Zaklad smo šli iskat.
Spisal C. Tor. (Konec.)
olovški stari grad kraljuje v svojih čestitljivih razvalinah na stož-časlem hribu, visokem nekaj sto metrov. Pred nekatcrimi stoletji je bila tu gori krščanska trnditjava, kamor so se zatekali naši dedi pred nevšcčnim gostom — Turkom. Blago, orodje in sploh vse vrednosti so pa zakopavali v bližnjih guzdovih, kjer vidiš še dandanes one takozvane nturške jame". Ker jc pa bila omenjena trdnjava jako dobro skrita  in so jo obdajali od vseh  strani visoki hribi,   porasli s temnimi  smrekami   in z jelovjem, so jo ugledali   roparji  le redkokdaj.  Pri enem naskoku se jc pa morala posadka umakniti, in Turki so zapalili grad. , Ko so se časi pomirili, so postavili grad v nižino, stari grad pa so   rado-t voljno odstopili  pisanim  kačam   in  nočnim  pticam,  ki  se jim  je  ta kraj kmalu jako omilil.  Zidovje je pa razpadalo, in dandanes stoji  edino  le še obrobno zidovje, v notranjosti  se pa ščepiri srobost in gosto grmovje. — Mračilo   se  je že,  ko smo stopali  mladi   srečolovci   navkreber  proti I lazvalinam.  Tajinstvena zona nas je  izprelatavala vso pot,  in nič kaj po-T Sebno zgovorni  nismo bili.  Le od časa do časa smo  se hrabrili z mislijo I na zlate dneve, ki nam zacveto po prebitem strahu in trudu.
1'         •) Vojska je trajala lc 6 ar; stalo si je 48.000 Prusov in 60.000 Avstrijcev in Rusov nasproti; bila je najhujša izguba Prusov v XVIII. stoletju.                              Of. fis.
-3»    158   «-
Maček v vreči je nemirno dromljal, orodje ropotalo, kola so pretresljivo cvilila, vmes pa še ono mrtvaško molčanje. — — Ne, prav nič prijetno ni bilo!
Nacek nam je pcšal vso pot, on je bil tudi najmlajši, zato smo ga naložili na voz in ga vlekli po hribu v potu svojih obrazov.
Dospeii smo na vrh, in bilo je že čisto temno. Tam nad Rovto je pa vzhajal debelušasti mesec in se nam poredno muzal. - Njegov dobro-voljni obraz in lepa tajinstvena luč sta nas spravila za nekaj časa v dobro voljo. Vesel sem bil smehljajočega se pogleda, saj naši so bili žc itak čmerikavi, da je bilo od sile!
Začeli smo iskati zaklad in res smo kmalu zasledili mesto, kjer je plapolal droban plamenček — gnil les je bil, a mi smo bili sveto prepri-čani, da je to naš zaklad.
»Ivan, Matevžek, sedaj pa na delo! Mi trije bomo kopali, a ostali se postavite na stražo, da se o(i kod ne priklati kak strah". Govoril sem s pridušenim glasom, zakaj grlo mi je stiskala bojazen. —
Stražniki so se neradi oddaljili od nas in se vedno bojazljivo ozirali, ie jih že ne drži hudoba za suknjič. —
Na vrečo z mačkom sem popolnoma pozabil in ležala je zavezana za neko skalo. —
Kar hipoma pa zašumi mimo nas: ,,Pšššš! . . ." Sfaže zakriee, in zače! se je divji beg. Nihče ni čakal, nihče poslušal — vsi smo drvili proč,
naprej tja v mesečno noč.-------Krik, jok — vse navprek se je mešalo. —
Bežal sem tudi jaz, a zapletel sem se v srobot, zmanjkalo mi je tal in — štrbunk! — nekam, da sam nisem vedel kam. Ko se nekoliko ogledam, in mi ugasne onih tristo solnc, ki sem jih ukresal z glavo ob trda tla, je bila okrog mene popolna tema. Poberem se in hočem bcžati dalje — — a se zaletim ob kamenje. Obrnem se in naletim zopet na kamenje na levi, na desni, na vseh straneh. —
Jaz kličem,  jokam-------nobenega glasu! Le moj klic odmeva votlo,
da me ga je kar groza. Uvidel sem, da sem padel v grajsko klet, ki je bila spretno skrita pod gosto šaro. Prizadeval sem si, da bi zlezel na površje, a zaman je bil ves napor! Le ta dobiček sem še iinel, da sem dvakrat prav trdo sedel na nemehka tla.
In zopet je bil na vrsti jok. — Ves obupan sem sedel v kot in prosil
svojega angela, naj   mi pošlje  kako   rešilno moč.-------Uslišan   sem bil:
zaspa! sem in se preselil v domovino sanj . . .
Sanjalo se mi je, da smo izkopali velikansko vsoto denarja, a ko smo si ga razdelili, smo se razšli. —
Takoj sem si kupil velik zrakoplav in se dvignil visoko nad naše največje gore. Vendar sem lahko opazoval z neizmerno natančnostjo vsako posamezno stvar, kaj dela na pisani zemlji.
