«LIC TRIGLAVA
IZ VSEBINE:
•	SVOBODO NARODU!
•	PROTEST OB LIKVIDIRANJU ‘PERSPEKTIV’
•	PREMOGA NIMAJO
•	BATA JE PADLA!
•	PORTRET ENE GENERACIJE
301
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENField 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urednik: Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Anglija:	1.4.0
Argentina: 300.- (700.-) Avstralija:	1.10.0 (£A 3)
Avstrija:	40.-
Finska:	10,-
Francija:	12.-
I talija:	2000.-
Kanada:	3.50	($7.00)
Nemčija:	13.-
Švedska:	15.-
U.S.A.:	3.50	($7.00)
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Hämeentie 156 a 5, Helsinki, Finska
Printed by PICA PRINT, 76 Graeme Road. Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 27. JUNIJA 1964.
LETO XVII. ŠTEV. 301.
Svobodo narodu!
"Po naključju ali po načrtu", začenja svoje poročilo ljubljanski dopisnik beograjskega Radia, "sta se pripetila v Ljubljani dva dogodka, da so i-stočasno bile ukinjene PERSPEKTIVE in odpovedana igra 'Tople grede"', o čemer tudi mi poročamo več na naslednjih straneh. Prednje poročilo pa bi se pravilneje glasilo takole: "Po načrtu ali po nakljiičju so v Sloveniji proslavljali dvajsetletnico OZNE in dvajsetletnico slovenskega partizanskega časnikarstva ter hkrati zadušili 'Perspektive1 in prekinili igro 'Vroče grede'. "
Toda to pot se ne mislimo spuščati v podrobnosti.Le znova in znova u-gotavljamo, da tudi poslednji dogodki v slovenski prestolici zadevajo ob o-snovni problem človeškega sožitja, ki nista niti komunizem niti socializem, ampak je to problem SVOBODE. Kajti človeška, družba je v vsem svojem obstoju tekom tisočletij pokazala in znova dokazuje, da more cveteti in roditi le, če je svobodna. Ker pa totalitarci vseh barv, vrst in izpovedi z nasiljem, prebrisanimi zaščitnimi merami ali pa le z besedami zanikujejo ta osnovni človeški problem, ga niso nikoli mogli in ga nikdar ne bodo mogli rešiti. Pred tem problemom svobode, ki so si jo sicer zapisali na svoje prapore, bodo vedno stali in ta problem jih bo slednjič odnesel ali pokopal. To je tako gotovo, ko sta ena in ena dve, kajti vsa človeška zgodovi -na in človeška narava to dokazujeta in znova potrjujeta. Se večjega pomena pa je to, da pišejo nosilcem Nasilja njihov 'Mane Tekel Fares' njihovi lastni otroci, ker so pač sami na zgledu lastnih očetov spoznali, da ne more bi ti zdravja in napredka v družbi, če ta ne uživa svobode; spoznali, da za-visi resničnost svobodnega življenja v našem in vsakem narodu samo od poštenja in kakovosti političnega sloja, ki ta narod vodi, kar pomeni: le od pritiska, ki ga izvaja javno mnenje na ta sloj. Ti sinovi so spoznali, da mora v vsaki družbi obstojati neko ravnotežje, ki pa. ga je mogoče vzpostaviti in tako odgovorno vladati samo s silami opozicije. Kjer te ni, ni svobodne besede in tam vladajo NESPOSOBNOST, KORUPCIJA in NASILJE.
Cim bolj boste idejo svobode odbijali in tlačili, tem silnejše in upor-nejše bodo postajale zahteve po svobodi narodu. Zdaj nimate več opravka z 'Reakcijo', gardami ali celo emigracijo ampak z lastnimi sinovi, ki vas kličejo na odgovor, z lastnimi otroki, ki vam pišejo sodbo.
UREDNIŠTVO
“Perspektive” na cesti
Kei je ljubljanske PERSPEKTIVE, o katerih smo več pisali v KT 299., izdajala Državna naložba Slovenije ;ter jih poleg Sklada za založništvo tudi sama subvencionirala, so bile PERSPEKTIVE dejansko od nje odvisne. To se je pokazalo že letos aprila, ko je delavski svet te založbe vsled "družbeno politične neodgovornosti urednikov" izsilil spremembo v uredništvu. Ker pa se novi uredniški odbor "ni distanciral od negativnih teženj, ki so pripeljale revijo v sedanjo situacijo" in so bili za majsko številko v tiskarni pripravljeni prispevki, "ki postavljajo pod vprašaj osnove družbenega političnega sistema SFRJ", sta založniški in delavski svet Državne založbe Slovenije sredi maja izjavila, da založba 'ne more niti noče prevzeti odgovornosti za nadaljnje izdajanje PERSPEKTIV". Te niso mogle dobiti novega založnika, - vsaka številka je bila pasivna, saj je po podatkih Založbe stal izvod 880 din, prodajali so ga pa po 180 din, - in so tako prenehale izhajati. Ta dogodek je močno razgibal slovenske kulturne delavce in tudi občinstvo, a Fakultetni odbor Zveze študentov na ekonomski fakulteti je izglasoval resolucijo, ki je obsojala nedemokratičen in nesocialistični postopek ob tej ukinitvi. Z Dunaja je g.Lev Detela poslal v Ljubljano spodnje protestno pi smo, ki ga pa tam seveda niso objavili.
Uredniškemu odboru NAŠIH RAZGLEDOV
"Že nekaj časa večina slovenske zamejske javnosti z odporom zasleduje tragične dogodke, ki spremljajo ukinitev revije PERSPEKTIVE. Pravim 'tragične dogodke1, ker se v polni meri zavedam prehodne tragičnosti, ki jo tre -nutni nedemokratični dogodki povzročajo ne samo urednikom in sodelavcem revije 'Perspektive', temveč celotni sodobni slovenski kulturi, v osrednji Sloveniji in za mejo.
Ne glede na to, da. je marsikatera perspektiva 'Perspektiv' zašla v slepo ulico nihilizma, izmaličenosti in pretiranega subjektivizma, moramo v osnovi pozdraviti prispevek 'Perspektiv' k slovenski kulturi kot razveseljivo novost, kot dejstvo, s katerim smo Slovenci morda prvič v zgodovini prišli na konico svetovnega razvoja, kot dejanje, ki je začelo slovenskemu narodnemu geniju dolivati nove perspektive, ga voditi v novo funkcionalnost. S 'Perspektivami' je v slovensko kulturo začela vedno bolj posegati vrsta mladih nekonformističnih kritičnih angažiranih ustvarjalnih duhov, ki so slovensko kulturo zlasti na področju esejistike bistveno poglobili. 'Perspektive' so bile očiten kažipot v ši-roko demokratizacijo z administrativno dogmatičnimi metodami že preveč nasičene, v socializem usmerjene slovenske družbe.
'Perspektive' so ustvarjale - ne glede na to, da so njih delo na vseh stra -neh enostransko tolmačili - nove dimenzije razvoja v socialističnih deželah (sedaj še žal socialističnih na papirju), ki mora edino in izključno voditi le v smer demokratične diskusije med ideološko različno stoječimi socialističnimi skupinami.
Vsekakor je že danes očitno, da bo ukinitev 'Perspektiv' prizadejala tudi sodobni jugoslovanski politiki izrazito avtoklofuto. S temi zadevami je kot z bumerangom, ob primernem trenutku korajžno udariš, potem pa niti ne veš, zakaj te je lastni udarec udaril. Cisto jasno je, da so bile 'Perspektive' prav tako kot BESEDA in REVIJA 5 7 otrok razvoja, ki ga ni mogoče ukiniti. Kolikor bolj
prusko bo birokratizem korakal proti osveščevalnim pojavom v slovenski družbi, kolikor bolj jih bo skušal ukinjati in uničevati, toliko bolj se bo težišče slovenskega osveščevalnega in protiodtujitvenega boja pomikalo v druge plasti duhovnega življenja, v notranjo emigracijo in notranjo revolto pa v zunanjo emigracijo, ki ob dogodkih, ki smo jim te dni priča, postaja zlasti v svojem progresivnem nekonservativnem delu močan faktor soodločanja o bodočem slovenskem kulturnopolitičnem razvoju.
Svoje dni se je vrnil v domovino iz angleške emigracije srbski pisatelj Miloš Crnjanski. Prav verjetno je, da bi se ob pozitivnem razvoju, ki se je v nejasnih obrisih že začel kazati, vrnil v domovino tudi kdo izmed mnogoštevilnih zdomskih Slovencev - in posebno na tisoče mladih slovenskih ljudi po svetu ne bi smeli pozabiti! Nam boste vendar enkrat dovolili, da se vrnemo v domovino kot enakopravni državljani, ki pozdravljamo socialistične pridobitve, a zahtevamo brezpogojno demokracijo na osnovi teh pridobitev. Kdaj bo prišlo do neoviranega dela take socialistične skupine, kot so jo tvorile in jo tvorijo 'Perspektive'? Kdaj bomo smeli s svojo lastno revijo spregovoriti v Sloveniji tudi krščanski socialisti?! Bistvena napaka določenega dela jugoslovanskih in drugih komunistov tiči tudi v prepričanju, da je koncem koncev potrebno eliminirati krščanstvo, ki je bojda nosilec vsega najbolj nazadnjaškega in ultrareakcio -narnega. Sedaj pa smo priče pojavov, v katerih vstaja tudi pri Slovencih prenovljeno, socialno, moderno krščanstvo, kateremu pa na vseh koncih in krajih preprečujete, da bi zaživelo. A zaživelo bo, četudi začetka vzunaj domovine, v kateri edino ena ozka grupa ljudi meni, da je edinozveličavna in da ji je vse dovoljeno, celo ubijanje slovenske socialistične nekonformistične kulture.
