Slovenijaizhaja vsaki teden dvakrat, in scer vsaki torek in petik. Cena za celo leto po pošti je4gold. 40 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr., za ene kvatre 1 gl. 10 kr. Ako se pa iz založnice v Lju-
{Slovenija
Tečaj, ###.
bljani na bregu hiš. št. 190 jemlje, se plača za celo leto i gl., za pol leta 2 gl., za ene kvatre 1. gl. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold.
V petek 15. Svečana 1850.
JUfema Itomoroftstva prez MjJubavi Materinskega »Mežika.
Čeravno se nebojimo, da bi se naš preljubijeni Slovensko-Ilirski jezik, katerega skoro osemdeset milionov v Evropi govori, zatreti, ali skončati mogel , smo vender zadosti iz druge strani prepričani, da se vsakega tudi velikega i korenitega naroda jezik skruniti i svoje naravske lepote i jakosti znebiti zamore; — kateri (jezik) najpotlej gledeč na govorečo množico ljudi svojo živienje zaderži —; ali to živienje je samo telovno , ne pak duhovno, ker poteptani i od tak zvanih visokoučenih zemlja-kov svojej neznanosti prepuščeni prosti človek (kmet) ni mogoče v razvijanju duha, kakor tudi ne v ob-delavanju svojega materinskega jezika napredovati
Prosta tedaj i siromaška postane materinska reč; ko se tako govoreč: iz dvorov i zmed blago-rodnih obiteljev (familij) gizdavo pretira; i zatem pregnana pod slamnate kroveke (strehe), i najpotlej v zapečke nedostojno i nemilo ponižana vteči, ja bolje rekoč: se skriti i stisnoti mora; kjer še kateri vredni starček ali katera dobra starica trepetajoč roke proti nebu zdviguje, i za boljšo dobo v materinskem jeziku od Boga prosi. — Posluhnimo nekega učenega Nemca, kaj nam gledeč na spodobne nezgode svojega materinskega jezika pove-duje: „Da se tudi korenitega roda jezik pogcrditi i se jarm prostoče postaviti more, se ne da tajiti; al tega pri Nemcih neje majnkalo, kada bi jezik i znjim francoski način živlenja od naših dvorov s slčpoj ljubavjo i z očitnim poteptanjem domačega jezika i izobraženosti bil prijet; kada so se mnogi z darom duha nadeljeni roda našega ljudi ptuji zo-braženosti, kakor kaki slavni priliki z vsema podali; i kda je že množina takih ljudi nevoljnim pred-sodom opojena i omamlena bila (kak den denešni pri nas Slovencih), ter so mislili, daje od svojega bližnega mnogo boljši i sto stopajev vekši i vrednejši , kateri strajnski jezik govoriti zna. — Resnično i lepo govori od tega temnega časa spisatelj knige : Zver h o obilnosti reči h nemškega in francoskega jezika (vu d. II. na str. 170): Tisti čas domači jezik (veli on) bil je zaveržen i iduren. Povsod bile so domače stvari od ptujili izrinjene. — Povekši stanovi so deržali za sramotno obšanost nemški, to je naravski govoriti.
Neki nemški LadavCi šli so v tem rodokvari-teljnem opravilu naprej ; nč malo misleči, kak hude, ja! — kak globoke rane so s takim merskim delom občinskej domačej slogi zasekali ... Sami ptujčini so svojo neomejeno zaupnost davali, vse pa, kar je bilo nemški keršeno, britko i ostrozobno osme-liavajoči, žurili so se (tersili) svojo domovino i svoje pokorne ljudi iz globočine serdca zametavati. —■ A mi poteptani — zaverženi — potlačeni! mi — na mesto, da bi se bili skratjeno čast po zobraže-nju svojih narodnih lastovitost sterjali i pripravili , rajiši smo bili z gerdim inišlenjem pripravni
se k temu načinu pridružiti, ter smo se kakor Nemci z nemškimi običaji; nemškim jezikom i nemškim narodnim značajem (karakterom) po dečinski sramovali. — Radi bi nemšino slekli — da samo popolnoma ptujci (francozi) postanemo". — Tisti čas je prešel! ko smo se bati mogli, te nesreče — ja jezik naš se je v sredini tistih zaverženost podignul, narod prebudil — i v mnogoverstnib knigab, katere nigdar prepale ne bodo, narodu svojo zmožnost pred oči postavil.
