o
(
V
K.
v

1	T~					
!	\ j 	J		j-**""*'	'-■w		(	
	! In			i	11
		CIZ v							Uj
r		r\	
1			i
i	i	—-J
t. v	U	J
		
\*v“7
v
l (pL
.C.N
\JL)
i
/~7
/ /
f /t.-"v
1 ■ i N
O
*
U
./
v.
s re M EN JŠKA KNJIŽNICA
Na tisoče šopkov in rož prodajo vrtnarji v teh dnen,ko ee svet vrti le okrog žena in .rmae ter.
Zal se dandanes spominjamo svojih mater - nositeljic življenja - le ob kakšnih večjih praznikih, življenjskih jubilejih; v mesecu marcu. Sicer pa matere kot oblikovavke in čuvarke osnovne celice človeške družbe - družine, ki prav v sedanjem avtomatiziranem modernem svetu preživlja hudo bivanjsko krizo, počasi zahajajo v pozabo. Mnogi namreč svojih mater niti ne poznajo, kaj še, da bi jih spoštovali in uživali njihov ina terinski objem in toplino.
Po vsem svetu pa se prav vtem mesecu vrstijo množična rajanja s pustnimi maskami na obrazu,ob sladkem krofu in kozarčku '■ do-brega1’. Tudi na Slovenskem je polno starih pustnih običajev , ki pričajo, da o pustu obhajamo pravzaprav stara poganska novo-
letna obredja, s katerimi so naši predniki hoteli pregnati zimske duhove in zagotoviti plodno rast polju.
Za pustom pa v cerkvi in v krščanskih družinah zavlada ■resnost postnega časa. Duhovnik nas v cerkvi z blagoslovljenim pepelom opomni, " da smo prah in da se v prah povrnemd!
Gregorjevo;na današnji dan pa otroci že po stari navadi oprezujejo po grmovjih in na skrivnih krajih, če je morda le ostalo še kaj od ptičje oh ceti.
Malo je slovenskih hiš,kjer na Jožefovo ne bi godovali.In po pravici lahko ta dan priča kujemo lepega vremena, saj že star pregovor pravi: "Če bo Jožef lepo vreme dal, bc kmet prav dobro stal."
Slednjič se nam s prvim po, mladanskim dnem odpira tudi novo upanje na oživljanje in brstenje v naravi, ki nas kil, če, da odvržemo kožuh zimskega spanja ter se odenemo s pravim pomladanskim razpolože njem in tako postanemo vedno bolj aktivni delavci pri gradnji novega, boljšega sveta.
Urednik
7. marec
Stal je na pločniku in tcpo zrl predse. Šestnajst let mu je bilo, sin ločenih staršev. Zelo je bil vznemirjen in ni vedel prav čemu. Zjutraj je kot navadno hodil po mestu brez dela. Pred cerkvijo se je ustavil in zanimalo ga je, kaj ljudje sploh delajo v njej. Iz radovednosti je vstopil. V cerkvi je bilo tiho, le pred oltarjem je molilo mlado dekle.
"le kaj ima od tega, ker moli?" se je spraševal. "Saj so mi vendar pravili, da ni Boga; vendarle pa se mi zdi, da je ta punca srečna pred Bogom." Vedno mirnejši je postajal. Dekle je molilo naprej, on pa je, ne da bi se zavedal, pričel polglasno govoriti: "Če si ti, ki bivaš v tej hiši, res Bog, zakaj si me tako zapustil? Glej, oče in mati sta se sprla in razbila sta družino. Dodeljen sem očetu, ki vedno- vse zapije. Tavam okrog kot izgubljeno bitje, ki nič ne misli. Gospod, če si res, zakaj mi ne pomagaš?" Tedaj pa mu je nekdo položil roko na ramo. Zdrznil se je, kakor da bi ga zalotili pri tatvini. Pred njim je stalo dekle, ki je prej molilo. Z mehkim glasom je rekla: "Ni prav, da tako govoriš Njemu, ki ti je podaril življenje in ti ga podarja vsak dan." Čutil se je užaljenega in ji je odvrnil: "Kako mi moreš kaj takega reči?
Oče in mati sta me zapustila in jaz naj bi veroval v Boga, za katerega pravite, da je vsemogočen. Zakaj mi ni pustil vsaj malo sreče?" "Čeprav si zapuščen, On gotovo misli nate in se te bo spomnil, če ga poprosiš- Staršev pa ne smeš zaničevati. Truditi se moraš, da bi jih vzljubil. Praviš, da živiš pri -očetu? Na mater si skoraj gotovo že pozabil. G-lej jutri je 8. marec, dan žena. Ali ne bi bilo lepo,če bi se spomnil matere in bi ji nesel čopek rož ali kako skromno darilce? Mogoče pa te ima še vseeno rada", mu je mirno odvrnila. Fant je sklonil glavo in mislil: "Morda pa ima le prav. Mogoče obstaja tudi Bog-." Iz teh misli ga je spet vzdramila in rekla: "Moram iti, vendar te prosim, premisli vse to in čeprav ne veruješ, poprosi Pomočnika in ti bo pomagal." Rekla mu je še nasvidenje in odšla. Gledal je za njo in pričel znova moliti.
