naslêdnika. Prvorojenec pa rasté, od materé sovrážen, od očé zavržen.
69
Têlo njéno je drôvno i slabo, liki v tom têli je močna i bogábojéča dűša. Jánošova nesrečna deca se razcvetéjo pod močjôv neskončne Maríjine lübézni. Slêpa deklina je lêpa kak angel Boži, če svoje mrtve očí k mačehi zdigne, deček pa pozábi na svoje telovne falinge i postáne močen človek v veri v Bogâ.
Jánoš pomali nazájnájde v živlênje. Rad poslűša Maríjin méhki bôžajôči glás. Z vsêmi je dobra, vsi jo radi màjo.
Večér včási Biblijo čté, sáma za sébe na pô glasno. Jánoš sprva samo njéni glàs poslűša, po časi pa spâdne ništerna opominajôča rêč v njegovo srcé. Marija se nigdâr ne dotekne njegove dűše, liki s potrplênjem i z lübéznostjov ga vodi nevidno na drűge potí i ponoči moli.
Svétešnjo se prikážejo v Božičnoj nôči zvêzde na nébi, daleč naokôli doníjo zvonôvje.
V velkoj sobi sedi Jánoš obprvim pred velkov biblijov i s trepetajôčimi prsti obráča líste.
V spálnici pa se bojűje Maríja z nepremaglívimi bolečínami. Na njénom čeli se svêti trnjeva korôna materinstva.
Jánoš pa sedí na svojem mesti, rôke so se njemi sklenole, z groznim stráhom poslűhša v nôč. I nevedôč se odtrgajo z njegovi vűst obprvim v živlênji reči, žmetne i neokorne:
„Bôg v nebésaj, bojdi milostiven  —  Bôg pomágaj  —  če mi
Po ednom leti porodí lêpa gizdâva Jánošova žena drűgo dête, deklino. Drôvna i lêpa je i — slêpa.
Teda beží Horvátov Jánoš vö na pôle i zakuné z groznim kričom Stvoritela svetà.
Čas miné, leta idejo. Med Jánošom i njegovov ženov zrasté sovráštvo. Nesrečna deca stojíjo med njima, ne nájdeta več pôti eden k drügomi. Ešče ednôk se zbüdí vüpanje v Jánoši. Njegova žena je pálik blagoslovlena.
Prvi sprotolejšnji vihér divjá okôli hiže i z njim príde tüdi náj vékši vdárec na Jánoša. Lêpi i zdrav deček zaglédne lűč svetá, liki za pár vör vgàsne tô málo živlênje, kak svejča v vötri i za njim zatísne naveke oči tüdi lêpa, brezsrčna Jánošova žena.
Jánoš ostáne sam z poháblenim sinom i z slêpov hčerjôv. Dugo se zakopa v samôto, ár ne pozna trôšta rêči Bože. Po dúgom časi se zdigne té od Bogá strašno kaštigani i si išče drűgo tüvárišico. Ne išče več med gizdávimi hčerámi bogatášov, skromnost i poníznost si želej njegovo obtrüdjeno srcé.
Na pôli sréča Marijo, hčér najsrmaškejšoga bajtara, kak se igra z njegovov decôv. Med njima sedí i se dobrosrčno i blájženo smejé. Dugo gléda Jánoš tô srečno sliko.
Po krátkom časi je že gostüvanje. Lüdjé se smejéjo Jánoši i se norca delajo z njega.
Káže se, kak da bi z Maríjov tüdi sreča prišla v Horvátovo hižo.
70
neščeš dati deteta — püsti mi ženo — odpüsti mi, moj Bôg !“
Teda zatrpeče po hiži kríč materinstva i deteči joč! Obri Horvátove hiže stoji velka i zláta večérna zvêzda.
Po dúgom mučnom čákanji ide Jánoš z tihimi stopâji v spálnico. Marija leží z blájženim obràzom v posteli, skuzé veseljá ji tečéjo po líci.
„Jánoš, deček je, lêpi i zdrav deček !“ šepeče. „Boža dobrôta je velka !“
Močen i brezbožen Horvátov Jánoš se zrűši pred postelov na kôlena i zajôče. Glás njemi trepeče, gda právi:
„Za istino Maríja, Boža dobrôta je neskončna.“
Rudolf casar i pekojca.
(Pripovêst)
Rudolf casar je blűzi níkega váraša lôgerivao (táborivao), prišao je tüdi preglédat váraš. I da je po slabom bio oblečeni, odzvüna je pa močen mraz ládao, stôpo je notri v-odprêto pekovo hižo, ka bi se malo segro pri toploj péči. Pekojca, štera je lüdí po oblêki sôdila, si je míslila, ka je tô nàvaden voják, zàča ga krívo glédati, čemerí se nad njim i razlàčati záča zbožnoga casara, kí je svojimi vojáki samo na bremen lüdém. Casar tô vse mirovno poslűša ino se posmeháva. Pekojco pa tô vsebole razčemerí, záča ga splôditi z-hiže, ali da se on negene, i ešče se bole posmeháva, popádne šleferko (žlico), zagrâbi vodô i polijé ga. Casar sploj polejáni mučéč odhája, vu svoj šator, pa nepovê od toga nikomi ni edne rêči, ka se njemi je pri pekojci zgôdilo.
Obpoldné pa pošle inaša k-pekojci z-drágov jestvinov erkôči njê : „Tô vam pošle on voják, šteroga ste polêjali vu vašoj hiži z-vodôv.“
Kak je pekojca tô čűla, se je jáko prestráhšila, misléča si, kapa či je on voják sam casar bio. Hitro se pašči v-šator i naravnô v-casarovo obêdnico ide, gde je bilô okôli stola vnogo zbráni gostôv z-casarom, nakôlina spádne pred njim i zkuznatimi očmí se njemi moli za odpüščânje. I casar, kak zaütra, se njê samo posmeháva i velí njê gori stánoti, zapovê njê naj za kaštigo vse tak povê, kak se je godílo. Ženska je včiníla, kak njê je zapovêdano bilô. Gostjé so se žnjé vsi srdcá smeháli i pekojca, štera je prvle prestrášena bila, je od veseljá nê znála kaj činiti, globoko se naklonivša, je srečna domô odhájala.
71
Vážno!
Príglihe, prílični návučni gôvori,
Vküp pobráni po stárom Flisár Jánoši, Kak se gučíjo po prêkmurskom národi, Pri dáni prílikaj vu vsákom nástaji.
Kak po strnjišči raztorjeno vlatovjé,
Je vküper pobràno občinstvi na včenjé, Više kak od štiristô komádaj dáni Vu „Evangeličanskom Kalendaríji“.
Drüga čupora:
Nadaljávanje z-preminôčega leta kalendarija, v-šterom je 112 tákši gôvorov čtitelom naprê dáno, vu 1941-noga leta kalendariji nasledüvajôči prído na vrsto 111 komádov :
Bogat je, kí je nikomi nê dužen.
Zlêhka živé, kí je z-malim zadovolen.
Kakši je poklon, tákši je pláti Bôg.
Prilizávanje je hűdo gledalo.
Štera kokôš dosta kokodáče, malo znesé.
Prvle znesé kokôš, potom kokodáče.
Britko je trplênje, a sladki njega sád.
Na nagnjeno stêno se nenaslánjaj.
Nebêži za tákšimi kôli, štere te neščejo gorivzéti.
Kí nekôšta britkoga, nepozna sladkoga.
Bole je spodi začnoti, pa zgora dokončati. Kí se zvísi, se ponízi.
Slêpi, slêpoga v-jamo pripela.
Nezavűpaj sala na máčko.
Z-psa nigdár nede slanina.
Ka ti dêsna dá, z-lêvov nevzemi vkraj.
Ka z-rasoji gori zmeče, z-grablami dojpograblá.
Nê je tak grdi vrág, kakšega ga na stêno málajo. Sova se špotári z-vrábla, ka velko glavô má. Dobromi vìni nê trbê cajgara.
Kì se med svinjé zmêša, zavláči se.
Šteroga psa z-botom trbê za závcom gnati, ga nigdár Neboj vu vsákoj župi žlica.	 [nezgrábi.
Kak se štoj navčí, tak popêva.
Vrana se z-ménšim tüdi zadaví.
72
Norci so i leseni pênezi dobri.
Kolô se telkokrát doli obrné, kelkokrát gori.
Bôgši je dnes en vrábel, kak vütro en kopün.
Ne odaj prvle medvedove kôže, ka si ga strêlo.
Na „meo boš“ i na „bilô je“ nika nedá židov. Z-krajcara de râhnški.
Šenkanomi konji nê trbê zôbi glédati.
Te eden je devetnájset, te ov pa ménje ednoga Sila železo tere.	  [dvajseti vrêden.
Več z-pámetjov, kak z-močjôv.
Z-lármov se nelovijo ftiči.
Norca se ogni
„Či bi“ je brezi vrêdnosti.
Nê se je vrêdno z-tűhim pérjem preštimávati.
Za hüdim vrêmenom má prìdti dobro.
Mladost norost, starost slabost.
Nê je onoga ftič, ki ga nihá vuidti.
Zôb za zôb.
Tačas hodijo z ednim vrčom po vodô, ka se ednôk Stára koza tüdi rada lìže sô.	[stere.
V	dobroj vôli ide somár na léd.
V	dobrom se sprevê svinja.
Brezi stráha je ni máček nê dober.
Pod grintami je vűš.
Či máčka spí, zbrcávajo se miši.
Vsáki svétec proti sebi drží rokô.