Tak učeni Nemec svojega narodnega jezika i žnjim svojega roda tožne nezgode poveda. — I zares kak globoko je bila tisti čas prepala Nemcov slava? Ko se je skoro vsa Gospoda (kak den denešni pri nas Slovencih) i drugi z obilnostjo obdarovani, od svojih bratov razločavati jela in se modrost francozka imenovala. — Pitam jaz, kako je Nemcom ti glas bil? Francozi, katerim so se prilizavali, imeli so jih za sirovce, ljudi prez značaja — in kako je bilo, pitam dalje: njihovo domače slovstvo? — I to vsaki previditi more, kak ponižen, kak zaveržen je bil tistikrat polek vse svoje notranje marlivosti nemški narod; kak pripro-sto njegovo stanje gledeč na druge zobražiCne narode. Komur je nemško književstvo znano, ne bo tajil, da še den denešni jezik in narodnost tistega opakega časa neizbrislivo značajnost (karakteristiko) na sebi imata.
Pitam na dalje — kaj je ti razgovor i toliko razmišlavanje pri nas „Ilirskih Slovencih" zrako-vati moglo? Nič druzega kakor: ker se v našem Slovensko-Ilirskem rodu mnogi najdejo (kateri se Domorodce imenujo), kateri našo Narodnost ravno v tako pogubo postaviti se tersijo v kakoršni so, kakor sem zgorej povedal, nekdaj Nemci bili, ker se mnogo trudijo in den na den žugajo to nesrečno število blodeči b sinov povekšati. — Mnogi s ka-koršnim koli predsodom omamljeni, od naroda svojega odaljeni sodijo, da prez strajnskega , posebno pa nemškega jezika neje mogoče, zobraženemu biti; — in vender jim majnka perve pogodbe prave zo-braženosti, namreč temeljitega znanja materinskega jezika. — Taki domačej reči (kakor sem se pretečeno lčto v potovanju prepričal) vsako ptujo predpostavljajo — in se ravno zato za izobražene deržijo! — ? Gostokrat se pri nas najdejo prilike, kjer bi se za greh deržalo drugač, kakor nemški govoriti, kjer je vsaka falinga proti temu jeziku smertni greli; kjer se nesrečni domorodec, kateri to falingo pripetce učini, v najvekšej smet-nji (Verlegenheit) i stiski nahadja; kjer se nalaš naš plemeniti slavni narodni jezik z osmeliavanjem in prenavlanjem na čast (!) prednikov (z katerimi se vender radi hvalimo) zametava i merski psuje.
To je odperti dokaz (demonstratio) dragi Domorodci razprosterte opačine i preokrenjenosti. — Iz sna prebujeni potemci (Nachkommlinge) ne bodo mogli verovati, da so nekteri izmed njihovih dedov ptuje lastovitosti svojim predpostavlali; da so svoje
svobodne roke v ptuje verige zakovati dali; da so kakor nedopiri že četveronožne, že sisajoče stvari, i spet že ptice biti hotli; i da je bilo komu treba dokaz vati, da nima na sveti ljubavi prez serdca; to je to, da nima domorodstva prez ljubavi materinskega jezika. —•
Oj mila mati narava! kak dolgo češ še to pre-verženo stanje terpeti, kak dolgo še take krivice prenašati? Jeli je morebiti takim izrodom naš „Slo-vensko-Ilirski" jezik preveč polnoglasen za praznoto njihovega serdca ? Ali se morebiti bojijo svojo ne-znanost očitovati ? Naj bo temu kakor hoče — naše okolnosti namreč pak nova gibanja neprijateljev nazočnemu razgovoru dosta veliko važnost prizadevajo tako, da je zares zadnji čas, da se živo zjedinimo, da domačemu jeziku stare naravske pravice povernemo, — da bodo vnuki svoje čestite predede razumeti mogli; jezik je sredstvo (medium), s katerim se predniki z nami razgovarjajo, nam svoje velke čine v celej krasoti i jasnosti obzna-nejo, ako tega nimamo, vsi naši veliki čini v ptu-jem jeziku pisani, ptuji zakladi postanejo. — Jezik je tisti veliki živi spominik (monument), ki dalj stoji kakor vsi marmorni stolpi. — Kdor pa bi mar-meljne, Slavi i spominu prededov posvečene stolpe rušil, bi se za strašno hudega sovražnika naroda deržati mogel, kak bi se tedaj tisti, kateri svojega materinskega „Ilirsko-Slovenskega" jezika ne ljubi, i se ga v družtvu sramuje, velim, kak bi se taki za Domorodca deržati mogel.