Da, to se mu je zgodilo davi in sedaj je tu, ne da bi r vedel, kaj storiti. Misel na to hoče pregnati s časopisom, a to mu ne uspe. V ušesih mu brni: i!Jutri je osmi marec -dan žena.” In kaj naj reče? Kaj naj reče materi, ki ga je zapustila? Da, rekel ji bo tiste lepe besede, ki jih je govoril, ko je bil še majhen: "Mama, rad te :mam!" Da, jutri ji bo rekel...
Zuta
DOMOVINI V SPOMIN
Domovina, ti si mati Slovencev,
Ohranjaš naš narod že tisoče let Muja duša več ne spleta ti vencev Okrog tvoje glave ne lilije cvet.
Verige zlate te gorskih tam vencev In sedmerih jezer premodri te splet, Naša obala; spev naših mladencev Igriv, spleta v spomin le-ta ti sonet.
Spomladi se zbuja v tebi življenje, Poleti nam žito rumeno zoriš,
Obdarjaš jeseni s sadjem veselje,
Mnogim pozimi s snegom radost deliš.
In lepo res je, Slovenec, trpljenje Na njej, če pod svobodnim soncem živiš.
FIGARO
DVOJE POTI
Borut si je odprl dnevnik in začel brskati po mlidostnih zapiskih - po sanjah oddaljenih hrepenenj in želja. Povrnil se je v brezskrbno detinstvo, ko še ni vedel, da je treba iz preobilja življenjskih radosti in sreče previdno jemati dobrine in ugodnosti, ki prihajajo na tej poti v stik s človekom, in ko se še ni zavedal, da je tudi v udobju in v foteljih treba ostati preprost in od časa do časa že zavoljo sebe vzeti v roke beraško palico in nase deti raztrgan rokav - skratka, da je v vsem blišču treba jesti z leseno žlico. A kaj pomaga prepozna modrost in izkustva!
Ko je bil majhen, si je ob igračah mislil, da bo nekoč zelo uspešen arhitekt, da bo prekosil vse dosedanje mojstre in učenjake in zopet drugič, da bo sijajen športnik, na čigar prsih se bodo svetila zlata odličja. Sanje so se razblinile in ob srečanju s sivo in često pusto vsakdanjostjo je bilo vse drugače. Čas je tekel svojo pot. Ko pa je bilo treba stopiti na križ, ki je bil oddaljen precejšen kos poti, ki je bila pregrajena s trnjem, je omahoval pa zopet vstajal in padal, pri vsem tem pa opazoval oddaljen in v meglo zavit življenjski cilj.
Gimnazijski študij je začel z neko zaletavo voljo in velikim optimizmom, vendar se je kmalu privadil ritmu srednješolskega življenja in okrolja. Da si ne bi' pridobil manjvrednostnih kompleksov, da ne bi bil zagrenjen in da ne bi bil frustrinan, kakor so mu često prigovarjali sošolci v znanstvenem tonu, se je začel postopoma tudi sam pridruževati in posluževati reči, ki so ga dvigalo in postavljale na raven z vsemi ostalimi. Počasi so mu je začela krhati volja in se v njem počasi pripravljati struna, ki je v prvi Priložnosti zazvenela. Okrnjenost in šibkost voljo ter močan udarec so povzročili, da je struna v njem zabrnela, da se je grad mladostnih sanj podrl in da je zaplaval v mirni tok r~-ke lagodnosti. Tedaj je njegov dnevnik prvič zabeležil, da za mladega človeka ni potrebna nobena druga vera kot ta, ki dopušča bežne neumnosti, in končno nič drugega kot filozofi-
ja» ki jo navdihujejo vino, zabava in donar.
Ko je vsemu temu podal roko, je hitro drsel navzdol in velikokrat brundal:	"Midva sva kakor Romeo in Julija in na-
jina ljubezen je brez mej..."
Tako je njegovo življenje bolj in bolj postajalo poza, razvalina in nenazadnje podoba groba, ki je lep le v toliko, da ga krasi lep marmornat spomenik. Skoraj zadnje upanje na rešitev svoje biti je iskal, ko se je njegovo telo izčrpa lo od zabav, plesa in ponočevanja, ko so se mu oči lepile na platnu, kamor je barvni spekter metal orgije nočnih zabavišč v kemičnih sanjah v fantastičnem svetu kozmosa.
Pri i'sem tem pa sploh ni opazil, da so nastale v njem prve razpoke in končno so popustili tudi podboji vrat in pred njim se je vsebolj vrtinčil plamen, mu zastiral pogled v daljavo in se spremenil pred njim v velikana, da je pred seboj zagledal to, čemur pravimo vest - duša.
Pri vsem tem je obnemel in po dolgih samo tnih premišljevanja prišel do spoznanja, da mu končno preostajata samo dve poti: Prepustiti se blodnemu zaletavanju iz kota v kot ter še nadalje trditi, da je samo lepa žival, in kot tak tudi umreti ali pa vzeti dušo nazaj vase, se prepustiti njenemu doslednemu tiranju, prepusti ognju prosto pot, da izžge vse pajčevine in smoti raz duše, da ponovno zadiha svežino zraka in zazre lepoto narave.
robert
Dežuje.
Hodim po cesti noseč raztrgan dežnik.
Hladna kapljica mi pade na nos
J
in se razleze na vse strani.
E
Z
Robec! Kje je?
Ni ga!
Nos je ostal moker.
SAMO ENA JE!