Zamon i Bogá nemolimo.
I z-méda je nê dobro dosta jesti.
Dnes hopp, vütro kopp.
I prsti so nê glíhni.
Či vűš v-čísti gvant prìde, se gnêzdi.
Edna vrana toj drűgoj ne vsečé vö oká.
Meddvema svajüvanjem se te trétji veselì.
Kakšté velki lôg se po pijanca gúti doli spoškali.
Bič nazâ tüdi zná ščuknoti.
Ki drűgoga z-blatom lűča i sebé zbláti.
Z-čìzme v-bočkor prìdti.
Veter sêja, vihér ženja.
Lehko je zaprávlati, ali težko je správlati.
Kì drűgomi jamo kopa, sam vu njô spádne.
73
Lažci se samo ednôk verje.
Kì drűge podkápa, sam sebé zakápa.
Môdrosti je nišče nê z-prsta poceco.
Pop ne predga dvakrat.
Nêmoga deteta rêči ni mati nerazmi.
Zaman gučìš slepomi od licojne.
V-kmici je vsáka krava čarna.
Jaboko nespádne daleč od stéble.
Nê se je čedno z-ognjom zmênjati.
Pênezi so nê za norce.
Zgüblene sekere štil.
Te srdčen gvina.
Što láda, on vmárja.
Siromáka i vêka vlečé.
Drêvo se nevsečé doli z-ednim vsekájom.
Smêh se zlehka na joč obrné.
Tam je je povrgao, kak Pavel apoštol oláhe (vlahe). Za cotav plášč nê trbê Bogá moliti.
Bôgši je odkriti protivnik, kak jálen prijátel.
Vari me Bôg od prijátelov, neprijátele obládam.
Bôg te pokaštigaj z-hűdim sosedom (židovsko kunênje). Vrêmen je nájbôgši vráč.
Pogledni mater i tak si vzemi čér.
Ešče i kokôš vö zgrene.
Tam se škrábli gde te srbì.
Vsáko velko máli začétek má.
Što nigdár nezačne, nigdár nedokonča.
Vsákomi človeki se ednôk ponüja sreča.
Kí se z málim nezadovoli, dosta je nê vrêden.
Či njemi máli prst ponűjaš, cêlo rokô bi rad meo. Toga műdnoga so ostanki.
Nikákomi pop, nikákomi sakačica.
Nebijejo tak cigána.
Dosta gôsi i svinjô premága.
Talige so nê kôla.
Tákši je kak rešetárski nož.
Nê je vse dobro ka je lêpo.
Te nevoščéni je zevsém nezadovolen.
Skopec se vsigdár tôži.
Što jávče, ga prosi, što se pa hváli njemi trbê dati.
74
Brezi ednoga židova záto obstojì senje.
Siromaštvo se nedá tajiti.
Meštrija zláto dno má.
Nevarno je z-petimi küpüvati.
Na kelnáte prste se rado zgrábi.	F. J.
(Nadaljávanje v-prišestnoga 1942 leta kalendariji.)
Luther vu paradižomi.
Luthera so ednôk vu eden jáko lêpi püngrad odpelali, z-istinom vu eden vlahárki park. Gda so ga že žnjim obhodili, so čakali, ka de pravo na njega.
K-koncovi je pregôvoro 
— Tô je bogme právi paradižom, či tak, ka nebi bilô vnjem grêhspadája.
TIVAR
OBLEKE
oblečejo celo Vašo družino OD GLAVE DO PETE!
Stalna velika zaloga vseh vrst letni in zimskih oblek, spomladanskih in zimskih plaščev za deco in odrasle, za moške in ženske iz cajgof in štofov. V veliki izberi so stalno na zalogi svetovno znani pravi garantirani nepremočljivi
Tam se dobi tudi vse vrste kratko in pleteno blago, kak kape, srajce, nogavice za moške in ženske, fino žensko svileno in pamučno perilo, moški in ženski puloverì (štrìkani kaputi), deke (Koce). Ročna dela: zavesa, namizni prti in posteljaki. — Prepričajte se o solidni postrežbi in nizkih cenah sami z ogledom blaga brezobvezno za nakup, kajti :  Tvorniško niske cene imajo TIVAR OBLEKE.
„TIVAR HUBERTUSI“.
TIVAR OBLEKE
MURSKA SOBOTA Lendavska c. 2|a.
(PREK OD POŠTE)
75
Hištorija Gornje Slavečke evangeličanske gmajne.
Denéšnja Gor. Slávečka evang. gmajna má daleč nazáj ségajôčo hištôrijo. V področji sedànje naše gmajne so bilé tri cvetéče gmajne i tô : Svéti Gyüri, Svéta Jeléna i Gornja Lendava. Nekdánje naše cérkve v Gornji Lendavi i Sv. Jeléni ešče dnes nepredelane stojíjo. Cérkev Sv. Gyüri je že prezídana. Pri prezidávanji so se najšle ešče shránjene oblêke naši evangeličanski dühovnikov. Gda se je pa začnola okôli leta 1643 pregánjanje proti evangeličánom, njih dühovnikom i vučitelom, so se razrüšile té gmajne.
Po grüntanji Püconske gmajne so vsi naši evangeličánci pripadnoli ta, po odcepitvi bodonske od püconske gmaje so se pa priklűčili k bodonskoj, štera je itak dosta bliže bíla za naše verníke. Ništerne dale ležéče vesnice so pa pripadnole križevskoj fari.
Nazájglédajôč na tiste čase, se nam pokáže žalostna slika. Nindrik je nej bilô šôle, gde bi se deca ta nájpotrebnejša, včila. Vövčeni školnikov je v etom kráji nej bilô, veški vučitelje so deco návčili čteti, račúnati i písati. Dosta analfabétov (nepismeni lűdi) je bilô v našem krâji. Po časi se je vogrska držáva tüdi za naše kráje bole skrbêla i poslála vözevčene vučitele.
Leta 1873 je prišo na Gornje Sláveče prvi evangeličanski školnik, Háry Leopold. Šole je ešče nej
bilô, záto so zbráli deco v ednoj kmečkoj hiži, blűzi sedánje šôle. Háry Leopold je bio dober i veren človek, šteroga so lüdjé vzlűbili. On je zbűdo misel, da se náj zída nôva šôla. Po ednom leti trüdapunoga dela, je bila postávlena šôla, štera ešče dnes stojí i se nüca za učilnico. Bodonski dühovnik so hodili na vsáki katoličanski svétek v Gor. Slávečko filiálo i so v šolskom prostori držali Božo slűžbo. Háry Leopold je bio imenüvani za kántora. V slabom zimskom časi, če so Bodonski dühovnik nej bilí mogôči príti na pogrebe, je Háry Leopold kak kántor sprevodo mrtvece na zádnjo pôt. Tüdi vodja matrike je bio v tistom časi i je skrbno pošílo potrêbne podátke matičnoj fari.
1903.	leta so naši evangeličanci postavili leseni zvoník pôleg šôle i so narôčíli dvá zvoná. Do leta 1914 sta tá zvoná zvalá vernike na molítev i je spominali, da je med nami Eden, kí vodi naš šorš z močnov rokôv. V svetovnoj bojni so nam odpelali teva našiva zvoná, ka je velki vdárec bio za vse naše evangeličance.
1904.	leta se je ob prvim porodíla misel, da bi se zidala cérkev. Začnoli so pobérati dobrovolne àldove na té cil. V tom časi je bio pôleg Háry Leopolda odébran Ropoša Franc za šolskoga skrbníka, šteri je tô čést do leta 1920 verno spunjâvao, Obá možá sta neumorno.
76

delala za blagostánje naši vernikov i njih decé.
Háry Leopold je 34 lêt polágo svoje močí v vučitelsko i versko živlênje na Gor. Sláveči i je 1907. leta šô v zaslüženi pokoj. Pred
Pojbič Julij, šteri ešče dnesdén spunjáva svoje pozvánje.
Leta 1917. je bio po zaslugi bodonskoga dühovnika Šiftár Károla posláni k nam bodonski kaplán Župànek Aleksander.
Cérkev v Gor. Sláveči
krátkim je mrô v Nagy Kaniži.
Po Háry Leopoldi sta prišla v naš kraj Norčič Franc i Černy Károl za vučitela, šteriva sta obá spádnola v svetovnoj bojni. Leta 1913. je bio odebráni za kántor-vučitela
Leta 1918, na spômenek 400 lêtnice reformácije se je na Gor. Sláveči držao pod vodstvom Kovátš Štefana, sobočkoga dühovnika, gmajnski gjülejš, na šterom se je sklenolo, da se naprosi bodonsko
77
gmajno za odpüstítev filiále i da se ustanôvi samostojna cerk. občina na Gor. Sláveči. V tom leti je dobrôtnica Bertalanič Fána, roj. Küzmič, darüvala prostor za zidávo cérkve, 1 plüg i 500 klaftrov zemlé. Zdaj se je lejko pálik mislilo na zídanje cérkve. Tistoga časa je bilô nabráno 29.248 korôn i 48 fil. Tá cêla šuma je bila izdána za bojno posojilo i tak je po bojni cêli pênez zgübleni. Tak se je pálik nej moglo vresníčiti želênje po zídanji cérkve. Istoga leta ešče se je rêšila prošnja po samostojnosti Gor. Slavečke gmajne i oktobra 1918. leta je prišo Zongor Béla, Körmedinski senior i na gmajnskom gjülejši se je sestavo pozváni list za odebrànje farara. Po ustanovítvi je mêla Gor. Slavečka gmajna 1585 düš v 267 familijaj. Gor. Slavečka fara je bila odceplena od trê fár i tô od bodoske fare vesnice: Gor. Sláveča, Dol. Sláveča, Gornja Lendava, Sotina, Serdica, Nuskova, Rogaševci, Sv. Jurij, Večeslavci, Pertoča, Ropoča, Krášče, Korôvci, Gerlinci, Fükšlinci, Ocinje i Kramarovce. Od kríževske fare: Vidonci, Kuzma i Doliče. Od dôberske fare: Matjáševci.
