POGOVOR Z UDELEŽENCEMA BITKE NA NERETVI
Vera v zmago nas je držala pokonci
Januarfa leta 1943 se /e do zob oboroženi sovražnik pognal z vao zagrizenostjo v Bosansko Krajino, Llko, Banijo in Kordun, da bipo Hitlerjevem ukazu zmlel borce narodnoosvobodilne vojske, kl so mu s svojim odporom prekrižali načrte, da bi na hltro osvojil Evropo. To je bll čas največje preizkušnje za naše borce v neena-kiborbi s stokrat močnejšim sovražnikom. Kako težko jim je bilo, in koliko železne volfe so imeli, o tem sta nam pripovedovala naša občana Marija Vujčič in Marjan Cukrov.
Marija Vujčič je bila bolničarka, nato pa namestnica referenta sanite-te I. bataljona četrte Dalmatinske brigade.
»Ko smo prišli čez Biokovo na Imotsko polje, kjer je bilo osvoboje-no ozemlje, še nismo slutili, kaj nas čaka. Prva huda preizkušnja za nas Dalmatince je bil sneg, ki ga nismo bili vajeni. Tam pa ga je bilo domala do vratu. Nad Prozorom smo varova-li umik ranjencev in biili bitke predv-sem s četniki. Mesto je bilo v plame-nih, kolone beguncev so se priključi-le kolonam ranjencev, primanjkova-lo nam je hrane, slabo smo bili oble-čeni, in vendar nas je neka skrivna moč držala pokonci,« je pripovedo-vala naša sobesednica.
Smrt je kosila okrog njih, ni bilo časa za pokopavanje mrtvih, treba je bilo skrbeti za žive, predvsem za ra-njence. Povoji in alkohol, to je bilo v glavnem vse, kar so bolničarke pre-mogle v tistih najhujših trenutkih, pa toplo besedo in spodbudo, da je tre-ba vzdržati, kajti pravica je na njihovi strani. In zmaga tudi.
-  Kaj vam je ostalo najbolj v spo-minu?
»Vsakovrstni prizori mi še zdaj ple-šejo pred očmi, kot da bi to bile hude sanje in težko je izluščiti posamezno-sti. Med drugim me je močno pretre-slp nenadno srečanje s prijateljico iz otroških let, ko je ležala ob Neretvi smrtno ranjena in mi tiho šepnila, kako zanjo ni nobene pomoči več in da naj kar nadaljujem pot. Spomnim se tudi, kako sem bila lačna, ko sem bila sama ranjena in nisem mogla ho-diti, pa sem morala precej časa čaka-ti, da so mi tovariši prinesli košček mesa. Planili so namreč nad mrtvega konja, ki ga je zadela krogla, a je nekaj časa trajalo, da so ga porazde-lili.«
-  Ste jedli kar surovo meso? »Kaj pa mislite, in tudi neslano, da
veste. Lakota ne izbira, pa tudi kuriti nismo smeli, da ne bi bili tarča napa-dalcem.«
Potem je govorila o neskončnih marših Skozi skalnate predele, skozi gozdove, grape in čez reke, kjer ni bilo mostov.
»Prijeli smo se za roke in zabredli v ledeno vodo, ne meneč se za mraz in mokro oleko, ki je oklepala telo kot železen oklep,« je še povedala, in to ne brez prizadetosti v glasu, saj se takšna doživetja za vedno vtisnejo v spomin in te spremljajo vse življenje. Z golimi rokami nad tank
Marjan Cukrov* se je udeležil zna-menite bitke v bataljonu Bude Borja-na z italijanskim batalionom Murge, v kateri so zmagali in naredili prost prehod za ranjence.
»Okrog Prozora so bila minska po-lja, bunkerji in žica. Bilo je neverjet-
no, koliko poguma in moči smo ime-li, da smo se prebili skozi. Spomi-njam se, kako smo pettonski italijan-ski tank kar z rokami prevrnili v pre-pad,« je pripovedoval naš gost.
To je bila zmaga, ki borcem ni pri-nesla le novih zalog orožja in munici-je, ampak jim je vlila spet nove volje za nadaljnji boj, ki je trajal skozi vseh pet ofenziv brez predaha.
-  Kdaj vam je bilo najbolj hudo?
-  »To je bilo nekoliko kasneje, na Sutjeski. Prehod čez deročo Sutje-sko je bil nekaj strašnega. Pa ne sa-mo zaradi nevarnosti, da nas odnese. Mnogim se je to tudi zgodilo. Najhuje je bilo z ranjenci. Ko smo jih z naj-večjo muko prenesli na drugo stran, so Nemci vžgali po njih. Še več«, se je zamislil in si obrisal čelo, kakor da bi hotel pregnati grozljivi prizor, kate-rega kasneje tudi v filmu ni mogel gledati, namreč prizor, ko so Nemci spustili pse na nemočne ranjence...
»To je bila grozota vseh grozot. To nas je tako razbesnilo, da smo lačni, goli in bosi z noži planili na Nemce, da so se nas zbali, četudi so jim po-magala letala in najsodobnejša obo-rožitev.«
V tisti bitki je padel tudi Sava Ko-
vačevič. Naš sobesednik Marjan Cu-krov ga je dobro poznal in videl je tudi njegovo smrt: »Padel je z bombo v roki pri nekem visokem drevesu. Ko smo kasneje iskali sledi za njim, nismo našli njegovega trupla. Prehi-teli so nas kmetje, ki so ga dobro poznali in zelo ljubili. Pokopali so ga sami in niso hoteli povedati kam, do-kler ni minila vojna.«
Tudi Marjan Cukrov nam je pripo-vedoval o strašni lakoti, in povedal, kako je bilo tragično in smešno obe-nem na Izgoru, kjer so se končno dokopali do mesa. Zakurili so pod kotlom, ki pa ni bil kotel, ampak sod, v katerem je bil prej bencin.
»To je bilo med samim letalskim napadom, in ni vrag, da je ena od bomb zadela prav naš kotliček. Bili smo neizmerno lačni, in tako smo pojedli, kar je bomba razmetala nao-koli.«
Posebno pa mu je ostalo v spomi-nu, ko so naleteli na kmeta, ki je klal ovco. Prosili so ga za ovčjo kri, ker so bili skoraj do smrti sestradani.Tako se je napil krvi, da je obležal nezave-sten.
Tako sta nam pripovedovala nek-danja borca. Na koncu sta poudarila, kako vsega tega tudi mladi rodovi ne smejo pozabiti. Zato sta z veseljem sodelovala pri pogovoru z nami.
A.  Adamič