Kolikokrat sem že poskušal napisati, da mi je žal, da naj pozabi, a vedno so se mi zdele besede preveč tuje, hladne. Nisem znal povedati na papirju, kar sem čutil v srcu. Ni in ni šlo, vedno so besede zvenele tako pusto in prazno. Nisem mogel. Vedno so bile pred mano njene žalostne in vprašujoče oči. V nemi bolečini je strmela za mano, ko sem odhajal. Strah me je bilo povratka. Bal sem se njenega ljubečega vprašujočega pogleda, ki vse odpušča. Le zakaj sem bil takrat tako grob do nje? Brej sem se vsakokrat od nje lepo poslovil. Njen nasmeh me je spremljal, ko sem odhajal, takrat pa nič - samo njene, vprašujoče oči.
Kako ji je bilo takrat? Pozneje mi je povedala, da ni bila jezna niti žalostna, samo začudena. Ni mogla jokati.
To je bilo zanjo preveč. Samo nemo je zrla za mano in ta pogled me je spremljal povsod.
Kaj mi bo rekla, kako me bo pogledala? To mi je rojilo po glavi, ko sem se vračal k njej - domov. Njeno lice je bilo nasmejano, ko me je objela. Gledal sem v njene oči, tiste lepe oči, svetle in jasne kot nebo. Nisem mogel prositi odpuščanja, le nemo sem stiskal njene roke. Videla je,
v*
kako sem hrepenel po njej - ni.bilo treba besed. Ze davmo prej mi je odpustila. Sedaj me je samo ljubeče stiskala k sebi. Gledal sem njen nasmeh, samo njen in v solzah šepetal: "Mama, ti moja mama!"
-liv—



v
N
\

V"'
\
L
!/
4 \ A
/

/



jf
/

/

•#
■m
wmsmtmk
i ' i
Temne sence na smetišču velemesta niso mravlje ne termiti.
Ljudje so,
suhi in sestradani,
razmajani okostnjaki,
polni lakote -
gorja,
uničeni in zavrženi!
Blodijo po lastnem blatu, kjer iščejo forano in to
v civilizirani'"'atomski dobi dvaj setegazatoletja.
7

/
Z'



'M
|3
\k
/
/
/
/
Res je: s Nikolaj ima armado, Riclfard rakete,
Mao atomsko bombo, a hrane ni, vsi imajo le železo! Toda človek - ni rja!
Danteus
4^
%
s
A
#
A
0
jr

/
w
7
/
/
/
%
7-

N
\
%
\h
%
\
\
-\
'••'ki
L ;
/,/
V
\
':z77>
7
\

9
JAZ BI RADA ŠE NEKAJ ČASA ŽIVELA !
"Fanta, pa srečno pot!" nama je zaželel sprevodnik, ko nama je kot zadnjima izročil težka nahrbtnika, ki ju je privlekel iz prtljažnika.
"Ja, hvala lepa, nasvidenje!" sem veselo odvrnil in avtobus je že brzel po črnem asfaltu. Pred nama pa se je v poznem popoldnevu razprostirala Mojstrana. Prehitela sva skupino veselih mladih planincev in jo jadrno ubrala po dolini. Gimprej sva hotela dospeti do Aljaževega doma v Vratih, od koder bi naslednje jutro krenila dalje. Urno sva prestavljala svoje noge in se koprneče ozirala po vrhovih, ki so bili zaviti v megle, v polmraku res kot čarobna gora, v kateri prebivajo božanstva. Toda kijul spočitosti in dobri volji se je cesta pričela vleči. Oni. ki sva jih prehitela,so bili že daleč za nama in niti na daljšem odseku jih nisva več videla. Nekako tri kilometre iz Mojstrane, pa naju je dohitel tovornjak in se ustavil tik ob naju.
"Kar gor fanta, za vaju bo še prostora1“ Že sva sedela na tovornjaku brez ograje in kar malo neprijetno se je pozibavalo na tisti, ne preveč ravni poti. Ko sem se dobro namestil, sem šele lahko videl, med koga sem padel. Po obrazih sem spozna1, da so bili vsi tisti, ki sva jih sama malo prej prehitela. Govoril ni nihče, vsak se je držal le za svoj nahrbtnik in kolikor mogoče blažil krepke udarce, ki so na ne vem kakšen način zelo dobro bili ob naša sedala. Po kratki vožnji je tovornjak zavil s poti in obstal kraj ceste.
"No, še četrt ure, pa ste gori; je že v redu!" in že sva se zadovoljna lotila poti. Ločila sva se od skupine in jo mahnila naprej. Kmalu pa naju dohiti neko dekle, ki je z mirnim, a trdim korakom hitela naprej.
"Dober večer. Kar dober je bil tale voz, čeprav malo trd." Malo čudno sem jo pogledal, ko je stopala vzporedno z nama. Čevlji in precej oguljene planinske hlače so pričale, da jih dekle neusmiljeno uporablja. Tudi nahrbtnik je kazal spodaj
že svojo drugo plast. Prvi vtis mi je pokazal, da dekle dobro ve, kaj so hribi, čeprav je bila neznana, tako ona nama kot midva njej, se je živo spustila v razgovor. Ko sva ji povedala, da sva namenjena na "vrh’’' , je nekoliko zamišljeno pogledala proti velikanu in napol mrmrajoče odvrnila: "Hm, ne vem? Dva dni je precej snežil' , ne verjamen, da se bo dal' pridt gor, če nimata, kakor vidim, nič opreme. No, pa bodo že gor' povedal', al' se splača it , al' ne." Malo nejeverno sem pogledal, misli pa sem obdržal zase. Ni mi bilo čisto vseeno, kaj ona sodi o tem, ali bom šel gor ali ne. Saj nisem šel prvič.