Leta 1919. febr. 19. sta predsedovála na gmajnskom gjülejši kak odposlánec šinjorije g. Luthár Ádám, püconski dühovnik i Ropoša Franc, gmajnski oskrbnik, na šterom je bio soglásno odebráni za prvoga dühovnika, dosedánji bodonski kaplán g. Župánek Aleksander.
Istoga leta na drűgom gjülejši je
bio odebráni za gmajnskoga inšpektora Fártek Franc, mlinar i posestnik iz Serdice. 1923. leta je aldüvao g. inšpektor Fártek z svojov tüvárišicov Bagár Emilijov eden i pou plüga trávnika za zídanje cerkve i farofa. Leta 1920. je Ropoša Franc, dosedánji gmajnski oskrbnik, šteri je 17 lêt noso to funkcijo, dojzahválo i na njegovo mesto je prišo Škodnik Jánoš.
1920. leta sta se narôčila nôviva zvoná pri Seltenhoferi v Šoproni. Vékši zvon je bio küpleni od gmajne i má sledéči napis: „Erős vár a mi Istenünk“. Vlijána je v zvon tüdi slika našega reformátora Dr. Luther Mártona. Ménši zvon, šteroga sta aldüvála g. inšpektor Fártek Franc i g. presbiter Obàl Jenő, má sledéči napis: „A Fártek és Obàl családok adománya“. Zvoná sta bila posvečeniva 1921. leta decembra 4. od dománjega dühovnika i bodonskoga dühovnika. g. Šiftár Károla.
Leta 1922. je doživêla Gor. Slávečka gmajna žalosten dogodek, ár je dolizahvâlo dosedánji skrben i prilübleni dühovnik Župánek Aleksander od svoje dühovniške čésti. Odišao je na Madjarsko za vojâškoga dühovnika.
Ár je tistoga časa nej bilô na razpolágo dühovnikov, je šinjorija imenüvala g. kántora Pojbič Julija za začasnoga lévito. Tô čést je noso do konca leta 1925.
Novembra 1. 1925. leta je bio odposláni od šinjorije za administrátora kaplán Kovátš Károl. V časi
78
svojega delovánja je g. levita Pojbič z gmajnskimi podkurátorí nâbro za zídanje cérkve 46.290 jugoslovenski krôn. Leta 1924. se je vršíla z dovoljênjem šinjoríje prva nabirâlna akcija po cêlom Prekmurji,
Leta 1926. januára 17. je bio ednoglásno odebráni dosedánji administrátor Kovátš Károl za dühovnika Gor. Slavečke gmajne. Istoga leta, márca 7. je bio notrispelani i potrdjeni nôvi dühovnik od g. ši-
Oltár i predganca gor. slávečke cerkve.
štere končni rezultát je bio: 30.283 Din 25 p. Od naši rojákov z Amerike smo dôbili istoga leta 9.426 Din. Tak je bio postávleni fundament za zídanje cérkve i se je tá misel vsigdár bole i bole vkorenila v srcáj vernikov.
njôra Kovâtš Štefana. Navzôči so bili g. farar Luthár Ádám i theolog Škalič Aleksander. Po ôsvetnoj Božoj slüžbi je bio držáni cerkevni gjülejš, na šterom se je sklenolo, da ne bode obprvim zídani farof,
79
nego cérkev, ár je mesto v šôli že dàvno nej zadostoválo za držánje boži slűžb. Rêči svétoga pisma: ka vera ešče bregé prestávla, je najšla v srcâj gmajnarov močen odmev i tak so se nej prestrašili velkoga trű-da i dela. Leta 1927. májuša 29. je bio položeni grüntni kamen za nôvo cérkev. Z velkov navdüšenostjov se je začnolo delo. Plán za našo cérkev je naríso arhitekt Pašer iz Gráca. Cêlo zgrâdbeno delo je prevzeo zidárski podjetnik Mayer Janez iz Murske Sobote. Pod njegovim vodstvom sta oprávlala zidárska dela Jud Janez iz Kuzme i Štoff Janez iz Ocinja.
Na hodoškom šinjôrskom gjülejši istoga leta je bio predlági proračún za zídanje cérkve v višini 475.000 Din. Šinjorski gjülejš je odobrávo proračun i zahtêvo, da more gmajna pri začétki dela meti dvê tretíni proračuna vrêdnosti. Záto se je naprosila Mariborska hranilnica za 50.000 Din posojila. Posojilo smo dôbili, za štero šumo so g. Fártek i Obál dobrostáli. Naši gmajnarje so bili teško obremenjeni. Na plüg grünta je bilô vönavrženo 120 Din, zvön toga so mogli včiniti vse foringe i dati peške delavce. Gmajnarje bodonske i püconske fare so nam v lêpom račúni pomágali z foringami. Lêpa hvála ide tüdi okôli nás živôčim katoličâncom, šteri so vsigdár pripràvleni bilí nam pomágati. Leta 1927. so bíla skončana vsa zidárska dela i cêla zidína z törmom vréd je bila pokrita. Okto-
bra 9. iztoga leta je bio postávleni kríž na türem. Naslêdnje leto, 15. junija se je nadaljávalo delo. Gor. Slávečka gmajna je bila grüntana na spômenek 400 lêtnice reformácije i na dén reformácije leta 1928. smo posvečüvali svojo lêpo nôvo cérkev. Posvečüvao jo je g. Dr. Popp Filip, püšpek administrátor z Zágreba. Vábleni so bili vsi dühovniki z Prekmurja i sôsedne nemške fare. Z cêloga Prekmurja so prišli gôstje na naš velki ôsvetek.
Na spomenek toga ôsvetka so nam podárili :
Evang. žensko drüštvo z Murske Sobote dvá cerkveniva lustra.
Inšpektor Fártek z decôv na spomenek pok. žené krstni kamen.
Gospá Kovátš Frida oltárski prt.
Familija Pojbič i Obál posôdo za sv. večèrjo.
Ropoša Jozefa krucifiks na oltár.
Vsêm, kí so Bôgi na díko aldüvali i pomágali pri zídanji cérkve, ostáne naša zahválnost v našom spômenki.
Drűgo velko pítanje je zídanje farofa. Gor. Slavečki dühovnik je tri leta z svojov familiov stanüvao v ednoj sobi mále kmečke hiže, štera je ešče tüdi pisárna bila. Začétka leta 1929 nam je v nájem dao g. inšpektor Fártek dvosobno stanovánje v svojoj hiši. Leta 1932 je gmajna z odobrênjom šinjorije eden tál té hiše kűpila od g. Fárteka za 42.500 Din. Ešče dnesdén slűžita té dvê sobici za dühovnikovo stanovánje, od šteri je edna pi-
80
sárna. S težkim tálom smo tô šumo dolipláčali, zádnji obrok je bio pláčani ešče leta 1939. Tüdi dug na cérkev je ešče itak nej popolnoma pláčani.
Leta 1938 je bilô grüntano evang. žensko drüštvo. Dománji dühovnik je nábro 320 članic i se je tô drüštvo včasi razvílo v močen steber naše gmajne. Sprôžilo je misel, náj
pênezi, záto so odbornice hodile od hiže do hiže pobérat dobrovolne áldove. Vküper je prišla lêpa šuma. S tej pênez je bila màlana cérkev, so bile klopi na nôvo pofarbane, oltár vréd vzéti i tepih pred oltár küpleni. Delo je koštalo 19.907 Din. Málanje cérkve je bilô blagoslovleno 11. augusta 1940 od dománjoga dühovnika.
Šôla v Gor. Sláveči.
se náj prvle uredí prostor pred cerkvijov. Gmajna je dála mesto planírati, zazidati na dvej mestaj stube, štero delo je tüdi koštalo 8000 Din, Žensko drűštvo pa je prevzélo skrb za olepšanje. Pod kostánje je dalô postaviti klopí i je posádilo v grédice korine. Po trilêtnom delovánji je žensko drüštvo míslilo na notránje olepšávanje cérkve. Tak se je letos sklenolo, da se dà cérkev zmálati. Za cêlo delo so ešče falili
Na konci se ešče spômnimo dobrôtnikov, šteri so nam podárili zemlô i tô Bokán Mihálj i Celec Štefan z Gor. Sláveč. Bôg náj blagoslovi vse naše dobrôtnike.
Naša mláda gmajna se je z Božov pomočjôv vsigdár opomogla z težkôč i tak nam ostáne vüpanje, da bomo tüdi nadale lejko delali Bôgi na díko, verníkom pa na hasek.
KOVÁTŠ KÁROL, dühovnik.
81
I vì ščéte odìdti ?
(Na podlagi Jánoš evangelioma 6. tála.)
 Vsi známo, ka je G. Jezuš zpétkoláčmi krűha i z-dvema ribicoma pét jezero lűdi nasito i ešče so gori nábrali i napunili 12 košárov z-goriostánjenim drobtinjem.
