343 Kmetijstvo. Hrana in človeška sreča. Prisvoji si srečo. In potem pojdi od mesta do mesta, od trga do trga, od vasi do vasi ter podučuj druge. Vsakdo hrepeni po sreči in vsakdo lahko postane srečen. Srečni smo pa, ako smo vsled vsakoršnih okol-ščin popolnoma zadovoljni, to je, da istotako zase kakor tudi za druge mnogo dobrega storimo. Kaj pa je ta popolna zadovoljnost in kaj je vsakemu rasodnemu človeku namenjeno? Zadovoljen je vsak, kdor je telesno in duševno zdrav in krepak, kakor narava zahteva, kajti moč in zdravje podeli človeku življenje. Kdor z veseljem in mirno dela in stvarja — kajti nikdo naj ne preklinja dela; kdor svoje misli in duševne zmožnosti blaži, širi in tudi vporablja — kajti na ta način postane gospodar sveta; kdor se duševnih čednostij,|in sicer v prvi vrsti sočutja, ljubezni in pravičnosti navadi, ter iste ne le ohrani, temveč tudi povikšuje, ker le to ga naredi notranje zadovoljnega; kdor si vtrdi čut za blaginjo, vzvi- šenost in lepoto, kajti le od teh sme veselo in hvalevredno življenje pričakovati, ta bode tudi zadovoljen. — In radi tega se bo vsak pameten človek ogibal vsega tega, kar bi ga privedlo v nesposobnost, slabost in bolezen, tega kar bi povspeševalo njegove slabe in telesne in duševne lastnosti, kar ga ponižuje in kar ga stori sužnja ali svojih lastnih strastij ali pa tuje samovolje. — Človek naj tedaj vedno in vedno skrbi le za blaginjo, pravico, lepoto in vzvišenost in naj zatira vse ono, kar bi ga pogubilo, osramotilo in v duševnem ali telesnem napredku zatiralo. Kako nam osrečiti samega sebe, kako vse sploh, kako nam skrbeti najbolje za svojo osebo in kako za splošno ljudstvo? To vprašanje rešimo vestno in pravilno, ako posnemamo naravo, našo voditeljico, ter se ž njo družimo, ali pa, ako se s trdno odločbo vrnemo v njeno naročje, ce smo se ji odtegnili ali če smo celo od nje odpadli. Pri vsem tem pa je potrebno, da vemo, kako si moremo in moramo pridobiti telesno zdravje in moč. Dolžnost vsakega resnobnega in vestnega človeka je, da stori le to, kar je dobrega in da obrača dobro po svoji moči najbolje. Kako se preživimo in si ohranimo lepo telo temeljem čednostij? Zdravje in moč telesa je največja sreča, temelj vseh duševnih del in moralnih vzvišenostij. Kdo bi dvomil, da je točni red, priprostost in zmernost v jedi in pijači in pri vseh drugih opravilih jedini pripomoček, s kojim si pridobimo stanovitno telesno in duševno zdravje in čvrstost ? Če je stvar tedaj taka, potem je pa naša sveta dolžnost, da te glavne čednosti in ne le sem ter tja spolnujemo, ampak, da si jih tudi stalno prisvojimo. Moralnih stvarij si ne moremo po godu izbirati. Spoznanje boljega postane notranji glas, kategorično povelje, katerega posledica je pokorščina. Vprašanje je, nele kako, temveč tudi kaj naj zavživamo. One prve čednostij so le pot, tako rekoč, mejišče novemu življenju, katero vsem ljudem moč, vspeh in mir zagotovi. Kako naj si pa to njihovo oblastvo vravnamo, s takšno vsebino naj napolnimo očrte one vzorne podobe, katera nam je pred očmi? Druge potrebnosti za umevno in dostojno življenje da skrbno sna žimo telesno kožo, krepimo pljuča in mišice, ne omenjamo tu, temveč priobčimo le to, kako nam je za kri skrbeti Ako je resničen izrek, da človek je kar je, potem si moramo staviti vprašanje, kaj naj jemo in pijemo, in kaj naj opuščamo? V obče ne bode nikdo ugovarjal, ako trdimo, da naj opuščamo vse, kar nam je posredno ali neposredno škodljivo, vse kar nas razkači, naše strasti spodbuja, naše čustvovanje moti, tedaj naš notranji mir kali in telo in duha vzgodno slabi in poraza, dušo ponižuje, čustvo lepote kali in našo moč drobi. Ako se pa mi kot z zakladom