'^f&^fl1***
Dne 8. malega travna lanskega leta je bil pred avstrijskim gostiščem v Jeruzalemu velik hrušČ in trušc, pravi orijentalski dirindaj. Sredi ulice, vodeče proti damašcanskim vratom, je Čakala cela vrsta voz z zapreženimi konji; južni del ceste, skozi katero se vije „križev pot", pa je bil natlačen s tropami dolgoušcev, njihovih po-ganjaČev in radovednega ljudstva. Gnečo so prerivali slepci prosjaki, v jednomer kliČoČ svoj: „Ja havadža, bahšiš, bahšiš", in voditelji karavane s svilnatim robcem, pokrivajoČim zatilnik in vrat. Dogodek, ki se je razvijal na razpotju pred gostiščem, ni bil sicer nenavaden, — avstrijska karavana se je namreč spravljala na pot v Jeriho in k Mrtvemu morju kakor druga leta, — a neČuveno je bilo to, da dragoman, g. Lo-renzo, s katerim se je bila karavana pogodila, naj priskrbi vse za pot potrebno, ni držal pogodbe. Vozovi niso prišli točno, in Še ti, ki so prišli, bili so neokretni, prekriti, starinski kakor Noetova ladija. Nekateri konji so bili tako mršavi, da niso mogli izpeljati voza izpred gostišča. „Tako pa se nismo pogodili", vzkliknem nevoljen, izstopim iz voza in hitim k drago-manovemu sinu — njegov oče je namreč že odhajal proti Jerihi, meneč, da je vse v najlepšem redu — naznanit mu v imenu karavane, da je pogodba neveljavna in da si vzamemo na pot drugega dragomana. Pritrjeval mi je tudi globoko užaljeni veleč. gosp. Joch, vodja avstrijskega gostišča, rekoč, da kaj takega se doslej še ni pripetilo ne gostišču, ne karavani. Dragomanov sin je vil roke, plakal, obeČaval, da hoče brzo priskrbeti boljše vozove in konje, a mi se nismo dali omehčati. Vendar, ker je g. Lorenzo vsakkrat vodil avstrijsko karavano k Mrtvemu morju in ker nam je oni dan bilo težko dobiti si drugega vodnika, zato smo se ga naposled usmilili. — „Bodi!" odgovorim, sporazumevši se z drugimi sopotniki, „popeljete nas popoldne ob jedni; dotlej mora biti vse v najlepšem redu.   Vendar, ker ste vi
(Spisal dr. Fr. Sedej.)
krivi, da izgubimo danes pol dneva in je čas denar, utrgamo vam plačilo za pol dneva." „Si Signore!" de nato dragomanov sin, globoko pripognivši se, ter jo popihne s svojim pratežem in osobjem.
Oj ti Lorenzo, potomec italijanskega naseljenca in dedič slavnoznane italijanske nered-nosti in nezanesljivosti! Zaslužil si, da ožigosam tu tvoje ime in svarim vsakega jeruzalemskega romarja pred teboj.
Ko sem se opoldne vračal z Oljske gore, videl sem pred gostiščem že vse za pot pripravljeno, točneje in bolje kakor zjutraj.
Ob jedni popoldne zasedemo vozove in konje. Na čelu karavane sta jahala Lorenzov sin in mlad tirolski Častnik, člen naše karavane, ki si je bil v Jeruzalemu kupil šarno arabsko opravo za konja, da je razenj majalo samih pisanih trakov in šopkov ter se vse lesketalo srebrnega lepotičja. Njima so sledili vozovi, v katerih je sedelo drugih petnajst romarjev, med njimi tri ženske. Na zadnje so drobili stopinje štirinožni osli in dvonožni njih poganjači mukari kot  „agmen novissimum".
Do novejšega Časa so potniki proti Jordanu večinoma le jahali, ker je bila pot slaba in razdrta. Odkar pa vozi od Jafe do Jeruzalema železnica, in turška vlada nekoliko bolj skrbi za ceste, rabijo karavane od Jeruzalema do Jerihe tudi vozove, kar je romarjem, zlasti ženskim, jako ugodno.
Vozeč se imenitno navkreber po jedini vozni ulici jeruzalemski, pridemo kmalu do dama-šČanskih vrat Bab el 'Amud, kjer sedi turška straža, in skozi nje izven mestnega zidovja. Pred vrati so se utaborili pod bornimi šotori Beduvini, divji sinovi puščave; okoli njih pa so se pasle Cede, njihovo jedino posestvo, in igrali poredni otroci. Beduvini ne smejo v jeruzalemsko mesto. Kdo bi tudi dal prenočišče tem orijentalskim ciganom ? Zato se srde na vsakega meščana, Še bolj pa na ptujce. Njih plame-neče oči so švigale proti nam srd in nevošcljivost.
PrišedŠi iz damašČanskih vrat, ki vodijo proti Damasku in so zavarovana ob straneh z