TADEK IN MIKLAVŽ                      4
ARNOŠT ADAMIČ                                                                '
Tadek se je zavedal, da je treba v teh hudih časih, ko ni zaslužka v rudniku in ko vcs svet stoka nad »grižo«, pomagati tudi Miklavžu, da nima preveč stroškov z darili. Če mu preskrbim smrekico, si je dejal. nas bo raje obdaril. Saj nas je pet in tudi mama mora dobiti svoj delež. Smrekico vsaj moram dobiti. Fn jo je res dobil pri rudniški upravi, ki jih je delila brezplačno. Spo.štljivo jo je naložil na rame in koračil naprej, mlajša tlva, Milko in Pepko, sta jo ipa pobirala za njim, kolikor so jima dale preozke hlače, ponosno in s slavo v veselih dušicah.
»Meni bo prinesel vojake!« je vzkliknil Pepko. »Meni trobento!« je zavrisnil Milko.
»Seveda nam bo prinesel, same lcpe stvari nam bo prinesel1,« je pritrjeval Tadek z globoko vero v srcu.
»Saj smo revni,« je tuhtal dalje, »da komaj komaj živimo. Mama se trudi dan na dan v čistilnici, s hribov prinaša živež od radodarnih kmetov. Mi pa nabiramo pres                                                                  M
mo;4 v koške, vagončki slabo                           ^^iC^^ <*,                      1
drže. Včnsih malce ponaaaja=                       ^U^dE^k            '¦
mo,  ampak nalašč  nikoli  ne.                            ^SSKsSlssRr         '     I
s prahom in kamenjem ali pa ^'^SvaHB        Ji^^^^^^tr^i^
je kriv, kdo pa siten... Naj
že prinese karkoli, samo da bo nekaj: čokolada, sadje, zvezki, svinčnik in potice, malo piškotov, mami pa kaj obleke in bomo zadovoljni,« je zaključil Tadek svoja razmišljevanja in odprl kuhinjska vrata.
Jožek in Milica sta jih sprejela z veselim hrupom. Drevesce so postavili v staro križasto stojalce, ki «a je steknil Tadek v drvarnici. Hodili so okrog prazne.fia drevesca in se Ua veselili kakor ntfznano lepe obljube. V duhu so že videli, ka'ko je natresel dobri svetnik zlatih štren. lučic, piškotov in razložil podenj vsakojakih darov, da so bolele oči. Ko je prisopihala še mamica, s težkim nahrbtnikom oprtana, s
63
trojamskih hrilbov, kamor je bila odšla zarana, se je že znočilo. Brž jim je skuhala močnika in jih nagnala spat. Še poprej so nastavili krožnike in peharje. Stisnili so se v dve borni postelji, kaj to, vajeni so bili in toplejše je tako. Prisluškovali so na ulico, kjer je včasih zatulila burja in so vmes zacingljali zvončki in zarožljale verige. Z odprtimi očmi so gledali v črno noč in zadremali v vesele sanje, polne Miklavževih dobrot...
Prri se je zbudil Tadek. Zaspano se je ogledal in opazil inamo, ki se je v dremavi svetlobi blede žarnice tiho prestopala in priprav* ljala zajutrek. Brž je planil na noge in k drevescu.
»Joj, joj, juhuhu! Miklavž je prinesel!« je zatulil in zvlekel še ostale zaspanee iz postelj. Vreščeč so se pripodili samosrajčniki in bosopeti ter počepnili okoli drevesca, ki se je kar lesketalo v revnctn blesketu počrnelih štren. Par jabolk je bingljalo in par pisanih pa> pirčkov je oživljalo siromašno drevesce. V krožnike in peharje so bili nasuti krhlji, jabolka, orehi. repa in korenje. Milica je dobila lepo punčko iz pisanih cunj, a z zaresno glavo. Tadek pa dva zvezka in rdeče napuščen avinčnik. Vsak jc planil nad svoj zaklad. neugnano in radostno, prav iz dna hvaležnega srca. Kakor bi zazvonili zvonovi je plavalo v nerazvajenih dušicah.
»Kje ima pa mamica?« se je zaskrbel Pepko. Mamica se je pa Le trudno nasmehnila in ga pobožala po zariplih ličecih:
»Velikimi ne prinese Miklaviž, saimo majhnim in puridnim,« je odvr= nila in vzela Milico s punčko v naročje. »Jest! Tadek mora v šolo«. jih je opomnila in1 ni bilo treba dlvakrat prositi.
Kakor bi bil zadel glavni dobitek, jo je tisto jutro primahal Tadek v šolo. S svojima zvezkoma in svinčnikom je zmugovalno krilil nad glavo in kričal na vse grlo:
»Le poglejte, kaj mi je prinesel. Pa še to!« je privlekel iz žepa debelo jaibolko.
»Kaj boš ti, revček mali!« mu je eden pomolil pod nos pisano mapo.
»To ni še nič! Poglej mojo čepico!« se je ponašal drugi.
»Meni pa avtomobil!« je kričal tretji.
»Bonbone ... Povestno knjigo ... Voziček ... Trobento... Zelez= nico! Pajaca!...« Tadku je ugasnilo oko. Pri duši mu je postalo grenko. Skril je svoj zaklad pod klop. Nemo je ogledoval tovariše in njihove darove. Vsak je imel več kot on. Nekaj kakor sovraštvo, zavist se je kuhalo v njem. In šele ravnateljev! Vse je stalo krog njega, ko je prtpovedoval, kaj vse mu je prinesel svetnik: (majhno letalo. ping«pong, smučke s čevlji, knjige, zvezkov nebroj. sladkarij pa toliko in takih, da je kar odmahnil z roko, češ, kdo bi vse naštel.
Tadek je ves utihnil in zlezel vase ... Grenko spoznanje je rastlo v mali dušici. To je krivica, to je krivica, je uporno umoval. Miklavž
64
se je bil zmotil. Ravnateljev ima vsak dan belo kavo, med in kruh, pa mchko postelj, njegov ata zasluži na dan več ko marna ves mesec v čistilnici, pa mu prinese take darove in toliko! Nam pa sama jabolka in punčko, ker smo revni!
»To je krivica, krivica!« je nenadoma' zakričal na ves glas. da se je vse ozrlo vanj, ki je trepetaje stal v klopi, s skrčenimi pestmi in pod* breklimi očmi. Tresel se je po vsem životu in uporno zrl v ravnate* ljevega.
Takrat se je zakrohotal ves razted, saj je bilo vendar smešno: Miklavž je osrečil vsa srca, in tamle pa se kremži nezadovoljnež, ki je dobil premalo. Ravnateljev je stopil bliže in mu ponudil košček čokolade. Tadek se je pa zdajci vzpel, stisnil zobe in odrinil roko s čokolado.
»,Pa je krivica!« je zatulil v razposajeni razred1, potem je pa sedel, naslonil glavo v dlani in se bridko razjokal. In nihče več se ni norčeval iz njega.
Ta dan je bil za Tadka kakor dbslej še ndbeden. Za tem prvim spoznanjem jih je prišlo še immogo, ranoBo, a nobeno ni bilo taiko grenko, taiko do dna boleče.