uma obdarovana bitja spoznamo, moramo toraj umu slediti. Dovoljeno je, kar komu dopada, pravi modrijan, a nasprotno. »Dovoljeno je, kar se komu spodobi.u Ogibati se moramo toraj tega, kar nas poraza uničeva, onečašča in to ne pove nam samo naš razsodni um, temveč tudi nravnost sama. Mesne jedi v obče niso prikladne, ker so škodljive. V jednem obziru ni dvombe, kaj provzroča taka škodljiva hrana. Zatoraj moramo skrbeti, da se iste ne navadimo, da ona ne postane zatiralec naše proste volje. Dasi je ne popustimo popolnoma, vendarle si moramo ohraniti svobodno voljo in moramo skrbeti, da spolnimo svoj sklep. Kdor ne more tega spolniti, naj trdno sklene to staro in trhlo življenje na mah in popolnoma opustiti. Pot do nravnega življenja, takozvani vegetarizem, nevpo-števa mesnih jedil in izobča taka iz svoje kuhinje in sicer ne le zato, ker so telesnemu zdravju škodljiva, zapravljiva, in ker se strinjajo tudi z neizrečnimi nevarnostmi za zdravje in čistost duševnega življenja. — (trditev koja je mnogokrat dokazana in ne more biti nikoli ovržena —) ampak tudi zato, ker služi v obbramo človeškega življenja po višji oblasti pravice in nravnosti. Tu smo vegetarizem omenili le radi njegove gospodarske in socialne važnosti. (Dalje sledi.) 351 Kmetijstvo. Hrana in človeška sreča. (Dalje) Se-li more vegetarizem dejanski izvesti? Ni nam treba dokazovati, da zamore vsakdo vegetarično živeti, temveč, da je vegetarizem za življenje vsakega posebej zdrav in blagovit. Vse to dokažemo s pomočjo spričb imenitnih mož in ljudstva, s primero z živalstvom, z dokazom, da pri današnjih okolščinah kulturnega ljudstva večina ljudij ne bi se]mogla preživeti z ono mesno jedjo, kojo navadno znanstvo zadostno v preživitev imenuje, kajti mesojedci bi se spridili, in ravno skušnja nas uči da se uprav ona ljudstva ali deli ljudstev, koji žive vegetarično, razcvitajo in za zdravo kri skrbe in slednjič tudi pa iz znanosti organične kemije. Ako nas kdo vedno nadleguje s kako vednostjo, koja naj dokaže, da vegeta-rična hrana ni vpeljiva in koristna, da celo ni mogoče se s tako preživeti, naj se nas raje ogiba, ter naj nas pusti v miru s takovo vednostjo, zoper kojo se toliko posa- 352 meznib ljudij, večina rodov in ljudstev z vso silo opira. Mi in naši privrženci se bodemo „neznanstvenou napre, preživljali v popolnem zdravji, močni v duhu in sklepu „neznanstvenoa nas ne bode bolezen obiskala, ali pa, ako smo se je nalezli, jo bomo kmalu izgubili, »neznan« stveno, — od tega svet&, kakor luč, ko je stenj je dogorel, ne pa kakor ona, kojo veter sem ter tje piha in jo slednjič prerano ugasne. Mogoče je, da bodemo neznanstveno to znanost, s kojo se ponašamo, sami preživeli. — Naj živi znanost, le vprašanje je, ktera? Ali pravo zdraviloznanstvo t. j. znanstvo nravnega, srečnega življenja, ali pa ona prevzetna znanost, radi ktere zdravniki mučijo živali in oni, ki stavijo osepnice, ktera, mesto da bi se sama po naravi vedla zahteva, da se ta po nje ravna, ktera palčnice pritrjuje in jo hoče s pomočjo nožev, klešč in strupa prisiliti, da resnico pove, kojo resnico mi prostovoljno od nje izvemo. Prihodnjost kmetijstva. Tudi v tem obziru že v početku zavrnemo vsak prazen ugovor, bodi si proti našemu uku, bodi si proti naši veri. Nekateri vprašajo, kaj pa bode iz kmetijstva živinoreje in ribarstva, ako začnemo drugače živeti? Mi pa vprašamo : Ali je sedanje kmetijstvo s kulturo sladkega korenja in cikorije, z rejo pitane živine in žganjem spojnih pijač kaj tako koristnega, izvrstnega in nedotakljivega ? In kdo je še kdaj pri zboljških in obnovitvih vprašal : Kaj bode iz tega in onega ? Kaj bode iz voznikov, ako se bode blago prevažalo po železnici