Gosp. Kristuš je z-tém jáko veliko dobrôto včino z-onov velikov, gládnov vnožinov. I ka je bíla za vse tô hvála ? — Nika nê. Tü se je uprav posvedočila ona prílična rêč : „Za včinjeno dobro delo nečàkaj dobrôte.“ Tê poslűhšávci so si tak mislili, ka njim po etom toga več nede potrêbno delati. G. Kristuš, kí je je zdâ ednôk popolnoma nahráno, de se i do smrti skrbo za njíh žíviš. Nê so odhájali od njega, duže so prinjem ostanoli, znôva so ogládili i záčali so se tôžiti, ka je i že dvanájset košárov nabránoga drobtinja tüdi zménkalo. — Jezuš je je tam povrgao i na ládji se je v-Kapernaum odpelao. Vnožina ga je i tá nasledüvala i li samo zménkani krűh nosila naprê k-njemi gučéča.
Na tô je je Jezuš opomínao, ka što si samo têlo hráni, on naveke vmerjé, tô je tô, preide. Vaši očáci so si vu püščávi tüdi z-Bože milošče samo têla hránili z-mannov i preišli so, ali kí si dűšo hráni zKristuša Božov rečjôv, što verje vu Jezuša včenjê, on nigdár nevmerjé, nego de žnjim navküp žívo vu vekivečnom blájženstvi.
Poslühšavcom se je té Jezušov
guč ne jáko dopadno. Oni so si nê na nevidôče dűše, nego jedíno samo na têla hránenje mislili. Istina, kaj gospodin Bôg, kí síjati dà svoje sunce na te dobre i hűde, deždž darüje na ti pravični i na ti nepravični pôle, se i skrbí za našega človečega têla potrêbčine, ali oni so si na zemlê rastéči pôvov zgájanje, priprávlanje niti mislili nê, njim bi se samo tô dopadnolo, či bi je Jezuš z-dobrim, prebránim žívišom obiljávao i brezi dela hráno. Ali da je on tô nê činio, so pomali od njega záčali odhájati, tak da ji je samo dvanajset ostanolo pri njem. Teda je pravo Jezuš tim dvanájset vučenikom tô pitanje : „I ví ščéte odídti ?“ — Na tô pitanje je Peter apoštol etak odgôvoro : „Gospodne k-komi bomo šli : Rečí žítka vekivečnoga máš.“
Té odgovor je uprav dober odgovor bio ! Peter apoštol je z tèm posvedočo, ka on v-prvoj vrsti na dűšno hránenje i na dűš obarvanje mísli. Tô pa li jedíno Kristuša včenjé i rêč óbarje i prinesé na vekivečen žítek.
Nájveč lűdi tak mísli i verje, ka je Jezuš tô pítanje : „I ví ščéte odíti“ samo tim dvanájsetim vučeníkom pravo. Né je samo njim pravo drági moji krščanski bratje i sestre. Mí smo tüdi vsi njegovi vučenici. Mí se tüdi vu cêlom našem žítki notri do smrti včímo
Poštüvane čtitele
našega kalendarija zôseb opominamo na več kak 50 let poznáne i prilüblene zdravilne proizvode THIERRY-BALZAM i THIERRY-jovo CENTIFOLIJSKO MÁST za rane. Točno preglednite oglás z zákonom zavarvanimi znáki v našem kalendariji. Thierry-ovi zdravilni proizvodi (Thierry-Balzam i Centifolijska mást) se dobivajo tüdi v apotekaj, ali pri küpüvanji pazite vsikdár na z zákonom zavarvane znáke i odločno zavrnite brezvredne pretvorbe. Direktne naročbe naslovite vsikdár točno: Ljekarna Angjelu Čuvaru, ADOLF-a pl. THIERRY-a nasljed. PREGRADA br. G1. Ban. Hrvatska Jugoslavija.
82
Božo rêč, čtémo Jezušov návuk, šteri je vu svétom písmi, vu Bibliji popísani. Jeli je nê veliki račun oni krščanov, kí so se odtűhili od vere kí čeres leta ni ednôk nê, ali narêci prídejo vu hižo Božo rêč Gospodnovo poslűhšat ? Jeli je nê veliki šereg oni krščanov vu šteri hižaj nega svétoga evangelioma, molitveni i pesmeni kníg i tak nemorejo čteti Jezuša zveličitelnoga návuka, svéte Bože rêči? Jeli je ji nej dosta
ka gda sem v 1885 tom leti dokončao gimnàzie 8-mi razréd i veliko maturo si spravo, sem domô k-roditelom prišao, smo si večkrát zgovârjali med sebom na kakše pozvánje se podam ? Očé želênje je bilô naj na vérstveno pozvánje stôpim. Blűzi je bio k-nam MagyarOvár, gde je cêle Europe hírešnja vérstvena šôla bila, gde se nájtonêj vönavčim i tak, kak vérstveni čestník (špan, dvorski i ešče više) slűž-
Prenovleni i povékšani Dijaški dom v Soboti (cestna fronta).
tákši, kí so, kak Jezuša ti prvi poslühšavci samo telovno hráno iskali i da so té nestanoma nê dôbili, so vučitela povrgli, gda je Jezuš tim tam ostánjenim pravo one rečí:
„I ví ščéte odídti ?“
Oh zagvüšno ji jeste dnesdén tüdi povôli tákši !
Čüdno delo je, kaj Gospon Jezuš ešče i v-drűgo dôb tüdi píta naš ! I z-menom se je tüdi zgôdilo, Smrt v hìši ! ! ! ? ? ? vse uredi takoj
bo dobim i živlênja cil doségnem.
Mati so drügo naminjávanje meli. Za nájplemenitêše pozvánje so držali dühovnikstvo. Za Božega slugo viditi siná svojega i žnjegovi vűst slíhšati so želeli rečí Bože glášenje. — Ka náj bodem ? sem si nôč i dén mislo ? — I od koj si človek dosta premišláva, vudné gučí, redovno se njemi od toga tüdi rado senja. Edno nôč se mi je senjalo, M. Domajnko, M. Sobota, Lendavska 8.
83
ka se mi je skázao eden nepoznáni môž i pítao me je : „i ti ščéš odídti ?“ potom je míno.
V-gojdno, kak sem roditelom pripovedávao senjo, se je mojoj drágoj materi z-oči edna skuza zbüdíla, obráz njej je v čűdnoj díki plavao i oča so mi tüdi pravili : Boj moj sin tak dühovnik. Vsi smo čűtili Bože opomínanje. Tak sem se podâo na dühovnikstva pozvánje- Pri Jezuši sem ostao, naj sebé i vnôge drűge hránim i priprávlam žnjegovim včenjom na vekivečen žítek!
Svétoga písma rečí se dostakrát spunijo nad nami. Nê dâvno sem čteo, ka je v-Nemškom orsági vu svetovnoj bojni v 1917-tom leti vu več mestaj glád ládao. Vu ednoj vési je edna vdovica živêla, štere môž se je že pred več lêtmi vu te bôgši dom zoselo, dvá siná sta njê pa vu bojni spadnola. Nê je mêla nikoga, vu velikoj sükešíni je živêla.
Edno ütro je vu hiši klečéča nasledüvajôč Bogá molila: „Lübléni moj Oča nebeski ! Tí si pravo tim vu sükešini bodôčim : Prosite i dá se vam. (Máta 7, 7.)
Vu eti tvoji rečáj se vűpavša, se ti ponízno molim jas tvoja vu sükešini bodôča slüžbenica, darűj mi z-kém si glád potihšam. Neprosim te dosta, ár dobro znam, ka sem nevrêdna tvojega dàra : darűj mi nika malo krumpišov. Blagoslovleno bojdi svéto imé tvoje. Amen !“
Potom si je hižo jemála vréd. Proti poldnévi klonckanje začűje po dveraj i notri stôpi v-hižo njé sôsedkinja edno košaro držéča vu rôki erkôča : Znam, ka dosta strádaš i vu velikoj potrêbčini živéš. Nê sem ti prinesla dosta, ár je i meni vse vžéli, ali záto sem ti nika malo dönok prinesla v-etoj košari, vzemi té dár od méne, kak srdcá zhájajôči dár.
Sirôta ženska je z-zahválnostjôv vzéla prinešeni dár od sôsedkinje, gori je odprla košarice pokriv i ztúžnim glásom je samo telko právla: nega.
Ka nega ? jo píta sosedkinja. Nega krumpišov, je odgovoríla sirôta ženska.
Oh, ka bi nebi bilô krumpišov. Samo li obrni gori košarico i zdržétek vö sipli na sto. Nájodzgoraj je bio falat krűha, podnjim malo graha i pod tem trijé lêpi krumpišje. Ah, sôseda jáko lepô ti zahválim na tvojoj dobrôti. Potom je pripovedàvala sôsedkinji, zakoj se je molila dnes i ovo Gospodin Bog jo je poslűhno, ešče njê je i več poslao, kak je prosila. Pobožna sôsedkinja je Bogá poslankinja bíla. Bojdi blájžena za dobrotivnosti njéne.
Tak mámo poslűhnoti Božo rêč, teda se spuni nad nami tüdi Gospodna našega Jézuša obečanje :
„Blájženi so oni, kí čűjejo moje rečí i činíjo je !“
Kováts Štefan.
Ali že záte, da sem na novo odprl
trgovino z mešanim blagom
v Murski Soboti (prek gimnazije), na zalogi imam prvovrstno špecerijsko blago, steklo, porcelan itd.
Se priporoča : JOŠKO TOPLAK
84
NAZNANILO.
