Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Četrtek
Ker sem že bil na morju, moram preostanek počitnic uživati doma, kar pomeni, da se mo-ram blazno dolgočasiti. Nekoliko se motam mami pod nogami, malce nagajam ateju, nato pa dobim jurja za sladoled in sem nagnan ven.
Tako se je zadnjič zgodilo, da sem poleg jurja in »marš ven« prejel tudi nasvet, naj še grem igrat v Tivoli, ki je bojda raj za otroke in nasploh prijeten kotiček.
In sem šel. Zabava se začne že koj na za-četku, ko te skuša povoziti vsak kolesar, ki ima vsaj malo volje za to, za prijeten dodatek so pa tu še mopedisti in tu in tam kar cel avto, tako da je skakanja in tekanja sem in tja po cesti prek in prek dovolj.
Ko sem se naveličal zezati se s kolesarji, sem zavil na igrišče, da bi se malce poguncal. Najprej sem pri malem vodnjaku skoraj utonil v lužah, ki se nabirajo okoli njega, nato pa so me- pretepli veliki mulci, ki so se v cveUi lastne pubertete mučili na gugalnici in so se gugalnice mučile z njimi, pa sem jim to o puberteti glasno naznanil. Zato sem jih nato raje le gledal, pri čemer nisem bil sam in nas je bilo kar precej otrok, ki smo morali čakati, da se bo pobalinska gospoda naguncala.
Nato sem se malce žogal, dokler nisem v visoki travi žoge izgubil, kajti tamkaj niso ko-sili menda že od pamtiveka. Naj kar vzame žogo tisti, ki bo prišel kosit in naj mu bo v majhno spodbudo, da bi prišel večkrat v Tivoli, kajti je tako zaraščen, da bi se še Sandokan dobro počutil v njem, pa je znan kot jako izbirčen.
Ker se guncati nisem smel, ker sem žogo izgubil in ker je svinjarije in betona tudi pri našem bloku dovolj, sem odšel raje domov. Ko sem ateju povedal, da sem bil v Tivoliju, je prikimal, da je to dobro, kajti Tivoli so pljuča Ljubljane. Morda je bilo tako takrat, ko je bil on majhen, zdaj, ko sem majhen jaz, je Tivoli prej črevo Ljubljane . . .
                                                      Srečko