Fr. Muršič, Lutomerski.
Austrijansko cesarstvo.
Iz Gorenskega. O novem letu so tudi tukaj kakor v celi krajnski kronovini nove politiške gosposke se pričele. Veseli smo jih sprejeli kakor pervi gotovi dar austrijanske vstavne vlade, kteri nam upanje vterdi, da bodo v kratkem tudi druge zagotovljene vstavne naprave v življenje stopile. Do-sihmal se te gosposke začasne imenujejo, pa vunder ne zamoremo pri ti priliki zamolčati, da se kmetom dozdej še malo priležejo. In kako bi za-moglo to tudi drugač biti, če pomislimo, da pri več opravilih n. p. če eden popotni list imeti hoče, kmetje dalej pota kakor pred imajo.
Da so nove gosposke tudi še nemškutarske, je sploh znano. Vsi napisi zunaj in znotraj pri uradnih opravilih so po nemško, vsi odgovori na pisma po nemško , Slovenšina je v nemarpušena, vstavne jednakopravnosti pervič med kmeti nobeden ne tirja?! in scer bi tudi taka naprava preveč dnarja potrebovala !! ?
Ti so zaderžki, kteri jednakopravnost zavirajo , slišimo jih vsaki dan in na vsaki stezi.
O mila Slovenija! hud jarm še tvoje zveste sinove tare. Ktera juternica bode rešitelja oznanila? Velike napake starokopitne poprejšne vlade se na kmetih še semtertje čutijo. Niso nar majnši izmed njih zdravniki, kteri so se slovenskega jezika le po imenu in svojih lažnivih spričbah zavedli, v resnici pa z nobenim kmetom se pogovoriti ne morejo, in po govorih svojih poslov „recepte" pišejo.
Tudi Gorencom je stara vlada zdravnika po imenu Dr. Zoff vsilila, kteri slovensko toliko razumi, kolikor terd slovenski kmet nemšino.
Gorenci so se čez to že večkrat pritožili, in tudi Slovenija je to napako že enkrat opomnila.
Al kaj vse to pomaga, postave scer takim napakam nasprot govorijo, po njih ravnati pak,— bi se kmalo posmehovali.
Gola resnica je, če slavni Dr. Prešerin poje: Le ptujcam sreče svit se v Krajni žari, Ošabno nos'jo ti po konci glave.
Lutomer 10. Svečana. 1850. Isprositi blagoslov božji za srečno vradovanje našega komisijskega poglavarstva (Bezirkshauptmannschaftj smo imeli dones svečano božjo službo. Pričujoči so bili g. vradniki v sjajnih vradniških opravah, poprejšni magistrat s mestnim odborom, in množica ljudstva. G. okrožni nadžupnik (Kreisdechant) so zbrane s krepkimi in svečanosti priložnimi besedami nagovorili. Po sv. maši je bil obed pri g. nadžupniku. Po sdravici presvetlega cara so g. komisijski poglavar tudi zdravico velikodušnjemu Slovanskemu narodu napili. Veseli „živio" zadoni. Smo bili dobre vole, in se vsega dobrega od novih vradnikov nadamo. Bog daj, da se ne vkanimo.	Dr. M.
Ljubljana. Po najvišjem sklepu od 19. augusta 1848 ministru pravice podeljene oblasti, so sledeči službe pri deržavnem pravdništvu dobili:
Na Koroškem in Ivrajnskem:
Za deržavne pravdnike so zvoljeni: Pravdo-srednik v Celjovcu Dr. Miroslav Edelmann pri deželnem sodništvu v Celjovcu; kamorni prokuratni adjunkt v Ljubljani Dr. Dragotin Kaiser od Trau-ensternpri deželnem sodništvu v Ljubljani; kamorni prokuratni adjunkt v Zadru Dr. Andrej Lušin pri deželnem sodništvu v Novem mestu.