Predno smo prišli do Aljaževega doma, pa sem mislil že drugače. Spoznali smo se tudi že. Ona je vedela, da sva midva prišla iz Škofje Loke in da sva drugače iz okolice Kamnika in tako naprej. Midva pa sva zvedela, da ji je ime Janja, da je v Ljubljani v Centromerkurju prodajavka, doma iz Ljubljane, in da je, če je le mogoče, vsako soboto in nedeljo v hribih. Najraje v Julijcih, čeprav je prehodila tudi Kamniške in Karavanke.
."Kaj pa v drugih državah?" je bil radoveden prijatelj.
"Ja, na Grossglocknerju sem bila dvakrat, na Matterhorn pa sem jo mahnila z Jeseničani, ko so preplezal svojo novo smer."
"Ali potem tudi plezaš?"
"Glej ga! Si tud'' čuden! Saj to je najboljše."
"Pa kaj resnega gotovo ne?" je rekel prijatelj, ki mu te stvari tudi niso bile tuje.
"Ne rečem, no!" je skromno odgovorila, "letos sem severno stran Stenarja preplezala gotovo petkrat. Zadnjič pa sva z Ivom z Jesenic premagala Čopov steber. Po Slovenski pa prideš na vrh že skoraj brez opreme.
"Takrat se je prikazala v drugačni luči, kot sem menil na prvi pogled.
"Ko smo 'T domu zvedeli, da je snega precej in vrhu vsega še južen, sva morala misel, da bi dosegla vrh in to še celo po Bambergovi, do kraja opustiti. Z Janjo smo se zmenili, da gremo proti Škrlatici.
Naslednje jutro smo se hitro odpravili na pot. Po dokaj
hitri hoji smo bili ob osmih že na višini 1980 metrov, kjer stoji bivak IV. Ta bivak je upravljal neki star možakar, ki je Janjo prav dobro poznal. Saj se je velikokrat oglasila pri njem.
Po kratkem oddihu in skodelici vročega čaja smo se brez prtljage odpravili proti Škrlatici. Snega je bilo skoraj 20 cm in je bil čisto južen. Zato smo po dolgih zasneženih meliščih le počasi napredovali. Ko smo prispeli do vznožja Škrlatice, smo mislili, da bo šlo po skalah boljše. Pa ni bilo tako. Za nekaj deset metrov smo potrebovali celih dvajset minut, zakaj za vsako stopinjo je bilo treba južen in polzeč sneg odstraniti .z roko. Naenkrat sem zaslišal za seboj tresoč se glas:
"Fanta, pustimo to. Jaz bi rada vsaj še nekaj časa živela!"
Neki čuden prizvok se mi je zdel v njenem glasu, pa nisem dolgo mislil na to. Meni tega ni bilo treba dvakrat reči. Prijatelj je še nekaj časa rinil naprej, a se je tudi on kmalu obrnil. Pot nazaj do bivaka je bila boljša. Spustili smo se po zasneženem melišču, de se je sneg prijetno mel pod nogami.
Ona je potem popoldne ostala v bivaku, s prijateljem pa sva se odpravila na Križ in nato še na ^no stran proti Razorju. Proti vrhu Razorja sem jaz začel omahovati in prijatelju rekel, naj on sam gre na vrh. Res se je odpravil naprej. Nekaj časa sem sedel v mokrem snegu ter premišljeval, kako je hudo, nato pa sem se sam nad seboj razjezil: "Fant, če sem že do tu pribredel, pa bi obsedel ravno pod vrhom?!" Trmasto sem rinil naprej. Popolnoma izmučen sem se privlekel do vrha, kjer kmalu ne bi bilo toliko prostora, da bi pošteno sedel.
Nazaj je šlo bolje. Mimogrede sva se še ustavila na Kriških podih in jo prek Kriškega grebena ubrala do bivaka. Vsemu premočenemu in izmučenemu mi je prav dobro prijala večerja in nato "mehka postelja".
Naslednje jutro smo vstali šele ob sedmih. Pred nami je bil lep dan. Počasi smo se odpravljali, zakaj pred seboj nismo imeli
nobenega posebnega cilja. Najprej smo se po navadni poti povapeli na vrh Stenarja, nato pa cez Luknjo v Vrata. Kljub počasni hoji sem v nogah čutil vso svojo težo. Zato sem neprestano govoril, da sem s tem pridobil na počasni hoji. V Vrata smo prispeli ob enih. Po'slovili smo se, ker je Jahja dobila tovahiše iz planinskega društva z Jesenic in je ostala še v bratih. ■ Midya pa sva /čeprav jaz do kraja izmučen / odhitela proti domu. Kljub temu da nisva, dosegla vrha Triglava, sva bila. vesela.
