Raj ob Savi
* 0 Ko se povprečna ljubljanska družina od-pravlja na vikend ali celo na dopust, je — ra-zumljivo — najpogostejša smer morje, čeprav se tudi proti Gorenjski često valijo dolge ko-lone, predvsem seveda v lepih jesenskih dneh. Ljubljančani imamo pač srečo, saj smo od morja oddaljeni nekaj več kot sto kilometrov in v treh, štirih urah se lahko pricijazimo prav do Kopra, če gre seveda vse po sreči. Tisti, bolj vztrajni in zagrizeni ljubitelji slane vode, se odpravijo tudi kam dlje, recimo — v Pulo ali celo Dubrovnik. Pražijo se tako na pekočem soncu, žlampajo mlačno pivo po 8 ali še več dinarjev in se vesele noči, ko naj bi se vsaj malo ohladilo. Ponoči se seveda vesele jutra, ko tudi najvztrajnejši pijanci prenehajo s polnoč-nimi serenadami in se v bližnjem baru glasbe-niki nayeličajo brenkati ali kako drugače zga-njati hrup. Potem pa zopet praženje, prerivanje v vodi, zabeljeni z motornim oljem neštetih la-mov, pent in drugih morskih ropotal, premeta-vanje v postelji od preklinjanju hotelske upra-ve, ki ne kaže posebne pripravljenosti, da bi ugodila želji prepotenih gostov, da bi v sobah
uredili klimatske naprave . .. Skratka, ko se člo-vek vrne z morja, bi se mu skorajda prilegel nekajdnevni oddih, da bi se odpočil od vsega hudega morskega počitnikovanja . ..
0 Ni malo ljudi, ki se jim je slana mlakuža v resnici zamerila, kar lahko sklepamo tudi po množicah obiskovalcev v Bohinju, Bledu in dru-god na Gorenjskem. Mir, čist zrak in narava, to so faktorji, ki danes zopet vlečejo, saj je to edini način, da meščan uide mestnemu hrupu in smrdljivemu zraku. No, pa lahko še enkrat ugotovimo, da smo Ljubljančani pod srečno zvezdo rojeni, saj imamo tak tihi raj v malem skoraj pred nosom. Da, Zbiljsko jezero imam v mislih, pokrajino ob Savi, ki tam pravzaprav še nima tistega »umazanega« slovesa in je vsaj za pogled (in še posebno za ribiške palice) do-kaj dostojna ...
0 Pred gostilno sta stala le dva avtomobila, nič čudnega, če pomislim, da sem prišel obču-dovat jezero ob osmih zjutraj. Čolnarna pod lo-kalom je bila sicer odprta, vendar so se stari, vsaj na prvi pogled precej zdelani čolni, prazni pozibavali ob splavu. Čudovito tišino je kdaj pa kdaj zmotil le pljusk, kadar se je kakšna predstavnica ribjega prebivalstva odločila sko-čiti za mušico. Od nasprotnega brega se je sli-šalo kašljanje nekega ribiča, ki je romantiko si-cer motilo, je pa na srečo kmalu pojenjalo.
0 Nenadoma sem si zaželel, da bi skočil v to gladko, bleščeče jezero in zarezal njegovo stekleno ploskev. Saj, če bi voda ne bila tako
mrzla, bi to verjetno zares storil, tako pa se bom zadovoljil z vožnjo s čolnom, če ga bom seveda lahko najel.
0 »Ja, lahko ga dobite, 10 dinarjev na uro boste plačali,« je pojasnila mladenka v gostilni. No, pa je bilo mojih romantičnih želja konec, saj vendar ne gre, da bi že tako zgodaj začel zapravljati denar. Nekaj časa sem torej samo z brega občudoval tišino in vodo, ker pa mi to le ni dalo prave snovi za reportažo, sem se od-pravil naprej. Do avtokampa v Dragočajni. Za-nimalo me je namreč, kaj se skriva za vabljivo tablo, na kateri je narisan šotor in avtomobilska prikolica. Priznam, bil sem precej presenečen, ko sem mimo bahatega (in dragega!) penziona Kanu pripeljal do male vasice, ob kateri sem zagledal pravo naselje mladih noraadov. Nekaj fantov se je ravno tlačilo v živo pobarvan kom-bi z angleško registracijo.