in parobrodih, kaj bode se zvezo čez gore, ako se napravijo podzemeljska pota. Kaj bode iz predpravic stanov, ako bode pravičnost zahtevala svobodo in državljansko jednakopravnost ? Ali naj tudi kadenje tobaka in pitje žganja priporočamo zato, ker se toliko ljudi s prodajo te stvarij preživi? Kmetija se bode ravno na ta način časoma predru-gačila; obdelovanje vrtov se bode vedno bolj in bolj širilo, kajti dokazano je, da, ako se ljudstvo vedno bolj in bolj množi, se poljedelstvo predrugači, kajti množenje ljudstva spodriva vedno in nepremenjo klavno živino in pašo in če ljudje ne bodo preje do boljšega spoznanja dospeli, se bo vegetarizem vsled okolščin šiloma pov-vzdignol. Potem bodo pa tudi velika mesta — te vodene glave — držav — v svoji neprimerno nagli množitvi od-jenjala in šla rakovo pot. Sicer pa tudi drevesa ne rastejo do neba. In tudi naša stvar je le drevesec, ktero počasi pa ravno raste, kakor hrast in bode svoj čas daleč okoli sebe svoje senčnate veje prostiralo. — V obče človeški-gospodarski-socialni blagoslov vegetarizma. Pravimo, da ima vegetarizem v sebi moč nas zdra-veje in močneje, krotkeje in srečneje storiti. In ravno zato, ker ima tak mogočen upliv, je najvažnejše sredstvo v gospodarskem in socialnem obziru, kajti to kar splošno za razcvit vsega ljudstva in vsakega posameznika velja, velja tudi za družbo in za ljudstvo in postane vsled svobodnih mislij ali pojedinčevega delanja, življenja polna in oživljena zgodbinska resnica. Ako vegetarijanec ložej več časa in bolj z veseljem dela, ako ga njegova zadovoljnost z malimi nečimurnostimi in zapravljanja njegovih zaslužkov in njegovih telesnih in dušnih močij ako ga treznost volje od neugodnih trenotkov in skušnjav z neko sigurnostjo odvrača, ako je po sredstvu primoran vsa dobra dejanja in dela zase in za provspeh drugih, za duševno in moralno žlahtneje skrbeti; ako je zdrav na telesu in na duši, so to prednosti prve vrste zanj, kakor tudi za družbo; vže s tem bi bil ta velik socialen namen vegetarizma tako dokazan, da bi ga države in družbe radi ohranjenja samega sebe in radi svojega napredka moralo na vse moči podpirati in ljudstvu, visokim kakor nizkim slojem vegetarične gostilnice napraviti, v kojej bi se bolje nego povsod za majhen denar postreglo. — Gospodarska korist vegetarizma. Socialna zla in njih odprava. Gospodarske koristi vegetarizma so neizrečeno velike, socialno važne in pomembne. Veliko socialno zlo je, ako se ne le posamezne, temveč celi razredi ljudstev z dohodki svojega dela ne morejo preživeti, ali pa ako se le težko preživljajo. To se pa odstrani na dvojen način in sicer, ako se plačilo za delo poviša, ali pa če se dotično plačilo na boljši način vporabi ali pa oboje skupaj. — Tukaj hočemo govoriti le o slednjem, prvo samo mimogrede omenivši Mi zahtevamo, da so plačila vsaj taka, da se delavec se svojo družino ne-le zadostno preživi, temveč tudi, da biva v zdravem stanovanji, da se snažno oblači in da si pri-bavi sploh vse ono, kar je pravemu in primernemu življenju potreba. Besedo »delavec" pa si mislimo v najširjem pomenu. Vsakdo, kateri s svojo močjo in se svojo vrednostjo družbi ali gospodarju pošteno služi je delavec. Naj se dela s telesno ali z dušno močjo, on je vendarle služabnik velike družbene skupščine in pridobi s tem pravico, da more zahtevati, da ga društveniki varujejo in dostojno prežive. Iz navedenega sledi točno, da ne moremo se strinjati s zahtevkom, da se ne bi mezde ali plača delavcu tolikanj vravna le, da jim je dostojno življenje zajamčeno. 