V senco se skrije,                        Bliz' tebe stojijo Ko solnce gorko                            "Vjolce lepč,
Na logec zašije                             Prav žlahtno cvetijo Nad bistro vodo.                            Prijetno dise\
Pri tebi počijem
Se dobro shladim, Se vode napijera
Ter žejo vgasim.                      Obalo.
Bog- pomaga.
Zapušena revna vdova je imela petero otrok, ki jih je z veliko težavo redila. Tunder pri toliki rev-sini dobra ženica svoje nadloge ni na glas in povsod tožila. Delala in prav goreče je s svojimi ljubimi otro-čiči molila, ter Očeta v nebesih za pomoč prosila. Veliko je bilo dobri materi, za lepo izrejo svojih otroči-čev mar. Pridno in skerbno jih je v cerkev in šolo pošiljala in zapomnjene nauke z njimi doma ponavljala. Neko jutro uboga mamicti prav žalostno in s solzami z ljubimi otročiči juterno  molitvico  moli.  Ko
90
je bila pa molitvica dokončana, reče milo: Ljubčki moji! Bog naj "se vas vsmili, danes vam nimam nič za kosilce da^i; nimam kruha, nimam moke, še euiga jajčica nimam več pri hiši. Prosite ljubiga Boga, de nam bo pomagal, on je zadosti bogat in vselej rad pomaga. —
Mali Jožek, ki je bil komaj šest let star, mora brez kosilca teš v šolo iti. Milo se mu je storilo. Joka po poti. Več mu je bilo za drago mater in bratce kot za se mar. Ravno pride memo cerkve, kjer so bile vrata odperte. Hitro vtakne kapico pod ramico, stopi v cerkev in poklekne pred veliki oltar. Ko nobeniga okoli sebe ne, vidi, se mu še bolj vrnili, solze se mu vderejo in glasno začne moliti: „Ljubi nebeški Oče, mi nimamo nič več jesti. Naša mamica nimajo ne kruha, ne moke, še eniga jajčica ne. Nikar ne pusti, de bi mi lakoto terpeli. Lepo prosim, pomagaj nam! Mamica pravijo, de si zadosti bogat, in de rad pomagaš. Vsmili se tedej!" — Tako otroško in upljivo je molil dobri Jožek. Poln upanja v božjo pomoč gre zdej iz cerkve v šolo. — Ko šola mine, in Jožek spet domu pride, vidi na mizi velik hleb beliga kruha, skledo moke in poln peharček jajčic. „Bogu bodi hvala! — zavpije blagi fantič — Bog je mojo molitev vslišal in nam pomagal. Povejte, ljuba mamica! ali vam je Bog pri oknu noter dal?" Naka, odgovore mati, pa tvojo lepo molitvico je vunder le Bog vslišal. Ko si ti pred oltarjem klečal in molil, si mislil de te nobeden človek ne vidi. Pa ni bilo tako. Neznana dobra gospa so bili na koru in so tvojo glasno molitvico slišali, pa tudi vslišali. Mila gospa so bili tisti angeljček, ki ga je Bog nam na pomoč poslal, de nam ne bo treba lakote terpeti. Pridite sem, ljubi moji! vžimo dobre darf milica/ Očeta in zahvalimo ga, ki nam je tako dobrotljivo'pomagal. —
Kdor rad dela in pa moli, Bog no žabi ga nikoli.
A. Praprotnik.
91
Miloserčna Iiči.
(Prevod iz serbskiga.)