V dolini je teklo življenje dalje. Že nekaj več kot dva tedna je minio od najinega obiska v Julijcih, ko je nekega popoldneva prijatelj prišel iz mesta in v jedilnici vrgel predme časopis. Pred očmi so mi zaplesale velike črne črke: "Janja, trgovka iz Ljubljane, ter Breda, študentka medicine z Jesenic, sta se smrtno ponesrečili v neprehodnih Poncah." Zamižal sem in pred očmi se mi je prikazala podoba v zasneženi stezi, le dobro uro hoda od tam, kjer je dvoje mladih življenj našlo smrt, in v ušesih mi je zopet zazvenel glas$čudnim prizvokom: "Fanta, pustimo to! Jaz bi vsaj še nekaj časa rada živela."
P jer
STO METROV SPREHODA
Lahen veter se je opiral v krošnjo topola. Tu pa tam je padel na tla kakšen listič. Dolgo se je obračal po zraku, kot bi vedel, da bo obležal v blatu in bo pohojen. Čez nekaj časa bo padel na isto mesto drug list, ki se bo prav tako bal blata.
In vedno več bo listov.
In vedno več bo blata.
Topol pa bo, pognojen od lastnih listov, rastel. Rastel bo, vedno više se bo stezal za soncem.
Listi pa bodo gnili in vedno več bo blata.
! § ! ! § ! ! § !
? ? ? ? ? ?
Samo droben curek vode se je še vil sem ter tja med kamni do večje kotanje, v kateri se je igrala ribica.
Voda ne teče več.
Ribica se ne igra več. Sedaj se premetava; bori se za življenje. Hoče naprej za zadnjimi kapljami vode, ki počasi odteka.
Ne more.
Obsojena je.
Sonce je vedno močnejše. Na dnu kotanje je samo še mehko blato. Ribica ima izbuljene oči in široko odprta usta. Sonce pa peče. Vedno več muh se sprehaja po njej. Čez nekaj časa bo v kotanji še več blata in muhe bodo odletele.
! § ! ! § ! ! § !
? ? ? ? ? ?
Na majhnem grmu je visel siv jopič. Z rokava se je bliskal rdeč trak. Izza grmovja se je slišal razposajen smeh. Gez nekaj časa vse utihne. Tu pa tam se sliši kak šepet ali vzdih
Sìa jbjbiké je izginil.
Počasi pride dekle in se ozira na vse strani. Okoli usten so trpke poteze. Počasi gre proti trgu in se razočarano sme-
hlja.
Po drugi strani se oddaljuje siv jopič z rdečim trakom na rokavu. Z lica mu je izginil strasten nasmeh. Sreča, da ho jutri že nekje na jugu. Pozabil bo na ta dan.
Ona pa bo vedno bolj zaznamovana.
! § ! ! § ! ! § !
? ? ? ? ? ?
Reka je tekla naprej. v njej so plavale ribe, na dnu pa se je svetlikalo kamenje, iz katerega je štrlel tram, ki je edini ostal od nekdaj trdnega mostu.
— liv—
PET VPRAŠANJ
Sem in tja se je zibala krošnja starega bora.
Gledal sem in vprašal -ZAKAJ ?
Kričal sem naglas -KDAJ ?
Brcal sem v deblo -KAKO ?
V obupu sem tolkel z glavo ob tla -KJE ?
S pestjo sem grozil in mahal v krošnjo ter s strahom rjul -AMPAK ZAKAJ ?
Stresel sem deblo in gledal.
Iz krošnje je sevalo vame:
Vsi zvedo - potem.
-liv-
QUIPPINI
Prepeval'je fant, vse dni je pel n ljubezni, ki naj preplavi svet; prepeval je, z rožo v laseh, o ljubezni, ki jo je iskal, o ljubezni,
ki je ni nikoli načel;
pel je o ljubezni,
tisti pravi čisti ljubezni,
ki je na svetu ni
in je morda nikoli ne bo!
Potem pa je umrl!
Nekdo mu je zasadil nož v hrbet in je padel!
Moral je umreti, ker je prepeval o ljubezni,
tisti pravi, čisti ljubezni!
Danteus
U P
Hotel sem ogreti z nežnimi rokami	j
galebovo jajce,
da bi se zvalil galob.	z
Stisk je bil premočan,
vj
zdrobilo se je; mojanada je zopet daleč,
PREŠERNOV DAN V SEMENIŠČU
Na pravnik Kristusa Kralja smo spoznali usodo Beneških Slovenčev, 8, februarja, na Prešernov dan, pa skupnosti koroških Slovencev. Naši gostje so bili." g. župnik Lovro Kašelj, g. kaplan Bakovnik in gdč. Mračnikarjeva, študentka teologije in slavistike s Koroškega. Mislim, da je bila to zares dobra zamisel, ker smo dobili jasen pogled na Koroške Slovence, ki so del nas.
Semeniški pevski zbor je pričel akademijo z Zdravico Ubalda Vrabca. Prešernova želja je, naj živijo vsi narodi v sožitju in miru, tako tudi koroški Slovenci in Nemci. Med akademijo se je menjavala dobro izvajana koroška pesem v petju in deklamiranju.
Koroška je v očeh in čustvovanju Slovencev še vedno dež.ela, ki ima najbolj žalostno himno "Nmau čriez jizaro" , saj njen konec ne daje upanja. Predavatelj je Koroško najprej zemljepisno predstavil. Koroška ima tri doline : na zahodu Ziljsko dolino, v sredi Rož, na vzhodu pa Podjuno, ki je dobila ime po starem rimskem svetišču Junone. Nekdaj je bila vsa Koroška slovenska, zdaj pa se meja pomika vedno bolj proti jugu.