Naznánjam cenj občinstvi, da sem povečao svojo
krojaško delavnico
za žensko i moško konfekcijo.
Delavnico sem si preuredo po svojoj mogôčnosti, da de odgovárjala nê samo modernim izdelkam, nego tüdi nisikim cênam. — Po svojoj dugolêtnoj praksi sem vpelao dobro znáno
damsko konfekcijo.
V zálogi mam veliko izbiro gotovi dámski i dekliški kaputov po nájnovêšoj izbéri. Na želo naprávim tüdi po meri i po izbráni si modelaj.
Cenjenomi občinstvi se priporoča :
KUKEL KAROL
krojač
Murska Sobota - Cerkvena ul. 3.
(Nasproti sodišča.)
Tvornica perila
Cvetič Janez
trgovina manufakture, kratkega in pletenega blága - na drobno
Murska Sobota
85
Od šatrüvanja, bajanja návad, vrážke.
Nadaljávanje z-1940-toga leta kalendarija vu 1941 leta kalendariji notri pokážemo nasledüvajôči 47 komádov :
Drűga čupora:
Na Pongrác, Servác, Bonifác dni (máj 12, 13, 14) na tak zváni mrzli svétcov dní, je vsigdár mrzlo vrêmen, bojati se je od mrazi.
Na Vrbana dén (máj 25. Orban) je slednji mrzel svétec, či do tisti mao nega mraza, se več nê trbê slâne bojati.
Či je Mátaja dén (sept. 21) lêpo vrêmen, príšestno leto de dosta sadű.
Či na Mihaljovo grmí (sept. 29) dobra jesén, trda zíma nasledűje.
Či v-oktobri lístje dugo káple doli, velko zímo ; či hitro káple doli, râni mraz i na príšestno leto obilnost čâkajmo. Či pa listja dosta gori ostâne, dosta gôsanic bode.
Či že príde Šimon Judáš, (okt. 28.)
V-plateni lačaj mrzlo máš.
Či je Vsêsvétcov dén moker (nov. 1) mláčna zíma bode.
Či je na Mártona gôsi prsčonta erdéča (nov. 11): veliki mraz, či je bêla, dosta snegá ; či je čarna, deždževna jesén i zburkana zíma bode.
Na Martinovo že mošt zavré i vino bode žnjega, lagvi se morejo spuniti i péoke zabiti.
Kakše vrêmen je na Eržébetovo (nov. 19) i na Katalênovo (nov. 25) tákša bode cêla jesén.
Žéba (nov. 19) se na bêlom konji prinesé (tô je tô zíma príde).
Či je prosínec (dec.) zeléni, vüzem bode bêli.
Či na božično nôč (na svéto nôč) zdôč veter (od zhoda píše), kügo ; či vedrnjek (od záhoda): pomor; či jüg : beteg ; či sever : dobro leto znamenűje.
Či na stároga leta nôč (na Sylvestrovo) deždž ide, na gojdno pa sunce síja : se dobroga pôva trôštajmo, ali či je nôč i dén glíhno vrêmen, teda lehko právimo: Sylvester je dobro spuno,
Leto bode dobro puno.
Dober tanáč!
Večkrát se dogája, da človek iznenáda i brez vidnoga vzroka pozlilé. Vsakovrstno prehlajenjé, slabost i s tem prikapčena bledost i slabokrvnost kak i kašel, plüčni betegi ino trganje udov i živčni betegi i tak dale nastopijo večkrát iznenáda. Za takše slüčáje, gde se nemre za dosta hitro pri vráči pomoč nájti, trbe edno izküsno sredstvo pri rokaj meti. Tákše izküsno sredstvo kak vu váraši, tak i na vési so od vnogi cenjeni prav vrlo oblübleni Therry-jovi proizvodi. Zahtevajte sploj brezpláčno i brezobvézno velki cenik z žepnim kalendárom 1941 i tanáče za Thierry-ov Balzam za želodec i rázno prehlajenost ino njegovim notrášnjom i zvünskom zdravlenjem, Thierry-jovo Centifolijsko mást za vsákovrstne friške i zastarele rane, Thierry-jovo China-železno vino, Zagorski prsni sirup, krv čistoči čáj, Thierry-jove krv čistoče pirule, Thierry-jovo reumatično mást kak i ostali moji vážnejši proizvodov. Naročite zráven toga včasik brezobvézno z dopisnicov ali pismom cenik z žepnim kalendarom 1941 i tanáče za različna moja izküsna sredstva. Naročte z točnim Vašim átresom samo rávno od : Ljekarna Angjela Čuvara ADOLF-a pl. THIERRY‧a nasljednik PREGRADA br. G1. Banovina Hrvatska, Jugoslavija.
86
Či na božiča nôč (svéto nôč) snêg ide: dobro leto príde.
Či prvoga januára (jan. 1) sunce síja : v-leti de velka vročína.
Či de drűgoga svekli dén (jan. 2): drágoča odtoga visí.
b) Na iménov dní:
Na tork právijo, ka je nôri dén, záto je nê dobro deteta te v-šôlo pelati, ár de vsigdár nôro.
Pétek se za nesrečen dén právi, nê je dobro v-njem kaj nôvoga začnoti delati, példo denem : sejati, hižo zídati začnoti, dête krstit nesti, márho na pašo gnati obprvim, na pôt se vzéti, nê mesáriti, ár de mesô črvívilo.
Na Andrêjovo (nov. 30) či možki príde v-gojdno rano k-hiži, srečo prinesé, ženska pa nesrečo. Z-drvotana drva prineséjo v-kűnjo, po srdtéli orêhe torijo, ka do kokôši ráj nesle ; „tak naj rogáčejo z-belicami, kak tê orehi rogáčejo“ — právijo. Za tô pa orêhe dobijo i idejo k-drűgoj hiži.
Na Bertalanovo v-zôrje okôli prosá more tríkrát nági bežati, naj ga vrábli nebantűjejo (!?)
Na Barbáro (dec. 4) lüdska ženska nesmi k-hiži prídti, ár de se posôda trla. (?!)
Či na mládo nedelo tüdi žénska príde rano k-hiži, je tüdi nesreča.
Na Licijo (dec. 13) ženska nesmi prídti k-hiži, ár kokôši nedo rade nesle. Dománji pa dosta morejo sedeti, ka do kokôši ráj sedele. Vu ništerni krajín vesnicaj je tak zváni Licíje stolec velke znamenitosti. Šatrüvajôči lüdjê tô verjejo, ka či štoj na Licíje dén (dec. 13) začne réditi stolec i do Božičnoga večéra ga dokonča, na svéto nôč pri polnočnoj meši vu cérkvi na njega stôpi, de vse compernice vido, kak do vu cérkev šle (ka se Licíje stolec tak dugo rédi od dec. 13—24-toga večéra, z-toga shája, či štoj kaj dugo nezgotovi tá šálne priglihe rêč: „Tak dugo se rédi, kak Licíje stolec.)
Na svéti post (dec. 24) gda obed odprávijo, bežijo slive trôsit, ka do bole pune. Junáki, devojke v-drvárnico bežíjo, nasêkani drv za edne nároče popádnejo, v-kűnjo je neséjo i tam je prečtéjo, či so z-párom, devojka možá vzeme, či so ne z-párom, duže dekla ostáne; junák se oženi, či so pa nê z-párom, duže junák ostáne. Oženjenomi, ali omoženoj pa pár vmerjé, či nê z-pàrom prinesao.
Na Jánošovo i na drôvne decé dén pojbje po pametivanji hodijo zšibja spletenov pametnicov (korbáč) pozdrávlajo, šibajo: „zdravi bojdte, dobre vôle bojdte“, právijo. Za tô dobijo nikaj malo pênez, sád ali pogače.
Na nôvo leto tüdi pozdràvlajo, nê samo pojbje, nego tüdi dekline. Že vgojdno rano prídejo erkôče med šibanjem : „Zdravi, friški, veséli bojte, víno píjte nê vodô.“
Na nôvo leto i na Tríkrálovo ešče pesmarje prídejo i v-pêsmaj pozdrávlajo, tak zváni „Bethlehemištje“.
V-prvêši lêtaj vu Gregorovom tjédni so šolárje cêli tjeden hodili i popêvali : „Svét Gergora“ pesem. Dôbili so pêneze, belice i slanino. Tê pesmarje so krščáke z-cifrastimi papirmi i pantlikmi osnájžene meli.
Na fašenek, šteri dén se norcov dén zové, tüdi vu maske oblečeni mladénci i devojke hodijo i postrahšűjejo deco.
Venci, rakve, traki za vence z napisom, mrtvaški prti, vse na razpolago M. DOMAJNKO, Murska Sobota, Lendavska cesta 8.
87
Pred Miklošovim dnévom večér tüdi vu mask oblečena mladézen hodi, v-rokaj lanc nosi i postrahšűje deco, nájmre to hűdo, tak zváni „Mikolášje“. Dobra deca dobí od Mikoláša šenk.
Na vüzem reménke májo šego kűhati (v-remenili belice), štere so nê samo decé radost, nego na naraščája obá spôla, že več znamenitosti.
c) Drűge posebne šatringe:
„13“-ti račun, (številka) je nesrečen. Pri stôli je nê slobodno trnájset lüdém sedeti. Na példo : pri kakšem gostšenjê, ár žnjí eden pred letom vmerjé. Či svêča sáma od sebé vgásne, nikák pri hiži vmerjé.
Či se zvêzda na nébi odtrgne, nikák je vmró.
Či pes kavúli, ogen ali smrt znamenűje.
