VEČNA LUČ. Gori mi v duši . . . In ugasne z njo ? Ni smrti luči, ognju hrepenenja! Iz duše v dušo žarki nam lijo — spočetja dediščina in hotenja! Ko Nazarejec nagnil je glavd, zaprosil je iz keliha trpljenja ljubezni glas: Usmiljenje, nebo, njim, ki so me oplenili življenja ! Iz živih src se dvigajo želje, rode se sanje, ki jim ni imena — vsakomur v prsih svoj je svet prostrtK resnici naj vse duše hrepene, a žar poslednji dušnega plamena ugasne zadnjega človeka smrt! —o— MLADA ŽENA. Kako si krasna, srečna mlada žena 1 Milina tvojim je izraz očem, na licih nežnost diha razcvetena — lepoto zrem, naziva ji ne vem ! V ljubezni kal življenju je rojena, drhtiš in vdajaš tajnim se slastem, ko si od materinstva posvečena, v plen dana sanjam, upam in skrbem Iz tvojega telesa — novo bitje! Ko se privije ti okrog vratu — komu srečnejše tisti čas bo žitje ? A meni trepeta srce strahu, da nerojenemu že pot odkrit je med nas, ki nam vihar je v srca dnu! —o— BOLNO DETE. Kaj je tvoj greh, ubogo moje dete, da bolečin drgeče ti telo? Dej, kdo je iz krilatcev božjih čete tako nedolžen in pa čist tako! Ti tudi žrtev si usode klete, ki vrže živo bitje na zemljo, da konec bede z rojstvom je začete šele, ko smrt ugasne mu oko ? Trpiš, da v duši moji razboljeni še jačji dvigne se ljubezni žar ? Srce izvor ljubezni je le eni, ki je noben ne pogasi vihar: Trpeč vsakteri človek brat je meni, a ti od vseh si mi najdražja stvar! ČREŠNJA. Čuj I... Vej zelenih krona ti šušti, v poljubih k njej hite plodeči dnovi, iz zemlje ¦ matere ji v vrh sokovi rast čudotvorne ženejo raoči. Skrivnostna sila ti nakit rodi: čas materinstva javljajo cvetovi, in že rde se, vabijo sadovi — zemljč in solnce daš iz sebe ti! O, ko bi jaz in ti in vsak in vedno iz zetnlje srkal in iz solnca pil, kar je življenja in človeka vredno! Lepoto bi, dobroto vso izlil iz sebe bratom v dar v posodo čedno ne človek - črv, ko bi vsaj črešnja bil! KAMEN. Stojiš ponosen, trd in kljubujoč, ustvarjaš gore, dolbeš se v propade, kdor se te loti, čuti tvojo moč, in zemlja čuti jo, ko kamen pade! Da bi svoboden, v solnce samo zroč, duh na nebeške se popel livade, da bi zaglobil se v življenja noč, razglasil srcem vse slasti in jade! Če pali me bridkosti strup in žal, če nosi me navdušenosti plamen — nedolžen jek je le besede val. In v grozo je slabiču zadnji amen: boječ se oprijemlje zemskih tal, dokler ga ne razmelje sen nevzdramen UČITELJI. Brusači demantov, sinovi dela, otroci stisk, odpovedi, prevar! V pustinji je pšenica dozorela — tako umetelnosti snuje čar! Zavriskala je duša osamela, ko jo ljubezni je prešinil žar, ki duša blaga vaša jo spočela in naklonila je človeštvu v darl Življenje vaše — kakor sveta knjiga I Odpira drugim vrata v paradiž, spoznanja moč srce do srca dviga ... In ko izčrpan, glej, pokojno spiš, v rod pozni še iz tebe plamen šviga — poplačan si! . . . Na grob trpljenja križ! E. Gangl.