Koroška, zibelka slovenske kulture in središče prve slovenske države z Gosposvetskim poljem, postaja vedno bolj potu-jčena zemlja. Veliko je takih ljudi, ki še vedno izvršujejo Hitlerjev ukaz i t: Napravite mi Koroško nemške i'■
■10. oktobra 1920 je bila Koroška s plebiscitom odrezana od Slovenije in Jugoslavije. Za Jugoslavijo je takrat glasovalo v tedanji coni. A 15000 Slovencev, 21800 Slovencev pa se je odločilo za Avstrijo. Vzroki so različni.
Kmetje v Podjuni in R-žu so glasovali za Avstrijo, ker so se bali, da bodo odrezani od celovškega trga. Slovence so strašili z obvezno vojaške službo. Strašili so jih, da bodo morali verovati čisro drugače, ker je v Jugoslaviji pravoslavje. Tako je koroški Heimatdienst zmagal. Kljub obljubi
deželne vlade na Gosposvetskem polju, da bo ščitila vse koroške Slovence kot ostale državljane, se je kmalu začela gonja proti Slovencem, ki so se odločili za Jugoslavijo. Družine so gospodarsko in narodnostno trpele. Šole so bile izključno nemške in vsak, ki je hotel študirati na'univerzi, se je moral izreči za Nemca. Skoraj edina inteligenca na Koroškem so bili takrat katoliški duhovniki. Koroške izobražence so nastavljali v nemške predele, zato jih je pred gonjo veliko zbežalo v Jugoslavijo. Vse glavne službe so imeli v rokah Nemci. L. 1938 je Hitler zasedel Avstrijo.Naslednje leto pa je izvedel ljudsko štetje Takrat so prvič v zgodovini delili Slovence na Slovence in Windische. Od 44 700	•
Slovencev si je upalo priznati slovensko narodnost le 8 550 zaradi strahu pred izselitvijo v nemške kraje. Z okupacijo Jugoslavi je se je utrgal plaz: na Koroškem so izgnali ali pozaprli vse zavedne Slovence, zlasti še intelektualce in duhovnike. Veliko duhovnikov je končalo v koncentracijskih taboriščih, ostali pa so dobili službe v nemških predelih. Rabo slovenskega jezika so prepovedali v cerkvi, v šoli in celo pri spovedi. Tudi na nagrobnikih so morali Slovenci odstraniti vse slovenske napise, sicer so morali biti pripravljeni na aretacijo. Povsod so lepili lepate z napisi: "Korošec, govori nemško!" 16. aprila 1942 so izgnali v Nemčijo, v okolico Munchna, okoli dvesto družin /947 Korošcev/. To sc bile tiste družine, ki so 1920 glasovale za Jugoslavijo. Zaradi partizanov so se pričele smrtne obsodbe. Obsojence so obglavljali. Po vojni je meja obstajala na Karavankah. Predstvaniki koroških Slovencev so zahtevali zakon o dvojezičnosti, ki je kmalu stopil v veljavo in se zelo dobro obnesel.
19. maja 1955 je bil izdan zakon, po katerem imajo koroški Slovenci naslednje pravice:
l/ pravico do organizacij in zborovanj, kot ostali državljani ,
2/ pravico do osnovnih in srednjih šol v slovenskem jeziku,
3/ slovenski jezik je enakopraven nemškemu,
4/ topografski napisi naj lodo dvojezični,
5/ sodni pogoji so isti za Slovence in Nemce,
6/ vsako zapostavljanje Slovencev v njihovih pravicah je kaznivo.
15. maja 1950 je bila podpisana pogodba med Jugoslavijo in Avstrijo. Toda že 1957	58 so se začele stavke proti
dvojezičnosti. 1959 je parlament izdal nov manjšinjski šolski zakon. Osrednja točka v njem je., da morajo starši, ki želijo, da se njihov otrok uči oba jezika, otroka že vnaprej najaviti. Prej je bilo 12 000 otrok, ki so se učili obeh jezikov, po uvedbi tega zakona pa le 1400 otrok.
To je velika diskriminacija, kajti starši, ki otroka prijavijo, pridejo v konflikt z Nemci. Tako se veliko Slovencev boji prijaviti otroka k dvojezičnemu pouku.
Politično se koroški Slovenci udejstvujejo v Narodnem svetu in Svezi koroških organizacij, kulturno pa v Krščanski kulturni zvezi in Slovenski prosvetni zvezi. Društva uprizarjajo razna gledališka dela. Dvorane so vedno razprodane, prav tako tudi, kadar nastopajo zbori, ki tako ohranjajo kulturni zaklad. Po obisku sodeč, lahk^ vidimo, da so Slovenci še vedno v neki meri ohranili čut za vse slovensko.
Manjšinskega šolskega zakona Korošci do danes niso sprejeli. Morajo pa izrabiti prilike, ki so jim dane.