0 »Na izlet gredo,« je pojasnil možak, ki je sedel pred hišo ob avtokampu. »Tu prespijo, zjutraj pa hodijo na Bled, v Bohinj ali kam dru-gam, saj možnosti je zares veliko.«
0 »Ste vi »gazda«?« sem ga previdno vpra-šal, ko sem videl, s kakšnim zanosom govori. In res, prav sem naletel, To je Jože Stare, uprav-nik, oskrbnik, točaj ali kar že hočete. Marsika-teri nemški ali nizozemski turist se bo veselo nasmehnil, ko mu boste omenili tega moža iz Dragočajne.
© »Začeli smo že leta 1961. Takrat je prišel sem predsednik turističnega društva in dolgo hodil okrog vasi. Potem je navdušen predlagal, naj bi uredili avtokamp, tu, ob Savi. Malo čud-no smo ga gledali, saj pravzaprav nihče ni na-tanko vedel, kako takšna stvar izgleda. Ko nam je pojasnil, smo bili pa še bolj nejeverni. Kdo bo vendar hodil v takšno vas, ko je pa toliko lepših krajev na svetu, smo govorili in zmaje-vali z glavo. Pa še kako so hodili. Prvo leto sicer ne toliko, potem pa skoraj ni bilo dneva, da ne bi na jasi slišali tuje govorice. Prihajajo od vsepovsod, tako Čehi in Madžari, kot Nemci, Nizozemci in Angleži. Imamo tudi stalne goste, ki se vsako leto vračajo sem.«
0 Stare me je peljal v svojo pisarnico in mi ponosno pokazal knjigo, v katero zapisuje po-datke o obisku in številu nočitev. Ne da bi pre-tiraval, toda številk, ki mi jih je pokazal, se ne bi sramoval noben, še tako »ugleden« avtokamp.
0 »Kako se pa pomenite z njimi, imate te-žave?«
0 »Sedaj že vse razumem, čeprav sprva res ni bilo prave konverzacije in so velikokrat go-vorile bolj roke kot jezik. Še najbolj so mi všeč Nizozemci, tako prijazni so in mirni obenem, da človek še opazi ne, da so tu. Pravo nasprotje Čehov, ki že ob petih zjutraj spravijo pokonci ves tabor s svojimi tranzistorji in žlobudra-njem.«
0 Seveda mi je Stare razkazal tudi kamp in vse objekte, ki turistom pripomorejo, da zares uživajo, čeprav Sava ni morje, ne po čistoči, ne po temperaturi. Hranijo se obiskovalci drugje, v Smledniku ali v Kanuju, v kampu lahko dobe le pijačo in malico. Po mleko seveda, kruh, za kar poskrbi Stare, samo, da so gostje zadovoljni. Tudi tujske sobe imajo, je še povedal oskrbnik, ljudje so kmečki turizem resno vzeli, kar se na-vsezadnje kaže tudi po vse številnejšem obisku.
0 »Zdravo Jože!« je skozi okence zaklical mož v kopalkah in naročil šilce domačega žganja.
0 »Vidite, tile prihajajo sem vsak teden, ka-dar le utegnejo«, je Stare pokazal na družino, ki se je nedaleč stran izkrcavala iz vartburga ljub-Ijanske registracije. Mala Andrejka je seveda takoj postala žejna in z očitom sta morala po sok.
0 »Kadar imam prosto, skočimo sem,« je oči pojasnil, medtem ko je mala obdelovala ste-kleničko za marelicami. »Tu imamo mir, »gužve« ni in človek se vsaj lahko spočije, bolje kot na , morju, verjemite mi. S seboj prinesemo raženj in meso, pa imamo romantiko .. .«
0 »Zadnjič je prišel k nam neki Nemec, se nekaj časa razgledoval in ves navdušen vzklik-nil, da je naposled le našel, kar je iskal,« je zo-pet začel Stare, ko je postregel gostom. »Noč pred tem je prespal v kampu na Ježici in men-da ga sploh ni navdušil. Saj ni čudno, zrak je tam še ljubljanski (kar z drugimi besedami po-meni — umazan), cesta je čisto blizu, tako, da se vse trese, če pripelje kakšen tovornjak. Če gre človek na dopust, si želi spremembe, pobeg-niti hoče mestnemu vrvežu in hrupu, zato ga dopust v podobnem trušču verjetno ne more navdušiti.«
0 Malo sem se razgledal po okolici. Po ste-zici se pride do Save, kjer je urejen prostor za
sončenje, kupili pa so tudi čolne, da gostom ne bo dolgčas. Tudi stranišča in umivalnice so ure-jene in eiste, da je človek resnično presenečen.