360 Kmetijstvo. Hrana in človeška sreča. (Dalje) Kaj zahtevamo od delavcev? Vsak delavec, bodisi višje ali nižje vrste,|naj gleda, da bode izhajal kolikor mogoče z malim in naj tedaj živi priprosto, kakor je človeku dostojno, kajti požrešnost in pijanstvo ni človeka dika, ono znači le oilkano živinsko naravo v človeku. Sosebno oni, kateri v socialni sili ne naprej ne nazaj ne vedo, naj si prizadevajo, da postanejo in ostanejo neodvisni. Drugi, kateri pa sile ne trpe, bodo k temu, vsled boljše naobrazbe in vsled svoje vesti sami prisiljeni. Izkušnja nas oči, da, ako se seme kake vzvišene misli v plodovito zemljo človeškega duha vseje, bode pognalo — rastlo in slednjič se razvilo in raze velo v visoko in močno drevo. Vsaka vzvižena misel bode premagala prej ali slej svojo nizko nasprotnico. Zemlja je velika in široka, da, celo obdelane dežele imajo tu še dovelj prostora za neštevilno množico ljudij, ako bi ljudje le enolično in nravno živeti hoteli, in vegetarizem je radi tega naraven, dasi ni nikak navlaščen in vnet pro-tivec izselstva, v kolikor se vsled tega domovini izvrstne moči ne odvzame. Koliko se potroši za mesne jedi in koliko za vegetarične (rastlinske). Za življenje, za dobro in zadostno življenje, je zelo malo potrebno. Angleški zdravnik T. L. Nikolos, dokazuje v svojem izvrstnem spisu: Kako se človek zadovoljno in zadostno s 5. groši ali 25 kr. vsaki dan preživi. V njegovih in mnogih drugih spisih so navedene točke, v katerih se kriva vera zavrača, kakor da bi bilo meso najbolj izdatno, kakor da bi meso le iz mesa postalo, kakor se brezmiselno opetovano povdarja, ne da bi se mislilo na razumne kulturne živali, ktere si svoja lepa telesa le z najnavadnejšim živežem zadobe. Različni zrnski dozorki so jedernateji in ceneji živež, kateri služi tudi večini človeštva, nego mesni živež. Naša žita, kojim se prištevajo koruza, riž, vse vrste jagod, ovočje, zelenjava, korenine, čebuljice, gobe in več druzega, tudi jajca, mleko in sir popolnoma zadostujejo, da se človek zadostno preživi, in ker se lahko in ceno in obilici dobe, je mogoče vsikdar razna, dobro okusna jedila iz njih napraviti. Najboljša in popolnem zadostna hrana je kruh oziroma moka in krompir z nekoliko oljem in sadjem. Meso pa, je le draga in škodljiva potrata, isto je škodljivo ne le zato, ker se toliko bolne živine zakolje, in ker celo večina pobite živine ni popolnoma zdrava in se v njej večkrat breštevila takozvanih šeškarjev ali parazitev nahaja, ampak tudi zato, ker meso srce, in prebavljanje vzdraža in v slednjim gnilost povspeša in vsled živalskih izmečkov, koje ima v sebi, telesnim organom delo nepotrebno oteža, da, celo vsakovršne bolezni provzroča ali jih k temu povspeša. Trganje po udih in revmatizem (prehlajenje) kamen, srčne bolezni, sušica, debelost itd. so cesto žalostni nasledki. Da je pa meso najdražji živež kaže sledeča: Razpredelnica: Živež beljak /0 o o S *¦> t—t O o In* ttf) vi /a kg velja vinarjev ------------------------ l kg. velja vinarjev -------------------------- -1 a 1 krono [ jednota živeža. -H» yt N pusto meso . . . 200 30 m^^_^ 75 150 727 mastno...... 170 230 — 80 160 962 16 5 35 — 70 140 664 gnjat (pleče). . . 24 0 36 5 — 150 300 765 telečja jetrca . . 177 2-4 — 70 140 683 kurja jajca ... 130 12 0 — 50 100 1010 kravje mleko . . 3-9 3*5 46 9 18 1922 posneto „ ... 40 08 475 5 10 3017 mastni sir ... . 29 5 30.0 2*0 95 190 1261 pusti „ .... 350 80 2.0 50 100 2010 025 875 0 25 120 240 1000 pšenična moka . 10'5 10 72.5 25 50 2190 ržena „ 110 1-75 71 0 20 40 3281 ovsena „ 140 60 63 4 20 40 4085 70 0 5 76 0 20 40 40 2812 4337 230 2 0 1 v/ \y 52 5 20 24 0 20 540 20 40 4500 bob....... 240 1-8 535 20 40 4472 1-75 02 20 0 3 6 4492 10 016 100 8 16 1032 cvetno zelje . . . 2-8 02 4'5 140 280 68 koleraba..... 