Sedanji položaj je bolj žalosten kot zadovoljiv. Poleg nasilja, ki ga izvaja Heimatdienst, sta glavna ponemčeval-ca še nemški turizem in šola, predvsem druga polovica osemletke. Takrat namreč zgubijo dijaki vezi s faro, z domačim okoljem, z domačo govorico, ker se v šolo vozijo v večja koroška središča. Kmetu, ki ima malo zaslužka, se odpirajo vrata k turizmu, saj je Koroška s planinami in toplimi jezeri ena najlepših avstrijskih dežel. Nemških turistov je vedno več. V deželo prinašajo nemško marko. Pri denarju pa se največkrat konča bogočastje in ljubezen do vsega slovenskega.
Pred kratkim je bilo vzdušje kot ob Času plebiscita. Koroške Sloven&e so zmerjali s '’čuši" /iz:čuješ?/. Če je trgovec nemškutar, prepove rabo slovenskega jezika v svoji trgovini.
Nasilje se kaže tudi v pošiljanju anonimnih črnoobrobljenih pisem. V njih piše: "Verschwinde!" - Torej: izgini, osmrtnico smo ti poslali; če nočeš, bomo sami posredovali!
Dvojezični krajevni napisi.
Državna vlada je milostno dovolila postaviti okrog 205 dvojezičnih napisov. Od tega so jih postavili le 40. Danes ni nobenega več. Šovinisti so se pripeljali s številnimi avtomobili ter jih krohotaje in pojoč koroško himno odstranjevali .
Slovenci protestirajo proti svojemu vzdevku "Windischer’1 in se ne udeležujejo sestankov z dunajsko državno komisijo. Zahtevajo pa stalno komisijo za koroške Slovence iz zastopnikov avstrijske vlade in koroških predstavnikov.
Slovenska gimnazija v Celovcu.
Ustanovljena je bila 1957 in je začela s 101 učencem v treh razredih s popoldanskim poukom kot gost v nemški gimnaziji. Od 1969 je stalno okrog 430 učencev v 16 razredih. Veliko Slovencev, ki si otrok ne upajo vpisati k dvojezičnemu pouku, pošilja svoje otroke v celovško gimnazijo, ker vedo, da bodo dobili domačo vzgojo in zaklad - slovenski jezik. Dokaz zanimanja za mat' in jezik na Koroškem je bila prav lanskoletna deseta matura na celovški gimnaziji. Iz nje izhajajo številni intelektualci. V letošnjem letu bo gimnazija dobila tudi nove lastne prostore.
Verouk.
Celovška škofija je izrazila željo, da velja manjšinski jezikovni zakon tudi za verouk. Med učnimi urami verouka katehet poučuje v obeh jezikih. Veroučitelj lahko izda dvojezične priročnik« samo prijavljenim slovenskim otrokom. Tako se večkrat dogaja, da imajo nemški otroci dvojezične katekizme, slovenski pa le nemške. Na glavni šoli je po za-
konu slovensko poučevanje verouka prepovedano. Nekaj upanja na pravično ureditev nam daje sklep sinode o sožitju Korošcev in Nemcev. Naloga Cerkve je, da ene in druge vzpodbuja k sožitju in medsebojni ljubezni, saj je le v medsebojnem spoštovanju mogoče gojiti krščanstvo. Potrebno je, da o verouku odločajo starši, ne pa zakon. V zvezi s tem lahko povemo, da imajo koroški Slovenci v Celovcu dušno-pastirski urad in Katoliški delavni odbor, ki ne moreta zaradi mnogo posredovati.
Cesto se. tudi dogaja, da ljudstvo na vasi govri slovensko, duhovnik pa mora v cerkvi govoriti samo nemško. Od 70 koroških cerkva je samo še 45 takih, v katerih je dvojezično bogoslužje, samo štiri od teh pa so popolnoma slovenske.
Vendar so še ljudje, ki se zanimajo za kulturno dejavnost, za izobrazbo, za živo govorico. To izpričujejo mnoge slovenske prireditve v mestnem gledališču in v koncertni dvorani v Celovcu, pa tudi po vaseh.
Koroška ima svojo bodočnost. Mladina,- predvsem izobraženci, ki prihajajo iz celovške gimnazije, se zavzemajo za vse, kar je lepo, dobro in domače. Zato lahko upamo, da se bo vedno bolj uresničevala Prešernova prerokba; "Vreména Kranjcem /Korošcem/ bodo se zjasnila in milše zvezde bodo jim sijale."
Franc
DOLG TRENUTEK
v
Štirioglata odprtina v zidu, ki jo zastirajo veje kostanja.
Megla skriva mrtvo dolino.
Iz sivine se na hribu dviga televizijska antena in stara podružnica.
Na kostanjevi vejici sedi droben, kot megla siv ptič in otrese kapljice z veje, ko odleti v dežju naprej.
Za štirioglato odprtino pa vsi gledajo ptička -ki ga ni več.
-liv-
ŠPORT š p o rt ŠPORT šport ŠPORT šport ŠpOrT ŠPORT špORT Šp<
Semeniško namiznoteniško tekmovanje Ođ 5. do 17. februarja sta Lambergar in Jenko iz tretjega
.V
razreda organizirala namiznoteniško tekmovanje, za katerega so je prijavilo 19 tekmovavcev iz troh razredov in sicer:
Iz 1. raz. Celar, Ruter, Balantič, Strle, Kržišnik, Žgur,
Vovk, Paljk.
Iz 3. raz. To ri, Mo ze ti 6, Ulce j, Lovrenčič, Jenko, Očko n.
Iz 4. raz. Zadnik, Sedej, Grilc, Čeligoj, Malik.