0 »Ja, zadnjič so prišli sem neki Švedi, vra-čali so se menda z morja,« je bil Stare ponosen. »Spraševali so me, koliko stane, če imamo toplo vodo, elektriko, če so sanitarije čiste, če je po-noči mir. Skratka, bili so že prav nadležni. No, potem so pojasnili, da so pravkar prišli iz Pore-ča in da pač ne bi hoteli še enkrat doživeti te-ga, kar so morali prenašati v tamkajšnjem avto-kampu . ..«
0 Družina iz Ljubljane je nedaleč stran že zakurila in kmalu je do mene priplaval vonj po okusnih čevapčičih. Vabili so naju, naj vendar še midva poskusiva, kaj znajo. In res mi ni bilo žal, da sva jih ubogala.
0 Ko sem se vračal proti Ljubljani, sem menda spregledal table na križišču, saj se je pot do Medvod nekam čudno vlekla. Pa tudi znano se mi ni zdelo preveč ...
0 »Mamca, saj se gre tod v Medvode?« sem pobaral ženico, ki je delala na njivi ob cesti.
0 »Ja, ste se pa že narobe obrnili, nazaj mo-rate,« je pojasnila in se vzravnala.
0 »Jaz sem pa že mislila, da je prišel kdo iz Ljubljane pomagat,« je bila vidno razočarana. Presenečeno sem jo pogledal.
0 »Veste, vnuka imama v Šiški, pa mi veli-kokrat prideta postorit kakšno stvar. Sedaj pa ne vesta, sicer bi verjetno prišla. A ste vi tudi iz Siške?« se ji je nenadoma razveselil obraz. Seveda. No, če sem iz Šiške, bom pa vendar že lahko skočil do njenih vnukov in jima pove-dal, da ima stara mama spet delo za njiju. Bila je vsa presrečna, ko sem ji obljubil, da bom skočil na Vodnikovo 17 in kar ni se mi mogla zahvaliti.
(Dalje na 13. strani)
(Nadaljevanje z 12. strani)             ;'
#Ko sem vozil od Smlednika proti Zbiljam, sem dohitel dva fantiča, ki sta jo moško mahala po cesti.
#  »Kaj je fanta, sta že kaj utrujena?« sem ju pobaral skozi okno.
0 »Mau sva že,« sta bila vesela in brž sko-čila v avto, ko sem jima odprl vrata. Ponosno sta povedala, da je enemu ime Tomaž, drugemu pa Bogdan in da hodita že v drugi razred.
#  »Veste, mau je nerodn, k se je spet šola začela,« je bil Tomaž zgovoren. »Je treba spet zgodej ustajat, pol pa peš .. .«
0 Pa je fant kljub temu odličen učenec. Čudno, kako bi šele »šimfal« če bi imel slabše spričevalo.
0 »O, pol bi pa kar šolo zažgal,« je zategnil Bogdan in se že začel ukvarjati s kljuko na vra-tih, ki pri starem amiju začuda vsem sopotni-kom dela preglavice, čeprav se skoraj tako od-pira, kot pri »žabi« (ta primerjava mi je seveda zelo v čast in jo vsakomur razložim). Pa je bil Tomaž presneto uren in je kar hitro pogruntal pravi prijem. Pomahala sta mi in stekla proti domu.
% Tako, moj drugi potep po naši občini je končan. Sedaj moram samo še skočiti do Nuse-tovih Vodnikovo, da jima povem, da jih stara mama vabi na izkopavanje krompirja ...
ZLATKO ŠETINC