Gustav III., kralj švedski je enkrat sam skozi neko vas jezdaril in srečal ne dalječ od Štokholma, poglavit-niga mesta, mlado in lepo kmetiško deklino, ktera je vodo pri studencu zajemala. Kralj jo poprosi, de naj mu da vode piti, ktera mu ročno prav prijazno in priljudno ponudi korec z vodo. Kralj močno ganjen jo vpraša: Dobra deklica, ali bi ne hotla z mano v Stokholm iti, jez te čem srečno storiti? Gospod! odgovori zmešana deklica, ko bi ravno mogla vašim besedam verjeti, bi mi vendar ne bilo mogoče, se poslužiti vaše ponudbe. Moja mati so stari in bolni, oni nimajo nikjer nobeniga razuu mene, in torej me nič na svetu ne zamore pregovoriti, de bi jim svojo pomoč odrekla. — Kje pa je ta tvoja mati? jo popraša kralj. — Tamkej v uni kočici, gospod! odgovori dekle. Gustav raz konja stopi, in gre počasi za dekličem. Pride v hišico; pa kolika žalost je tukaj za take oči, ktere niso bile vajene gledati siromakov v nesreči! Zagleda na razderti postelji revno starko, vso sključeno — tako, de ni ne s perstam zamogla migniti brez velike bolečine in muke. Ah, revna duša! zavpije kralj ves ganjen, kako si nesrečna! O koliko bi bila še nesrečniši, odgovori mu bolna, ko mi bi ne bil Bog dal te dobre hčeri, ktera neprenehama pri meni stoji, in mi streže. O de bi jo Bog blagoslovil!
Solze so se ji iz oči vlile, in tudi kralj se nehotama začne jokati; in ker ji za zdaj ni mogel drugači pomagati, ji pusti mošnico z denarjem na postelji, in iz Staniče grede reče hčeri: Bogaj, draga hči! tudi za naprej tako svojo mater in jo tolaži, jez pa bom skerbel vsako potrebo od vaj odverniti. — In ko se urno na konja vse-de, ji pove, de je on Gustav kralj. JVe čakaje odgovora se verne v Stokholm, in prec drugi dan odloči materi po-čitnino ali penzijon do smerti, ktero naj potim hči vživa.
Lika?:
92
Noč in dan.
Peti pogovor.
Boštjan prebira pri mizi z očali na nosu več slovenskih časopisov. Domači otroci Matiček, Janezek in Barbika se vsak v enim kotu uče. Tonček, Nežika in Matevžek- stopijo v hišo. Domači otroci bukve vstran, pa jim naproti.
Boštjan, {pogleda.) 0, kaj ste vi, žerjavi!
Tonček j Ne&ika, Mateviek. Stari oče! kaj vam morde ni prav, de smo prišli?
B. (vzame ooaii z nosa.) O, prav, prav. Take otroke, ki k meni zato hodijo, de bi se kaj koristniga naučili, rad vidim. — Ali še veste, kaj sim vam zadnjič povedal ?
Matiček. Jez še vem: De se zemlja suče, soince pa de stoji vedno na enim mestu.
Nešika. In pa, de nas neka čudna moč zemlje nase vleče, de ne odpademo, kader se zemlja suče.
B. Kako sim že rekel, de učeni to moč imenujejo?
Janezek. Nasevlečno moč.
B, No, dobro ste zapomnili vse. Ali pa tudi veste, kako de se noč in dan naredita? — Zakaj ni zmiraj dan?
Barbika. Soince za goro zaide, nam ne more svetiti, je pa noč.
B. Djali smo, de soince vedno na enim mestu stoji. Kako more za goro zaiti?. Soince izhaja (gor gre), soince zahaja (dol gre), za goro gre i. t. d. — tako so govorili ljudje tačas, ko še-niso vedili, de soince stoji, de se zemlja premikuje. Mi smo to staro govorjenje prideržali, četudi vemo, de je ravno narobe. — Noč in dan se morata tedaj kako drugači napriviti. Kdo jo bo zadel? — Pomislite!
Otroci (mislijo, mislijo. Kar se oglasi Matevžek O Boštjan! ali
ni tako le? Vi ste rekli,  de je zemlja okrogla in de se suče, soince pa de stoji. Kaj ne, mi se sučemo z zemljo vred?
B. Prav.
Matevžek. Jez mislim, kadar se zasučemo na uno stran, de soince ne more do nas svetiti, je noč. Kadar
93
se pa spet nazaj zasučemo, de zamore solnce tisto stran zemlje razsvetliti, je pa spet dan.
B. Ste vidili, kako jo je Matevžck zadel? Pa zakaj? Zato, ker je mislil in vse dobro premislil, kar Smo se že menili. Človek ne sme samo debelo gledati in čakati, če bo kaj z nebes padlo. Zakaj mo je pa Bog um dal?