1-25 01 60 4 8 1568 kapus (beli ohrovt) 13 0 14 50 8 16 761 zeleni grah . . . 5*6 04 12*3 20 40 1037 beli kruh .... 75 08 525 25 50 1848 rženi „ . . 60 05 480 13 26 3180 361 Da bo ložje razumeti kakovost jednot živeža, ko je so navedene v zadnjej vrsti navedene razpredelnice omenimo nastopno: Na pr. Jednota živeža za grah je 230 x 5 = 1150 20 X 3= 60 525 X 1 = 525 1735 1 kg. graha tedaj nadomesti 1735 jednot, velja 40 vinarjev, tedaj dobimo za 1 krono -------—-------= 4337 (jednota graha). Ako se tedaj meso kupi, sa mora plačati vrh tega še 70 — 80% vode, koja zadržuje beljaka in ogeljnih hydratov nego meso. Ako stremo bob, grah ali lečo tako, da dobimo 1 kg krvi, nas to velja k vačjem 90 vin. pri pšenični moki kr. 180, pri govejem mesu pa 7—8 kron. Meso je tedaj 3—8 krat tako drago, kakor temu jednaka rastlinska hrana, in vsled tega pa nimamo od mesa nikakih prednostij. — Humbold pravi, kjer je-den mesojedec živi, lahko se 10 rastlinojedcev preredi, Razven tega je pa meso tudi, kakor smo že omenili, nevarna hrana in sicer zato, ker je le jednomerna hrana kajti meso ima le beljak in mu manjka skorej povsem cgelnih hydratov in tako potrebne redivne soli. — Filozofija za življenje od učenjaka Voit-a in drugih nas uči, da človek nikakor ne potrebuje toliko beljaka, kakor je splošna misel in kar kriva vera mesojedcev še vedno trdi. Na ta način so mesojedci v nevarnosti, da se jim zastajajoče stvari v krvi in žilah naberejo, kar more biti izvir za marsikojo bolezen, v prvi vrsti pomenljivim boleznim kakor trganja, nahoda in bosezni obistih ali jetrih itd. — (Dalje sledi.) 369 Kmetijstvo. Hrana in človeška sreča. (Dalje) Dokazi za vegetarizem. Ne oziraje se na dežele kjer si ljudje svojo hrano v živalstvu iščejo, oglejmo si kraje, kjer je človeški rod (sadje — zrno) — rastlinojedec. Iz teh izvajamo svoje trditve! Ljudstvo starega veka je napredovale, kolikor časa je zmerno in bolj vegetarično živelo. Dandanes živi stotero in stotero miljonov ljudi skoraj le od riža z najmanjšimi stroški, drugi se zopet prežive s koruzo, pšenico, ržjo in s krompirjem. Kitajci, Arabci, turški vojaki in težaki, kteri se ne prežive z mesom, so nepremagljivi v delu, moči in stanovitnosti. Močni in zdravi Škotci in Irci se največ le z ovseno moko, krompirjem in maslenim mlekom prežive. Angležki poljedelci delajo vsaki dan 12—15 ur živeči se s pšeničnim ali z ječmenovim kruhom in s krompirjem. Pa tudi s kako malim živežem delavci pri najtežjem delu izhajajo vidimo na jugu, kakor na severu, pri vseh narodih. Če bi se pustili podučiti, izvestnoLbi popustili vsa vgonobljiva in uničljiva jedila. Ali so pa na drugi strani premožni stanovi onih narodov, koji vživajo kar hočejo zdravi, krepki in trdni? Človeški rod bi polagoma izmiral, ako ne bi vedno nove in zdrave toka krvi uvajala vrsta nižjega, nravno živečega ljudstva v višje stanove. Primerimo meščane, kteri večinoma meso jedo, s kmeti, koji se večinoma z vegetarično hrano prežive, in stavimo vprašanje, kteri so bolj zdravi, krepki in vstrajni? Isto tako nam priča toliko imenitnih mož umetnosti in vede, kteri se odlikujejo se svojo zmernostjo, se svojo neizrečeno priprostjo v jedi in pijači in pri tem pa so vstvarili velikanska dela in svetu najbolje služili. Da, smelo rečemo, večma onih, koji so si kot učenjaki, umetniki ali pesniki nesmrtno čast pridobili, so se ali popolnoma ali pa vsaj približno po naših pravilih vedli. Obilost živeža. Nakteri mislijo, da, ako se ne je mesa, se mora zato v velikej obilici druge manj znatne hrane zavžiti. — Toda to ni prav, ker je, kakor dokazano, meso dražje, a ne jedrnato. Meso ni nič druzega nego potrata. 