Či se od ognja senja, čúvaj se tatvije.
Či se ti tak čűje, ka te v-sne štoj zové, ali pa po obloki skloncka i več se nezglási : vmerjéš. (?!)
Od lesice se senjati, ogen znamenűje.
Od včeléo se senjati, ali med njimi hoditi : ogen ali deždž bode.
Od mrtvi lűdi se senjati : deždž bode.	F. J.
Nadaljávanje v-príšestnoga leta kalendariji.
Pozor!
Cenjenomi občinstvi naznanjam, da imam na zalogi VELIKO IZBIRO najnovejšega modnega in vsakovrstnega kratkega blaga v moji
manufakturni trgovini
(prej Brata Šiftar in Hahn).
Prepričajte se
in oglejte si zalogo, postregel bom vsakogar zadovoljivo ! !
TVORNIŠKA ZALOGA PERILA !
Solidna postrežba !	Nisike cene !
Priporoča se :
Šiftar Karol, Murska Sobota.
Predtiskana ročna dela
3000
vzorcev - M. Domajnko M. Sobota, Lendavska 8
88
Orel i srna.
(Samoga sebé zvišávanje.)
Na visikoj pečíni je stála skočna srna. Kak jo vára orel, k-njê letí ino njê právi : „Pač se velíš skočna srna. Záto si nebi mêno svoji perôt za tvoje nogé“.
„Jas pa svoji nôg za tvoji perôti,“ se preštimáva gizdávo srna.
„Hm“, dene na tô orel zaničlívo. „No pa skoči prêk té prepád, da se tak hváliš z-svojimi nogámi. Bodemo vidili, šteri naj bode prvle prêk, ti ali jas.“
Srno razdrastijo té rečí. Hitro se požené obri prepáda. Ali té je bio prešürki i srna tak nesrečno trêšči vnjega i mrtva obleží. Orel se pa vesélo püstí doli v dôl i odnesé si porob vu svoje gnezdô.
„Tak, tak“, je že prav, glédajôči mrtvo têlo, „zakâ bi vas sam vmárjao či vas vmárja vaša častislepost ino gízdost.“
Naznanjamo
cenjenim odjemalcem, da imamo poleg velike zaloge vsakovrstnega
manufakturnega blaga tudi konfekcijo.
Velika izbira ženskih zimskih plaščev (kaputov) ter ženskih moških in otročjih HUBERTUSOV.
Obenem izvršujemo vsakovrstno konfekcijo na lastno željo pa meri!
Kr. Hirschl in Sinova, Murska Sobota.
NAZNANJAM
cenj. občinstvu da sem odprl v M. Soboti, Mala ulica 3.
ključavničarsko delavnico !
Prevzamem vsa v to stroko spadajoča dela, kakor železna okna in vrata, različne ograje, škarjaste mreže, ročne blagajne, šporhete iz navadnega in rje prostega železa (rostfrei) kakor tudi različno okovje, montažo železnih rolojev, avtogensko varjenje in rezanja ter popravila biciklov. Cenj. občinstvu se priporoča :
Gomboši Franc, splošno ključavničarstvo.
89
Zahválen oroslán.
(Pripovêst od stvári zahválnosti.)
Eden siromák rob je na smrt obsojeni, ár je od svojega gospôda pobegno. Prignali so ga v edno visiko, šürko obzídano hrambo i pűstili na njega strahovitnoga lačnoga oroslána, da bi ga té raztrgao. Več jezérk lűdi prišlo vküp glédat to grozovitno smrti skončanje. Gláden oroslán z-strahšnov divjostjôv vderé na svoj porob ali kak blűzi k-njemi príde, da bi škramble v njega vsêkao, tak da bi se zbojao, názdrt stôpi, veséli grátavši, pokűsi se pred porobom, lízati njemi záča roké, okôli njega skáče i z-répom ga zahvàlno hválivši, se ga niti nê dotekno, spômeno se je z-one dobrôte, štero je rob ednôk žnjim včino. Lüdjé so se čüdüvali i pítajo roba, kakda i gde se je oroslán nateliko k-njemi prívado ?
Rob njim záča pripovedávati, erkôči : „Gda sem od gospodára pobegno, sem vu püščávo odbêžao, tam sem se skítao. Pod ednim košnatím drêvom sem ležao, ka je té oroslán k-meni prišao, jáko sem se strahšo, ali že mi je prekesno bilô vuidti. Tá nevolna stvár se je cmünckajôč k-meni zdrűžila i kázala mi je svojo taco, štero je eden po-
reden oster bodék skôz presmekno. Jas, prerazmivši njega bolezen i želênje, z-ednov rokôv ober rane prímlem taco, z-tov drűgov pa prímlem za bodék i náglo ga vöskübnem z-rane, tak da se je oroslán niti nê geno, rano sem z-vodôv vö i doj zéprao, oroslán si je jo pa záčao lízat tak je je za ništerni dén nateliko zalízao, da je že namali lehko na njô stápao i vsedugonê po njê hodo. Od onoga časa mao sva ztôv zvirínov vküp živela, v-njegovoj brlogi stanovála ino se je k-meni privado. Té oroslán me je vödržao z-divjim mesom, priskrbo mi je živiš i kak dobriva prijátela sva živela. Na zádnjoj gjaji so náj obá zgrabili i razdrűžili; zdâ se pa blájžena stvár meni veselí, ka me je pá naišla ino se spomína z moje dobrôte.“
Nazôči bodoče lüdstvo se pa gori vzeme kre zahválne zveríne i zednim grlom glasno kričí: „Dobrotiven človek i zahválen oroslán naj živéta !“
Robi so podêlili slobodnost i lüdstvo ga je bogato obdarüvalo. Tak je rêšila roba njegova dobrotivnost i obarvala od smrti.
Nekaj od ravnanja z ranami i mozolami !
Vráčenje rane je eden nájstarejši sestávni delov doktorske znanosti. Prvle nego so čarobnjáki svečeniki dávno vömrli národov posküsili vráčiti betege z čarovnijo i zaklinjanjom, cvela je kirurgija, a z njov zvézi i ranarstvo. Od pradávnoga vremena so bili lüdjé, ki so zlazili v tájnosti prirode, pa so z biljk pripremili štere so pri ranaj čüdotvorno delüvali, a izbegli so kvarnom delüvanji štere kemijski preparati povzročajo či je laiki nücajo. V prvom rédi tej vrástev za zdravlenje rane stoji „Centifolijska mást za rane“ štero skoz vnogi let proizvaja apoteka Thierry. Tá màst prepreči zvužgánje, a delüje i antiseptički. Z njov se pozdigávle ubláženje bolečine, má pa tüdi čiščujoče i friškujoče delüvanje. To izküsno i poznano sredstvo ne bi smelo faliti v ni ednoj hiši rávno záto, ár se tá mást nikdár ne pokvarij, nego postàne s tem bogša čìm je starejša. 4 lončiči Thierry jove Centifolijske másti košta s pakivanjom i poštninov 57·— dinarov. Naročte jo rávno od: Ljekarne Angjela Čuvara, ADOLF-a pl. THlERRY-a nasljednik PREGRADA  br.  G1.   Banovina Hrvatska, Jugoslavija.
90
SMEŠNICE
Štera vera je več vrêdna.
Eden zagriženi katholičanski zemelski gospôd je svojega lütaranskoga hlápca na katholičansko vero šteo povrnôti.
—	Čüješ Jánoš, njemi právi, dam ti edno tele, či pápinec grátaš.
—	Jàko njim lepô zahválim gospodne, odgovorí Jánoš. Jas si tak míslim, ka je naša vera bôgša.
—	Ka je bôgša ? — ga píta gospodin. I z-koj mísliš tô ?
—	Bogme z-toga prosim jih ponízno, ár lüdjé gda se z-kém menjajo, vsigdár na to zbožnêše plačűjejo gori.
Kate ženske znánje.
Znáno je, ka je Bóra Katalêna blájžena, dobroga dűha, pobožna samica bíla i Luthera verna tüvárišica. Ali tüdi je kurážna ženska bíla, štera je možê tà vsêkla pravico, či je potrêbno bilô.
Prigôdilo se je včási, ka Luther, kí je tak vnogo predgao, je tüdi domá mogao poslűhšati kákšo ménšo predgo. Tákšega hípa je z-šále tüvárišici šegô meo latinski etak praviti : „Catena mea“ (Moj lanc). Lanc pa véže i rogáče.
Kolumbusa jâjce.
Vučitel : Vütro vam povém deca Kolumbusa jâjce hištôrijo, i ka naj bole prerazmite tô delo, vsáki vás prinesi belice, kelko od šteroga zide.
Vučeník : Gospon vučitel, mí belíc nemamo, ali mámo štiri falàtov kolbási na padláši povêšene ...
—	Tisto de tüdi dobro — odgovorí vučitel — samo li prinesi.
Tihanjski barátje : bencéšje, so siromaškoga kalavinskoga kaplána redovno šegô meli na obed pozvati. Náimre samostána ravnitel, tak zvâni „Apát“, je jáko rad meo toga kaplána za dobre njegove vôle i smêšni rezni šálnost volo. Prigôdilo se je, ka je ednôk vesprémski püšpek tüdi tam bio na obêdi, šteroga so že naprê informêrali toga visikoga gostá od kaplána dobri lástnost, kí je rávno pri toj príliki malo kesnê prišao na obed.
—	Gde so se zaműdili gospon dühovnik, ga píta püšpek ?
