Pouk za življenje. (Franjo Gabršek.) Učni črtež za katero koli vrsto občne Ijudske šole je tako osnovan, da se učna tvarina počenši s prvim šolskim letom pa do najvišje starostne stopnje vedno bolj dopolnjuje in razširjuje; še le na zadnjej stopnji poda, se otroku neka celota in ona sovršenost uCne tvarine, brez katere bi bila znanost, v ljudski šoli pridobljena, polovičarska in pomanjkljiva. Na tak način postane ves pouk živ organizem, kateri se razvija od znotraj na ven, sam sebe dopolnjujoč in iz določenega središča izvirajoč. Tako postopanje je povsem logično, kajti le na takov način mogoče je otroškemu duhu vzprejemati različno hrano v onej obliki, katera ustreza njegovim vzmožnostim. Na večrazrednicah, sosebno ondu, kjer je odločen vsakej starostnej stopnji poseben oddelek ali razred, je to vsekako lažje doseči, nego na dvo- in vzlasti na jednorazrednicah. Tu postane vsled deljenja učencev v oddelke naloga učiteljeva zelo težavna. Vender se da tudi tu predpisani smoter na jednak način doseči, kot na večrazrednicah, se ve, da v ožjem obsegu, kar učni črtež sam zahteva. Na učnih črtežih se taka razvrstitev učne tvarine kaj lepo sklada, in misliti bi bilo, da bodo tudi vselej in vsi otroci preučili vso to na razne učne stopnje razdeljeno učno tvarino. V dejanji pa se pokaže, da se nahaja na vsakej šoli po več ali manj otrok, kateri predpisanega konečnega smotra nikakor ne dosežejo. Uzrokov tej pojavi je mnogo. Najglavnejši je ta, ker innogo otrok nikdar ne dospe na najvišjo učno stopnjo, in tako tudi vse predpisane učne tvarine ne preuči. To pa izvira iz tega, ker nekateri otroci vsled slabega napredka v kakem nižjem razredu obsede, ali pa, ker prepozno (s 7., 8. ali še poznejšim letom) v šolo vstopijo in potem vsled izpolnitve 14. (oziroma 12.) leta izstopijo. Obojih slučajev je mnogo, bodisi na deželi ali v mestih; nekaj jih je opravičenih, ter se jim ni nioči izogniti; mnogo pa je tenau kriva tudi nemarnost roditeljev, kateri svojih otrok ne pošljejo takoj z izpolnjenim 6. letora v šolo. Da pa obsede otroci dalje casn v nižjem razrcdti, kot jc treb.i, kriva je poleg slabega šolskega obiskovanja in poleg resnične malomarnosti in nepazljivosti često tudi slaba duševna nadarjenost dotičnih otrok. Prepoznemu vstopu in slabemu šolskemu obiskovanju v okom priti je zelo težavno, in vsa prizadevanja učiteljev v tej zadevi malo koristijo. Takih šolo zanemarjajočih otrok se bode vedno nahajalo in to vkljub novej šolskej noveli, katera je šolsko obiskovanje izdatno olajšala. V nekaterih obzirih pa se bode ravno vsled teh najnovejših olajšav prej označena neprilika nekoliko povekšala, kajti v zadnjih dveh letih, za knteri so olajšave dovoljene, ne bode mogoče otrokom, ki so prepozno v šolo vstopili, prej zamujene učne tvarine preučiti. Le ako se bode strogo na to pazilo, da se bodo olajšave podeljevale izključno le onim otrokom, ki so, kakor novela veleva, 6 let neprenehoma v šolo hodili, le potem mogle se bodo te težkoče olajšati in obrusiti; kajti potem bode mogoče učni črtež tako urediti, da bodo v resnici vsi otroci deležni onega pouka, kateri je za najvišjo stopnjo predpisan. Zadnji dve leti ste, kakor je občno znano, za pouk najpripravnejši, zato bode tudi skrbeti, da se kolikor moči za pouk najugodnejše olajšave podeljujejo. Skrbeti bode pa tudi, da se ne samo na jednej in istej šoli, ampak tudi v večjih šolskih krogih kolikor mogoče le jedne in iste olajšave privoljujejo. Učna tvarina, ueposrednje za življenje pripravljajoča, kakoršna je ravno ona zadnje stopnje, ostane vedno jedna in ista, bodisi potem skrčena ali razširjena. Zato ne bi bilo prav, ko bi se delale na raznih šolah prevelike razlike v podajanji te dušne hrane. In ravno v tej zadevi trebalo bi, da se izrečejo učiteljski krogi za najprimernejše olajšave, na katere naj bi se potem ozirale razne šolske in druge oblasti. Toliko se bode menda vender učiteljstvu