Za deržavne pravdniške pomagavce:
Kamorni prokuraturni adjunkt v Zadru Dr. Jožef Regnard pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Krajnu; konceptni praktikant kamorne prokurature v Ljubljani Dr. Ernest Lehmann pri deželnem sodništvu v Ljubljani; konceptni praktikant kamorne prokurature v Ljubljani Dr. Anton Šoppl pri deželnem sodništvu v Celjovcu; bivši avditor Nace Ortvvein od Molitor pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Spilalu; konceptni praktikant dvorne kamorne prokurature Dr. Henrik Haan pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Radolci; konceptni praktikant dvorne kamorne prokurature Dr. Adalbert Heinrich pri deželnem sodništvu v Celjovcu; pravdosrednik v Celjovcu Dr. Jovan Plaš pri deželnem sodništvu v Novem mestu; aktvar kantonskega sodništva v Trebnim Jovan Pogačnik pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Trebnim: avskultant deželne pravice v Gradcu Ludovik Nagele pri deželnem sodništvu v Celjovcu; avskultant deželne pravice v Celjovcu Jovan Hauser pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Belaku; kantonskiko-misariatni aktvar v Mirni Evgen Oblak pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Postojni; kantonski komisar Aleksander Strangfeld pri deželnem sodništvu v Ljubljani; pomagajoči referent pri mestnem poglavarstvu v Ljubljani Jovan Burger pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Černomlju; gospasvetski kantonski komisar pri deželnem sodništvu pervega razreda vBlekovcu; avskultant deželne pravice v Ljubljani Dr. Henrik Martinak pri deželnem sodništvu pervega razreda v Kočevju; konceptni praktikant kantonskega komisarjata v Hermagoru Jovan Hanser pri kantonskem sodništvu pervega razreda vVolšpergu; konceptni praktikant ilirske kamorne prokurature Dr. Jovan od Bitterl pri kantonskem sodništvu pervega razreda v šent-Vidu; Dr. Jovan Mele pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Ipavi: Dr. Maksimilian Lušan pri deželnem sodništvu v Celjovcu.
Na slovenskem Štajarskem:
Za deržavnega pravdnika:
Pravdosrednik v Cel ji Dr. Herman Mullej pri deželnem sodništvu v Celju.
Za deržavne pravdniške pomagavce: Kriminalni aktvar v Zadru Anton Pajmann pri deželnem sodništvu v Celju; koncipist štajarske kameralne uradnije Jožef od Andrioli pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Mariboru; konceptni prak-tikant štajarske kameralne prokurature Dr. J. Tei-šinger pri deželnem sodništvu v Celju; Dr. Jovan Knez pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Radgoni; krajni sodnik in komisar v Wei.\elstetten FrancTomšič pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Brešcah; krajni sodnik grajšin Melling in Platzerliof Franc Badavšeg pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Ptujem; krajni sodniški ad-junkt vKamniku Jovan Triller pri kantonskem sodništvu pervega razreda v slovenskem Gradcu.
Na Goriškem, v Gradiški, Istriji vTe r-stu in njegovi okolici.
Za deržavne pravdnike:
Tribunalni svetovavec v Vidnu Emil od Blum-feld pri deželnem sodništvu vTerstu; tribunalni svetovavec vVidnu Dragutin Rumer pri deželnem sodništvu v Gorici; tribunalni svetovavec vMantui Peter Šerauc pri deželnem sodništvu v Rovinji.
Za deržavne pravdniške pomagavce:
Preturni kancelir v Cividali Dr. Vincenc Sel-lenati pri deželnem sodništvu v Terstu; preturni aktvar vTerstu Dr. Dragutin Porenta pri deželnem sodništvu vTerstu; asesor deželnega sodništva Jožef Doliak pri deželnem sodnistvu v Gorici, aktvar kantonskega komisariata v Rovinji Caliarija Majer pri deželnem sodništvu v llovinji; kriminalni aktvar Alojz Farfolja pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Gradiški; profesor vTerstu Dr. Dominik Vechi pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Kopri; aktvar pri kantonskem komisarialu v Mon-toni Juri Mandusič pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Paznu; pravdosrednik v Lusini Dr. Nikolaj Petris pri kantonskem sodništvu pervega razreda v Chersi; Dr. Jožef Defacis pri kantonskem sodništvu pervega razreda vTominu; Dr. Jožef Depe-ris pri deželnem sodništvu v Gorici; Dr. Dragulin Lavrič pri kantonskem sodništvu v Sežani; Dr. Anton Barsan pri deželnem sodništvu v Rovinji.