Pred nami je samo poglavitni družbeni cilj: neomajen boj za novo podobo človeka. Naša poglavitna deviza je človek, a to poduhovljen, celovit, neodtujen človek. Čudno je, a resnično: kako neskončno ste se že odtujili od nekoč svetle, socialne, humane ideje Marxa in Engelsa! Kako okostenela, dogmatična, mrtvaška, inkvizitorska je postala ta vaša nekdaj humanistična ideja, s katero ste nekoč stopili v množice! Danes pa vas nihče več ne posluša! Prenevarno vam postaja, zato razbijate tako dragoceno socialistično ogledalo kot so bile 'Perspektive', da ne bi videli svojega v pošast spačenega obraza! Perspektive sodobnih ubijalcev slovenske kulture so bržkone brez krčmarja: ena sama skupina ljudi socializma ne bo zgradila, bodočnost sveta, socialistična bodočnost sveta je mogoča samo v svobodni diskusiji mnogih različno čutečih socialnih skupin, med njimi tudi krščanske. Motijo pa se tudi tisti ideologi med vami, ki mislijQ da je v socializem mogoče rasti brez dialoga z nemarksisti in ne socialisti, ki so bogato dopolnilo sodobne stvarnosti. Tudi ta dialog je za normalen, nedogma tičen razvoj sveta nujno potreben. Vse drugo vodi v apokalipso, če ne bodo skupine, ki jih trenutno preganjate, stopile v odločno akcijo.
Metode, ki se jih na Slovenskem poslužujete ob ubijanju najžlahtnejšega dela sodobne literature in publicistike, so primer najsurovejše nekulture, ki jo sicer očitate "perspektivam', ki pa pri tem - ne da bi vi to razumeli - stoje na principu sodobne poetike, ki želi šokirati, da bi izzvala katarze.
Seveda more kljub vsemu temu ta ali oni pasus v 'Perspektivah' vzbujati u-govore. Tudi nam se je vse prepogosti cinizem, brezizhodnost in nihilizem 'Perspektiv' zdel velikokrat več kot problematičen. Žal nam je bilo za te talentirane ljudi, da so se pogosto podajali na s stališča človečanskosti tako dvom-
Ijiva področja. Upoštevali pa smo njihov izredno težak izoliran položaj, ki u-stvari posebna pravila igre in posebno vrsto človeka. Pogosti srednjeveški lo -vi na čarovnice, ki so jih oblastniki uprizarjali in jih uprizarjajo na te izolirane, izobčene ljudi, te gladiatorske igre, ki jih spremlja nazadnjaško reakcionarno trobentanje proti 'Perspektivam' v različnih listih, med njimi tudi v va -šem, to pranje vaše slabe vesti, ki je pred slovensko zgodovino in pred slovenskim narodom ne boste mogli oprati, to ustvarja posebno vrsto preganjanega človeka in posebne načine obrambe in protiofenzive. Tudi mi smo obsojali določene cinizme 'Perspektiv' in njihov premajhni čut za narodnost, ki mora si -ser biti vedno bolj usmerjena v mednarodnost, a mora vendar težiti v poglab -Ijanje narodnega bistva; žal nam je bilo, da tudi za 'Perspektive' Slovenci nehajo pri Frnetičih in Jesenicah. Kljub temu pa smo spoštovali bistveno pozitivno novost, ki so jo 'Perspektive' s svojim konceptom vnašale v slovensko kulturno življenje. Zaradi določenih pomanjkljivosti, ki so jih očitno kazale in ki so po našem mnenju izvirale predvsem iz specifičnega neugodnega položaja 'Perspektiv' v slovenski družbi, pa nam ni niti na misel hodilo, da so nepotreb ne in da bi jih bilo potrebno ukiniti. Vidimo pa, da je 'Perspektive' ukinil tisti sloj slovenskega naroda, o katerem menimo,da je najreakcionarnejši, kulturno najmanj razgledan, izobražen samo na pol, ves uresničujoč se v skrajnem pro-vincializmu in skrajnem primitivizmu, dogmatičen in nadut brez primere. Mor da ta del slovenskega naroda niti ne ve, kakšno kulturno sramoto si je zaradi ukinitev 'Perspektiv' nataknil na svoje prsi, morda še niti ne sluti, kako ga bo zaradi tega dejanja še bolela glava. Kajti 'Perspektive' niso bile več 'Beseda' ali 'Revija. 57', pri 'Perspektivah' se je vedno bolj zbirala smetana mladih revolucionarnih ljudi - in ukinili ste jih v času, ko v večini vzhodnih dežel tečejo sproščevalni liberalni procesi in ko izven meja Slovenije začenja rasti slovenska kultura proti novim dimenzijam.
Izgleda, da je eliminiranje nekomunističnih socialističnih skupin in vseh nesocialistov, ki jih prav tako imenujete v vsakodnevni praksi reakcionarje in fašiste, conditio sine qua non oblastnikov vašega kova. Toda tu napačno raču nate, ravno ob tem stojite že na stranskem tiru zgodovine - oddelek starina. Vedno latentne dinamične nekonformistične sile, ki jih sicer potiskate na dno življenjskega prostora in ki še morda molče ali odhajajo v tujino in se uresničujejo v širokem svetu, pa v resnici že preraščajo omejeni primitivizem vašega koncepta razvoja in vedno odločilneje ustvarjajo humanistično bodočnost sve ta, v kateri ne bo prostora za kulturne zločine, s katerimi hočete preprečiti ta razvoj.
Podoba je tudi, da pri vas ne ve desnica, kaj dela levica. Na eni strani namreč g. Kavčič, kot vidimo v zadnjih 'Perspektivah', medtem ko bere urednikom levite, vendarle obljublja, da do ukinitve revije ne bo prišlo. Po drugi strani pa skoraj istočasno ukinjate revijo, kar daje vašim obljubam pečat iz razite dvoreznosti, ja, kar ničnosti. V taki situaciji zato najodločneje zahteva mo, da popravite krivico, ki ste jo storili sodelavcem 'Perspektiv' in celotnemu slovenskemu narodu, ki ste revijo ukinili. Upamo, da se boste vendarle za vedeli silovite škode, ki ste jo ob gnusnem podjetju prizadejali predvsem sami sebi. V nasprotnem primeru bodo slovenske tvorne sile izven Slovenije primorane, da poskrbe v tujem tisku za primerne komentarje nezaslišane iltur -ne sramote in da izvedejo tudi druge primerne ukrepe. "
Dunaj, 26. maja 1964.
LEV DETELA
ČRNO ZLATO
Lansko leto so jugoslovanski premogovniki nakopali 27.13 milijona ton premoga. Od tega je bilo 15. 93 milijona ton lignita, 9.91 milij ton rjavega in 1. 28 milij. ton črnega premoga. To je predstavljalo okroglo pet odstotkov več kot je predvideval plan. V januarju letos so nakopali 2 41 milij ton februarja pa 2. 5 milij.ton - v obeh primerih več kot v istem obdobju lani Kljub temu ne znašajo zaloge pri železarnah, termoelektrarnah, železnici in drugih potiošnikih več kot eno tretjino predpisanih količin. Zaloge pri železniških podjetjih bi morale zadostovati recimo vsaj za 45 dni, a znašajo le nekaj dni, tako da so morali v Sloveniji vsaj ukiniti nekaj vlakov, za ostale pa zažeti prevažati premog iz ku -rilnice v kurilnico. Najbolj nerodno je seveda to, da je za parne lokomotive potrebna posebna mešanica, sestavljena iz 70% rjavega in 30% črnega premoga in lignita. Rjavi premog prihaja za slovenske železnice predvsem iz zasavskega bazena - Hrastnika, Trbovelj in Zagorja, črni premog predvsem iz hrvaškega rudnika Raše, a lignit iz Velenja. Ker najbolj primanjkuje rjavega premoga, železnica povečuje v mešanici odstotek črnega premoga in to celo do 28%, čeprav je dovoljeno samo 16%. To ima dvojno posledico: raškega premoga je čedalje manj na zalogi, a odstotek žvepla v črnem premogu močno škoduje ustroju lokomotiv, tako da bo prišlo do resnih okvar, ako bodo s sedanjo prakso nadaljevali. Alternativa temu je ukinitev novih vlakov.
Največja neumnost pri vsej zadevi je ta, da so cene premoga, ki jih smejo slovenski rudniki zaračunati železnici, nižje od cen, ki jih smejo računati drugim potrošnikom, pa raje prodajajo premog v Zagreb ali celo v Beograd kot pa takoimenovani Skupnosti železniških podjetij Ljubljane. Tako je železni a kljub pogodbam dobila lani od naših rudnikov samo 300, 000 ton namesto 350. 000 ton, a primanjkljaj je pokrila z uvozom 50,000 ton iz Bosne - po višjih cenah. Letos je bila S. Z. P. Ljubljane prisiljena "zaradi splošnega pomanjkanja premoga" -skleniti z našimi rudniki pogodbe za dobave, ki znašajo že 132. 000 ton manj od dejanskih potreb, a rudnikov se zgleda ne upa nihče več siliti v nerentabilne odnose, ki bi razpihnili žerjavico nezadovoljstva v večji požar. Trbovlje in Vele -nje sta sicer izrazila pripravljenost, da prodata železnici celotno nedeljsko proizvodnjo,ako železnica plača večje stroške te proizvodnje, toda do sporazuma ni prišlo, ker železnica meni, da bi potem tudi ona lahko zaračunala nedeljske prevozne stroške. Pri tem pa stalno raste tovorni promet. Lani se je povečal za 10% v primeri z 1962, a letos predvidevajo novih 10%. To bo zahtevalo nove količine premoga in v kolikor ga ne bodo nakopali v Sloveniji, ga bo treba uvozi ti in to morda niti ne iz Bosne ampak iz tujine. Vsekakor bo to res za termoe -lektrarne, katerih proizvodnja se je povečala, za 50% zaradi manjše proizvodnje v vodnih elektrarnah, a jim manjka premoga, predvsem drobnega lignita.