15—16 kg naše tekoče krvi ima blizo 43/4 kg trdih del v sebi. Vsakdanja izguba porabljenih in nepotrebnih snovij, ktere se po raznih potih izgube, znaša povprečno več nego 200—250 kg., suhih, trdih t. j. vodeprostih snovij. To je tedaj mera za nadomeščenje potrebne hrane. Kar je več, ni potrebno, temuč škodljivo, ker tako telo s prebavanjem in izmečkom tega, kar je preveč nepotrebno izrabljamo in vsled tega svoje življenje kratimo. Vse take pogreške življenja smatrati imamo vedno in vedno napredovalnim samomorom. Pri nas umrje malo ljudi navadne smrti, zavoljo starosti, onemoglosti. Ali marazma, največ jih je, da si počasi, a gotovo življenje kratijo sosebno vsled nenaravne mesne hrane, ktera človeku tudi čut za pravo mero jemlje in ga vbrezmernost zapeljuje. Pri mesojednih Eskimcih je 50letna starost uže visoka, pri Evrcpcih lOOletna, pri Arabcih, koji se z datelji žive pa 200letna. Za pijačo naj se nikdo ne briga; voda ne stane ničesar in je najbolj zdrava. Drugih pijač ni potreba zavživati, ali pa vsaj zelo v previdni meri. O žganju ne bi trebalo pametnemu človeku niti govoriti. Ono je zvesta družica mesu in se bode tudi s tem izgubila Kadar bode kulturni svet od te dvojne kuge oproščen, bode se zopet na krepko in častno mesto prvotno zdravega človeštva vspeti mogel. Nečednost protinravnega življenja. To kar preveč zavžijemo, je onim, kteri z žuljavimi rokami in v potu svojega obraza živež pridelujejo in drugim pripravljajo nepotreben trud napravilo, jih je nepotrebno obrabilo, jib je v boljši vporabe svojega začasnega življenja in življenske moči oviralo. Vrh tega so tem, ki so nagnjeni zmernosti in priprostosti v slab izgled oni, kteri socijalno visoko stoje vsled svojega nezmernega in nespametnega življenja. Med tem, ko se bogataši ob obilo obloženih mizah pasejo, biva jim cesto brat in sorodniki v slabem stanovanju in vsled slabe hrane hujša in mre, kolikor dasi se privržencem torije bratovske ljubezni štejejo, čeravno ne v duhu, vendar le radi zunanje dostojnosti naše kulture. Dokler nas zadolženo, ubogo in revno ljudstvo na pomoč kliče, dokler ni še vsakemu najpotrebnejše zagotovljeno, kar mu mora biti zagotovljeno in on pogreša najmanjši zahtevek življenja brez lastne krivde, toliko časa je tudi vsaka nezmernost in požrešnost več nego-le slaba čednost, ona postaja celo nečednost in greh v popolnem pomenu besede. 375 Kmetijstvo. Hrana in človeška sreča. Svoboda, neodvisnost Kdor zmerno živi in vsaki dan zase le 50 — 80 vinarjev vporabi, si pridobi najvišja posestva — svobodo in neodvisnost. Odkrižajmo se svojega poželjenja, ktero nas neizmerno tare, te sužnje navade, praznih mislij, prevzet-nosti, boječnosti. Živimo zadostno in mogli bodemo celo žugajoči revščini nasprotovati, kajti to malo, kar zahtevamo, se zlahka dobi in naša malopotrebnost nam bode v boljših dnevih kak vinar prihranila. S tem se pa bomo tudi osvobodili proti drugim, pridobili si ono pravo svobodo, katera prekosi vse visoko cenjene politične tolikrat tako varljive prostosti. »Boječa misel boječa negotovost0 nas ne bo motila, ostali bodemo mož beseda v vsem dejanji in nehanji. Čeravno vam je revščina določena, pokažite vsekako svoj pogum. Korakajte srečno mimo istih, ki do sedaj v pohotnem razkošju žive in bodi vam vaša zadovoljnost mera zmage nad njimimi. Kolikor več kdo zahteva, kolikor bolj razvajen, nezmeren in poželjiv je, tem bolj se mora ponižati, vdati in prodati. Za čašico žganja, za kak zajuterk ali za mal denar proda brezvestni volilec, dasi prost mož, svojo pravico onemu, koji mu največ ponudi ali obljubi, ali koji najbolj laže. Da si za-dobi dobro življenje, se prilizuje in hlini poželjivec in prilizenec, ponižuje se trgovec, pozabi svobodni meščan na svoj ponos. Imenitni Franklin, jeden izmed najimeni-menitnejših izgledov našega življenja pravi: „kdor se more preživeti s puiingom (iz moke za kruh) in z vodo, ta ne potrebuje nikakih dobrohotnikov." Resnično svoboden mož, samostojen in vsled svoje lastne pomoči pri delu za družbo sam svoj gospod, ne bode nikedar sluga ali suženj drugih, njemu velja Go-the-jev rek kot navodilo za življenje: >Allen Gewalten zum Trutz sich erhalten Nimmer sich beugen, kraftig sich zeigen!