Horvaška. 0(1 bana Jelačiča so bili za ude vodivnega odbora v zagrebškem okrogu sledeči gospodi zvoljeni: Grof Jovan Draškovič, Polikarp Pa-ravič, korar Šot, Tadej Ferič, Ludovik Vrabec, Lukinac, Jakčin, Žerjavic, Krestič, JovanBaicner, Vranyicany Ambros stareji, Franc Lovrič, Vizner, Anton Vakanovič, Jovan Gvazdanovič, Pavel Mu-hič, Kotur, Šuhaj, Bober, Mikulič, Kukulič, Fri-gan, Očič, Biščan, Jakob Delač, Obradovič Smen-drovac, Matiaševič, Sinkovič, Pogledič, Moyzes, Cengeval in Gjorgjevič.
Češka. V Pragi bo gospod Hanka ruski jezik v češkem jeziku razlagati začel.
*	V Pragi se še vedno kolera prikazuje. Od 27. januarja do 13. februarja je bilo 32 bolnih; šest jih je že ozdravilo, 12 pa umerlo; 14 pa je še bolnih.
*	V Pragi nek fajrnošter enega učitelja ni hotel poročiti, ker je biia njegova nevesta Francozinja , in ker fajrnošter francoske republike ne spozna.
Moravska. V Iglavu se je Oginski, Poljec po rodu, namenul glediše na akcie zidati, v kterem se bode slovansko in nemško igralo.
Slovaška. Vstava se po celem Slovaškem slovesno in hitro oznanuje, od c. komisarjev na velikih tergih in od duhovnov na prižnjicah.
Galicia. Časopis „Czas" pravi, da se v Lvovu še vedno ruski vojaki vidijo. Po 100 in 200 se jih na Rusovsko povrača.
*	Rusinsko glavno svetovavstvo se zdaj s politiko skorej nič ne peča; večidel ima opraviti z rusinsko „Matico" in z izdajo dobrih ljudskih bukev. V seji 30. januarja je sklenilo velki zbor v Lvov poklicati, da se bode posvetoval zavolj izdajanja potrebnih šolskih bukev.
*	V Bochnii je v jami, kjer sol koplejo, ogenj vstal, kterega niso mogli pogasiti. Več oseb, ki so je bližej ognja upali, je dim tako omamil, da niso več nazaj mogle in so žalostno smert storile. V tistem kraju, kjer gori, so jamo zazidati mogli.
Austrijanska. V Audorllu pri Prešborgu je Donova 40 hiš poderla in osem ljudi v razvaline zakopala.
*	Gospod Havliček ni dobil dovolenja, da bi smel narodny nov. na Dunaju izdajati.
*	Dunaj. Grenadiri divizije Benedik so 4. februarja napravili na Dunaju bal, h kteremu so tudi bana Jelačiča povabili. On je dovoljno dovolil na bal priti in dve celi uri med vojaki se veselil. Ko pride na bal, mu je od vsih strani gromeče živio donelo. Narodno pesem so potem prav živo zapeli. Kdor je bil priča, in je vidil kako se je junaški ban z vojaki pomenkval, temu se ne bo čudno zdelo, da vojak pod poveljstvom takega vodja rad živi in umerje. Ko se ban poslovi, se vse okrog njega dre-nja; on vsakemu roko stisne, se zahvali, da so ga povabili in jim reče: „Da jih, ako na Horvaško pridejo, tudi povabi, da vsakemu vrata njegove hiše odperte stojijo. S temi besedami je vojake tako razveselil, da ni mogoče povedati.
*	Ministerstvo notrajnih opravil pripravlja postavo , ki bo na tanjko razločila, kteremu se ima austrijansko deržavljansko gradjanstvo podeliti, in pri kterih okoljšinah ga kdo zgubi. Stare pravice bodo v tej reči nehale in vsi austrijanski narodi enake pravice imeli.
Ogerska. Grof Ladislav Bathyanyi, ki je v inadjarskej vojski služil je zdaj častnik pri Kres-Chevauxleger; baron Miroslav Podmanicky je prostak pri Prohaska; grof Gustav Bathyanyi desetnik pri hu-zarjih, in grof Štefan Esterhazy prostak pri huzarjih.