Zaradi nizke zaloge premoga je prišlo do kritičnega zastoja tudi v proizvodnji železarne Ravne, kjer dobe dnevno eno četrtino premoga manj kot bi ga potrebovali. Valjarna dela le s polovično zmogljivostjo, a blago se kopiči, ker ga ne morejo žariti, odkar so ustavili devet peči. S 1. aprilom je sicer železar na začela spet dobivati po 10. 150 ton na mesec, a njen letošnji plan ho vseeno ostal neizpolnjen zaradi zastoja v prvem četrtletju. Druge železarne in mnoga industrijska podjetja so se zaradi te stiske preusmerile na kurilno olje mazut,
ki predstavlja odpadek pri predelavi surove nafte v rafinerijah. Mazut ima visoko kalorično vrednost in je razmeroma poceni. Toda za.radi navala, ki je nastal v zadnjih mesecih, je tudi mazuta pričelo primanjkovati. Pri tem je prišlo še do zastoja v rafineriji Bosanski Brod,ki zaradi ledu na rekah ni mogla dobi -ti surove nafte, katero prevažajo po vodi, rezerv pa tudi ni imela, ker so bili njeni rezervoarji polni bencina,katere zaloge naraščajo zlasti od uvedbe novih cen in davka (naj omenim posrečeno dejstvo,da so vsi pričakovali z ar žanje cen za radi višjih zalog, a se je zgodilo prav obratno, kar povzroča zc ae vzdržno stanje). Tako bo prišlo letos tudi v tem pogledu do uvoza, in to ■ ; 150. 000 do 180. 000 ton iz Sovjetske zveze in Romunije. Toda tega mazuta železarne ne bodo mogle uporabljati, ker vsebuje večji odstotek žvepla kot pa je primerno.
SEDEM DEBELIH LET
Ako vzamemo v poštev, da bo v Jugoslaviji v naslednjih nekaj letih zgra -jenih pet novih velikih termoelekrarn - v Sloveniji Trbovlje II in morda, tudi Šoštanj 'B' - potem si lahko predstavljamo, da bo treba občutno povečati tudi dobave premoga iz proizvodnje bodisi iz uvoza. Velenje, ki je glavni dobavitelj lignita v Sloveniji, komaj nakoplje dovolj, da bi zadovoljilo potrebe teh dveh e-lekrarn, a kaj šele vseh ostalih pri industrijskih podjetjih, da železnice sploh ne omenim.In vendar je Velenje med največjimi proizvajalci lignita v Jugosla -viji - preko tri milijone ton na leto. Eno tretjino te proizvodnje že sedaj troši obstoječa termoelektrarna v Šoštanju,a med drugimi velikimi odjemalci so to -varna celuloze in roto papirja Videm Krško, v Celju cinkarna,železarna na Je -Senicah in v Kidričevem tovarna glinice in aluminija.
Nedavno so znova odprli nekatere že skoro opuščene rudnike, kjer je bila proizvodnja tako dra.ga, da se ni izplačala, kot da bi bil to zares edini izhod,da pridejo do večjih količin premoga. In to pri pomanjkanju delovne sile v premogovnikih,ki bi lahko bili rentabilni in bi proizvajali več,ako bi imeli več delav -cev. Toda to je drugo vprašanje - vprašanje, kje nastaniti nove delavce. Že zo -pet v barake - kot naše "južne brate"? A zato ostajajo "kapacitete" v rudnikih izkoriščene samo od 70 do 80%, občine, v katerih se rudniki nahajajo, pa ima -jo od njih vse manj "proračunskega prispevka". Tega si skušajo občine nadomestiti na zares solomonski način - z dviganjem prispevkov od zaslužka rudarjev, ki pa je zmeraj manjši. Zanemarjanje modernizacije v zasavskih rudnikih ki so edini sposobni, da rešijo ta problem, je sicer priznana stvar, toda nikakor ne vzbuja posebne naglice pri merodajnih krogih, češ da je graditev mehaniziranih objektov dolgoročna zadeva, ki terja nekaj let, mi pa potrebujemo premog sedaj . Poleg tega pa - pravijo ti modrijani - potrebe po premogu v naslednjih sedmih letih še niso bile ocenjene, pa je zato treba počakati na sedemletni plan, v katerem bodo tudi določena sredstva v ta namen. A ker se tako "mudi", naj bi morebitni investitorji vložili prošnje za kredit do 15. avgusta tako da bo Jugoslovanska investicijska banka lahko do konca oktobra izbrala o-bjekte. Po sedanji praksi to pomeni, da slovenski rudarji vsaj še eno leto ne bodo vedeli pri čem so. A da bi ti modrijani dokazali, kako jih skrbi ekonom -ska plat te zadeve, dodajajo, da bi prišlo v poštev tudi odpiranje novih premo -g ovnikov pod pogojem, da bi vpogledu cen premoga "konkurirali drugim mehaniziranim premogovnikom".
KOMPLEKSNEJŠA REŠITEV
Medtem torej ko režim po očetovsko svetuje rudnikom, da rešitev ne leži v odpravi plafoniranih cen ali v zvišanju obstoječih cen ampak v modernizaci -ji, ki bo povečala produktivnost in s tem rentabilnost, bo Investicijska banka šele koncem oktobra "izbrala" objekte, med katerimi bodo ali pa ne bodo vsi tisti, ki jih naši rudniki smatrajo za nujne. Enako kontradiktorno je vztrajanje na plafoniranih cenah po eni strani in "konkurenčnosti" po drugi, ako plafonira-nje velja za velike rudnike, ne pa za male! Poleg tega je tudi dejstvo, da so bile cene plafonirane že 1.1 958.in da se od takrat niso izpremenile, čeprav se je rudniški potrošni material podražil za celih 30%. Edino v zimskem času je bilo odobreno 5% povišanje, čeprav so rudniki zahtevali 10%. Ljubljanska vlada se je vsaj v toliko zavedla kočljivega položaja, da je sama pokrila razliko, da bi "lahko bolj premišljeno in temeljito poiskali kompleksnejšo in trajnejšo reši -tev problema" v jugoslovanskem merilu, t. j. v okviru obstoječega ekonomske ga sistema, ki pa je sam po sebi problematičen. Do nedavnega je bilo recimo razširjeno mnenje, da bije zasavskim rudnikom zadnja ura, sedaj so pa naenkrat odkrili, da znašajo samo "čvrste" zaloge premoga pod zemljo 80 milijo -nov ton, kar zadošča za kakih 40 let, ob sedanjem obsegu proizvodnje, a kaj šele one zaloge, katerih niti ugotovili še niso. Očividno še vedno drži mišljenje, da. je vzrok takemu stališču doslej iluzija, da je premogu odklenkalo in da bodočnost leži samo v elektriki, plinu, kurilnem olju in končno jedrski energiji. Kot običajno, je tudi v tem pogledu režim plaval v oblakih,ker ni računal s posledicami forsirane ekspanzije v industriji, pa se je znova znašel v položaju,da mora sedaj reševati, kar se rešiti sploh da.
Roko v roki s tem je šlo število rudarjev in njihovi osebni dohodki. Med -tem ko je bilo 1. 1956 v rudnikih rjavega premoga v Sloveniji 13. 192 rudarjev, jih je bilo koncem lanskega leta samo še 11. 800. Samo lani se je število zaposlenih zmanjšalo za 7%. Tu ne gre samo za one, ki zapuščajo rudnike in gre -do na delo drugam, ampak tudi za one, ki gredo v pokoj, pa jih ni mogoče nadomestiti. Samo v Velenju jih gre v pokoj vsako leto okrog 70. Dejstvo je, da sinovi ne sledijo več očetom v jamo in da že sedaj prihajajo na delo v sloven -ske rudnike delavci iz drugih republik, predvsem iz Srbije ter Bosne in Hercegovine, ki imajo doma še težje delovne pogoje, a da niti vsi ti ne vzdržijo, kajti čeprav je plača v Sloveniji precej večja, so tudi življenjski stroški toliko višji. Lansko leto je vsak rudar delal povprečno dve nedelji na mesec - poleg šestih dni na teden - pa je njegov povprečni mesečni dohodek znašal komaj 46. 700 din, medtem ko je bil npr. povprečni zaslužek v negospodarskih panogah pri normalnem delavnem času okrog 40. 000 din. Medtem ko znaša povprečni mesečni zaslužek brez nadur v rudarstvu okrog 36.000 din, znaša isti v kovinski industriji 45. 000 din. Pri tem izpade "borba" za 42-urni delovni teden kot nova pripovedka Zveze komunistov, kateri nihče več ne verjame. Saj so bili celo redni letni dopusti lani izkoriščeni samo 80%, a večina rudarjev dela - zlasti v zadnjem času - 56 ur na teden. Pri tem pa postaja delo vse nevarnejše, ker se morajo rudarji osredotočiti na odkop premoga in nimajo ča -sa za varnostna dela. V kakih psiholoških pogojih torej ti ljudje delajo, si lahko predstavljamo. "Ko je človek dobrih 200 metrov pod zemljo, visi nad njim presneto veliko teže," je rekel slovenski rudar-emigrant v sev. Angliji. Toda on dobi zato vsaj svojega dobrega pol milijona dinarjev na mesec - in šetu
tem opravijo stroji večino fizičnega napora. A v Sloveniji bi en sam stroj za rezanje premoga v oknu stal svojih 20 milijonov, če bi prišlo do modernizacije. Pri vseh milijonih in milijardah, ki jih nekateri zahtevajo za investicije v politične namene - kot je npr. palača Centralnega komiteja ZKJ v Beogradu -se bo moral zgoditi pravi čudež, če bo tudi v rudarstvo nekaj kanilo.
M. P. G.
IZ UREDNIŠTVA
Majski jubilejni in po mnogih letih spet tiskani KLIC TRIGLAVA je vzbudil med našimi naročniki in prijatelji očividno zadovoljstvo. Na tem mestu se jim iskreno zahvalim za njihove čestitke in dobre želje. Tisk 300. številke ni bil brez hib in ga bomo skušali izboljševati od številke do številke. Gre pa za edinstven način tiskanja, ki ga razen enega primera svobodni slovenski tisk doslej ni poznal. V tej številki je npr. storjen poskus z novo vrsto papirja, ker kvaliteta v majski številki ni v celoti ustrezala
Afera z ukinitvijo PERSPEKTIV in s "Toplo gredo" je v Ljubljani zavzela tolik obseg in utegne imeti na dolgo dobo težje posledice, da bomo v juliju ob -javili podrobno poročilo našega posebnega dopisnika iz Trsta. Pomladanski o-bisk francoskih socialistov v Jugoslaviji je pa rodil tako porazen rezultat,da bomo v "Pismu iz Pariza" tudi o tem obširneje poročali v juliju.	^ 'd ik
RAZGLEDE:
(Rubriko Razgledi je doslej v Klicu Triglava pisal g.Vekoslav Farkaš in je zadevala v glavnem srbska ni hrvatska vprašanja. S to številko je Razglede prevzel g.Lev DETELA, ki je zapustil Slovenijo 1.1960. in zdaj na dunajski univerzi končuje slavistiko in umetnostno zgodovino. Je urednik nove tržaške kulturn : revije MOST, piše v številne zamejske liste in objavlja v dunajskih revijah prevode iz slovenske literature. Njegovi Razgled i bodo pisali v glavnem o sodobnih slovenskih literarnih dogajanjih.