—	Prezbiterski gjülêš sem držao, šteri se je nika malo zavlêkao, — odgovorí kaplahan ; dvá klaftra drv bi mi hodilo, samo ka je prázna ekležije kasa ; velka škoda je, ka se je on dober Števan kràl bole nê poskrbo z naši logôv tüdi.
—	No, dam vam jas teva dvá klaftra, odgovorí püšpek, ali nê kšenki. Prvle mi povête, gde so bilí proteštánušje pred Lutherom ?
—	Milostiven gosp. püšpek — odgovorí kaplán. — Pred Lutherom je cêlo človečanstvo v-ednom velkom lágvi bilô, Luther i Kálvin sta toga lagva dober zdržétek doli pretočila, toga môtnoga i droždžé sta pa v-njem nihála.
Barátje so se skrivomá posmehávali nad ostrim odgovorom, püšpek ga je pa zadosta reznoga spoznao, ali rêč je zdržao. Drűgi dén sta dvá klaftra drv že tam bilá na reformátuške parôkhije dvorišči.
Mrtvaški voz, mrtvaški oder — kompletna obskrba pogrebov, izkopov po zmerni ceni M. Domajnko, Murska Sobota, Lendavska c. 8.
91
LEKARNA
Mr. ph. Dr. Julius de Bölcs
Murska Sobota — Aleksandrova c. 21.
Telefon št. 42. Ustanovljeno 1842
Či ščéte dobro blágo
i po solidnoj ceni küpiti specerijo, si poglednite trgovino na Lendavskoj cesti 37, (prvle Hirschl), gde dobite vsigdár ribjo melo, klejno vápno, rafijo, modro galico i. t. d.
Se priporoča
BERDEN KAROL, M. SOBOTA
(Tü se dobi tüdi Evang. kalendari.)
Klepárstvo
nájfalejše i trepéče je BRATA JUG
v M. Soboti, Aleksandrova cesta Zgotâvla vse grádbeno špenglarsko delo, pokrivanje törmov. Izdeláva strelovode. Poprávla posodo itd. itd., AUTOTAKSA (Brata Jug) vozi vsak čas in vsako smer.
CENE NISKE !
Vsàki, ki nüca pohištvo
ali pri zidanji hramôv tišlarsko delo, kak tüdi
vsa drűga v tô stroko spádajoča dela naj se obrné k
Jarnevič Peter
tišlari in drakšlari v Murski Soboti na Lendavski cesti,
ki vse strokovno i po najnišišoj cejni naprávi i gde te tüdi zadovolni. Vsákovrsten lês zdrakšlá po niski cejni!
Na zálogi má
vsefelé drakšlarsko i tišlarsko delo, kakti: stojala za korine, omáre, postele, škrinje itd
POZOR !
Na toto in onostran Müre gučijo, ka se v Soboti dobre obleke dobijo. Što si jih hče dati zašiti, more h Kuštorju v Soboto priti. Skrojil mu bode po vsakšni meri, zato mu jamči pri dobri veri. Obleka bo po najnovejši modi, kakti po velkih mestih povsodi.
POZOR !
Izgotavljam jih pa za dame in moške točno po meri in tudi otroške. Različne, obleke, süknje in plašče, za neveste in ženine, svate in tašče. Priporoča najlepše se Kuštor Evgenij po Radgoski cesti se pride k njemi.
Cenjenemu občinstvu se najlepše priporoča
Kuštor Evgen, modno krojaštvo M. Sobota
92
Misli od trplênja.
V	nebésa nišče nemre iti z sűhimi očmí.
Človeki je tak potrêbno trplênje, liki grüdnatoj zemli zimski mraz.
V	betežnoj posteli človek poslűša, Bôg pa gučí.
Kak prijétni, míli so sunčni žárki, ali dönok či vsigdár sunce síja, pôle sűho i mrtvo postáne.
Z kakšim velkim poželênjom gléda dête vö na okno iz šôle, gde se more privaditi k šolskoj disciplini i včenjê, tà vö gdé blájženoga igranja i brezdela slobodni svêt mísli gorinájti. Sledi pa, gda žé iz šôle vöostáne, vídi i z zahválnostjov pripozna, kak preveč njemi je bila potrêbna šolska disciplina i včenjé, ár je tak pôstao delaven človek i šteromi v žítki tak dosta haska vzeme.
Nájlepše rôžice na visiki skalnati planinaj rastéjo, nájlepši i nájdragši kinči se pa v zemelskoj globočini nájdejo. Tüdi poniznost, potrplivost i pred Bôgom bodôča pokornost, vsigdár v trplênja globočinaj rasté i cveté.
Jestejo lüdjé, ki pod trplênja križom preklinjajo, jestejo drűgi, ki v cáglost spádnejo, jestejo, ki bajavno, junáško vküpstísnejo zobé i brezi rêči prenášajo bolečíne i zgübíčke. Krščanski človek pa zná, da on z Bože rôke vzeme vsáko trp-
lênje, i ràvno záto se pa tüdi pašči nájti trplênja razmênje i cil. On tüdi ne mrmra pod križom i pod vdârci, nego vse tô si obrné na svoje dűše hasek.
Od ednoga indašnjega pobožnoga i vernoga človeka tô právi legenda, da je edno mrzlo, vihérno nôč k njemi prišo sam Gospon Jezuš Kristuš i proso ga je náj ga nasledűje. Té pobožen človek je tô iz srcá rad včíno. Eden čas sta šla eden pôleg drűgoga, ali ednôk se pa té naš človek oglási i začne se tôžiti, da njemi je preveč mrzlo, da ga trno zebé v nogé. Gospôd njemi mílo právi, samo li vsigdár v mojo stopnjô stôpi. I vučeník je zdaj občüto, da je bôsoga Jezuša stopnja preveč topla, skoron vrôča na zmrznjenoj i snêžnoj cesti, i zdaj njemi več nê bilô mrzlo, več ga je nê zéblo. Človek záto med trplênjom mesto tožbe, mesto mrmranja tüdi tí stôpi na Jezušove stopnje, boš vido, da več nede bolelo.
Kristuš je tüdi v trplênji pred nami hodo. Nega tákše globočíne zemelski globočin, kama bi se On doli nê spüsto. Pred našimi trplênji nam je On vzgléd, med trplênjom nam je On môč i na konci trplênja nam je On lôn, dár.
Gospodne bojdi z nami, či sunce sija obri nás, Gospodne bojdi z nami, či se zaoblačí obri nás, ne ostavi nás v veseljá i ne ostavi nás v žalosti kmični vöraj.	H.
Betežni na plüčaj
dobijo brezpláčno knigo o novoj umetnosti hránenja, štera je že vnogim dobro poslüžila. Knigo pošle PANNONIA-APOTHEKE, BUDAPEST, 72, Postfach 83, Abt. III. Z. 417, ako se zaprosi z običnov dopisnicov. Obširneje se lehko prečté v posebnom oglási na drügom mesti toga kalendarija.
93
DITTRICH FRANJO
urar, draguljar in optik
M. Sobota  Aleksandrova 25
Velika zaloga vsakovrstnih ur, zlatnin, srebrnin in očal.
POPRAVILA SOLIDNA z dvo letno pismeno garancijo.
Naznanjam
da kamnoseško obrt pod strokovnim vodstvom napre vodim
vd. Močnik Josip-a
Murska Sobota.
ŽELEZNINO
B I C I K L E
RADIO APARATE
ŠLOSARSKE ŠPARHETE
dobite najfalej pri
Nemec Janez, M. Sobota
Lastna moderna šloserija i radio-delavnica.
94
KRONIKA EDNOGA LETA
1. okt. 1939  —  30. sept. 1940.
Zemelski žítek je vandranje po velkoj pôti vekivečnosti. Dogodki našega živlênja kážejo na keliko se dájo poedinci i národí po toj pôti od Gospodna voditi. Náj bodejo vážnejši dogodki preminjenoga leta, štere eti zamerkamo,  mera naše vernosti do Gospodna, kázajôča, ka smo doprinesli, ka zaműdili i ka se pregrêšili.
Naša šinjorija je svoje rédno lêtno správišče 5. septembra držála v Soboti. V šinjoriji se je v preminjenom leti narôdilo 130 dečkov i 147 deklin, mrlô je 176 moškov i 168 žensk, zdáni je bilô 136 čísti i 21 mêšani párov, konfirmírani je bilô 210 dečkov i 220 deklin, v našo cérkev je stôpilo 9 oséb, z naše cerkve je stôpilo 9 oséb, reverzáliš je dalô na hasek naše cerkve 10 párov, na kvár naše cerkve 3 pári, v divjem zákoni je živelo 65 párov.
V naše národne šolé je hodilo 1531 dečkov i 1458 deklin, v soboško g i m n á z i j o 80 dečkov i 42 deklini, v meščanske šôle 9 dečkov i 4 dekline.
Naše cerkvene občine so mele dohodkov 543.497 dinárov, izdátkov 426.515 din, blagájniškoga ostanka 116.982 dinára.
Na popravek so dále cerkvene občine 30.587 din, fundácij so mele 88.070 din, dugà so mele 239.315 din. Na cerkev so darüvali naši verníki 40.179 din.
Prekmursko Gustáv Adolfa filijálno drüstvo je melo dohodkov 13.718 din. Poprêk spádne na vsakšo dűšo 64 par. Drüštvo je razdêlilo nasledüvajôče podpore: Apačam 1.800, Lendavi 1.000, Seli 1.000, Dômi diakonis v Nôvom Vrbási 100 i diasporálnomi dômi v Torži 100 dinárov.