« ali po naše: 376 >Vsem oblastim vkljub se ohraniti Brez poklonov, čvrst, ponosen biti!« Skopost dela. Sreča zado v oljnosti z malim. Očitalo se nam bode: „Vi delate — seveda na povelje — v prid gospodarjev, kapitalistov, posestnikov in zapovedovalcev. Ako vas ubogamo, se bode naše plačilo manjim zahtevam za življenje primerno znižalo in mi nismo slej nič boljši nego prej. Mi potrdimo, da je to oporekanje na polovico opravičeno. Pri današnjih okol-ščinah, ko strastni prekosljivi zaslužek, takozvani prosti izber moči po postavah in poveljih še ni zadostno vrejen in omejen, ko ponudbe in vprašanja skoraj same delo in zaslužek odločijo, bi se morali delavski zaslužki v obče znižati, kakor hitro bi se druge vrste delavskega ljudstva odločile po vegetaričnih pravilih priprosteje in ceneje ži veti. — Boj za obstoj med severnimi Amerikanci in Kitajci v Kaliforniji je zadosten izgled temu. Zato pa mora biti vegetarec, |kteri svoj uk dobro in pravilno premisli in kteri le na večje in večje razširjenje vegetarizma računi, povsem in popolnem zmeren socialist. To pa zato, ker mi vegetarci se potegujemo zato, da se plačilo vsa-koršnega dobrega in poštenega dela nikakor ne zniža, temuč da se to plačilo poviša, ali pa vsaj, da se glede na vsotni dobiček po pravici in delavcu vprid določi. N&jslabejša aristokracija socialno mogočnejšega je pa de-denarno vladarstvo. Z veseljem pa pozdravimo vegetarci vsako preuredbo, ko jo hoče odstraniti to denarno vla-darstvo. Uradnik je delavec družbe in ona mora ?a svojega uradnika skrbeti in mu njegov zaslužek po pravilih poravnane pravice kolikor mogoče odobriti. Kmet ima svoje posestvo kot fevd, pa lahko zgubi, kakor vsaka družba, vsako imetje. Delavci raznoterih obrtnij se združijo, vsled česa se male obrtnije vedno bolj zmanjšajo, in kapitalizem si pa podlago vtrdi itd. Pa tudi toliko časa, dokler smo še v nepopolnih razmerah sedanjega gospodarstva, in vže sedaj bode vegetarično življenje zadobilo dobre nasledke. Delavec se bode z gospodarjem v primeri srečnejšega štel, ker ima vsak telesni in dušni napredek svoje plačilo in kaj bi mu drugače pomagalo, čeravno bi si vedno pridobil, več zaslužka, pa ga ne bi bolje obrnil nego poprej. Kazven tega pa bi ljudstvo, ktero bolje po pravilih vegetarizma živi, samo zatiralo slabosti in grdosti naše moderne kulture in socijalne čednosti v državi bolje razširjalo in veljavnim storilo. Politika socializma nas tu nič ne briga, kar hočemo je še vsako politično tendenco združljivo, kajti ta le prihaja iz okolščin in slučajev, nikoli pa se ne da splošno deločiti. Kako se zaslužek dela obrne. Živeti umeti Delavec kakoršen mora biti. Kako naj delavec plačilo, kojo mu gre, obrne? Ne za nepotrebno mesno jed in pijačo, kajti za te nižje nagibe več vporabiti nego je potreba, bilo bimalovredno in sramotno. Boj se ne gre za uživanje življenja, čeravno so bogati stanovi slab izgled ubogim in dobro življenje imenujejo isto, ako jednostransko in malovredno, za telesne počutke, za veselje izvirajoče iz vživanja jedil in pijač žive. Ali je oni najsrečnejši, kteri najbolje in največ je in pije? B9de se pa tudi izstradan delavec bolje počutil, ako se nekega dne pri polnej mizi mesto