ANICA ŠKULJ OB 8. MARCU IN PRED VOLITVAMI
Rdeč
nagelj
/e kar ob zafelku pogovora je Anica Škulj opozorila: »Ne /nam lako gotoriti kol nekaleri. Nisem ravno /jjovorna.« Pa lega ni rekla i/ narejene skromnosti, lemvei-/ato, ker res lako misli. V /ivlje-nju si ni nikoli služila kruha / he-st-dami. temveč 2 rokami.
Anici Skulj je bilo Ji' lci. ko jc Il'I;i I95d prisl;i \ Veliino. N;ij-pr"j je Ueiahi v apreturi. /Jaj pa' /c prihli/no 1 - lcl Mrc/e plelilnim Nirojem. Njenoilclopolckii \ irch i/menah. »Šiirinajsl lel delani /e \ nočni i/moni.« pove. »Veei-nonia ilclamo ponoči >uirejše /cnske in moNki. \1lajsih je bolj malo. I kalci m> vsi rnoški, presu-kalkc pa so /enske. \njbrž se v plciilnici ne bo Jal« /en>k pov-scm luiiloniesiiti z moškimi, kcr iniamo bolj spremc rokc in miio bolj vkrbne pri delu.
Nailaljevanjc na l(v sirani
i (Nadalj^vu.ij^ :. L. urani)
I Se pa pri nočnem delu bolj izmučiš kot podnevi. Še ves dan potem si utrujen, nima* teka, počutiš se slabo.«
Se potemtakem tisti teden, ko delate ponoči, sploh lahko naspite?
»S snaho delava v izmeni, tako da dveletni vnukinji ni treba vstajati tako zgodaj kot če bi hodila v vrtec. Če sem v nočni izmeni, spim nekaj ur dopoldne, opoldne pa greva spat obe z vnukinjo.
Vendar vscga skupaj nimam spanca več kot pet ur. Včasih pa je treba priti dopoldne spel na se-stanek v tovamo. Toda če nekaj prevzameš, mdraš to opraviti. Z nekaj dobre volje se lo da.<
V  prostorni proizvodni dvora-nt, v kateri siojijo pletilni slroji drug poleg dnigega, je hrup kar -precejšen. »Zato smo navajeni gla&nogovoriti,« razloži Anica, ki skrbi za šest pletilnih strojev. Kaj pravzaprav   je   njeno  delo,   jo vprašamo?
»Zamenjavam navitke z nit-kami, kadar so prazni, poprav-ljarn napake, največkrat se strga nitka, ko pa stroj naplete za okofi 70 kilogramov zavese, lo je 200 do 300 metrov, pač odvisno od vzorca, tnoram zaveso odrezali. Če gre vse res dobro, lahko vmes nekoliko posedim. Toda leza mi-nulo ali morda še manj, kajti če pride do napake v vzorcu, jo stroj, ker ni avtomatiziran, dela kar naprej.«
Kako delavke v Velani praznu-jete 8. marec?
»Delovno. Drugače ga ne mo-remo. Tudi letos smo dobile bon za 500 dinarjev; vsi skupaj, tudi moški, pa smo imeli malico. Naj tudi oni vedo za naš praznik! Mojstri pa se nas vsako lelo spo-mnijo z nageljčkom.«
Ko pogovor nanese na njene funkcije, se Anica Škulj najprej posmeji, nato jih našteje: »Sem predsednica sindikala, lo nalogo naj bi opravljala še naprej, čla-nica aktiva delavcev komunistov — neposrednih proizvajalcev, v krajevni skupnosti sem evidenli-rana za delegacijo sisa za zdrav-slvo, v občini Ljubljana Moste—Polje pa za članico ob-činske konference ZKS«. Ob tem je seveda treba povedati, da je Aniea Škulj članica zveze komu-nistov že od leta 1948.
V  Velani ni bilo primera, da bi ob pripiavah na volitve kdo od delavcev odklonil funkcijo, za ka-(ero so ga predlagali. »Potrudili smo se, da smo za delegacije evi-demirali čim več mladih, saj smo mlad delovni kolektiv. Od 400 zaposlenih je okoli 130 mladin-cev. Vsi se zavedamo, da živimo od dela v tovarni«
Viisel na lo, da bi utegnili žen-ikam nodaljšati delovno dobo, Anici Skulj ni povšeči. »Ženska je mati in gospodinja, v službi pa opravlja delo tako kot moški. Vendar pa potem, ko pride domov. ne more sesti. temveč jo čakajo še vsa gospodinjska opra-vila. Še zlasti nc bi smeli podalj-šati delovne dobe ženskam sta-fejše generacije. Sama sem bila mali samohranilka in vem, kako je bilo; ni bilo vrlcev, delali smo 48 ur na leden, če je Slo podjetju Oabo, šmo prisli v lovarno še ob nedeljah.«
DARJA JUVAN