Otroci (pogledujejo Matevžka. Vsakimu je zal, de ta reč ni njemu poprej na misel prišla. Zato pa ni JVlateviku nobeden ne-vošljiv.)
B. Ali bi se radi prepričali, de se noč in dan res tako napravita, kakor je Matevžek rekel?
Otroci. Prav radi.
B. Barbika! prinesi luč. Saj je že tako tarna. Janezek! ti mi pa podaj eno debelo jabelko iz skrinje. (Se zgodi. — Boštjan predere jabelko z enim odlomljenim roglain starih vilic skozi sredo in derži na njem jabelko proti luči, rekoč;) Poglejte, otroci! Kaka je proti luči obernjena polovica ja-belka? — In kakšna je polovica od luči obernjena?
Otroci. Proti luči je razsvitlj ena, na uni strani je pa tamna.
jB. Vidite, ravno taka je z zemljo in solncam. Polovica zemlje proti solncu ima dan, druga paunstran soinca ob enim noč. (Boštjan suče zdaj jabelko med pcrstama.) Ker se pa zemlja suče, kakor jez, zdaj to jabelko proti luči su-čem, pridejo vsi kraji zemlje na versto, de imajo dan in noč. Na eni strani dan, na nasprotni pa noč.
Nežika. Oh, kako je Bog vender vse modro modro
naredil* (Zdaj začne dekla mizo pogrni jati.)
B. Pa nehajmo. Bomo pa jutri ali pojutrinim kaj več* Preden se pa razidete, otroci! mi morate nocoj spet eno zapeti,
Barbika in Matiček? Stari oče! ktero pa hočete?
B. No, saj vesta, ktera je moja.
Barbika. Aha, že vem — „zvonikarjevo." (zapojejo
»zvonikarjevo." Boštjan jih zlo polivali. Večerja je že na mizi. P tuj i otroci se po navadi priporočd in gredo.)
94
Kako so start Slovani merliče pokopavali?
Kadar je kdo vmerl, so žene najeli, ki so. po mer-liču jokale in mu hvalo pele. Ta navada se najde še dandanašnji pri Hrovatih, Vlahih in Morlahih v Dalmacii. Pa tudi pri primorskih Slovencih okoli Reke in Ter sta.
Kakor učeni Ceh Dobrovski dokazuje, so Slovani pred keršanstvam svoje merliče sožigali, ne pokopavali. Germado, to je kup drev, na kterim so merliče sožigali, so imenovali „koster" od mertvecovih kosti, ki so jih gori žgali. Rusi germado še „koster<f imenujejo. Pepel sožganih kosti so skerbno pobrali in ga na kraji, ki je bil zato odločen, v velikih verčih ali kruglah hranili. Mislili so, de tudi po smerti človek nekoliko pozemljskih potreb čuti. Torej so k verčem s pepelam merličevih kosti majhne verčke z jedrni in pijačo postavljali. Pred 200 leti so še tudi Slovenci meso in kruh na grobe svojih žlahtnikov ali rodbenikov nosili. Menili so, de se mertvi teh jedi po-služijo, kadar ponoči iz grobov vstanejo. De mertvi ob enajstih ponoči vstajajo in do polnoči okoli hodijo, pa veliko babjevercov še dan današnji veruje.
Mertvimu v čast so imeli stari Slovani nekoliko dni po smerti veliko pojedino. Ta spomin žalosti so na kmetih ne le Slovenci, ampak tudi drugi Slovani noter do zdaj-nih časov ohranili. Kakor nekdaj, tudi zdaj bližnja žlahta mertviga to pojedino ponavadno sedmi dan po njegovi smerti daje. Zato se imenuje taka pojedina sedmina. V nekterih krajih jo imajo osmi dan po smerti. Ondi jo imenujejo osmina. V drugih krajih jo pa imajo prec po pogrebu. Vender jo imenujejo po stari navadi sedmino,, v nekterih krajih pa tudi pogrebšino. Pred jedjo molijo na glas za mertviga. Spomnijo se ga tudi med jedjo. Hvalijo njegove dobre lastnosti. Pijejo mu na dušno srečo. Kadar začnejo suhe jedi na mizo prihajati, je znamnje, de gre sedmina h koncu. Končajo jo z molitvijo in se razidejo.