*	„Fremdenblatt" pripoveduje, daje une dni osemdeset topničarjev pri Parndorfu snežni vihar naletel in jih tako zasul, da niso vedli ne nazaj, ne naprej. Poveljnik jim je tedaj ukazal, se rešiti kakor vedo in znajo. Enajst vojakov z častnikom je zmerznulo.
Lombardo -ben. kraljestvo. Neverjetna novica se raznaša, da hoče Austrijanska vlada en kos lombardo-beneškega kraljestvaSardincom prepustiti. Gioberti je iz Parizapisal in topoterdil, ravno tako tudi svak Weldna iz Milana v Turin na generala Lindenauer piše .
*	Vojskovodja Badeckyje ukazal na Lago mag— giore vojaški parobrod in dva čolna za topove stesaritL
Tuje dežele.
Bosna. V Bosno je prišla vojaška komesija vse terdnjave pregledat.
Rusko. 256.400 ruskih vojakov se je ogerske vojske vdeležilo, ki so 90.000 konj imeii.
Angleško. Več časopisov zagotovi, da se je angleška vlada v gerških zadevah francoski razsodbi podvergla.
— 56 —
Leiioznaiiiko polje.
JPad Carigrada.
(Dalje.)
0 petek po veliki noči, 6. aprila pride Mohamed s svojo armado pred mesto, se všotori za ber-dom pred vratmi Kaligaria, in mesto obda od lesenih do zlatih vrat. Velki top je bil pred vrata Kaligaria postavljen, potem pa, ker so bila novo vterjena vrata premočna, pred vrata sv.Romana pripeljan, od kterega so ime dobile, ki ga še dandanašnji imajo. Zraven tega dvanajst sto liber metav-nega topa sta bila še druga dva, ki sta poldrugi cent teške krogle metala in razdiranju velkega pot pripravljala. Dve uri so potrebovali, preden so ga nabili, in čez dan so ga le sedemkrat zažgali, osem-bart je že pred zorom zagromel v znamenje napada. Pa kmalo se je raspočil in raztergal oger-skega topničarja Orbana, svojega stvarnika. Spet je bil popravljen, da se je rabiti mogel, in je sedemkrat na ilan v zidovje teške skale metal, pa mojstra ni bilo več, ki je znjim dobro ravnati za-stopil. Zdaj pride v tabor k Muhamedu poslanec JovanaHunyady, ki je pred poldrugim letom s Sultanom triletno primirje sklenul. „Hunyady — govori poslanec — je deržavno oblast Ladislavu izročil; kar je obljubil, ne more več deržati; tedaj Mohamedu primimo pismo nazaj pošle, in tirja svoje; z ogerskim kraljem naj Sultan stori, kar mu je drago." Ko ti poslanec gleda, kako nepripravno topničar velki top rabi, se mu smeja, in ga poduči, kako ga mora obračati, da bo dobro napredval. Podučil ga je, da, ako hoče zid razsuti, mora enkrat pet šest sežnjev na levo potem pet do šest čevljev na desno, in na zadnje še le v sredo streliti. Topničar ga vboga, in zidovje se v razvaline podera. Tako sla dva Ogra, en topničar, ki je velki top vlil, in en poslanec, ki je turškega topničarja podučil, kako se mora rabiti, k padu Carigrada svoje pripomogla.
Zraven velkega in obeh stranskih topov je bilo še mnogo srednih in majhnih od lesenih do zlatih vrat nastavljenih. Serbski rudokopi iz Novoberda so pod zemljo jame kopali. Prederli so zemljo do mestnega rova, so luknje v pervi zid naredili in obloženim mnogo škode napravili. Štir turne na kolesih so Turki proti zidovju pomaknuli, na njih so bili mostovi napravljeni, da bi po njih do mestnih vrat priti mogli. Cela armada Turkov je štela čez dve sto in petdeset tisuč vojakov; sto tisuč konjkov je stalo za taborom, sto tisuč pešeov na desnem krilu do zlatih vrat, in petdeset tisuč na levem, v sredi Sultan s petnajst tisuč Janičarov. Saganos paša z nekoliko tisuč mož je stal na berdu za Galateo, na drugej strani Carigradu nasprot ležeče barkostaje. Brodovje pod poveljstvom Baltaoghli-a je štelo tri in sedemdeset galej in čez tri sto majnih bark, z vsemi skupej štir sto in dvajset bark. Tako moč in pripravo so imeli Turki.
