Še nekaj o krtu.
V 18. listu „Novic" bilo je zopet ponavljano, da je krt kmetijstvu neprecenljiv dar, in da v avojo škodo dela, kdor ga preganja. Da je temu rea tako, naj dokažem a svojo lastno skušnjo. Pred kacimi 10—11 leti sem prevzel gospodarstvo za svojim očetom, ki so bili strasten sovražnik krtom; ni se jim smilil čas, cele ure in tudi dneve žrtovati enemu krtu; kedar se jim je posrečilo ubiti ga, brž so se pohvalili, rekši: „pa sem ga le spet". In tako 80 jih leto in dan najmanj 20 do 35 in še več pokončali. Jaz o tem niaem bil cel6 nič pod-učen, kajti kake kmetijske knjige ni bilo nikoli pri hiši. — Po nasvetu dobrega prijatelja naročil sem se 1. 1869. na „Novice" , katere so ravno takrat tudi svoj glas povzdignile zoper pokonČevanje krtov. Da sem se jaz dolgo in trdovratno držal tega, kar sem videl pri svojem očetu in njega očetu, sme mi vsakdo verjeti, a naposled vendar opustim po očetu podedovano misel in neham preganjati krte, ker send bilo je borno malo in mnogo prostora od podzemeljskih črvov popolnoma uničenega. Prvo spomlad potem, ko nisem krtov več preganjal, bilo je krtin grozno veliko, — če smo jih danes razgrebli, bilo jih je juter ravno toliko, in uže sem jel misliti, da bi jim zopet napovedal vojsko, vendar beseda ,,Novic": „ne ubijaj krta" šumela mi je zmirom po ušesih. V dveh letih preorali so krti nekatere kraje, to je, tiste kraje, kjer je več črva bilo, tako popolno, da nič celega ni bilo, — al na moje začudenje jeli so polagoma zapuščati jim priljubljeno pokrajino, in danes se le še sem ter tje pokaže kaka krtina, in to gotovo v znamenje, da pod zemljo ni črvov, tedaj krtom živeža primanjkuje. Da pa sena skoro še enkrat toliko nakosim kot prejšnje čase, je pa tudi res. Kdor ne veruje, prepriča naj se! Jaz se tedaj popolnoma strinjam s časnikom družbe kmetijske gornje-avstrijske, ki pravi, da vsak, kdor krte pokončuje, sebi škodo nakopuje. Še danes mi je žal, da sem kdaj katerega krta ubil.                                       J* B. v Dolu.