bogataša nadomesti. Blago mišljenje, dostojnost in prava oblika duha in srca, notranji mir in veselje k življenji ni nikakoršna prednost bogataša, plemenitnikov, takozvaoih omikancev umetnost življenja je vsakemu tudi manj premožnemu podarjena. Seveda je nje naloga vedno nova poželjenja spodbujati, izumevati in vstvarjati, toda ne slasti grla in želodca, katere so z malim najbolje zadovoljne, temveč višja duševna in srčna poželjena. Ako se delavcu glede najobširnejše misli na jedni strani posreči, dohodek svojega dela po okoličanih povišati, on pa po drugej strani najbolj priprosto živi, mu bode tudi mogoče, da si potrebno za olepšanje in opravo življenja prištedi. Kar mu je preveč, naj obrne za dobro, zdravo obleko, za dostojno stanovanje. Naša slednja želja za njega je, da si pridobi za svojo rodbino zemljišče, vrt in hišico, in ta želja je opravičena in spolnjiva, glede na pametno vzgojo in poduk otrok, pri katerej priliki pa ne mislimo na vzgojo ali omiko, ktera se le na slepoto in ošabnost ozira, temveč na pravilno oskrbo telesa vsled gibanja, vsled svežega krepilnega zraka in kopališč, na njegovo lastno višjo iz-obražnost, vsled čitanja in potovanja, izletov v prosto naravo z ženo in otroci in slednjič vsled djanj ljubezni do bližnjega pri svojih bratih. Naj pa tudi pomisli, da vsled nravnega življenja ne glede na zapravljivost v jedi in pijači ne bode nič več ali vsaj zelo poredkoma zdravniku in lekarničarju svojih davkov plačeval, da ga bodo bolezni mnogo redkeje od dela zadrževale in ga na be-raško palico spravile in da bodo muke bolezni, ako ga vendarle obiščejo, ložej prenašal. In če delavec za zboljšanje in oplemenitbo svojega življenja skrbi, potem še le bo smel upati po vsem na sočutje vseh prijateljev človeštva in si bode tudi pridobil pripomoč socijalizem povspeševati, ne pa ako je sužen svojim poželjnostim do mesnih jedih, akkohola in nikotina zastrupljen od teh, čmeren, nezadovoljen, poln nevošlji-vosti in sovraštva, ako hoče svoje zahteve na divji način uveljaviti in izziva upor pametnikov. Ako po naših pravilih dela, potem postane lahko najimetnejši obnovitelj bolne društvene skupščine. Vegetarizem ni vse, ni zdravilo vsega, ampak je posebna podlaga zdravstvu, katero si vsakdo želi. On pomore, da se ljubezen pri posameznih omogoči in uglobi, da postane živijenska sila človeškega rodu, da prodere, kakor dih življenja, kteri prešire in ogreje bodisi bolno in trohljivo ali še le v pričetku zavedene nravnosti obstoječe človeško telo. In ravno pri visoko omikanih kulturnih narodih prodere najsilneje in iste z možnim stvarja, da pripoznava poglavitna vodila spolnujejo. 377 Vsak napredek omike, vsak socialni zboljšek mora najprvo zasebno pripravljen, razvit, dejansk postati, pre-dno more postati v obče veljavna, nravna postava in predno zahteva državne pravice. Kdor hoče odgovoriti kteri načrt zgodovine je li slednji? Sedaj naj vsakdo k podlagi nravnega socializma pripomore; naloga, kojo mora najprvo vsak zase rešiti, potem jo pa kot izraz občne volje boljih in neprevidnejih državi predložiti. Mnogi so načrt priznali in idejal jih vabi. Kdor pa hoče načrt doseči, naj tudi pripomočke [rab in naj gre vedno po poti, koja ga tje vodi. Prepoved o grehu in čednosti se marsikomu dopada, toda najlepša vodila koristijo malo brez praktičnega navoda in brez pomoči. Mogoče, da obred zveliča, to pa le stori, ako dela stvarja in gorovje v istini premeščuje. Mi pa pokažimo pot, po kterej je mogoče, da se voljnemu duhu (umu) tudi voljno ne več slabo telo podvrže. Ta pot vodi iz obsežja megle in močvirja do svitlejših višav. Excelsior: Vedno višje do cilja tja, kjer so sreča, mir in svoboda doma!