554
Ferenc Juhasz (1928)
BAJKE O SVETEM     2
VESOLJNEM OGNJU
/«ji    u>     J°j> kaj so vendar zagrešili (Odlomki)        »     >
rastlina, žival, cvetlica,
kaj je zagrešil kamen,
kaj je zagrešil kristal,
kaj je zagrešila voda, srečna čista zemlja,
kaj je zagrešil svet, ki samo od sebe kipi in se srečno plodi,
da se mora mleti in raztopiti v čipkastem zobovju Ognja,
da mora pod neskončnim jezikom Ognja sprhneti in se razliti,
da se mora vpiti v krute žleze Ognja,
da se mora zmečkati v neusmiljenih rdečih ustih Ognja,
555
Madžarska lirika šestdesetih let
izpareti in se upepeliti?
Kaj so zagrešile srečne ptice,
graditeljice gnezd, vročično nesoče, zvezde kljuvajoče,
brez trepalnic, z mrzlimi stekleno kroglastimi očmi,
s skrivnostnimi zidarji v svojem telesu, ki grade jajca,
kaj so zagrešile uboge ptice,          
vroče rjavo pegaste, trepetajoče s svojimi preznojenimi
telesi, sede na zeleno pegavih jajcih,
in kaj so zagrešili mrenasti in mišičasti in kristalno lahki črvi,
svete cvetlice,
svete rastline,
svete živali,
svete ptice,
sveti kamni
sveti kristali,
sveti hrošči,
enoceličnice,
mnogoceličnice,
da je cena njihovega greha postal ogenj,
ogenj, ogenj, ogenj, ogenj,
plamen, plamen, plamen, plamen,
da je cena njihovega obstoja postalo Požretje in Pogoltanje,
da je na njihova telesa padel plašč Vesoljnega ognja
ter so se zapletli v čipkasti želodec in resasta čreva
Vesoljnega ognja, se razrahljali, ob potenju plamenasto
mehurčkastega ognja in razpadli na ognjena vlakna
in se spremenili v sveto mast ognja,
se cvrčeč, šušteč, žuboreč, se ukrivljajoč
tudi sami presnovili v ogenj
tudi sami v preklete, gnusne dele svetega Vesoljnega ognja?
In se je Človeštvo tako odrešilo od greha?
Kaj pa je vendar človek zagrešil svetu? Kako je mogel storiti kaj zalega Vesoljstvu? S čim je žalil Vesoljstvo? Zakaj si je želel jezo Vesoljstva?