priznalo, da ono najbolje ve, kaj je v okviru šolske novele za otroke in za ljudstvo, mej katerim učitelj živi in deluje, najugodneje in najkoristnejše. Ker uže jedenkrat imamo novo šolsko postavo, tedaj morajo v prvej vrsti ravno učitelji na to delovati, da se ona izpelje kolikor moči na korist šolstvu, t. j. pouku ljudstva. Taka vprašanja bi najbolje prijala učiteljskim zborovanjem, bodisi v uradnih konferencah ali pri učiteljskih društvih. V vsakem slučaji pa, ali da otrok v napredovanji zaostane za drugimi učenci in potem vsled tega dalje časa v jednem in istem razredu tiči, ali pa, da prepozno v šolo vstopi in potem vsled izpolnitve 14. (12.) leta iz šole izstopi, vselej je škoda za otroka tako velika, da se ne da nikdar več popraviti. Takov otrok ne pride nikdar v višji ali celo v najvišji oddelek, tedaj tudi nikdar ne vidi in ne sliši marsičesa, kar bi mu za poznejše življenje neposrednje in neobhodno prav prišlo. Znano je, da so zadnja leta otroškega šolanja najimenitnejša, ker tedaj je razum otroški najbolj vzpremenljiv za razne pojme. Vrhu tega poučujejo se ravno na najvišjej stopDJi oni predmeti, kateri merijo naravnost na dejansko življenje. Ta stopnja ima namen, prehod iz šolskega v dejansko življenje omogočiti in usrečiti. Tu se razni učni predmeti še le dopolnijo in v celoto zlijejo, pregled 5rez uže priučeno učno tvarino se zbistri, in otrok začne še-le prav pojmiti, čemu mu bode vse to koristilo. Otrok v zadnjih letih šolskega življenja je torej popolnem sposoben za vzprejemanje tacega pouka, kakoršen je odmerjen za najvišji, t. j. zadnji oddelek, a vsled prej imenovanih ovir ne more tega pouka vzprejemati. Njegov zreli duh mora premljevati še ono tvarino, katero so njegovi vrstniki po letih uže zdavna zdelali; ko pa bi imel tudi on do tega priti, izstopi, kajti izpolnil je 14. leto. Razvidno je torej, da ostane takemu otroku marsikaka stran učne tvarine popolnem ptuja; takov otrok vzatne s soboj v življenje nejasne pojme, na pol razumljeno tvarino, v vsakem predraetu manjka mu še mnogo do popolnega znanja, in ni se potem čuditi, če se osramočen spominja časa, ko je imel priliko, da bi se bil v šoli kaj več naučil, a je ni mogel uporabiti. Posebno pa vsi taki otroci ravuo najpotrebnejšega, kar bi jim prav za prav za poznejše življenje koristilo, nikdar ne izvedo ali v najugodnejšem slučaji le deloma in v splošnih obrisih. Tako je n. pr. s spisjem, posebno z opravilnimi spisi, z zemljepisjem, z računstvom i. t. d. To nepriliko odstraniti je težavno, a nekaj se vender le more storiti. Vsak učitelj poučuje za življenje, torej ne le oni v najvišjem oddelku, kateri neposrednje olajšuje prehod v dejansko življenje. Zato naj vsak učitelj pred vsem premisli, kako bi podal tudi takim učencem, pri katerih se uže naprej ve, da ne bodo dospeli do najzadnjega oddelka, vsaj nekaj onega, kar zahteva dejansko življenje. Popolnem se ta svrha tudi zbog tega ne da doseči, ker bi se s tem škodovalo tistim otrokom, ki bodo izvrstno ves čas šolo obiskovali. Vender tudi ta izgovor ni popolnem veljaven, kajti taki otroci bodo inieli še dosta prilik, na višjih stopnjah to nadomestiti, kar bi se jim znalo na nižjih skrajšati. Da more učitelj to svrho dosefi, naj skrbi za tako uredbo svojega učnega črteža, da bode najpotrebnejše znanosti, če tudi v zmanjšanej uieri, vsak deček in vsaka deklica pri svojem izstopu, naj se to zgodi prej ali poznej, s soboj v življenje vzel. To se lehko stori, ne da bi se škodovalo učnemu črtežu, kajti učitelj ostane vedno v okviru predpisane tvarine. Učne črteže v tem obziru izpreminjati, ne kaže, ker ti so le normalni načrti in veljajo v obče za vse otroke brez obzira na njih različno šolanje. A učitelju moralo bi se nekoliko prostejše gibanje dovoliti, ker le tako je mogoče, da bode učitelj vsacega razreda ali oddelka v mejah učnega načrta kolikor moči vsem svojim učencem z obzhom na njih prihodnjost koristil.