Sodelavec g. Vekoslav Faikaš pa je prevzel londonsko dopisništvo. - Uredništvo.)
V zadnjem mesecu se je položaj slovenske kulture še poslabšal. Kaže, da so prekinili proces postopne liberalizacije. Aretirali so kulturne delavce iz kro ga 1 Per spektiv': Jožeta Pučnika, Veljka Rusa in Tomaža Šalamuna (po nekaterih vesteh naj bi tega že izpustili) in po drugih poročilih tudi nekdanja urednika te revije Daneta Zajca in Tarasa Kermavnerja. 31. maja bi morala biti v Ljubljani premiera "Toplih gred", nove igre M. Rožanca. Plačani agenti, s sekretarjem za kmetijstvo Slovenije vred, pa so igro. ki se kritično spopada z negativnimi pojavi v jugoslovanskem kmetijstvu in socializmu nasploh, po desetih minutah izžvižgali. Gotovim Slovencem iz Av$trije, ki so bili tedaj v Ljubljani tudi na predstavi, so plačanci zaupno povedali, kakšne nagrade so dobili za svoje nekulturno početje. Medtem so oblasti tudi zacementirale poročanje o ukinitvi 'Perspektiv5. Preiskave tečejo proti nekaterim drugim, tudi starejšim članom društva književnikov, ki jim grozi aretacija. Del slovenskih književnikov, zlasti tistih pri krogu 'Perspektiv', je v novem položaju napovedal kulturni molk, ki nas spet postavlja v leto 1941. Seveda se večina slovenskih literatov in kulturnih delavcev ne bo upala odločno nastopiti; spet ne bo storila svoje dolž nosti, spet ne bo povedala resnice oblastnikom v obraz. Cas pa je /rel: bolj zrel kot je bil v prejšnjih letih.	^ Detela
PRED DVAJSETIMI LETI:
‘ARHIV IE REŠEN!’
Ko se je z izkrcanjem Zaveznikov v Normandiji 6.junija 1944. na evropskem bojišču odprla tretja fronta, je za okupirano Slovenijo to pomenilo dvoje: hujšo budnost Nemcev in večjo aktivnost domoljubov. Gledano nazaj je torej nujno nekega dne moralo priti do pomembnejšega soočenja med okupatorjem in odporniki, dasi smo v tistih dneh, pred dvajsetimi leti, to neizogibnost podcenjevali.
Državna obveščevalna služba (DOS), tajna organizacija v sestavu slovenskega dela Kr. jugoslovanske vojske v domovini, je preko svojega zaupnika na ljubljanski Policiji že sredi junija prejela obvestila, da Nemci pripravljajo udar na Mihailovićevo organizacijo. Glavno načelstvo DOS, v katerem sem vodil osrednjo pisarno, je o tem takoj obvestilo najbolj izpostavljene ilegalne delavce. Poostreni so bili ukrepi glede prihajanja in odhajanja sodelavcev v osrednji pisarni DOSa, skritega na Miklošičevi cesti v bližini sodišča pod imenom že skoro usahle nemške tehnične firme TEOS, in naročeno je bilo tudi drugim vejam organizacije, da so bolj previdni. Pri tem je bila propagandna pisarna v palači Bata nasproti glavne pošte najbolj izpostavljena, ker je bilo promet v njej spričo vrste dela daleč težje prikriti kot npr. v Teosu in ker je neposredno zadevalo večje število ljudi, ki so se poznali med seboj. Opaziti je tudi bilo, da je bila Bata že opazovana od mladih fantov - dasi ni bilo lahko ugotoviti, kdo je bil njihov delodajalec (umor kapetana Lesjaka v letu 1942 npr. jasno kaže, koliko frakcij je delovalo na nekomunistični' strani in kakšno razmerje je moglo vladati med njimi).
Kasneje smo prišli do verjetnega zaključka, da nemške akcije ni pospešilo le pojačano propagandno delovanje neposredno pred Vidovim dnem in zborovanjem, ki ga je sklical general Rupnik za 29. junij na Kongresnem trgu (ko je bilo razdeljenih 25.000 časopisov, letakov in lističev samo v Ljubljani). Dejansko se je ta začela že nekaj dni preje v Novem mestu, kjer je Gestapo aretirala podpolkovnika Dežmana, komandanta Domobranske postojanke in ilegalnega zaupnika, ter župana dr. Zdravka Kalana, ki je bil vključen v ilegalo. Vse kaže, da je ljubljanski udar pospešila tkzv. Weiblova afera. Weibl je bil namreč domobranski obveščevalec v Kočevju, ki pa je istočasno bil tudi zaupnik Gestapa (imel je z njimi radijsko zvezo) in ki se mu je posrečilo vključiti v DOS, čeprav je imel stik z njo samo preko enega človeka. V obveščevalnem uradu Domobranstva so verjetno sumili Weibla (zadovoljstvo kap. Ilovarja, ko je bil Weibl odstranjen), a porazni politični in seveda organizacijski stiki med raznimi vejami, legijami in frakcijami ilegale so oteževali, da bi v DOSu to vedeli. Weibl je bil razkrinkan ob svojem povratku iz Trsta od Železniške policije, ki mu je zaplenila vse dokumente in naš zaupnik v tej policiji jih je takoj dostavil DOSu. Dokumenti so dokazovali Weiblovo vsaj trojno obveščevalno naravo in izredno močno zaupanje, ki ga je užival pri Nemcih. Po posvetovanju z vojaškim vodstvom ilegale je bila Weiblova usoda zapečatena in mož je bil ob svojem naslednjem obisku Ljubljane usmrčen, potem ko je bil soočen z vsemi dokumenti in svojega izdajalstva ni več tajil.
Na nesrečo pa so Nemci našli njegovo truplo in tako zvedeli za njegovo usodo. To, tako smo zaključili pozneje, je njihovo jezo povečalo in pospešilo vidovdanske aretacije.
URADNIC NI BILO
28. junija zjutraj sem v uradu Teosa, kjer sem tudi ilegalno živel, ob 8h zjutraj čakal na obe uradnici, Vesno in Marico, da bi jima izročil obveščevalni materijal za dnevno "Kroniko", ki so jo dobivali najvišji funkcionarji Mi-hajlovičeve ilegale. Ker ju ni bilo, sem jima pustil pismeno navodilo ter odšel na dva ilegalna sestanka; eden je bil v sami Bati, kjer je bil že major Vujoševič iz Vrhnike in kamor naj bi prišel tudi podpolkovnik Glušič. K sreči sem se tam zamudil le četrt ure, nakar sem se vrnil v Teos, kjer me je kmalu obiskal Mihailovičev delegat podpolkovnik Radenkovič. Toda uradnic le ni bilo. Sele ob pol enajstih je prišla Marica, ki je imela opravičilo za svojo zamudo. Toda Vesnina odsotnost je bila zagonetna. Marica je nato spremljala ppolkovnika Radenkoviča v mesto po nekem poslu, a na povratku se je nepotrebno oglasila v Bati, dočim je delegat prišel sam v Teos. Ko pa Marice do ene ure še ni bilo v Teosu, je bilo sklepati, da se ji je kaj pripetilo.
Mesto nje je prišel v urad Milavec in povedal, da je bil na Vesninem domu, a da so mu sostanovalci rekli, da
Vesnine družine ni doma. Izražali pa so neko zaskrbljenost in hitrico. To se je nama z Milavcem zdelo sumljivo, pa se je ta Se enkrat napotil k Vesni. Odgovor je bil Se vedno zagoneten, toda že bolj svareC: "Ni jih doma in jih tudi ne bo."
Tako sva sklepala, da je bila Vesnina družina aretirana, Kot se je pozneje pokazalo, so prišli Gestapovci isto jutro ob 6.45 na moj dom v Zarnikovi ulici, kjer me pa seveda niso dobili, saj sem že nekaj mesecev živel ilegalno. Toda mesto mene so pobrali očeta in mater, čeprav nista imela nobenega stika z ilegalo. Nato so Sli Gestapovci k Vesni, aretirali njo in brata Vasjo, ki je vodil vse tehnike v propagandi, ter njune starSe, ki enako niso bili vključeni v organizacijo.
Ob desetih dopoldne je potem "padla" Bata. Gestapovci pa je niso zapustili vse do večera in tekom dneva aretirali celo vrsto ljudi, ki so prihajali tja nič hudega sluteč, med njimi tudi načelnika štaba ppolk. Glušiča.