95
Kako je drevesu pomagati, če ima v deblu zaderžik rodovitnosti?
v
Oe staro drevo že tako debelo in terdo skorjo za-redi, ali pa mu lastne veje tako senco delajo, de ga soln-ce ne more obsijati in mu lesa zadosti greti, ne more sadu roditi, ker muzga ne more po lesu ročno teči, in tisti— ga živeža, ki ga iz korenin in iz perja dobi, k rodovitnosti perpraviti. Zato malo, ali celo nič cvetnih popkov ne stori, in sadja ne rodi.
Takimu drevesu se kmalo pomaga: Ce mu vso staro in, mertvo kožo čisto vzameš, in ga večkrat z vodo omi-ješ, tudi s suknam oplaziš ali z metlo oineteš. Pa mu moraš tudi tiste veje na solnčni strani vzeti, ktere mu senco delajo.                                                  C&r. Vertnar.)
R u d n i c a.
Rudnica se imenuje jama v kteri rudo kopljejo. Tistim j ki kopljejo, se pravi rudarji. — Rudarji se spuša-jo v rudniško jamo na klinu ali po stopnicah z,lučjo, in kopljejo s pikam rudo, klero v koše naloženo-z vrete-nam po vervi izlačijo. Potlej jo neso v rudarsko peč, kjer se v ognji topi, de kovina, to je dobra ruda odteče Žlindra se na stran znosi.
Medved in lesica.
(Basen.)
Medved se je neizrečeno hvalil in povzdigoval, de je zmed vsih stvari nar bolj priljuden, ker nikoli nobene merhe, nobene mertvine ne je. Lesica to slišati, se mu nasmeja rekoč: Bolj bi bil priljuden, ko bi žive pri miru pustil in merhovino pojedal.
Marsikteri iše nezaslužene časti, in se s takimi rečmi hvali, kterih bi ga moglo sram biti.
Modri izreki.
Sreča nam dobi prijatle, nesreča jih skusi.
96
Delo odverae od nas troje veliko zlo: Dolgočas, greh in revšino.
Govor je zvesta podoba duše. Po njem se zamore um in serce človeka spoznati.
Nič ti ne pomaga, če si se dobro učil in veliko naučil, (je nehal dobro delati.
Oas vse oslabi, samo slabih navad ne; te se tim bolj vkoreninijo, čim dle jih imamo.
Gorje otrokam, ki se s prilizovavci družijo! S shlin-jeno hvalo oslepljeni ne bodo nekoli svojih napak spoznali, in vedno trapice polne domišljevanja ostali.
Pomočeh, zoper bule goveje živine.
Pomoček zoper zvunanje bule ali gobe živine so penev govejiga mesa, ki se lahko povsod zastonj dobijo. Ce se večkrat gobe z imenovanimi penami poma-žejo, se v malo dneh pesušijo. Ta pomoček so kmetje iz Kam in j že večkrat skusili in ga po Novicah na znanje dali.
Smešnica.
Neka žena zgubi pravdo, ktera ji je skorej celo premoženje snedla. Njen mali sin to slišati jo vesel objame rekoč: Neizrečeno me veseli, de ste vendar enkrat tisto nesrečno pravdo zgubili, ki vas je že toliko časa nadlegovala,
Zastavica.
Nobeden nima in si ne želi; ko bi pa kdo imel, bi ne dal za ves svet,.. Kaj je to ?
'iat>i6 dap opn \?mi tq ojf
Opomba.
Tiste g. prejemnike Vede »a, ki so ga le za če -ter t leta naročili, in ga skele še prejemali, spodobno prosimo, de bi naročilo še ta mesec ponovili. — Vred-niitvo nadalje tiste gospode pisavce, ki so mu pove#t& od bolj neznanih žival poslali, sta poterpljenje prasj^ pokler podobe zadevnih žival na svillo ne predijp. — V bližnjim listu pride perva. —                TredniStvo.
-i----------------                                '    Ifi
Popravek. Na 85. strani v poprejsnim listu zgoraj beri 1693, ne 1893.
Rozalija Eyer* založnica. J. Navratil, vrednik.