Nôvi dühovniki. Letos so dokončali svoje včenjé trijé dühovniki: Lepóša Štefan z Šálovec, ki je pri križavskom dühovniki prevzeo slűžbo kaplána, Čurman Ludvik z Gor. Sláveče, kí je prevzeo voditelstvo Dijaškoga dôma v Soboti i Vrečič Viktor z Apač, ki more ešče spuniti vojáško slűžbo.
Nôvi gmajnski čestníki. V
Morávci je odebráni za podinšpektora Zrinski Štefan, v Križevci pa za blagâjnika Hári Vince.
Verenávučna kniga, štero je ministerstvo odôbrilo, se je vödála v 2.500 izvodaj. Kniga je že v 1.200 falataj razširjena med našov šolskov mladínov.
Dijaški dôm v Soboti je povékšani. Vsa dela so koštala 98.000 dinárov. Stroške je dij. dôm sam noso. Zdaj mámo v njem mesta za 45 dijákov. Kak v etom kalendariji prinešeni kêp káže, je cêla obcestna fronta zidíne nôvo formo zadôbila.
Gor. Slávečko žensko drüštvo je dalo zmálati svojo cérkev.
Vse v pogrebe strokovno spadajoče delo obskrbi takoj — podnevi in ponoči tudi na vasi — ob potrebi obrnite se na M. Domajnko, M. Sobota.
95
Učitelske premestitve. Rátkai Ladisláv je z Báčke premeščeni v Andrejce, Banfi Štefan s Turnišča v Morávce, Lippai Ela pa z Domanjšovec na Tišino.
Na Selansko cérkev, štera je v sirôvoj stávi že zgotovlena, so nasledüvajôči dári prišli vküper: Selanci so darüvali 24.023 din, amerikanski slovenski verebratje 50.380, püšpekija 5.000, Prekmursko Gustav Adolf drüštvo 1.000, G. A. drüštvo naše cerkve 4.000, žensko drüštvo v Celji 100, v Soboti 1.000, v Puconci 1.000, prekmurski verníki 51.292 din. Ves potrêbni les za rušt v vrêdnosti 20.000 dinárov je darüvao selanski vernik Lippai Lásló. Pôleg že vpláčane šume so Selanci obečali ešče 18.000 dinárov.
Svetovni dogodki zádnjega leta. Zavolo nemškoga napáda na Poljsko sta Anglija i Francija, kak njéniva zavéznika, napovedala Nemčiji bojno. Náj Nemčija onemogôči razširítev bojne, je zasédla Dànsko i Norvéško. Potom je vdrla v Holandijo i Belgijo, ár je Anglija ogrôžala njihovo nevtrálnost. Po predáji holandske i belgijske vojske so Nemci predrli Maginotovo črto i náglo prodírali v Francijo. Gda so Nemci že zavzéli Pariz i je tüdi Itálija napovedala Franciji i Angliji bojno, je Francija prisiljena bíla zaprositi
za premirje. Velki tàl Francije je zasêdeni ôsto po nemškoj vojski, nezasédena Francija pa se je naslonila na politiko osí Rim—Berlin.
Zdaj je Nemčija slobodne roké mêla za borbo prôti Angliji. Z vsikdár vékšimi letálskimi napádi jo ščé zrűšiti, pripravla pa se tüdi, náj svojo vojsko prepela prêk môrja i tak obláda Anglijo.
Italijanska vojska je zavzéla angleško kolonijo Somálijo v Afriki i prešla v napád na Egipt i Sudán. Njéno letálstvo je močno bombardíralo angleška vojàška oporišča v Sredozemskom môrji, predvsêm Málto i Gibraltár.
Nemčija i Itálija sta začnole stvàrjati nôvi réd tüdi v jugo-vzhodnoj Evropi. Romunija je mogla po razsôdbi njéni zvönejšnji ministrov pô Erdéla odstôpiti Vôgrom. Pôleg toga je Romunija nazáj dála južno Dobrudžo Bolgárom, Besarábijo i tál Bukovine pa Rusom. Potom je v Romuniji vpelana fašistična vláda i se je držáva sploh naslonila na politiko Rima i Berlina.
Zavolo svojega prijâtelstva z Nemčijov se je močno razširila tüdi Rusija. Napádnola je máli evang. finski národ. Zarobiti ga je bár nej mogla, ali vzéla njemi je dragocene obmejne krajíne. Zasédla je tüdi velki tao Poljske, priklűčila si je
Stoletne izküšnje
gučijo za BAČKO APOTEKO i za njéna znáno domáče sredstvo „BILJNO ROSO“, rastlinsko tekočo blagodát. Samo 2 kaplice, 3 čüdodelne rastlinske skuzé, nücane odzvünaj ali odznotraj, odženéjo bolečine, mantre prenehajo i se včasi počütite friškoga i prerojenoga. Stoodstotno ona dá, vse ka tü obeča! Potrebrno je samo prava „BILJNA ROSA“
iz 100-letne Bačke Apoteke.
96
mále baltske držáve, dobila tál Bukovine i Besarábijo.
Kak zádnji svetovno politični dogodek ešče zamerkati mámo vojàško zvézo med Nemčijov, Itáliov i Japonskov. Té držáve so se zavézale, ka včasi priskočijo svojoj zavéznici na pomôč, če bi edno od njih napádnola kákša držáva, štera se zdaj ešče ne nahája v bojni.
Tâ zvéza je v prvom rédi namerjena proti Zdrüženim držávam severne Amerike (USA). Záto se Amerika z ešče vékšov hitrostjov oborožüje i priprávla na bojno.
Gda se velki národi Eurôpe bíjejo za oblàst, gda nájvékšiva národa daléšnjega Vzhoda — Kitájci i Japonci — nadeljávata svojo borbo i gda tüdi Amerika brüsi svoj meč, náj po cêlom svêti zagorí plamen bojne, te prosmo Bogá, vsamogôčega Gospôda národov, náj z močnov rokôv ségne v zgodovino i navčí svêt nâjti pôt míra i zdržati zapoved lübézni!
Znamenite oblêtnice v 1941. 1.
12. I. — 70 lêtnica prve evang. cerkve v Rimi.
28. I. — 420 lêtnica orsačkoga gjülêša v Wormsi.
18. II. — 395 lêtnica Lutherove smrti.
21. II. — 25 lêtnica začétka Vordunske bitke.
17. III. — 4 lêtnica Rendtorffove smrti.
29. III. — 410 lêtnica Schmalkaldske zvéze.
4. IV. — 420 lêtnica Lutherovoga potüvanja v Worms.
7. IV.— 60 lêtnica Wichernn-ove smrti.
4. V. — 420 lêtnica Lutherovoga prišestjá na Wartburg grád.
21. V. — 470 lêtnica Dürerove smrti.
26. V. — 420 lêtnica orsačkoga kunênja na Luthera.
1. VIII. — 27 lêtnica začétka svetovne bojne.
17. IX. — 310 lêtnica Gustàv Adolfove zmáge pri Breitenfeldi.
13. X. — 160 lêtnica verske potrplívosti v Austriji.
31. X. — 210 lêtnica pregnánja salzburški protestantov.
20. XI. — 400 lêtnica Calvinove oblásti v Genfi.
27.	XII. — 370 lêtnica Keplerovoga rojstva.
K M E T J E, T R G O V C I, URADNIKI ter OBRTNIKI
zavarujte vse svoje imetje le pri edini domači
VZAJEMNI ZAVAROVALNICI v Ljubljani. Potom svojih zastopnikih sprejema vse vrste zavarovanj kakor življenje, požar, steklo, nezgode, kasko itd.
Zastopstvo : M A T A J  FRANC M. SOBOTA, Cerkvena cesta 5.
Na Reumatizmi ali na protini betežni
lehko dobijo zelo hasnovite tanàče o domáčem
zdravlenji s pitvinov, ki je točno popisana v tozadevni razprávi. To razprávo Vam sploj k-šenki pošle PANNON1A-APOTHEKE, BUDAPEST 72, Postfach 83. Abt. III. H. 216. Trbê samo napisati poštno dopisnico. Prečtite si tozadevni obsežnejši oglás v tem kalendariji.
Stalna tabla časa, kda nam živina skoti.
HAHN IZIDOR
MURSKA SOBOTA
TRGOVINA S PAPIRJEM, ŠOLSKIMI IN PISARNIŠKIMI POTREBŠČINAMI
VELIKA ZÁLOGA VSÁKEFÉLE EVANGELIČANSKIH MOLITVENIH KNIG i PESMI. »STAREŠINSTVO I ZVAČINSTVO«
VSAKOVRSTNIH TRGOVSKIH, URÁDNIH I DRÜGIH KNIG.
ZA OBČINE SE DOBIJO VSAKOVRSTNE TISKOVINE.
ZA VESELICE SE DOBI KONFETI, SERPENTIN I ZA ŠALJIVO POŠTO KÁRTE.
PREKMURSKA TISKARNA
GORIVZEME ZA ŠTAMPANJE VSAKOVRSTNE TISKOVINE KAKTI:
LISTE (NOVINE), — PLAKATE, — KNIGE, KALENDARE, — VABILA, — KUVERTE, LETAKE, — RAČUNE, — PISEMSKE PAPÉRE, VISITKE, — CENIKE, — OSMRTNICE (GYÁSZLAP), — BROŠURE, — ITD. ITD.
VSE TISKOVINE SE ZGOTOVIJO PO ŽELI,
HITRO I PO NÁJNIŽIŠOJ CENI.