Res, Nacek si je kupil pipo! Kako veličastne tobakove oblake puha sem gor proti meni!   Skoraj nte sili kašelj, a tudi njemu  ni dobro.   Solze
-*     159    Kr
mu  lezelo  v oči-------noge  se  mu zapletajo,   obraz bledi,   še hip — in
zgrudi se nezavesten. nSiromak!" sem si mislil in neizrečeno ponosen sem bil, da sem si sam izbral nekaj boljšega.
Tudi Matevžka vidim, ko z največjo samozavestjo nabija lepo dvo-cevko, poleg njega pa leži mogočen kosmatinec in gleda kot bi bil ves svet — razen Matevžka — njegov sovražnik. Puška je sedaj gotova za strel, in Matevžek jo položi brezskrbno tik sebe. A v tem hipu iztegne kocinar nogo, se zadene  ob  petelina — puška  zagrtni, in ubogi deček se
zvija na tleh s prestreljenimi prsi.------------Ves nadaljni  prizor pa zastre
gost dim.
Joža ima vrtuljo, in skoraj ga zavidam, ko zapazim okrog njega vso vaško deco, ki obrača poželjive poglede v krasno glasbilo. Toda nič ni večnega, in tudi Joža se naslaja le malo časa. Postane vojak, gre nad lju-tega Turka, ki neusmiljeno muči uboge kristjane. A tatn na daljnem Balkanu sredi bojnega ognja izgubi svojo desnico. —
Minilo je že nekaj let, odkar bivam v svojem zrakoplavu in vendar se še nisem tega kar nič naveličal. Jože od svojega zadnjega srečanja na bojnem polju nisem mogel dolgo časa zaslediti v oni neprodorni megli, ki je legla na svet. Na sv. Tilna dan so se pa oblaki pod menoj raztrgali, in zopet sem imel pred očmi neštete čete romarjav, ki so šli na Limbarsko goro. Prosjaki ob poti so kričali in kazali Ijudem svoje rane, da bi zbudili s tem v njihovih srcih tem večje sočutje. Naš Joža je med njimi: ubožec sedi pod lesenim križem in vrti z levico svoje orgle — desnice nima! — nProsim te, Ijubi brat v Kristusu, usraili se nesrečnega siromaka!" tako prosi venomer, in res mu pade od časa do časa v raztrgan klobuk kak vinar! Zgražam se nad trdosrčnostjo Ijudi! Kako rad bi mu pomagal, a sera previsoko! —
Čehov Blažek je gospodaril srečno na svojem gradu, in njegovo bo-gastvo je slovelo daleč naokrog. Vsi so ga blagrovali, vsi zavidali!
Neko noč sem pa kar nenadoma zapazil črne bradate raože, ki so se zbirali okrog njegovega gradu. In ti so začeli strahovit dirindaj. Grad se je tresel, a razbojniki so tulili ko besne zverine:
»Denar, denar!"
Blažek je trepetal, a se je še vedno zanašal na trdno grajsko ozidje. Toda razbojniki so ga kmalu preplezali in se pospeli na okno njegove sobe. Le še trenutek — in že so pri njem! — Ustavlja se jim, a slednjič omahne pod udarci težkookovanih gorjač.
Kmalu pa izgine izpred mojih oči ta krvava slika, in moj pogled je uprt na našo slovensko stolico, na belo Ljubljano. lvan hodi že v višje šole, in hrbet se mu krivi, ko nese cel sklad samih mašnih knjig, vezanih v rdeče usnje. Študira za ^gospoda". Vedno je priden, vrl dijak in v malo letih postane mož, ki ga čisla vsa dežela.
Vsi razen njega so padli in tudi meni preti mračna poguba. Bliža se . mi pošasten zmaj. Njegovo žrelo je velikansko, da bi Iahko požrlo pol vasi.

-*<    160    
Zobje mu bleste ko smrtna kosa v bledi mesečini. Pri meni je in že čutim ognjeno sapo, ki mu vre iz razbrzdanih nozdrvi. V neskončnem strahu za-       kričim na ves glas, a v tem hipu se pa tudi zbudim. —
Dolgo sem še gledal okrog sebe, preden sem se zagotovil, da nisem
v zmajevem trebuhu, marveč le v mračni  grajski kleti.   Skozi vejevje je že     
za silo prodiral dan, in tako sem lahko motril navpične stene, visoke kakih      
šest metrov. To ni bilo ravno preveč hudo, a začel sem se zopet dreti na       
              vse mile načine.                                                                                                        
nMamoooo! Atoooo!" in to pot ne zaman. Kmalu  se mi je namreJ —         odzval moj bratranec, ki me je iskal že vso noč — a moral je še prej do-biti močno srobotovo vrv, preden me je mogel izvleči  iz te čudne pod-zemeljske ječe.
nKoliko straliu si natn napravil s svojo neumnostjo", se je hudoval in to po vsi pravici. oŽe vso noč smo na nogah, doma ni nihče zatisnil očesa. Najprej stno mislili, da si ostal kje v vasi, a šele tam smo zvedeli, kara ste trapali, vi prismojenci!"
Zaklada nisem šel nič več izkopavat, pač pa sem se odpeljal še isto jesen v mestne šole.
Hrbet se mi krivi, a le kadar ga krči prazen želodček, no, to se pa dogaja prepogosto! Vendar mi ne upade srce: bodimo stanovitni do konca — to bodi naše geslo!