Poezija ANDRAŽ POLIČ Pod kostanji Maši Nikoli ne dežuje le zaradi dežja. Ko umaknem telo iz krušne votline, se počasi ohlajam in moja zapečena koža hrskne v tvojih zobeh. Poljubezenska otožnost: pijeva studenec dima, kolobarji misli se vrtinčijo pod stropom, oblaki so pogoltnili še zadnji žarek. Moja dlan je tvoja knjiga, v tistem preseku usode domuješ in jaz sem potovalni kovček, napolnjen z otroškimi spomini: čigava je ta pisana obleka, ki jo skrivaj oblačiš le zase, in neštete fotografije, ta barvna popkovina brez okusa, skodelica čaja za Prousta? Nikoli ne dežuje le zaradi dežja, stara mama bi rekla, da se očistijo grehi, reči, ki jih nikoli nisem razumel, ker jih ni bilo potrebno razumeti. Sodobnost 2002 I 191 Poezij a Postajajo mi bližje te pregovorne resnice, ta črna usedlina, kot da bi s presihanjem odprl babilonske duri in spustil v zavetje izgubljene duše. Okoli popka se igra tvoj jezik, malo potno jezero okušaš in srkaš mojo dragoceno sol. Zate sem vodnjak za kovance želja, ko odideš, verjameš, da se boš vrnila. Nikoli ne dežuje le zaradi dežja. Oče van Gogha Damjanu Sedim na stolu brez ušesa, nož mi padel je na tla, krvavi madeži po steni. Res je, nisem več kubist. Slika razmesarjena v kotu, ogorčeni obrazi, prekajene pipe, nedotaknjene solate in pozabljen vžigalnik: J. C. Daison, brez prebite pare, brez solza je odšla. Nekdo je poklical rešilca in nekdo je fotografiral. Spal sem vse do jutra, ko se oglasijo cerkve, in prislonil edino uho na mehek les, zdaj vem, kako mirno doni očetova miza. Sodobnost 2002 I 192 Poezij a Flamenko Jasmini V očeh lesket umrlega cigana senca bolečine, udarec konja, nežen kot metuljev let, in smrtonosno natančen preobrat akorda, iz patosa v ostri zven samote ravnice neobrzdane neveste Lorca uročene melodije temni angel poželenja, plesalka v breztežni igri vzajemna radost darovanja. Prsti zraka, nevidno hitri, lahkomiselni arpeggi, ognjena spogledovanja, niti vzdiha za premislek. Dojke božajo napete strune, sonce se topi na koži inštrumenta, zabrisane konture, oblike, zlite v eno. Šah poezije Biserna ogrlica kraljice odločitev belega je žrtev, ki odpira prostor olesenele sanje ranjenega pogled v izračunano predajo nepredvidena omotica ljubezni. Za zaveso konjenica žametna kopita preobrata krvaveča prisega in zapečatena usta črno nebo plimovanje maternice in dihanje gora. Sodobnost 2002 I 193 Poezija Nikoli kršena pravila le pogled nasprotnika pogled: globočina utrinkov in zmaga, ki zbledi mandala smrtnosti. Južni križ Primožu - D. Cista koža Argentine, Južni križ visi nad mano, nisem sam na tej polobli, piješ zenice nesmrtnih gora, nacejaš se s krvjo konjskih step, ogledalo usmerjaš v nebo in iščeš svoj pravi obraz. Se zmeraj kličeš minule sanje, tvoj spomin je šumeča reka, roko mi polagaš na srce, kjer utripa ritem poželenja, topi se led na shojenih poteh, kamni tiho stokajo, ko mi koplješ posteljo v trdo zemljo. Svet se je postavil na glavo, zvezde so tukaj drugačne, le midva ostajava ista. Umivaš mi roke s svojimi poljubi, da preden sedeva k večerji, odpojeva molitev za obredno odrešitev, za čas, ko ostajava živa. Sodobnost 2002 I 194 Poezija Ljubezenska fuga Otrokom otoka Korenine trsja stražijo vetrovno zemljo, da ne zdrsne v objem morja. Kamne sosednega sveta smo položili v mehka tla, jih škropili s svetim vinom in je škrlatna trta zaščitila zidove, da ne razpokajo od mokrega časa. In majhne špranje nesoglasja smo zacelili z malto: Brane in Jernej sta prinesla pesek, Vasja vodo, Maša in Ksenča sta zamešali čarobni zvarek. Ostali smo za vedno, s pomirjenim pogledom, ujetim v vetrovna obzorja. Sodobnost 2002 I 195