Po drugi uri so ločeno prišli v Teos šef Centralnega Presbiroja Domazetovič-Mali, Sef DOSa major Božič in dr. Tone Krošl. Čeprav dejansko Se nismo vedeli za padec Bate, a smo ga slutili, ker smo vedeli, da je šla Marica tja in se ni vrnila, smo predvsem zaradi Vesnine aretacije sklenili - ob belem dnevu, nasproti sodnije - preseliti arhiv iz Teosa. Milavec je dobil potrebne kovčke in zaupnega postreščka, ki bi nam vse prepeljal. Do petih je bilo vse pripravljeno, a v Teosu smo morali pustiti razen enega vse pisalne stroje, razmnoževalec, radio aparat, knjižnico, papir, pohištvo seveda, ter vso osebno opremo. Pa Se nekaj sem pustil: "Sršena", list, ki ga je izdajala DOS in za katerim so stikali tako Pokrajinska uprava odn. Policija kot predvsem Nemci. V njem smo razkrinkavali tiste Slovence, ki so Sli v svojih odnosih do Nemcev predaleč. Tako je bil nekajkrat napaden tudi general Rupnik, katerega kolaboracijo najprej z Italijani in pozneje z Nemci je sicer vsak realen Slovenec smatral kot nujno zlo - nekdo je moral prevzeti upravo'. - toda ki pa je Sel zadnje čase predaleč in je verjel v nemško zmago ter temu primerno postopal (to Rupnikovo zaupanje v nemSko zmago je pozneje potrdil tudi pok.Dimitrije Ljotič, ki si je štel v zaslugo, da je staremu generalu "odprl oči". . .). Za izdajatelja tega lista dejansko v vsej ilegali razen treh ljudi ni nihče vedel, niti ne v Komandi. To je bil tudi vzrok, da je bilo na strani oblasti toliko jeze, ker niso mogli odkriti vira - a podatki v "Sršenu" so bili vedno točni, odkrivajoč često slovenske "vrhove".
IZ DEŽJA POD KAP
Arhiv smo preselili v Vzajemno zavarovalnico, v sobo sodelavca Črta, ki se je naselil pri "Jovu" Sokliču, našemu agentu, ki je za nas vohunil pri Nemcih. Smatrali smo, da bo tam najbolj varno, ker da Nemci gotovo ne bodo šli vtikat svoj nos v stanovanje Sokliča, ki so ga smatrali za svojega človeka. Toda mi smo delali račun brez krčmarja, kajti med tem je bil Crt tudi v Bati in - aretiran. Ko smo ob preselitvi arhiva ugotovili, da se Crt na svojem domu preko dneva še ni javil, smo uvideli, da tudi pri Sokliču ni več varno. (Dejansko je bil v Crtovi sobi nameščen en oddelek DOSa z lastno pisarno- Tam je bila shranjena tudi gora specijalk, ki jih je za domobranske potrebe nekaj prej tiskala Jugoslovanska tiskarna, pa so našle pot tudi k nam.)
Torej je bilo treba misliti, kako arhiv spraviti ven iz Ljubljane K sreči smo imeli v mnogih domobranskih postojankah svoje zaupnike, tako tudi na blokih, na katere smo lahko vedno računali. Naš zaupnik v eni taki ljubljanski postojanki, ki je stanoval v enem od ljubljanskih predmestij, France' je takoj pristal, da se začasno namesti arhiv pri njem na domu, ko sem skočil do njega in mu predočil položaj- Tja smo morali seveda potem prenesti še arhiv, ki je bil prej nastanjen pri Črtu. Ko sem ob povratku ob 6-30 ugotovil, da Črta še vedno ni bilo, je bil zaključek logičen, da ga tudi ne bo in da je treba arhiv znova seliti čimprej Načrt je bil; spraviti ves arhiv iz drugega nadstropja bodisi skozi glavni vhod v kak avto na Masarykovi cesti takoj, ali pa ga najprej spraviti v klet in enkrat ponoči iz kleti skozi dvorišče in stanovanjski vhod v avto na Miklošičevi cesti. Prva možnost je bila tehnično neizvedljiva; bila bi tudi zelo drzna, a problem bi mogel biti rešen takoj. Tako sem preselil ves arhiv v klet ih dobil od ge.Sokličeve štiri ključe: od glavnih vrat, od stanovanjskega bloka, od kletnih vrat in od drvarnice. Dogovoril sem se še z gospo, da naj obesi na balkon robček, če bo varno naslednje jutro, ko sem imel spet namen priti odn. poslati kurirja.
Nato sem poiskal sorodnike in od njih zvedel, da so zjutraj aretirali starše, da so Gestapovci vdrli v Bato in da me je spet iskal Milavec. Ker je deževalo in je bilo torej sorazmerno varno hoditi po mestu, sem šel oprezat okoli Teosa: - tako rad bi še rešil nekaj reči od tam. Toda Gestapovci so bili že notri, kar sem sklepal iz avtomobila, ki jih je čakal v bližini, in kretanja sumljivih ljudi. Potem sem šel na sestanek z majorjem Božičem, svojim šefom, ki pa ni prišel. Mar so zaprli tudi že njega? A sem dobil Milavca, ki mi je potrdil padec Teosa.
Nato sem moral najti prevozno sredstvo za prepeljavo arhiva. To ni bilo tako težko, saj smo imeli v vseh mogočih uradih svoje zaupnike, ki so imeli na razpolago avtomobile. Odločil sem se za Srečka, ki je bil naš zaupnik
na Policiji. A dobil sem ga Sele naslednje jutro 29. junija in se z njim dogovoril za sestanek ob 1.15 popoldne, da izdelava načrt. Tisto jutro tudi robčka na balkonu ni bilo, ker so prejšnji večer aretirali gospo Sokličevo in so Gesta povci v črtovem stanovanju čakali na naslednji plen, kot sem ugotovil od stanovalcev Vzajemne.
Ko sva se popoldne dobila s Srečkom, sva odšla v pisarno Železniške policije v Grafiko, nasproti Vzajemne za -varovalnice. Tam sva iskala pomoč, a šef policije, tudi naš zaupnik, iz strahu ni upal v tako akcijo. Pač pa se je. nama ponudil njegov vodja pisarne, pokojni Jože Rupreht, tudi naš zaupnik, ki je obljubil preskrbeti do noči še enega človeka.
Načrt je bil tak: začetek akcije 30. junija ob 1 00 ponoči, ko se vsi štirje dobimo v Grafiki Vsi moramo biti v copatah, oboroženi, z ročnimi svetilkami, Srečko z avtom. Legitimacije za kretanje ponoči po mestu smo tako vsi imeli - oni trije legalne od policije, jaz pa prav takšno, le da je bila moja ukradena (a dobavil jo je pok Kante, ki je kot visok policijski uradnik delal na vse strani, tudi s komunisti, in so ga zaradi tega pozneje Nemci obesili). Srečko bi naj z brzostrelko stal pri notranjem vhodu v Vzajemni zavarovalnici, da bi kril naše kretanje preko dvori -šča (pod balkonom Sokličevega stanovanja), mi trije pa bi prenesli kovčke iz kleti v avto. Poln avto bi naj nato Srečko z menoj zapeljal nekam v Rožno dolino, zgodaj zjutraj pa čez blok na Brdu, na katerem je bil dežurni naš zaupnik Marijan In potem v Francetovo hišo.
REŠEVALNI UDAR
A ni šlo vse po načrtu, ker smo bili utrujeni in se s Srečkom ponoči nisva dobila pred mojim novim ilegalnim stanovanjem sredi mesta. Ker ga ni bilo, sem v copatah capljal preko centra v Grafiko. Žive duše ni bilo na ulici. Srečko se je pripeljal malo pozneje; zaspal je. A Rupreht in pok.Ivan Gal, naš zaupnik iz Postojne, železniški policist, sta naju že čakala.
Pregledali smo baterije, orožje, ključe, privezali copate, Srečko je zapeljal avto pred Vzajemno zavarovalnico nasproti Grafike (baš tedaj je ukal vlak na glavni postaji'.) in prodiranje se je pričelo. Toda v Sokličevem stanovanju je gorela luč, kot smo ugotovili na dvorišču, ko smo srečno odprli prva vrata. Torej res utegne priti do streljanja. Podala so se tudi druga in tretja vrata. Tedaj pa smo bili v zagati, kajti kletni hodnik je bil ozek in ni bilo izključeno, da bi nas kak Nemec čakal v drvarnici. Jaz sem stopal proti drvarnici s poslednjim ključem v rokah in pištolo, Rupreht in Gal pa sta bila pripravljena, da me s pištolami krijeta Toda gospa Sokličeva nas ni izdala - in kot smo pozneje zvedeli, so jo gestapirji vpraševali po dodatnih prostorih, a jim drvarnice ni omenila (Vzajemna zavarovalnica je imela centralno kurjavo). Tako smo nemoteno vzeli kovčke in dvakrat težko obloženi prehodili kot stoletje dolgo pot do avtomobila. A nesreča nikoli ne počiva. Pod silno težo papirja se je Ruprehtu ob drugi nošnji odtrgal roč in kovček je zaropotal po kamnitih tleh sredi dvorišča. To je odmevalo’. Kot ukopani smo popadali po tleh in Srečko - kot je pozneje pravil - je samo čakal, da se vrata na balkonu odpro in da v tisto smer pošlje rafal. A nič se ni zganilo - gestapirji so morda spali. Tako smo srečno prenesli kovčke do avtomobila - a bilo je treba iti tretjič nazaj, da smo pregledali, če le česa obremenilnega nismo pozabili v drvarnici in da smo za seboj zaklenili vsa vrata. Potem sva s Srečkom sela v avto, Rupreht in Gal pa sta se vrnila v Grafiko. Mravljinci so jima lezli po hrbtu, ko sta pogledala skozi okno in videla, da se je minuto za najinim odhodom pred samo Vzajemno ustavila nemška SS patrulja...
Toda arhiv je že bil na varni poti v Rožno dolino in zjutraj preko Marijanovega bloka v predmestje- Od tam pa ga je potem naslednje noči odnesla Gorjanova četniška enota v svobodne gozdove.. •
KARADJORDJEVA ZVEZDA ZA REPUBLIKANCA
Ko je bil torej arhiv na varnem in me je Srečko vrnil v mesto, sem poiskal stik s Komando. Kaj hitro se je od nekje prisvetil Domazetovič (Srb po kivi, Slovenec po srcu, Hrvat po poslu) in prvo vprašanje je bilo; "Kaj je z arhivom?" - "Rešen je'." sem mu - civilist civilistu - raportiral. Od samega veselja mi je planil okrog vratu, pobratila sva se in izjavil je, da mi Karadjordjeva zvezda ne. uide. Jaz pa sem bil bolj skeptičen: "Nemoj zaboraviti, brate moj, da sam republikanac. .. "
Tisti dan sem potem počival, dočim je Srečko vzpostavljal po terenu stike, zlasti z radio postajo. Al. julija sem že krpal hudo razcefrano organizacijsko mrežo v Ljubljani - bil sem eden redkih, ki jih je Gestapo iskala, a jih ni dobila v roke, tiste dni in pozneje- A v mestu nisem vzdržal dolgo. Na predvečer svojega godu, na dan sv. Ane, sem se nekje za splošno bolnišnico ob Ljubljanici poslavljal od staršev, ki so jih gestapirji nekaj dm prej izpustili. 27.julija pa sem krenil na Notranjsko, v četniški odred, novim dogodkom naproti.