Prvi teden je potekalo razredno izbirno tekmovanje* izbrati je bilo treba tri najboljše člane iz vsakega razreda.
Zgoraj omenjena razvrstitev je tudi končni vrstni red izbirnega tekmovanja. Prvi trije so se drugi teden borili za čimboljše rezultate v fina-lnem tekmovanju, ki je potekalo takole :
Ponedeljek, 12		. febr.		Torek, 13.	febr.
Celar -	Mo ze tič	2:0	Balantič - Grilc		2:0
To r i -	Balantič	2:0	Celar -	Sedej	2:0
Zadnik	- Sedej	2:0	Zadnik	- Ruter	2:0
Ulcej	- Grilc	2:1	Ulcej -	Mozetič	2:1
Ruter -	Celar	1:2	Celar -	To ri	2:0
Zadnik	- Ulcej	2:0			
Ruter -	Gri lc	2:0			
Sedej -	Balantič	2 :0			
Sreda, 14. feb		r.		Četrtek, I5	. febr
Mo ze ti č	- Grilc	2:0	To ri -	Ruter	2:0
Grilc -	To ri	2:1	Mo ze tič	- Balantič	2:0
Ruter -	Balantič	2:0	Celar -	Ulcej	2:0
Tori -	Ulcej	2 :0	Grilc -	Sedej	2:0
Mo z e tič	- S .e d e j	2:0	Zadnika	- Balantič	2:0
Zadnik	- Grilc	2:0	Rutar -	Ulcej	2:0
Ulcej -	Sodo j	2:0			
šport ŠPORT ŠpOrT šport ŠPorT špOrT ŠPORT šporT ŠPOrt ŠpOrT
Petek, 16. febr.
Tori - Sedej	2:0
Zadnik - Mozetič2:0 Balantič - Ulcej2:l Celar -	Grilc	2:0
Tori - Mozetič 2:0 Ruter -	Sedej	2:0
Celar -	Zadnik	2:1
Sobota, 17. febr.
Zadnik	- To ri	2:0
Celar -	Balantič	2:1
Ruter -	Moze tič	2:0
Tako je postal zmagovaveo Janez Celar, Franc Zadnik pa mu je takoj za petami. Jože Tori in Marjan Ruter imata isto število točk, toda ker je bil Tori boljši v medsebojnem srečanju, je zasedel tretje mesto. Enako število točk imata tudi Mozetič in Ulcej, vendar je Ulcej slabši v nizih. Tudi medsebojna tekma med Balantičem in Grilcem je odločala o sedmem in osmem m@s:tu. Na zadnjem mestu pa je obstal Andrej Sedej z eno zmago.
Končni vrstni red:
Tekmo va v ec	Tekm e	Zmage	Porazi	Ni zi	To čke
1. CELAR JANEZ	8	8	0	16:3	8
2. ZADNIK FRANC	8	7	1	15:2	7
3. TORI JOŽE	8	5	3	11:6	5
4. Ruter Marjan	8	5	3	11: 6	5
5. Mozetič Miran	8	3	5	7:10	3
6. Ulcej Zvone	8	3	5	7:12	3
7. Balantič Lojze	8	2	6	5:13	2
8. Grilc Viktor	8	2	6	5:13	2
9. Sedej Andrej	8	1	7	2:14	1
Upam, da je to	tekmovanje	vsem nas	topajočim in še		posebno
gledavcem nudilo	dosti zabave	in razvedrila.		Vsem predstojni	
kom, enako tudi vsem sodnikom, igravcem in gledavcem pa se v imenu organizatorjev zahvaljujem, ker so omogočili, da je to tekmovanje potekalo v najlepšem redu.
Jane z Jenko
ENAČBA
a+b +/ c-č/ +/ d-e/+f+g+/h-i/+j+k+l+/m-n/+o+p+/r-s/+/š-t/
a - češkoslovaška literarna organizacija b - era, doba
c - superlativ pridevnika dober č - komparativ pridevnika dober d - vrč e - klic a f - televizija g - ojnice
h - nedoločnik glagola "imam" i - kazalni zaimek j - najvažnejša telesna tekočina k - okrajšava za stoletje
1 - priimek treh bratov jeseniškega hok. kluba m - prva oseba glagola "tvoriti" v dvojini n - znan italijanski nogometaš o - jod
p - predlog z, mestnikom r - nedotakljiv
s - nedoločni člen v francoščini š - zamaknjen, zanesen t - negiben
X= izrek iz Fo1le reauje v e "KNJIGA LJUBEZNI".
J a ne z Je nko
SEM ENIŠKA KN Jfž NUCA v \ - LkS/41
IS K R E: glasilo semeniščnikov v Vipavi LETO V.
ŠTEVILKA 6	12. marec 1973
NASLOV UREDNIŠTVA;
Vipava 149» 65271 Vipava UREJUJEJO: Stane Gradišek, Ludvik Žagar,
Miran Mozetič, Franc Lisjak ODGOVORNI UREDNIK: Janez Zupet VINJETE: Tone Tomc MATRICE: Stane, Ludvik RAZMNOŽENO: v 110 izvodih
TISKA: Albert & Com.
SKRE
Inv.št.
19090
Šolsko glasilo KNJIŽNICA Leto V,
000000"! 90909
f
CT
3
=a
i
i
Škofi