V Carigradu je bilo oboroženih Gerkov štir tisuče devet sto tri in sedemdeset. Zraven teh je bilo še dva tisuča tujcev in tri ali pet sto Genuezarjev pod poveljstvom Jovana Longa, iz plemenite Giu-stinianske rodovine na dveh galejah obleženiin v pomoč poslanih. Cesar jim je bil hvaležen, in jih je bogato obdaroval. Izvolil je Longa za vodja tri sto mož, in mu otok Lemnos podariti zagotovil, ako bo Muhamed primoran se od mesta odtegnuti. V
barkostaji je stalo le štirnajst bark za hrambo mesta; tudi strelaštvo je bilo slabo. Greki scer niso mogli tako velikega topa, kakor so ga Turki imeli, sovražniku nasproti postaviti, ker so bili še tisti, kar so jih imeli, veliko preveliki, da so zidovje stresali in Gerkom več škodvali kakor pa koristili. In vonder so bili Gerki tako hudo razkačeni, ko seje njih naj veči top razpočil, da so hotli topničarja, ki ga je zažigal, k smerti obsoditi, kakor da bi ga hilMuiiamed podkupil. Velike turne, ki so jih Turki proti mestu pomaknuii, iz kterih so vojaki turn sv. Romana prekucnuli, so Greki zgerškim ognjem eno noč zažgali; Mohamed je prisegel pri vsih prerokih, da bi ne bil nikolj verjel, da hudobneži v enej noči toliko storiti zamorejo.
Petnajstega aprila je turško iz štir sto bark obstoječe brodovje Phidalio zapustilo, se v južni Bospor podalo in pri evropejskem bregu obstalo; nekoliko dni potem privesla pet bark vPropont, ena cesarska in štir genueške. Sto in petdeset turških bark se jim nasproti postavi ravno pred barkostajo, jim pot zapreti. Nebo je bilo jasno, morje mirno, na ozidju mesta je bilo mnogo gledavcov, sultanje gledal na konju sede z evropejskega brega na morski boj, ter si je bil svest gotove zmage. Med turškimi barki je bilo osemnajst galej, vojaki pa se na morski boj niso razumeli. Z visoke cesarske barke in genueških so pušice na nizke turške letele. Zastonj so si Turki prizadevali, cesarsko barko v svojo oblast dobiti, vsaka, ki se ji je približala, je bila zažgana. Flektanela, cesarski kapitan se je oroslanu enako bojeval, ravno teko tudi Genueza Kataneo Novarra in Balaneri. Morje je bilo s pušicami pokrito; več turških galej je skupej zadeto in se razbilo, dve ste zgoreli. Tega Mohamed več ne more gledati, samega sebe pozabi se jezi in togoti, z zobmi škriplje in s svojim konjem v morje skoči, da bi do bližnjega brodovja priplaval, in zmago Grekom vzel. Za njim vsi velikaši vmorje planejo in na brodovje hite. Morski vojaki osramoteni in oplašeni, ponove boj z velikim pogumom pa s slabim izidom. Gerki srečno skoz turške barke predrejo in v barkostajo splavajo, ter jo z železno verigo zaprejo. Zguba Turkov je bila velika, še veča pa sramota. Mohamed, razserden, je hotel svojega admirala Balta-oghli-a umoriti, pa na prošnjo Janičarov mu je življenje pustil, vonder svojega serda ni mogel vtola-žiti. Štiri sužni so Admirala razpetega na tleh deržali, in sultan sam mu je s svojim težkim kijem sto palc naštel in ravno tolikokrat ga je ranil.
(Dalje sledi.)
Nenavadne besede v prevdareh.
Pčja; Pega podpornje pri zidanji so peje.
Predkosilnica, se pravi malica pred Kosi-lam, ki se postavim tricam ob ene štirih zjutrej da.
Pomlativnica, je pojedina po dokončani mlatvi.
Planja, se imenuje planjava posebno v gorah.
Podvez (eza) imenujejo pastirji kraj pod visečo skalo, kamor dež nemore, de se kjčkej vza-vetje pred hudim vremenom skrijejo.
Ponta, tako nekteri pravijo namest podpor-nja, post. pri kozelcu (stogu) in podpreti se pravi podpontati.