BRATKO
FRANTIŠEK HLAVAČEK (Praga) :
Portret ene generacije
20, nadaljevanje
DELOVANJE DR. SACHSA
V	istem junijskem pismu "merodajnim činiteljem" sporočata Frank in Horvat, da bo dr.Sachs predložil brošuro "Prikaz razmer na Hrvatskem", ki bo opisala "samo en del vseh tistih veleizdajavskih pojavov in zarot, vsled katerih bi na jugovzhodu monarhije v danem trenutku prišlo do takih sabotažnih dejanj, ki bi za hrbtom balkanskih vojnih sil bila lahko zelo nevarna. "
Citiranje tega pisma je potrebno za pojasnitev delovanja, ki ga je v dogovoru s Frankom in Horvatom vodil v Pešti in na Dunaju dr. Sachs. Z njegovim delovanjem se ne bomo podrobneje ukvarjali, navesti pa je treba, da mu je v Pešti pomagal Klobučarić ter da je bil Sachs v resnici sprejet v avdijenci pri cesarju Francu Jožefu. Kljub temu pa tudi njemu ni uspelo doseči vzpostavitev vojaškega komisarijata na Hrvatskem, ker je to spet preprečil Tisza. Novi skupni avstro-ogrski zunanji minister, baron Burian, ki je bil Tiszin človek, pa Sachsa sploh ni hotel sprejeti.
V	objavljenih dokumentih je tudi prepis korespondence med Klobučaričem in Sachsom v nemškem jeziku. Klo-bučarić piše: "Za naše prijatelje smo našli mnogo materiala in ti lopovi (t.j. koalicionaši, op.F.H.), ne bodo več dolgo na svobodi. Delam na tem, da vkolikor mogoče vse odkrijem ter slednjič osvetlim vso srbsko svinjarijo."
To je torej le kratek oris tega nevarnega podviga, ustaviti pa se moramo še pri pismenih prilogah, s katerimi je Sachs podprl svoje delovanje.
Prvi spis: "Naklonjenost veliko-ogrskih političnih faktorjev do Srbov se nadaljuje." V tej brošuri je "ožigosano" dejstvo, da ogrska vlada že dalj časa sploh ne izvaja ukrepov, ki so bili ob začetku vojne odrejeni za nadzorstvo nad srbskimi državljani in domačimi Velesrbi. Pisec dalje napada Valerijana Pribičeviča, "brata znanega organizatorja Narodne Odbrane, Milana Pribičeviča," in lažno trdi, da je ogrska vlada Valerijanu dovolila šest tedenski dopust iz ječe ter da se ta veleizdajalec v tem času v Pešti sestal z bratom Svetozarjem. Valerijan je dejansko vsa trileta pre živel v ječi in kasneje v bolnici ter ni niti bil v Pešti, niti se je kdaj sestal z bratom Svetozarjem. Ista brošura tu di napada pakt med ogrsko vlado in HSK.
Drugi spis nosi naslov: "Sistematsko oproščanje Srbov in srbofilov od vojaške službe." Tu so od generacije 1895 denuncirani Vilder, dr.Lorkovič, dr.Svetozar Korporič, dr.Z.Bertič, dr.Dušan Popovič, dr.H.Križman, dr.Spanič, dr.M.Heimerl in še več drugih osebnosti iz vrst HSK.
Tretji spis: "Agitacija z zedinjenjem Velesrbov in vojaške stranke" prinaša nadaljne laži o Vilderju, Surminu in Popoviču ter trdi, da so oni agitirali s trditvijo, da so pogajanja "vojaške stranke s HSK privedla do popolnega sporazuma" (s tem naj bi koalicionaši skušali pridobiti Radiča, kar je bila laž), takoj nato pa spis omenja odstranitev generala Scheura iz Hrvatske, ker "je bila Njegova Ekselenca proti takšnemu sporazumu". Nadaljnja navedba, da se je ob priliki obiska bana Skerlecza na soški fronti, maršal Boroevič, kot pravoslavec (poudaril F. H.) zavzel za novo smer vojaške stranke, pa prav tako močno "diši" po denuncijaciji. Vse te gole izmišljotine naj bi služile frankovskim intrigam.
Toda najhujši od teh spisov je "Prikaz razmer na Hrvatskem" s prilogo "Predstavniki hrvatskega Sabora". To je v resnici nekaka denuncijantska enciklopedija, v kateri se ponavljajo vse denuncijacije, o katerih smo že govorili in se zaključuje z izjavo, da so vse to predznaki nekega "široko zasnovanega upora", ki da ga more preprečiti samo uvedba vojaškega komisarijata. S tem je ta spis zadostno osvetljen, zanimiv pa je tudi ta-le odstavek: "Ker je torej monarhija ogrožena od vseh strani, se je Frankova stranka odločila, da pošlje v Bolgarijo hrvatskega predstavnika ih književnika, poznavalca vseh slovanskih jezikov, Stjepana Radiča, ustanovitelja hrvatske kmečke stranke, da bi tam vodil propagando za monarhijo. Radič je o tem na Dunaju razpravljal z baronom Musulinom v zunanjem ministrstvu, ki je načrt odobril in mu svetoval, naj si v Zagrebu takoj preskrbi potno dovoljenje. Toda zagrebška uprava ni smatrala za potrebno, da mu izda tako dovoljenje, ker ni bilo v njenem interesu, da bi Radič v Bolgariji deloval proti srbskim interesom.” Komentar pač ni potreben.
Priloga pod naslovom "Predstavniki hrvatskega Sabora" pa vsebuje denuncijacije 29 narodnih poslancev hrvatsko-srbske koalicije, pričenši s predsednikom Sabora dr.Medakovičem in podpredsednikom dr.Magdičem. Od pripadnikov generacije 1895 so tam denuncirani: dr.Srdjan Bu d i sa v 1 j e v ič , da je srbska sokolska društva v Hrvatski organiziral v smislu beograjskega revolucionarnega statuta in da je bil član centralnega odbora kragujevškega sokol-
skega saveza "Dušan Silni", ki je bistveni sestavni del kraljevske srbske vojske. Prav tako je kritiziran sodni postopek proti dr.Budisavljeviću, ker se ni zaključil z njegovo obsodbo.
Za dr.I.Lorkoviča, pravi, da je "ustanovil napredno stranko, ki je prva na Hrvatskem propagirala Masa-rykove panslavistične ideje”, da je sodeloval v "Pokretu”, ki je "vselej zagovarjal odcepitev hrvatskih pokrajin od monarhije" in da se je udeleževal sestankov z Milanom Pribičevičem v Zagrebu, "kjer so bili izdelani načrti Narodne Odbrane za teroristično vodenje vojne in istočasni upor prebivalstva. "
Svetozar Pribičević je Milanov brat, "vselej dela po njegovih navodilih”, v "Srbobranu je vselej odkrito pisal v "veleizdajalskem smislu”.
Valerijan Pribičevič:	njemu naj bi bilo na zagrebškem veleizdajalskem procesu "popolnoma dokazano
njegovo veleizdajalsko delovanje kot člana vrhovne uprave beograjskega revolucionarnega društva Slovenski Jug (kasneje Narodna Odbrana) ■
Dr.Gjuro Surmin je "po sodnih aktih član beograjske Narodne Odbrane” in "najagilnejši sotrudnik "Pokre -ta", ki je bil ustanovljen v svrho odkritega državi sovražnega pisanja." (To ni v nasprotstvu s pritožbo v prvem me -morandumu, češ da "Pokret" ni bil ustavljen, ker je do tega prišlo kasneje.)
Večeslav Vilder je "glavni urednik organa HSK 'Pokret', ki je pred vojno popolnoma odkrito pisal v veleizdajalskem smislu, med vojno pa ga je Vilder urejeval na tak državi sovražen način in proti vojnim interesom, da so ga oblasti ustavile”. Nadalje naj bi bilo "dokazano", da je Vilder član Narodne Odbrane.
Glede dr. Dušana Popoviča se spis pritožuje, ker je bil proti njemu ustavljen sodni postopek zaradi veleizdaje in nato tudi zaradi neke "protimonarhične in protidinastične izjave, ki jo je javno podal v avgustu 1914 v Zagrebu ."
To je samo nekaj "biserov" iz tega dolgega denuncijantskega spisa, v katerem so bili "pozabljeni" nekateri pripadniki generacije 1895, a so bile resne denuncijacije proti njim objavljene na drugih mestih. V knjigi "Dve smeri v hrvatski politiki" beremo na str. 102, da sta Frank in Rauch ob začetku vojne generalu Scheuru predložila seznam okrog 500 najuglednejših meščanov, profesorjev, literatov, novinarjev itd. ki bi jih bilo treba zapreti. Na str 102, za objavljenimi Sachsovimi spisi, pa je zapisano: "Obelodanjenje tega spisa naj služi v dokaz, koliko naših političnih osebnosti so Frankovci hoteli spraviti na vešala. "
Navedel sem ta dejstva v ilustracijo nevarnosti, v kateri so vsa dolga vojna leta živeli pristaši narodnega edin-stva in zedinjenja in zlasti še pripadniki generacije 1895. Ti se kljub preganjanju in denuncijacijam niso vkloniliin njihovega junaštva ni zlomilo niti najhujše preganjanje. Vse to pa velja še posebno za Večeslava Vilder ja, ki je bil deležen najhujših napadov.
MEMORANDUM BARONA RAUCHA
Bivši hrvatski ban baron Rauch, ki se je leta 1908/09 proslavil z zagrebškim veleizdajalskim procesom, ob katerem je skušal spraviti na vešala 53 obtožencev, se je očividno zbal, da si ne bi samo Frankovci priborili '"Zaslug" za svoje "patriotsko delovanje” ter je zato smatral za potrebno, da tudi oh s svoje strani doprinese k stvari s svojim osebnim memorandumom, datiranim 8. junija 1915 v Marti jancu na Hrvatskem, kjer je imel svoje veleposestvo.
Ta memorandum je druga denuncijantska mojstrovina, v kateri je denuncirana celotna HSK kot "prevratna in sumljiva”, še posebej pa so omenjeni pripadniki generacije 1895 bratje Pribičeviči, Popovič, Budisavljevič, Vilder, Lorkovič, Bertič in Marjanovič. Rauch predlaga naj vse te doleti zaslužena kazen.
Dalje pravi, da je treba preprečiti delovanje te koalicije, ker bodo sicer Hrvatje izginili skupno s svojim narodnim edinstvom, katoliško vero in prirojeno zvestobo habsburški dinastiji.
Govoreč o bivanju Milana Pribičeviča v Zagrebu januarja 1914, dodaja Rauch, da je prejel "verodostojno vest, da je bil Milan Pribičevič v Zagrebu tudi nekaj tednov pred atentatom na našega nepozabnega prestolonaslednika. Iz tega bi se dalo napraviti zaključke, ki se jih jaz ne bi rad niti od daleč dotaknil." (Poudaril FH.)
Iz te "zadržane” ugotovitve naj bi torej sledilo, da so vsi oni, ki so se sestajali z Milanom Pribičevičem, sokriv ci atentata in da zaslužijo vešala, predvsem pa seveda njegovi bratje. Toda, nadaljuje Rauch, namesto da bi bili izročeni sodišču, so bili deležni vse zaščite. Tu sedaj Rauch napada grofa Tisza, ki je "v prvi vrsti kriv za ta razvoj na Hrvatskem." Nato se dotakne še enkrat zagrebškega procesa ter pravi, da so se takrat tuji novinarji nad -vse trudili, da dokažejo nedolžnost Srbov in Srbije ter barbarstvo naše monarhije "in moje osebno barbarstvo." To svojo obtožbo "veleizdajalcev" zaključuje z besedami: "Sedaj je treba napeti vse sile in nadvladati notra-
nje in zunanje sovražnike ter preprečiti njihovo delovanje enkrat za vselej." (Poudari) F-H.)
Dodati je treba, da je dr.Sachs obiskal Raucha v Martijancu ter mu predlagal, naj bi delegacija, ki bi Sla k cesarju, sestojala iz Raucha, Tomašiča, Škofa Krapca in grofa Erdödija. Do te delegacije pa ni prišlo ter je bil v av -dijenci sprejet le Sachs sam. Iz dokumentov, ki so bili pri Sachsu zaplenjeni leta 1918 med neko preiskavo in jih je ban Mihalovič predložil Saboru, je razvidno le nekaj bežnih podatkov o tej avdijenci, jasno pa je, da ni dosegla svojega namena: uvedbe vojaškega komisarijata in preganjanja Srbov. Cesar se je le preveč bal Tisze in se ni odločil za ta korak. Toda s tem še ni bila odstranjena nevarnost za "prevratno" HSK. Ta nevarnost se je nasprotno še povečala s porazom Srbije, ko so bili v Beogradu najdeni novi dokazni dokumenti, večinoma ponarejeni, zlasti proti Vilderju. Kasneje pa se je pokazalo tudi, da je bil eden glavnih inicijatorjev za ponarejanje teh dokumentov Klobučarič.
(Dalje sledi.)
Thmci uredniku
POZDRAV IZ ARGENTINE:
G.uredniki Z največjim veseljem pozdravljamo vsi Slovenci širom Argentine "Klic Triglava" v novi obleki. Danes se predstavlja "Klic Trigla -va” v lepi tiskani besedi Slovencem širom sveta in s tem dokazuje, da je vztrajnost pri delu in ljubezen do naše domovine tekom petnajstih let zasluženo dobila to čedno obliko tiskanega mesečnika, čestitamo vsem prijateljem, ki so tako pridno in nesebično delali za "Klic Triglava" vsa ta leta. Njihov trud in delo sta bila kronana s 300.številko, ki dokazuje, da je možno kljubvsem težavam pokazati svetu: "Klic Triglava" živi in bo živel.
Vemo, da je moral prestati hude čase in velike stiske, vendar ni nikdar odnehal. Peščica ljudi je znala vztrajati in delati, poleg svojega po -klicnega dela po pisarnah in tovarnah. Dobile so se tiste ure, ki so bile potrebne, da se je KT čital po vseh petih kontinentih in tudi v domovini.
Danes, ko se zveze vsak dan bolj izpopolnjujejo, ko se razdalje krčijo, ko novice brzijo preko oceanov in kontinentov, bo za nas "Klic Triglava” vsak dan bliže. Za nas bo res kakor klic s Triglava, kakor klic iz domovine, kakor klic molčečih, kakor klic po resnici.
Bodite pozdravljeni vsi Slovenci preko "Klica Triglava". - Argentinski Slovenec.
GOSPODARSKO NESOGLASJE:
G.urednik'. Ing.D.N. (KT 300) ima prav, ako hoče reči, da ni narodnostno sovraštvo ono, ki ustvarja politične probleme v današnji Jugoslaviji, ampak predvsem gospodarska politika sedanjega režima odn. odpor tej politiki. Gospodarski interesi posameznih republik so nujno politični interesi, ki pa jih je možno reševati samo s ko-ordinacijo teh interesov, ne pa z ustvarjanjem samostojnih republik, katere med seboj vežejo samo trgovske pogodbe. To niti ni ono, kar veže članice Skupnega Evropskega Trga. Poudarek pri Skupnem Evropskem Trgu je na integraciji, vključno politični, ne pa na diskriminaciji. To isto velja za vzhodni ekonomski blok. Kar se slovenskega civilnega letalstva tiče, obstoja podjetje ADRIA -AVIO , ki sicer prevaža skupine turistov po vnaprej sklenjenih pogodbah (v Angliji imenujejo to "chartered flights"), ne vzdržuje pa rednih letalskih potniških linij, kar opravlja samo JAT (Jugoslovanski Aerotransport). Slovensko trgovsko mornarico operira SPLOŠNA PLOVBA iz Pirana, a glav no pristanišče je Koper. - M. P.G.
KRONIKA
-	Bivši ljubljanski župan dr.Jure Adle šič je v Združenih državah dočakal 80 let.
-	Bivši slovenski protikomunistični borci, ki so se zaradi notranjih sporov organizacijsko razdelili, izdajajo dve ločeni glasili: VESTNIK in TABOR.
-	V koroškem deželnem šolskem svetu zastopa Slovence odvetnik dr. Franci Zwitter, njegov namestnik pa je od vetnik dr.Janko Tischler. Slovenci so tudi zastopani v štirih okrajnih šolskih svetih •
-	Generalni vikar ljubljanske nadškofije je postal čg. dr. Stanko Lenič, biv ši tajnik škofa dr. Rožmana.
-	Poleg "Slomškovega lista", ki izhaja v Rimu, izdaja Južnoameriška Baragova zveza v Buenos Airesu "Baragov vestnik". Oba lista pospešujeta beatifikacijski postopek obeh velikih slovenskih škofov.
-	Apostolstvo sv.Cirila in Metoda, ki deluje na zbližanju slovanskih kristjanov, je objavilo zbornik "Kraljestvo božje 1963", ki je posvečen tisoč sto letnici prihoda sv.bratov med Slovane.
-	Comedie Franjaise je nastopila nedavno v ljubljanski Drami z recitalom francoske poezije in v operi z deli Mo liera in Musseta.
Prejeli smo in zahvalimo:
MEDDOBJE, štev. 1-2, leto VIII. Izdala Slovenska kulturna akcija v Argentini. Strani 112. Cena £1 (broširano).
Od meseca do meseca:
SESTANEK PO NAKLJUČJU
Tito je bil od 1 do 8. junija na obisku na Finskem. Tja ga je povabil finski predsednik Kekkonen, ki je lani obiskal Jugoslavijo. Obisk bi pravzaprav moral trajati le pet dni in šele med obiskom samim je bilo objavljeno, da bo Tito podaljšal svoj obisk na izrecno željo predsednika Kekkonena, ki ga je prosil naj bi ostal na Finskem vsaj še en dan. S tem je bilo Titu modno ustreženo, ker se mu je s tem ponudila prilika, da se sestane v Leningradu s Hruščo-vom, ki se je malo pred tem vrnil iz Združene Arabske Republike. Tito je kasneje ob povratku v Jugoslavijo izjavil, da "je seveda povabilo zelo rad sprejel, toliko bolj ker smo vedeli, da bomo tudi na povratku, kot na poti v Finsko, leteli čez sovjetsko ozemlje" - in tako je kot po naključju zavil še v Leningrad. To "naključje" mu je še posebno prav prišlo, ker se je kmalu po povratku v Jugoslavijo "po predhodnem sporazumu" sestal z rumunskim predsednikom Dejom "nekje na jugoslovansko-romunski meji" in z njim razgovarjal o problemih mednarodnega delavskega gibanja odn. o sovjetsko-kitajskem sporu, v katerem so romunski komunisti ostali nevtralni. A to Hruščova precej boli.
Tito je za časa svojega obiska na Finskem precej potoval. Sel je celo na Laponsko na severu Finske. Z njim so bili še žena Jovanka, sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič z ženo in drugi. Seveda je imel med svojim "potovanjem miru" tudi razgovore s predsednikom Kekkonenom. O najvažnejših vprašanjih sta se ujemala, a prav lahko sta se sporazumela tudi o ohranitvi miru, politiki miroljubne koeksistence, vprašanju vojne in miru in drugem. Kekkonen je obljubil, da bo poslal opazovalce na prihodnjo konferenco nevezanih držav, ki se bo vršila letos v Kairu.
Bolj važen je bil seveda Titov kratek obisk v Leningradu, kjer je imel štiriurne pogovore s Hruščovom. V teh raz govorih, katerim so prisostvovali z jugoslovanske strani še Koča Popovič, jugoslovanski veleposlanik Cvijetin Mi jato-vič in Titov osebni sekretar Bogdan Crnobrnja, sta Tito in Hruščov "izmenjala mnenja o širokem krogu vprašanj vzajemnih koristi za Jugoslavijo in ZSSR. Obe strani sta z zadovoljstvom ugotovili uspešen razvoj sovjetsko-jugoslovan-skih odnosov na političnem, gospodarskem, kulturnem in drugih področjih ter proučili možnosti za nadaljno krepitev prijateljskih zvez in razširitev vsestranskega sodelovanja med ZSSR in SFRJ v korist narodov obeh držav. "
Med izmenjavo mnenj o mednarodnih vprašanjih sta ponovno potrdila enotnost gledišč o glavnih sodobnih vprašanjih in njuno zvestobo načelom miroljubne koeksistence kot glavno smer zunanje politike ZSSR in Jugoslavije. Proučila sta tudi aktualna vprašanja mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja■ "Poudarila sta važen pomen združevanja vseh naprednih sil, ki se bore za mir, demokracijo in socializem in podčrtala nujnost, da vsaka komunistična in delavska partija prispeva svoj delež za premagovanje nastalih težav v svetovnem komunističnem gibanju in za dosego enotnosti in monolitnosti bratskih komunističnih in delavskih partij na podlagi načel marksizma-lenini-zma za utrditev miru na vsem svetu in življenske koristi človeštva."
Skupno poročilo o razgovorih med Titom in Hruščovom zaključuje, da so razgovori potekli v ozračju bratstva in prijateljstva ter iskrenega vzajemnega razumevanja in prisrčnosti.
TUJA DELOVNA SILA
Ljubljansko DELO piše v uvodniku z dne 10. junija letos, da postaja pomanjkanje delovne sile čedalje bolj pereč problem gospodarstva Slovenije. V’ aprilu je bilo v industriji Slovenije 15.000 več zaposlenih kot v aprilu lani, v celotnem gospodarstvu pa 25.000 Ko so pripravljali družbeni plan za letošnje leto, so pričakovali, da bodo stimulativni pogoji gospodarjenja bolj spodbujali k racionalnejšemu zaposlovanju in hitrejšemu povečanju produktivnosti dela. Uvideli so namreč, da jim prekomerno zaposlovanje lahko zavre gospodarski razvoj, zmanjšuje možnosti hitrejšega naraščanja produktivnosti dela in s tem tudi hitrejšega zboljšanja življenske ravni.
Po planu bi se moralo število zaposlenih povečati le za nekaj manj kot 14.000. To število je bilo prekoračeno že v aprilu in bo še bolj ko se začno v poletju sezonska dela. V marcu je bilo registriranih 940 kvalificiranih delavcev, ki so iskali zaposlitev, obenem pa je bilo 4.150 razpoložljivih delovnih mest za take delavce; vsega skupaj -pa je bilo 8.800 večinoma nekvalificiranih, ki so iskali zaposlitev pri 18.500 razpoložljivih delovnih mestih. Letos pričakujejo, da se bo ob koncu šolskega leta 20.600 mladih ljudi zaposlilo. Radi smrti in upokojitve bo odpadlo 11.000 oseb, kar pomeni, da bo kakih 9.000 več za povečanje števila zaposlenih. Tako bo še vedno ostal primanjkljaj, ki ga je čedalje težje kriti s pritokom iz drugih republik, od koder prihaja v glavnem le nekvalificirana delovna sila.
DELO svetuje, da bi reševali potrebo po novi delovni sili z izboljšanjem izkoriščenja tehnološkega postopka, boljšim izkoriščanjem delovnega časa in bolj racionalnem zaposlovanju. Ko najemajo novo delovno silo, naj bi morali delavski sveti bolje pretehtati, če jim gre to v račun, ker če bodo podjetja z manjšo delovno silo uspela povečati
proizvodnjo, bodo osebni dohodki delavcem višji, kot pa če bi zaposlovali več delavcev. Škodljivo je tudi u-stvarjati rezervo delovne sile.
OBISKI: Sovjetski obrambni minister Maršal Malinov-ski je obiskal Jugoslavijo od 27.maja do 6. junija na povabilo jugoslovanskega obrambnega sekretarja Ivana Go-šnjaka. Med obiskom v Jugoslaviji je Malinovski obiskal Zagreb, Ljubljano (kjer ga je sprejel org.sekretar ZKS Albin Jakopič), potem Kranj, Bled in Bohinj (kjer sta šla z Marinkom ribe lovit) in pa Pulj in Dubrovnik. Med o-biskom ga je Tito odlikoval z redom Narodnega heroj# "za veščino vojaškega poveljevanja in heroizem izkazan v borbi proti skupnemu sovražniku in za zasluge za razvoj in okrepitev prijateljskih odnosov med oboroženimi silami ZSSR in Jugoslavije. "
Predsednik Zvezne skupščine Edvard Kardelj je vodil jugoslovansko parlamentarno delegacijo na obisk v Belgijo od 27.maja do 3. junija. Med obiskom je Kardelj i-mel razgovore z belgijskim zun.ministrom Spaakom.
češkoslovaški zun. minister Vaclav David je bil v Ju goslaviji od 22. do 27.maja na povabilo Koče Popoviča. Obiskal je tudi Zagreb in Reko, kjer je razgovarjal o možnostih tranzita blaga namenjenega na češko preko reškega pristanišča.
Jugoslovanska delegacija dobre volje, katero je vodil član zveznega izvršnega sveta Avdo Humo, je v maju in juniju obiskala devet dežel centralne in zahodne Afrike. Delegacija je imela razgovore o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med temi deželami in Jugoslavijo in o trgovini. V maju pa je bil na dvodnevnem obisku v Jugoslaviji ministrski predsednik Zambije(Severne Rodezije) Kenneth Kaunda.
BALKANSKO SODELOVANJE: V Beogradu je bil od 8. do 11.junija sestanek predstavnikov nacionalnih odborov za balkansko sodelovanje. Sestanka so se udeležili predstavniki Rumunije, Bolgarije, Grčije in Jugoslavije. Kot opazovalci so se sestanka udeležili tudi predstavniki Cipra.
KAPITALISTIČNA POMOČ:	Konec aprila so v
Beogradu podpisali tri sporazume o nakupu blaga in prodaji ameriških proizvodov Jugoslaviji kot del ameriškega programa "Hrana za mir". Vrednost blaga, ki bo dobavljena po teh sporazumih, bo znašala kakih 64 milijonov dinarjev.
V Beogradu so junija podpisali protokol o koriščenju kredita v znesku milijon angleških funtov, katerega je dala Velika Britanija Jugoslaviji za obnovo Skopja. Malo kasneje so podpisali protokol o milijon dolarskem kre ditu, katerega je dala francoska vlada v isti namen.
OBLETNICA: Miha Marinko je 31. maja govoril na velikem mitingu v Trbovljah, kjer so praznovali 40.letnico pretepa med Orjuno in komunisti, katerega se je tu
di on udeležil. Rekel je, da je stanje danes boljše.
GOSPODARSTVO: Zvezna vlada je odobrila dekret po katerem se zniža davek na promet tekstilnih izdelkov in nekaterih drugih proizvodov. Tako so znižali davek na promet umetne svile z 25% na 15%. Cene pralnih pra škov, stekla in kavnih nadomestkov se bodo tudi znižale.
V	Jugoslaviji dela sedaj 150 podjetij, ki zaposljujejo čez 140.000 delavcev, načrte za prehod na 40 urni delavnik, kot je to predvideno po novi ustavi. Bo pa to počasen proces, ker bo delavnik skrajšan s sedanjih 48 ur in ne bi radi, da bi radi tega trpela proizvodnja.
V	idrijskem rudniku živega srebra so spustili v obrat rotacijsko peč, katere kapaciteta je 250 ton rude na dan. To je druga taka peč, prva je bila spuščena v obrat leta 1961. S tem se bo letošnja proizvodnja živega srebra dvi gnila na 60 ton.
V	Srbiji je bilo začetkom junija 140.000 nezaposlenih, od katerih jih je bilo 40% starih manj kot 25 let.
Jugoslovanske železnice cenijo, da bodo letos prepeljale čez 86 milijonov ton tovora. To pa bodo dosegli le z dodatnim delom ob nedeljah, kot je že postala praksa.
V	Dimitrovgradu (bivši Caribrod) so 31.maja odprli
jugoslovansko-bolgarsko železniško postajo, kjer se bodo vršile vse blagovne in carinske formalnosti v meddržavnem in mednarodnem železniškem prometu med obema državama.	IVAN STANIČ
KULTURA IN OMIKA: Pred meseci sem poročal o namenu Državne založbe Slovenije, da izda vrsto monografij, ki naj bi dale izčrpno sliko o Sloveniji. Sedaj je izšel prvi zvezek te zbirke, ki opisuje Ljubljano. Kritik DELA pravi, da je to skoraj v vsakem pogledu slaba publikacija in da je v najboljšem primeru povprečen pro spekt.
Na kongresu Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije v Budvi je dosedanji predsednik slikar Marij Pregelj rekel, da današnje stanje zveze "ni toliko organizacijski problem, kolikor je problem pravilne analize naših del . Ta dela, če bi bila iskreno zasnovana in pravilno razum Ijena, bi zagotovila našo moralno in materialno bazo." Po novem statutu bi Zveza prišla pod norme decentralizacije in bi se preimenovala v Zvezo združenj likovnih umetnikov.
Državna založba Slovenije ni ukinila samo PERSPEKTIV, likvidirala je tudi NASE ZBORE. Čitatelj DELA je založbo zaradi tega napadel, a se je kasneje opravičil, če je bil pri tem preoster in žaljiv. Kot kaže ni političnega ozadja za tem odlokom.
Razstava slovenskih zamejskih umetnikov, ki je bila odprta tekom aprila v New Yorku, se je nato preselila v Toronto v Kanadi do 30.maja. Na razstavi so sodelovali slikarji Ivan Bukovec, Marinka Burger, Aleksa Ivanc , Ted Kramolc, Bara Remec, Marijanca Savinšek, Hugo Velker, Josip Vodlan in Miro Zupančič; kipar Frence Gor še in arhitekt Simon Kregar.	SPECTATOR